Odsevi stopinj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Jože Jensterle: Odsevi stopinj)
Jump to navigation Jump to search
Odsevi stopinj
Jože Jensterle
Spisano: Milan Vidaković
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Knjigi na pot!

Poleti ptica, zrasla so ti krila,
da svet objameš zdaj, nebes višavo,
spoznaš kaj je, kaj ni življenje pravo,
kaj odra blišč le, zakulisja svila!

Ne boš se, upam vsaj, kje izgubila!
Letela boš in ne za majhno stavo,
a v tem pogum dobila in zabavo,
ko boš sorodne kje gazi odkrila!

Iz kletke si ušla, bolj skromnih ena
res pozno a predano, brez izziva
in vaje, spremstva, drobna, nebogljena.

Naj ne ubije te vsakdanjost siva,
saj končno boš zares osvobojena,
ko cilj dosežeš in ostaneš živa!

16. marca 1993


Bralcu!

Ob izidu knjižice »Goreči grm«

O, ne obupaj že na prvi strani,
začetni vtis naj ti ne bo merilo!
Spoznanj se mnogo skozi njo je zlilo,
pustilo sled za zdaj je, ne za lani.

Prizanesljivo sodi misli zbrani
in srcu, ki je v njej spregovorilo,
se skozi njo očistilo, hrabrilo,
da kos bo stiski danes, jutri dani.

Oba ob njej vse bogatejša bova,
če si odkrito bova zrla v lice
in s tem spoznala, kakšnega sva kova,

za kar potrebno ni kar krilo ptice,
ne hrušč brakade(1) divjega še lova. -
Potrebna nama je le moč Resnice!

24. aprila 1993 (1)Skupen lov; n.pr. brakada na zajce.


Bel list

Bel list pred mano je kot gozdna jasa,
ko nanjo pada sneg in jo prekriva
ter daje ji izgled nad vse igriva
snežinka vsaka, ne samo njih masa.

Ta list postaja obložena tasa
dobrot različnih, žlahtnih vin, peciva,
spet včasih skorjic le, grenčic in piva,
vsega, kar najde kdo vsled stiske časa.

A čas razkriva več nam in manj daje
kot vleči zmoremo, sami nositi,
kar pa opravlja list smehljaje,

ker on je bel dotlej, dokler ga siti
brezmiselno in brez njegove vdaje,
le z mazanjem poskušamo krasiti!

27. decembra 2001


Pogosto se počutim kakor reka,


ki komaj sluti, kaj ob njej vse tava,
a sled ji pušča, v njej se odslikava
vse vanjo vrženo, kar v njo se steka!

In to sprejema, vendar ne odreka
nikomur nič, v kar sili ga narava,
ker v zvitku Večnega je temelj prava:
naj v neprisili svet živi in teka.

Prav to darilo je sedaj vprašljivo,
saj človek je prekršil vsa pravila,
ki naj urejajo sožitja njivo,

kjer bivamo za zdaj in vsa merila
le sebi v prid spreminjal je vsiljivo
prezirajoč vse žrtve in svarila!

10. junija 1993


Moč Besede

V ponižnosti le slutim moč Besede,
ki se razdaja brez povratne hvale
ne čakajoč vsaj vljudnostne zahvale,
ker zmagovalka smrti je in bede.

Odpira vrata vsem, ne iz zasede,
krepča, deli veselo vest, da stale
nekoč bi množice okoli Skale,
na Sionu pred Njo brez krivdne krede.

To je obljuba, ne samo vabilo,
ki s svojo jo krvjo je potrdila,
da nihče, nič se ne bi izgubilo,

kar misli Ji zaupa in čutila
in išče v Njej le odrešitve silo,
ki - nikdar sama ni nas zapustila!

14. novembra 2001


Napisal pesem sem prenekatero.


Bila je vsaka tih odziv na nuje,
na srečo, ki se rada posmehuje.
Z njo sem pridelal tudi si zamero,

ko v njej drugačnost sem izrazil z vero,
da zlo v nas Stvarnik le lahko izruje
in s tem sovraštvo nam napravi tuje
ter da v srce ljubezni polno mero!

V njih nizal svoja sem si doživetja,
ter hrepenenje, ki pogosto jeca.
In ko utrujenemu, brez zavetja,

ne samo misel, vse telo že kleca,
še zbiram listje, vem, ne vedno cvetja,
želim le, da ne bil bi komu leca!(2)


28. januarja 1994 (2)Prižnica.


Nedokončani dan

Gospod, so res bile le lepe sanje,
ko dvigal šibke sem in zdravil bolne
in misli vse so, roke čvrste, voljne
bile pripravljene storiti zanje?

Naj zdaj vse to izgleda le - čakanje
v nemoči danosti, a volje polne
in nedejavnosti neprostovoljne,
ki muči me, peha v lebdeče stanje?

Ti veš odgovor in poznaš razloge
takratnega in zdajšnjega ravnanja,
nagibe in napor za sprotne vloge,

njih pristnost, za odziv vsega iskanja,
ki padal je, spet dvigal se za mnoge
in me, čeprav šibak, le še priganja!

28. januarja 2001


Iskanje

Iskal sem smisel, sebe vse življenje,
in v drugem, v masi nisem videl vzora;
a upal najti onkraj sem ponora,
ki smrt mu je ime, cilj, odrešenje.

Navdih sem slutil v shodnicah, iskrenje,
ki me na sled bi pripeljalo zbora,
kjer bi mi zažarela vere zora,
končalo se neplodno mi hitenje.

Le v knjigi knjig sem našel zaželeno,
saj On, Poslednji se nad prah postavi,
ki plačal s svojo je krvjo že ceno

za vse nas, mene zakonu, postavi,
da bi bili nekoč z Očetom eno,
ko pride po obljubi k nam spet v slavi.

4. marca 2002


Če bi ...

Spet iščem v spominov gošči gosti,
kaj storil zdaj bi boljše in drugače;
bi še imel rad zdajšnje vse igrače,
če bi povrnil se mi čas mladosti?

Bi moral res tolikokrat se bosti
kot trmast oven, ki nagonsko skače;
bi tisti bil, ki si želi le krače
in bil bi videz mu povsem zadosti?

So me izkušnje že dovolj zmodrile,
da iste ne bi delal spet napake;
me ne bi njih posledice pestile?

Usmeril res drugače bi korake:
obzirno, bolj preudarno in brez sile,
izbrane stopal bi naprej kot »take«!

12. januarja 2002


Molitev brez besed

Ko nima več besed molitev nema
in v srcu tli le želja še edina
po izročitvi Bogu v Duhu Sina,
molitev ni več prošnja, krik, dilema,

je stanje sreče, ki je dar obema:
Ti našel spet si grešnega trpina;
sam pa spoznal sem, da si Veličina
in Pot, Resnica, ki življenje vnema!

A, včasih so okorne še z zahvalo,
le v prošnjah tečejo bolj gladko, živo
in v sodbah, če ne gre za dar, pohvalo.

To slednje nas potiska v smer varljivo
in več si jemljemo, a damo malo,
kar pa premalo je za rodno njivo.

30. decembra 2001


Gospod, nauči me, da Te bom ljubil!


Srce mi daj, ki Te bo bolj čutilo,
sprejelo Te za svoje le vodilo,
da v svetu, v sebi se ne bom izgubil!

Srce mi vžgi, ki si vsega zasnubil,
da rad bom, prostovoljno Tvoj, ne s silo, -
kar najin bi odnos in vez skalilo -
in srečen bom, kot si mi Ti obljubil!

Skoz' Tebe znal ljubiti bom še druge,
ne več le sebe in uspehe svoje,
ki Tvoji meni so, zdaj vem, usluge.

Zato Gospod se dajem v roke Tvoje,
kjer pil bom vedno le iz čiste struge:
Ljubezen, moč, pogum za svoje boje!

2. aprila 1993


»Gospod je tvoj pastir« mi Duh šepeče,


ko skrušen omagujem sredi dneva;
še bolj ponoči, ko se mi dozdeva,
da je zamrl še zadnji plamen sveče.

Utrujene so misli mi od gneče
predstav in dvomov, stisk, pogosto gneva,
ki vse telo napreza, prizadeva;
srce pa si želi le kanček sreče.

Tolažba ta, ponovno moč mi daje,
da vztrajam, hodim še naprej po poti
čeprav ob njej se skoraj vse že maje.

In spet Mesiji v veri grem naproti,
ki mir že tu ponuja vsem smehljaje,
kljub vojnam, smrti in sovraštva doti!

15. septembra 1995


Dan v pokoju

V pokoju dan drugače se izteka,
a nekaj prejšnjega še v sebi nosi.
Res sem poredko že povprašan: »Kdo si?« 
kot da odsoten sem že vsaj pol veka.

Še del sem stvarnosti in ne zapreka
temu, kar razumevanja, sočutja prosi;
prepreka pa, kar mržnje klice trosi,
prezira mir, oboje v eno steka!

Vem, kamenček je v mozaiku malo,
a če ga ni, tedaj pač ni celote,
kar bi mu žlahtnost, dovršenost dalo.

V občestvu pa, pogosto ni toplote,
ker smo drug drugemu zgolj ogledalo,
ki kaže skoraj vse, razen - slepote!

21. avgusta 1995



... družinskih vezi



Minili časi so, a ne usahnili


Občutki sreče, vdanosti, predaje.
Jih svet ne s silo, niti ne smehljaje
Iztiril ni, da se bi ne svetili!

Že zgodaj nama stezi sta spojili
Enkrat za vselej se, čeprav brez vaje.
Naprej hodila sva preskakujoč ograje,
Ki dan jih gnetel je, hip spletal v sili.

In zdaj pretresava vse to iskreno,
Da bi nadaljevala skupno bero
Razumsko, s srcem, ne za vsako ceno,

Al' da zavrgla bi do zdajšnjo mero
Gotovosti korakov in v zameno
Iskala v drugih bi spodbud in vero!

16. marca 1993


Nini!

Najlepšo pesem bi napisal zate,
če slavčevo imel bi grlo nežno,
ujeti znal šepet gozdov vsaj bežno
in govorico rož z zelene trate,

preliti v verz vetrov moč vseobsežno,
posneti vrišč, šelest kril ptičje jate,
bučanje morja, rojstvo zarje zlate,
dvig rose v dan, v meglico vso breztežno!

Nič ni preveč za tebe, prej premalo,
saj si mi izpolnila lepe sanje,
ki sem jih slutil, - ni bilo jih malo!

Naj želja ta prisrčen dar bo zanje!
Kar neuresničenih je še ostalo,
jih oživila boš, kot dosedanje!

17. septembra 1993


Petdeset let

Že petdeset se let je obrnilo,
ko sva vse to prenašati sklenila,
kar nama skupna pot bo namenila,
in - da ljubezen bo na njej vodilo.

Reči precej se je, dejanj zgodilo,
ki lepe vtise so, sledi pustila;
pa tudi taka, ki jim zla je sila
bila začetek, tek, celo krmilo.

Vse to se je dogajalo v tem času,
a naju je še bolj le zbliževalo,
ker vsak prisluhnil drugemu je glasu.

Nasvete sva sprejemala z zahvalo
in nisva se prepirala o lasu,
saj vsak si sam v življenju teše tnalo!

21. junija 2001


Nini — Ivanki

Za vsak nasmeh, pogled, besedo vsako,
za roke stisk, objem, ki si ga znala
dajati vsem, ki si jih srečevala
vsak dan res nesebično in enako,

ob tem čutila radost le, ne tlako
in nas zato še bolj vse negovala.
Za vse to, - je premalo reči »hvala«
zdaj v svetu, ki spreminja se nam v mlako.

Beseda nima svojega obraza,
temveč le tistega, ki jo izreka
in je glasilka takeg a pač jaz-a,

ki včasih vse prekolne, šiba, seka,
spet blagoslavlja, brani od poraza
tedaj, ko dvom se z neuspehom steka!

6. marca 1993


Želja

Ujel bi v pesem rad odmev tišine,
krik nemih ust, otroških solz veselje;
izobčenčev pogled in tihe želje
vseh teh, ki so brez bratovske bližine.

Stih src, ki v stiskah jim ne mine
prijaznih misli tok, ko žalost melje
vsakdanjost nam; in zadnji up, ki pelje
nas iz strahu objema v svet miline!

Z njo zdramil rad bi, kar vse bolj ugaša,
a se v prebliskih le še kdaj pokaže,
ko prednost drugemu narava naša

prizna brez povračila in blamaže:
Ni vse naš ego, niti polna čaša
moči in slave, to oči le maže.

7. novembra 2001


Očetu!

Zdaj si odšel, ti skromna veličina,
brez tožb, voljan, zagledan v večnost tako,
kot Bog jo je začrtal in ne v mlako,
ki svet nam jo vsiljuje, - zla sivina!

In za teboj nastala je praznina,
ki je ne čutimo prav vsi enako.
Na delo tvoje, misli, svetu tlako
različen bo odziv nam, vir spomina.

A v tej različnosti je čar življenja,
ki ti si dobro ga poznal, ji dal vsebino
s sadovi vere, upanjem, brez trenja,

ker si verjel le v pravo domovino,
kjer solz ne bo, ne tožb, obupa, vrenja,
ki greha kvas jih sprošča, mržnje vino!

2. avgusta 1993


Bratom, sestram!

Ob smrti očeta

Življenje v dar dobili smo od Očeta,
podobo vsakemu je mama dala,
značaje skupaj sta oblikovala,
kot sta jih zmogla v stalne stiske vpeta.

To delala za nas sta mnoga leta,
da rasla brez skrbi je čreda mala;
ne vselej sita, svet je svoj iskala,
in - sreča je bila nad njo razpeta!

Ko sta odšla in sami smo ostali,
ni nujno, da brezciljne smo sirote,
kot da ničesar ne bi imeli, znali,

saj polni smo še njiju, njih dobrote.
Brez nje težko bi zdaj pokončno stali!
Dobrota je najboljši del vse dote.


Dobrota je najboljši del vse dote,


v mladosti smo doma jo okusili,
jo dihali vsak dan in jo čutili,
saj nas je varovala zla in zmote.

Biriči nikdar niso nas lovili,
in - tuj nam je ostal obraz porote,
tema ni vtisnila nam svoje note,
ker nismo vdajali lažem se, sili!

Smeri življenja sta nam vsem odprla
in z njimi zanje nam merila dala;
ker sta čutila dlje od nas in zrla,

k ničemur nista nas prisiljevala.
Vse sta storila, da nas nebi sprla,
razdora sta med nami res se bala!


Razdora sta med nami res se bala,


ker sta resnično vse nadvse ljubila,
razloge zanj drhte vnaprej slutila,
jih zmanjševala in odstranjevala.

Ko smo odšli in sama sta ostala,
sta z vsakim se otroško veselila,
če je prišel domov in ga hrabrila!
Še sta bila, kar je za hišo skala,

ker vzdrževala sta vezi med nami!
A čas jih vztrajno trgal je za mnoge,
ki so postajali ob njiju - sami,

saj, ko so stopali na lastne noge,
so se odmikali duhovni rami.
In oče je trpel vsled te nesloge!


In oče je trpel vsled te nesloge,


razhajanj in pogledov na življenje,
ko gledal naše je odzive, vrenje,
ki nas je vleklo v svet, na svoje proge,

nas delalo vse bolj uporne, toge,
da rast jemali smo že kot zorenje;
le vidno za svoj vzor in cilj, hotenje,
kar dajalo je, menjalo nam vloge!

Zdaj vem, da se počutil je ko v pasti,
ki lastnih rok je delo, a ne volje,
še manj srca, ki odreka se oblasti

krojiti usodo, misliti kaj bolje
za druge je, kaj sme, kaj mora rasti! -
Bo zadnja želja rez nam ali olje?!


Bo zadnja želja rez nam ali olje?


To je za vsakega od nas vprašanje,
ki nam jemalo mir bo, morda spanje,
spreminjala smer mislim, - delu polje!

In to namen je bil njegove volje,
da nam ponudi z njo le svoje sanje,
kako doseženo duhovno stanje
vsem nam bilo bi dano in še bolje!

Za to pa je potrebna lastna sprava,
ki sad Duha je, je le z njim začeta;
a naš ga svet nikakor ne zaznava,

saj sam s seboj tekmuje brez razpleta.
In mi, vedoč to, komu bomo slava?
Življenje v dar dobili smo od Očeta!


Življenje v dar dobili smo od Očeta,


z njim iskrico Duha, ki v nas zdaj biva
in preiskuje vse, krepi, poziva,
da več bila bi, kot samo spočeta!

Vsak dan bila bi rada plamen leta,
vesel potoček, ki se v morja zliva,
spet zrno, ki mu je premajhna njiva,
in ptica, ki nebo in zemljo spleta.

Vse to ponuja isti Duh in daje
vsem moč, ki jo žele v imenu Sina,
da služijo ljudem, Bogu smehljaje

le iz ljubezni, brez prisile, vina,
kar delal oče vselej je brez graje! -
Je res odšla ta skromna veličina?!

27. septembra - 3. oktobra 1993


Vnuku Maticu!

Prišel si, dar in čudež Večne volje,
šibak, če si predstavljam te z motiko,
še majhen, a z začetnico veliko,
saj dobro v tebi skrito je najbolje!

Pred tabo je navidez znano polje,
ki v marsičem bo vendar ti v spotiko;
ko smisel boš iskal, dobil le sliko,
ti delo redko teklo bo kot olje.

Nasploh ti ponujeno bo kaj malo;
kar pa bo več, bo del opozorila,
da vedno je očem, kar je, - premalo.

A vse to več, ne daje boljša krila
za dvig in let, morda le večjo skalo,
ki k tlom tišči nas, nam hromi čutila!

24. avgusta 1993


Vnukinji Rebeki!

Na poročni dan

Do včeraj si se s punčkami igrala,
bile so svet tvoj in družice vdane;
in vse poti ti, mehko le postlane,
saj je družina za teboj vsa stala,

vsekdar pri roki, trdna kakor skala,
ki ji uspeva razočaranj rane
blažiti v izkušnje mehko stkane. -
Zdaj si odrasla kar čez noč postala,

ko prag si vsem privlačen prestopila
vedoč, da je za njim izziv življenja,
za vsakega od vaju, ko krojila

si bosta pota, cilje, hrepenenja
od zdaj naprej le sama, da idila
začeta danes, trajna bo brez trenja!

4. junija 1994


Damjani

Najmlajši sestrici v Avstraliji

Odšla si, dasi te srce ni gnalo
v deželo daljno, tujo, nepoznano,
soočala pa si vseskozi zbrano,
kar Ti življenje novega je tkalo.

In to, da dragim si služila vdano,
ti zadovoljstva je precej dajalo;
na skrivnem pa ti je srce jokalo
in pralo domotožja skrito rano.

Nazaj prihajaš, da bi osvežila
spomine, misli, ki Te še hrabrijo,
da se spopadaš s stiskami azila.

Ob tem vsak dan Te dragi vsi krepijo,
pa tudi On, ki daje veri krila,
ki vsem nam daje voljo, moč, vizijo!

20. marca. 2002


Jakobu!

Nečaku za sedmi rojstni dan

Ni treba Ti še resno šteti leta,
čeprav jih sedem je do zdaj minilo;
res, bolj alž manj prijaznih, a se zlilo
je v moč izkušenj, ki vsak jutri spleta!

Ta dala vsekdar Ti bo smer poleta,
ko svet ne bo le materino krilo,
ki vedno Te pokrilo je in skrilo
pred zlom, nevarnostjo, pastmi zapleta.

Vse več boš stal pred novimi izzivi,
kot stali vsi smo, večkrat izven vrste,
da bi brezupnosti se uprli sivi.

Če znal razgibati boš um svoj, prste,
ter najti up v Modrosti neusahljivi,
boš srečen, živ in - bodo roke čvrste!

15. januarja 1999


Tomažu!

V spomin kolegu dr. Ažmanu

Nebo ob slovesu z nami je jokalo,
težko se misel je, beseda vila,
ker je srce prevpilo vsa čutila
in v bolečini, kesu trepetalo.

Res nismo razumeli, kaj je gnalo,
te mučilo v teh zadnjih dneh, ko sila
nam nepoznana, te je v noč zvabila,
da stopil si pod neizprosno tnalo!

Pogrešali te bomo nekateri,
še bolj pa ti, ki jih je tvoja roka
vrnila spet v življenja tok po meri,

ki jo stoletja je kovala stroka.
Njim je bila zadostna v dobri veri,
za tebe pa nemočno težka, goloroka!

3. junija 1993


Brigiti in Slavku

Ob petdeseti obletnici poroke

Zdaj Vama petdeset se let izteka
v skupno doživet akord zahvale,
ki so iz spleta dni ga tudi zbrale
igrane melodije naš'ga veka.

V njih najti vedno je obraz človeka,
ki navdihujejo stvari ga male
in ne velike le, neveste zale;
življenje se iz njih in vanje steka.

In to kot dar lahko je dvakrat polno,
če dvojno se v enojno zliva, zlije,
ker le tako postaja plodno, voljno

ter usklajeno in brez tiranije,
ki povzroči, da je razklano, bolno;
a viže, vemo, ni brez harmonije.

30. junija 2002



... širših poti



Razrušeno gradili domovino


po prvem, drugem smo svetovnem klanju,
odrekali ob tem se kruhu, spanju,
požirali v navdušenju smo slino!

Po zadnjem smo verjeli v zgodovino,
ki mnogim dala je v podobnem stanju
- ko je hrumelo kot v poletnem panju -
vonj sprave, mir in v svet odprto lino.

A mi, kot da svobode se bojimo
in vseh izzivov, ki nam jih ponuja!
Ne znamo še krotiti silno plimo,

zamer, sumničenj in, da vsak se kuja
če ni, kot misli on. S tem pa delimo
up tistim, ki jih mika roka tuja!

9. aprila 1993


Spet nas Slovence strankarstvo razdvaja,


kot da izkušenj s tem bi ne imeli
in ne spoznali v zgodovini celi,
da po delitvah prazen up ostaja.

Zdaj z ihto vse začenjamo od kraja,
kdo bil, je boljši, bolj naš, rdeč al' beli,
kdo več moril je, manj, čigavi streli
bili rešilni so, - kaj osvobaja!

Svobodo niso dale nam razprave,
ne določitev zmagovalcev boja
kar mimo dejstev in ocene prave,

pač pa srce in prsi brez napoja
preračunljivosti za lastne glave, -
prav slednja je vir zla in start razkroja!

27. aprila 1994


Dandanes s silo se rešujejo problemi!


Orožje, pest, zvijača in nakana,
prevara, laž, beseda v veter dana,
to so okras tribunov, njih emblemi.

Sum zbujajo tako celo objemi!
Če pada iz neba rešilna mana,
je to za nekatere že ukana.
Bi morali ob tem res biti nemi?

Ni moč molčati, ko vse toži, vpije
in vidijo oči, kar se dogaja
kot sad načrtne, strašne hudobije.

Do kdaj? - sprašuje se, kar še ostaja!
Za nje pa, ki so vzrok vse te morije,
je to že delček slave, ki jim baja!

23. aprila 1993


Od znanosti si človek zdaj obeta


življenje večno in objem vesolja
ter blagostanje, mir, donosna polja,
vzpon tehnike in lep izgled planeta!

Pričakovanja z upom so prežeta,
a zanj zadostna ni le naša volja,
poznavanje stvari, tabel, okolja, -
vanj so odnosi naši, čustva vpeta.

Če ti so usklajeni, na višini,
kot jih določil Stvarnik je spočetka,
ni treba, da kdo sili se in hlini,

kar v srcu ni, in svet ne bo le kletka,
kjer merijo moči se in načini,
kako iz nje brez zadnjega zadetka!

12. aprila 1993


Nam socialni res groze nemiri,


sprašuje kasta, ki ne gre ji slabo,
ne ti, ki ugriznili v volilno vabo
naivno so po tuji jim izbiri.

Res se vse bolj prezirajo okviri,
ki javno naj urejajo med sabo
račune čiste za prav vso porabo,
pokrito le z zakonskimi viri.

Brez tega se ustvarjajo razlike
in moč, oblast se posvečenim daje,
ter nekatere dviga med malike,

ker so bilance motne, možnost kraje
in poneverb pa pravno prevelike!
Nemiri torej, znak so le - nevdaje!

10. aprila 1993


Odpiranje grobov

Spomenka Hribar, SP 3. novembra 2001

Sovraštvo, bes razjeda srenjo našo.
Vse bolj preteklost nam strasti spet neti,
se z njo le ubadamo, smo vanjo ujeti,
v njej vidi vsak po svoje spravno mašo.

Če ne že spravo, pa vsaj zmede kašo,
ki drugo stran bi zmogla streti,
ob tem pa biti čist kljub strašni dreti,
ki je polnila, polni smrti čašo.

Preštevamo kosti kot meč pravice,
a lastne skrivamo v deviške bale,
da zaslepljenci bi ne uzrli lice,

ki mu dejanja zla pečat so dale.
Da bi izvili se iz rok pravice,
se v plašč ovijamo spet samohvale!


Ob volitvah

V spominu doživljaji nam bledijo,
tančice časa brišejo podobe,
ki so tako prijaznejše, manj grobe
in si natančno že več ne sledijo.

Sam še za zdaj ločujem melodijo
če prav se poje al' zveni narobe;
manj tiste iz nerodnosti, brez zlobe,
ker te me po izkušnjah manj bolijo.

Dogodkov teža s časom se zmanjšuje,
ker oddaljujem se že iz bojišča,
a niso mi njegove igre tuje

in podoživljam jih izven igrišča.
Življenje pa živi in manj sprašuje,
kaj tokrat nam prinašajo - volišča!

11. junija 2001


Ošabnost izvoljenih

Pesem prevaranega lastnika certifikata Miklavžu

Politični eliti samohvala
slepi pogled, da le še sebe vidi.
Tako kar dobro je, se ji že spridi,
saj več ne ve, kaj bi in komu dala.

Obljublja nekaj, kar še ni spoznala.
Kaj lahko da, ko niti ne uvidi,
da so polprazni ji celo še PID-i,(3)
ki zdaj delujejo bolj kot - zijala!

Ob tem je ne glede na barvo sita,
premalo za ljudi do zdaj storila,
a vešče zase mešala korita.

In - narod kot kovačeva kobila
bo garal, godrnjal brez upa svita,
vedoč, da še naprej mu znoj bo pila!

6. decembra 2001 (3)PID - Pooblaščena investicijska družba.


Politikantom!

Nikakor ne bi češenj zobal z vami,
se grel na soncu, ki ste ga odkrili
za sebe in ga svojim odločili;
in, - ker določate pravila sami,

da ne bi bil sokrivec kdaj v drami,
ko boste prej al' slej jo s tem sprožili;
še manj, da bi prištet bil vam, ki v sili
izhode iščete, v brezpravja krami!

Preveč ste tuji, mrzli in oholi,
zagledani le v sebe, mimo prava
misleč, da izven vas, predvsem tam »doli«

vse dobro je, saj »je prerasla trava« 
krivice prejšnje, in bo zdajšnje boli.
Lahko vse to zgladi, odreši sprava?


Lahko vse to zgladi, odreši sprava,


kar smo hote drug drugemu storili,
ko sta ideja, mržnja nas vodili,
bil človek je manj vreden kot zastava?

Edino odpuščanje razpoznava,
kaj je umor, nasilje, kdo je Džugašvili,(4)
kaj maščevanje, sla po krvi, sili,
kdo je storilec in kdo žrtev prava.

Dokončno bomo segli si v roke,
ko več zamer ne bomo pestovali,
v njih stalno uživali, al' na obroke,

nič več dvoličili in ne lagali
kaj je bilo, kaj bo, izsledke stroke
cenili spet in s tem, - morda obstali!

13. marca 1993 (4)Džugašvili - Josif Visarionovič Stalin.


Politik danes ni otrok le sreče,


saj vse že ima, kar ona v drobcih daje
ljudem iz dna kot: polne shrambe, staje;
cilj mu je vrh, oblast in moč brez gneče,

da vezal bi vratove, ne le vreče,
da stali vsi v vrsti bi smehljaje
brez misli, le pred njim, ki je brez graje,
zagledani v preteklost, v skledo leče.

Besede gladko zvrača, spretno grobo,
ob tem se slini, žali, v glavnem sika
nad "njemu tujo, vse prisotno zlobo."

In ko vse druge blati, maže, slika,
razkriva s tem nam lastno le podobo,
vse bolj postaja vsem nam črna - pika!

14. januarja 2000


Demanti

Ob vojni na Balkanu

Učenec meče mojstra zdaj iz tira,
ker bolj je krut, kot bil je vzornik kruti:
Težko grobove vse je že zasuti,
saj sla po krvi nove spet odpira!

Načrtno šibe za vsak dan izbira,
ki niso več podobne znani knuti.(5)
V zločinu so mu obnemeli čuti,
na krik otrok, žena se ne ozira!

Razbija hiše, šole, mesta ruši,
kar ni podobno mu, vse z zemlje briše,
stok mučenih je slast njegovi duši!

Zažira se v meso, želi še više,
ker mu naseda svet v moralni suši!
Sam pa ne ve, kaj mu Pravica piše!

11. novembra 1993 (5)Bič s tremi na koncu razpletenimi jermeni z vozli.


Bermanu

Zdaj vsak pisun že sebi poje slavo,
da več bi steklo se v njegove struge.
Odreka vsem zaresne res zasluge,
le svoje veča, drugim maže glavo.

Ne piše hvala le preteklost pravo,
posebej lastna, če zameta druge,
jih ponižuje kar v statiste, sluge,
saj svojo s tem spreminja v list za stavo.

Predstavam svojim išče verne talce
največkrat zunaj ceha, lastne hiše.
Zato izmišlja svoje si zrcalce,

ki naj umestilo bi ga čim više
in bi tako pridobil si gledalce.
A končno sodbo zgodovina piše!

24. februarja 2000


Slepilo

Vsak general le truplo je brez vojske,
kot je guru brez spremstva le strašilo,
saj sebi sta namen in vsem slepilo,
ki ju sprejemajo kot zvezde svojske.

Ti ne vedo, da zrejo v tisto silo,
ki čara vse predstave nam herojske,
ponuja roke sprave, apostolske,
da pravo le prekrilo bi merilo.

Brez njega jasne ni presoje, slike
in vpetosti v realnost stanja, dneva;
le zmeda raste, žrtve so velike,

ker zmot vse več je in nasilja, gneva,
a svet naprej nas sili v svoje trike,
ob tem pa se zapleta, omedleva!

25. junija 2002


Položnice

Položnice so družbeni zdaj vzvodi
in so posledice delitve dela.
Mi pa počnemo vse, da manj se dela,
zato jih več bo, kot pa žlic v posodi.

In ne le žlicam, dobrim željam, modi
se vztrajno približuje žena bela,
ki že grozi, da bo še zadnje vzela,
kar daje status nam, ravnanje vodi:

Brez dostojanstva želje so tirani,
ki nas v nemoč pehajo in v neznano,
namesto v upor skušnjavi dani.

Če stvarno bi ravnali in bolj zbrano,
bilo bi res jih nekaj manj kot lani,
in s tem ušli bi marsik'teri rani!

31. decembra 2001


Tožba bolnika

Počutim zdaj se kot številka v vrsti,
med čakajočimi kot ničla mala,
ki vendar rada bi pokončno stala,
ne pa pomanjšana ležala v krsti.

Razrasli so se birokratski brsti
čez vsako mero, ki bi še zdržala
njih igrice in rast, ter obdržala,
kar niso njihovi popadli prsti.

Kot tak sem bolj odvisen od slučaja
kot pa od same stroke, nje presoje;
ostaja mi le lastna skrb in vaja.

In z njima premagujem jade svoje,
kar pa me z negotovostjo navdaja,
saj slutim spet prerivanje in - boje.


PS:
Zdaj le potrpežljivost nam ostaja,
ki vsak dan jo izziva, draži znova
in nam počasi, vztrajno že pohaja,

In - rož'ce iščemo, zelišča nova,
da zmanjšali bi manko, ki nastaja
že v skladih in pri izvajalcih show-a.

2. januarja 2002


... različnih smeri in čeri



Stvarstvo

Ko BOG ustvarjal zemljo je, vesolje,
zato dovolj bila je le Beseda;
in vse je zaživelo znotraj reda,
ki dar je in odraz Njegove volje.

Bilo zares je dobro, celo bolje
dokler upor človeka, greha beda
sprostila ni pohlepa in je veda
laži, prevar dobila prosto polje.

Posledice tega so zdaj na dlani.
Večina več besedi ne veruje
in ni ji mar, če koga stiska, rani.

A Stvarnik še naprej rešitev snuje
in ne izmika se besedi dani,
da s korenino vred zlo, greh izruje!

18. decembra 2001


Zapovedi

O Bog, izrekel bi Ti rad zahvalo
za dar življenja, luč z neba, ograjo,
ki dal si jih za ščit nam in za vajo,
kako iskati pot na večno Skalo!

Naj z njo Ti dam samo besedno hvalo,
ki jo, kot usta mnogih, le žebrajo,
in s petjem hvalnic, ki jih vsi poznajo?
Vse to moj Bog, za Tebe je premalo!

Le Ti poznaš v vsem srce to moje
kdaj zase, druge bije in kdaj Zate
in - ali Ti zares predano poje!

Prav njega s cvetjem vsem njegove trate,
bi rad izročil Ti in tudi boje,
ki bil sem zase jih in moje brate!

27. februarja 1993


Svet brez sobote

Naš svet je preutrujen brez sobote
in ves zgrbljen od dela in - zabave;
ne loči v dnevih tedna več dobrote,
ki da jo dan, odsvit vse Božje slave.

Utrujen je ta svet, a dalje vztraja.
Predahniti ne zna, zajeti sape;
vse ga tišči in mu že vse nagaja
in kaže, da vsak hip bo gol, brez cape!

Ne zna moliti, vase se zazreti,
se veseliti, iz srca zapeti,
ker brez počitka gluh je za nasvete!
Naš svet propada brez sobote svete!


Počitek — želja

Počitka mnogi hlastno si želijo
in zanj si iščejo opravičila
v znanosti in kar jim izročila
kot staro pravdo slikajo, delijo!

Tako se neki petka veselijo,
spet drugim je nedelja mir in sila,
ki naj v nebo jih vodi, kjer cedila
se bosta med in mleko pred gostijo.

Le redki se spominjajo zaveze,
ki Bog jo sklenil je s človekom vere,
da naj počiva vse, kar hodi, leze

v soboto - kot je sam - od dela,
bere, vsega, kar ne krepi le njune zveze
in ne prinaša sreče mnogotere!

12. aprila 1993


Počitek

Počitek ni izraz, dokaz lenobe,
čas mirovanja le, nastop brezdelja,
morda odziv vabilu toplega fotelja
in ni pobeg pred slikami tesnobe!

Še manj ukaz človeka neke dobe,
ki z njim utemeljuje, da nedelja
je izpolnitev Božje volje, - želja,
da bi to Stvarniku bil znak zvestobe.

Gospod je nam zapisal in ne zase:
»Zares spoštujte vse sobote moje,
ki moj so mir vam zdaj in večne čase,«

in ni preklical še besede svoje!
Odkar simbol nedelja je za mase,
počitek, mir sta vzvod za nove boje!

12. julija 1994


Nekoč nebo poslalo je darilo,


ki si podobo vzelo je človeka.
Iz Njega je potekla živa reka,
da žejne bi Resnice napojilo.

Le Ono daje up vsak dan nam, silo,
da ljubimo, kar se za nas ne izreka
in nam ne godi, kar nam je prepreka
na poti, kjer sovraštvo je vodilo!

Brez Njega senca smo le in - lupina,
ki poči, ko obda jo hlad in tema,
iz k'tere ni povratka, ne spomina!

A On je naša volja, moč in vnema,
da se upremo, ko nas svet skomina
da bi bili del »novega« sistema!

19. marca 1993


Psalm 121

Tja h goram dvigam zdaj oči goreče!
Odkod, ko sem na dnu, pomoč mi pride,
ko več ne vem, če sonce mi še vzide
in trepeta srce mi res proseče?

Pomoč je od Gospoda, vira sreče!
On dela svojih rok nikdar ne obide,
poji oblake, zemljo in golide
in hrani nas tako vsak dan ljubeče.

Ne dremlje varuh moj, ne dovoljuje,
da bi se opotekal sam v neznano;
iz svoje sence ščit mi varen kuje,

desnico mi ponuja neprestano!
Gospod je varuh moj, ker ni mu tuje
življenje moje iz nasprotij stkano!

16. maja 1993


Psalm 90,12

Glej, v rokah Tvojih so zdaj časi moji,
Zato me uči šteti prav dni moje.
S tem dal boš kanček mi modrosti svoje.
Še dalje pota nogam mojim kroji!

Tako ne bodo mi duhov zlih roji
speljali misli v nekoristne boje
besed, stališč, v utesnjene kroje
in bi se kitil le v moči svoji.

Ponižnosti mi svoje daj obilo.
Potrpežljivost naj ne bo mi tuja
in Tvoj mi vzor naj bo vodilo!

Dobrota Tvoja mi vsega ponuja.
Daj, da srce bo pravo začutilo,
to je - Ljubezen, ki iz smrti zbuja.


Ponoči se tok misli mi ne ustavi,


saj mi prebliski čarajo predstave,
ki, kot da vse resnične so narave
jim čas, potek in kraj so oder pravi.

Čez dan pa se sprašujem, če te v glavi,
al' tiste zunaj so odsvit »taprave«,
kljub grehu še navzoče Božje slave,
ki dalje se razkriva nam v Postavi.

Tako usodno vpet sem v tej dilemi,
ki jo razum sam, rešiti ne zmore,
kljub želji in iskanju, vztrajni vnemi,

v prebiranju strani prastare Tore.
Le vera v križ mi daje mir z vsemi,
razkriva milost mi in duh moj zmore!

7. avgusta 1995


Pomlad obljuba je, darilo hkrati!


Ko vse oživlja, zeleni, poganja,
pripravlja na razcvet se blagostanja,
iz svojih nedrij trosi, kakor mati.

Razkošja slik, vonjav in barv ne krati.
In vse, kar kdo si zaželi, poklanja,
če skromno zna res vzeti, brez mrmranja,
celo prevzetnim, dasi so bahati!

In to že tisočletja se dogaja,
da nudi in deli, ne brez namena
res čas minljiv še, a odsvit že raja.

Načeta v Edenu, je zdaj zamena
za večnost že z obljubo, ki še traja:
spet bo kot prej, saj plačana je cena!

12. maja 1993


Življenje

Življenje ni sleparska igra sreče,
ki jemlje ali daje brez namena,
brez cilja, le z izzivi, brez pomena;
ni danost, dar je iz božanske vreče.

Res ovinkari kdaj zaradi gneče
in nam izgleda včasih kot koprena,
ko smisel je zabrisan, njega cena;
vendar razdaja se naprej ljubeče.

Prav s tem nam kaže svojskost in v načinu
kako, kam teklo bo, kje bo zavilo,
da bi ustreglo nam, celo še sinu.

Zato predaja v roke nam krmilo,
da bi sovraštva se odrekli klinu
in uporabljali modrosti silo!

11. januarja 2002


Pogled nazaj pogosto preseneča

,

a ne zato, ker kar prihaja, je vse bolje
in kar bilo je, nam ne dviga volje,
bolj, ker je vmes sedaj, vsakdanja gneča!

Ta se iz minulega le res ne veča,
in se ne zdi vsem radodarno polje,
pa vendar kaže, kaj na rani sol je,
kaj senca le, privid, kaj prava sreča!

Zares boli klofuta danes, živa,
drugače kot v preteklosti kdaj dana,
prav ta pa prag ji niža, da netiva,

da bolj skeli, čeprav pričakovana.
Tako preteklost z zdajšnostjo izziva
prihodnost nam, da bolje bo izbrana!

5. marca 1993


Naš svet

Naš svet je v stiski, ki ne ve ji vzroka
in sluti ga drugje, kot ta se skriva,
ker ga prepušča znanosti, ki siva
je služkinja politike, - uroka,

da sama z njo zna videti široka
vprašanja starta, teka in netiva,
pojavom, ki groze nam brez priziva;
še več, da sama je rešilna roka.

Prehojena nas pot ni izmodrila,
še manj izkušnje, ki so nam pustile
bolj zlomljena kot uporabna krila!

Zanašali smo se na dobre vile,
njih znamenja, ki so nam um meglila,
a so bile le sli preteče sile!

27. januarja 1994


Je mrtvih dan res le en dan v letu?


Vsi drugi živim naj bili bi dani,
da bi se zdaj izkazali, ne lani,
uživali v veselju in razcvetu.

Življenja Stvarnik dal je, daje svetu,
moč vsakomur, ki čuti ju in hrani
in drugega nikdar, nikjer ne rani,
se sklanja k bratu in uvelem cvetu!

Dokler bo to umišljena idila,
in smrt svoj del lahko si mirno vzame
vedoč, da se do zdaj nobena sila

ji ni uprla in se v njene hrame
pošiljamo kar sami brez merila,
bo mrtvih dan vsak dan, čeprav brez jame!

1. novembra 1993


Je res odhod le končni del prihoda?


Kljub moči časa sta si vendar brata,
odpira slednji prvemu vsa vrata
od bajk, do svetlega nad nami svoda!

Razkriva, tehta kaj je to svoboda,
kaj vrisk veselja, krik in jek razvrata,
kaj sonce ni in kaj ponuja trata,
kaj človek je človeku zunaj shoda.

Tako drug z drugim sta oba celota,
a sam obstajati noben ne more;
oba začetek, konec sta in vsota

uspehov, želj, veselja in pokore,
ki jo spoznanje daje ter ...golota,
če smo brez Stvarnika in brez opore!

16. marca 1993


Zdajšnja lepota

Lepota čista več je kot omama,
če s srcem iščemo jo in zaznamo.
Ko strpno in spoštljivo z njo ravnamo,
se kaže nam kot darežljiva dama.

Vso pestrost barv, oblik živahnost sama
razkriva dobrohotno nam, če znamo
spoznati v njej ljubezni roko, ramo
in smisel, ki ga ne zazna osama.

Ta roka polnosti nam vse razdaja
in nam odpira um, nas navdihuje,
da cenijo oči, kar ne ugaja.

Za zdaj svetlobi sence niso tuje
kot ta lepota ni odsvit še raja;
a po obljubi davni ga že snuje!

24. novembra 2001


Popolnost nas kot vzor in cilj vznemirja


vsak dan in znova, brez prestanka,
ne le, ker to, kar ona je, nam manjka,
še manj morda kot klic, izziv vsemirja;

bolj njena žlahtnost, ki smer vsemu utirja
na poti, ki kot nit je včasih tanka
in s tem postane mnogim sama zanka,
ko nedoživljena kot hip oddirja!

Zato je sama neulovljiva slika,
če jo sprejemamo brez posestrime,
ki nič ji je ime, a start je, pika,

ki zaživi in raste, čuti, prime
prav vse, dokler se končno ne dotika
Tega, ki vir ljubezni je in - rime!

3. marca 1993


Prijateljstvo je srčni dar za mnoge,


a neki ga razumejo kot zvezo,
ki jim nalaga več al' manj le pezo
in zanjo iščejo navzven razloge.

Pri tem igrajo si različne vloge
jemalca, darovalca pač s pretvezo,
da pridobili bi morda odvezo,
in s tem dajali videz lastne sloge.

Pretvarjanje je kratkega le daha
saj zmožnost je spomina omejena,
domet njegov, le šibkega zamaha.

Razgalijo se čustva narejena,
ko ta so v lastnem srcu vzrok preplaha,
da bi priložnost ne bila zgubljena!

17. decembra 1994


Če človek sto ima obrazov hkrati,


v resnici lastnega že davno nima;
ko vsem in vsakemu po želji kima,
iz sebe sam ničesar nima dati!

In s tem postaja tujek, snet med brati,
boji duha resnice se, že dima;
in ko srce mu obvladuje zima,
obraz njegov ne zna se prav odzvati.

Vse bolj so druga lica mu za rabo,
a teh pri roki vedno ni zadosti,
še več, ne ve, kdaj pravšnja so za vabo!

Da treba mu na videz se ni bosti,
in da lahko je zadovoljen s sabo,
so vsi obrazi mu enaki gosti!

17. junija 1993


Sočutje

Dokler v sosedu vidim še človeka,
v sopotniku, v neznancu častno bitje,
ki išče in ponuja mi sožitje
ter žge podobna ga težav pripeka,

se svet še vedno kaže mi kot Meka
iz malih radosti v lepoto zlitje;
a ne le meni, vsakomur, ki vpitje
srca na poti k drugim ni prepreka.

Osamljen, sam, brez tujčeve vsaj roke,
in nežnega, sočutnega pogleda,
je hujše kot je beda na obroke.

V strugi reke kamenje izgleda
neskladno grobo, vendar vse razpoke
ravna le moč sobivanja in reda.

27. novembra 2001


Po dolgem času končno spet dežuje

,

narava svoja nedra polni, širi,
saj v suši so presihali izviri
studencev, rek, potokov vedno huje.

Življenje pa vse bolj postaja tuje,
ker skoraj nič več se nam prav ne vtiri,
nemirno, razrvano se ne umiri,
razum, srce nam strah zdaj obvladuje!

In - suša se zažira nam v možgane,
razkraja vsa merila in vrednote,
ki so od vekomaj bile poznane.

Tako vse več in več je zdaj slepote,
iskanja v smeri, ki je pot brez mane,
kjer Stvarnik ne pokriva več golote!

21. julija 1993


Svet naš vsakdanji je vse bolj igrišče

,

saj se spreminja v pravi ring, torišče,
kjer vsak za sebe le, svoj žep še išče,
pa naj si bo zlatnik al' golo pišče!

Nam dala šola je in nje dvorišče
spoznanj in znanj bolj malo, le prgišče,
več ulica - arena in borišče, -
kjer manj je važna glava kot lasišče.

Zdaj v miru brata brat težko obišče,
in - mnogim tuj je pojem zavetišče.
Odnosi se sprevračajo v žarišče

prepirov, bojev in so vežbališče,
ki z dneva v dan postaja bolj morišče
in vse zajema, kar še ni strnišče.

Svetišče - svet, spreminjamo v - smetišče:
obrobno je bolj važno kot središče
in toplo, znosno, je že kar ledišče;
umirjeno, umerjeno - vrelišče,

saj sporazumi, mir so le vezišče
za lahkoverne, v bistvu pa gojišče
za spuščanje megle in zaklonišče
brezvestnežem, ki smo jim zgolj igrišče
in v njih očeh le skisano zelišče!

21. oktobra 1993


Umiri se srce, ti bič iskanja

,

vir hrepenenja, vzgib moči ter volje
in k delu klic, za vnemo pravo olje, -
ker v tebi se spočne prav vsaka sanja!

Da slednjič bi morda le šlo nam bolje,
ne zavisi od tvoj'ga le pehanja,
saj so nastala izven tebe stanja,
ki že krojijo, ožijo nam polje.

Če boš naprej bolj samo delovalo,
čutilo vse, kar se dog aja, kaže,
le glej, da se ne boš pomilovalo,

ko boš spoznalo, da zdaj vsi, vse laže,
ob tem pa iščejo »rešilno skalo«,
a žal ko ta le del je njih, - njih baže!

19. marca 1993


Za zdaj je laž prodorna, silovita

,

če je povedana zares, al' v šali,
ker nosi, da bi je ne razpoznali
Resnice nekaj in je z njo ovita.

Le sama, je kot majhna ničla skrita,
ki jo prezremo, če ni v Njeni bali,
ki nehote zvišuje sicer mali,
a razdiralni ji značaj bandita!

Tako oborožena stalno vrta
nam v dušo, v misli tok, spočne odzive,
da vsi - in družba bi bila ja sprta.

Sledijo brez sramu ji mase sive,
nek'teri pa, ker so jim srca strta,
kar ne odpira nam vizije žive!

3. marca 1993


Pot do brata

Težko je zopet najti pot do brata
potem, ko smo nekoč jo izgubili,
ko bolj verjeli smo ponosu, sili,
ki ne spoštuje prav nobena vrata.

Brez nje ne ščiti niti čreda, jata,
ker sami smo brez brata, tujci v vili,
kjer bi nas vsi in vsak le pohodili,
potem pa izročili moči blata.

Kdor v drugih jo le išče, mimo sebe,
da lažja bi bila in bolj položna,
zaman se trudi in zaman se grebe.

Saj pot do njega, k njemu je le možna
če »sebe, mene, jaz« zamenjam v »tebe« 
in bo tako obema pot položna!

25. decembra 2001


Ogledalo

Ko nimamo nikogar več ob sebi,
ki bi v obraz povedal nam resnico,
odkrito nudil svojo bi desnico,
ob tem pa zvito mešetaril ne bi

kako dobiti zlato si menico,
da z njo bi služil lastni le osebi,
izmikal pa se vsem in teh potrebi,
ki v srcu nosijo resnice klico,

tedaj smo v množici brezupno sami,
brez ogledala, s tem pa brez podobe,
ker sami ne vemo, kako je z nami,

kam spadamo: Med lahkoživce, snobe,
morda fanatike, k asketov mračni krami,
al' k tistim, ki ne vežejo otrobe?!

26. decembra 2001


Pomlad

Ko vsa narava klic zazna pomladi,
da naj požene in se od zime loči,
se krepko preteguje v sveži moči,
spočita vsa drhti v prešerni nadi.

In ko predaja novi se nasladi,
ki sonce jo ponuja, mesec v noči,
želi, da ji obroč ledeni poči,
da sveže nova bo kot so le mladi.

In klije, raste ter cveti v veselje
 očem, ki več ne vidijo le sebe
in jim lepota vzrok ni za brezdelje,

ter prav za vsakega, ki se ne grebe
zgolj za oblast in moč, ki vedno pelje
nas le v bivanjsko stisko, na pogrebe!

8. marca 2002


Poletje

Vse vriska, koplje se v veselju dneva,
saj sonce barva nam še sence sive
in jih spreminja v iskrice igrive,
ko stvarstvo diha, si smeje prepeva.

In v takih dnevih človek ne sameva,
ker spletajo vezi se sprejemljive
med temi, ki žive od skupne njive,
kjer upanje v življenje vse preveva.

Razkošje upov v rasti se že kaže
in v pestrosti oblik svoj šarm dobiva,
ki z barvami prekašajo vitraže.

In takšno vzdušje optimizem vliva
temu, ki čuti to in si ne laže,
da sam si je dovolj, da sam uživa.

8. julija 2002


Jesen

Jesen se spet razkošno razkazuje
v prelesti barv, meglic, vonjavah zraka,
ko nudi polna nedra njiva vsaka,
sad sleherno drevo, vsak grm nam vsuje.

Kdor s srcem to doživlja, ne vzdihuje,
le diha vonj opojnih trav do mraka,
pobira, kar livada daje, mlaka
ter dobro ve, kaj pristno je, kaj tuje.

Košare polnijo vse pridne roke,
a hrbti se pod težo manj šibijo,
saj stroji zdaj obirajo že stroke.

Darovi njeni kažejo vizijo,
da bo zajela še otrok otroke,
ki vsake se dobrote veselijo.

8. septembra 2002


Zima

Predah uživa vsak in vse po malo,
saj od pomladi do jeseni delo
naporno, pestro, kdaj celo veselo
je svet, naravo, nas zaposlovalo.

Zdaj je na videz marsikaj zaspalo,
a le začasno, saj z odejo belo
prikrit utrip življenja je, ki smelo
pripravlja vse, da znova bi pognalo.

Med tem nabira iz skladišča zemlje,
kar pospešuje rast in zanjo je najbolje,
zato izbrano gospodarno jemlje.

Ob tem moči mu ne zmanjkuje volje,
in nikdar ne zaspi, le malo dremlje,
a trudi se, da nam bo jutri bolje.

8. decembra 2002


Refleksije

na mir in varnost

Življenje teše nas vsak dan po svoje.
Kar mislimo, da dobro se izteka,
pogosto težja, višja je prepreka
in le povod za bolj zahrbtne boje.

Polito-varnost nam ponuja kroje
za to, kar se odvija in poteka;
a našla ni dokončnega še leka
za varne sanje vsakogar in - moje!

Strah nas ogroža in povzroča dvome.
Zdaj v svetu raste srd in otopelost,
ki slikata nam temne le fantome.

Da bi zbudila v nas zastalo zrelost
in nas iztrgala iz grozeče kome,
potrebna nova bo, preudarna smelost.

12. decembra 2002


Tek vsakdanji

Izziv v življenju je stopinja vsaka
in to na cesti, trati ali skali,
sred' množice, nič manj v skupini mali,
če je svobodna in nikomur tlaka!

Pogosto gremo lahkega koraka,
pa spet, kot da pred nami so prevali,
ki nismo nikdar preje jih poznali
in nas na njih spotakne tudi - dlaka.

Obraz je to življenja, lice dneva,
ki ga krasimo res le delno sami,
saj barve vseh odtenkov še prideva

slučajnosti nam roj, ki nas manj drami
kot klic Duha, ki voljno razodeva
pomembnost cilja, moč da šibki rami.

28. julija 2002


Računalnik

Kar dobro me pestiš ti vražič mali,
vendar, domnevam le bolj v šali.
Morda celo bo šiba kdaj zapela,
ob tem oba se bova ogrela!
Prepirov nič, še manj zamere,
le rdeča lica, misli mnogotere,
ti pa, obraz bleščeč in nasmejan,
kot se spodobi za barvit ekran!
Šumiš in predeš brez prestanka,
le glej, da skupna vrv ne bo pretanka
in da oba ostaneva v drži,
ki kaj prinese, včasih kaj iztrži!

25. februarja 1993


Računalniška miška

Kaj stalno kremžiš se mi mali mišek?
Potreben si zares mi, ne pa višek!
Nobeno okno ni premajhno zate,
odpre se vsako brez težav, zagate!
Ti hiter je odziv, - hitrejša moja misel,
kar skupno daje končno smisel
in uporabnost pravo, pravšne mere,
kar ni za dolgočasneže in cmere!

25. februarja 1993


Vizitka

Ni berilo!
In še manj merilo.
Krik je le, osamljen vzdih,
takšen bil in je moj stih.
Res ne vpije. Moleduje,
vtise dnevne odslikuje,
sebe daje, se razdaja,
druge, če žele, napaja
in - predaja sporočilo:
Kar držim, ni vse krmilo,
včasih mi je bolj - zavora,
voz paraden in folklora,
ki kaže, kar si ne želim
seveda, če mu popustim!

23. marca 1993


BLED, december 2002