Izgnanci (Miran Jarc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Izgnanci (Jarc))
Besi Izgnanci
(Človek in noč)
Miran Jarc
Bele roké
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Valovi dima ovijajo žarnic kričeče soje …
vihar razbrzdanih popevk, krikov in kletev se staplja v godbo tokavo,
ki trga ko zver nenasitna še ujedljivo, vonjivo
laskanje vijolin in cimbal čarobnih sviračev-ciganov …
in jaz: — otoček, ki skoro preplavlja ga že razljučeno morje.

Od vseh vetrov
so se s tepli skupaj ti blodneži, obupanci, rovarji,
sanjarji novih zakonov, kovarji neznanih usod.
Še tolstega kapitalista omamlja
melodija skrivnostna, ki valuje od srca do srca:
s trudnim glasom popeva, taktira z omahujočo roko —
(kaj mar so mu zdaj računi, kupčije, ko tudi njegovo
smejoče srce niha v neznanih tokovih).

Iz omotice me je predramil neznanec z otroškimi očmi:
»Saj me poznaš!«
»Kako?«
»Proletarec!« in mi podal je rokó
in že sva brata. Njegove besede — zublji vulkana Rusije
in vsa brezmejnost tujine … bojišč …
še ni vgasnil plamen v očeh,
še veruje mož-otrok, da se vtelesijo sanje ogromne …

Tam v kotu zaupno šepečejo prekupovavci — jekleni možje,
a tudi nje že zastruplja divja pesem,
ki obliva duše vseh teh zatočencev.

Preko src razžarjenih, trudnih drsijo
utripi vriskajočih vijolin,
bajalci duš izvabljajo strupe opojne …

In zdaj so te melodije edina vez,
ki druži nas vse izgubljence … vsi bratje zdaj, v kres
so zagorele nam duše, ki vriskajo od hrepenenj …
V eno se stapljata kletev in sen:
v oni skrivnostni prakrik — o, kak te poznam —
ti večno neutešeni kam … kam …

Iskreče se luči, dušeči dimi, kriki in viki, množic
mravljišče,
vse to — ogromni kaos, ki išče, išče …
Česa?
In nad vsem — vijoline, spravljivke-tolaživke pojo ...