Iz vaškega življenja
| Iz vaškega življenja Slika iz vasi |
| |||||||||||||
Od hiše do hiše roma že vse dopoldne cigan. Ne hodi, kakor hodijo pravdanski ljudje, ampak pri vsakem koraku trudoma povleče zadnjo nogo in da bi stopil hitreje, izteza tudi vrat šiloma naprej, kadarkoli koraka. Rekel bi, usmiljenja vredna potvora, ali če ga dobro premotriš, boš videl, da je to nakazana beštija, kolikor ga je pod kožo.
Nič krščanskega ni na njem, razen podobic Matere božje, martre in sv. Bernarda, ki se mu Kristus s križa ljubeznjivo podaja v objem. Te podobice so pritrjene na igle, ki jih ima vtaknjene spredaj v mastni trak zveriženega in zelo ponošenega klobuka, tako, da jih mora prav vsakdo zapaziti na prvi pogled.
Očividno ima s tem namen, vzbuditi naklonjenje vernih ljudi ter delati tako reklamo za svoj "kinematograf".
V koščeni, z ohlapno kožo odeti roki nosi zamazan, razcefran papir, na katerega mu je nekdo z okorno roko napisal spakedrano slovensko vabilo k večerni predstavi, ki obeta pester program: Kristusovo trpljenje, rusko-japonsko vojsko, potovanje na Severni tečaj in še več zanimivosti.
Ljudje malomarno pogledujejo program, ne baš zato, ker se jim ne ljubi mučiti oči ob tistih hieroglifom podobnih črkah, ampak radi tega, ker se ne morejo nagledati potvore, ki marljivo gestikulira k svojim polumljivim besedam, tako da z rokami pravzaprav več pove, nego z jezikom.
Razumejo samo to, da jih želi cigan zvabiti zvečer v "komedijo", in ker je vstopnina dokaj nizka, zlasti pa, ker jim vzbujajo zaupanje podobice na njegovem klobuku, skoro povsod sklenejo odzvati se vabilu.
Vražji cigan! Kakor je kreatura, ali od nog do las je prevejan potepuh. Zdaj pobožno vije oči, stiska pohlevno ustnice in dela spokoren obraz, ampak da bi imel priliko, ukradel bi tron božji in ga takoj zapil.
Otroci pohajkujejo za njim; imenujejo ga komedijantarja. Neki nakazanec ga skuša celo oponašati v komični hoji. Tudi vrat izteza tako ter vzbuja s tem prav mnogo smeha.
Nazadnje ga ošvrkne mimovozeči voznik s korobačem in norčije je konec. Kakor bi treščilo, se je razkropila kopica paglavcev in tudi cigana ni več na cesto.
Še pokosili niso dobro, že oblegajo radovedni otroci hišo podžupana in opaldarja, ali kakor ga hoče imenovati financar: trafikanta Damijana Ogrizeka, kjer se je nastanil kinematograf.
Paglavci so kakor na iglah; niti trenutka ne mirujejo. Love se okrog voglov, zijajo skozi okna, zdajpazdaj se spro, sledi pretep in jok.
Bogve kolikokrat je bil Ogrizek že nad njimi. Najprej jih je zlepa odganjal, s tistimi važnimi besedami, ki so čisto lastne podžupanom. Ali kaj brigajo razposajenca lepe besede, vse gredo skozi šivanko. Še zgrda se ni dalo nič opraviti.
Ko se jih je nabrala zopet velika gruča, in so se začeli znova prepirati, prikazal se je tolsti obraz podžupanov in v tistem hipu je zažvižgal korobač in oplazil kamor je bilo. Kakor bi se vdrli, ni bilo več paglavcev. A komaj je preteklo par trenotkov, toliko, da je Ogrizek odšel v hišo, je že zopet mrgolelo, nov pretep in jok.
»Satan naj se gre z njimi!« se je naposled spametoval opaldar, ko se je morda že dvajsetič vrnil ves upehan in razgnevljen v sobo. Paglavci so zdaj svobodno kričali in se ruvali do večera.
Dve čudasvetli luči sta se prižgali pred Ogrizekovo hišo, ko se je zvečerilo. To je naznanjalo, da je čas k predstavi. Tako svetlo ni bilo še morda nikdar po vasi.
Ljudje so pričeli prihajati. Počasi se je zbrala pred "Opaldarjem", kakor se je reklo pri Ogrizeku po domače, vsa vas. Možje so se rinili k tistim nenavadnim lučim, občudovali so jih in jih niso mogli prehvaliti. Nekateri so bili mnenja, da še na cesarskem Dunaju ne poznajo take razsvetljave.
Paglavci so se pomirili ter poslušali odprtih ust in debelih oči sodbe o luči. Tupatam se je pocedila kateremu prek telovnika debela slina začudenja. Zadaj so stale ženske in čisto v ozadju so se skrivala dekleta, ki jih je izdajalo neprestano hihitanje. A nihče si ni upal prvi v "komedijo".
Zdaj se prikaže potvorjeni cigan, stopi na stol in začne kričati komaj umljive besede ter maha z rokami in izteza dolgi vrat.
»Glej kamelo!« je zavpil nekdo.
Vse se je smejalo.
»Kaj se bomo tu obirali pri zlodeju, kakor tam gospoda!« se zavzame naposled kmet, ki je bil v vasi gotovo visokovpliven, zakaj za njim je šel v hišo vsakdo, ki je le zmogel vstopnino. Ostali so na cesti samo še tisti paglavci, ki se jim ni posrečilo, zmuzati se v hišo med nogami odraslih. Cigan je vgasnil luči, staknil svetilki ter zaklenil za seboj duri. Zdaj ga čaka mučno delo: urediti polnoštevilno občinstvo.
Soba ni baš majhna, ali nabita je skoro črez mero. Otroci segajo prav do stojala, na katerem je napeta umazanobela rjuha. Čisto sprednji morajo ležati na trebuhu, za njimi sede drugi po turško, za temi nekateri čepe, drugi kleče in še le sredi sobane pridejo na vrsto sedeži. Posedle so jih ponajveč ženice in nekaj starčkov. Čisto zadaj stoje fantje pomešani med dekleta. Zasedene so tudi postelje, omara in peč. Komična peršpektiva!
Iztežka se prerije cigan do svoje laterne- magike, ki stoji nasproti rjuhi, čisto zadaj na stolu, postavljenem vrh vegaste mize.
Kmalu pozvoni in Ogrizek privije svetilko, segajočo izpod stropa v sredo sobe.
Svečana tišina.
Na rjuhi se pokaže svetla, okrogla lisa in na njej se prikazujejo slike rusko- japonske vojske, potovanja na Severni tečaj, pasijona in vse drugo, kakor je bilo napovedano.
Posamezne slike komentira Ogrizek, ki se skuša v književni slovenščini, kar pa mu ne pristoja prav.
»Kaj se boš pačil, Opaldar!« ga nahruli nekdo v poltemi.
Vse se zasmeje.
Tudi paglavci so postali nemirni Nekateri se krohočejo z odraslimi in ponavljajo prav zategnjeno Ogrizekove spake. Drugi vpijejo, da jih bodejo kolena in trebuh.
Samo sredi sobe so zamaknjene postarne ženice v Kristusovo trpljenje ...