Gospe Ivanke trdni sklep!
| Gospé Ivanke trdni sklep! Iz laškega. Poslovenil Sodržan. anonimno |
| |||||||||||||
»Zakaj Vas ni videti, gospa Ivanka, nikoli več na plesu? Ako ne zahajate Vi na ples, ki ste vender mlada, lepa in bogata, kdo drugi naj gre potem?« S temi besedami so ogovorili gospo Ivanko njeni znanci.
»Kaj hočete,« rekla je, »nimam veselja!«
»Obišči, obišči vender kdaj kako veselico!« prigovarjale so ji njene prijateljice.
»Prosim Vas, pustite me v miru, saj veste, da sem se zarekla, da me ne bode k nobeni zabavi več.«
»Kako nespametno! Ali bi se pa moglo zvedeti, zakaj vender ta sklep?«
»To je dolga povest, vrh tega pa tako žalostna, da ni da bi se pripovedovala v predpustu.«
»Povej, povej, mika nas jo sedaj zvedeti, tembolj ko ne greš ti več na zabave, ti, ki si vender imela vedno največ častilcev.«
»Naj bode, povedala Vam jo bodem in morebiti, da bodete izprevideli, da me nekaj opravičuje.«
»V prvih letih svojega zakona bila sem jako uneta za ples; ni bilo veselice, kamor jaz ne bi bila šla. – Neki večer v prepustu pripravljala sem se zopet nekam na veselico, prej pa sem hotela videti ljubega Vladimirčka v postelji. Sinček, ki je imel takrat komaj tri leta, ni hotel takoj v posteljico, vedno me je želel imeti pred seboj in ni se mogel nagledati mene, prelepo oblečene za ples. Ko bi ga videle, kako ljubko se mi je smejal, vmes pa vedno govoril: »Kako je lepa, pridna in dobra mamica moja.« S svojimi nežnimi ročicami popravljal je mojo svileno obleko in me poljubil sedaj na odkrito rame, sedaj na ustnice.
Prinesel mi je zapone, cvetice, dragotine, hotel je biti za služabnico. Ko sem se opravila, poljubila sem še večkrat Vladimirčka in mu naročila, da mora biti priden, Urši pokoren in da mora iti takoj spat. Služabnici Urši pa sem zapovedala, da ga ne sme niti trenutek samega pustiti. Že sem bila odšla, ko sem se zopet vrnila, spomnila sem se, da sem pustila svetilnico na pogrnjeni mizi blizu otročje posteljice; bala sem se, da bi je ne prevrnil. – Hotela sem bita mirna, mislila sem torej na vse. Ko sem hotela zopet oditi, spremil me je Vladimirček do vrat, potem mi pa rekel: »Z Bogom, mamica, kmalu se vrni!« Zopet sem ga večkrat poljubila in odšla. Pa še dolgo potem bil mi je njegov obrazek pred očmi. – Stopila sem v dvorano, ki je bila krušno s cveticami ozaljšana, videla sem gospe vse v biserih bliščeče.
Pri plesu pozabila sem na otroka, vedela sem, da je v dobrih rokah, v rokah Urše, ki me je služila že več let.
Ples mi je jako dopadel; bila sem takrat tudi mlada, 20 let nisem še izpolnila in takrat, kadar sem bila v vrtincu veselja, sem bila kakor deklica. – Rada bi bila ostala do jutra ali moj mož bil je takrat malo truden in vrnila sva se domov ob 3. popolnoči.
Komaj sem domov dospela, zapazila sem, da po sobah še luči gore; zapovedala pa sem, da me naj sluge ne pričakujejo. Takoj se mi je dozdelo, da ni vse v redu, stekla sem po stopnicah, da mi je skoraj sape zmanjkalo. Ustopila sam v sobo, sobe bile so vse razsvetljene in v neredu.
»Kaj se je zgodilo?« – Nasproti mi je prišla služabnica vsa bleda in prestrašena, nobena prava beseda ni prišla iz nje.
»Za Božjo voljo, govori vender!«, zaklicala sem. »Kaj se je zgodilo, moj Vladimirček, kje je vender?«
»Oprostite gospa«, izpregovorila je Urša, in me hotela zadržat. – padel je in se malo udaril. »Ni nič hudega«, rekel je zdravnik!
»Kaj, moj sinček se je pobil, da so morali poklicati zdravnika, mej tem ko sem bila jaz na veselici?!« Nisem je več poslušala, tekla sem k posteljici Vladimirčka.
Ako bi vedele, kakega sem zagledala! Bil je bled, glavo imel je zavezano, mokre zaveze bile bo krvave.
»Vladimirček!«, zaupila sem.
Samo vzdihnil je. Zagotovim Vas, da takrat sem skoro zgubila pogum.
Moj mož bil je bolj miren, dal si je dopovedati, kako se je to zgodilo. – Urša pustila ga je nekaj časa samega, kakor se je izrazila! Hotela je govoriti z vratarjem; on pa videč, da je tam, skočil je iz posteljice, pobral jo za njo, padel in se ranil na glavi. – Urša zaslišala je vpitje in mu hitela na pomoč, lahko si mislite, kako se je tudi ona prestrašila, videč ga bolj mrtvega kot živega. Gotovo je pri tem tudi ona dosti trpela. Vsa obupana poklicala je sosedinjo in jo povprašala, kaj naj stori; ta ji je prav svetovala, da naj pokliče zdravnika in stori, kar bode on zapovedal.
Zdravnik prišel je takoj. Na uprašanje, ali bi ne kazalo me poklicati, rekel je, da me ni treba motiti v sredi zabave, saj jaz tako ne bi mogla nič pomagati; radi sinčka pa, nadaljeval je, prišel bode še jutri. Naročil je, da naj ga močijo z vodo in ne pustijo nič samega. – Jaz sem bila vsa obupana, pulila sem si lase in jokala, čutila sem se krivo, da sera zapustila sinčka, in pekla me je vest. Rekla sem, da kadar se ima otroke, ni jih pustiti nikoli samih, še manj radi zabave. Čutila sem se pregrešno in nisem si mogla odpustiti poželjivosti do veselja. Moj mož skušal me je pomiriti, a ni se dalo. Takrat vem, da sem bila celo noč po konci, še preoblekla se nisem. Pazila sem na vsako gibanje sinčka. In tisto strašno noč storila sem trden sklep, da ne obiščem več veselic. Vladimirček je okreval, postajal je vedno bolj vesel in živahen.
»Vedi mama«, dejal je, »kadar bodeš ti oblečena v svili, ne bodem več skakal po stopnicah, ker pobil bi se zopet lahko, tu sem. In pokazal je na glavico. Poljubila sem ga tisočkrat. In od tedaj nisem šla več na veselico.«
»In ne misliš res več iti?«, uprašale so jo prijateljice.
»Čez toliko let že lahko prelomiš svoj sklep. In potem tvoj sinček je velik.«
»Naj bode« – odgovorila je Ivanka, – »ker me tako silite, vam obljubim, da se zopet povrnem na zabave.«
»Torej vender!«
Da, ali spremljana od svojega Vladimirčka. Sedaj je star 10 let; še nekoliko let in praznoval bode lahko svoj ustop v šumeči svet in kadar ga bodem imela poleg sebe, takrat bodem lahko vesela.
Vem, da se bode ljudem smešno zdelo, ko bodo videli, da zahajam zopet na veselice, in sicer s sinom, ki bi bil lahko celo moj vis-à-vis v četvorki, ali kaj hočete? Vsak misli po svoje, jaz mislim tako, svet naj sodi kakor hoče.