Iskrice: Varčnost, 1. del
| Iskrice: Varčnost |
| |||||||||||||
Pripovedujejo nam o nekem krščanskem cesarju, da je imel na svoji pisalni mizi cele kupe belih praznih listkov ter pisemskih zavitkov Trgal jih je baje in rezal od pisem, katera je prijemal, da bi jih pozneje sam vporabil pri spisovanji.
Še žveplenk neki ni rabil brez potrebe. Kedar je v že imel luč, prižigal je ob njej, če je rabil še kaj druge luči.
Za obleko pa je imel štiri predale. V enem so bile najnovejše »uniforme« za parade ter za najvišje slavnosti; v drugem je hranil vže rabljeno obleko za manj slovesne prilike; v tretji je deval bolj obnošena oblačila za vsakdajno rabo; v četrtem pa je imel, kar mu je rabilo za doma v pisalnici ali v ožišem družinskem krogu. Trdijo, da je celo dal krpati obutev in – žepne robce. Je-li vse to zgodovinska resnica? Mi ne moremo priseči!
Kaj ne, na videz bi temu cesarju vsakdo mogel očitati, da je bil skopuh? Res, a ker je sicer znano ustno izročilo o njem, da je namreč bil velikodušen in posebno radodaren, smemo misliti, da je se svojim ravnanjem namenoma hotel dajati svojim podložnim lep nauk: varujte po moči, kar imate.
In glej, prav le to je varčnost. Varčnost – varčevati je prav to, kakor varovati. Varčen je torej, kdor o moči varje tisto, kar ima.
Imej dosti ali malo, varčnost ne povprašuje le po tem: obojno varje, malce in obilo. Zakaj: največe bogastvo brez varčnosti se razdrobi; sicer pa bo, kdor je v malem zvest, postavljen čez veliko.
Marshall in general Sutter sta bila našla v Kaliforniji zlate rudnike; varčevala nista, umrla sta v bolnišnici v Vašingtonu in bila pokopana ob državnih stroških.
Koliko trdnih hiš si poznal morda tudi ti. a njih nekedajni gospodarji, prej bogatinci, se morebiti opirajo ob beraško palico ali pa sicer lakoto špičijo! V mnogoteri vasi je bil, še ni dolgo, »gospod« skoro na vsakem voglu; a zdaj? O mnogih ni več ni duha, ni sluha!
Poznaš pa tudi druge, kateri še pred kratkim niso imeli nič, zdaj pa gospodarijo lepemu premoženju.
Le ozri se na okoli in preštej vse one, ki imajo kaj pod palcem v tvoji vasi, občini! Vprašaj se, kaj in kako je bilo z njimi pred desetimi ali dvajstimi leti, in potem govori odkrito!
Vem, pritrdiš mi, da največ tistih, kateri vživajo skromno blagostanje brez duhamornih skrbi za vsakdanji kruhek, so si opomogli z golim varčevanjem. Niso ne podedovali, ne obogateli slučajno, nikar celo z goljufijo ali oderuško kupčijo in so vender zdaj – vkolikor toliko samostojni in spoštovani možje, ko so bili poprej odvisni kmetje, najemniki, hlapci, delavci! Vidiš torej skrivnost – varčnosti?!
Ali, kaj pomaga samo vedeti, da si je kdo opomogel z varčnostjo; treba je tudi hoteti varčevati Vprašajmo jih torej, da nam povedo, kaj naj je storiti! Skoro vsi nam bodo odgovorili: »Nismo hodili v šole, a računili smo doslej, kakor hočemo tudi naprej.«
Nikar pa ne misli, dragi bralec, da so imeli kar cele pole računov, kakor kak oskrbnik; kaj še! poznali so le eno računico: »ne izdajaj nič po nepridnem« t. j. varuj po možnosti, kar imaš.
Le-to gospodarsko načelo učilo jih je ceniti tudi vsaki vinar. Vedeli so, da en sam vinar res ni mnogokaj; ali računili so, da vinar na vinar da goldinar.
Zato pa so tudi cenili vinar, dejal bi, kakor goldinar. Tiščali so ga in trikrat obrnili pod palcem, predenj so ga izdali. »En polič«, ena pipca tobaka, tako so modro ugibali, res ni dosti za enkrat; pa v enem letu se nabere na večkrat: kar je bilo v začetku malce, zraste črez leta v lepo premoženje. Zategadelj pa so se ogibali gostilnic, kakor lekarne (špecerije), kamer naj se gre le takrat, kedar je nujno treba. In zdaj? Na večer svojega življenja ti morda morejo sešteti vse »likofe« in »botrinje« itd., ob katerih so jo bili zavili v krčmo. In ponosni so na to! No, saj pa tudi imajo biti na kaj! Pomislite le, naj bi bil kdo zapil na teden samo po eno krono, v 40 letih t j. do svoje častite starosti bil bi zapravil z obrestmi vred čez dva tisoč gld. Če pa je kdo memo .pivca še kadilec, ali celo igralec, podvojili se bodo stroški in morda potrojili.
Kako lepo premoženje se pač nabere iz neznatnih vinarjev?! Zares: zapravljaj tudi le po zrnu, zapravil boš sčasom pogačo; zapravljaj po kamenčku, zadegal boš palačo!!
(Dalje.)