Filip Jakob Kafol (Slovenske večernice)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Filip Jakob Kafól)
Skoči na: navigacija, iskanje
Filip Jakob Kafól.
J. K.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1878; Slovenske večernice, 34
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V.dno

I.[uredi]

Filip Jakob Kafól se je rodil 4. maja 1820 na Pečinah v Tominskih hribih. Bil je sin premožnih kmetovskih staršev. Očetu je bilo imé Anton, materi pa Marija (Klemenčičeva). Mati Kafólova je bila dvakrat omožena. S pervim možem ni imela sreče. Umerl je mlad ter jej zapustil eno hčerko. Druzega moža je dobila iz Čepovana, iz znane Kafólove hiše. Imela sta zraven (pervorojenega) Filipa še tri sinove: Frančiška, Luka in Andreja, pa dve hčeri Terezijo in Marijo (Mico). Franc je podedoval po oči kmetijo ter se je oženil na domu. Luka in Andrej sta vkupila vsak po nekoliko zemljišča ter si uterdila vsak svoje ognjišče. Terezija je prišla za Vlako na močno kmetijo, Mica pa je bila nekaj let pri bratu Filipu za gospodinjo. Umerla je v cvetočih letih ob času kolere v Batujah.

Pri nas Slovencih ni nič nenavadnega, da se imajo možje, ki so prišli do boljšega kruha, v pervi versti domačim duhovnikom za to zahvaliti. Tudi Kafól ni bil morda nikdar nove maše zapel, da ni bilo njegovega ujca, kaplana Klemenčiča na Pečinah. Klemenčič je imel posebno ljubezen do otrok. Dobro mu je delo, veselilo ga je, če jih je mogel učiti. Ker ni imel primernega prostora za šolo, sklicaval jih je v farovž. Z veseljem in lepó jih je učil, za tó mu pa tudi učencev ni manjkalo. Še silili so se mu v šolo.

Tudi Kafólu je bil ta blagi gospod pervi učitelj. Ker je imel mladega Filipa skoro vsak dan pri sebi, spoznal je berž, da bi bilo škoda za fanta, ko bi otroška leta na paši zapravljal. V šolo naj bi ga dali, iz Filipa bi utegnilo s časoma še kaj biti. Tako je modroval takratni, vse časti vredni Pečinski dušni pastir. Pa kakó spraviti otroka v Gorico! Oče Anton je bil terd mož, krajcar mu ni šel rad izpod palca. Za „gospoda“ ga ni mislil imeti, za „učenega“ kmeta pa ni maral. Domá naj dela, domá naj jé; s tem izgovorom pride slovenski kmet na dan, kedar je treba za sina kaj šteti. Previdni Klemenčič ni delal brez glave. Znal si je pomagati. Vedel je, da Filipova mati močno želi, da bi bil fant „gospod“. Ž njo se dogovori in kar ni dognal eden, dognala sta obá vkup prav ob gladkem. Spregovorila sta očeta, da je peljal Filipa v Gorico v šolo.

Iz njegovega studentovskega življenja nimam nič posebnega povedati. Hrano in stanovanje je imel pri advokatu Polenčiču, ker mu je otroke podučeval. Vžival je verh tega še Rojčev stipendij. Stradal toraj ni, kar ne more reči vsak diják. Po doveršenih modroslovskih šolah leta 1841 se je začel učiti bogoslovja v Goriškem centralnem semenišči. V mašnika ga je posvetil nadškof Lušin 21. septembra 1845. leta.

II.[uredi]

Pol ure od Tolmina, na desnem bredu Soče je prestara farna vas Volče, znamenita po lepem, ravnem, rodovitnem polji in po dobri studenčnici. V tej fari je pričel Kafól svojo pastirsko službo okoli Svečnice l. 1846. Bil je raj. fajmoštra Peternela, ki je tačas zavoljo svojih poljudnih cerkvenih govorov slul, pomočnik (subsidiarius). Verh tega je imel pa še po 4 ure na dan šolo za otroke. Pridigal je navadno le o Marijinih praznikih; vendar to malo, kar je pridigal, imajo stari ljudje tú pa tam še sedaj v spominu. Znal je lepó govoriti, segal je do sercá. Pa se je tudi pripravljal, da je bilo kaj, predno je govoril. Po pripovedi staršega duhovnika, moral mu je fajmošter dobra dva tedna prej povedati, da bo pridigal; drugače ga ni spravil na prižnico. — Posnemanja vreden izgled za, vsacega pridigarja, zlasti pa za novinca v tej versti pastirstva.

III.[uredi]

V Volčah ni ostal dolgo. Leta 1847, meseca julija so ga poslali v Ročinj za kaplana in učitelja k ostarelemu in bolehávemu vikariju Gregorčiču.

Ročinj ima krasno lego, lepo s tertati prepreženo polje, žlahtno sadje in precej milo podnebje: lastnosti, po kterih se človeku kraj hipoma prikupi. Lepo je imel Kafól v ročinji, pa tudi dela mu ni manjkalo. Duhovnija jo štela tačas blizo 2000 duš in večina dela je slonela na njegovih ramah. Godilo se mu je pa pri vsem tem prav dobro. Tako zadovoljen kot v Ročinji ni bil menda nikjer. Delal je rad. Kar je v Volčah začel kot novinec, nadaljeval je tù kot že na pol izurjen delavec. V šoli se je trudil. To je pripoznalo visoko ministerstvo za uk 13. februarija 1852 v posebnem pohvalnem pismu. Na prižnici je lepo in navdušeno govoril. Ročinjci se ga še zdaj s ponosom spominjajo.

IV.[uredi]

Leta 1854 je dobil lokalijo (samostojno kaplanijo) Batuje v lepi Vipavski dolini. Tù ni bilo šole, brez nje pa ni hotel biti. Ganil se je. Podučeval je mladino obojega spola v farovži.

leto 1855 ostane vselej znamenito za zgodovino poknežene Goriško-Gradiščanske grofije, ker je prineslo v deželo hudo azijsko bolezen — strahovito kólero. Ni mi treba praviti, koliko so tačas terpeli dušni pastirji po krajih, kamor je segla ta šiba Božja. Od belega dne do terde noči niso imeli počitka. Tudi Kafól ni bil nikdar ugnán. Noč in dan je bil na nogah. Ker je vas Sélo, ki je spadala pod faro v Kamenjah, komaj četvert ure od Batujske cerkve oddaljena, oskerboval je ob času bolezni tudi tamošne bolnike. Dobil je zato pohvalno pismo od namestništva v Terstu.

Še nekaj moram tu omeniti. Ker so hodili bližnji Seljani navadno le v Batuje k službi Božji, začel je Kafól na to delati, da bi se ta vas od Kamenj odcepila in v cerkvenih zadevah Batujski duhovniji pridružila. Kar je nameraval, to je tudi dosegel. Leta 1857 dobijo Batuje še Selsko vas in postanejo fara.

Toda Kafól ni bil dolgo fajmošter. Zapustil je Batuje, ter šel v Celje na Štajersko k Lazaristom. Zakaj, ni znano vsem, ampak le tistim, ki so bili ž njim v oži zvezi. Spremljajmo ga po poti v ta novi poklic.

V.[uredi]

Škof Slomšek je bil ljudskim misijonom velik prijatelj. Pa od kod dobiti delavcev za slovenske kraje? Poklical je v Celje k sv. Jožefu Lazariste ter jim naročil, naj hodijo po Slovenskem pridigat in duhovne vaje vodit. O njih in njihovem življenji piše Kafól [1] blizo takole: „Ime mi je (Lazaristom) duhovniki sv. Vicencija Pavlana. Ljudstvo jih imenuje misijonarje. Po svetu so znani pod imenom „Lazaristi“, ker stanujejo (v Parizu) v hiši, ki je slišala možu z imenom Lazar. Lazaristov je vse polno po svetu. Glavnega prednika — „general-superior“ mu dejó — imajo v Parizu. Lazaristov poklic je ta: Na kmetih duhovne vaje voditi, verne k dolgi spovedi spodbujati, po ječah zapertim pridigati in spovedavati jih. Usmiljene sestre voditi in biti jim spovednik. Duhovna semenišča voditi in skerbeti, da se mladi duhovniki pravega duha navzamejo. Na Francoskem so večidel le Lazaristi učitelji v semeniščih. Kedór želí, ta gré lahko tudi v zvunanje misijone krivovercem in nevernikom pridigat. Lazaristu ne gré ime „pater“ (oče), ampak le „gospod“. Lazarist mora ob štirih zjutraj vstajati in ob deveti zvečer spat hoditi. Dan ima tako razdeljen, da mu le dve uri prosti ostanete. Enkrat v tedni smé do poli šeste spati. Premišljevati mora nar manj po eno uro na dan. Novicijat terpi dve leti. Na to stori obljubo, ki ga veže do smerti.“

Tako opisuje Kafól Lazariste, kterim se je bil pridružil 15. junija l. 1857. V Celji je ostal do 11. avgusta, potlej je šel v Pariz v novicijat. Tù ni dostal leta. Prišel je, popustivši hišo Lazaristov zopet v Goriško nadškofijo pastirit.[2] Poslali so ga 30. julija 1858 v gorate, samotne Nemške rovte za farnega oskerbnika. Od tod je šel 10. maja 1859 po lastni želji v svojo rojstno vas za kaplana (ekspozita).

Leta 1861 nam je prineslo ustavno življenje in ž njim deželne zbore. V govorjenji spretni Kafól postane poslanec ter hodi k sejam v Gorico. Pravijo, da je bil on pervi, ki se je prederznil v goriškem zboru slovenski govoriti.

Na Pečinah je začel hudo bolehati. Povsod je iskal zdravja, toda preboleti ni mogel. Dne 20. februarja l. 1864 je prosil še za izpraznjejo faro v Solkanu, da bi prišel v milše podnebje. Ni je učakal: smert ga je prehitela. Zamenil je časno z večnim 29. februarija 1864.

Pokopali so ga na domačem pokopališči pri cerkvi sv. Mohora in Fortunata. Njegov grob spoznaš po spomineku iz domačega kamna s sledečim napisom:

Tukaj počiva
Filip Jak. Kafól,
vikar pečinski, bivši fajm.,
misijski duhovnik sv. Vinc. Paul.
——————
Delal je v vinogradu Gospodovem
in domovininem neutrudljivo
z zgledom, z besedo in s peresom
blizo 18 let in pol.
——————
Roj. na Pečinah 4. maja 1820;
umerl 29. febr. 1864.
V. L. N. M. S.
* * *

Dodajmo životopisu še par verstic. Oglejmo se Kafóla kot rodoljuba in pridigarja.

Kafól je dopisaval domačim listom, zlasti pa „Danici“ in Einspielerjevim „Stimmem aus Innerösterreich“. Veselilo ga je vsako početje, ki je merilo na národovo omiko. Ko je zagledal „Zlati vek“ beli dan, bil je on med pervimi, ki so ga v domačih listih pozdravljali in priporočali. „Družbe sv. Mohora“ ni mogel prehvaliti. Želel je, da bi se Slovenci z obema rokama oklenili. To nam pravi njegova domorodna čertica „o cerkvi sv. Mohora in Fortunata na Tominskih Pečinah“ v družbenih „Večernicah“ od l. 1863. Pokazal je s to „čertico“ tudi pot, po kterej se dojde do gradiva za domačo zgodovino. V marsikakem farnem arhivu ležé stara zaprašena pisma, po kterih bi došla luč domači zgodovini. Pa roke ni, da bi jih na dan potegnila in uredila. Na tem polji je pri nas še mnogo ledine. „Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.“ (Kos.)

Posebno ljuba mu je bila Tominska hribovita, pa romantična stran. Ni čuda. Vsakemu se svoje najlepše zdi. Načertal je „zgodovino in geografijo Tominskega glavarstva“. Kam so zanesli ta spis, ne vém povedati. Videl sem ga leta 1866. Osnoval je bil tudi obširno razpravo „o odpustkih“. Kje je pa zdaj? Človeku težko dé, ko vidi, da se porabljivi spisi po nemarnosti gubé.

Memogredé povem tudi to, da je znal več jezikov. Govoril in pisal je slovenski, nemški, italijanski in francoski.

Kot pridigarja so poznali Kafóla tudi zunaj Goriškega. Nekoliko njegovih pridig ima v „Prijatlu“, druge je dal v posebnih knjigah na svetlo. Perva dva zvezka njegovih cerkvenih govorov je izdala „družba sv. Mohora“ l. 1853.

Poshranjene so v njih pridige, ki jih je ogovoril Ročinjcem kot kaplan. Knjige njegove „domači ogovori po prazniških evangelijih za verne ljudi na deželi“ je natisnil l. 1856 Milic v Ljubljani. Zadnje svoje pridigarsko delo: „Večne resnice v pogovorihza ljudske misione po slovenskih deželah“ je dal natisniti l. 1861 in 1862 pri Paternolli-u v Gorici.

Kafólove pridige niso skoz in skoz izvirne. Izposodil si je marsikaj pri Italijanih in Francozih. Govoril jih pa ni tako, kakor jih je pisal. To znajo povedati tisti, ki so ga slišali pridigati. Ali je pravo zadel ali ne, da je skoro v vsakem govoru na to meril, da bi poslušalca do solz ganil, o tem ne gré tù soditi. O njegovih pridigah pravi Slomšek [3], da imajo mnogo zgovornega zernja v gladki slovenščini. Kedar se bo pisala zgodovina cerkvene zgovornosti na Slovenskem — in da se bo pisala ni dvomiti — tedaj najde v njej tudi Filip Jak. Kafól časten prostorček.

  1. ^ V „Prijatlu“ od leta 1857.
  2. ^ Kedaj je zapustil Pariz in kod je hodil, predno se je vernil na Goriško, pripoveduje nam Kafól sam v pismu do prijatelja P. — Ker je bilo to pismo l. 1858 v „Prijatlu natisnjeno, posnamem iz njega to, kar gré tù sèm. — Pariz je zapustil 19. aprila 1858. Šel je po morji v Rim, kamor je dospel na sv. Marka dan. Sv. Očeta je dvakrat videl. Pervikrat na god najdenja sv. Križa v cerkvi, drugič pa v Vatikanu, kamor ga je bil šel prosit blagoslova za misijon. Rim je zapustil 6. maja. Od tod je šel na božjo pot v Loretto. Toliko Kafólovo pismo. Iz Loretto-a šel je najberže v Celje, iz Celja pa domov na Goriško.
  3. ^ Gl. „Drobtinice“ l. 1862 stran 45.