Zavržene igračke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Izgubljene igračke)
Jump to navigation Jump to search
Zavržene igračke
Branka Hubman
Spisano: Pretipkala iz Zavržene igračke 2009, Nina Kovač
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Daleč stran od mestnega vrveža, tja kamor je človeška noga stopila le redko, je stalo vaško smetišče. Modri tovornjak je vsako popoldne tja pripeljal nove zaloge odvrženih predmetov, ki jih ljudje niso več potrebovali. Mnoge med njimi pa so odvrgli preprosto zato, ker so se jih naveličali. Med njimi je bila tudi kopica igrač, ki bi jih veliko otrok hvaležno vzelo za svoje. A niso imeli te priložnosti. Razvajeni in vsega naveličani bogati ljudje so jih brez milosti obsodili na nagel propad. Ob preobilju vsega so povsem pozabili, da na svetu živijo tudi drugačni otroci. Revni otroci, ki jim njihove mame in očetje pogosto ne morejo kupiti niti sladkarij, kaj šele igračk.

Nekega otožnega jesenskega dne, ko je listje na drevesih odvrglo že skoraj zadnji list, se je v bližini smetišča znašla gruča razposajenih otrok. Imeli so naravoslovni dan in učiteljica Helena jih je tisti dan odpeljala na potep po bližnjem gozdu. Mraz je vedno bolj pritiskal in želela je, da se otroci še zadnjič v tem letu poslovijo od jeseni.

Sprva so hodili po gosto poraščenem listnatem gozdu, nato pa so pot nadaljevali po ozki shojeni poti. Tik ob vaškem smetišču.

"Otroci, ne oddaljujte se od poti ... hodite v skupini!" jih je tu in tam opozorila ljubka svetlolasa učiteljica Helena. V vas je prišla pred letom dni in na otroke se je v kratkem času zelo navezala.

"Bomo šli tudi na smetišče?" je tiho vprašala majhna, drobcena deklica Nejka. S svojimi temnimi očmi je proseče pogledala učiteljico.

"Kaj pa vem? Tega sicer nismo imeli v načrtu ... pa tudi pozni smo že nekoliko," je začudeno odgovorila učiteljica Helena, medtem ko je pogledala na svojo zapestno uro. Morala si je priznati, da jo je dekličino vprašanje presenetilo. Čeprav ni vedela, zakaj se ji ni zdelo samoumevno, da si deklica njenih let želi oditi med kup umazane navlake.

"Jaz sem odločno proti!" se je takoj oglasil suhljati fant Mare, ter nadaljeval: "Le kaj bi počela med kupom praznih pločevink in druge krame?"

"Tudi meni tam ni všeč ... za nameček pa se od tam širi neznosen smrad!" se je zmrdoval kratkolasi Mihec. Tudi ostali otroci so bili proti.

Nejka je težko skrivala svoje razočaranje. Svoje male pozeble prstke je stiskala v žep raztegnjene volnene jope in le malo je manjkalo, da ni zajokala. S svojimi temnimi očmi je od časa do časa na skrivaj pokukala na drugo stran poti. Prav tja, kjer je stalo zanemarjeno smetišče. Videti je bilo, kot da njen pogled obupno išče nekaj točno določenega. Toda, kaj?

"Mogoče pa nam lahko Nejka pove, zakaj bi rada šla prav tja?" je nič hudega sluteč vprašala učiteljica Helena. Še slutila ni, s kakšnimi težavami se je deklica sooča in kakšen plaz čustev bo sprožilo to njeno vprašanje.

Nejka je tokrat zardela do ušes. Še vedno je komaj krotila solze. "Le kaj sem storila, trapa?" si je potihem zašepetala in se ugriznila v ustnico. "Raje pri priči umrem, kot da učiteljica in sošolci izvedo resnico. Kakšna sramota ... le kaj bi si mislili o meni ... sošolci in sošolke bi se gotovo norčevali iz mene."

"Ne boš nič rekla?" je vanjo dregnila sošolka Lara.

"Ja ... izpljuni že in ne bodi reva!" je zakričalo nekaj neučakanih otrok, ki so stali pred njo. Strmeli so vanjo kot v prikazen.

"Morda je pa smetišče tvoj drugi dom ... morda je pa to tvoja skrivnost, ki je ne želiš izdati," se je poizkusil ponorčevati nagajivi Žiga in se gromko zarežal. Nekaj razposajenih otrok se mu je pridružilo.

Nejka je začutila v svojem grlu velikanski cmok. Komaj se je še premagovala, da je niso izdala čustva. "Sama ne vem, zakaj sem to predlagala ... nič posebnega nisem imela v mislih ... pozabite, prosim!" se je naenkrat zaslišal vznemirjen glasek, ki je prihajal iz njenega grla.

Nejka je ob teh besedah čutila, kako drhti po celem telesu. Vanjo se je selil nek čuden, nepojasnjen nemir, ki ga do zdaj ni poznala.

Učiteljica Helena je bila presenečena nad njeno reakcijo. "Le zakaj si je deklica tako hitro premislila? Je res ali se mi samo zdi , da deklica nekaj skriva?"

"Otroci, prenehajte drezati vanjo in predvsem, ne bodite nesramni," se je takoj za tem oglasila učiteljica Helena. Nato se je obrnila k Nejki, ki je stala kot ubogo jagnje sredi razjarjenih volkov, in ji mehko rekla, "Nejka ... je že v redu. Nikar si ne ženi tega k srcu."

Čeprav je ni najbolje poznala, je začutila, da se v dekličini duši dogaja nekaj čudnega. Zasmilila se ji je. Sklenila je, da bo odslej to ljubko deklico imela bolj na očeh. Predvsem pa bo poizkušala o njej izvedeti še kaj več. Doslej je vedela le to, da prihaja iz številne družine in da deklica vsak dan prepešači velik kos poti do šole. Šola ji ni povzročala posebnih preglavic. Bila je marljiva, a zelo tiha učenka.

"Ste zdaj pripravljeni za odhod? Čaka nas še ura matematike in ravno dovolj časa še imamo, da pridemo v šolo," je zatem rekla učiteljica in pogledala zbrane otroke. Videti so bili zadovoljni. Pa tudi ljubki. Njihova lička so bila od svežega zraka obarvana rožnato. Pogled se ji je ustavil na Nejki. Zdaj ni bila več vznemirjena. Videti je bilo, kot da se ji je velikanski kamen odvalil od srca. Učiteljica Helena si je oddahnila.

"Dobro ... torej urno nazaj po isti poti," je mehko rekla učiteljica in otroci so ji ubogljivo sledili.

Nejka je ta dan le s težavo pričakala konec pouka. Takoj ko je zazvonil šolski zvonec je stekla v garderobo.

"Na vsak način moram tja ... toda od zdaj naprej moram biti veliko bolj oprezna," si je šepetala, ko se je naglo oddaljevala od šole. Ko se je povsem prepričala, da ji nihče ne sledi, jo je urno kot strela ucvrla po shojeni poti, ki je vodila proti gozdu. To pot je dopoldne prehodila že s sošolci in učiteljico Heleno. Med tekom se je nekajkrat ustavila ter se vsakič znova prepričala, da ji nihče ne sledi. Šele potem je bila mirna in je lahko znova nadaljevala pot. Kmalu je pred sabo zagledala vaško smetišče. Z ene strani je bilo zavarovano z visoko mrežasto ograjo. Nejka je obšla mrežasto ograjo in vstopila z druge strani. Minuto kasneje se je že znašla sredi kupčkov odvrženih predmetov in navlake. Na enem od kupov je zagledala dve prestrašeni miški, ki sta bežali neznano kam. Od vsepovsod se je širil neznosen smrad. Toda ni ji bilo mar ne za miški ne za smrad. Njene oči so željno poplesovale po kupčku in mrzlično iskale. Razen stare krame in nekaj strganih oblačil, tokrat ni videla nič uporabnega. Bila je razočarana. Nato je od daleč zaslišala hrup ... podoben je bil avtomobilskemu, le da je bil veliko glasnejši. S torbo na rami je stekla proti velikemu grmu in se skrila. Kmalu je zagledala velik moder tovornjak, ki se je počasi približeval smetišču. Pripeljal je novo zalogo odvrženih smeti. Ta dan je pripeljal veliko prej kot običajno. Kmalu so iz zadnjega dela tovornjaka pričeli padati kosi zavrženih predmetov. Nejka ves čas ni odmaknila pogleda od tovornjaka. Nenadoma so se ji oči zaiskrile od sreče. Med predmeti, ki so padli na tla, je za kratek trenutek zagledala barbiko. Čisto pravo barbiko. O bog, kako zelo si jo je ves čas želela imeti. Mami in očetu seveda tega ni nikoli povedala. Preveč sta imela drugih skrbi. Treba je bilo nahraniti osem lačnih ust. Kdo bi potemtakem lahko še sploh razmišljal o skritih otroških željah?

"O, neeee! Prosim, neeee!" je skoraj zakričala Nejka, ko je zagledala, kako je takoj zatem barbiko zasul velik kup smeti. "Le kako jo bom zdaj našla?" je zaskrbljeno razmišljala.

Kmalu je šofer modrega tovornjaka odpeljal. Nejka je odvrgla torbo na tla in odhitela proti kupčku, izpod katerega je padla barbika. Premišljevala je, kaj na stori. Nato se je domislila. Zlezla je na kup in pričela z oguljenimi čevlji okrog sebe na vso moč brcati nepotrebno navlako. Nogi sta jo že pošteno boleli, čevlji so bili skoraj neprepoznavni od umazanije. O barbiki pa še vedno ni bilo nobene sledi. Neznosen smrad ji je udarjal v nos, toda želja po barbiki je bila mnogo močnejša.

"Ne morem domov brez nje ... čeprav me je groza te misli ... ne gre drugače ... morala si bom pomagati z rokama!" si je naposled rekla. Že res, da je na tem kraju bila že neštetokrat, toda do zdaj ji ni bilo potrebno nikoli šariti po smeteh. Običajno je imela to srečo, da je kakšno igračko preprosto zagledala in to je bilo tudi vse. A zdaj? Šlo ji je na bruhanje, ko je razmišljala, da bo morala z golimi rokami brskati po vsej tisti grozni navlaki. Toda ko je pomislila na barbiko, ki se je skrivala tam spodaj, je lažje premagala odpor. Zavihala si je rokava jopiča, ter pričela brskati po kupu. Na plan je potegnila vse mogoče predmete: od starega zarjavelega lonca pa tja do umazanih delovnih hlač. Med predmeti se je znašel tudi majhen rdeč avtomobilček. "Vzela ga bom ... Anže ga bo gotov vesel," je rekla in pomislila na svojega mlajšega bratca. Ob misli nanj ji je postalo toplo pri srcu. Brskala je naprej. Naposled sta njeni majhni, hladni roki otipali nekaj gladkega. S prsti rok se je sprehodila po predmetu nenavadnih oblik. Nato je predmet zelo previdno izvlekla iz kupa. Komaj je verjela svojim očem. V rokah je držala čisto pravo barbiko. Res, da ni imela obleke in da so njeni lasje štrleli zelo čudno, a kaj zato. Niti za trenutek ni mogla odmakniti oči z nje. S premrlimi in umazanimi prsti je nalahno potipala barbikino telo, njen obraz, nato še štrenaste lase. In zatem znova. Kot da bi se želela vsakič znova prepričati, da ne sanja.

"Ti ne veš, kako zelo sem si želela dočakati ta trenutek," je tiho zašepetala barbiki. Nato jo je nežno privila na svoje prsi in zajokala od sreče. Sama ni vedela, kako dolgo je trajal čas brezmejne sreče. Morda uro, morda dve ...

"Joj ... doma jih bom gotovo slišala ... gotovi jih skrbi, kje hodim!" si je rekla, ko je naposled opazila, da se je pričel mrak počasi spuščati na zemljo. Pohitela je proti mestu, kjer je pustila torbo, ter si jo oprtala na rame. Zatem ji je pogled obstal na njenih hlačah. Bile so umazane in strgane. Tudi čevlji so bili v obupnem stanju. Postalo jo je sram.

"Le kaj bo rekla mami?" je pomislila in bilo ji je težko, ker ji bo zaradi svoje lahkomiselnosti povzročala dodatno delo. Že tako je bila bolehna in zgarana. In naslednjo pomlad je spet pričakovala dojenčka. Zopet se je zagledala v barbiko, ki je varno počivala v njenih rokah. Obraz se ji je v hipu razvedril. Pri srcu je čutila nenavadno toploto.

"Princeska, domov bova morali. Dolg pot je še pred nama," je mehko rekla ter ji s prstom mehko popravila majhen uporen kodrček, ki ji je silil na oči. Nenadoma je nedaleč od mesta, kjer je stala Nejka, nekaj votlo počilo. Nejka se je plaho zdrznila. Zdaj si res ni želela srečati nikogar. Sploh pa ne na tem nenavadnem kraju. Z očmi je hitro preletela okolico. Ničesar ni opazila. Oddahnila si je. Zatem je s torbo na rami ter z barbiko, ki jo je močno stiskala v rokah, urno pohitela daleč proti domu.

Ko se je Nejkina mala postava povsem izgubila v gosto raščenem gozdu, je izza drevesnega debla stopila učiteljica Helena. Prizor, ki se je odvil pred njenimi očmi, jo je globoko pretresel. Njen nežen obraz je bil prosojno bled. Tople modre oči so bile napolnjene s solzami.

"Zdaj vem, zakaj je Nejko vleklo na smetišče ... ja, zdaj mi je vse jasno!" si je rekla, medtem ko je s solzami v očeh mislila na ubogo deklico.

Razmišljala je še naprej ... Nikdar ni imela navade vohljati za komer koli ... toda zdaj! Pravzaprav še sama ni dobro vedela, kako se je naenkrat znašla na poti do smetišča. Spomnila se je le tega, da je videla Nejko, ko je po uri matematike odhajala iz šole. Stala je pri oknu in gledala, kako so otroci zapuščali stavbo. Med zadnjimi, ki so zapuščali šolo, je zagledala Nejko. Zdela se ji je nekam čudna ... zdaj je bila prepričana, da jo je ravno to najbolj pritegnilo, zato ji je sledila. Resnično jo je skrbelo zanjo. Morda še toliko bolj zaradi tistega nenavadnega pripetljaja, ki se je primeril zjutraj.

"Ubogo dekle, še sreča, da niti ne sluti, da sem bila tu. Niti pomisliti ne smem, kako bi jo prizadelo, če bi vedela, da sem jo videla," si je rekla.

Učiteljica Helena je vso pot do doma premišljevala, kaj naj stori, da bi ubogi deklici vsaj malo polepšala njeno težko življenje. Vedela pa je tudi še nekaj drugega. Običajni otroci, ki so živeli v slabih razmerah, o njih niso hoteli govoriti z nikomer. Sramovali so se. Bali so se, da bi se zaradi tega njihovi vrstniki norčevali iz njih. Zavedala se je, da bo morala biti še bolj previdna pri svoji odločitvi.

Bila je že na pragu svojega, majhnega podnajemniškega stanovanja, ko se je nečesa le domislila.

Naslednje jutro je učiteljica Helena stopila v razred veliko prej kot običajno. Iz pletene košare je vzela darila, zavita v pisan papir, in na vsakega napisala ime in priimek učenca.

Darila je skrila na različna mesta v razredu. Zdaj je morala le še počakati, da so prišli otroci. Otroci so počasi, eden za drugim prihajali v razred. Med zadnjimi je prišla tudi Nejka.

"Dragi otroci," jih je nekoliko pozneje nagovorila učiteljica Helena, "odločila sem se, da vam bom danes nekoliko popestrila dan. Upam, da nimate nič proti?" Otroci so jo radovedno pogledali. "S čim pa?" je hitel spraševati neučakan Vito.

"Tako vam bom povedala," je z nasmehom na obrazu nadaljevala učiteljica, " za vsakega izmed vas sem pripravila presenečenje. Vaša naloga pa je, da to presenečenje najdete. Torej ... ker ste tako marljivi učenci, sem se tokrat odločila, da vas nagradim. Kupila sem vam majhna darila in jih vsakega posebej zavila v svetleč papir. Na njih sem napisala vaša imena. Vaša naloga pa je, da jih morate poiskati, kajti skrila sem jih na zelo neobičajna mesta v razredu. Ste razumeli?"

V razredu je završalo. Otroci niso uspeli skriti svojega navdušenja. Najraje bi takoj steki in pričeli z iskanjem. Vendar so vedeli, da morajo še malo potrpeti. Učiteljica Helena je s pogledom na skrivaj odpotovala do klopi, kjer je sedela Nejka. Zdela se ji je nekoliko vznemirjena.

"No otroci ... le pojdite in poiščite svoja darilca!" je rekla učiteljica. Ni hotela več zavlačevati. Tudi sama je bila zelo nestrpna. Komaj je čakala trenutek, da bo videla Nejkin obraz, ko bo odprla darilce. Otroci so medtem že hiteli iz svojih klopi in željno pričeli z iskanjem. Nekaj otrok se je medtem že vrnilo z darili na svoja mesta. S svojimi majhnimi rokami so nemirno hiteli trgati pisan svetleč papir.

"Vanja poglej, ... ogledalce sem dobila!" se je navdušeno pohvalila svoji sošolki rdečelična deklica Petra.

"Jaz imam pa piščalko!" se je oglasil Matej. Tik zatem se je v razredu že zaslišal veličasten glas iz piščalke.

Naposled je svoje darilce našla tudi Nejka. Skrito je bilo za lončki pisanega cvetja. Z darilom v roki, je skoraj poletela do svoje klopi. Roke so se ji tresle, ko je z desnico hitela odpirati darila. Njene žametne oči so se široko razprle in njen obraz je postal svetleč kot malo sonce, ko je pred sabo zagledala najlepše darilo kar jih je kdaj koli dobila v svojem življenje. Bilo je prvo darilo, ki ni bilo obrabljeno ... s katerim se pred njo ni igrala že množica drugih otrok.

Nejka je previdno, kot dragocen porcelan, za katerega te je strah, da ne poči, vzelo barbiko v male dlani. Njene dlani so od nepopisnega vznemirjenja postala lepljive. Zasanjano se je zagledala v čudovito rožnato oblekico, posuto z množico svetlečih delčkov.

"Joj, kako zelo je lepa ... česa lepšega do danes še nisem videla," je presenečeno razmišljala. Nato se je sprehodila po njenih laseh. Niso bili štrenasti, kot tisti, ki jih je imela barbika s smetišča. Bili so mehki in voljni in padali so ji skoraj do bokov. Gledala jo je in gledala in prepričana je bila, da se je ne bo nikoli naveličala gledati.

"Le kaj bo rekla Maruška, ko ji bom pokazala barbiko ... gotovo jo bo hotela imeti zase," je po tihem razmišljala Nejka, ko je za trenutek pomislila na svojo sestrico. "Morda ji jo bom posodila ... toda le za čisto kratek čas ... vendar le, če mi bo obljubila, da bo zelo lepo ravnala z njo ... drugače ..."

Učiteljica Helena je z očmi ves čas budno spremljala Nejko. Bila je globoko ganjena. Zdaj je vedela, da je ravnala prav. Tisti hip bi si upala priseči, da je Nejkin žareči obraz bil zanjo največja nagrada, ki jo je kdajkoli dobila. Nato se je ozrla še po drugih otrocih. Tako zelo so bili zamaknjeni v svoja darila, da so povsem pozabili nanjo.

"So vam darila všeč?" je pozneje vprašala učiteljica otroke. Kod bi otroci šele zdaj opazili njeno navzočnost, so veseli pritekli k njej. Okrog nje so naredili sklenjen krog.

"Hvala učiteljica Helena, zelo ste nas razveselili," je trenutek zatem zaslišala množico glasov, ki so se razlegali po razredu. Njihovi srečni glasovi so umolknili šele tedaj, ko je skozi vrata razreda vstopila ravnateljica Leja. "Kaj se dogaja tukaj? Zakaj ste tako glasni?" jih je strogo opomnila. Zatem se je obrnila k učiteljici Heleni, ki je stala obkrožena sredi otrok, in uradno rekla: "Nedopustno je, da dopuščate v razredu takšen kaos. Ne plačujemo vas zato, da bi otroke zabavali, temveč, da bi jih nekaj naučili." Zatem je vzvišeno, kot je prišla, tudi odšla.

"Otroci, ste slišali gospo ravnateljico? ... Ne smemo je več vznemirjati, zato se bomo morali vrniti k pouku," jih je toplo opomnila učiteljica Helena. Bila je srečna kot že dolgo ne in tudi ta majhen incident z vzvišeno ravnateljico ji ni mogel pokvariti radosti ob pogledu na vzhičeno Nejko. Pa tudi na ostale ... navsezadnje ji je bil sleherni med njimi po svoje ljub.

Z mislimi se je znova vrnila k ravnateljici Leji. V šoli je imela sloves oblastne in hladne ženske. Vsi so se jo že na daleč izogibali. Tudi zaradi tega ji njene opazke niso pretirano segle do srca.

Otroci so brez besed pospravili svoja darilca v torbice. Videti so bili nekoliko žalostni, ker se je tako kmalu končalo njihovo veselje. Še bolj pa jim je bilo neprijetno zaradi učiteljice Helene. Radi so jo imeli in ni jim bilo vseeno, da je morala zaradi tega, ker jim je pripravila tako čudovito presenečenje, poslušati ravnateljičino karanje. Tega si ni zaslužila.

Ko je tisti dan učiteljica Helena zapuščala šolo, je na hodniku srečala Nejko.

"Kako to, da si še vedno tukaj?" jo je vprašala. "Hotela sem na samem govoriti z vami, toda ne želim, da bi najinemu pogovoru kdo prisluškoval," je je skoraj neslišno zašepetala Nejka. "Potem pa raje stopiva na svež zrak. Bi zavili k tistemu mogočnemu hrastu? ... Tam naju gotovo ne bo nihče motil," je rekla učiteljica Helena ter se oklenila Nejkine drobne roke. Skupaj sta odšli do mogočnega drevesa, ki je sameval sredi velike zelenice. "Zdaj pa mi lahko poveš?" je naposled rekla učiteljica, ko sta bili obe povsem prepričani, da ni nikogar v bližini.

Nejka je potrebovala veliko poguma, da se je naposled le odločila, da spregovori. "Veste, hotela sem se vam še enkrat zahvaliti za prekrasno barbiko." Zatem je iz pokrpane torbe vzela barbiko ter jo previdno stisnila k sebi. Njen obraz se je globoko raznežil ob pogledu nanjo. "Gotovo ste morali zanjo odšteti veliko denarja?" je zaskrbljeno rekla. Učiteljica Helena je skomignila z rameni. "Zdaj to ni pomembno, Nejka ... veš, kadar nekaj daš iz srca, ti cena ni pomembna!" "Razumem vas ... že takoj, ko sem vas prvič videla, sem opazila, da ste drugačna od ostalih učiteljic. Ravno zato sem sklenila, da vam zaupam nekaj, o čemer do danes nisem govorila še z nikomer ... veste, ni mi ravno prijetno govoriti o teh stvareh, toda ko sem omenila, vam nagonsko zaupam. Saj vam smem, kajne? je dahnila Nejka in se zastrmela v učiteljičin obraz. "Name se lahko zaneseš ... nikomer ne bom črhnila niti besedice o tem, kar bova govorili!" je prepričljivo in resno odgovorila učiteljica Helena. "Torej ... ko sem danes dobila to prekrasno darilo, bi najraje na ves glas zajokala od sreče. Prepričana sem, da so se tudi ostali otroci razveselili daril ... toda zame je bilo vsekakor drugače, ker mi do danes še nihče ni ni podaril čisto pravega darila. Saj ne smem biti nehvaležna ... dobri ljudje so nam velikokrat poklonili igrače in oblačila, ki so jih njihovi otroci že zdavnaj prerasli. Če ne bi bilo teh, potem se jaz in moji bratje in sestrice ne bi mogli igrati.

Toda, ko sem prišla v šolo in poslušala, kako so se otroci med seboj pogovarjali, kaj vse so dobili za praznike ali druge priložnosti, sem se počutila nemočno in prizadeto. Včasih se je zgodilo, da je kdo vprašal tudi mene. Takrat bi se najraje skrila pred celim svetom. Sramovala sem se, ker smo tako revni. Zaradi tega nisem nikogar izmed njih nikoli povabila domov ... čeprav sem si zelo želela. Sošolci in sošolke so si verjetno to moje obnašanje razlagali drugače ... da nisem družabna ali kaj podobnega. Čisto razumljivo. Verjetno bi tudi jaz razmišljala tako, če bi bila na njihovem mestu."

Nejka je za trenutek umolknila in se zopet zagledala v barbiko, nato je rekla: "Ampak, tole zdaj ... saj komaj verjamem, da v rokah držim čisto novo barbiko!" je ganjeno rekla Nejka in po okroglih licih so ji pritekle solze.

Učiteljica Helena je ves čas pozorno poslušala Nejko. Vesela je bila, ker se ji je Nejka zaupala. Še bolj pa jo je veselilo spoznanje, da se je Nejka s to svojo izpovedjo razbremenila velikega bremena, ki jo je ves čas dušilo.

"Kar jokaj, miška ... potem se boš počutila veliko bolje. Veš, ljudje velikokrat ravnamo napačno. Svoja čustva skrivamo in jih tlačimo še globlje vase. To ni prav. Veliko bolje je, da jim damo prosto pot, saj se potem počutimo veliko lažje," je mehko rekla ter deklico nežno prižela k sebi. Nejka se je v njenem objemu počutila kot v zavetju.

"Veš, Nejka zdaj pa bi ti še jaz rada povedala nekaj," je rekla učiteljica po tistem, ko je Nejka prenehala jokati. "Vedno ti bom hvaležna, ker si svojo zgodbo delila z mano in ker sem lahko tvoja zaupnica. Želim, da veš, da se lahko vedno obrneš name ... ne bi bila rada samo tvoja učiteljica, temveč tudi tvoja prijateljica."

Nejkin obraz je znova zažarel. "Pa še nekaj sem ti hotela reči ... zelo nadarjena in marljiva deklica si. V ponos si meni in prepričana sem, da še marsikomu ... predvsem pa tvojim staršem. Le verjemi, da sem kot učiteljica imela priliko spoznati že veliko otrok. Mnogo je bilo takšnih, ki so rasli v družinah, kjer je bilo denarja na pretek. Pa misliš, da so bili zato vsi srečni?" je nadaljevala učiteljica.

Nejka jo je začudeno pogledala. "Le kako ne bi bili srečni?" si je mislila, toda rekla ni nič.

Učiteljica Helena jo je prijazno pogledala in pogladila po mehkih kodrčkih. Zatem je rekla: "Veš, še nedolgo nazaj sem spoznala fantka, ki je odraščal v takšni družini. Vsi otroci so mu zavidali in si želeli biti na njegovem mestu. Priznam, celo jaz sem bila prepričana, da je fantek najsrečnejši otrok na svetu. Potem pa sem nekega dne spoznala pravo resnico o njem in od takrat dalje sem še bolj prepričana, da sreča ni vedno odvisna od tega, koliko denarja imamo na bančnem računu. Pa veš zakaj?"

Nejka je prepričljivo odkimala in pazljivo poslušala, kar ji je zatem povedala učiteljica. "Zato, ker je bil fantek kljub temu zelo osamljen. Res, da je imel doma na stotine igrač, toda njegovi starši niso imeli nikoli časa zanj. Z njim se niso veliko pogovarjali ... le tu in tam in še to o najbolj nujnih stvareh. Tudi za igro z njim ni bilo časa."

Nejka je globoko premišljevala o tem, kar ji je učiteljica pravkar povedala. Čeprav je bila še otrok, si je morala priznati, da je šele sedaj spoznala, kako prijeten dom ima. Pa čeprav skromen. Vendar ljubezni v njem ni primanjkovalo. Imela jo je na pretek. In to kljub dejstvu, da je rasla v veliki družini. Njen očka in mami sta si pogosto vzela čas za vsakega izmed njih. Velikokrat so skupaj delali domače naloge, se igrali, se smejali, se pogovarjali o neštetih stvareh. Včasih celo skupaj jokali, ali pa preprosto sedeli na velikem oguljenem kavču. A pomembno je bilo le to, da so bili skupaj ... da so bili povezani.

"Kam so odšle tvoje misli?" jo je ljubeče vprašala učiteljica malce kasneje.

"Premišljujem o tem, kar ste mi pravkar povedali. Hvaležna sem vam, ker ste mi govorili o rečeh, o katerih pravzaprav do danes še nisem veliko razmišljala. Prepričana sem namreč bila, da se vsi starši zanimajo za svoje otroke ter se z njimi igrajo. Da je to samo po sebi umevno, kot je na primer to, da se vsako jutro zbudimo. Zdaj pa sem spoznala, da temu le ni tako," je odgovorila deklica, nato pa učiteljici zaupala vse, kar je še nekaj trenutkov nazaj razmišljala o svoji družini.

"Zelo pametna deklica si, Nejka ... pa tudi zelo srečna ... zato lahko s pokončno glavo zreš v prihodnost in se ti ni treba ničesar sramovati. Tudi, ko boš nekoč odrasla v mlado, lepo žensko, se boš vedno znova rada vračala v svoj dom ... ne glede na to, ali je tvoj dom skromen ali bogat ... kajti vračala se boš zaradi čudovitih ljudi, ki te bodo tam čakali in s katerimi boš povezana vse življenje. Vprašanje pa je - ali se bo tja vračal tudi deček ali še na stotine drugih otrok, ki v svoji družini niso našli tega, kar imaš ti."

"Ubogi otroci ... žal mi je zanje," je iskreno rekla Nejka, nato pa še pristavila: "Zdaj se počutim veliko bolje in me ni več sram, ker si ne moremo privoščiti vsega, kar bi si želela. Kaj zato, če ne dobim novih igračk in novih oblek ... danes sem spoznala, da imam mnogo več kot večina ljudi, za katere sem še nedolgo nazaj mislila, da imajo vse. Imam topel dom, ljubeča starša ter najboljše bratce in sestrice pod soncem. Pa še nekaj zelo ... zelo pomembnega ne smem pozabiti," je resno dahnila Nejka ter odločno prijela učiteljico za roko. "Imam najbolj prijazno in razumevajočo učiteljico pod soncem, ki je poleg tega še moja najboljša prijateljica."