Pojdi na vsebino

Gnila Evropa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Gnila Evropa.)
Gnila Evropa.
A. Rennikov
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/233 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na neki čajanki pri Ani Viktorovni se je sukal pogovor zgolj okrog stanovanjskega vprašanja.

Govorilo se je o raznih gospodarjih, primerjale so se gospodinje raznih narodov — Francozinje, Nemke, Srbkinje, Bolgarke in Čehinje.

— Nikakor no, gospoda — je zatrjevala Vera Stepanovna. — Najneznosnejše gospodinje so Srbkinje. Preživela sem tri leta v Jugoslaviji in pravim vam, da si ne morem misliti nič groznejšega od teh srbskih bab. Človek bi mislil, da tri leta niso tako dolga doba, toda veste, koliko stanovanj sva menjala s Kotikom ta čas? Celih 28! Zagotavljam vas: osemindvajset! V Novem Sadu, dokler sva bila tam, sva doslovno romala iz hiše v hišo. Najprej sva dobila stanovanje pri neki vdovi Jovanovičevi. Stanovala sva tam komaj teden, ko je gospodinja izjavila:

— Bodite tako prijazni, gospa, in izpraznite mi to sobo do konca meseca. Vaš mož mnogo kadi in uničil bi mi vse zastore na oknih.

S Kotikom sva se torej preselila drugam v nadi, da bova imela mir, toda nova gospodinja je začela čez nekaj dni s škandalom.

— Gospoda, neprestano mi sedita doma. Mislila sem, da bosta oba služila in hodila domov samo zvečer, zdaj pa vidim, da,ne delata nič drugega, kakor da mi ves dan trgata in mažeta naslanjače. Izvolita se preseliti drugam; - In tako je bilo povsod nekaj ... Kmalu sva se preselila s Kotikom v Belgrad, kjer sva dobila službo. Veselila sva se, da bodo v prestolici stanovanjske razmere boljše. In kaj mislite? Čez teden dni nov konflikt:

— Zakaj pa ne ostaneta noben večer doma? Moja hiša ni nobeno prenočišče. Prosim, da ostaneta vsak večer doma, kakor vsi pošteni ljudje, ali se pa preselita drugam!

Od te čarovnice sva se preselila v Poincarejevo ulico, toda tudi tam je naju čakalo neprijetno presenečenje. V najini omari je imela gospodinja svojo obleko, k najinemu perilu so spravljale njene hčerke svoje perilo. Stanovala sva v svoji najeti sobi, pa nisva nikoli vedela, do kam segajo najine pravice. Končno sva sklenila najeti sobo v veliki, novi hiši, zgrajeni po vseh pravilih evropskega komforta. No, sva si mislila s Kotikom, tu si končno oddahneva ... In kaj mislite? Nekoč je naju vrag zmotil, da sva se dvignila z liftom v nadstropje, kjer je bila najina soba. Slučajno je naju opazil gospodar in škandal je bil tu. Kričal je na vse grlo:

— Zato sem menda napravil lift, da se bodo vozili z njim najemniki! Do lifta imajo pravico samo moji otroci in še ti le ob nedeljah.

— Ah, Vera Stepanovna, — se je oglasil Dimitrij Ivanovič zaspano, ko je soseda končala svojo povest. — Poslušam vas takole, pa si mislim: Kaj so srbski gospodarji v primeri z bolgarskimi! Prave ovce. Le poslušajte, kaj se mi je pripetilo v Varni. Stanoval sem na kraju mesta, v stari hišici. In kar na lepem so se mi pokvarila vežna vrata. Morda so bila vlažna od dežja ali pa so bila že prestara. Če sem jih hotel zapreti, jih je bilo treba dvigniti v tečajih in s tem sem se moral ukvarjati vsakokrat pol ure.

Povedal sem gospodarju in ga prosil, naj da vrata popraviti, toda mož je ostal gluh. Poklical sem torej orožnika in mu povedal, kako in kaj. Orožnik se je strinjal z menoj, da to ni v redu, in prigovarjal je gospodarju, naj vrata popravi. Gospodar je obljubil, drugo jutro je prišel, snel vrata in jih odnesel. Sedel sem in čakal; minila je ena ura, minili sta dve, toda čakal sem še vedno. Oditi nisem mogel, ker je bilo stanovanje odprto, čakati pa tudi ne, ker se mi je mudilo v službo. Stopil sem torej h gospodarju:

— No, kako pa je z mojimi vrati, Stojane?

— Popraviti sem jih dal mojstru, kakor si želel.

— Kje pa je mojster, kateremu si jih dal popraviti?

— Tega še sam ne vem.

In verjamete, da sem moral tri dni čepeti na pragu, stražil sem svoje stanovanje noč in dan, ves čas nisem zatisnil očesa. Posebnega bogastva sicer nisem imel, toda v tej sobi je bilo vse moje premoženje.

—Ne razumem vaju, gospoda, — je dejala Natalija Vladimirovna skoro užaljeno, ko je Dimitrij Ivanovič nehal pripovedovati. — Vidva nam pripovedujeta storije iz balkanskih držav, toda kaj mislita, da tu v Franciji ni še stokrat slabše? Ali verjameta, da sem plačala predlanskim, ko sem se selila, za oguljen naslanjač 3000 frankov? In vesta, koliko moram pretrpeti tu v tem stanovanju? Gospodinja pride vsak dan pogledat, če so parketi dobro namazani in zglajeni. In vedno jo kaj zbode v nos. Zdaj vosek, zdaj ščetka, nikoli ni ni vse tako, kakor bi malo biti. In čudila bi se, v kakšni grozi žive neprestano naši sosedi Sinicini. Pred koncem vsakega termina, preden pride gospodar po najemnino, se mora vsa družina kot en mož lotiti snaženja. Pohištvo je treba temeljito prezračiti, stopnice pomiti, vrt pomesti, vidva pa še pravita — Bolgarija!

— No, Natalija Vladimirovna, če bi živeli nekaj časa v Angliji, bi še vse drugače zacvilili! — se je začul iz kota zaspan glas.

— Ali pa v Nemčiji! ...

Toda izkušnje iz Anglije in Nemčije sploh niso prišle do veljave, kajti ta čas se je oglasil stari profesor Fedor Andrejevič, ki je v našem krožku navadno molčal. Zdaj pa, sam Bog ve, zakaj se je naenkrat zganil, se ozrl na nas in začel pripovedovati:

— No, torej vidite, če že hočete, vam povem nekaj posebno razburljivega. Prispela sva z rajnko Marijo Semjonovno v mesto in napotila sva se iskat stanovanje ... Po dolgem iskanju sva našla hišico čisto na samem. Čedna hišica, toda bila je v strašnem stanju. Podboji prepereli, tla kotanjasta, stene zamazane. Toda to je bilo poceni. Tako sva razmišljala in se posvetovala z Marusjo, kaj početi. Končno sva sklenila hišico navzlic vsemu najeti in jo na lastne stroške spraviti v red. Seveda je bil gospodar s tem zadovoljen. Dala sva torej napraviti nova tla in nove podboje, prebeliti vse stene in popraviti streho. Ko je bilo vse končano, je prišel gospodar. Ogledal si je prenovljeno hišico, rekoč:

— Glej, glej, lastne hišice bi skoraj ne spoznal. Bogme da ne. Za takole hišico bi morala plačevati najmanj trikrat tako visoko najemnino .. Bodita tako prijazna, od prvega mi ne bosta plačevala več 30, temveč 80 ...

— Česa? Mark? — je vprašala Vera Stepanovna presenečena.

— Ali pa morda celo angleških funtov? — se je oglasila gospodinja. — Kje se je pa vam to pripetilo, Fedor Andrejevič?

— Kje neki — seveda v Rusiji, Ana Viktorovna.

— To se pravi ... kako to v Rusiji? Kdaj pa?

— Leta 1903 v Kazani. Takrat, ko sem prišel tja kot izredni profesor. Da ne boste vedno godrnjali in zabavljali na gospodarje in gospodinje ... Namesto trideset je vzel kar na lepem osemdeset.