Predevangelij po Jakobu
| Predevangelij po Jakobu Jakob Mlajši |
| Apokrifni gnostični evangelij iz 2. stoletja. Prevod iz angleščine: Andrej Cizl, 27. avgust 2021.
| |||||||||
1 V zapisih dvanajstih izraelskih rodov je bil Joahim, izredno bogat mož, ki je prinesel dvojni dar, rekoč: »En dar od mojega bogastva naj bo za vse ljudi, drugi pa naj bo za oprostitev za Gospoda kot spravna daritev.« Namreč veliki Gospodov dan je nastopil in Izraelci so prinašali svoje darove. To pa je videl Ruben, ki mu je rekel: »Za te ni primerno, da prvi prineseš svoje darove, saj nimaš potomcev.« In Joahim je zelo žaloval in je šel pogledat v zapise dvanajstih izraelskih rodov, rekoč: Pogledal bom v zapise dvanajstih izraelskih rodov, če sem edini, ki nima potomcev.« Iskal je in našel, da so vsi, ki so bili pošteni, imeli tudi potomce. In pomislil je na očaka Abrahama, da mu je ob koncu življenja Bog dal sina Izaka. Joahim je zelo žaloval in ni šel k svoji ženi, pač pa se je umaknil v puščavo, kjer si je postavil šotor. Postil se je 40 dni in 40 noči in si rekel: »Ne bom šel niti po hrano niti po pijačo, dokler se name ne ozre Bog. Moja hrana in pijača bo molitev.«
2 Njegova žena Ana pa je dvakratno žalovala in dvakratno objokovala, rekoč: »Objokujem, da sem vdova, in objokujem, da sem brez otrok«. Ko je nastopil veliki Gospodov dan, ji je rekla sužnja Judita: »Kako dolgo boš še vztrajala v potrtosti? Glej namreč, veliki Gospodov dan je nastopil, zato je nezakonito žalovati. Vzemi zato ta naglavni trak, ki sem ga dobila od ženske, ki ga je naredila. Ni namreč primerno, da ga jaz nosim, saj sem sužnja, poleg tega pa ima kraljevi znak.« Ana ji je odgovorila: »Pojdi proč od mene. Tega ne bom storila, čeprav me je Gospod tako ponižal. Mogoče ti ga je dal kakšen zloben človek in ti si prišla z namenom, da bi jaz postala soudeležena pri tvojem grehu.« Judita pa je rekla: »Zakaj neki bi te jaz preklinjala, ko vidim, da ti je Bog zaprl maternico, da ne moreš dobiti telesnega sadu?« In Ana je zelo žalovala, nato pa dala iz sebe znamenja žalovanja, si umila glavo in si nadela poročno obleko in se okoli devete ure šla sprehajat v vrt. Zagledala je lovor in se tja usedla in molila k Bogu: »O Bog naših očetov, blagoslovi me in usliši mojo molitev, saj si ti blagoslovil Sarino maternico in ji dal sina Izaka.
3 Ko je gledala proti nebu, je v lovorju zagledala gnezdo vrabca. Objokovaje si je rekla: »Gorje! Kdo me je spočel? Katera maternica me je hranila? Postala sem namreč prekleta v očeh Izraelcev, ki me sramotijo in ki so me posmehujoč se izgnali iz Božjega templja. Gorje, čemu sem podobna! Nisem niti kot ptice, saj te imajo svoje potomstvo. Gorje, čemu sem podobna! Nisem niti kot zveri, saj tudi te imajo svoje potomstvo. Gorje, čemu sem podobna! Nisem niti kot te vode, saj so tudi te plodovite v pričo tebe, o Bog. Gorje, čemu sem podobna! Nisem niti kot ta zemlja, saj tudi ta proizvede svoje sadove in te blagoslavlja, o Bog.«
4 In glej, Božji angel je stal zraven in ji rekel: »Ana, Ana, Bog je uslišal tvojo molitev in ti boš spočela in rodila in o tvojem potomcu se bo govorilo po vsem svetu.« Ana je odgovorila: »Kakor je živ Bog, če spočnem ali dečka ali deklico, bom otroka prinesla kot dar Bogu in služil mu bo v svetih stvareh vse dni svojega življenja.« In glej, dva angela sta se prikazala in ji rekla: »Glej, Joahim – tvoj mož prihaja s svojo čredo, saj je Božji angel šel k njemu in mu rekel: »Joahim, Joahim, Gospod Bog je uslišal tvojo molitev. Pojdi od tu, kajti, glej, tvoja žena Ana je spočela.«.« Joahim je šel in sklical svoje pastirje in rekel: »Prinesite mi 10 jagenjčkov brez lise in ti bodo za Gospoda, mojega Boga. Prinesite mi še 12 teličkov, ki bodo za duhovnike in starešine. In še 100 kozličkov za vse ljudi.« In glej, Joahim je prišel s svojo čredo in Ana je stala pri vratih in ko je videla Joahima, mu je stekla v objem in rekla: »Zdaj vem, da me je Bog zelo blagoslovil, saj sem bila vdova, pa nisem več, in bila sem neplodna, pa sem zanosila. Joahim pa je prvi dan počival v svoji hiši.«
5 Naslednji dan je prinesel svoje darove in si rekel: »Če se je Gospod Bog izkazal usmiljenega do mene, bom zagledal ploščico na duhovnikovem čelu.« In Joahim je prinesel svoje darove in pozorno opazoval duhovnikovo ploščico, ko je šel do Božjega oltarja, in pri sebi ni zaznal greha. Joahim je rekel: »Zdaj vem, da je bil Bog usmiljen do mene in je odvzel vse moje grehe.« In šel je iz templja upravičen ter se je odpravil proti domu. Ko so se njeni meseci dopolnili, je v devetem mesecu Ana rodila. Rekla je babici: »Kaj sem rodila?« Ona je odvrnila: »Deklico.« Ana je rekla: »Danes sem poveličana,« in jo dala spat. Ko so se dnevi dopolnili, je bila Ana očiščena, in je otroka dojila in mu dala ime Marija.
6 Otrok pa je iz dneva v dan bolj rasel. Ko je bila Marija stara šest mesecev, jo je mati položila na tla, da bi videla, če že lahko stoji, in naredila je sedem korakov in prišla v njeno naročje. In prijela jo je rekoč: »Ti ne boš hodila po tej zemlji, dokler te ne privedem v tempelj pred Boga.« V njeni spalnici pa je naredila oltarček in ni dovolila, da bi karkoli nečistega prišlo do nje. Poklicala je neomadeževane Izraelke, da so jo odvedle. Ko je bila stara eno leto, je Joahim priredil veliko gostijo in povabil duhovnike, pismouke, starešine in vse Izraelce. Joahim je prinesel otroka k duhovnikom in ti so jo blagoslovili, rekoč: »O Bog naših očetov, blagoslovi tega otroka in mu nadeni trajno ime, ki bo poznano v vseh rodovih.« Ljudje so odgovorili: »Tako naj bo, tako naj bo. Amen.« Prinesel jo je k velikemu duhovniku, ki jo je blagoslovil, rekoč: »O Bog najvišji, glej na tega otroka in ga blagoslovi z največjim blagoslovom, ki naj bo za vedno.« Njena mati jo je prijela in jo odpeljala do oltarčka v njeni spalnici in jo podojila. In zapela je pesem Gospodu Bogu: »Zapela bom pesem Gospodu, mojemu Bogu, ker se je ozrl name in odvrnil od mene očitke mojih nasprotnikov, saj je dal sad svoje pravičnosti, edinstven in bogat. Kdo po povedal Rubenovcem, da Ana doji? Poslušajte, poslušajte, dvanajsteri izraelski rodovi, da Ana doji!« In dala jo je spat v spalnici z oltarčkom in šla ter stregla prisotnim. Ko je bila pojedina končana, so odšli veseli in so slavili Izraelovega Boga.
7 In meseci so se vrstili. Ko je bil otrok star dve leti, je Joahim rekel: »Peljimo jo gor v Božji tempelj, da izpolnimo zaobljubo, ki smo jo obljubili, razen če nam Bog sporoči drugače in našega daru ne sprejme.« Ana je rekla: »Počakajmo do njenega tretjega leta, da otrok ne bo več iskal očeta in matere.« In Joahim je odvrnil: »Pa počakajmo.« In otrok je dopolnil tri leta in Joahim je rekel: »Povabite Hebrejke, ki so neomadeževane in vsaka naj vzame svetilko in naj stojijo s prižganimi svetilkami, da se otrok ne bi vrnil in bi njeno srce ostalo osvojeno za Božji tempelj.« In storili so tako, dokler niso šli gor v Božji tempelj. In duhovnik jo je sprejel, jo poljubil in blagoslovil, rekoč: Gospod je poveličal tvoje ime v vseh rodovih. Na tebi bo ob koncu dni Bog izvršil svojo rešitev Izraelcev. Postavil jo je na tretjo stopnico oltarja in Gospod Bog ji je naklonil usmiljenje. In plesala je in ves Izrael jo je imel rad.
8 Starši pa so odšli in slavili Gospoda Boga, ker se otrok ni vrnil. In Marija je bila v Božjem templju kot kakšna golobica, ki se je tam nastanila, in prejemala je hrano iz rok angela. Ko je bila stara dvanajst let se je zbral zbor duhovnikov in rekel: »Glej, Marija je dopolnila dvanajst let v Gospodovem templju. Kaj naj torej storimo z njo, da ne bo onečastila Božjega templja?« Rekli so velikemu duhovniku: »Ti stojiš pri Božjem oltarju. Pojdi noter in moli zanjo in karkoli ti bo Gospod razodel, bomo tudi storili.« In veliki duhovnik je šel noter v presveto, vzel suknjo z dvanajstimi zvončki in molil zanjo. In glej, Božji angel je stal pri njem in mu rekel: »Zaharija, Zaharija, pojdi ven in zberi vdovce in vsak naj prinese svojo palico in komur bo Bog pokazal znak, od tega žena bo.« Glasniki so šli po vsem Judejskem in z glasom trobente vabili in vsi so prišli.
9 Jožef pa je odvrgel svojo sekiro in šel na srečanje. Ko so bili zbrani, so šli do velikega duhovnika vsak s svojo palico. Duhovnik je vzel vse palice, vstopil v tempelj in molil. Ko je odmolil, je vzel palice in prišel ven in jim jih vrnil, toda na njih ni bilo nobenega znamenja. Jožef pa je svojo palico vzel kot zadnji in glej, golobica je prišla iz palice in zletela nad Jožefovo glavo. Duhovnik je rekel Jožefu: »Ti si bil izbran z žrebom, da vzameš k sebi in bediš nad Božjo devico.« Vendar je Jožef odklonil, rekoč: »Imam otroke in star sem že, ona pa je mlado dekle. Bojim se, da ne bom postal predmet posmeha med Izraelci.« Duhovnik je rekel Jožefu: »Boj se Gospoda, svojega Boga, in se spomni, kaj je Bog naredil Datanu, Abiramu in Korahu; kako se je zemlja odprla, in jih zaradi njihovih nasprotovanj pogoltnila. Boj se zdaj, o Jožef, da se isto ne zgodi tudi tvoji hiši.« In Jožef se je zbal in jo vzel v svoje varstvo. Jožef je rekel Mariji: »Glej, jaz sem te dobil iz Božjega templja, zdaj pa te bom pustil v svoji hiši in odšel gradit svoje zgradbe in potem se vrnem k tebi. Gospod te bo varoval.«
10 Zbral se je zbor duhovnikov, rekoč: »Naredimo zaveso za Božji tempelj.« In duhovnik je rekel: »Pokličite mi neomadeževane device iz Davidovega rodu.« Uradniki so šli in iskali ter našli sedem devic. Duhovnik pa se je spomnil Marije, da je bila iz Davidovega rodu in da je bila neomadeževana pred Bogom. In uradniki so šli ter jo pripeljali. Vse so pripeljali v Božji tempelj, duhovnik pa je rekel: »Z žrebom mi določite, katera bo vrtela zláto in belo in fino platno, in svilo – in modro in škrlatno in pravo vijolično nit. Škrlatna in prava vijolična nit sta doleteli Marijo, zato ju je vzela in odšla na svoj dom.« To je bilo v času, ko je bil Zaharija nem in ga je nadomeščal Samuel, dokler ni spregovoril. Marija pa je vzela škrlat in ga vrtela.
11 In vzela je vrč ter šla, da ga napolni z vodo. In glej, glas ji je rekel: »Pozdravljena, ti, ki si blagoslovljena. Gospod je s teboj. Blagoslovljena si med ženami.« In pogledala je naokoli, na desno in levo stran, da bi videla, od kod je prišel glas. In šla je trepetajoča domov in odložila vrč. Nato je vzela vijolično nit, se usedla na stol in jo vrtela. In glej, Božji angel se je postavil pred njo in ji rekel: »Ne boj se Marija, saj si našla milost pred Bogom vsega in spočela boš po njegovi besedi.« Ona pa, ko je to slišala, se je spraševala: »Ali bom spočela po Gospodu, živem Bogu? In ali bom rodila tako kot rodi vsaka ženska?« In Božji angel ji je rekel: »Ne tako, Marija. Namreč Božja moč te bo zasenčila. Zato tudi se bo sveto, ki se ti bo rodilo, imenovalo sin Najvišjega. Ti pa mu daj ime Jezus, saj bo on rešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« In Marija je rekla: »Glej, Božja sužnja sem pred njegovim obličjem. Naj se zgodi, kakor si rekel.«
12 In dokončala je vijolično in škrlatno nit in ju odnesla k duhovniku. In duhovnik jo je blagoslovil in rekel: »Marija, Gospod Bog je poveličal tvoje ime, in ti boš blagoslovljena v vseh rodovih na Zemlji.« Marija pa je zelo vesela odšla do Elizabete, svoje sorodnice, in potrkala na vrata. In ko jo je Elizabeta slišala, je odvrgla škrlat in pohitela k vratom in jih odprla. Ko je zagledala Marijo, jo je blagoslovila in rekla: »Od kod meni to, da me pride obiskat mati mojega Boga? Glej namreč, saj se je otrok v meni zganil in te blagoslovil.« Toda Marija je pozabila skrivnosti, ki ji jih je zaupal nadangel Gabrijel in se je uzrla v nebo in rekla: »Kdo sem jaz, o Bog, da bi me vsi rodovi na Zemlji blagrovali?« In tri mesece je ostala pri Elizabeti, ki je bila iz dneva v dan obilnejša. Marija pa se je zbala in odšla na svoj dom ter se skrila pred Izraelci. Bila pa je šestnajst let stara, ko so se ta čudesa dogajala.
13 In bila je v šestem mesecu in glej, Jožef se je vrnil iz svoje zgradbe in vstopil v hišo ter našel, da je že zelo obilna zaradi otroka. Udaril se je po obrazu in se vrgel na tla na raševino in bridko jokal, rekoč: »S kakšnim obrazom naj gledam Gospoda, svojega Boga, in kaj naj ga prosim glede tega dekleta? Prejel sem jo kot devico iz Božjega templja in je nisem pazil. Kdo neki mi je nastavil to past? Kdo je storil to hudodelstvo v moji hiši in onečastil devico? Ali se ne ponavlja Adamova zgodovina na meni? Saj tako kot je Adam slavil Boga in je prišla kača, našla Evo sámo in jo zapeljala, tako se je zgodilo tudi meni.« Jožef je vstal iz raševine, poklical Marijo in ji rekel: »O ti, ki si bila v Božji oskrbi, zakaj si to storila in pozabila Gospoda, svojega Boga? Zakaj si se tako ponižala, ti, ki si bila vzgojena v svetišču in prejemala hrano iz rok angela?« Ona pa je bridko zajokala in rekla: »Nedolžna sem in z nobenim moškim nisem spala.« Jožef ji je odvrnil: »Odkod je potem to, kar je v tvoji maternici?« In odgovorila mu je: »Kakor živi Gospod, moj Bog, ne vem, od kod mi to.«
14 In Jožef se je zelo bal, molčal o njej in razmišljal, kaj naj naredi glede nje. Rekel je: »Če prikrijem hudodelstvo, se bom sam znašel v nasprotju z Božjimi zakoni. Če pa jo izpostavim Izraelcem, se bojim, da če je to, kar je v njej, od angela, da bom izročil nedolžno kri v smrt. Kaj naj torej storim z njo? Na skrivaj jo bom odslovil.« Ponoči pa, glej, se mu je v sanjah prikazal angel, rekoč: »Ne boj se zaradi tega dekleta, saj je to, kar nosi, od Svetega Duha, in rodila bo sina in ti ga boš imenoval Jezus, ker bo odrešil svoje ljudi njihovih grehov.« In Jožef se je zbudil in slavil izraelskega Boga, ki mu je dal to milost. Njo pa je obdržal.
15 Do njega je prišel pismouk Hana in mu rekel: »Zakaj nisi prišel na zborovanje?« Jožef mu je odgovoril: »Ker sem bil utrujen od potovanja in sem en dan počival.« In vrnil se je in videl Marijo z otrokom [nejasno besedilo]. Hana je takoj šel do duhovnika in mu rekel: Jožef je zagrešil veliko hudodelstvo. Duhovnik je vprašal: »Kakšno?« Rekel je: »Onečastil je devico, ki jo je prejel iz Božjega templja, jo naskrivaj poročil in je ni predstavil Izraelcem.« Duhovnik je rekel: »Jožef je to storil?« Pismouk Hana je rekel: »Pošlji uradnike in bodo našli devico z otrokom.« Uradniki so šli in našli tako, kot je rekel. Pripeljali so jo skupaj z Jožefom pred sodišče. Duhovnik je rekel: »Marija, zakaj si to storila in zakaj si se tako ponižala in pozabila Gospoda, svojega Boga? Ti, ki si bila vzgojena v svetišču in prejemala hrano iz rok angela in poslušala slavospeve in plesala pred njim – zakaj si to storila?« In bridko se je zjokala, rekoč: »Kakor živi Gospod, moj Bog, sem neomadeževana pred njim, saj nisem spala z nobenim moškim.« Duhovnik je nato rekel Jožefu: »Zakaj si to storil?« Jožef je rekel: »Kakor živi Bog, sem neomadeževan glede nje.« Duhovnik je zatem rekel: »Ne pričuj lažnivo, ampak govori resnico. Poročil si jo na skrivaj in je nisi predstavil Izraelcem in nisi upognil glave pod močno roko, ki lahko blagoslovi tvojega otroka.« Jožef pa je molčal.
16 Duhovnik je rekel: »Odpovej se devici, ki si jo prejel iz Božjega templja.« In Jožef se je razjokal. Duhovnik je rekel: »Dal ti bom piti vodo Božje sodbe in on bo pokazal tvoje grehe.« In duhovnik je vzel vodo in jo dal Jožefu piti in ga nato poslal stran na podeželje. In vrnil se je nepoškodovan. In tudi Mariji je dal piti in jo zatem poslal na podeželje in se je vrnila nepoškodovana. In vsi ljudje so se čudili, kako to, da se greh na njima ni pokazal. Duhovnik je rekel: »Če Gospod Bog ni pokazal vajinih grehov, vaju tudi jaz ne obsojam.« In odpravil ju je proč. In Jožef je vzel Marijo in šel od tam na svoj dom in je vesel slavil izraelskega Boga.
17 Izšel je ukaz cesarja Avgusta, da se morajo vsi iz Betlehema v Judeji popisati. Jožef je rekel: »Svoje sinove bom vpisal, ne vem pa, kaj naj naredim s to devico. Kako naj jo vpišem? Kot svojo ženo? Osramočen sem. Ali nemara kot hči? Ko pa vsi Izraelci vedo, da ni moja hči. Gospodov dan bo sam uresničil, kakor bo Božja volja hotela.« In osedlal je osla in njo posedel nanj. Njegov sin ga je gonil, Jožef pa mu je sledil. In ko imeli še 5 kilometrov, se je Jožef obrnil in videl, da je žalostna. Rekel si je: »Verjetno jo otrok, ki ga nosi, tišči.« In ponovno se je obrnil in videl, da se smeje. In rekel ji je: »Marija, kako to, da enkrat vidim na tvojem obrazu smeh, drugič pa žalost?« Marija mu je odgovorila: »Ker vidim dve ljudstvi: eno jokajoče in žalostno, drugo pa vriskajoče in veselo.« In prišli so na sredo poti, ko je Marija rekla: »Daj me dol iz osla, saj me otrok tišči, da bi se rodil.« In vzel jo je dol iz osla in ji rekel: »Kam naj te odpeljem, da prikrijem tvojo sramoto, saj je ta kraj puščava?«
18 In našel je votlino in jo peljal vanjo. Pri njej je pustil svoja dva sinova, sam pa je šel, da bi v Betlehemu našel babico. [sledi nejasen odlomek] In jaz Jožef sem hodil in nisem hodil. Pogledal sem v nebo in videl nebo osupnjeno. Pogledal sem proti nebeškemu svodu in videl, da stoji in da ptice mirujejo. Pogledal sem navzdol na zemljo in zagledal kotanjo, ki leži, in delavce, ki ležijo, in roke so bile v kotanji. In tisti, ki so jedli, niso jedli, in tisti, ki so se dvigali, tega niso nosili, in tisti, ki so jim karkoli prenašali v usta, tega niso prenašali. Toda obrazi vseh so gledali navzgor. In videl sem ovce, ki so hodile, in ovce, ki so mirovale. In pastir je dvignil roko, da bi jih udaril, vendar je roka obstala v zraku. In pogledal sem tok reke in videl usta otrok, ki so počivala na vodi in niso pili, in vse stvari so se v trenutku pognale s svojega toka.
19. In zagledal sem žensko, ki je prihajala dol iz hribovja in me vprašala: »Kam greste?« Odgovoril sem ji: »Iščem kakšno hebrejsko babico.« Vprašala me je: »Si Izraelec?« Odgovoril sem ji: »Sem.« In rekla je: »Kdo je to, ki rojeva v votlini?« Rekel sem: »Ženska, s katero sem zaročen.« Vprašala je: »Ali ni tvoja žena?« Rekel sem: »Marija je, ki je bila vzgojena v Božjem templju in jaz sem si jo z žrebom pridobil za ženo. Vendar še ni moja žena, toda spočela je od Svetega Duha.« Vprašala je: »Je to res?« Jožef ji je odgovoril: »Pridi pogledat.« In babica je šla z njim. In stala sta pri votlini in glej, svetel oblak ju je zasenčil. In babica je rekla: »Danes sem poveličana, ker sem videla čudesa, saj se je Izraelu rodilo odrešenje.« In oblak je v trenutku izginil in močna svetloba je sijala v jami, da je ni bilo mogoče gledati z očmi. In po malem se je svetloba zmanjševala, dokler se ni pojavil deček, ki je šel in vzel prsi svoje matere Marije. In babica je vzkliknila: »Danes je velik dan zame, ker sem videla čuden prizor.« Babica je nato šla ven iz jame in srečala Salomo. Rekla ji je: »Saloma, Saloma, čuden prizor ti naznanjam: Devica je rodila – stvar ki naravno ni mogoča.« Saloma je nato odgovorila: »Kakor živi Gospod moj Bog, če ne vtaknem prsta in preiščem njene nožnice, ne bom verjela, da je devica rodila!«
20. In babica je šla nazaj noter in rekla Mariji: »Pokaži se, saj ni majhna stvar, ki se dogaja okrog tebe.« In Saloma je vtaknila prst vanjo in vzkliknila: »Gorje meni zaradi moje predrznosti in nevere, saj sem skušala živega Boga, kajti glej, moja roka se je posušila, kot če bi se opekla v ognju.« In pokleknila je pred Gospodom, rekoč: »O Bog mojih očetov, spomni se, da sem potomka Abrahama, Izaka in Jakoba. Ne izpostavljaj me Izraelcem, pač pa me vrni k revežem, saj ti veš, o Gospod, da sem v tvojem imenu služila in da sem prejela plačilo po tvoji roki.« In glej, Božji angel je stal pri njej in ji rekel: »Saloma, Saloma, Boj te je uslišal. Stegni svojo roko k otroku in ga daj v naročje in boš zdrava in vesela.« In Saloma je šla in ga vzela v naročje, rekoč: »Slavila ga bom, saj se je Izraelu rodil velik kralj.« In glej, Saloma je bila v hipu ozdravljena in šla je iz jame upravičena. In glej, glas je rekel: »Saloma, Saloma, ne govori teh čudes, ki si jih videla, dokler ne bo otrok prišel v Jeruzalem.«
21 In glej, Jožef je hotel iti v Judejo. Bilo pa je veliko razburjenje v Betlehemu v Judeji, saj so prišli vedeži, rekoč: »Kje je ta, ki je bil rojen kot kralj Judejcev, saj smo videli njegovo zvezdo na Vzhodu in smo ga prišli počastit.« Ko pa je Herod slišal o tem, je bil zelo vznemirjen in je poslal uradnike k vedežem. In poslal je k duhovnikom in jih spraševal, rekoč: »Kaj piše glede mesija? Kje naj bi bil rojen?« In oni so mu odvrnili: »V Betlehemu v Judeji – tako namreč piše.« In poslal jih je proč. Potem je spraševal vedeže, rekoč: »Kakšno znamenje ste videli glede kralja, ki se je rodil?« In vedeži so mu odvrnili: »Videli smo ogromno zvezdo, ki je sijala med drugimi zvezdami tako, da so bile kakor zatemnjene. In tako smo vedeli, da je bil v Izraelu rojen kralj in smo ga prišli počastit.« In Herod je rekel: »Pojdite ga najt. Če ga najdete, me obvestite, da ga grem tudi jaz počastit.« In vedeži so odšli. In glej, zvezda, ki so jo videli na Vzhodu, je šla pred njimi, dokler niso prišli do votline, in obstala nad njo. In vedeži so videli otroka z materjo Marijo in ji iz torbe dali zlato, kadilo in miro. Ko jih je angel opozoril, naj se ne vračajo v Judejo, so se vrnili domov po drugi poti.
22 Ko je Herod spoznal, da so ga vedeži pretentali, je v besu poslal rablje, rekoč: »Pomorite vse otroke, stare do dveh let.« Ko je Marija slišala, da se dogaja pomor otrok, se je zbala in vzela otroka, ga povila in dala v kravji hlev. Ko je tudi Elizabeta slišala, da iščejo Janeza, ga je vzela in šla v hribovje ter iskala, kje bi ga lahko skrila. Vendar, tam ni bilo takega kraja. In Elizabeta je zavpila z močnim glasom: »O Božja gora, sprejmi mater in otroka.« In tisti trenutek je nastala razpoka in ju sprejela. In svetloba jima je sijala, saj je bil z njima Božji angel, ki ju je pazil.
23 Herod je iskal Janeza, zato je k Zahariji poslal uradnike, rekoč: »Kam si skril svojega sina?« On jim je odgovoril: »Jaz služim Bogu in svetim stvarem in stalno sedim v Božjem templju. Ne vem, kje je moj otrok.« Uradniki so odšli in vse to poročali Herodu. In Herod je bil razjarjen in je rekel: »Njegovem sinu je usojeno, da bo izraelski kralj.« In poslal je k njemu še enkrat, rekoč: »Govori resnico! Kje je tvoj sin, saj veš, da je tvoje življenje v mojih rokah!« Zaharija je odvrnil: »Jaz sem Božji mučenec, če boš prelil mojo kri, saj bo Bog sprejel mojo dušo, ker v preddverju Božjega templja prelivaš nedolžno kri.« In Zaharija je bil umorjen ob zori. Izraelci pa niso vedeli, da je bil umorjen.
24 Toda ob uri pozdravljanja so prišli duhovniki ven, vendar Zaharija ni prišel, da bi se srečal z njimi ob blagoslavljanju kot običajno. Duhovniki so torej stali in čakali Zaharijo, da bi ga ob molitvi pozdravili in slavili Najvišjega. Ko ga še kar ni bilo, jih je navdal strah. Eden od njih pa se je opogumil vstopiti in poleg oltarja zagledal strjeno kri. In slišal je glas, ki je rekel: »Zaharija je bil umorjen in njegova kri se ne sme pobrisati, dokler ne pride maščevalec.« Ko je to slišal, ga je postalo strah in šel je ven in povedal duhovnikom. Nato so se tudi ti opogumili vstopiti in videli so, kaj se je zgodilo. Okrasne plošče v templju so kriknile, oni pa so si raztrgali oblačila od zgoraj navzdol. Niso našli njegovega trupla, le kri, ki je bila kakor kamen. In bilo jih je strah, zato so šli ven in poročali ljudem, da je bil Zaharija umorjen. In vsi rodovi so to slišali in žalovali in ga objokovali tri dni in tri noči. Po treh dneh so se duhovniki posvetovali, koga naj postavijo na njegovo mesto. In žreb je zadel Simeona, saj je njega opomnil Sveti Duh, da ne bo umrl, dokler ne vidi mesije na lastne oči.
In jaz, Jakob, ki sem zapisal to zgodovino v Jeruzalemu, sem se ob razburjenju, ki je nastalo ob Herodovi smrti, umaknil v puščavo, dokler se ni razburjenje poleglo. Slavil sem Gospoda Boga, ki mi je dal dar in modrost, da napišem to zgodovino. Naj bo milost z njimi, ki se bojijo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki naj mu bo slava na vse veke. Amen.