Pojdi na vsebino

Gospod Žabar mej tovariši obrtniki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Gospod Žabar med tovariši obrtniki)
Gospod Žabar mej tovariši obrtniki.
Alojzij Kokalj
Spisal Luigi Calco.
Izdano: Slovenski narod 45/258 (1912), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V posebni sobi gostilne pri »Stari kukavici« so se po večkrat na teden zbirali oni ljubljanski obrtniki, ki so ali prostovoljno, ali pa tudi neprostovoljno prisegli na zastavo S. L S. Med njimi je imel prvo besedo naš znanec, gospod Žabar, kar je tudi pravilno, če se vpoštevajo njegove velike zasluge na agitačnem polju. V zadnjih časih pa je te može vedno bolj zapuščala dobra volja in to je po nekaki vzročni zvezi učinkovalo tudi na ugled gospoda Žabarja, ki ni stal več na tako trdnih nogah kakor poprej.

Tudi nocoj so bili skoro polnoštevilno zbrani ti možje v posebni sobi pri »Stari kukavici«. Bili so pa vsi skupaj posebno slabe volje. Zabavljali so vse povprek čez slabe zaslužke in tarnjali, da ni dela in ne denarja.

»Čisto prav imate, prijatelji,« je pritrdil občnim tožbam mojster Žrjavica, »če se pritožujete čez slabe čase. Danes sem poslal svoje vajence in pomočnike, ker v delavnici ni bilo nič dela, z računi za izvršena ključavničarska dela k raznim strankam. Ali veste, koliko so mi prinesli denarja? Kaj pravite? Čeprav so bili vsi moji ljudje dopoldne in popoldne na nogah in so obletali celo Ljubljano, vsi skupaj niso niti počenega groša prinesli domov. S čim bom bodočo soboto plačal svoje ljudi, danes še ne vem. Ravnotako tudi ne vem, kaj naj bi jim med tem dal delati. To so križi in težave, ki tarejo danes ubogega obrtnika. Po mojem skromnem mnenju bi bil že skrajni čas, da bi oni gospodje pri S. L. S., ki imajo v vseh stvareh odločilno besedo in ki so nam ob zadnjih volitvah v občinski zastop ljubljanski in ob letošnjih volitvah v trgovsko in obrtniško zbornico obetali zlate gradove, sedaj vsaj nekoliko uresničili svoje lepe obljube in priskočili na pomoč vsaj obrtnikom svoje stranke, da jih obvarujejo gospodarske propasti. Prijatelj Žabar, tu je hvaležno polje, da zastaviš svojo vplivno besedo pri svojih visokih prijateljih in jih prepričaš, da obrtniki nismo samo volilna živina, temveč ljudje, ki imajo pravico do poštenega dela, zaslužka in življenja!« 

»Čez našo slavno S. L S. pa ne pustim reči nobene besede,« je začel gospod Žabar z vnemo zagovarjati svojo stranko in njeno vodstvo. »Naša S. L. S. nima samo srca za naše dobro in verno kmetsko ljudstvo, v kolikor se isto ravno nahaja v našem taboru, naša S. L. S. ne skrbi samo prav po materinsko za one učitelje, ki so še v pravem času spoznali svoje liberalne zmote in kot uskoki pravočasno pristopili k Slomškovi zvezi, naša S. L. S. se ne briga z ustanavljanjem potrebnih in še več nepotrebnih novih služb pri deželnem odboru samo za dobrobit posameznih za našo stranko posebno zaslužnih mož, naša S. L. S. je pokazala tudi, da ji bije za katoliško obrtništvo gorko srce in sicer s tem, da je ustanovila poseben »Kuratorij zavoda za pospeševanje obrti na Kranjskem«. S to ustanovitvijo je storila naša stranka več za obrništvo, kakor pa katerikoli druga stranka.«

»Kaj čenčaš o obrtnopospeševalnem uradu in njegovih koristih za obrtništvo,« prekinil je precej neolikano gospoda Žabarja mojster Tesac, »povej mi le eno stvarico, s katero je ta urad že kaj pomagal obrtnikom. Sam sem član tega urada in zato lahko s prav mirno vestjo, ker smo sami med seboj, odkrito povem, da ta urad do danes še ni toliko koristnega napravil za obrtnike, kolikor je za nohtom črnega. Ker smo sami med seboj, lahko tudi mirno izjavim, da ta urad ni prav nič drugega, kakor da preslepi obrtništvo in je obdrži v naši stranki. Predobro poznam tiste gospode, ki so sprožili to ustanovo in dobro vem, da jim je za obrtni stan toliko, kakor za lanski sneg — izvzemši seveda volitve. Ker se pa med naprednimi obrtniki in tudi med nami dobi še prav mnogo takih ljudi, ki strašno radi verjamejo lepim besedam in ki se prav radi dajo tudi preslepiti, zato se je ustanovil obrtnopospeševalni urad. Da so moje odkrite besede resnične, mi smete verjeti, vsaj poznam dobro tudi dosedanje delovanje tega urada. Kaj pa je storil obrtnopospeševalni urad dosle za obrtništvo, kakšne koristi je pa doslej prinesel obrtnikom? Če prižgeš največjo ljubljansko obločnico in če bodeš z njo podnevi preletal vso širno Kranjsko deželo, ne bodeš našel niti ene take stvarice, ki bi le količkaj koristila obrtnikom in ki bi prihajala od obrtnopospeševalnega urada. Tako je stvar v resnici, moj ljubi Žabar, in zato tudi vsaj nas, ki poznamo stvar do dna, ne bodeš mogel slepiti s tem famoznim uradom in nam natveziti, da imamo kakšne koristi od tega urada. To lahko tvezeš na kakšnem volilnem shodu, da vjameš kakega neumnega kalina, nam pa, ki smo pristaši S. L. S. in ki poznamo stvar kot tako, kakoršna je v resnici, ne bodeš pravil takih lari-fari. Prijatelj Žrjavca ima čisto prav, ako zahteva od vodstva S. L. S. dejanj za obrtništvo, ker lepih besed smo že siti, vsaj so nas dovolj dolgo z njimi pitali. Ako ima S. L. S. res srce za obrtnika in ne samo jezik in bobneče besede, potem naj kaj dobrega stori za obrtništvo in mu vsaj nekoliko olajša oni težki boj, ki ga mora biti na vseh koncih in krajih sedaj, ko veleindustrija že povsod tira poštenega obrtnika v obup in propast. Tako je, Žabar, in nič drugače! Če hoče S. L. S. obdržati še obrtnike v svojem taboru, naj hitro in izdatno kaj dobrega stori za nje — z besedo naj pa pita le one neumne backe po deželi, ki verjamejo slepo vsakemu duhovnu. Če pa S. L. S. tega ne bode storila, potem pa kar odkrito povedano, ni vredno, da bi se za njo pehali obrtniki, temveč zasluži, da se čim preje od nje obrtniki obrnemo in ji pokažemo svoj hrbet!« 

»Oh, to je pa očividen upor. Očividna vstaja v lastnem taboru,« zavzdihnil je gospod Žabar. »Kje je pa vaše katoliško prepričanje, kaj ste storili z ono sveto prisego, s katero ste prisegli večno zvestobo ponosni zastavi naše S. L. S.? Ali vas ni sram, da kot katoliški možje, kot odkriti pristaši naše stranke takorekoč očitno pridigujete upor zoper svojo stranko. Res daleč smo prišli in strašno nas je moral že zastrupiti gnjili liberalizem, ako človek tako lahko pozabi na svoje vzvišeno katoliško prepričanje —.« 

»Nehaj vendar že enkrat s svojimi dolgočasnimi pridigami, ki niso drugega kakor samo ničvredne čenče,« začel je gospodu Žabarju jezno odgovarjati čevljarski mojster Kopitar. »O vzvišenem katoliškem prepričanju lahko pridigujejo debeluhasti ljubljanski kanoniki in drugi mastno plačani duhovniki, ker se jim katoliško prepričanje dobro izplača, ker se jim vsak dan šibe mize pod težo najboljših jedil in pijač in ker imajo toliko denarja in lepih dohodkov, da ne vedo, kam z njimi. Taki polni želodci lahko, kadar prebavljajo po cele ure, prav lepo govore o vzvišenem katoliškem prepričanju in o vzvišenih načelih naše S. L. S. Drugače je pa tedaj, če človeku kruli njegov lačni želodec in če vidi okrog sebe kopo lačnih otrok, katerim nima dati kaj jesti. Ali bode tedaj svojim gladnim črvičkom postavil na mizo veliko skledo vzvišenega katoliškega prepričanja, da si z njim potolažijo svoje prazne želodce? Ali naj jim namesto kruha začne rezati vzvišena katoliška načela in jih z njimi pitati? Če nočejo lakote poginiti, se bodo za tako hrano prav lepo zahvalili. Ker danes medsebojno prav odkrito govorimo, naj povem tudi svoje odkrito mnenje, da se namreč tudi jaz zahvaljujem za tako hrano. Popolnoma se strinjam s svojimi tovariši in tudi jaz pravim tako, da se na lepe besede ne bomo več vsedali, temveč da hočemo videti vendar enkrat že dejanja. Če je S. L. S. res kaj za obrtnika, naj mu da kruha ali naj nas pa pusti pri miru in uganja odslej svoja sleparstva le še po deželi, dokler jo bodo še hoteli ljudje poslušati in podpirati. Ker smo vsi pristaši S. L. S. in ker smo že danes na tem, da vsakdo pove odkrito svoje mnenje, storil sem tudi jaz to in ostanem kot mož pri svojih besedah! Torej kruha ali pa ...« 

»Prijatelji, prijatelji,« začel je skoro jokaje stokati gospod Žabar, »kakšne besede moram danes slišati od strani najboljših pristašev naše S. L. S. v Ljubljani! Ko čujem vaše čudno govorjenje, se mi kar dozdeva, da sem zašel med najstrupenejpe liberalce. In vendar sedim med samimi možmi, od katerih uživa sleherni kako zaupno ali še celo posebno odlično mesto v naši stranki. In od takih mož moram čuti take pregrešne in skoro bi rekel, izdajalske besede! Pa ne samo izdajalsko, ampak tudi krivično je vaše govorjenje. Oh, strašno krivico delate onim možem naše stranke, ki sede v vodstvu in ki noč in dan na nič drugega ne mislijo, kako bi pomagali nam obrtnikom. To vam bodem takoj dokazal in sveto resnico povedanega vam bode pritrdil tudi ravnokar došli naš prijatelj mojster Rezina. Znano vam je vsem, da je naš deželni finančni minister, ki je najbolj prebrisana glava naše stranke, pokupil med Medvodami in Kranjem veliko savskih mlinov. Tam bode dežela gradila velikansko električno napravo z vodnimi silami, ki bodo daleko prekašale moč slapa pri Schafhausnu ali Niagara-slapa v Ameriki. Ta velikanska električna naprava nad Medvodami bode stala milijone in pri teh milijonih bodo obilno zaslužili obrtniki naše stranke. Ko bode pa električna naprava gotova, oddajala se bode iz nje obrtnikom električna moč po tako smešno nizki ceni, da bodo naši obrtniki vseh strok lahko uspešno tekmovali z vsemi drugimi deželami, ki niso tako srečne, da bi imele tako prebrisanega in iznajdljivega finančnega ministra, kakoršnega ima ravno naša blažena kranjska dežela. Tedaj, ko nastopijo ravnokar omenjeni zlati časi, ne bode pri nas nobene obrtovalnice, nobene delavnice, v kateri ne bi na mestu, kjer visi danes razpelo, visela doprsna podoba našega slavnega deželnega finančnega ministra v človeški velikosti. Tedaj bodete še le spoznali, da je imela res naša S. L. S. srce za obrtnika, in tedaj vas bode tudi v dno vaše duše sram vseh danes izgovorjenih besed, s katerimi ste krivično blatili slavno S. L. S., največjo dobrotnico in zaščitnico celokupnega obrtništva. Ali ni res, prijatelj Rezina?« 

»Pustil sem te izgovoriti, Žabar, ker se razumem na parlamentarno postopanje,« začel je odgovarjati gospodu Žabarju mojster Rezina, »sedaj pa poslušajte vsi, kakšen bo moj odgovor. Moj odgovor bo pa prav neprijetno odkritosrčen in najbrže ne bo tako izpadel, kakor pričakuješ ti, prijatelj Žabar. Kakor mi je pošepnil na uho mojster Kopitar, ste danes izpregovorili odkritosrčno besedo o obupnem položaju celokupnega obrtništva in pri tem tudi odkrito povedali, da nima naša S. L. S. za obrtnika prav nič drugega, kakor besede in besede. Zato se ni čuditi, da se obrtnikom, ki so se v svoji slepoti in udarjenosti zapisali naši S. L. S., tako slabo godi, ker doslej naša stranka za obrtnika še prav nič ni storila. Naša stranka ima pač, kadar so v kakšnem kraju na kmetih volitve, na kupe denarja za dotični kraj in ga meče brezskrbno ven, kakor da bi imela na razpolago kak poseben stroj, ki ji izdeluje denar. Naši stranki se tudi prav nič ne zdi škoda denarja, če je treba kakšnemu političnemu kričaču ustanoviti mastno korito. Za vse je denar na razpolago, samo za ubogega obrtnika ga ni. Čeprav mečejo milijone denarja skozi okno, vendar za ubogo obrtniško paro ne odpade niti ficek. Zato se tudi ni čuditi, da se godi onim obrtnikom, katere se je zvabilo pod zastavo S. L. S., tako dobro, da bode kmalu pri vseh zapel zadnjo — boben. Kakor vsem skupaj, godi se pa slabo tudi meni. Ker človek od samega katoliškega prepričanja ne more živeti in delavcev z njim plačevati, sem stopil danes do našega finančnega ministra, da mu potožim svoje gorje in da ga lepo poprosim, da naj kaj stori za obrtni stan, ker nas bo drugače vzel vrag. Ne rečem, da me mož ni poslušal in da me ni pustil izgovoriti. Toda cel čas, ko sem mu jaz z živimi barvami popisoval obupno stanje obrtništva, mu je igral na sedaj lepo zaokroženih licih oni satanskohudobni smehljaj, katerega smo na njegovem obrazu opažali tedaj, kadar je v deželnem zboru z nebotično hinavščino zatrjeval, da je deželni odbor enako pravičen vsem strankam v deželi. Ko sem izgovoril, je mož malo premislil, potem pa mi je s skrajno zaničljivim glasom odgovoril nekako tako-le: »Dolgo sem vas moral poslušati, mojster Rezina, in mnogo nenadomestljivega časa ste ukradli prvemu finančniku celega sveta. Torej vi, ki se najbrž malo premalo brigate za svojo obrt in ki najbrže nekoliko preveč pohajkujete po raznih gostilnah in kavarnah, vsled česar ne zaslužite toliko, kolikor znašajo vaše velike potrebe, bi najbrže nekoliko preveč pohajkujete odprl deželno zakladnico ter vam s samimi suhimi tisočaki napolnil vaše prazne žepe. Ni to napačna misel! Prav rad vam celo priznam, da je to imenitna misel, toda samo za vas, ne pa tudi zame. Deželni denar pa ne bode služil onim namenom, za katere bi ga vi radi zapravili. Deželni denar je v prvi vrsti namenjen za razne naše denarne zavode in razne »Zveze«, da morejo z njim kupčevati, v drugi vrsti pa našim kmetom, ki edini vzdržujejo našo S. L. S. pri njeni moči in veljavi, v poslednji vrsti pa za one naše može, ki so si stekli posebne zasluge za našo sveto stvar. Kaj so pa doslej še obrtniki storili za našo stranko? Ali so mar iz mestnega zastopa ljubljanskega pognali strupene liberalce in to liberalno trdnjavo pridobili naši stranki? Ne! Če bi bili to storili, bi bili mi milostljivo dovolili, da si smejo obrtniki med seboj razdeliti dohodke ljubljanskega mesta. Priborite naši stranki ljubljansko mesto, potem ste pa v obljubljeni deželi! Ali ste morda obrtniki nagnali iz trgovske in obrtne zbornice strupeno liberalno svojat in to velevažno postojanko privojevali naši stranki? Tudi ne, Mojster Rezina! Zakaj naj vas potem nagradimo? Ne, mojster Rezina, tako neumni pa še nismo, da bi metali tako brezmiselno denar proč. Če nimate dela, če nimate zaslužka, ste obrtniki sami krivi. Zakaj pa ne greste ogrog teh gnjilih liberalcev — naj bi se pekli na dnu pekla, kjer je najbolj zakurjeno — in jih ne naženete, da naj vam dajo dela in zaslužka, kakoršnega so vam dajali doslej. Tako, sedaj sem vam povedal odkrito, kako si lahko pomagate. Sedaj me pa pustite na miru, ker moram proučevati velikanske načrte o nameravanem predoru skozi prelepi Stol. To je važnejše, kakor pa vaše stokanje. Skozi ta predor bomo lahko našo deželno elektriko iz Završnice prav drago razpečavali na sosedno Koroško in skozi ta predor se bode potem stekal denar liki mogočna reka na Kranjsko. Torej z bogom, in ne motite več prvega in največjega finančnika na svetu v njegovih ženijalnih načrtih in projektih!« Tako sem opravil kot obrtnik pri našem deželnem mlinarju, in tako mnenje imajo na odličnih mestih sploh o pomenu obrtništva. Zato pa zasluži odkrita beseda naših mogotcev odkrit in neustrašen odgovor od strani obrtništva. Nasvetujem in predlagam, da skličimo za najkrajši čas v Ljubljano deželni shod vseh, k S. L S. pripadajočih obrtnikov, in na tem shodu naj se brez vsakega nadaljnega slepomišenja pove vodstvu S. L. S. odkrito, da naj kaj stori za ubogo obrtniško paro in če tega vodstvo ne bode takoj storilo, izstopimo pa vsi iz S. L. S. ter si ustanovimo svojo strokovno obrtno stranko brez vsake politične primesi. To je moja poštena in možata beseda!

Ko je mojster Rezina končal s svojimi odkritimi besedami, sledilo je vsestransko odobravanje, ker je vsem zbranim obrtnikom res govoril prav iz dna srca in prav temeljito odkril vse one rane, ki razjedajo ono naše obrtništvo, ki ga je vjela S. L. S. pod svojo zastavo. Le gospod Žabar, ki je bil preveč strankar in ki tudi še ni okušal vseobčnega obupnega položaja, se ni pridružil navdušenju ostalih mojstrov, temveč je tiho vstal od mize in ko je v veži poravnal svoj račun, tiho odšel v temno noč, mrmrajoč po potu: »Čudna znamenja se kažejo na nebu! Nepremagljivi stebri naše S. L. S. so se začeli majati? Kaj bo, kaj bo? Ali se je mar že začel porajati konec vseh koncev ...?«