Grajski lovec (Pankracij Gregorc)
| Grajski lovec Pankracij Gregorc |
Avtor se je podpisal kot Pankr. Gregorec.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. • dno |
I.
[uredi]Ako greš od Makol na Ptujsko goro, odpre se ti na desni lepa dolina. Na jugu stojé nizke gorice, sredi doline se vije Dravinja, a mrzlega severa brani dolino hribji pas, obrasten s stoletnimi smrekami. Marsikteri tisočak so izsekali iz teh gozdov njih posestniki ptujski grofi. Pa skrbeli so tudi za nov naraščaj in imeli po dva varuha za te gozde.
Pred nekolikimi leti je bil tam nastavljen za oskrbnika mož čudak. Le malokdaj se je prikazal v družbo. Videlo se mu je, da sovraži človeški rod. Navadno se je potikal po temnem smrečju. Še o največjem prazniku ni šel v cerkev. Da bi opravil velikonočno izpoved, to mu še morebiti niti na misel ni prišlo. To vse je vplivalo na ljudi, da so se ga nekako bali. Podvojil se je pa ta strah, ko je grajski lovec — tako so imenovali varuha grajskih gozdov — dalje časa bival v onem kraju. Da se ga je vse ogibalo, tega ni bila kriva samo Potokarjeva Lenka. To bable je nabiralo namreč brinja po grajskem gozdu. A lovec ji je potegnil ruto z glave ter jo zapodil črez meje grajskega posestva. Kako je potem Lenka razvpila suroveža po vsej dolini, mislimo si lahko. Jezično bable so poslušali na videz sočutno, a za hrbtom so se ji posmehovali. Ko pa je pripovedoval Lončarjev Tone, kako ga je lovec neusmiljeno sunil v rebra, obsojevala je vsa dolina lovca ter obžalovala, da je umrl prejšnji oskrbnik, prijazen starček. „Ta bi gotovo ne bil Lončarjevega Toneta sunil v rebra, če bi bil mimogredé pogladil lisičji rep, viseč iz lovske torbe.“ Svoje sovraštvo do človeške družbe je kazal lovec pri vsaki priliki. Grajski drvarji in kamnoseki, ktere je tudi on nadzoroval, obračali so se le v silnih poslih do njega. Največji siromak pa je bil lovski pomagač. Trpinčil ga je njegov gospod vedno. Ko je bil na Ptujski gori sv. Roka semenj, prišel je grajski lovec v gostilno, kjer je pil tudi njegov pomagač. Sedel je za mizo v kotu. Nič ni maral za družbo, ampak srpo je zrl okrog sebe. Ko mu je pa vino razgrelo glavo, silil je pomagača, da bi popeval z njim. Pa revež ni znal ali ni hotel ter je rajši odšel. Ves jezen zgrabi lovec puško, nameri na odhajajočega pomagača ter ga obstreli v ramo. Od tistega dne pa so se grajskega lovca ljudje še bolj bali.
II.
[uredi]Bilo je na praznik velikega šmarna. Ljudje so se vračali od pozne službe božje. Mimo grajskih gozdov so stopali hitreje, kakor bi se bali koga. In zares je tam za deblom skrit temno zrl grajski lovec za njimi. Gorjé mu, ako bi bil kdo ulomil kako vejico! Ko se ni več slišala govorica odhajajočih, stopil je lovec na plano. Njegov črnodlaki pes Sultan mu je legel pred noge. Saj je bil on jedina stvar, ktere ni sovražil njegov gospod. A zdaj povzdigne zvesti pes glavo in vpre bistri pogled kvišku. Tam nad samotnim dobom kraj gozda je krožil čudno velik jastreb. Lovec je zapazil nemirno vedenje svojega spremljevalca. Ko zagleda ujedo nad hrastom, nameri puško, in jastreb se vrti iz visočine. A na vrhu doba se zaplete v košate veje. Lovec se napravi po svoj plen ter spleza na drevo. A šibka veja se ulomi, lovec treskne na tla ter si zdrobi na skali levo nogo. Zvijal se je v groznih bolečinah, segal po puško, ktero je prej naslonil na deblo, in Bog vé, kaj bi se bilo zgodilo, ako ne bi bila mimo prišla stara Podhostnica. Pristopila je k nesrečneža, odstranila morilno cev v nedosežno daljo ter hitela domú. Za pet ran božjih je prosila sina, naj gre s hlapcem po siromaka, a sama je zapregla voz, da bi takoj poslala po zdravnika v Ptuj. Pripravila je v zadnji hišici tudi postelj, na ktero so položili nesrečneža. Ta je škripal z zobmi in hudo preklinjal, ko so mu izpirali rane in zavezovali potrupljene ude. Drugi dan so mu odrezali trije zdravniki levo nogo. Nato je bolnik tako oslabel, da so poslali po gospoda. Pa lovec se je obrnil od njega proti steni, stiskal pesti in preklinjal vse okrog. Podhostnikovi bi se ga bili pač radi iznebili, ker jih je izpreletavala groza ob strašnih kletvah, pa zdravniki so določili, da mora nekaj dnij nepremično ležati. Ako bi ga prenesli v mestno bolnišnico, prestati bi moral grozne bolečine, in nevarnost bi bila, da se mu na novo odpró slabo zarastle žile na prirezani nogi. Določili pa so zdravniki tudi plačilo za postrežbo, ali dobrodušna Podhostnica je odbila vsak denar, češ, da vse rada stori za božje plačilo. Ostal je torej lovec pri Podhostnikovih.
III.
[uredi]Bolniku so pojemale dan za dnevom bolečine. Stregli pa so mu tudi z vsem, kar le premorejo pri kmetski hiši. Najbolj je veselilo domačine, da je lovec postal prijaznejši. Ni se več rotil, ako so ga napadale bolečine, ampak s čudno udanostjo je prenašal svoje trpljenje. Ako so se prej obotavljali ostajati pri njem, da mu kratijo čas, pogovarjali so se zdaj pogostoma z njim. Največkrat pa je prihajal mali Janezek, vnuk stare Podhostnice, v zadnjo sobico, da je dobil od bolnika belega kruha ali pa sladkorja. Domači sin je bil namreč oženjen že tri leta. Saj so njegov oče, stari Podhostnik, po vsej dolini dobro znan tkalec, za naduho umrli dva tedna po sinovi poroki, in od njihove smrti je bila že trikrat zima. Mali sinček se je spravil torej na stol poleg bolnikove postelje, splezal celó na blazino in z veseljem roval po črni lovčevi bradi. Seveda se je otrok naveličal tudi te igrače ter se pomikal zopet črez prag s svojimi kolesci, ktera je vlačil vedno s seboj za igračo. Potem pa je ostal bolnik sam, in Bog vé, o čem je premišljal v samotnih urah ....
Taka izprememba je posebno veselila gospodinjo, staro Podhostnico. Ko je bolnik okreval, tako da bi ga lahko spravili v mestno bolnišnico, ni ona tega dovolila. Saj se ji je lovec močno prikupil, zlasti, ko je zadnjo nedeljo zahteval, da naj pošljejo po gospoda izpovednika, in prejel tudi sv. obhajilo. Še bolje mu je velela postreči, in po večerji so se zbrali čestokrat domačini pri bolniku, da mu krajšajo večere. Pripovedovali so mu vse novice, ktere so slišali ob dan. Posebno važno se jim je zdelo, da mu poročajo o novem grajskem inženirju, ki je pred dvema dnema meril gozdove in odšel potem na bližnji kamnosek. Pravili so mu, da je, če prav je rudečebradec, zeló prijazen z ljudmi, in da je sočutno obžaloval nesrečo, ki se je pripetila na dobu kraj gozda, ter da je obljubil, da se bo vračajoč zglasil pri bolniku. Kako rad je poslušal lovec take novosti! Včasi je posegel sam v govorico. Ker je že dolgo čutil potrebo razkriti svojo preteklost gostoljubnim ljudem, opisal jim je neki večer svoje življenje.
IV.
[uredi]„Rodil sem se,“ začel je lovec svojo povest, „v Lisičjem dolu na Koroškem. Moj oče so bili gozdar v službi grofa Adamoviča. Še nisem bil dosegel deset let, umrli so mi mati. Oče so se kaj malo brigali za mojo odgojo, ker jih je služba ves teden zadrževala od doma. Sredi temnih gozdov, oddaljen od sosednih vasij, pogrešal sem pač bridko človeške družbe in materine ljubezni. Shujšalo se je moje stanje, ko sem dobil mačeho. Potikal sem se ves dan rajši po lesu, kakor da bi doma vedno poslušal grajanje. Oče so me še zagovarjali včasi, na zadnje se pa niso več zmenili za sovražno razmerje med menoj in mačeho. Kako sem se tedaj razveselil, ko so mi oče naznanili, da pojdem še na jesen na gozdarsko šolo nekam na gornje Štajersko. V prijetni družbi svojih tovarišev sem pozabil tam temne dni prejšnjega življenja. Pridobil sem si tudi prijatelja. Najlepše ure so nama tekle. A ta prijateljska vez se je pretrgala na usoden način konec zadnjega leta, ko sem bil v gozdarski šoli. Kakor vsako leto, napravilo je ravnateljstvo veselico, pri kteri smo tudi streljali v tarčo. Najboljši strelec je dobil za prvo darilo pet in dvajset zlatov, ktere je podelil nadvojvoda Ivan, ustanovitelj imenovane šole. Moj prijatelj je bil izvrsten strelec, in jaz sem bil od mladih nog vajen puške. Ni torej čuda, da sva tekmovala za prvo darilo. Ko je sprožil moj prijatelj, priplavala je izza tarče bela zastavica, naznanjajoča, da je zadel v črno. Častitali so mu vsi in prvi jaz. Ko so prinesli tarčico, prepričali smo se, da je bil zadel v črno, pa le za tri milimetre. Samo jaz sem bil še na vrsti, da ustrelim. Tudi pri meni se je pokazala zastavica. Zadel sem v svojo nesrečo v sredino črnega. Ko je to zagledal, obledel je moj prijatelj. Prisotni nadvojvoda mi je podelil s pohvalnim nagovorom darilo. Vsi so mi častitali, le moj prijatelj ne, in od tistega dne ni več govoril z menoj. Prejšnje prijateljstvo se je izpreobrnilo v mržnjo in na zadnje v sovraštvo. Ker je bil moj prijatelj sin bogatega posestnika, prišel je večkrat v dotiko z mladimi plemenitaši. Prijatelj me je očrnil tako, da dolgo nisem dobil službe. Ko se mi je vendar posrečilo, da sem prišel za gozdnega oskrbnika k nekemu staremu grajščaku, spravil me je moj preganjalec ob kruh. Pokupil je ves les mojega gospoda ter mene odslovil iz službe. To me je zbolelo do duše. Zdaj sem bil brez kruha in strehe, kajti oče so mi umrli, precej ko sem dokončal gozdarsko šolo. Ob doto me je pripravila mačeha. Po smrti mojega očeta je potegnila mojo doto mlada vdova, ki se je poprej v gradu kot hišna naučila marsičesa, tudi podpise ponarejati. Šel sem iz svoje rojstne dežele. V srcu sem nosil sovraštvo do ljudij. Tako sem prišel v vaš kraj.“
S tem je končal bolnik. Pripovedovanje je precej napelo njegove moči. Potreben je bil počitka. Želel je torej domačinom lahko noč!
V.
[uredi]Kakor je obljubil novi grajski zemljemerec, prišel je, vračajoč se iz kamnoseka, obiskovat bolnika. Kmalu sta se spoznala kot deželjana in celó kot rojaka. Tudi zemljemerec je bil s slovenskega Koroškega ter le tri ure od Lisičjega dola domá. Bolnik je prišleca med drugim tudi vprašal, ali pozna veleposestnika Ozbiča.
„Saj je imel ta bogataš, ako se ne motim, tudi v vašem kraju posestva.“
„Kaj pa da! Imel je, imel,“ odgovori obiskovalec. „A malopridni sin mu je zapravil vse. V Celovcu je iztaknil deklico, ktero je po sili hotel imeti za nevesto. Rada je jemala od njega bogatih daril in kupovala na njegove stroške dragoceno obleko. Ko je pošel denar, kterega je nakopičil skopi oče, začel je zapravljivi sin razprodavati živino iz hlevov, trgati kos za kosom od posestva, in tako je prišel v dveh letih na beraško palico. Njegova izvoljenka pa je baje obhajala poroko z drugim isti dan, ko se je zadnji kos posestva Ozbičevega prodal na dražbi.“
Ob tem poročilu se je lovec razžalostil. Njegov obiskovalec je zapazil tožni obraz svojega rojaka in obrnil razgovor na drugo reč. To prizadevanje je čutil bolnik dobro. Naravno je bilo tedaj, da mu razloži, v kaki zvezi je bil z obubožanim Ozbičem. Razloži mu torej, da sta bila z mladim Ozbičem na gozdarski šoli velika prijatelja, kakšno razmerje je postalo po isti nesrečni veselici med njima, in kako je prišel v te kraje. Pridejal je še, da odpušča svojemu nekdanjemu prijatelju vse, obžaloval je njegovo usodo in sklepal iz tega, da božja roka čudno vlada z ljudmi.
VI.
[uredi]Grajski lovec se je okreval odslej dan za dnevom. S podporo se je celó spravil iz sobice pod milo nebo. Najrajši je sedeval na klopi pod košato lipo, kjer so se po večerih zbirali tudi domačini. Tako so tam sedeli neki večer v prijaznem razgovoru.
„Včeraj so šli na izpoved k makolskemu županu,“ začela je stara Podhostnica.
„No, saj že ni bil prevzetni brezbožnik več let pri sv. obhajilu. Pa Bog človeka že upogne,“ odvrnil je sin ter posvaril Janezka, naj ne plazi v naročje stricu — tako so nazivali lovca proti dečku. „Zdravnik je dejal, da se je lotila župana dolgotrajna bolezen, ktera mu prinese morebiti zadnjo uro. To je bržkone prevzetniku omečilo srce. Bog pač najde pripomočkov, da odpre človeku srce, če prav bi bilo okovano z železjem,“ sklepal je domači sin ter si odvihal rokav, da mu mrzla sapa ne bi segala črez laket.
Lovec je tiho poslušal pomenkovanje. Pri zadnjih besedah se je zganil ter podprl glavo z roko. Tu se priplazi Janezek na klop ter se oklene stričeve roke. Lovec ga pogleda prijazno, pogladi mu čelo ter se obrne do hišnega sina, rekoč:
„Resnica je, kar ste prej rekli. Tudi meni je odprl Bog srce in otajal otrplo dušo. Resnica je, da najde pripomočkov, s kterimi pridobi človeka záse. In tak pripomoček v njegovi mogočni roki, da je izpreobrnil mene, bil je vaš ljubi sinček. Že večkrat mi je bilo na jeziku, da bi pripovedoval, kako se je izvršila z menoj tako velika izprememba. Zakaj sem poprej sovražil ljudi, zakaj sem se hudoval na ves svet, znano vam je iz povesti moje preteklosti. Vsakega človeka sem imel za hudobneža, za svojega nasprotnika. Saj vam je še v spominu, kako sem ravnal s Potokarjevo Lenko, o kteri sem mislil, da mi z nabiranjem brinja po grajskem gozdu le kljubuje. Zaradi malenkosti sem polomil skoro Lončarjevemu Tonetu rebra, meneč, da se hoče z menoj oslariti. In svojega pomagača sem obstrelil v jezi, ker me ni ubogal. A danes mi je žal, da sem tako ravnal z nedolžnimi ljudmi. Pa odkod je prišla ta izprememba? Ko sem ležal v samotnih urah tam v zadnji sobici, premišljal sem pač večkrat svoje življenje. Spomnil sem se tudi nesrečnega padca s hrasta. Lahko bi se bil pobil, lahko bi bil takoj umrl, kakor obstreljena zver, ako me ne bi bila vzela pod svojo streho usmiljena Samaritanka. Take misli so mi stajale led okoli srca. Tako zamišljen v stojo usodo, slišal sem nekega večera, kako ste učili moliti Janezka.
„Oče naš“ — in mili otročji glas je ponavljal: „Oče naš.“ — „Kteri si v nebesih“ — „kteri si v nebesih“. — „Pa roke moraš sklenjene držati“ — „pa roke moraš sklenjene držati,“ ponavljal je deček nedolžno. Pri tem sem se spomnil, kako so tudi meni sklepali mati roke, kedar je zazvonilo. Skoz odprto okno je potegnila južna sapa, in od župne cerkve sem slišal zvoniti „Zdravo Marijo“! Solza mi je pritekla na obraz in se skrila v črno brado. Da sem se po tem dal izpovedati, in da sem sprejel sv. obhajilo, to sami veste. Zdaj še samo čakam, da ozdravim do cela, potem si bom že kruh služil.“
S temi besedami je končal lovec svoj govor. Poslušalcem se je storilo milo pri srcu, in stara gospodinja je velela z rosnimi očmi: „Saj sem vedela, da imate dobro srce, ki je bilo le skrito pod trdo skorjo. Dokler bom jaz živela, ostanete lahko pod našo streho. Odganjal vas ne bo nihče, Bog ne daj tega!“
Tako je tudi bilo. Lovec je ostal pri Podhostnikovih. S svojo leseno nogo, oprt na krepko gorjačo, hodil si je po vitrice na breg reke Dravinje. Pletel je jerbaščke, za ktere je dobival lepega denarja. Tudi je rezljal iz mehkega lipovega lesa kipe svetnikov in svetnic božjih v razni veličini. Ljudje so kaj radi posegali za takimi, prej jim neznanimi izdelki. Mladeniči iz vse doline so prihajali h grajskemu lovcu, da jih je poučeval v pletarstvu in rezarstvu. Ta obrt je ostala od istega časa v oni dolini. Ni tedaj čuda, da so kaj težko izgubili svojega mojstra, ko ga je v hudi zimi prijel legar in ga pokopal pod hladno grudo. A spominjajo se ga še dandanašnji. Na vernih duš dan mu še ovenčajo vsako leto gomilo.