Pojdi na vsebino

Ema (Slovenski narod, 1906)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Ema (Venicijus))
Ema
Venicijus
Izdano: Slovenski narod 10. februar 1906 (39/33)
Viri: dLib 33
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil sem kot navadno v sodni pisarni.

Pred menoj so bili nakupičeni kazenski akti, došli z zadnjo pošto.

Po mehaničnem prečitanju vsake sem se zaglobil v neko žandarmerijsko ovadbo.

„Ema N. wegen Kindesmordes.“

S tresočo roko sem vpisal njeno ime v register.

Ema N., obdolžena sokrivde umora svojega otroka.

* * *

Preteklo je nekaj dni za tem.

Sedel sem takrat v dvorani za razprave. Solnčni žarki so padali raztreseno skozi zagrinjalo na oknu. Na vzvišenem delu mize je bilo razpelo med dvema svečama. Preiskovalni sodnik je stal zadaj za mizo v vijoličasto našitem plašču.

Za trenotek so se odprla vrata in vstopila je inkvizitinja Ema, ki se je nahajala v preiskovalnem zaporu.

Preiskovalni sodnik je vzel v roke akte in začel govoriti s svečanim glasom:

„Obdolženi ste, da ste...

Ema je stala kot kip. Lepi temni lasje so jej padali razmršeno čez čelo in na lice, vse poteze obraza so ji bile mirne, samo v očeh so ji igrale solze, solze napol kesanja in obupa.

Sodnik je nadaljeval, njegov glas je postajal čem pustejši.

„Torej vas opominjam, da izpoveste...”

Nenavadna mirnost obdolženke se je momentalno izgubila, roke je krčevito stisnila in se zdrsnila na tla pred sodnika.

„Izpustite me! Prizanesite mi!”

Sodnikov glas je bil suh. Bilo je v dvorani justice, ki pozna samo formaliteto zakona, ne pa sočutja.

Vzravnala se je zopet pokonci, par globokih vzdihov se ji je rodilo v prsih.

Obrnila se je proti meni. Ustnice so jej trepetale, hotela je nekaj izpregovoriti, pa glas ji je zaostal.

Sodnik je pristopil, da mi diktira njeno kratko izpovedbo.

Prijel sem pero. Roka mi je zastala, v prsih pa sem čutil neko silo, ki me je gnala proč, proč, zdelo se mi je, da je ta ženska moja žrtev.

Sodnik je ponavljal prve besede še enkrat, jaz ga nisem čul, roka mi je omahnila in bežal sem ven, proč, proč.

Drvil sem ven po ulicah, ven na prosto, ven...

* * *

Bil je mesec maj. Na klopci tik ceste, po kateri sem šel vsak dan, je često sedela ona. Včasi je čitala knjigo. Večkrat se je nehote ozrla, ko sem šel mimo in jaz sem marsikdaj srečal njene temne oči s svojimi in takrat sem zavidal onega, ki jo ljubi.

Bil je za tem večer, bližal sem se zopet klopci, kjer se je običajno nahajala ona, in ko sem bil že tik nje, sem začutil v sebi nekaj, kar je uničevalo ves moj ponos in samozavest. Bil sem preslab, de bi šel mimo kot navadno, ne da bi ji pokazal, da jo kot skriven čestilec.

Delal se je že mrak, tam v daljavi se je že čul zvon.

„Gospodična, oprostite, da vas motim.”

Zadrhtela je skoro, pogledala me nezaupno in se umaknila po klopi, pusteč mi prostor, da se usedem.

In jaz sem ljubil to deklico kot Antonij Kleopatro, bila je še večkrat tam, a jaz sem se izogibal tega kraja, da se ne razburjam radi nje.

Hodil sem na izprehod sam, včasi sem nevede glasno izgovoril ime Ema.

„Ema, zakaj!?”

* * *

Bil sem v zopet v sodni pisarni.

Sprejemal sem akte, došle s pošto tisti dan, bili so akti v močnem ovitku, na katerem je bilo zunaj označeno dejanje in ime hudodelca.

„Ema N. wegen Kindesmordes.”

Z zlo slutnjo in nestrpnostjo sem odprl akt.

Bila je v njem obtožnica državnega pravdništva, naperjena proti obdolženki.

Nekaj dni pozneje sem čakal kot zapisnikar v dvorani za razprave. Imela se je objaviti obdolženki obtožnica.

Tedaj pa prinese sluga vest, da se je umorila v ječi.

Stemnilo se mi je, pero mi je padlo iz rok.

Ema, Ema!

Bežal sem ven na prosto iz prašnih sob, da ne vidim njenega akta več in pozabim njeno ime.