Dvanajst večerov (Anton Mahnič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Dvanajst večerov Slovenec 1884)
Skoči na: navigacija, iskanje
Dvanajst večerov. Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem.
Anton Mahnič
Izdano: Slovenec, 12/257-286 Ljubljana, 1884.
Viri: dLib 257, 258, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 272, 273, 274, 275, 276, 278, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 286
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvi večer.[uredi]

Mirko. Dober večer, gospod doktor!

Junij. Bog daj. Kam pa si se napravil, Mirko?

M. Ko sem se navadil in spisal, kar mi je naloženo za jutri, rekel sem, da hočem spet za en hip mesto zapustiti in si v naravi glavo zvedriti. Vidim, da se je že vse pomladilo. O kako lepo je tukaj. Solnce se je že nagnilo k zahodu in hladni veter pihlja sem od morja. Krasen razgled!

J. Tudi jaz sem se že naveličal med mrtvimi knjigami tičati, gnalo me je ven iz ozkega zidovja. Saj veš, kako pravi naš pesnik . .

M. Levstik!

Za mano ostani, o mesto! Z veselo te dušo pustim.

J. Kako milo modro nebo imamo; in večerno solnce, glej, kako se blišči v brezmejnem valovji. O blagi naš jug, kako krasen si! Že se mi oživlja otrpnelo serce, domišljija vrača se v dušo in mi navdaja prsi z nebeškim ognjem!

M. Jaz pa se čutim toliko srečnejšega, da mi je Bog naklonil danes z Vami se sniditi. Bili ste v Rimu in ni davno, kar ste se domov vrnili. Zatoraj sem sklenil Vas prositi, da mi kaj poveste o svojem potovanji, gotovo bo za-me koristno kaj lepega zvedeti od Vas. Upam, da mi te prošnje ne odrečete; saj vem, da ste mladim velik prijatelj in Vas posebno veseli ž njimi občevati.

J. In kaj lepšega veselja bi iskal in čistejšega, kakor z mladimi občevati. Da, da, o ljuba mi mladina, ti cvet našega rodu, domovini zapuščeni edina nada boljše bodočnosti; kdo bi te ne ljubil, kdo z vso ljubeznijo ne gojil? Tudi ti, ljubi Mirko, bil si mi vedno pri srci, nikdar nisem jenjal za-te skrbeti. Kako majhen si bil nekdaj, a zdaj kako si vzrasel. A to me navdaja s posebno radostjo, da si z leti odložil nekdanje otročje misli in zamenjal jih s hrepenenjem po visocih vzorih, ki mladenča blaži in žene k velikim činom. In zdaj me prosiš, da bi ti kaj povedal o Rimu?

M. Da, o Rimu. Kaj Vas je gnalo v večno mesto? Eequae tanta fnit Romam tibi causa videndi?

J. Libertas, libertas, dragi Mirko, odgovarjam ti z Vergilijem, ta me je gnala v Cezarjev staro mesto.

M. O pa ne tista, ktere je šel iskat v Rim Titir?

J. Ne, ne, druge sem iskal, više in blaže. Saj človek nima le telesa, kakor žival; v njem živi neumrljivi duh, kteri se telesno ne da omejiti. Više, blaže potrebe on nima in neko skrivno hrepenjenje ga neprenehoma žene; vse kraje bi hotel ob enem preleteti in preteklost z bodočnostjo v sedanjosti zediniti, da bi vse, kar prostor in čas obsegata, združil in si duha vedno žejnega napojil z resnico. O Mirko, tam, tam, v kraljestvu večnih vzorov, kjer se resnica z lepoto druži v večno zvezo, kjer je strta časa vse podirajočega silna moč in duha ne vežejo telesa ozke spone, tam še le upamo pravo prostost vživati. — Na tej zemlji jo zamoremo le od daleč nekoliko slutiti.

M. In po tej prostosti želja Vas je gnala v večno mesto: ove prostosti iskali ste v Rimu ?

J. Da, preljubi mi. In kam po svetu bi šel iskat njenega sledu, ako ne v Rim? Kjer vsaka cesta, kjer vsaka ulica, vsak kamen spominja popotnika na starodavno slavo. Kjer se ti odpira zgodovinska knjiga petindvajset stoletij, kjer se poganstvo druži s krščanstvom, s starim vekom srednji in s srednjim novi, kakor večnost vse veke obsega in vendar vedno ista nespremenljiva ostane. Da, po pravici imenujemo Rim večno mesto. Starodavne razvaline na Palatinu, podzemske katakombe javljajo ti živo, kako minljivo je vse, kar vidimo pod solncem; a duha človeškega vzorni umotvori kažejo ti, da tej minljivosti je vendar nekaj stalnega in nepremenljivega, ti so večni zakoni resnice in lepote, ktere je človeški duh spoznal in upodobil si v telesni obliki. Kaže nam večnost svoje skrivnostno lice, v njih se odsevajo njeni žarki, ki očarajo duha in vnamejo srce, da nehote človek vsklikne: Tukaj je dobro biti, tu stojim na pragu večne lepote! In oproščen telesne teže vzleti na perutih domišljije v v blaženi svet idealov, da si v njih gledanji okrepča žejnega duha. O kako lepo je vspneti se iz ozkih spon zemskega življenja v ono kraljestvo večne prostosti, ktero so človeškemu očesu odprli veleumi kakor Dante, Rafael, Michel Angelo in drugi. In to je, kar me je posebno mikalo v večno mesto.

M. O srečen, komur je osoda tako mila. Kakor veste, sem tudi jaz poseben prijatelj zgodovine. In prav Vam se imam zahvaliti, da ste mi vcepili že majhnemu ljubezen do vede. Gotovo se še lahko spominjate, koliko časa sem že takrat uporabil v ta študij.

J. Da, prav priden si bil.

M. A reči moram, da že takrat mi ni nobenega naroda povestnica bolj dopadla, kakor starih Rimljanov. Nikoli nisem mogel dovolj občudovati kreposti tega naroda, ki je nekdaj z mečem gospodoval celemu svetu, potem pa odloživši krvavi meč povzdignil pred svetom prapor svetih ved in umetnosti. Zatoraj pa mi je bil vedno Rim zaželjeno mesto in mislim, da na tem svetu bi me ne mogla doseči veča sreča, kakor da bi vsaj enkrat videl mesto večne slave, vzornih umotvorov.

J. Da, ljubi Mirko, večkrat sem sam pri sebi premišljeval: o kako uboge domovine sinovi smo mi. Kje so njeni zakladi, njeno bogastvo, kje njene mesta in gradovi? O ta domovina, ktero imenujemo svojo, okradena je vsega kinča, izpita je, oropana do golega, in ne hrani nam drugega kakor grobove naših pradedov slavno padlih v boji za vero in dom. A tudi teh čini nam ginejo iz spomina čedalje bolj, ker ni ga pesnika, ki bi v neumrljivi pesni postavil jim spominek, ni ga kiparja, ki bi nam v marmor vpodobil naše Leonide, ne slikarja, ki bi nam naslikal ljute boje bite ob Savi in Soči; ostal nam je le sivi Triglav, priča žalostne, a vendar slavne preteklosti. Ko je Atenčanom utonilo solnce politične svobode, imeli sa vsaj umotvore, ki so žalostne tolažili, spominjaje jih nekdanje slave, tu so se ogledovali v zrcalu preteklosti in tako se je srce razveseljevalo, celile se rane. A med nami kaj bi našel, kar bi tužnega zvedrilo, kar bi srce vzvišalo in poblažilo? Res, da nam je ostala še lepa narava; našega Bleda nam nikdo ne more odnesti, imamo Cerkniško jezero, imamo drugih naravnih čud in še se držimo bregovja sinje Adrije; a' narava, bodi še tako lepa, mrtva je, in povzdigne le nekoliko srce, utešiti ga ne more, više više ono hrepeni, tje v tiste nebeške visočine, kjer si človeški duh vstvarja vzore in jih vpodoblja v telesno obleko, tje, tje v svetišče umetnosti. Tje je tudi mene gnalo in česar v zapuščeni domovini nisem mogel najti, šel sem iskat v vzorno Italijo — v večni Rim.

M. A, zdaj še le Vas prav razumem. Kaj ne, iskat ste šli v večno mesto umotvorov, kterih v domovini ne najdete?

J. Da bi z lastnimi očmi videl, kar sem slišal že tolikokrat hvaliti, o čemur sem po knjigah že toliko bral.

M. O srečni Vi!

J. Da bi mrtvo teorijo oživel z resničnostjo in znebil se jeklenih vezil, v ktere naše moderno šolstvo vklepa duha.

M. Po tem takem ste si gotovo stvarili lastnih trdnih nazorov o lepi umetnosti?

J. Za to sem imel lepo priložnost; kar sem še pred mislil o umetnosti, našel som večidel vresničeno, vendar pa sem v marsičem popravil svoje prejšnje mnenje in pridobil si, upam, da boljšega spoznanja.

M. In prav to je, kar se meni zdi najpotrebnejše vsakemu omikancu, da si sam vstvari lastno prepričanje, lastno neodvisno stališče s kterega potem sodi vedo in umetnost in vse drugo, kar človek misli in dela.

J. Prav govoriš. In to zdi se mi posebno potrebno v naših časih, ko se gmotno in duševno življenje narodno tako naglo razvija, da mu je težko slediti. Koliko novih reči so iznašli v našem veku, izumili novih znanost, preustrojili narodom vstave, uvedli v socijalno življenje toliko pred nepoznanih naprav! Kdor nima tedaj trdnih načel in lastnega prepričanja, kako bo mogel vse to razsojati in ocenjati? Ne bo li večkrat, kar je slabega odobril, morda le zato, ker je novo? Ali ne bodo časa silni valovi ž njim igrali, kakor razburjeno morje z ladijo, ktere ne drži maček priklenjeno v varni luki?

M. In res, večkrat sem se že čudil, kako zamorejo v našem času ljudje in sicer omikanci, tako različno soditi o življenji in sploh o vsem človeškem mišljenji in delovanji. Kaka razlika je n. pr. med pesimizmom Hartmannove šole v Berolinu in med optimizmom onih, kteri verujejo v večni neskončni napredek človeškega rodu. Onim je svet in sedanje življenje pravi pekel, iz kterega reši le smrt, ki pripelje človeka v zaželjeno ničevo deželo; tem pa je isti svet, isto življenje, prava nebesa, tako, da druzih želeti si je nespametno. Od kod taka razlika?

J. To prihaja prvič od tod, da smo v moderni filozofiji zapustili edino varno pot zdravega realizma, ki se opira na objektivno resničnost reči in smo se vrgli v naročje onemu skepticizmu, ki samovoljno razruši vso objektivnost in nam zapreči pot do spoznanja večno stalnih principov, ta skepticizem priznava absolutni dvom, v kterem človek vsako reč trdi ali taji, kakor se mu zdi, tako, da mu ne more nikdo ugovarjati ali pa prepričati ga v resnici. Drugič pa, kakor menim, prihaja ona različnost sosebno od tod, da se dandanes preveč učimo, a premalo mislimo. Kaj meniš, kako jame človek dvomiti o lastnih zmožnostih, kako pride tako daleč, da obupa nad objektivno resnico in začne subjektivno mišljenje vsakega smatrati za pravo resnico? To se godi večidel zato, ker ni nikdar poskusil samostojno misliti, vedno se je navzemal le tega, kar sta mu učitelj ali knjiga predstavljala: po tem mehaničnem učenji izuri se le spomin, a miselna moč otrpne in zaspi, tako da se slednjič res dozdeva, kakor da bi ne mogel iz sebe spoznati najpriprostejše resnice; tako jame o vsem dvomiti in vse človeško mišljenje mu jo le nekako mnenje, v kterem ni nič izvestnega. V današnjem času v vsem napredujemo, le v rosnem mišljenji smo pravi lenuhi, in to je največe zlo, iz kterega izvirajo skoro vsa druga zla. Da bi le moči in poguma imeli hoditi po sicer težavnem, a edino rešilnem poti resnega mišljenja; ta pot bi nas kmalu privel do spoznanja večno neovrgljive resnice, ktero spoznavši bi vedeli ločiti pravo od nepravega, ta bi nam razsvitljal labirint človeškega znanja in počenjanja, a zedinil bi nas tudi v prepričanji, da bi vzajemno sodili, karkoli se med nami godi. In kako ne? Ali nismo vsi ljudje in kot taki ali nima vsakteri mislečega duha, a mislečega po enih in istih očitnih zakonih? Ali je kdo med nami, ki bi tajil, da eden in eden sta dva, da to, kar je belo, ni ob enem tudi črno? Mislim, da ga ni, in da bi tudi bil, ga po vsi pravici lahko prištevamo norcem, s kterimi ni mogoče pametno govoriti. Ako imamo tedaj očitne in trdne aksijome, kterih nikdo ne more tajiti, mislim, da na te, kot na zanesljivo podlago naše mišljenje lahko opiramo in tako pridemo do spoznanja druzih stavkov, kterih po tem takem no bomo več smeli smatrati za prazne sanje ampak za neovrgljivo resnico. A ker se ne misli, se ne pride tudi do spoznanja resnice, ali rečemo bolje, do pravega prepričanja, in ker se tega nima, se vsakemu svobodno dovoli, naj misli in modruje kakor hoče in prav za to se tudi vsakteremu vse verjame, kar trdi; ko se pa vidi, da vsak svojo trdi, drug drugemu nasprotuje, začne se o vsem dvomiti in vsaki trditvi nemarno se smejati. Ali je po tem takem čudno, da živimo v takem zmesu različnih mnenj in protislovij?


M. Potem bi pa res po pravici vprašal, čemu ima človek razum, ako ima večno dvomiti in nikdar priti do spoznanja resnice, ali ni človek po tem takem najnesrečniša stvar na svetu?

J. In vendar je tako! Da, celo z velikim ponosom se poveličuje absolutni dvom, ta da je edino dostojen človeškemu duhu. Saj si gotovo že čital, kako se je o tem izjavil slavni Lessing?

M. Da, ako bi mu Bog v desnici ponujal vso resnico, v levici pa željo po nji, pravi, da bi se zaletel v njegovo levico, rekoč: "Oče, daj, saj resnica je le za-te!"

J. Tako in še hujše se proslavlja dandanes dvom in se postavlja celo absolutni dvom kot temelj vsemu mišljenju in spoznanju; a ne premisli se, da s takim dvomom ne moremo še začeti ne misliti, ne govoriti, ne med seboj živeti. M. Da, izvrstno mi dopade, kar ste mi zdaj razjasnovali. Stalnih, obče priznanih načel nam treba, ako hočemo izvestno soditi o kteri si koli reči. A da si je to v obče potrebno, menim vendar, da v nobeni reči tega bolj ne pogrešamo, kakor v leposlovji. Veste že, da jaz sem posebno navdušen prijatelj lepemu slovstvu. Veliko romanov in novel sem že prebral, pesnikov brez števila.

J. Vem, in dosti si se tudi na pamet naučil. Kaka razlika, kaj ne, med pesniki in pisatelji?

M. Da, velika, a še veča med njihovimi ocenitelji.

J. Da, da, že vem, kaj meniš.

M. In da ne bom pohajal po tujem, kjer me dosti ne zanimlje, kaj in kako se piše in ocenuje, dovolite, da se ozrem na domače nam slovstvo.

J. Le govori, prav radoveden sem, kako sodiš o njem.

M. Vsakdo mora priznati, da v poslednjem času smo Slovenci veliko napredovali; še le pred petdesetimi leti slovstveno rodivšim se nam pelo je že prečej domačih pesnikov; spisal se je od tedaj marsikak roman in novela, leposlovni listi in politični so se jeli izdajati in se še izdajajo. A kar mi je v našem domačem slovstvu najbolj nevšečno, je ravno ona različna, večkrat kar nasprotujoča si ocena naših slovstvenih spisov, in to posebno kar se tiče proizvodov naših najspretniših pesnikov in pisateljev. Saj nam ni treba daleč nazaj segati; še le poldrugo leto je od tega, kako strašno so se naši ocenitelji bojevali in napadali, ko so nam došle poezije enega sedanjih pesnikov? Da ne govorim o prvaku med slovenskimi pesniki, o Preširnu; Vi veste bolje kakor jaz, kako je bil od enih do tretjih nebes povišan, a ponižan od drugih do tretjega pekla. To me je večkrat močno žalilo, da rečem razjezilo. Ta mi pravi: tak je, oni pa: ne tak, ampak nasprotno! Kdo govori resnico? Komu imam verjeti? Tedaj sem rekel sam pri sebi: Ali je res popolnoma nemogoče določiti objektivno veljavo kteregakoli pesnika ali pisatelja? So li res leposlovnim umotvorom zakoni tako nedoločni, da bi človek ne mogel razsoditi, kaj jim ustreza in kaj ne? In ovih zakonov ali jih ne moremo spoznati in uporabiti na leposlovne proizvode?

J. Tudi lepemu in umetnemu so zakoni postavljeni; a žal, da tudi mi bolehamo za isto boleznijo, kakor drugje, za boleznijo skepticizma; ta nam ne da priti do spoznanja onih zakonov.

M. In kaj nam je toraj začeti?

J. Kaj si ti začel zapazivši ono žalostno prikazen med nami?

M. Šel sem iskat knjig razpravljajočih leposlovna načela; tu , mislil sem, vsaj najdem onih naukov o lepem in umetnem, prebravši jih več, dobil bom zdravih pojmov o leposlovji; tedaj mi bo samostojno soditi o tem ali onem pesniku in ne bo mi treba tako sužno, odvisnemu biti od naših kritikov, kterih ocene brati se človeku večkrat studi, temveč, ker nedostojno napadajo osebo mesto stvari.

J. In si dosegel to, kar si želel?

M. Prazno upanje! Le še bolj se mi je glava zmešala, kako različno razlagajo estetična načela ti naši leposlovci in filozofi! Že Platon in Aristoteles, kako narazno gresta! Novejši pa si nasprotujejo kakor noč in dan. Vprašajočemu, kaj je lepo, kako bo odgovoril idealist Schelling in kako eden najnovejših materijalistov na Nemškem? In v tej Babiloniji, kjer govori vsakteri svoj jezik, bi zamogel nevedni mladeneč zajeti si jasnih pojmov?

J. Se ve da, ker podlaga najnovejši filozofiji jo skepticizem, ta deli filozofe; a ker je estetika hči flilozofije, ni čudo, da si naši filozofi tudi v estetičnih naukih nasprotujejo.

M. Upal sem vsaj v šoli pridobiti si javnih in trdnih naukov o leposlovji. In prav željno sem pričakoval, da bi kaj o tem slišal. A tudi tukaj odvzel mi je učitelj že v začetku vse upanje, rekoč, da se ne more trditi, kaj je lepo, kaj grdo in zatoraj tudi ne postaviti stalnih principov v leposlovji.

J. Tudi v šoli skepticizem!

M. Toraj povsod ta nesrečni skepticizem ! A jaz sem prepričan, da tudi umetnost ima svoje principe, po kterih se mora soditi vsak umotvor.

J. Ima jih, kdo bi mogel kaj takega tajiti?

M. In vendar kako težko je spoznati jih.

J. Težko, zelo težko, in malokdo pride v tem do jasnih pojmov. Vendar pa mislim, da je tudi v estetiki že dosti dognanih resnic, ktere so nam postavili in vtemeljili filozofi in umetniki.

M. A kdor je svoje leposlovje le iz knjig in mrtve teorije zajemal, menim, da ne bo nikdar stal na trdnih tleh. Toda Vi, g. Junij, niste le dosti brali o lepem in gotovo še več mislili, ampak ste tudi, kar je največ, videli lepo Italijo, obiskali večno mesto, ktero je lepim umetnijam prvo svetišče na zemlji: tako ste mogli teorijo zediniti z gledanjem, spopolniti z izkustvom. Gotovo ste si stvarili o lepi umetnosti lastnih načel, ktera se ne dajo omajati. Toraj kako srečen bi bil jaz, ko bi zamogel v obliki žive prepričevalne besede slišati od Vas, kar je iz mrtvih knjig tako težko zajeti.

J. Prav rad, ljubi Mirko, ti hočem razložiti svoje mnenje o lepi umetnosti, tem več, ker vem, da te žene blaga želja poznati resnico.

M. In kaj bi me ne gnala? Čemu bi le imel razum, ako ne v spoznanje resnice? Zatorej sem pa ponosen, da smem baviti se z vedami, saj to je moj poklic.

J. Začeti hočemo s kraja; a vse, kar bom govoril bodi priprosto in jasno; ozirati se hočem pa posebno na naše domače slovstvo.

M. In jaz hočem Vas pazljivo poslušati, kakor sem Vas vedno, ko ste mi kaj razlagali.

J. Toda glej, Mirko, solnce je že zašlo in noč nas je uhitela; imam do doma dobre pol ure.

M. O res je, glejte, že so odgnali ribiči čolne in jadrajo na lov.

J. Bog jim ga daj obilnega in srečnega.

M. A Vam, g. doktor, lahko noč!


Drugi večer.[uredi]

J. Rekel sem zadnji pot, ljubi Mirko, da hočem začeti s kraja.

M. In mislim najbolje s tem, da mi razjasnite idejo o lepem.

J. Da, tudi jaz vem, da govorečemu o leposlovji je pred vsem treba jasno razložiti pojem lepote, ako noče prazne slame mlatiti. A prav to je, česar se leposlovec posebno boji in skoro bi rekel ogiblje: določiti, kaj je lepo. In vendar je prepotrebno odgovoriti na to vprašanje, vsestransko je razjasniti. Kajti potem, kar odgovorim na vprašanje o lepem, sezida se poslopje celega lepoznanstva; kakoršen je oni odgovor, takošno bo tudi to; je odgovor trdna neovrgljiva resnica, tedaj bo trdno in neovrgljivo tudi lepoznanstvo. Kaj je tedaj lepo? Tolikokrat to besedo izgovarjamo in slišimo, vendar koliko nas je, ki nam je po vsem jasen njen pomen, tako, da bi bili popolnoma v svesti, kaj ona izrazi?

M. Jaz sem že eden izmed onih, ki morajo priznati, da jim ni jasen ta pojem. Že zadnjič sem Vam omenil, kako so mi naši filozofi in leposlovci glavo zmešali, ker vsak svojo trdi in drug drugemu oporeka. Tudi med nami Slovenci se je zadnja leta sem ter tje slišal kak posamen glas o lepem in o umetnosti; a kolikor se spominam, tudi ti se niso zlagali, da celo močno si prerekali. Zatorej pa toliko radovedniše pričakujem, kaj bote Vi učili o lepem.

J. Lepo? Vajeni smo, ko to besedo slišimo, misliti si nekaj posebnega, skoro bi rekel, neko bitje samolastno. Ne vem prav, ali nam je ta navada vsojena ali pa vgojena. To poslednje bi znalo biti resnično; kajti obdani smo in prešinjeni popolnoma od nemškega idealizma, kteremu je lastno pojmove in ideje povsebljati in celo obožavati. Saj nahajamo nekaj temu podobnega še pri Platonu, kterega smemo nekako imeti za početnika idealizma. On sam govori namreč o idejah, ktero so nekaj, kar je samo na sebi resnično (realno), nezavisno od mislečega uma; vse ideje so skupaj združene v eno kraljestvo idej; med njimi je tudi ideja lepega. Tako nekako smo tudi mi vajeni si misliti lepoto.

M. In to se Vam ne zdi prav?

J. Nikakor ne. Ideje nimajo samolastne realnosti, ampak nahajajo se le v duhu, kteri jih misli. Prav tako tudi ideja lepega. Zatoraj nam je dobro razločiti med lepim kot samim na sebi in med idejo lepega. Ideje lepega nimamo drugod iskati, kakor v mislečem razumu ali končnem ali neskončnem. Lepota pa sama na sebi ali objektivna, nezavisna od mislečega razuma in tako samolastna ali absolutna, da bi bila kar nekaj samega ob sebi, popolnoma sama za-se, v sami sebi absolutno obstoječa. Ne tako, ampak ta lepota je vedno na kakem subjektu kot njegova lastnost. Lepo more biti le nekaj, ktero je lepo. Toraj le na tem, kar je nekaj, bodisi karkoli, akoprav si tudi ono lepo predstavljamo kot samolastno, brez subjekta, nam je pomisliti, da tako lepo je le v naših mislih, nastalo po abstrakciji z raznih lepih reči; da toraj zunaj naših misli nima objekta. In tako, ljubi moj, vidiš, da lepo je vedno navezano na to, kar je, da je ena izmed lastnosti, kterekoli reči.

M. Že razumem. Lepoto imamo toraj iskati le na reči, na bitji, ktero je lepo.

J. Da, le na bitji. Vsako bitje ima namreč tri lastnosti, da je resnično, dobro in lepo; znana ona trojica: das Wahre, Gute und Schone. To troje se v bitji samem stvarno ne razloči, ampak je prav za prav bitje samo, v kolikor ugaja raznim vzmožnostim, ktere ima naša duša, v kolikor je predmet, s kterim se zamore duša po različnih svojih vzmožnostih različno baviti. Eno in isto bitje, v kolikor je predmet našemu razumu, imenuje se resnično, v kolikor pa je predmet naši volji, zove so dobro in v kolikor ima za dušo neko mičnost, imenuje se lepo. Ena in ista reč, ker jo spoznamo, nam je resnična, ker jo hočemo, je dobra in ker nas mika, ker nam dopade, je lepa.

M. In kako hočete toraj reči, da je lepo, kar dopade. To definicijo sem že večkrat slišal, a reči moram, da mi nikakor ne ugaja, ker prvič bila bi lepota odvisna od subjektivnega mnenja vsakega in bi ne imela nobene objektivne vrednosti.

J. Kaj takega v oni definiciji nikakor ne trdim. Ako pravim, da je lepo, kar dopade, hočem reči, da ima bitje nekaj na sebi, kar nas mika, kar nam vzbudi dopadenje; da ima bitje neko posebno lastnost, po kteri zamore biti predmet našega dopadenja, kakor zamore isto bitje predmet biti našemu razumu ali pa naši volji. Toraj vidiš, ona lastnost vedno ostane na bitji, in tako je lepota sama na sebi popolnoma neodvisna od onega, kteremu dopade ali ima dopasti, kakor je resnica objektivno neodvisna od spoznajočega razuma, in vendar pravimo, da je resnično to, kar spoznamo, prav tako z vso pravico rečemo tudi, da je lepo, kar nam dopade.

M. Prav; vendar pa zdi se mi ta definicija prekratka in premalo jasna.

J. To priznam rad tudi jaz. Zatoraj zna biti bolje, ako jo popolnimo tako-le: lepo je, kar ugledano dopade, kakor pravijo filozofi, quod "visum" placet. Ko tedaj kaj ugledamo, in to zbudi v nas dopadenje, rečemo koj: to je lepo. V tej popolnjeni definiciji je objektivna lepota vsaj bolje povdarjena, kakor pred v oni krajši. Tu vidimo, da je bitje že pred nami in brez nas to, kar je, namreč tako, da zamore vzbuditi v nas dopadenje, tedaj lepo; in to dopadenje ali recimo subjektivna lepota se še le po ugledanji bitja v nas rodi.

M. Res, ta definicija mi že bolj ugaja. Vendar pa se mi zdi preozka, ker ne more obseči vse lepote.

J. Kako da ne?

M. Vi pravite, da je lepo, kar „ugledano" dopade; ugledati ali pa videti ne moremo kakor materijalna bitja; po tem takem bi bile lepe le telesne reči; neduhovna bitja?

J. Treba, da se prav razumemo. Ono „visum" se ne sme razlagati le o fizičnem gledanji. Latinski „videre" naše „videti" nemški „sehen", kakor grški „ičeiv" in prav tako tudi v orijentalskih jezikih dotični glagoli, kteri značijo videti, ob enem pomenijo tudi „spoznati". In to lahko vemo zakaj.

M. Ker človek pride do notranjega spoznanja po zunanjem gledanji.

J. Prav si rekel. In da si imamo prek vida tudi drugih čutov, po kterih spoznamo reči, vendar je vid med vsemi najplemenitiši, ž njim zajemamo največ spoznanja in zarad tega se vse spoznanje, ki nam prihaja do duše po peterih čutih, imenuje videnje ali gledanje. Od tod ona zamena besed „videti" ali „gledati in „spoznati". Ako toraj rečem, lepo je kar „ugledano" dopade, bi ravno tako lahko rekel: kar „spoznano" dopade, quod „cognitum" placet.

M. In zakaj se ni toraj „cognitum" sprejelo v definicijo mesto „visum"?

J. Ker vse naše spoznanje ima svoj početek v telesnem čutenji „nihih in intellectu, quod non fuerit in sensu", ter je in bo vedno resnično, dokler človek ostane človek. In kakor veš, ničesa, tudi najabstraktniše resnice si ne moremo misliti, da bi je telesno ne upodabljali. Zatoraj pa tudi človek rajši plastično kakor abstraktno govori; in prav zarad tega, mislim, nam bolje ugaja „visum" kakor „cognitum" v naši definiciji. In res, saj pojem o lepoti posnamemo z naravnim gledanjem, s telesnih reči in v tem življenji ne moremo druge lepote vživati, kakor ono, ktero nahajamo v telesnosti, višo lepoto si le domišljamo, kaka bi znala biti in jo le nekako od daleč slutimo.

M. Potem, kakor Vi razlagate, je pa res ona definicija dobra, ne bi vedel več ničesa ugovarjati.

J. A še nekaj moram opomniti, kar se pa že samo ob sebi razume.

M. Namreč?

J. Da mora, kdor hoče soditi o lepoti kake reči, zdrave čute imeti in zdrav nepokvarjen okus. Kdor slabo vidi, gotovo ne bo prav sodil o sliki in kdor slabo sliši, ne bo mogel vredno oceniti glasbe ali petja. A tudi duh mu ne sme biti omehkužen ali vdan kterisikoli strasti, ker ta onesnaži, kar je najlepšega in najsvetejšega, in kdor v njej gleda, ne vidi nikdar čisto in jasno.


M. Ako jo toraj lepo, kar dopade, potem ne more biti težko soditi pravo lepoto.

J. Vprašaj naravni okus, ako ti je nepopačen; ta ti bo prvi in najboljši, rekel bi, nezmotljivi sodnik.

M. Res, prav imate. Zdaj še le razumem, kar mi je bilo do sedaj nekako skrivno. Večkrat se spominjam, da sem bral novo pesem enega ali drugega naših pesnikov, kteri se nam skoro vsak dan rode; bral sem in bral, končavši prebral in spet prebral, in vendar nisem vedel, kaj berem, srce mi je ostalo neganeno kakor pred; prišla mi je v roko pesem kakega drugega pesnika, beročemu že so se vedno bolj odpirale oči — ogrevalo srce, prebravši sem odložil knjigo, da bi mirno vžival blagi čut, kterega mi je pesem v duši vzbudila. Mislil sem: Od kot to?

J. Ker druga pesem je bila lepa, prva pa ne. Kar je lepo, koj dopade, kar pa ni, ti ne bo dopalo, ako je obračaš na vse strani in ako se še toliko siliš ugodno je soditi. Prava lepota se sama razodene in mika dušo, kar pa ni lepo, se samo obsodi. In ako bi me kteri pesnik prijateljski prosil, naj izrečem svoje mnenje o njegovih poezijah, jaz bi kar eno ali drugo njegovih pesmi prebral; ko bi to prebravši mlačen ostal, kakor pred, ne pogledal bi več druzih, ampak vrnil mu pesmi in svetoval, naj ne zgublja dragega časa s kovanjem pesmi, naj raji drugim privošči lavorov venec. Ne tajim sicer, da bi bilo malo prenevarno postaviti to načelo kot edino veljavno, po kterem naj bi ocenjali naše pesnike in umetnike, a zdravo jo vendar in rekel bi naravno; kar se mene tiče, odobrujem je popolnoma in do zdaj se nisem še nikdar kesal ravnaje se po njem. Tako n. pr. se še dobro spominjam, ko so se nam lani ali predlanskim obetale poezije novega pesnika, čegar že ime je bilo za vsakterega mikavno, tedaj sem naletel nekje na pesemco onega poete „in spe"; prebravši jo, zdelo se mi je, da nekaj manjka, ne vede, ali meni ali nji, najbrže i meni i nji, a meni najbrže za to, ker nji, ali da govorim po domače: jaz sem pogrešal to, kar pravimo, da dopade, a še pred menoj je pesemca pogrešala ono, kar se imenuje lepota, ki edina dopade. Rekel sem koj brez premisleka: To ni lepo, ta mož ne zna zadeti prave strune, da bi ganila, ta ni in ne bo pesnik! Da bi toraj pustil liro! Eventus probavit, da se nisem motil. Došla mi je zbirka novih pesmi. Komaj komaj sem se toliko premagal, da sem prebral jih en par. A rekel sem spet, kar sem bil že rekel: da ta ni in ne bo pesnik in da ta bi pustil mično liro.

M. Tako bi toraj odpravili vse one pesnike, ki ne dopadejo.

J. Ki ne le ne dopadejo, ampak beročega mučijo, tako, da večkrat začenši brati ne more do konca, tudi, da bi mu za vsako vrsto plačal zlat.

M. In takih se mi zdi ni malo med nami Slovenci.

J. Iz kterih se mora lepota siloma iskati in rekel bi „prešati", kakor vinsko kapljico iz suhih tropin; in ko si stiskal in stiskal, komaj, da si stisnil par kapljic, in še te so kisle in grenke, tako, da želodec pokvarijo pijočemu.

M. Res že dosti takih sem našel; težko, težko sem jih požrl.

J. Tako, da se mi že skoro studi pesmi brati in sem sklenil še pogledati ne več, kar ti novi pesniki pevajo, izvzemši jih nekaj malo, kterih spretnost je občno priznana.

M. Ste vendar neusmiljen sodnik naših pesnikov!

J. In vse hoče peti, brez števila jih je. In misli, ako po večmesečnem trudu, potem, ko je noč in dan vse žile napenjal in vse knjižnice preiskal, da bi našel svoji pesni pravih misli, ktere so že morda tisoč let zapisane, ako tedaj po tem velikanskem trudu skuje in zvozi pesemco in je tako srečen, da jo vsili kakemu listu; pri tem, se ve da, pridene svoje slavno ime ali očitno ali pa zakrito (posebno ako nema mirne vesti), in tako, glej ga, pesnika, vse strmi: dosegel je, kar je želel, pesnik je! In zakaj misliš, da se dandanes oglaša toliko novih pesnikov? Gotovo največ le zarad tega.

M. Joj, joj! Bog vari, da bi Vas slišali naši pesniki.

J. Prav to bi želel. In da bi imel trobento veliko veliko, zatrobil bi, da bi se slišalo po vsem Slovenskem: Oj vi, ki niste poklicani, vrzite liro v ogenj in primite raj za drevo ali matiko, ktera bolje pristoja Vaši okorni roki. O kaj bo z nami, ako bo vse mijavkalo in cvililo! Vse Muze bodo zbežale od nas in celo bogove bomo splašili z Olimpa.

M. Res tudi meni se zdi, da smo Slovenci preveč potrpežljivi; karkoli se namreč prikaže, odobrujemo, občudujemo, ne znamo drugega kakor hvaliti; ni ga, ki bi resnico v zobe povedal.

J. Da, potreben bi bil možak, ki bi pogumno in neustrašeno začel pometati med nami, da bi iztrebil smetljaj, kterega toliko imamo. Tako je že pred nekaj leti nekdo dobro začel čistiti ušesa našim nadepolnim pesničičem.

M. Res, več njim jo prerezal pevsko žilo, da jim je odtekla vsa kri.

J. Vendar dosti se jih ni še spametilo.

M. Res dosti nepoklicanih še imamo!

J. In bojim se, ako pojde tako naprej, da Slovenci od samega kričanja ogluše, da ne bodo vedeli več ločiti lepega od grdega in se jim pokvari estetičen okus, in tako ne bodo znali druzega, kakor orati in kopati in jesti in piti.

M. Da, dajmo slovo vsem nepoklicanim!

J. Kteri ne dopadejo!

M. Kteri žalijo uho in srce!

J. Ad inferos!

M. A glejte, gospod doktor, že skoro sem zabil, da sem tukaj; kasno je že, moram domov, imam nocoj še veliko dela.

J. Res, že se prikazuje luna izza Nanosa.

M. In vabi pesnike.

J. Nepoklicane.

M. Z Bogom, gospod doktor!

J. Pričakujem te pojuternjem, Mirko.

M. Pridem gotovo

Tretji večer.[uredi]

J. No Mirko, ali si kaj premišljeval, o čemur sva se zadnji pot pogovarjala? M. Še precej. Da, lotil sem se celo z nova prebirati naše pesnike in včeraj sem bil cel dan v nje zamišljen.

J. In si iskal lepih pesni, kaj ne?

M. Da, takih, ki bi mi dopale.

J. In si jih veliko našel?

M. Malo, malo takih, ki bi po vsem ugajale mojemu okusu.

J. In danes?

M. Danes bi Vas prosil, da mi kaj dopolnite, bolj pojasnite, kar ste mi zadnjikrat o lepoti pravili.

J. Prav rad.

M. Rekli ste, da je lepo, kar dopade. To je sicer prav, a vendar ta definicija ne pove še, kaj je prav za prav lepo, ampak označi le, kaj lepota učini za nas. Zato se mi zdi ta definicije nekako, rekel bi, preveč subjektivna. Prava definicija ne sme edino le po učinku oznameniti reči, ampak mora jo objektivno določiti, kakoršna je sama na sebi.

J. Ako te prav razumem, hočeš vedeti, kakšna je ona lastnost v reči, po kteri nam ta dopade, ali kaj je to, kar vzbudi v nas dopadenje, ker ako to določimo, potem nam ne bo težko najti definicije, ktero želiš.

M. Da, to bi rad vedel, kaj je, kar mi dopade in zakaj mi dopade?

J. Mislim, da ni težko določiti. Najlože to vidimo na kakem izgledu. N. pr. pred nami stoji nova hiša. Kdaj ji bomo rekli, da je lepa?

M. Ako je visokost sorazmerna z dolgostjo, ako so vrata na svojem mestu, okna v ravni črti primerno razvrščena, sploh, ako najdemo skladnost med raznimi deli.

J. In ako je hiša petnajst sežnjev visoka, a dolga le štiri, ako so okna veča, kakor vrata in po zidu sem ter tje neskladno raztresena, eno velikansko, da bi lahko šel slon skozi, a drugo še za netopirja preozko, kaj ne, nikomur ne bo prišlo v v glavo imenovati tako hišo lepo?

M. Gotovo ne.

J. Vidiš tedaj, pri oni hiši vidimo skladnost med raznimi deli, zato nam je lepa; pri tej pa one skladnosti pogrešamo, zatoraj ni lepa.

M. Hočete tedaj reči, da ova skladnost dodeli hiši lepoto, ktera vzbudi v nas dopadenje?

J. Da, to trdim.

M. In kaj jo prav za prav ta skladnost?

J. Kjer je skladnost, se nahaja prvič več delov toraj neka raznovrstnost, a drugič je v tej raznovrstnosti tudi nekaj, kar razne delo edini v celoto, recimo, da je neka enota; tako ima ona hiša več delov in vendar vse posamezne dele veže v celoto neka skupna enota, ki vse obsega in edini in jim daje neko primernost in prav zarad tega nam hiša dopade, rečemo, da je lepa. In ravno ta raznovrstnost ali različnost v enoti ali enota v raznovrstnosti znači bistov lepote.

M. Različnost v enoti je tedaj lepota?

J. Da, Mirko, različnost v enoti ali pa enota v različnosti, tudi lahko rečemo različna enota ali enotna različnost, to je lepota.

M. Res dopade mi, kar ste zdaj govorili, a reči moram, da take definicije o lepem nisem še nikjer čital in ne slišal.

J. In vendar je tako učil eden največih filozofov, kteri so do zdaj živeli. Avguštin, kteremu se vklanjajo celo njegovi najhujši nasprotniki. „Vsaki lepoti oblika", pravi on, „je lepota". A da je ta enota v različnosti, nam isti Avguštin poroča: „Za to, ker so si deli skupni in se po neki zvezi edinijo v eno primerno celoto (ad unam convenieutiam). So toraj razni deli, kteri se pa primerno vredijo in prav ta primernost da delom enoto, ne delom kot takim, ker ti ostanejo vedno različni, ampak delom, kolikor so po nekem vredovalnem ali razvrstilnem načelu spojeni v nekaj višega, v čemer se, da-si drug od drugega različni, kakor v občni celoti zedinijo. Vsled one vredbe pride namreč med posamezne dele neka luč ali svitloba, ktera je obseva in v kteri se vidijo vsi; ta luč je prav za prav misel ali ideja, po kteri se deli razvrstijo; ako to spoznamo, tedaj zagledamo v raznovrstnosti delov enoto. Toda deli se vidijo v tem ne kot deli, ampak le od tiste strani in toliko, kolikor se priležejo vredovalni ideji. „Nič namreč ni vrejeno (ordinatum), kar bi ne bilo lepo". Ovo „ordinatum" je pa ravno to, kar smo zgoraj rekli: enota v različnosti ali raznoličnost v enoti. Vzemi n. pr. sto enakih kamenčkov in vrzi jih skupaj na en kup, kakor padejo; nikomur ne bo prišlo v misel, ta kup kamenčkov imenovati lep. Toda vzemi onih sto kamenčkov in vredi jih tako, da dobiš podobo zvezde; vsakdo ugledavši to, rekel bo: ti kamenčki so lepo vrejeni, to je lepo. Pred ni bilo lepo in zdaj je lepo. Zakaj? Zato ker zdaj je več kamenčkov razvrščenih v enotno skupnost, pred niso bili, zdaj je v raznovrstnosti enota, in ta enota je vredovalna ali razvrstilna ideja zvezde. Vidiš tedaj?

M. Ona definicija mi prav dopade, le da se mi zdi preozka, ker ne more obseči vse lepote!

J. Kako da ne?

M. Ker ne more veljati, kakor za telesne reči. Kjer je namreč raznovrstnost, tam morajo biti tudi razni deli, a dele nahajamo le v telesnosti. Tako bi toraj enovita bitja, kakor so duhovi, ne bila lepa.