Krokarjev Peter
| Krokarjev Peter: Slika iz vojaškega življenja Fran Maselj - Podlimbarski |
| |||||||||||||
Mislite si človeka majhne postave, plečatega, čokastega, mesnatega, kakor pravi Turgenjev, malih oči, debelega nosú, smolnato-temnih las, kratko pristriženih, lica razširjenega, nežno-rdečega, po polti skoraj otročjega, bičjega vratú, kratkih lakti z rdečkastimi rokami, sem in tam pegastimi, kratkih nog v podobi stebrov.
Hodil je Krokarjev Peter široko in opletal z rokami. Smejal se je dostikrat in prijetno je znal natezati rdeče oplatnice, a videl ga nisem dobrovoljnega nikoli. Govoril je malo in tako težko, kakor da so mu besede na jeziku privezane, on pa počasi odvezuje drugo za drugo in jih suje na beli dan. Molče se je pomikal za svojim poslom in tako težko brez duševne pomoči, brez ognja; zdelo se mi je, kakor bi bilo to gromadno telo dobilo od stvarnika premajhen delež one motorne moči, ki nas neprestano goni od predmeta do predmeta, od dela k delu. Lenoba ni bil Krokarjev Peter. Upiral se je z delom kakor vsi drugi; nikoli ni pohajkoval, a njegova nespretnost je bila kriva, da mu ni šlo vse tako izpod rok kakor drugim. V tovarišije ni zahajal; preradi so ga tovariši pikali in to ga je bolelo. Eden njegovih tovarišev, štajerski Nemec, ohol, neumen človek, mu je poskusil dati priimek „petrolejni sod“; pa ta priimek se ga ni prijel: hudomušni Nemec je imel med nami s svojimi suhimi dovtipi premalo vpliva in Petra smo imeli vsi radi. Res, včasi se ga je ta ali oni v mladostni predrznosti in prevzetnosti lotil in ga jel izpraševati o njegovi ljubici, kaka je, koliko ima, na kar se je Peter vselej premilo posmehljal, pomuzal in sramežljivo pogledal v tla. Razen vode ni pil ničesar, niti žganja ne. Če mu ga je kdo ponudil, je smehljaje se odvrnil: „Oj ... tega pa jaz že ne!“ Tudi tobaka ni kadil, le žvečil ga je, kadar je čistil sabljo ali čevlje ali pa drgnil s skleskom svoje ostroge. Peti ga nisem slišal nikoli. Ne „Zagorski zvonovi“, ne „Mila lunica“, ne „Naš cesar in naš kralj“, ne „V nedeljo zgodaj“, nobena pesem ni genila tega okorneža. Kakor bi mu ležala kaka neozdravljiva bol na duši, okovana, priklenjena, zadelana, nedosežna in nedostopna. Kleti je pa znal Peter in robato je klel, pa le pri posebnih prilikah. Če ga je v hlevu ugriznil konj, ali kadar so se mu pri skoku na konja razparale hlače, kadar so mu ponoči miši oglodale kruh, preklel je konja ali hlače ali miši.
Brez posla ni bil nikdar. Če ni bilo drugega opravila, je sedel na slamnici, krpal svoje rdeče hlače, tolkel komisni kruh — po dve porciji ga je dobival na dan — ubadal s šivanko in zalagal ter širil svoje majhne oči, da se je videla njihova snežna belina, zalagal pol pesti debele kose med rdeče, razpuhle ustnice. Ej, pripraven človek je bil Krokarjev Peter in, kakor pravim, radi smo ga imeli.
Nekoč, davno je že tega, sva morala s Krokarjevim Petrom čez noč stražiti v hlevu nad trideset konj. Pobotala sva se, da bom čul jaz do polnoči, on pa po polnoči. Zimska noč je bila in tenek sneg je ležal po sosednjih hribih.
Ob devetih se je polegel hrum, ki se sicer razlega ves dan po vojaškem hlevu. Tovariši so se odpravili v izbe veselo kramljaje, pevaje, tu in tam glasno ukaje v hladno noč, konji so zobali, mulili seno, hrkali, pihali, bíli in se grizli. Kmalu se je polegla ona čilost in veselost, katero občuti žival pred in med krmljenjem. Zime v hlevu ni bilo čutiti.
Krokarjev Peter si je prinesel iz izbe plašč, komisni hleb, črnilo, pero in papir.
„Kaj boš pisal, Peter?“ sem ga ogovoril.
„Bom ... domov!“
„Miciki Šijanovi, kaj ne?“
„Šijanovi, Šijanovi!“ Nasmehnil se je in namuzal in se obrnil od mene.
Začela sva snažiti hlev.
„Peter, ali te bo Micika čakala?“
„Če hoče.“
„E, babe so babe! Kdo ve, če ona nocoj misli nate?“
Ni me hotel poslušati, šel je na drugi konec hleva. Zopet sva se sešla.
„Peter, kaj pa, ali imaš še očeta?“
„Očeta — pa nimam.“
„Ali matere tudi ne?“
„Mater pa imam, mater!“ je hitro odgovoril in nekako ljubo je zvenel njegov glas. Srčno je brskal z raskavo brezovo metlo.
„Da so le mati, Peter ..., za mater bi jaz dal vse.“
Pogledal sem mu v obraz. Slaba luč je brlela nad nama in razlivala bledo svetlobo. Zamišljen je stal Peter pred menoj. Lica so mu gorela, milo je uprl svoje male, temnorjave oči in ni jih odmaknil, ko sem pogledal vanje. Zdelo se mi je, kakor bi bil iskal v meni sočutja, tako me je pogledaval in bistril s svojim pogledom, kakor bi me bil hotel prositi, naj mu odpustim, naj ga ne zasmehujem, ker je tako mehkočuten in dobrosrčen.
Nekaj trenutkov sva molčala. Ugibal sem, kaj se godi v Petrovem srcu. Da on noč in dan sanjari o domačih krajih, od katerih ga je neizprosno in neusmiljeno odtrgala dolžnost, to sem vedel; ali neznano mi je bilo, kaj in kako je pri njem doma. In glej, zanesel se je, da je našel človeka, ki ga ne zasmehuje, ki razume njegove bolečine.
Postal je zaupen, zgovoren, tožnosti ni več na njegovem obrazu. On, ki je tovarišem odgovarjal, kadar se mu je zljubilo, on me je nocoj ogovoril:
„Kaj pa tvoji starši, ali še žive?“
„Oj, še ni dolgo, kar sem dobil pismo od doma!“
„Ali so zdravi?“
„Zdravi!“
„Meni so pa pred tremi tedni pisali ... no, pa nič dobrega ... mati so stari ... nad šestdeset let ...“ je govoril s tresočim glasom.
„Ali so še pri moči?“
„Bili so ... zmerom ... pa saj veš, zima starega človeka prevzame ... zdaj so nekaj obo - oboleli.“
„Nič ne maraj, Peter, pomlad bo kmalu prišla, ta prinese zdravja.“
„Kaj bi jaz maral, ko bi bil domá ... vse bi bilo drugače ... zaslužil bi, da bi bilo tudi za mater dosti.“
„Ali si za hlapca služil?“
„V rudnikih sem bil, premog sem kopal ...
Babi, visoka kobila črne, svetle dlake, belolisasta na glavi, dolgo grivasta, je grebla s sprednjo nogo po slami in svetlo pogledavala na naju. Peter jo je šel napajat. Sledil sem mu z očmi in se zamislil vanj. Kdo bi bil kdaj dejal, da je tihi Peter taka dobra duša, in kdo bi bil mislil, da se srce takega okornega, ledenega človeka more otajati! Čim dalje sem ga gledal, tem bolj se mi je prikupil. Kako je hacàl po slami okoli konja, včasih tajil žareče oči, včasih pa mene pogledal tako milo in proseče.
„Doma je bilo res ... še več trpljenja kakor ga je tu, pa sem le zaslužil, da sva oba z materjo izhajala za silo.“
„Premoženja doma nimate?“
„Kaj bi imeli!“
„Svoje hiše tudi ne?“
„Nič! ... Mati gostujejo ... zdaj žive ... kaj ... o tem, kar jim dobri ljudje dado. Pišejo mi, da bi prišel domov, pa kako bi prišel ... dva brata imam še — oženjena. Pri raportu sem že prosil in so mi dejali, da, ko bi bil edini sin vdove, bi že šlo, tako pa naj brata za mater skrbita.
„Sta li brata tudi v rudnikih?“
„Doma sta, v hribih delata drva, po deset grošev na dan in ob svojem; imata pa oba po več otrok, tako da še sama nimata dosti za življenje. Do lanskega leta so mati še dobivali za trščanko ... no, ni bilo bogve kaj, pa vendar je bilo laže. Zdaj še tega nimajo. Trščanka je odrasla in služi v dolini pri cesti. Kruha jim prinese vsak teden ... pa kaj ...“
„Peter, kaj jim boš pa pisal nocoj?“
„I kaj, naj potrpé ... saj večno ne bo tako ... osemindvajset grošev imam, te jim pošljem.“
„Kaj, ti denar domov pošiljaš? Takega pa še ni bilo.“
„To bo prvi denar, katerega jim pošljem v poldrugem letu. Prihranil sem ga ... pa sam bogve, kedaj zopet denem toliko na stran.“
„Peter, ali boš vzel Šijanovo Miciko, kadar prideš domov?“
„Zakaj bi je ne! Bajto ima pri cesti ... imel bom vsaj svoj dom. Tja pojdem z materjo ... onidve bosta doma gospodinjili, jaz bom pa premog kopal.“
„Če pa pridejo otroci, boš pa tudi ti moral doma ostati!“
„E ... bogve, kako še bo ...“
Povedati je hotel še nekaj, ali glas mu je zastal v grlu.
Umolknil je, oči so se mu zopet pomračile. Nisem ga hotel motiti v njegovih spominih, ker za njegovo bolest nisem imel zdravila, celo pravega sveta ne, ki bi mu bil v tolažbo. Ali pogledaval sem vedno nanj, tik njega sempostajal, on pa je molčal, odvračal se od mene, stiskal trepalnice in ustnice, kakor bi bil s premagovanjem porival spomine nazaj doli v srce. Zopet je postal čemeren, kakršnega smo ga videli dan za dnevom. Laže ni bilo Petru, ko je odkril tovarišu svoje gorje, spomini na domače kraje in na zapuščeno mater so ga gotovo še huje razburili. Četrt ure sva še hodila po hlevu, zapirala okna, popravljala steljo, tu in tam napajala, potem pa je Peter vzel plašč in se za leseno ograjo zleknil na slamo. Z nobeno besedo se ni poslovil od mene in jaz se tudi nisem upal govoriti; niti lahko noč mu nisem želel.
Okoli poldvanajstih sem sedel na stol. Hoja me je utrudila, razburjena domišljija je oslabela moje živce.
Naslonil sem se s komolcem na leseno ograjo. Kmalu mi je glava zdrknila raz dlan na rame; zadremal sem. Tipanje in vohanje po desni roki me je prebudilo.
Aga, širokopleč, udat konj zlatorjave barve je stal pred menoj. Prestrašen sem skočil raz stol. Tudi konj se je stresnil, se zgrudil, kakor bi se mu bila pošibila kolena, odskočil, visoko je dvignil glavo in rep, prhnil z nozdrvmi, mogočno je potresel z gosto, zlatobelkasto grivo, kakor da se hoče otresti uplašenosti in je ponosno pobežal v svojo stajo. Klopotanje kopit je prebudilo Petra.
Privezal sem konja, a Peter je že stal za menoj. Slaba luč me je skelela v oči, trepalnice so mi siloma lezle skupaj, dolgi žarki so se mi utrinjali pred očmi.
„Kaj je že polnoč, Peter, da si vstal?“
„Seveda bo že kmalu!“
„Ali si dobro spal?“
„A, kaj bi spal ... vsake četrt ure sem se prebudil ... sanjalo se mi je.
„Sanjalo?“
„Ti si se učil, ali znaš sanje razlagati?“
„Tega se nisem učil; kaj se ti je pa sanjalo?“
„Da sem prišel domov ... spomladi. Vse je bilo zeleno pred kočo, vse pisano. V veži sem srečal Miciko.“
„A —“
„Vsa bleda in upála je bila, taka ..., kar gledati je nisem mogel. Podala mi je roko, pa je bila tako mrzla kakor led ... tako čudno mrzla, kar zgenil sem se. Bogve, nekaj to pomeni.“
„Že mogoče!“
„Bogve. Hotel sem ji odtegniti roko, pa nisem mogel ... kakor bi bili roki primrznili. Peter, dejala je Micika, mati te čakajo v hiši in tvoj oče. Mene je obšla groza ... mrzel pot me je oblil ... moj oče so že umrli ... šest let je tega.“
„Ali si jih potlej videl v sanjah?“
„Ne, prebudil sem se od strahu.“
„Sanje so prazne marnje, Peter, spletkarije vroče glave, brez pomena. Mnogokrat občujemo v sanjah z umrlimi in se jih ne bojimo.“
„Pri nas je ... Kikrčev Matija mu pravijo ... ta jih pa zna razlagati.“
„Morebiti, da včasi zadene pravo; marsikaj se zgodi, kar se nam je sanjalo, a marsikaj se nam pripeti, o čemer se nam še sanjalo ni.“
„Seveda, očeta že ne bom več videl z materjo ... morebiti na onem svetu ... na tem pa že ne več.“
Oba sva molčala.
O polnoči smo navadno pristiljali konjem s svežo slamo.
Velik kup slame je ležal pred hlevom. S Petrom sva začela nositi. Svetla noč je bila zunaj. Luna je plavala navpik nad nama, zvezde, redko sejane, so žarko svetile.
Iz dimnika bližnje tovarne se je izgubljal lahek, sivkast dim v sveže prozorno ozračje. V sosednji vasi je nekdo hripavo zaukal, okna krajne hiše, gostilne, so bila še razsvetljena. Vsak po trikrat sva vlekla slame. Naposled se je Peter ustavil pred kupom. Čakal sem, da me ogovori. Obrnil je pogled proti jugu in neprestano zrl tja. Med prsti je mehanično mel in sukal bilko slame.
Postal sem tik njega. Obsežna ravnina se je razprostirala na južno stran. Kake pol ure hoda pred nama je ležal gozd, teman, nepregleden na levo in na desno.
„Veš, jaz bi se za ves svet ne hotel naseliti na tej ravnini.“
„Zakaj ne?“
„Pozabiti bi ne mogel našega goratega sveta.“
„Pravijo, da je povsod dobro, doma pa najbolje.“
„Glej tam, kaka pega je na nebu, tam pod ono svetlo zvezdo. Ali vidiš?“
„Vidim, vidim!“
„Jerebičev Janez je pravil oni dan, ko smo jahali doli za tem lesom, da smo tu čez mi doma.“
„A kaj še! — Ali vidiš večernico, tu na desno glej, najsvetlejša zvezda že globoko na kraju ravnine — tam je naša domovina. Peter, — tam so naše želje.“
„Ali tam ... tam ...“
Poslednjikrat sva zanesla slame. V hlevu nisem s Petrom več govoril.
Urezal si je kos kruha in obstal sredi hleva. Jaz sem se zavil v svoj plašč in se iztegnil po slami za ograjo. Precej sem zadremal. Silen udarec konjskega kopita po leseni ograji me je prebudil. Dvignil sem glavo, oprl se na komolec.
„Da bi te ... gura suha!“ se je začul nemirni Petrov glas. Zdelo se mi je, kakor bi bila metla trdo švignila po konjskem križu. Zopet sem se poravnal po slami. Prijetno mi je bilo pod plaščem, kakor da mi je Bog spanja nalil v vse ude in žile nove, telo sladko poječe, pomirjevalne tekočine. Nad menoj v žlebu je poskočila in zacvilila miš. Zaspal sem. Nekaj je vleklo plašč raz mene. Malo sem odprl oči. Žveplenka mi je gorela pred nosom.
Neprijetno me je zbodla svetloba; stisnil sem trepalnice. Orjaška roka me je zgrabila za bluzo in me vlekla nase. Podal sem se, zbral misli in v hipu sem bil na nogah.
„A, tako ti stražiš, čakaj, počakaj! Jaz te naučim, kako ti je opravljati službo! Ti spiš, a konji se sprehajajo po hlevu — a luči nikake, ha?“
In jadovito me je potresla nemila roka. Vse temno je bilo okoli mene. Razločil sem le črno maso, stoječo pred menoj, a po besedah, ostro naglašenih, sem spoznal, da sem v pesteh korporala Malnariča.
„Napravi luč, o drugem se še pomeniva!“ Težka pest me spusti. In tekel sem, kar se je dalo, k prvi svetilnici.
V naglici zadenem ob konja, ki je poskočil. Nastane nemala konjska dirka po hlevu. Užgem luč in grem privezavat konje. Na korporalovo vprašanje, kje je druga straža, sem dokazal svojo nedolžnost.
„Poglej po stajah, nekje bo živinče leno spalo pod konjem ali pod žlebom, a ob enajstih oba k raportu. Jaz vama že pokažem!“
Ta glas je bil mečji, niti polovice prejšnje zlosti ni bilo v njem. Zaškripala so vrata in zopet zaloputnila za strogim gospodom korporalom.
Precej pozno zjutraj je že bilo. Konji so postajali nemirni, zrna v stelji ni noben več iskal; ogledovali so se.
Vzel sem svetilnico in iskal po stajah. Petra ni bilo nikjer, njegovega plašča tudi ne. Kaj ko bi bil Peter pobegnil, ko bi ga bile njegove večne sanje o domačiji, njegova gorka ljubezen izpeljale na to nesrečno pot? In spomnil sem se vsega, kar sva to noč govorila. — Jerebičev Janez je prišel prvi v hlev. Oskrboval je dva konja. Poprosil sem ga, da me nadomestuje, dokler se ne vrnem. In tekel sem v sobo in potipal po Petrovi postelji, ali Petra ni. Prižgem žveplenko, gledam. Petrovega plašča ni na klinu. Zdaj sem bil prepričan, da je Peter pobegnil. Žal mi je postalo po njem, pomiloval sem ga, ali slabe misli o njem nisem imel. Njegovo srce ga je neprestano vleklo v domače gore, k stari materi, drugače ni mogel delati.
Na zahodu je luna počasi lezla za obris ravnine. „Tam je naša domovina — naše želje!“ Drug za drugim so prihajali tovariši iz sobe. Vsak je osupnil o nenavadni novici, ali za Petra slabe besede ni imel nihče. To jutro ni nihče požvižgaval, nihče ni pel; mirno, nemo je opravljal vsak svojo službo.
Po ukazu našega kapetana sta zajahala, ko se je zdanilo, za ubežnikom dva jezdeca po različnih potih čez ravnino. Okoli enajste ure sta se zapotena vrnila — toda brez Petra.
Drugi dan se nam je vreme nenadoma izpremenilo. Od juga je potegnil gorak veter, nebo se je pooblačilo, povsod se je zadelalo in znižalo. Ozračje je postalo kalno, težko, od tovarne sem se je valil dušljiv dim. Jate vran in vrabcev so se podile okoli naših poslopij. Ko smo tretji dan zjutraj vstali, je že bilo vse okoli in okoli s snegom pobeljeno in droben sneg je še padal. Južnega vetra ni bilo več čutiti, ozračje se je navzelo snežne svežosti, sneg se je rahlo vsedaval. Ves dan je ostalo vreme neizpremenjeno. Mi smo bili na gorkem in dobro se nam je zdelo. Jahalnice in dvori so bili zameteni, jahati nismo mogli. Četrti dan se je razvedrilo, sneg ni več padal. Mrzel severni veter je bril okoli voglov in pometal s snegom.
Vse je bilo zavito v mrzlo sneženo meglo, le v zatišjih in kjer se je trgal naval vetra, tam se je dalo spoznati, da sneg več ne pada. Peto jutro ni bilo več nevihte, sonce je plavalo za meglenimi oblaki. Sneg je ležal v debelih zametih po jahalnicah, dvorih in cestah. Ob deveti uri so nas peljali v četah na jahalnice odmetavat sneg. Hud mraz je bil, da se nam je zanohtovalo. Med vsakovrstnimi pogovori nam je šlo delo spretno izpod rok, čas je hitro potekal. Tudi na Petra smo se spomnili in Ocepnikov Luka, ki si je vedno in vedno hukal v roke, je dejal, da Peter ni imel nič kaj napačne misli, da se je za čas najhujše zime odtegnil strogi službi. In glej, proti poldnevu — kaj se pomika izza vogla tovarne proti nam? Dva pešca sta z nasajenimi bodali in med njima naš Peter. Opletaje in gugaje se je gazil debeli sneg in gledal v tla. Mi smo ostrmeli, postali od dela, se spogledali in se oprli na lopate, a nihče ni izpregovoril besede. Le tam zadaj se je rogal Nemec; ozrl se nisem, ali slišal sem njegovo škodoželjno hihitanje. Gledali smo za sprevodom, dokler ni izginil med poslopji kasarne.
Večkrat sem v pisarni pomagal pri pisanju. Drugi dan so me poklicali tja. Nekoliko pred enajsto uro pride v pisarno kapetan, grof Polinski. Bil je visok, vitek, štiriintridesetleten mož, črne, polne, okusno pristrižene brade, črnih, gladko razčesanih las, bledastega lica, tankih obrvi, finega kretanja in vedenja, kavalir od nog do glave.
Oženjen ni bil, a so govorili, da je srečen pri ženskah. V zabavo mu je bilo eno popoldne prekratko, zato si je izposojal noč in proti jutru je prijezdil iz mesta. Spal je do devete ure, potem je prišel na jahalnico, vzel pod častniku bič iz roke in opletal in udrihal po konjih, dokler ni spotene drhali spodil domov. Kadar smo ga videli, da gre iz jahalnice v sobe ali hleve, nam je začela kri hitreje krožiti, s tako iskrenostjo smo se poprijeli vsi dela. In v takem trenutku si je vsak našel delo, dostikrat nepotrebno, na katero v navadnih položajih še nihče mislil ni. Bil je pa le naš dober poveljnik in mi slovenske duše smo se hvalili ž njim. Res nam je dajal priimke, živalske, vse od divjega krokodila pa do znane zveste domače živali, toda lasal, uhljal in pretepaval nas ni. Če je včasi pri raportu v jezi komu snel premalo svetlo čelado z glave in jo potem z močjo pritisnil zopet z vrha doli na bučo, da se je kositar skozi podvlako zarezal v kožo, to ni bilo tako gorje in kapetan je sam vedel, da je to najkrajši način, s katerim se nepristojna čelada primerja k buči. Grof Polinski ni bil samoljuben, ošaben, a bil je častiljuben. Oj, kako se je trapil, kadar nas je imel ogledati polkovnik ali brigadir! Po cele dni pred takim pohodom se ni genil od nas, kakor bi bil na ljubezen pozabil, vedno nam je bil za petami preklinjaje in zmerjaje. Pri viziti je zapovedoval v najlepšem tenorju na kratko, odsekano, in konji so ponosno, čvrsto, strastno šli pod nami. On sam je stoječ za višjim skakal, migal, žugal in kazal. Ne pomnim, da bi bil kdaj kak poveljnik z našimi vajami nezadovoljen. Ali po viziti, kako življenje za našega grofa! Teden dni se je zabaval popoldnevi in ponoči in mi smo imeli lepe ure. Če še povem, da je bil grof Polinski poljske krvi in da je dovolj gladko govoril slovenski jezik, sem objavil vse, kar mi je bilo zanimivega znano o našem kapetanu.
Točno ob enajstih se odpro vrata in v sobo se priguga Peter. Za njim vstopivši korporal Malnarič trdo prekorači sobo do kapetana, stoječega pri oknu, in oznani, koga je privedel. Grof Polinski se obrne, urno stopi pred Petra in prične navadne svoje duhovite in neduhovite molitvice, katerih ne bom objavljal. Peter se je večkrat streznil, kakor bi bil poravnal ude, boječe, tiho, pretrgano, komaj razumljivo je odgovarjal in topo je gledal kapetanu v oči. In ko je pravil, da ima doma staro, bolehno mater, katero je hotel obiskati, zatemnele so mu oči še bolj in prilezla mu je solza na lice. Kapetan se je obrnil od jetnika in začel hoditi po sobi, a vedno je potresaval z glavo in zmajeval z brki.
Zdajci se zopet odpro vrata in v sobo stopi stara, sključena ženica, ogrnjena od glavedo peta v rjavo, obnošeno, na krajih in oglih vse razcefrano volneno ruto.
Počasi, bojazljivo se obrača, zapiraje vrata. Razen Petra, ki je stal s hrbtom proti vhodu, smo se spogledali vprašujoč, kaj to pomenja. Kapetanu je blisnilo izpod čela, premeril je novodošlo s srepim pogledom od glave do nog, lice se mu je pomračilo, se nategnilo v preziralen izraz, mig njegovega ostrega očesa — in starka bi bila pred vrati. Ali zdajci se začuje tujčin glas:
„Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ —
Na razjarjenega človeka dostikrat vpliva pomirjevalno sama beseda.
Tak je bil naš kapetan; izpregovoriti je bilo treba ž njim in osornost je izginila za trenutek z njegovega obraza, zapustivši za seboj začudenje in zvedavost.
„Kaj hočete, kaj iščete tu?“ je s sočutjem vprašal; njegove oči so radovedno gledale na starko.
„Za božjo voljo vas prosim, milostivi gospod, odpustite, odpustite!“
Roki sklenjeni, koščeni in žilavi sta se pokazali izpod razcefrane rute. „Vi ste gospod, visok gospod, ali odpustite meni, materi tega moža!“
„Enajsti dan sem na potu ... peš sem hodila ... molila, molila, da bi še enkrat videla sina in pred Vami na kolenih prosila milosti!“
Starka se je zgrudila na kolena, sklonila glavo in k obrazu pritisnila rjave roke.
Kakor bi bilo nekaj zamrgolelo po meni, sem se naslonil na mizo in globoko segel po sapo. Pogledal sem Petra; po njegovem obrazu je bila razlita nenaravna rdečica, z vsem telesom je mel, kakor bi bili nogi prešibki, kakor bi ga vse moči vlekle k materi, na njeno stran na kolena.
„Vstanite, vstanite! — Ti,“ obrnil se je grof očitajoč k Petru, „to je tvoja mati?“ — Petru se je nabralo lice na komaj viden smehljaj, oči mu zažare, brati je bila iz njih živa prošnja, iz dna duše; na lahno sta se zgenili njegovi ustni, a precej sta zopet zamrli.
„Vstanite, vstanite! Tega ne maram, da bi kdo pred menoj poklekal!“
Starka vstane.
Po kratkem premisleku je začel grof Polinski:
„Milosti, milosti vi zahtevate za ubežnika, ki je prelomil prisego, ki je tako sramoto napravil meni — vsemu polku in tudi vam! Ali ne veste, kaj je zakrivil? — Korporal Malnarič!“ Jeza obvlada kapetana, mogočno se vzravna, švigne z očmi po korporalu od tal do vrha. Korporal zatrepeta po vsem životu, kakor bi bil spustil vanj električni tok, se zravna in divje šine z očmi.
„Pravili so mi vse na dvorišču, gospod! Mati božja ve, če sem ga jaz tako učila! Naj se zgodi volja božja! Kazen mora biti, kazen, res! Naj jo prebije moj Peter, kakor jo je zaslužil ... po vaši milosti mu jo naložite.. hudo se je pregrešil, hudo ... ali potlej ga pustite domov. Vse sem že obletala, vse obhodila, povsod prosila zanj ... on je moja edina podpora na moja stara leta ... brez njega mi ni živeti!“
Obile solze so oblile starko; roke je razklenila in si z ruto brisala velo, od starosti in skrbi razorano, razdejano in raztrgano lice. Meni se je stemnilo pred očmi, tiščal sem se mize. Kapetan se je obrnil v stran, strastno potisnil pesti v žepe in pomomljal po nemško:
„Jaz ... jaz ne vem, kaj hočejo ljudje? Zabit narod!“
Zaničljivo se je posmejal, potresel z glavo in široko stopil pred starko.
„Majka,“ je dejal z mirnejšim glasom, „vaše prošnje ne morem izpolniti. Tudi so še višji, kateri vašim željam ne morejo ustreči. Postava je taka, za vas nima izjeme. Če je pa vaš sin protipostavno vojak, obrnite se doma do vaše deželne gosposke, če vam ta ne pomore, ne pomore vam niti Bog. Tako. A zdaj ... korporal, odpeljite jetnika v zapor, ali pazite mi, odgovorni ste mi za to, da živa duša ne črhne besedice ž njim. — Taka so naša pravila; mi nismo kaka turška tolpa! Zadosti! Zbogom, majka!“
„Oh, Bog se usmili!“ je zaječala starka.
Korporal Malnarič se obrne k Petru, jadovito migne z desnico. Peter vztrajno pogleda na mater, mati na njega — v štirih očeh je nekaj zablisnilo, zatrepetalo — solze bolesti in ljubezni — počasi so se zaprla škripajoča vrata za nesrečno majko.
Grof Polinski si je zapalil cigaro, dvakrat spustil gost dim skozi brke, pljunil in ne izpregovorivši besede zapustil pisarno. Sedel sem k mizi, ali pisati nisem mogel, roka se mi je tresla. Pogledal sem skozi okno, vse mi je migljalo pred očmi. Čez dvor je gnal korporal mojega Petra. Za njima je hitela sključena starka. Za oglom je izginil korporal z jetnikom, starka je postala, gledala venomer za njima, zmajevala z glavo, sklepala roke — naposled je smelo in pospešno ubrala pot za njima. —
Kmalu sem jo videl omahovati izza drugega ogla. Na lice je tiščala rjavo ruto, tiščala, tiščala — Čez pol ure mi je izginila v polju.
Tri tedne pozneje je kosmat stražni načelnik v barbarskem jeziku objavljal zbrani četi, da je vojaško sodišče obsodilo Petra zaradi prestopka prvega ubega v mirnih časih v trimesečen zapor, poostren s postom, s temnico in s trdim ležiščem. Razložil nam je tudi, da je sodišče postopalo le zato tako milostno, ker se je obsojenec pri vojaški oblasti v Celju sam naznanil.
Predno je prišel Peter iz zapora, sem bil prestavljen v druge kraje, daleč stran od svojih tovarišev.