Z viharja v zavetje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Iz viharja v zavetje)
Skoči na: navigacija, iskanje
Z viharja v zavetje: Roman iz življenja preproste deklice
Fran Zbašnik
Viri: Fran Zbašnik: Z viharja v zavetje. Ljubljana, 1900.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvi del.[uredi]

I.[uredi]

»Dolga vas« leži v prijazni dolini in se razprostira ob obeh straneh dokaj široke ceste v smeri od severa proti jugu. Raztegnjena je jako, ker šteje lepo število hiš, in odtod nemara tudi ime Dolga vas. Za hišami na vzhodni strani se vije širok, a plitev potok, ki sicer ne daje dobre pitne vode, pa je vendar za prebivavce te vasi velikega pomena. V vasi je namreč še mnogo lesenih poslopij, ki se semtertja kar tišče drug drugega. Nevarnost pred ognjem je torej jako velika. In res bi bil požar uničil že nekolikokrat vso vas, da ni vode v taki obilosti blizu.

Nad hišami na zahodni strani pa se dviguje prijazen griček. Na tem holmcu stoje cerkev, župnišče in šola. Pa tudi precej drugih hiš je raztresenih po gričku. Kakega reda se posestniki, ki so postavljali tod svoje koče, niso držali in se prav za prav tudi držati niso mogli. Svet je tukaj vegast, poln globanj in višin. Eden je postavil svojo kočico v malo dolinico, drug zopet na kak vzvišen prostor, kakor je že kdo iskal ali varnega zatišja, ali pa prijetnega razgleda. Vsaka hišica pa, naj stoji že v kaki kotanji, ali pa na kaki višini, je obdana, če ne že krog in krog, pa vsaj v ozadju, s prijaznim vrtcem, polnim sadnega drevja.

Tod se je naseljevalo večjidel le ubožnejše prebivavstvo. Spodaj ob cesti imajo svoje hiše sami kmetje, na griču pa skoro sami kočarji, ki posedujejo le malo polja in gozda. In vendar je tu gori med pohlevnimi kočicami in zelenimi vrti mnogo prijetneje, nego doli v nižavi, kjer se šopirijo posestva oblastnejših mož. Ne glede na to, da uživaš z griča lehko lep razgled, je tukaj tudi nekako idilično, tako tiho in mirno; doli v vasi pa drdrajo venomer vozovi po cesti, ki povzročujejo poleti razen ropota tudi še neznosen prah.

Širše ceste gori na griču ni nobene, temveč same ozke in kamenite stezice vodijo od hiše do hiše, a med njimi se razprostirajo košati vrti in zelene tratice. Vaščani – tako se imenujejo navadno kmetje, ki stanujejo doli ob cesti – se ozirajo sicer nekoliko zaničljivo na »hribarje« gori, a ti se ne brigajo kdo ve kaj za to, ker so prepričani, da ima bivanje tu gori v marsikaterem oziru prednost pred bivanjem doli v nižini.

Ker hribarji nimajo toliko polja, da bi jih moglo preživiti, nahajamo med njimi različne rokodelce. Eni so tesarji, drugi krovci, mizarji, ali kar si že bodi; žene hribarjev pa ali šivajo, ali pa hodijo za plačilo delat kmetom kot dninarice.

Med hribarji je imela tisti čas, ko se pričenja ta povest, tudi M e t a, kakih osemintrideset let stara, a še krepka in čedna ženica, svojo borno kočico. Majhno, leseno poslopje je obsegalo samo dve tesni, vendar prijazni sobici. Na južni strani se je naslanjal na kočico hlevec, ki je bil baš tako velik, da se je sukala lehko po njem edino Metina kravica. Vse poslopje je stalo na veliki pečini, ki je molela na eni strani precej visoko iz tal, da je bila videti od tu kakor mala trdnjavica, a na drugi strani, kjer je bil svet sploh višji, se je spajala s prijazno ravnico. Za hlevom, zadaj pod skalo, se je razprostirala precej velika, dolinasta ograda, edino polje, ki ga je posedovala Meta.

Komaj trideset korakov od koče proti vzhodu stoji na vzvišenem, a ravnem prostoru, obdana od lepih, košatih lip, župna cerkev. Onkraj cerkve proti vzhodu je župnišče, a za cerkvijo, nekoliko na desno pomaknjena, je šola.

Meta ni živela zmeraj v tako skromnih razmerah. Njeni starši so bili sicer ubogi, a njena izredna lepota ji je bila pripomogla do tega, da se je bila primeroma jako dobro omožila. Še zdaj, ko se je vendar moralo reči o njej, da je že v letih, so se poznali na njenem obrazu še dokaj natanko sledovi njene dekliške lepote, in njene svetle oči so še zdaj pričale, kako zapeljive so bile svoje dni. Baš te njene oči so bile očarale sina trdnega, imovitega posestnika, ki je obiskoval latinske šole.

Najpremožnejša dekleta so se trudila za Gorenjčevega Toneta, in kjerkoli bi bil v domačem kraju potrkal na kako srčece, povsod bi se mu bilo na stežaj odprlo. Nikdar se ni prodalo toliko židanih robcev, in nikoli se niso deklice oblačile tako skrbno kakor tisti čas, kadar je bil on na počitnicah. In če se je postavil ob nedeljah pri maši sredi cerkve, je bilo nešteto žarnih oči obrnjenih vanj. Toda ene same so imele do njega moč. Še če je stala Dornikova Metka za njim in je od zadaj uprla svoje oči vanj, jih je takoj začutil in se ozrl …

To ni ostalo prikrito. Metko so njene vrstnice zavidale, in marsikatera jo je črtila tako, da bi ji bila izpraskala oni »dve zvezdi«, o katerih je bil Gorenjčev študent zložil pesem ter jo popeval, kadar se ga je malo napil. Tolažile so se s tem, da študent še nikdar ni zvest ostal svoji ljubici in da Gorenjčev tako ubožne punce saj ne bo jemal. Zidale so tudi na to, da stric Tonetov, ki je bil prošt v Novem mestu, ne bo pripustil, da bi se izpozabil tako daleč, in da ga prav gotovo privede v seminar. Ta tolažba je jako značilna. Potihem si je želela vsaka, da bi se radi nje izneveril poklicu, ki so mu ga bili odmenili starši in stric. Saj je bil tako lep in bilo bi ga tako škoda, če bi se odločil za duhovski stan! Toda, če bi ga imela dobiti Dornikova, no, potem pa najbolje, da kar kuto obleče!

Gorenjčev Tone pa se je malo menil za želje takih deklet, ki mu niso bila povšeči. Isto tako malo se je brigal za prošnje staršev in opomine stričeve. Metkine oči so premagale vse. Da bi laže dosegel, kar je nameraval, se je zadnje leto prav malo učil in je dobil tako izpričevalo, da niti starši, niti stric niso mogli gojiti več nade, da jim izpolni kdaj vroče želje. Navzlic očetovim kletvam in materinim solzam je ostal doma. Prenašal je mirno vse godrnjanje in očitanje, tolažeč se s tem, da se to prej ali slej neha. Še manj se je menil za zbadanje tujih ljudi. Če mu je priletel semtertja kak lep priimek, kakor »izpriden študent« ali »babjak«, na uho, se je naredil, kakor bi ne bil ničesar slišal. In tako je izhajal prav dobro.

Ko pa mu je kmalu potem oče umrl in mu zapustil kot edinemu sinu vse imetje, se ni kar nič obotavljal, ampak je nemudoma vprašal Metko, ki je prav zaradi tega upirala vanj svoje plamteče oči, da bi jo kdaj vzel za ženo, je vesela pritrdila, in tako sta stopila pred oltar … Nekaj časa je bila Meta srečna, kar se le da. Te sreče ji ni kalila niti zavest, da jo zavidljivi ljudje opravljajo, niti skrb, da bi moglo postati kdaj drugače. Živela je vsa za svojega lepega moža, a v posebno naslado ji je bilo to, da je bil on tako učen in izobražen. Kadar je sedel pri kaki debeli nemški knjigi in je čital, ga je naravnost oboževala in si potihem mislila, kake revice so druge, ki imajo preproste kmete za možé. To pa ji nikdar ni prišlo na misel, da bi mogel on pa v nasprotnem zmislu občutiti razloček, ki je bil med njim in njo. Kako tudi! »Poglavitna dolžnost ženske je, da je lepa!« Tako vsaj si je mislila Meta. No, in ona je bila lepa v obili meri! Vedela je dobro, da so bile v prvi vrsti njene oči, ki so ji pripomogle do tako odličnega moža, in pridno jih je obračala tudi sedaj še vanj. Da bi opešala kdaj zmagovita moč teh oči, da bi se mogel odtegniti kdaj njen mož njih vplivu, ji niti v sanjah ni hodilo na misel! …

In vendar je prišlo, kakor je moralo priti!

Tudi Tone se je dobro počutil nekaj časa poleg svoje mlade, lepe ženice. Toda dolgo to ni trajalo. Ko se je Meta še zibala v sladki zavesti, da je njen mož popolnoma suženj njenih čarov, je on le še s težavo prikrival kes, ki se ga je loteval radi tega, da je bil ostal doma. Njegovo duševno obzorje je bilo vendar le toliko razširjeno, da so ga neprijetno pretresla ta ali ona preprosta, morda celo neumna vprašanja iz ust njegove žene. Tudi v drugem oziru se je bil razvadil v mestu. Bil je navajen na boljšo hrano, nego mu jo je mogla dajati žena, in pogrešal je te in one zabave, najbolj pa zlate prostosti izza študentovskih časov.

Sicer si je od začetka prizadeval, da bi se pokmetil popolnoma. Šel je orat na njivo in opravljal druga kmečka dela, toda nikdar s pravo ljubeznijo, in zato tudi ni imel vztrajnosti. Prišel je sredi popoldneva s polja domov z izgovorom, da ga boli glava, ali da mu sploh ni dobro. Vedno in vedno ga je vleklo h knjigam, v katerih so se čitale kratkočasne povesti. Tudi na drug, prav otroški način se je izkušal razmisliti. Delal je lepe črke, jih kazal sosedom, ki so hodili v vas, ter se veselil njih hvale. V tistih časih, ko je hodil v šolo on, še niso bile gimnazije tako urejene, kakor so dandanes, in kar se je naučil kdo na gimnaziji v tistih časih, se niti od daleč ne da primerjati s tem, kar se nauči dandanes. Vendar pa si je bil Tone tudi v kemiji prisvojil toliko vede, da je poznal nekatere kisline, ki razjedajo železo. S takimi kislinami je zapisaval v nože in žlice imena in letne številke ter zbujal s tem splošno strmenje.

Toda vse to je trajalo le nekaj časa. Ljudje so se navadili njegove umetnosti in so ga jenjali občudovati; s tem pa so ga spravili ob zabavo.

Čimdalje težje je prenašal žareče poglede svoje žene in čimdalje manj ga je trpelo doma. Ker ni našel več v kemiji zavetja pred dolgočasnostjo, se je zatekel k botaniki. V onih časih je bil šolski poduk sploh bolj praktičen, in tako je bil posvečen tudi odličen del botanike poznavi strupenih in nestrupenih gob. Znanje, ki si ga je bil v tem oziru pridobil, je hotel zdaj uporabljati Tone. Začel je hoditi po gobe in je prinašal dan na dan, vračajoč se navadno šele pozno na večer, polne cule jurčkov, parkeljcev in drugih gliv. Kar jih niso mogli pojesti sproti, jih je dal sušit na solnce, da bi se ohranile za zimo. To je moral Tone storiti že zaradi tega, ker bi drugače ne bil imel povoda, odriniti vsako jutro v gozd; zakaj toliko gob, kolikor jih je prinesel včasih, bi bilo zadostovalo za ves teden, če bi jih ne bil hotel hraniti za pozneje.

V tem, ko je Tone taval za gobami, so opravljali domača dela pa drugi ljudje. A za hišo to nikakor ni bilo hasnovito! Tone je dobro vedel to, a vendar ni mogel drugače. Srce ga je siloma vleklo v samoto, kjer se je lahko nemoten zazibaval v spomine nekdanjih dni … In kako lepa se mu je zdela zdaj preteklost, s kako otožnim srcem se je spominjal na mestno življenje! Kako se je časih kesal, da se je radi dvoje lepih oči lotil kmetovanja, ki mu nikdar prijalo ni! In to je bil šele začetek! Kaj bo še?! .. Strah ga je bilo prihodnosti. Zdel se je sam sebi kaznjenec, ki ga drže zoper lastno voljo na neljubem kraju …

Meti se ni zdelo čudno, da njen mož ne dela rad na polju. »Moj Bog, gosposkega življenja je bil navajen!« Tako ga je opravičevala sama pri sebi, in zavest, da ima moža, ki bi bil lehko gospod, jo je obradostila vselej tako, kadar se je spomnila tega, da mu ni zamerila njegovega pohajkovanja. Nekoliko manj razumljivo pa ji je bilo to, da tako lehko po ves dan zdrži v gozdu, in da ga tako malo sili srce k njej domov. Kako težko ga je ona vselej pričakovala in kako nerada se je zjutraj ločila od njega! .. Pa seveda, moško srce je vse drugačno! .. Toda končno je morala izprevideti tudi Meta, kako stoje stvari.

Ko se je bil Tone naveličal tudi nabiranja gob, je začel postajati čemeren. Nič več ji ni tako prijazno odgovarjal na njena vprašanja, in semtertja je padla celo kaka trda beseda. To je Meto nekoliko potrlo. Še hujše pa bi jo bilo zadelo, če bi bila videla v njegovo srce ter poznala misli, ki so mu rojile po glavi. Čimdalje bolj je vrelo po njem in bolj in bolj si je očital, da se je navezal na tako preprosto žensko. Videl je zdaj samo njeno preprostost, za njeno lepoto je bil postal popolnoma slep. In zdelo se mu je v njegovem samoljubju, da se je pregrešila nad njim! Ali ni bilo to predrzno, da je dvignila oči do njega? Ali ne bi bila morala uvideti, če je imela le količkaj razuma, da onadva ne gresta skup in da se ne moreta zlagati dolgo?

Po Tonetovi logiki bi bila morala njegova žena slutiti to, česar ni slutil on navzlic svoji izobraženosti, navzlic večjemu razumu. Da, ona je bila po njegovem mnenju vsega kriva in sama sebi naj pripiše, če se je je naveličal! Naveličal pa se je bil nje in vsega življenja doma tako, da je moral v svet! Vsaj nekoliko časa je hotel živeti spet prosto, brezbrižno, brez onih ozirov, katerih se ni mogel znebiti med domačimi ljudmi …

Malce plaho naznani nekega jesenskega dne svoji ženi, da hoče iti po zaslužku. Meta bi se bila tega moževega sklepa morda oveselila, ko bi se ji ne bila zbudila hkrati sumnja, da ga ni skrb za hišo privedla do tega, da tiči temveč nekaj drugega za njegovim sklepom. Pogledala ga je s solznim očesom; on pa, čuteč, da nekaj sluti, se ji nasmeje tako ljubeznivo, da ji je takoj odleglo pri srcu. Še nekoliko lepih besedi in – Meta se je sprijaznila z moževim načrtom.

Tone je hotel krošnjariti. To je bil posel kakor nalašč zanj: ne težak, pa nudeč mu priliko, priti daleč po svetu … Vzel je par sto goldinarjev na posodo in se odpravil z doma.

Pri slovesu je žena bridko jokala, in tudi njemu so prišle solze v oči. Genila ga je njena velika ljubezen, in pojavil se mu je v prsih glas, ki mu je pravil, da ni samo ona kriva njegovega nezadovoljstva in da pripada večji del krivde nanj. Ločil se torej ni brez sočutja do svoje lepe ženice … Toda dolgo ga niso navdajale otožne misli. Ko mu je bila izginila izpred oči domača vas, je pozabil na sedanjost in preteklost in se bavil samo še s prihodnostjo. To pa si je slikal tako lepo, da je kmalu prevladalo veselje v njegovem srcu. Bil je še mlad, lahkomišljen in bil je uverjen, da ga čakajo nenavadni, prijetni dižitki.

Pisma, ki jih je Meta dobivala od začetka od svojega moža, niso bila prevesela. Tožil ji je, da kupčija ne gre tako, kakor je pričakoval, in da je časih bolehen. Pozneje pa so postala poročila jako redka, in Meta je bila večkrat v velikih skrbeh, dokler ji ni po preteku dolgih šest mesecev došla od moža osrečujoča vest, da se v kratkem vrne.

In res je prišel na Veliko noč.

Štirinajst dni pred moževim prihodom je povila Meta otroka, zdravo, krepko deklico, kateri so dali pri krstu ime R e z i k a. Upala je, da bode njen Tone otroka vesel, in željno ga je pričakovala. Gojila je skrivoma razne nade. Ena teh je bila tudi, da Tone ne pojde več po svetu. Preveč si ga je želela, preveč je bila navezana nanj, da bi ga bila hotela pustiti še kdaj z doma … Zdaj, ko je bil otrok tu, bode pač vpošteval njeno željo! Tako je upala, tako se je tolažila …

Veliki četrtek je bilo, ko se je pripeljal Tone domov. Bil je debel in lepo rdeč v obraz. Moralo se mu je torej dobro goditi na tujem, in ona bolehavost, o kateri ji je tožil izpočetka, vsekakor ni mogla trajati dolgo. Meta je po teh zunanjih okolnostih po pravici sklepala, da je tudi nekaj denarja prinesel domov. Pričakovala je, da ji vzame sam kaj v misel o tem. Ko pa se to le ni zgodilo, ga je vprašala, kako se mu je kaj obnesla kupčija. A on je nakremžil obraz, da se je prav videlo, kako nadležno mu je to vprašanje, potem pa se je začel izgovarjati, da je posodil precej veliko svoto nekemu prijatelju, ki je ostal tudi čez poletje zunaj in ki mu vrne denar prihodnjo jesen, ko se snideta spet nekje na Laškem.

Te besede so Meto hudo zadele, ne toliko radi tega, ker ni imel mož kaj pokazati, nego radi tega, ker ji je tako hladnokrvno naznanil, da jo namereva zopet zapustiti. Nekoliko je pač pričakovala, da si do jeseni še premisli, toda ta njena nada je ginevala od dne do dne bolj. Bralo se mu je na obrazu in vse njegovo vedenje in počenjanje je pričalo, kako se dolgočasi doma. Prve dni po prihodu si je pač prizadeval, da bi bil prijazen z njo. Tudi otroku se je nasmehaval in ga vzel časih celo v naročje; toda njegova ljubeznivost je pojemala bolj in bolj.

Meta si tudi iz tega vzroka ni obetala nič dobrega, ker je dobival tako pogosto pisma. In kadar mu je došel tak list, je bil kakor izgubljen. Bil je zamišljen in otožen, a če ga je poprašala, kaj mu je, ali kdo mu piše, ji je odgovarjal osorno in nejasno.

Bilo je začetka septembra, ko se je nekega dne zglasil spet pismonoša pri njem ter mu izročil pismo. Prebravši ga, se je začel takoj pripravljati na pot. Vzel je spet, in sicer to pot veliko svoto denarja na posodo. Ženi je opravičeval to s tem, da hoče začeti večjo kupčijo, in sicer s podobami in slamniki, to je s stvarmi, ki so se v tistih časih po Laškem dobro razpečavale. Obetal ji je, da ji pošlje čez zimo denarja, tako da bo poravnala lehko ves dolg.

Meti so se budile težke slutnje. »Morda se ne bova videla nikoli več!« je vzkliknila in pretresljivo jokajoč položila roke okrog njegovega vrata, ko se je poslavljal od nje.

On jo je izkušal tolažiti, toda beseda mu ni šla prav iz ust. Objel jo je i on, poljubil otroka ter šel …

Meta je tudi potem še, ko je bil mož odšel, nekoliko dni neprenehoma jokala. Otrok, ki bi ji bil imel biti v tolažbo, ji je bil povod še hujšega žalovanja. Saj ji je bilo baš to, da niti z otrokom ni mogla navezati moža na dom, neovržen dokaz, da se je ohladila njegova ljubezen do nje. To je bilo bridko, grenko spoznanje, katero ji je še bolj pomnoževalo skrbi, ki so ji že itak polnile dušo.

A da se nje slutnje obistinijo tako naglo, tega vendar ni pričakovala. Tri mesece po moževem odhodu ji je došlo od tuje roke pisano pismo, v katerem ji mož naznanja, da je nevarno zbolel. Dal ji je razumeti, da se ne bosta videla nič več, in z ganljivimi, v srce segajočimi besedami je jemal slovo od nje in od otroka. Prosil jo je odpuščanja, da je šel v svet, prepustivši jo sami sebi, ter se priporočal njeni molitvi … Štirinajst dni pozneje pa je dobila Meta drugo pismo, iz katerega je zvedela, da je njen mož mrtev …

Čudno je bilo to, da o njegovi smrti ni prišlo nikako uradno poročilo, ne v župnišče, ne kam drugam. Ljudje so delali vsled tega razne opazke. »Sam se je zapisal med mrtve,« so trdili nekateri. Drugi pa so se hudomušno nasmehavali, rekoč: »Pojte, pojte, tak razvajen študent pa bo oral doma! To se je lehko vedelo naprej, da pride tako!« 

Meta pa si je zdaj, ko je bila prišla odločitev in se ni dalo predrugačiti nič več, opomogla naglo. Tudi ona ni imela pravega zaupanja v tista pisma, dasi je skrbno skrivala svoje pomisleke pred ljudmi. A baš ti pomisleki so bili vzrok, da je omejila svoje žalovanje in da ni čez mero tožila radi izgube, ki jo je bila zadela. Imela je trezno filozofijo. »Če je mrtev,« je rekla sama pri sebi, »ga ne ožive vse moje solzé; če pa mi je storil to … no, potem ni vreden, da bi potočila tudi le eno solzo za njim!«

In posvetila je svojo pozornost spet vsakdanjim skrbem. Pred vsem pa se je brigala za svojega otroka, za svojo hčerko. Hotela jo je lepo odgojiti in je trdno sklenila, da ji nikdar ne izda, kaki dvomi jo navdajajo glede njenega očeta.

In res je Rezika rastla v veri, da ji je oče že davno umrl. Ko je postajala večja, se ji je zdelo samo to čudno, da je mati tako nerada govorila o očetu. Dekletce je sklepalo iz tega, da si oče in mati nista bila kdo ve kako dobra.

Meta se je že nekaj let trudila s kmetijo, a morala je uvideti, da to presega njene moči. Ker je bila ubogih staršev hči, se sama ni kdo ve kako spoznala pri gospodarstvu, poslov pa tudi ni mogla dobiti takih, da bi se bila lehko zanašala nanje. Tako je prišlo, da je hiša od leta do leta bolj slabela in pešala. Nazadnje so pritisnili še upniki, ki so bili posodili njenemu možu denar. Da bi odvrnila od sebe popolni polom, je naposled radovoljno prodala posestvo. Iz izkupila je poravnala dolgove, a s tem, kar ji je še ostalo, je kupila gori na griču bajtico, v katero se je preselila s svojo hčerko.

II.[uredi]