Dvanajst večerov (Anton Mahnič)

Dvanajst večerov. Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem. Anton Mahnič

Izdano:	Slovenec, 12/257-286 Ljubljana, 1884.
Viri:	dLib 257, 258, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 286.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvi večer.

Mirko. Dober večer, gospod doktor!

Junij. Bog daj. Kam pa si se napravil, Mirko?

M. Ko sem se navadil in spisal, kar mi je naloženo za jutri, rekel sem, da hočem spet za en hip mesto zapustiti in si v naravi glavo zvedriti. Vidim, da se je že vse pomladilo. O kako lepo je tukaj. Solnce se je že nagnilo k zahodu in hladni veter pihlja sem od morja. Krasen razgled!

J. Tudi jaz sem se že naveličal med mrtvimi knjigami tičati, gnalo me je ven iz ozkega zidovja. Saj veš, kako pravi naš pesnik . .

M. Levstik!

Za mano ostani, o mesto! Z veselo te dušo pustim.

J. Kako milo modro nebo imamo; in večerno solnce, glej, kako se blišči v brezmejnem valovji. O blagi naš jug, kako krasen si! Že se mi oživlja otrpnelo serce, domišljija vrača se v dušo in mi navdaja prsi z nebeškim ognjem!

M. Jaz pa se čutim toliko srečnejšega, da mi je Bog naklonil danes z Vami se sniditi. Bili ste v Rimu in ni davno, kar ste se domov vrnili. Zatoraj sem sklenil Vas prositi, da mi kaj poveste o svojem potovanji, gotovo bo za-me koristno kaj lepega zvedeti od Vas. Upam, da mi te prošnje ne odrečete; saj vem, da ste mladim velik prijatelj in Vas posebno veseli ž njimi občevati.

J. In kaj lepšega veselja bi iskal in čistejšega, kakor z mladimi občevati. Da, da, o ljuba mi mladina, ti cvet našega rodu, domovini zapuščeni edina nada boljše bodočnosti; kdo bi te ne ljubil, kdo z vso ljubeznijo ne gojil? Tudi ti, ljubi Mirko, bil si mi vedno pri srci, nikdar nisem jenjal za-te skrbeti. Kako majhen si bil nekdaj, a zdaj kako si vzrasel. A to me navdaja s posebno radostjo, da si z leti odložil nekdanje otročje misli in zamenjal jih s hrepenenjem po visocih vzorih, ki mladenča blaži in žene k velikim činom. In zdaj me prosiš, da bi ti kaj povedal o Rimu?

M. Da, o Rimu. Kaj Vas je gnalo v večno mesto? Eequae tanta fnit Romam tibi causa videndi?

J. Libertas, libertas, dragi Mirko, odgovarjam ti z Vergilijem, ta me je gnala v Cezarjevo staro mesto.

M. O pa ne tista, ktere je šel iskat v Rim Titir?

J. Ne, ne, druge sem iskal, više in blaže. Saj človek nima le telesa, kakor žival; v njem živi neumrljivi duh, kteri se telesno ne da omejiti. Više, blaže potrebe on nima in neko skrivno hrepenjenje ga neprenehoma žene; vse kraje bi hotel ob enem preleteti in preteklost z bodočnostjo v sedanjosti zediniti, da bi vse, kar prostor in čas obsegata, združil in si duha vedno žejnega napojil z resnico. O Mirko, tam, tam, v kraljestvu večnih vzorov, kjer se resnica z lepoto druži v večno zvezo, kjer je strta časa vse podirajočega silna moč in duha ne vežejo telesa ozke spone, tam še le upamo pravo prostost vživati. — Na tej zemlji jo zamoremo le od daleč nekoliko slutiti.

M. In po tej prostosti želja Vas je gnala v večno mesto: ove prostosti iskali ste v Rimu ?

J. Da, preljubi mi. In kam po svetu bi šel iskat njenega sledu, ako ne v Rim? Kjer vsaka cesta, kjer vsaka ulica, vsak kamen spominja popotnika na starodavno slavo. Kjer se ti odpira zgodovinska knjiga petindvajset stoletij, kjer se poganstvo druži s krščanstvom, s starim vekom srednji in s srednjim novi, kakor večnost vse veke obsega in vendar vedno ista nespremenljiva ostane. Da, po pravici imenujemo Rim večno mesto. Starodavne razvaline na Palatinu, podzemske katakombe javljajo ti živo, kako minljivo je vse, kar vidimo pod solncem; a duha človeškega vzorni umotvori kažejo ti, da tej minljivosti je vendar nekaj stalnega in nepremenljivega, ti so večni zakoni resnice in lepote, ktere je človeški duh spoznal in upodobil si v telesni obliki. Kaže nam večnost svoje skrivnostno lice, v njih se odsevajo njeni žarki, ki očarajo duha in vnamejo srce, da nehote človek vsklikne: Tukaj je dobro biti, tu stojim na pragu večne lepote! In oproščen telesne teže vzleti na perutih domišljije v v blaženi svet idealov, da si v njih gledanji okrepča žejnega duha. O kako lepo je vspneti se iz ozkih spon zemskega življenja v ono kraljestvo večne prostosti, ktero so človeškemu očesu odprli veleumi kakor Dante, Rafael, Michel Angelo in drugi. In to je, kar me je posebno mikalo v večno mesto.

M. O srečen, komur je osoda tako mila. Kakor veste, sem tudi jaz poseben prijatelj zgodovine. In prav Vam se imam zahvaliti, da ste mi vcepili že majhnemu ljubezen do vede. Gotovo se še lahko spominjate, koliko časa sem že takrat uporabil v ta študij.

J. Da, prav priden si bil.

M. A reči moram, da že takrat mi ni nobenega naroda povestnica bolj dopadla, kakor starih Rimljanov. Nikoli nisem mogel dovolj občudovati kreposti tega naroda, ki je nekdaj z mečem gospodoval celemu svetu, potem pa odloživši krvavi meč povzdignil pred svetom prapor svetih ved in umetnosti. Zatoraj pa mi je bil vedno Rim zaželjeno mesto in mislim, da na tem svetu bi me ne mogla doseči veča sreča, kakor da bi vsaj enkrat videl mesto večne slave, vzornih umotvorov.

J. Da, ljubi Mirko, večkrat sem sam pri sebi premišljeval: o kako uboge domovine sinovi smo mi. Kje so njeni zakladi, njeno bogastvo, kje njene mesta in gradovi? O ta domovina, ktero imenujemo svojo, okradena je vsega kinča, izpita je, oropana do golega, in ne hrani nam drugega kakor grobove naših pradedov slavno padlih v boji za vero in dom. A tudi teh čini nam ginejo iz spomina čedalje bolj, ker ni ga pesnika, ki bi v neumrljivi pesni postavil jim spominek, ni ga kiparja, ki bi nam v marmor vpodobil naše Leonide, ne slikarja, ki bi nam naslikal ljute boje bite ob Savi in Soči; ostal nam je le sivi Triglav, priča žalostne, a vendar slavne preteklosti. Ko je Atenčanom utonilo solnce politične svobode, imeli sa vsaj umotvore, ki so žalostne tolažili, spominjaje jih nekdanje slave, tu so se ogledovali v zrcalu preteklosti in tako se je srce razveseljevalo, celile se rane. A med nami kaj bi našel, kar bi tužnega zvedrilo, kar bi srce vzvišalo in poblažilo? Res, da nam je ostala še lepa narava; našega Bleda nam nikdo ne more odnesti, imamo Cerkniško jezero, imamo drugih naravnih čud in še se držimo bregovja sinje Adrije; a' narava, bodi še tako lepa, mrtva je, in povzdigne le nekoliko srce, utešiti ga ne more, više više ono hrepeni, tje v tiste nebeške visočine, kjer si človeški duh vstvarja vzore in jih vpodoblja v telesno obleko, tje, tje v svetišče umetnosti. Tje je tudi mene gnalo in česar v zapuščeni domovini nisem mogel najti, šel sem iskat v vzorno Italijo — v večni Rim.

M. A, zdaj še le Vas prav razumem. Kaj ne, iskat ste šli v večno mesto umotvorov, kterih v domovini ne najdete?

J. Da bi z lastnimi očmi videl, kar sem slišal že tolikokrat hvaliti, o čemur sem po knjigah že toliko bral.

M. O srečni Vi!

J. Da bi mrtvo teorijo oživel z resničnostjo in znebil se jeklenih vezil, v ktere naše moderno šolstvo vklepa duha.

M. Po tem takem ste si gotovo stvarili lastnih trdnih nazorov o lepi umetnosti?

J. Za to sem imel lepo priložnost; kar sem še pred mislil o umetnosti, našel som večidel vresničeno, vendar pa sem v marsičem popravil svoje prejšnje mnenje in pridobil si, upam, da boljšega spoznanja.

M. In prav to je, kar se meni zdi najpotrebnejše vsakemu omikancu, da si sam vstvari lastno prepričanje, lastno neodvisno stališče s kterega potem sodi vedo in umetnost in vse drugo, kar človek misli in dela.

J. Prav govoriš. In to zdi se mi posebno potrebno v naših časih, ko se gmotno in duševno življenje narodno tako naglo razvija, da mu je težko slediti. Koliko novih reči so iznašli v našem veku, izumili novih znanost, preustrojili narodom vstave, uvedli v socijalno življenje toliko pred nepoznanih naprav! Kdor nima tedaj trdnih načel in lastnega prepričanja, kako bo mogel vse to razsojati in ocenjati? Ne bo li večkrat, kar je slabega odobril, morda le zato, ker je novo? Ali ne bodo časa silni valovi ž njim igrali, kakor razburjeno morje z ladijo, ktere ne drži maček priklenjeno v varni luki?

M. In res, večkrat sem se že čudil, kako zamorejo v našem času ljudje in sicer omikanci, tako različno soditi o življenji in sploh o vsem človeškem mišljenji in delovanji. Kaka razlika je n. pr. med pesimizmom Hartmannove šole v Berolinu in med optimizmom onih, kteri verujejo v večni neskončni napredek človeškega rodu. Onim je svet in sedanje življenje pravi pekel, iz kterega reši le smrt, ki pripelje človeka v zaželjeno ničevo deželo; tem pa je isti svet, isto življenje, prava nebesa, tako, da druzih želeti si je nespametno. Od kod taka razlika?

J. To prihaja prvič od tod, da smo v moderni filozofiji zapustili edino varno pot zdravega realizma, ki se opira na objektivno resničnost reči in smo se vrgli v naročje onemu skepticizmu, ki samovoljno razruši vso objektivnost in nam zapreči pot do spoznanja večno stalnih principov, ta skepticizem priznava absolutni dvom, v kterem človek vsako reč trdi ali taji, kakor se mu zdi, tako, da mu ne more nikdo ugovarjati ali pa prepričati ga v resnici. Drugič pa, kakor menim, prihaja ona različnost sosebno od tod, da se dandanes preveč učimo, a premalo mislimo. Kaj meniš, kako jame človek dvomiti o lastnih zmožnostih, kako pride tako daleč, da obupa nad objektivno resnico in začne subjektivno mišljenje vsakega smatrati za pravo resnico? To se godi večidel zato, ker ni nikdar poskusil samostojno misliti, vedno se je navzemal le tega, kar sta mu učitelj ali knjiga predstavljala: po tem mehaničnem učenji izuri se le spomin, a miselna moč otrpne in zaspi, tako da se slednjič res dozdeva, kakor da bi ne mogel iz sebe spoznati najpriprostejše resnice; tako jame o vsem dvomiti in vse človeško mišljenje mu jo le nekako mnenje, v kterem ni nič izvestnega. V današnjem času v vsem napredujemo, le v rosnem mišljenji smo pravi lenuhi, in to je največe zlo, iz kterega izvirajo skoro vsa druga zla. Da bi le moči in poguma imeli hoditi po sicer težavnem, a edino rešilnem poti resnega mišljenja; ta pot bi nas kmalu privel do spoznanja večno neovrgljive resnice, ktero spoznavši bi vedeli ločiti pravo od nepravega, ta bi nam razsvitljal labirint človeškega znanja in počenjanja, a zedinil bi nas tudi v prepričanji, da bi vzajemno sodili, karkoli se med nami godi. In kako ne? Ali nismo vsi ljudje in kot taki ali nima vsakteri mislečega duha, a mislečega po enih in istih očitnih zakonih? Ali je kdo med nami, ki bi tajil, da eden in eden sta dva, da to, kar je belo, ni ob enem tudi črno? Mislim, da ga ni, in da bi tudi bil, ga po vsi pravici lahko prištevamo norcem, s kterimi ni mogoče pametno govoriti. Ako imamo tedaj očitne in trdne aksijome, kterih nikdo ne more tajiti, mislim, da na te, kot na zanesljivo podlago naše mišljenje lahko opiramo in tako pridemo do spoznanja druzih stavkov, kterih po tem takem ne bomo več smeli smatrati za prazne sanje ampak za neovrgljivo resnico. A ker se ne misli, se ne pride tudi do spoznanja resnice, ali rečemo bolje, do pravega prepričanja, in ker se tega nima, se vsakemu svobodno dovoli, naj misli in modruje kakor hoče in prav za to se tudi vsakteremu vse verjame, kar trdi; ko se pa vidi, da vsak svojo trdi, drug drugemu nasprotuje, začne se o vsem dvomiti in vsaki trditvi nemarno se smejati. Ali je po tem takem čudno, da živimo v takem zmesu različnih mnenj in protislovij?

M. Potem bi pa res po pravici vprašal, čemu ima človek razum, ako ima večno dvomiti in nikdar priti do spoznanja resnice, ali ni človek po tem takem najnesrečniša stvar na svetu?

J. In vendar je tako! Da, celo z velikim ponosom se poveličuje absolutni dvom, ta da je edino dostojen človeškemu duhu. Saj si gotovo že čital, kako se je o tem izjavil slavni Lessing?

M. Da, ako bi mu Bog v desnici ponujal vso resnico, v levici pa željo po nji, pravi, da bi se zaletel v njegovo levico, rekoč: "Oče, daj, saj resnica je le za-te!"

J. Tako in še hujše se proslavlja dandanes dvom in se postavlja celo absolutni dvom kot temelj vsemu mišljenju in spoznanju; a ne premisli se, da s takim dvomom ne moremo še začeti ne misliti, ne govoriti, ne med seboj živeti. M. Da, izvrstno mi dopade, kar ste mi zdaj razjasnovali. Stalnih, obče priznanih načel nam treba, ako hočemo izvestno soditi o kteri si koli reči. A da si je to v obče potrebno, menim vendar, da v nobeni reči tega bolj ne pogrešamo, kakor v leposlovji. Veste že, da jaz sem posebno navdušen prijatelj lepemu slovstvu. Veliko romanov in novel sem že prebral, pesnikov brez števila.

J. Vem, in dosti si se tudi na pamet naučil. Kaka razlika, kaj ne, med pesniki in pisatelji?

M. Da, velika, a še veča med njihovimi ocenitelji.

J. Da, da, že vem, kaj meniš.

M. In da ne bom pohajal po tujem, kjer me dosti ne zanimlje, kaj in kako se piše in ocenuje, dovolite, da se ozrem na domače nam slovstvo.

J. Le govori, prav radoveden sem, kako sodiš o njem.

M. Vsakdo mora priznati, da v poslednjem času smo Slovenci veliko napredovali; še le pred petdesetimi leti slovstveno rodivšim se nam pelo je že prečej domačih pesnikov; spisal se je od tedaj marsikak roman in novela, leposlovni listi in politični so se jeli izdajati in se še izdajajo. A kar mi je v našem domačem slovstvu najbolj nevšečno, je ravno ona različna, večkrat kar nasprotujoča si ocena naših slovstvenih spisov, in to posebno kar se tiče proizvodov naših najspretniših pesnikov in pisateljev. Saj nam ni treba daleč nazaj segati; še le poldrugo leto je od tega, kako strašno so se naši ocenitelji bojevali in napadali, ko so nam došle poezije enega sedanjih pesnikov? Da ne govorim o prvaku med slovenskimi pesniki, o Preširnu; Vi veste bolje kakor jaz, kako je bil od enih do tretjih nebes povišan, a ponižan od drugih do tretjega pekla. To me je večkrat močno žalilo, da rečem razjezilo. Ta mi pravi: tak je, oni pa: ne tak, ampak nasprotno! Kdo govori resnico? Komu imam verjeti? Tedaj sem rekel sam pri sebi: Ali je res popolnoma nemogoče določiti objektivno veljavo kteregakoli pesnika ali pisatelja? So li res leposlovnim umotvorom zakoni tako nedoločni, da bi človek ne mogel razsoditi, kaj jim ustreza in kaj ne? In ovih zakonov ali jih ne moremo spoznati in uporabiti na leposlovne proizvode?

J. Tudi lepemu in umetnemu so zakoni postavljeni; a žal, da tudi mi bolehamo za isto boleznijo, kakor drugje, za boleznijo skepticizma; ta nam ne da priti do spoznanja onih zakonov.

M. In kaj nam je toraj začeti?

J. Kaj si ti začel zapazivši ono žalostno prikazen med nami?

M. Šel sem iskat knjig razpravljajočih leposlovna načela; tu , mislil sem, vsaj najdem onih naukov o lepem in umetnem, prebravši jih več, dobil bom zdravih pojmov o leposlovji; tedaj mi bo samostojno soditi o tem ali onem pesniku in ne bo mi treba tako sužno, odvisnemu biti od naših kritikov, kterih ocene brati se človeku večkrat studi, temveč, ker nedostojno napadajo osebo mesto stvari.

J. In si dosegel to, kar si želel?

M. Prazno upanje! Le še bolj se mi je glava zmešala, kako različno razlagajo estetična načela ti naši leposlovci in filozofi! Že Platon in Aristoteles, kako narazno gresta! Novejši pa si nasprotujejo kakor noč in dan. Vprašajočemu, kaj je lepo, kako bo odgovoril idealist Schelling in kako eden najnovejših materijalistov na Nemškem? In v tej Babiloniji, kjer govori vsakteri svoj jezik, bi zamogel nevedni mladeneč zajeti si jasnih pojmov?

J. Se ve da, ker podlaga najnovejši filozofiji jo skepticizem, ta deli filozofe; a ker je estetika hči flilozofije, ni čudo, da si naši filozofi tudi v estetičnih naukih nasprotujejo.

M. Upal sem vsaj v šoli pridobiti si javnih in trdnih naukov o leposlovji. In prav željno sem pričakoval, da bi kaj o tem slišal. A tudi tukaj odvzel mi je učitelj že v začetku vse upanje, rekoč, da se ne more trditi, kaj je lepo, kaj grdo in zatoraj tudi ne postaviti stalnih principov v leposlovji.

J. Tudi v šoli skepticizem!

M. Toraj povsod ta nesrečni skepticizem ! A jaz sem prepričan, da tudi umetnost ima svoje principe, po kterih se mora soditi vsak umotvor.

J. Ima jih, kdo bi mogel kaj takega tajiti?

M. In vendar kako težko je spoznati jih.

J. Težko, zelo težko, in malokdo pride v tem do jasnih pojmov. Vendar pa mislim, da je tudi v estetiki že dosti dognanih resnic, ktere so nam postavili in vtemeljili filozofi in umetniki.

M. A kdor je svoje leposlovje le iz knjig in mrtve teorije zajemal, menim, da ne bo nikdar stal na trdnih tleh. Toda Vi, g. Junij, niste le dosti brali o lepem in gotovo še več mislili, ampak ste tudi, kar je največ, videli lepo Italijo, obiskali večno mesto, ktero je lepim umetnijam prvo svetišče na zemlji: tako ste mogli teorijo zediniti z gledanjem, spopolniti z izkustvom. Gotovo ste si stvarili o lepi umetnosti lastnih načel, ktera se ne dajo omajati. Toraj kako srečen bi bil jaz, ko bi zamogel v obliki žive prepričevalne besede slišati od Vas, kar je iz mrtvih knjig tako težko zajeti.

J. Prav rad, ljubi Mirko, ti hočem razložiti svoje mnenje o lepi umetnosti, tem več, ker vem, da te žene blaga želja poznati resnico.

M. In kaj bi me ne gnala? Čemu bi le imel razum, ako ne v spoznanje resnice? Zatorej sem pa ponosen, da smem baviti se z vedami, saj to je moj poklic.

J. Začeti hočemo s kraja; a vse, kar bom govoril bodi priprosto in jasno; ozirati se hočem pa posebno na naše domače slovstvo.

M. In jaz hočem Vas pazljivo poslušati, kakor sem Vas vedno, ko ste mi kaj razlagali.

J. Toda glej, Mirko, solnce je že zašlo in noč nas je uhitela; imam do doma dobre pol ure.

M. O res je, glejte, že so odgnali ribiči čolne in jadrajo na lov.

J. Bog jim ga daj obilnega in srečnega.

M. A Vam, g. doktor, lahko noč!

Drugi večer.

J. Rekel sem zadnji pot, ljubi Mirko, da hočem začeti s kraja.

M. In mislim najbolje s tem, da mi razjasnite idejo o lepem.

J. Da, tudi jaz vem, da govorečemu o leposlovji je pred vsem treba jasno razložiti pojem lepote, ako noče prazne slame mlatiti. A prav to je, česar se leposlovec posebno boji in skoro bi rekel ogiblje: določiti, kaj je lepo. In vendar je prepotrebno odgovoriti na to vprašanje, vsestransko je razjasniti. Kajti potem, kar odgovorim na vprašanje o lepem, sezida se poslopje celega lepoznanstva; kakoršen je oni odgovor, takošno bo tudi to; je odgovor trdna neovrgljiva resnica, tedaj bo trdno in neovrgljivo tudi lepoznanstvo. Kaj je tedaj lepo? Tolikokrat to besedo izgovarjamo in slišimo, vendar koliko nas je, ki nam je po vsem jasen njen pomen, tako, da bi bili popolnoma v svesti, kaj ona izrazi?

M. Jaz sem že eden izmed onih, ki morajo priznati, da jim ni jasen ta pojem. Že zadnjič sem Vam omenil, kako so mi naši filozofi in leposlovci glavo zmešali, ker vsak svojo trdi in drug drugemu oporeka. Tudi med nami Slovenci se je zadnja leta sem ter tje slišal kak posamen glas o lepem in o umetnosti; a kolikor se spominam, tudi ti se niso zlagali, da celo močno si prerekali. Zatorej pa toliko radovedniše pričakujem, kaj bote Vi učili o lepem.

J. Lepo? Vajeni smo, ko to besedo slišimo, misliti si nekaj posebnega, skoro bi rekel, neko bitje samolastno. Ne vem prav, ali nam je ta navada vsojena ali pa vgojena. To poslednje bi znalo biti resnično; kajti obdani smo in prešinjeni popolnoma od nemškega idealizma, kteremu je lastno pojmove in ideje povsebljati in celo obožavati. Saj nahajamo nekaj temu podobnega še pri Platonu, kterega smemo nekako imeti za početnika idealizma. On sam govori namreč o idejah, ktero so nekaj, kar je samo na sebi resnično (realno), nezavisno od mislečega uma; vse ideje so skupaj združene v eno kraljestvo idej; med njimi je tudi ideja lepega. Tako nekako smo tudi mi vajeni si misliti lepoto.

M. In to se Vam ne zdi prav?

J. Nikakor ne. Ideje nimajo samolastne realnosti, ampak nahajajo se le v duhu, kteri jih misli. Prav tako tudi ideja lepega. Zatoraj nam je dobro razločiti med lepim kot samim na sebi in med idejo lepega. Ideje lepega nimamo drugod iskati, kakor v mislečem razumu ali končnem ali neskončnem. Lepota pa sama na sebi ali objektivna, nezavisna od mislečega razuma in tako samolastna ali absolutna, da bi bila kar nekaj samega ob sebi, popolnoma sama za-se, v sami sebi absolutno obstoječa. Ne tako, ampak ta lepota je vedno na kakem subjektu kot njegova lastnost. Lepo more biti le nekaj, ktero je lepo. Toraj le na tem, kar je nekaj, bodisi karkoli, akoprav si tudi ono lepo predstavljamo kot samolastno, brez subjekta, nam je pomisliti, da tako lepo je le v naših mislih, nastalo po abstrakciji z raznih lepih reči; da toraj zunaj naših misli nima objekta. In tako, ljubi moj, vidiš, da lepo je vedno navezano na to, kar je, da je ena izmed lastnosti, kterekoli reči.

M. Že razumem. Lepoto imamo toraj iskati le na reči, na bitji, ktero je lepo.

J. Da, le na bitji. Vsako bitje ima namreč tri lastnosti, da je resnično, dobro in lepo; znana ona trojica: das Wahre, Gute und Schone. To troje se v bitji samem stvarno ne razloči, ampak je prav za prav bitje samo, v kolikor ugaja raznim vzmožnostim, ktere ima naša duša, v kolikor je predmet, s kterim se zamore duša po različnih svojih vzmožnostih različno baviti. Eno in isto bitje, v kolikor je predmet našemu razumu, imenuje se resnično, v kolikor pa je predmet naši volji, zove so dobro in v kolikor ima za dušo neko mičnost, imenuje se lepo. Ena in ista reč, ker jo spoznamo, nam je resnična, ker jo hočemo, je dobra in ker nas mika, ker nam dopade, je lepa.

M. In kako hočete toraj reči, da je lepo, kar dopade. To definicijo sem že večkrat slišal, a reči moram, da mi nikakor ne ugaja, ker prvič bila bi lepota odvisna od subjektivnega mnenja vsakega in bi ne imela nobene objektivne vrednosti.

J. Kaj takega v oni definiciji nikakor ne trdim. Ako pravim, da je lepo, kar dopade, hočem reči, da ima bitje nekaj na sebi, kar nas mika, kar nam vzbudi dopadenje; da ima bitje neko posebno lastnost, po kteri zamore biti predmet našega dopadenja, kakor zamore isto bitje predmet biti našemu razumu ali pa naši volji. Toraj vidiš, ona lastnost vedno ostane na bitji, in tako je lepota sama na sebi popolnoma neodvisna od onega, kteremu dopade ali ima dopasti, kakor je resnica objektivno neodvisna od spoznajočega razuma, in vendar pravimo, da je resnično to, kar spoznamo, prav tako z vso pravico rečemo tudi, da je lepo, kar nam dopade.

M. Prav; vendar pa zdi se mi ta definicija prekratka in premalo jasna.

J. To priznam rad tudi jaz. Zatoraj zna biti bolje, ako jo popolnimo tako-le: lepo je, kar ugledano dopade, kakor pravijo filozofi, quod "visum" placet. Ko tedaj kaj ugledamo, in to zbudi v nas dopadenje, rečemo koj: to je lepo. V tej popolnjeni definiciji je objektivna lepota vsaj bolje povdarjena, kakor pred v oni krajši. Tu vidimo, da je bitje že pred nami in brez nas to, kar je, namreč tako, da zamore vzbuditi v nas dopadenje, tedaj lepo; in to dopadenje ali recimo subjektivna lepota se še le po ugledanji bitja v nas rodi.

M. Res, ta definicija mi že bolj ugaja. Vendar pa se mi zdi preozka, ker ne more obseči vse lepote.

J. Kako da ne?

M. Vi pravite, da je lepo, kar „ugledano" dopade; ugledati ali pa videti ne moremo kakor materijalna bitja; po tem takem bi bile lepe le telesne reči; neduhovna bitja?

J. Treba, da se prav razumemo. Ono „visum" se ne sme razlagati le o fizičnem gledanji. Latinski „videre" naše „videti" nemški „sehen", kakor grški „ičeiv" in prav tako tudi v orijentalskih jezikih dotični glagoli, kteri značijo videti, ob enem pomenijo tudi „spoznati". In to lahko vemo zakaj.

M. Ker človek pride do notranjega spoznanja po zunanjem gledanji.

J. Prav si rekel. In da si imamo prek vida tudi drugih čutov, po kterih spoznamo reči, vendar je vid med vsemi najplemenitiši, ž njim zajemamo največ spoznanja in zarad tega se vse spoznanje, ki nam prihaja do duše po peterih čutih, imenuje videnje ali gledanje. Od tod ona zamena besed „videti" ali „gledati in „spoznati". Ako toraj rečem, lepo je kar „ugledano" dopade, bi ravno tako lahko rekel: kar „spoznano" dopade, quod „cognitum" placet.

M. In zakaj se ni toraj „cognitum" sprejelo v definicijo mesto „visum"?

J. Ker vse naše spoznanje ima svoj početek v telesnem čutenji „nihih in intellectu, quod non fuerit in sensu", ter je in bo vedno resnično, dokler človek ostane človek. In kakor veš, ničesa, tudi najabstraktniše resnice si ne moremo misliti, da bi je telesno ne upodabljali. Zatoraj pa tudi človek rajši plastično kakor abstraktno govori; in prav zarad tega, mislim, nam bolje ugaja „visum" kakor „cognitum" v naši definiciji. In res, saj pojem o lepoti posnamemo z naravnim gledanjem, s telesnih reči in v tem življenji ne moremo druge lepote vživati, kakor ono, ktero nahajamo v telesnosti, višo lepoto si le domišljamo, kaka bi znala biti in jo le nekako od daleč slutimo.

M. Potem, kakor Vi razlagate, je pa res ona definicija dobra, ne bi vedel več ničesa ugovarjati.

J. A še nekaj moram opomniti, kar se pa že samo ob sebi razume.

M. Namreč?

J. Da mora, kdor hoče soditi o lepoti kake reči, zdrave čute imeti in zdrav nepokvarjen okus. Kdor slabo vidi, gotovo ne bo prav sodil o sliki in kdor slabo sliši, ne bo mogel vredno oceniti glasbe ali petja. A tudi duh mu ne sme biti omehkužen ali vdan kterisikoli strasti, ker ta onesnaži, kar je najlepšega in najsvetejšega, in kdor v njej gleda, ne vidi nikdar čisto in jasno.

M. Ako jo toraj lepo, kar dopade, potem ne more biti težko soditi pravo lepoto.

J. Vprašaj naravni okus, ako ti je nepopačen; ta ti bo prvi in najboljši, rekel bi, nezmotljivi sodnik.

M. Res, prav imate. Zdaj še le razumem, kar mi je bilo do sedaj nekako skrivno. Večkrat se spominjam, da sem bral novo pesem enega ali drugega naših pesnikov, kteri se nam skoro vsak dan rode; bral sem in bral, končavši prebral in spet prebral, in vendar nisem vedel, kaj berem, srce mi je ostalo neganeno kakor pred; prišla mi je v roko pesem kakega drugega pesnika, beročemu že so se vedno bolj odpirale oči — ogrevalo srce, prebravši sem odložil knjigo, da bi mirno vžival blagi čut, kterega mi je pesem v duši vzbudila. Mislil sem: Od kot to?

J. Ker druga pesem je bila lepa, prva pa ne. Kar je lepo, koj dopade, kar pa ni, ti ne bo dopalo, ako je obračaš na vse strani in ako se še toliko siliš ugodno je soditi. Prava lepota se sama razodene in mika dušo, kar pa ni lepo, se samo obsodi. In ako bi me kteri pesnik prijateljski prosil, naj izrečem svoje mnenje o njegovih poezijah, jaz bi kar eno ali drugo njegovih pesmi prebral; ko bi to prebravši mlačen ostal, kakor pred, ne pogledal bi več druzih, ampak vrnil mu pesmi in svetoval, naj ne zgublja dragega časa s kovanjem pesmi, naj raji drugim privošči lavorov venec. Ne tajim sicer, da bi bilo malo prenevarno postaviti to načelo kot edino veljavno, po kterem naj bi ocenjali naše pesnike in umetnike, a zdravo jo vendar in rekel bi naravno; kar se mene tiče, odobrujem je popolnoma in do zdaj se nisem še nikdar kesal ravnaje se po njem. Tako n. pr. se še dobro spominjam, ko so se nam lani ali predlanskim obetale poezije novega pesnika, čegar že ime je bilo za vsakterega mikavno, tedaj sem naletel nekje na pesemco onega poete „in spe"; prebravši jo, zdelo se mi je, da nekaj manjka, ne vede, ali meni ali nji, najbrže i meni i nji, a meni najbrže za to, ker nji, ali da govorim po domače: jaz sem pogrešal to, kar pravimo, da dopade, a še pred menoj je pesemca pogrešala ono, kar se imenuje lepota, ki edina dopade. Rekel sem koj brez premisleka: To ni lepo, ta mož ne zna zadeti prave strune, da bi ganila, ta ni in ne bo pesnik! Da bi toraj pustil liro! Eventus probavit, da se nisem motil. Došla mi je zbirka novih pesmi. Komaj komaj sem se toliko premagal, da sem prebral jih en par. A rekel sem spet, kar sem bil že rekel: da ta ni in ne bo pesnik in da ta bi pustil mično liro.

M. Tako bi toraj odpravili vse one pesnike, ki ne dopadejo.

J. Ki ne le ne dopadejo, ampak beročega mučijo, tako, da večkrat začenši brati ne more do konca, tudi, da bi mu za vsako vrsto plačal zlat.

M. In takih se mi zdi ni malo med nami Slovenci.

J. Iz kterih se mora lepota siloma iskati in rekel bi „prešati", kakor vinsko kapljico iz suhih tropin; in ko si stiskal in stiskal, komaj, da si stisnil par kapljic, in še te so kisle in grenke, tako, da želodec pokvarijo pijočemu.

M. Res že dosti takih sem našel; težko, težko sem jih požrl.

J. Tako, da se mi že skoro studi pesmi brati in sem sklenil še pogledati ne več, kar ti novi pesniki pevajo, izvzemši jih nekaj malo, kterih spretnost je občno priznana.

M. Ste vendar neusmiljen sodnik naših pesnikov!

J. In vse hoče peti, brez števila jih je. In misli, ako po večmesečnem trudu, potem, ko je noč in dan vse žile napenjal in vse knjižnice preiskal, da bi našel svoji pesni pravih misli, ktere so že morda tisoč let zapisane, ako tedaj po tem velikanskem trudu skuje in zvozi pesemco in je tako srečen, da jo vsili kakemu listu; pri tem, se ve da, pridene svoje slavno ime ali očitno ali pa zakrito (posebno ako nema mirne vesti), in tako, glej ga, pesnika, vse strmi: dosegel je, kar je želel, pesnik je! In zakaj misliš, da se dandanes oglaša toliko novih pesnikov? Gotovo največ le zarad tega.

M. Joj, joj! Bog vari, da bi Vas slišali naši pesniki.

J. Prav to bi želel. In da bi imel trobento veliko veliko, zatrobil bi, da bi se slišalo po vsem Slovenskem: Oj vi, ki niste poklicani, vrzite liro v ogenj in primite raj za drevo ali matiko, ktera bolje pristoja Vaši okorni roki. O kaj bo z nami, ako bo vse mijavkalo in cvililo! Vse Muze bodo zbežale od nas in celo bogove bomo splašili z Olimpa.

M. Res tudi meni se zdi, da smo Slovenci preveč potrpežljivi; karkoli se namreč prikaže, odobrujemo, občudujemo, ne znamo drugega kakor hvaliti; ni ga, ki bi resnico v zobe povedal.

J. Da, potreben bi bil možak, ki bi pogumno in neustrašeno začel pometati med nami, da bi iztrebil smetljaj, kterega toliko imamo. Tako je že pred nekaj leti nekdo dobro začel čistiti ušesa našim nadepolnim pesničičem.

M. Res, več njim jo prerezal pevsko žilo, da jim je odtekla vsa kri.

J. Vendar dosti se jih ni še spametilo.

M. Res dosti nepoklicanih še imamo!

J. In bojim se, ako pojde tako naprej, da Slovenci od samega kričanja ogluše, da ne bodo vedeli več ločiti lepega od grdega in se jim pokvari estetičen okus, in tako ne bodo znali druzega, kakor orati in kopati in jesti in piti.

M. Da, dajmo slovo vsem nepoklicanim!

J. Kteri ne dopadejo!

M. Kteri žalijo uho in srce!

J. Ad inferos!

M. A glejte, gospod doktor, že skoro sem zabil, da sem tukaj; kasno je že, moram domov, imam nocoj še veliko dela.

J. Res, že se prikazuje luna izza Nanosa.

M. In vabi pesnike.

J. Nepoklicane.

M. Z Bogom, gospod doktor!

J. Pričakujem te pojuternjem, Mirko.

M. Pridem gotovo

Tretji večer.

J. No Mirko, ali si kaj premišljeval, o čemur sva se zadnji pot pogovarjala? M. Še precej. Da, lotil sem se celo z nova prebirati naše pesnike in včeraj sem bil cel dan v nje zamišljen.

J. In si iskal lepih pesni, kaj ne?

M. Da, takih, ki bi mi dopale.

J. In si jih veliko našel?

M. Malo, malo takih, ki bi po vsem ugajale mojemu okusu.

J. In danes?

M. Danes bi Vas prosil, da mi kaj dopolnite, bolj pojasnite, kar ste mi zadnjikrat o lepoti pravili.

J. Prav rad.

M. Rekli ste, da je lepo, kar dopade. To je sicer prav, a vendar ta definicija ne pove še, kaj je prav za prav lepo, ampak označi le, kaj lepota učini za nas. Zato se mi zdi ta definicije nekako, rekel bi, preveč subjektivna. Prava definicija ne sme edino le po učinku oznameniti reči, ampak mora jo objektivno določiti, kakoršna je sama na sebi.

J. Ako te prav razumem, hočeš vedeti, kakšna je ona lastnost v reči, po kteri nam ta dopade, ali kaj je to, kar vzbudi v nas dopadenje, ker ako to določimo, potem nam ne bo težko najti definicije, ktero želiš.

M. Da, to bi rad vedel, kaj je, kar mi dopade in zakaj mi dopade?

J. Mislim, da ni težko določiti. Najlože to vidimo na kakem izgledu. N. pr. pred nami stoji nova hiša. Kdaj ji bomo rekli, da je lepa?

M. Ako je visokost sorazmerna z dolgostjo, ako so vrata na svojem mestu, okna v ravni črti primerno razvrščena, sploh, ako najdemo skladnost med raznimi deli.

J. In ako je hiša petnajst sežnjev visoka, a dolga le štiri, ako so okna veča, kakor vrata in po zidu sem ter tje neskladno raztresena, eno velikansko, da bi lahko šel slon skozi, a drugo še za netopirja preozko, kaj ne, nikomur ne bo prišlo v v glavo imenovati tako hišo lepo?

M. Gotovo ne.

J. Vidiš tedaj, pri oni hiši vidimo skladnost med raznimi deli, zato nam je lepa; pri tej pa one skladnosti pogrešamo, zatoraj ni lepa.

M. Hočete tedaj reči, da ova skladnost dodeli hiši lepoto, ktera vzbudi v nas dopadenje?

J. Da, to trdim.

M. In kaj jo prav za prav ta skladnost?

J. Kjer je skladnost, se nahaja prvič več delov toraj neka raznovrstnost, a drugič je v tej raznovrstnosti tudi nekaj, kar razne delo edini v celoto, recimo, da je neka enota; tako ima ona hiša več delov in vendar vse posamezne dele veže v celoto neka skupna enota, ki vse obsega in edini in jim daje neko primernost in prav zarad tega nam hiša dopade, rečemo, da je lepa. In ravno ta raznovrstnost ali različnost v enoti ali enota v raznovrstnosti znači bistvo lepote.

M. Različnost v enoti je tedaj lepota?

J. Da, Mirko, različnost v enoti ali pa enota v različnosti, tudi lahko rečemo različna enota ali enotna različnost, to je lepota.

M. Res dopade mi, kar ste zdaj govorili, a reči moram, da take definicije o lepem nisem še nikjer čital in ne slišal.

J. In vendar je tako učil eden največih filozofov, kteri so do zdaj živeli. Avguštin, kteremu se vklanjajo celo njegovi najhujši nasprotniki. „Vsaki lepoti oblika", pravi on, „je lepota". A da je ta enota v različnosti, nam isti Avguštin poroča: „Za to, ker so si deli skupni in se po neki zvezi edinijo v eno primerno celoto (ad unam convenieutiam). So toraj razni deli, kteri se pa primerno vredijo in prav ta primernost da delom enoto, ne delom kot takim, ker ti ostanejo vedno različni, ampak delom, kolikor so po nekem vredovalnem ali razvrstilnem načelu spojeni v nekaj višega, v čemer se, da-si drug od drugega različni, kakor v občni celoti zedinijo. Vsled one vredbe pride namreč med posamezne dele neka luč ali svitloba, ktera je obseva in v kteri se vidijo vsi; ta luč je prav za prav misel ali ideja, po kteri se deli razvrstijo; ako to spoznamo, tedaj zagledamo v raznovrstnosti delov enoto. Toda deli se vidijo v tem ne kot deli, ampak le od tiste strani in toliko, kolikor se priležejo vredovalni ideji. „Nič namreč ni vrejeno (ordinatum), kar bi ne bilo lepo". Ovo „ordinatum" je pa ravno to, kar smo zgoraj rekli: enota v različnosti ali raznoličnost v enoti. Vzemi n. pr. sto enakih kamenčkov in vrzi jih skupaj na en kup, kakor padejo; nikomur ne bo prišlo v misel, ta kup kamenčkov imenovati lep. Toda vzemi onih sto kamenčkov in vredi jih tako, da dobiš podobo zvezde; vsakdo ugledavši to, rekel bo: ti kamenčki so lepo vrejeni, to je lepo. Pred ni bilo lepo in zdaj je lepo. Zakaj? Zato ker zdaj je več kamenčkov razvrščenih v enotno skupnost, pred niso bili, zdaj je v raznovrstnosti enota, in ta enota je vredovalna ali razvrstilna ideja zvezde. Vidiš tedaj?

M. Ona definicija mi prav dopade, le da se mi zdi preozka, ker ne more obseči vse lepote!

J. Kako da ne?

M. Ker ne more veljati, kakor za telesne reči. Kjer je namreč raznovrstnost, tam morajo biti tudi razni deli, a dele nahajamo le v telesnosti. Tako bi toraj enovita bitja, kakor so duhovi, ne bila lepa.

J. Treba da se prav razumemo. Raznovrstnost ali različnost ne zahteva materijalnih delov, tako da bi le telesna bitja mogla biti raznolična in toraj lepa; ne, raznolično je tudi enovito bitje, ker ako prav tako bitje ne more imeti raznih materijalnih delov, ima pa lahko raznolične sposobnosti, s kterimi zamore raznolično delati; v tej različnosti jo tudi enota, ker vse ono različne sposobnosti in raznovrstni čini imajo eden in isti vir, iz kterega izhajajo, namreč enovito bitje. In zarad te raznolične enote je tudi enovito bitje lepo.

M. Kaj pa, ako ono enovito bitje no dela, ako ne razvija svojih sposobnostij, prehajajoče iz mogočnosti v dejstvo, tedaj po Vašem bi ne bilo lepo, pogrešalo bi namreč raznoličnost činov?

J. Tudi ako bi ne delalo, bi vendar še ostala v njem raznoličnost sposobnostij in zarad tega tudi vsaj mogočnost raznoličnih dejanj, in kdor bi tako enovito bitje popolnoma spoznal, videl bi v njem razen raznoličnih sposobnostij tudi raznoličnost vseh mogočnih dejanj, ktera bi se shajala v enovitem bitji, kot v svoji vse vezajoči enoti, in to bi bilo lepo.

M. A tega ne morem razumeti, kaka more biti ona raznovrstnost mogočnih dejanj; mislim, da le to zamore dopasti, kar je resnično, a mogočnost ni resničnost, in taka mogočnost ne more biti predmet našemu dopadenju.

J. Menim, da lahko. Resničnost je to, kar pravimo drugače realnost. Realnost v ožjem pomenu je sicer le to, kar je ali eksistira. A o realnem govorimo lahko tudi v širjem pomenu, in tedaj je realno vse, kar zamore biti nekako predmet ali objekt našemu spoznanju; da še jasneje govorim, kar zamore naše mišljenje določiti ali informirati, ali od zunaj v nje tako vplivati, da se mora ravnati po njem. Vprašam n. pr. ali je poleg tega sveta še drug mogoč?

M. Zakaj ne?

J. In zamore biti tak svet predmet našemu mišljenju, tako, da si ga zamoremo misliti.

M. Prav lahko.

J. Vidiš, tak svet ne eksistira, ampak je le'mogoče in vendar njegova mogočnost je predmet, ki določi naše mišljenje. Tako ima tudi mogočnost neko realnost ali recimo objektivnost za naše spoznanje. In prav lahko zamorejo tudi razna dejanja, ktera zamore učiniti enovito bitje, biti predmet našemu spoznanju, toraj tudi našemu dopadenju. A vsa ta dejanja, kterih mogočnost je v enovitem bitji — imajo vezajočo enoto v bitji — in njihovih sposobnostih, tako bi tedaj razum popolnoma spoznajoč ovo bitje v predmet imel raznoličnost v enoti ali enoto v raznoličnosti, imel bi lepoto, ki bi mu dopala. Tedaj vidiš, da ona definicija obseže tudi enovita bitja.

M. Prav. Toraj telesna in enovita bitja so lepa, ker v vseh se nahaja raznoličnost v enoti.

J. Da in čim veča ali mnogovrstniša je ova raznoličnost in čim trdniša je enota v bitji, tem lepše je to.

M. Kako to mislite?

J. Povedi mi, kaj je lepše, kamen ali rastlina?

M. Veliko kamnov je lepih, a tudi dosti rastlin grdih. V obče pa vsakdo prizna, da so rastline lepše kakor rude.

J. To je gotovo in tudi če se nam morda kaka ruda zdi lepša od rastline, prihaja od tod, da lepoto navadno cenimo le po očesu, a trditi moramo odločno, da je rastlina lepša kakor ruda. In zakaj?

M. Po Vašem zato, ker je v rastlini veča raznoličnost združena v trdnejšo enoto, kakor pa v rudi.

J. In prav tako je. Da, čim veča je ona raznoličnost in čim trdnejša ona enota, tem lepše je bitje. In prav zarad tega morajo biti enovita bitja lepša, kakor iz materije zložena, ker v onih je raznoličnost v enoti veča kakor v teh.

M. Prosim, to mi ni zadosti jasno.

J. Poslušaj! Začnimo pri bitjih, ktera so najbolj materijalna. Gotovo je kamen ali ruda kterakoli med vsemi najniža, ker v njej je golo bitje brez vsake rasti in življenja. Zatoraj pa tudi raznovrstnosti tukaj ne nahajamo druge, kakor ono, ki postane iz atomov. Glej vzemimo kamen, bodi kubus enega metra; kaj ne, vsakdo bo rekel: to je en kamen, to je enota, ktera veže vse posamezne dele v eno bitje; a ta enota, kako slaba je; primemo za veliko kladvo in raztolčemo oni kamen v sto kosov, kterih vsak bo spet prav tako kamen, kakor je bil pred celi, iz kterega smo jih zdaj dobili sto. Ona enota je tedaj v rudi taka, da se dá brez konca deliti in vendar vsak del ohrani celo in nepokvarjeno rudninsko bitje. V rastlini pa jo ta enota veliko veča in nerazdeljiva. Res je sicer, da od rastline lahko odrežeš ali odčesneš veje ali druge dele, kteri v zemljo vsajene spet rasto, res je tudi rastlina navadno razdeljiva tako, da deli še ohranijo bitje rastlinsko, a ta deljivost je veliko bolj omejena, kakor pri rudi; ta se dá brez konca deliti, ne izgube svojega bistva, rastlina pa le v veče dele in ako hočemo tudi te naprej deliti, tedaj izgube že rastlinsko moč in jenjajo biti rastlina; tudi se ne dá rastlina kakor koli deliti; tako n. pr. razkolji drevo po sredi debla na dva dela in vsak teh dveh delov izgubil bo rastlinsko moč, nobeden ne bo več rastlina. Vidiš tedaj, da je v rastlinah enota, ki dele edini, veliko veča in trdnejša kakor v rudah. A prav tako veča je v rastlinah tudi raznovrstnost kakor v rudah. V teh nahajamo le golo bitje brez vsake rasti in življenja. Zatoraj pa tudi mnogovrstnosti tukaj ni druge, kakor ona, ktera postane iz atomov dejanih enega poleg drugega, vredovalna ali razvrstilna moč je tukaj vklenjena v mejo prostorove in tako tudi lepota. Nekako drugače je pa pri rastlinah, kjer se golemu bitju pridruži rast ali rastlinska moč, ki od znotraj oživlja in množi rastlino, tako, da se majhna poveča, cvete in rodi. Tako se rastlina ne le po prostoru, ampak tudi po času mnogovrstno razvija in to po bistveno ji urojeni rastilni moči, ona ima toraj nekako že svojo lastno zgodovino. Vidimo tedaj, da je res v rastlini i enota i različnost veča, kakor v rudi in prav za to veča tudi lepota. A veča kakor v rastlini je ona enota in raznoličnost v živali. Rastlina se da še nekako v dele razdeliti, kterih vsak ohrani še rastilno moč, a pri živalih kaj takega ne nahajamo več ali vsaj prav redkokrat; je namreč nekaj malo nepopolno organizovanih živali, kakor so n. pr. gliste, kterih telo se dá tako razdeliti, da vsak del še živi; sploh pa se živalsko telo ne more tako razdeliti, tudi v dva dela, da bi v vsakem delu ostalo življenje, in ako kaj takega poskusimo, ugasne živalsko življenje. Tako je toraj pri živalih enota, ki edini in veže posamezne dele in ude v skupno telo, veliko veča, kakor pri rastlinah. A tako tudi raznovrstnost. Rastilni moči se v živali pridruži tudi čutilni živelj, tako da žival ne le po lastni notranji moči raste, ampak se tudi giblje in čuti. Zatoraj se tukaj raznovrstnost kakor po prostoru, v kterem se žival giblje, tako tudi po času, v kterem si sporedno slede spremembe rastočega in čutečega življa zeló pomnoži in ž njo toraj tudi lepota, ki je raznovrstnost v enoti. Poglejmo človeka. Vsi priznamo, da je človek med vsemi zemskimi stvarmi najlepši. - Zakaj? Ker je prvič ona enota, ki razne dele v celoto edini, tako nedeljiva, da se nikdar ne da človek v dva ali več delov tako razdeliti, da bi vsakteri teh zamogel živeti, ne le kot človek živeti, ampak tudi ne kot del človeškega telesa. Odreži nogo od telesa, odrezana že jame nehati biti noga, ker koj začnejo prvine, iz kterih je sestavljena, prehajati v drugo kemično sestav. A tudi raznovrstnost je v človeku dosti veča, kakor v druzih zemeljskih bitjih. V njem nahajamo namreč poleg rastilne in čutilne, tudi mislečo in hotečo moč. Zatoraj se pa tudi raznovrstnost v človeku neizmerno pomnoži: prostorno, ker človek so po prostoru veliko prostejše giblje, kakor žival; časno, ker spremembe so v človeku veliko mnogovrstniše in različniše med seboj, kakor v živali; človeku je namreč prosta volja, ktera provzroči lahko brezštevilnih sprememb v njem, brez tistih, ktere niso neposredno zavisne od proste volje, kakor so one, ki prihajajo posebno iz rastilne moči. Vse to povzdigne tedaj mnogovrstnost v enoti ali lepoto človeškega bitja rekel bi skoro neskončno nad vsa nižja bitja. Vsa ona mnogovrstnost delov in sprememb namreč, ktera se nahaja v človeški naravi, shaja se v človeški duši kot v enoti; ta kot vredovalni princip vse zedini, v njej se vse vrejeno vidi, vse enotno.

M. Da, da, zdaj mi je že jasno, kako si mislite ono raznovrstnost v enoti, kako iz te razlagate lepoto. Dopada mi. Toda do zdaj ste govorili le o lepoti telesnih bitij, med kterimi je tudi človek; a mi priznamo v telesnem človeku neumrjočega duha, kteri je enoviti princip v človeku, a tako, da ob enem tudi telesne dele veže in edini v skupno celoto, zatorej pravimo, da so s človeka odseva v telesni obliki lepota enovitega bitja, ktero je duša. Materijalist, ki taji duha in vsa dušna bitja, tudi v človeku ne prizna dušnega principa, ampak postavi ga v ono vrsto z živaljo, le da je človek nekako sovršeniše razvita žival; toraj pa tudi lepoto više od materijalne materijalist ne more spoznati, vsa lepota mu je v snovi, nje najviša sovršenost v človeku.

J. Da, materijalistu, je človek najviša lepota, in ta je golo snovna lepota, ker dušnega principa zanj ni.

M. A ker duh vendar-le biva, ne le v človeku združen z materijo v eno naravo, ampak tudi ločen od materije, kakor v čistih duhovih in v Bogu, toraj mora se govoriti tudi o lepoti čistih duhov.

J. Prav praviš, govoriti moramo tudi o teh lepoti, ktera je tem veča, čim sovršeniši so duhovi mimo telesnih bitij in človeka.

M. In čim veča je tudi v njih raznoličnost v enoti in enota, ki je v različnosti, kakor ste Vi lepoto opredelili.

J. In to se prav lahko sprevidi. Enota dušnih bitij je tako nedeljiva, da se absolutno ne dá deliti; ker je enovita in nima delov, ne dá se vničiti z nobeno naravno močjo; tudi se ne dá od dušnega bitja nič ločiti, kakor se n. pr. človeku lahko odreže roka in vendar ostane še človek. A isto tako je tudi raznoličnost delovanja in činov v čistem duhu mnogo veča kakor v človeku. Čisti duh je namreč prost od materije in zato ne tako naklonen na prostor, in se tudi v času hitreje in prosteje, zatoraj mnogovrstniše razvija. Njegovi čini so sovršeniši, ker so delajoče moči prostejše in zatoraj čilejše in bolj gibčne, kakor človeškega duha navezanega na snov v telesu; ker so bolj gibčne, zatoraj tudi v istem času več in čistejših popolniših činov doprinesó. Tako n. pr. ako hočem videti Pariz, upotrebim več dni, da pridem tja; duh pa se v enem hipu prestavi od tukaj v Pariz. Ko sva v Parizu, tedaj med tem ko jaz vidim hiše le od zunaj, a kar je za zidovi ugledati ne morem, prešine duh zidovje in vse spozná, kar je za zidovi; reči jaz sodim le po vidu, duh pa useže tudi notranje bistvo. Zatoraj je pa v čistih duhovih kakor enota tako tudi ona mnogovrstnost v enoti veliko veča, kakor v človeku, tedaj viša tudi lepota.

M. In v Bogu kako si razlagate lepoto? ker je, kakor ste rekli, lepota raznovrstnost v enoti ali enota v raznovrstnosti, vpraša se, kako je v Bogu ta enota, kako raznovrstnost?

J. Enota je v Bogu in sicer najviša, ker v njem ni sestav iz delov nikakih, ne fizičnih ne metafizičnih, vso sovršnosti v njem so on sam. Njegovo spoznanje je ob enem njegova volja in ta je spoznanje, vsak njegov čin je njegovo bistvo, je on sam ; ta najviša enota izrazi se najkrajše s tem, da se reče: Bog je najčistejše dejstvo (akt). A v Bogu je tudi mnogovrstnost. Božje bistvo je namreč jestvo samo, kot tako se da v neskončnem številu bitij posnemati in ko bi Bog stvaril na tisoče tisočev vesmirov mimo sedanjega in v vsakem postavil različen red stvarij, po vsih teh bi vendar Božje jestvo ne bilo nikakor popolnoma posneto ali upodobljeno, ker ono je neskončno in se dá v neskončnih načinih posnemati, a vso večnost ne posneti. Tako hrani tedaj Božje bistvo ukljubu svojej bistveni enovitosti vendar neskončno mnogovrstnost v končnih bitjih, v kterih se dá posneti. V tej neskončni mnogovrstnosti je Božje bistvo središče in najčistejši, najrealniši tvorni vir ali početek. In kdor bi Božjo najviše enovito bistvo pojmil ali razumel, bi v tej enovitosti ob enem spoznal tudi ono neskončno mnogovrstnost, gledal bi tedaj neskončno lepoto.

M. Res, dopade in ugaja mi popolnoma, kar pravite.

J. Vidiš toraj, opazovali smo razna bitja, rudo, rastlino, žival, človeka, čiste duhove in neskončno bitje, Boga, in v vseh našli smo enoto in raznovrstnost tem večo, čem popolniše je bitje. A prav ta različnost in enota vzbudi, kakor sem rekel, v nas dopadenje, nas mika, tako, da pravimo: to je lepo.

M. Prav; vendar pa bi Vas prosil, da mi še razložite, kaj je prav za prav ona enota v bitjih in zakaj nas tista enotna različnost toliko mika.

J. To ti hočem drug pot razlagati. Danes zapomnimo si: bistvo prave lepote je raznolična enota, ali enotna raznoličnost.

M. In po tem, hočete reči, da smemo ocenjati tudi naše umetnike, posebno pesnike.

J. Da, naše pesnike, in našli bomo v njih veliko različnosti, a pogrešali —

M. Hočete reči: enoto.

J. Da različnosti navadno no manjka, a manjka vezilne enote, ki bi posamne dele v skupno celoto vezala in skladno edinila, ki bi mnogovrstnost oživljala, kakor duša oživlja in edini vse dele človeškega telesa.

M. O prav zdaj se spominjam neke pesmi, ki sem jo nedavno bral. Saj pa imam tukaj knjigo. Pesmi naslov je: „Pri mrtvih".

J. Pri mrtvih, dovolj, dovolj. Znano mi je, imam jo še zdaj na želodci. Saj pa res, da ugaja mrtvim, ako drugo ne, vsaj naslov ji je primeren.

M. Da, nekteri udje so ji popolnoma mrtvi.

J. A drugi gotovo kruljavi.

M. Dosti takih je. Že prva kitica:

 
Razdrt, mrtev samostan,
Po njem vetrovi zvenó,
Nanj roji sedajo vran,
Pod njim menihi leže.

Premislite: mrtev samostan, razdrt in vendar nanj sedajo roji vran, pod njim pa menihi leže! Kdo jih je pokopal pod samostan, ali jih je morda ta nenadoma pod svojimi razvalinami zasul? Pa čujte dalje:

Na moje hodi roke,
Ti kost, govori mi zdaj:
Je strastno, burno srcé
Ljubilo, upalo kdaj?

Toraj kost mora hoditi in govoriti in kar je največ: mora pričati o nekdanji ljubezni, kost, mrtva kost, ki je celó v živem telesu mrtva in neobčutljiva. Res močnih vrvi treba mu, da, železnih verig, kdor si upa kost zvezati z ljubeznijo. Pač nerodna in mrzla mora biti taka ljubezen, ki se po kosteh razliva. In vendar pesnik res misli, da ljubezni ogenj res tiči v kosteh:

Zdaj kaplja mrzlo raz strop
Se spušča, tebe (kost) hladi.

In komu ni znano, da menih je že na tem svetu odmrl posvetni ljubezni in ukrotil srčne strasti? In vendar pravi pesnik:

Pač že ohladil je grob
Želenje strastnih ti dni!

Pač vsakako nesrečna misel govorili o ljubezni in strasteh in v to na pričo klicati mrtve kosti vsemu umrlega meniha. Res silne domišljije treba k temu.

J. In duša pesni?

M. Duša je v petah, koder bi je nikdo ne iskal: v petah onega na pol mrtvega, kruljavega telesa:

Menih in vendar srcé
Ti našlo mir jo, pokoj;
A kdo pač meni pové
Kdaj strast mi neha in boji

J. O Bog nas vari takih pesnikov!

M. In takih pesnij!

J. Kjer ni enote in duše, ki bi edinila in oživljala ude, ampak le debele vrvi, ki jih vežejo.

M. Oprostite, gospod doktor, kasno je že.

J. No, so nas pa že spet pesniki zamudili.

M. Lahko noč, gospod doktor!

J. Presneti pesniki!

Četrti večer.

J. Kaj novega, Mirko? Že pet dni se nisva videla.

M. Posebnega nič. Veste, da sem najraji doma in ne briga me veliko, kaj se po svetu godi.

J. Vem vem dobro. Vedno v knjigah tičiš, zamišljen noč in dan. Zatoraj pa že pričakujem, kaj mi boš prerekal o tem, kar sem zadnjikrat govoril o lepoti.

M. Ena reč mi ne more v glavo.

J. In ta je?

M. Rekli ste, da so bitja tem lepša, čim sovršeniša so, da so toraj tudi živali lepše od rastlin. To se mi no zdi prav ali vsaj zlaga so ne z mnenjem, ktero imajo v občo ljudje o lepoti. Nikdo na svetu ne bo trdil, da je n. pr. prase lepše kakor lilija, in tako bi lahko navel veliko druzih vzgledov.

J. Ne tajim sicer, da se v nekterih bitjih razodeva posebno lepota, v drugih pa dobrota. Ona so za to vstvarjena, da nam dopadajo, in nas razveseljujejo, ta pa, da jih vporabljamo v svoje svrhe. In tako je tudi v omenjenem vzgledu. Cvetice nam malo ali nič koristijo, one nas le zabavajo s svojimi barvami in z vonjavo, pravimo jim, da so lepe, ker nas mikajo, nam dopadajo. Prese pa cenimo le toliko, kolikor je zakoljemo in jemo njegovo meso, zatoraj mu pravimo, da je dobro sicer, a ne lepo, marveč grdo. Sicer pa lahko vidiš, da govore o lepoti raznih bitij sodimo navadno le po očeh. To pa, mislim, da ni prav. Ako hočemo pravo in celo lepoto kakega bitja oceniti, ne smemo soditi le po tem, kar so očem kaže, ampak gledati moramo na sovršenost bitja, kako se namreč to, v sebi vedno eno in isto, različno razvija, ali vsaj razvijati zamore.

M. Kako pa spoznamo ono sovršenost bitja?

J. S telesnih bitij povzamemo jo s čuti, med kterimi je, se ve da, vid prvi in najpoglavitniši.

M. In tako tedaj sodijo nam čuti o sovršenosti in lepoti bitij?

J. Nikako. Rekel sem, da s čuti ono sovršenost le povzamemo z reči, čuti nam vpodobijo telesna bitja in s teh podob duša posnema bistvo reči. Zatoraj pa nikakor čuti ne sodijo o sovršenosti in lepoti, ampak razum, ki po čutih pride do spoznanja reči in njihove sovršenosti. Vsi smo prepričani, da o lepoti soditi, lepoto spoznati more le kdor ima razum.

M. A mislim vendar, da že sami čuti brez razuma nam navadno nezmotljivo povedo, ali je reč lepa.

J. Jaz pa mislim, da čuti sami o sebi lepote še pojmiti ne morejo. Ali si videl na priliko, da bi se krava vstavila pred grmom lepih cvetic in jih občudovaje gledala. Ali pelji ovco v „stanze" Rafaelove ali v „Pinacoteco" vatikansko in videl boš, ali se bo za kako onih nebeških slik zanimala in postanši radovedno gledala, kakor gleda, kogar lepota mika. Zastonj boš čakal. A potrosi si soli in otrobov in videl boš, kako bo hitro zavohala in začela lizati. Zakaj to, ono pa ne?

M. Ker za otrobe in sol ima nos že vstvarjen, a za lepoto ne.

J. Zakaj pa ne?

M. Ker lepota se ne da zavohati.

J. A dá se ugledati? Ali nema ovca oči?

M. Mislim celo, da ima pet čutov, kakor človek.

J. In z vsemi petimi ne vidi in ne sliši in ne izvoha lepote? Zakaj ne?

M. Ne vem.

J. Ker nima razuma, s kterim bi jo pojmila.

M. In vendar mi ne more v glavo, kar pravite. Glejte n. pr., tukaj ugledam cvetico raznobojno: koj mi dopade, lepa je. Pri tem ni gotovo razum ničesa preiskoval in določeval, cvetica, komaj ugledana mi je dopadla.

J. Zdi se, da ne, a vendar je razum in le razum, po tem, kar so mu oči razodele, razsodil, da je cvetica lepa; on je prvi ugledal ali spoznal po očeh one lastnosti v cvetici, brez kterih ne more biti nobena reč lepa, spoznavši jih ni sicer izrečno sodil: cvetica je lepa, ker je taka in taka, a ker jo je kot tako spoznal, vzbudila je v njem dopadenje; ni rekel sicer: lepa je, a občutil je njeno lepoto s tem, da mu je dopadla. Kakor hitro duša po čutih vzre reč, koj razum zapazi skladnost med deli: vse je vrejeno po pravilu, ki veže vse v enoto, ta raznolična enota, ktero je razum duši pokazal, je objektivna lepota, ktera vpliva blagodejno na dušo, tako da ji dopade. A vse to se godi tako naglo, da se onih raznih činov ne zavedamo in tako se zdi, da to lepoto sodimo s čuti, ne pa z razumom, da lepota čutom dopada ne pa duši.

M. In vendar čuti pojmijo telesnost ali telesne reči, a v teh je tudi lepota, tedaj vsakdo bi mislil, da s telesnostjo pojmejo čuti tudi telesno lepoto ?

J. A kdor pojme kako reč, ni treba, da pojme ž njo vse njene lastnosti; reč ima več lastnosti in mogoče je, da pojmemo eno ali drugo, kolikor smo vzmožni pojeti. N. pr. zlata ura ima lastnost, da je prostorna in rumena kdor ima pa roko in oko zdravo, da vidi, pojeti mora vso uro po obeh lastnostih ; a slepec, ki no vidi, ima pa roko, pojeti jo more le kolikor ima lastnost prostornosti, ne pa kolikor jo rumena, ker kot slepec barve no moro vsprejeti. Tako je tudi pri telesnih rečeh, te imajo več lastnosti, n. pr.: so prostorne, trde ali mehke, bojne itd., ovake lastnosti čuti lahko pojmejo v rečeh, a telesnost ima lahko tudi drugih lastnosti, kterih čut ne more pojeti, in ena izmed takih je lepota, ktera je v telesnosti upodobljena. Ali ni toraj mogoče, da čuti pojmejo druge lastnosti telesnega bitja, lepote pa ne? Kaj takega zapazimo pri živalih, krava, n. pr., pride do grede lepih cvetic, jih ugleda, jame vohati, ako ugaja nosu duh, začne se pasti in ako paša ugaja tudi okusu v gobci, toliko časa je, dokler ima kaj, ali dokler se nasiti. Toraj vidiš, one lepe cvetice bile so predmet raznim čutom po svojih raznih lastnostih, vidu, ker so bile prostorne in bojne, nosu, ker so dobro dišale, okusu, ker so bile tečno. A razen vsega tega imele so tudi lastnost, da so bile lepe. In vendar krava ove lepote ni upoznala, za-njo niso bile lepe. Videla je cvetice, vohala, jedla, a lepe cvetice ji niso dopadle, ne mikale, nisi je videl pred gredo postati in lepoto cvetic občudovati. Cvetice so bile sicer predmet kravinim čutom, a ne njihova lepota. Tedaj vidiš, da se zamore reč pojeti s čuti, a vendar se pri tem lepota no vsprime. Bodi li lepota v telesnosti, to sicer pojmejo čuti, lepoto pa samo duša po razumu.

M. A zakaj bi pa ne mogel tudi čut izvestno soditi o lepoti?

J. Zato, ker lepota ne more nikako biti predmet samim čutom, kakor tudi resnica ne.

M. Kako ne?

J. Ker čuti so telesni. Telesnost pa ne deluje kakor na posamno, ona je omejena, tako, da ne more nikdar prekoračiti mej posamnosti, da bi činila splošno. Zatoraj pa ne more kakor le posamno pojeti, a nikdar ne more več posamnosti vkup pojeti v eno splošno enoto. Sensus sunt particularium. Lepota pa ni posamna. Ker ona ni v tem ali onem delu, tako da bi jo čut mogel useči, ampak razlita jo enako po vseh delih, v vseh ima, rekel bi, svojo veljavo, svoje kraljestvo; in z vseh se shaja enakomerno v eno lepoto, odvzemi lo en del reči in lepota je žaljena, ako ne celo razdjana. Zatoraj pa ona moč, ktera jo hoče pojmiti, mora ob enem vse razne dele objeti in jih v enotno nedeljivo celoto zediniti: objeti mora ob enem vso različnost in združiti jo v enoti; kaj takega pa telesni čut ne more, če je tukaj, ni tam, in če je tam, ni tukaj; a biti bi moral tukaj in tam ob enem in v enem nedeljivem činu pojmiti lepoto.

M. Se ve, da tega čut ne more.

J. In zato, ker ne more, je lepota prav za prav predmet razumu ne pa čutom.

M. čuden se mi zdi ta nauk!

J. In vendar je dosleden, tako da drugače ne moro biti po tem, kar smo do zdaj rekli.

M. Saj lepo jo predmet našemu dopadenju!

J. In to dopadenje, kaj je prav za prav? Ali jo morda kaka posebna zmožnost naše dušo?

M. Ne.

J. Gotovo ne. Kaj pa?

M. Je nek prijeten stan, v kterega duša preide; ko duši, kaj dopade je ona pasivna, nekaj na-njo upliva, ona trpi.

J. Ta trpivnost pa od kod izhaja?

M. Menim, da od lepega predmeta, kteri na našo dušo vpliva.

J. Kako pa more predmet na dušo vplivati?

M. Kako?

J. Le po zmožnostih njenih, duša ne more ni delati, ni trpeti, kakor le po svojih zmožnostih.

M. In po kteri zmožnosti vpliva lepota na dušo, tako da ji dopade, da preide v oni pasivni stan dopadenja.

J. Po razumu; ta namreč preiskuje, ali se nahajajo v reči vsi oni pogoji, iz kterih sestane lepota, gleda posamno razne dele in ko vidi vse te skladno vrejene ali zedinjene v skupno enoto, ko ugleda tedaj v raznoličnosti enoto, jo duša tako prijetno uplivana, rodi se v njej ono dopadenje; a temu roditelj je razum; po razumu mora pred duša aktivna biti, a ta vpliv trpi duša spet po razumu, ker le s tem dojme z reči ono lastnost, ktera ugledana ali spoznana takoj dopade.

M. Tako bi bila lepota tedaj predmet razuma ali spoznajoče moči v človeku? Z lepoto se ne bavi oko ne drugi čuti, ampak le razum?

J. Prav tako je. Ne misli, da je ta nauk nov. Že pri Platonu ga nahajamo. On je namreč izrečno učil, da je lepota ideja, ktera prešinja vsa bitja enovita in telesna, iz vseh odseva, a popolniše iz duhov manj iz telesnih reči. Tako tedaj lahko vidiš, da tudi Platon je smatral lepoto za predmet razuma. Vsakdo namreč prizná, da ideje ne more pojeti, kakor duh ali razum, ako je toraj lepota ideja prežinjajoča vse stvari mora biti le razumu pravi predmet. In veš, kako drugje Platon opredeli lepoto? „Pulchrum est splendor veri". Ni treba ti predlagati, dobro razumeš. A „verum", resnično, je predmet našemu razumu, kakor dobro predmet volji. Ako je tedaj lepo odsev resnice, prave lepote ne moremo pojeti kakor z razumom. Zatoraj je pa posebno srdito one pobijal, ki so mislili, da se zamore lepota pojeti s čuti in da je le to lepo, kar čutom ugaja. Pravo lepoto zamore doseči le spoznajoči duh, recimo duša z razumom.

M. Ali odobrujete tedaj Platonov nauk o idejah?

J. Popolnoma se ve da ne, a v njem je veliko resničnega, veliko več, kakor se navadno misli.

M. In kar pravi o ideji lepega?

J. Tudi to je vsekako vzvišeno in vredno občudovanja. Priporočal bi vsem leposlovcem in umetnikom posebno pa novejšim, ki najvišo lepoto iščejo v materiji, naj bi si dobro zapomnili Platonov nauk o lepoti. Pred vsem pa mislim, da Platon, kolikor ima resnice v tem nauku, po vsem potrjuje, kar sem jaz do zdaj razpravljal o lepem.

M. Kako to?

J. Ker pravi, da je lepota ideja.

M. Tedaj se zlagate z njegovo idejo lepega?

J. Da in ne. Take veljave idejam in tako tudi ideji lepega ne priznavam kakor Platon, ki je svojim idejam dal neko božjo bitnost in moč, tako da so one prav za prav stvarjajoči početek in vir vsem rečem. Ne, ideje nimajo samo svojega neodvisnega bitja; ideja je le nekaj v mislečem umu, brez tega ni nič; in ako natančneje govorimo, ideja je čin mislečega uma.

M. In ni tedaj Platon prav učil, trde, da so vse reči, da je cel svet stvarjen po idejah, da je vse živ izraz ali odsev večnih idej?

J. Prav je učil, a to je bilo napačno, da si je one ideje mislil samostojne, da si je izdelal celo kraljestvo božjih idej.

M. In te ideje bi bil moral iskati?

J. V mislečem umu.

M. In ta um?

J. V stvarniku.

M. Tako tedaj niso Platonove ideje drugega kakor misli?

J. Ktere je imel Bog od vekomaj o svetu in vseh rečeh. Kakor vsako razumno bitje, je tudi Bog pred mislil in po teh mislih vse stvaril, tako, da so misli Božje ali ideje izražene v stvareh, kakor je misel umetnikova upodobljena v umotvoru, kterega je izdelal.

M. Tedaj je vendar od onih Božjih idej nekaj v stvareh?

J. Ničesa ne, one so cele v Bogu, kakor pred stvarjenjem, tako tudi po stvarjenji; stvarem je vtisnena le njihova podoba, kakor je zvonu, kterega vlijo, vtisnena podoba njegovega modela, a model tudi potem ko je zvon po njem vlit, ostane isti kakor pred, ako prav je vtisnil svojo podobo zvonovi materiji.

M. In kako sodite po tem takem o Platonovi ideji lepega?

J. Platon je učil, da ta ideja ko samolastno bitje prešinja vse reči, tako da je v vseh ena in ista ideja lepoto, ali ena in ista lepota, ktera pa iz enih reči popolniše iz druzih manj popolnoma odseva.

M. In to je tedaj napačno?

J. Napačno, ker prvič, kakor druge idejo, tako tudi ta nima samolastnega bistva, ampak je le v Bogu, v božjem razumu.

M. Kako si pa mislite v Bogu ovo idejo?

J. V Bogu? V njem ona ne more biti nič kaj posebnega, kar bi se realno ločilo od njegovega bitja, ker v njem je absolutna enovitost, misliti mu je biti in biti pa misliti, tako tudi ideja, ki je v nas čin spoznajočega duha, je v Bogu eno in isto z njegovim bistvom, njegovo mišljenje je njegovo bistvo.

M. Kako to?

J. Eno in isto absolutno enovito bitje božje v kolikor je ali eksistira, zove se resnično, ker zamore kot tako biti predmet spoznajočemu duhu, v kolikor je samemu sebi zadnji in edini namen, zove se dobro, ker zamore kot tako biti predmet volji, v iolikor je pa absolutna enota, ki se da posneti po neskončno brezštevilnih bitjih, kterih vseh je ono neskončno nevsahljivi vir, imenuje se lepo, ker kot tako zamoremo biti predmet dopadenju. Zatoraj kaj je lepota v Bogu? Njegovo bitje, ali on sam, v kolikor ugledan ali spoznan mika ali dopade, dopade pa zato ker v njem so spozna neskončno različnost vseh mogočih bitij v absolutni enoti.

M. In v stvareh se ta božja lepota nikako ne nahaja?

J. Tudi v stvareh nekako, v kolikor jim jo je Bog kot njihov stvarnik vtisnil ali uporabil.

J. Bog, ki je absolutno jestvo sam od sebe in neskončen, vstvaril je tudi končna bitja, ktera imajo vsakako svoje posamno jestvo, tako ima vsak kamen svoje jestvo, vsaka rastlina, vsak človek itd. A to jestvo je v raznih rečeh razno, v enih popolniše, v drugih manj popolno. Gotovo je v živali popolniše kakor v rastlini, človeku pa popolniše kakor v živali. Toda v vsaki teli stvari je ono jestvo strogo določeno, tako jestvo človeško obsega bitje, rast, čut in mišljenje; jestvo rastlinsko obega le bitje in rast itd. In to določeno jestvo v kolikor je po njem stvar več ali manj deležna neskončnega jestva, imenuje se njena sovršenost, in kolikor je pa od vekomaj v božjem razumu spoznano, kot tako, ali prav za prav v kolikor je v božjem jestvu od vekomaj zapopadeno kot tako in ne drugačno, imenuje se ideja. In tako so v božjem bistvu ideje vseh končnih bitij zapopadene. In ko je Bog svet vstvarjal, izvršil je vse stvari strogo po onih večnih idejah, tako, da stvari niso druzega kakor, če smemo tako govoriti, realizirane ali vresničene ideje božje. Vsaka stvar je strogo določena po svoji ideji, tako da se od vseh strani odsevajo ideje božje, a ker so ideje božje samo jestvo božje, moramo prav za prav reči, da je Bog vsem stvarem vstvaril ali vpodobil samega sebe; toda, da so prav razumemo, vpodobil le tako, kakor umetnik vtisne ali vpodobi kamnu svoje ideje, tako da ni on sam v kamen vpodobljen, ampak le on je kamen vpodobil po svojih idejah. Ako je pa Bog samega sebe stvarem vpodobil, morajo te biti njemu nekako podobne. In res, vsaka stvar, v kolikor je, je resnična, zatoraj more biti kakor Bog predmet spoznajočemu razumu; vsaka stvar je drugič dobra, ker vstreza več ali manj svojemu namenu in ni je stvari brez namena, in kot dobra zamore biti, kakor Bog, predmet volji; a tretjič je tudi vsaka stvar nekako lepa, ker je enota v različnosti; enota, ker vsaka stvar, v kolikor je stvar, jo ena in se prav zato loči od druzih; jo tudi raznolična, kakor sem že dokazal; zatoraj je vsaka stvar več ali manj lepa in zamore kot taka biti, kakor Bog, predmet našemu dopadenju. Vidiš toraj, vsaki stvari je vpodobljena božja ideja in le toliko zamoremo govoriti o lepoti kake stvari, kolikor vgledamo ali pojmemo v njej ono idejo. Ideja je pa čin mislečega duha, je misel in kot tako je ne more pojeti čut, ki je telesen; zatoraj pa tudi ne more biti lepota nikoli predmet čutom, ampak le mislečemu duhu, le razumu.

M. Po tem takem lahko razumem, koliko resničnega ima Platonov nauk o ideji lepega.

J. Resnično je to, da iz vseh reči odseva res nekaj idealnega, česar ne more pojeti čut, a napačno je to, da prešinja vse reči ena in ista ideja lepega, ali ena in ista lepota. Napačno tudi, kakor sem že omenil, da je ta ideja nekaj samolastnega, absolutnega. Vsaka reč je sicer lepa, ker ni je reči, ki bi ne bila stvarjena od Boga, a Bog stvarja vsako reč po svojih idejah; toda vsaka reč ima svojo lepoto, kakor ima svoje jestvo, zatoraj je tudi vsaka za-se lepa več ali manj, kakor je jestvo njeno več ali manj sovršeno.

M. Tako tedaj ne moremo govoriti o lepoti, kjer ni ideje?

J. Nikako ne.

M. In pri naših umetnikih?

J. Pogrešamo večkrat pravih idej.

M. A zdi se mi, da toliko več nahajamo surove telesnosti.

J. Surove telesnosti? Recimo vpolzle poltosti, ki le čute mika, a duha pusti praznega, srca ne gane.

M. O res, zdaj še le mi je jasno, kar sem že večkrat sam skusil. Ti naši pesniki večkrat prav gladko pojo in božajo uho, a ne za razum in srce. Komaj slišavšemu prijetni glas vse je spuhtelo, ostalo nič.

J. Ker ni idej, ktere bi vzprijel razum, čutilo srce. To je umetnost našega materijalističnega veka, ki taji duha in vso ono idealnost, zatoraj se valja po umazani snovi, kar čutom dopade, to peva, to si uporablja, da se le čut napase, viših potreb naš vek ne pozna. Zatoraj pa ta naša umetnost na prvi pogled kar omami in čute tako rekoč vpijani; a kakor hitro začne duh na umotvorih sebi hrane iskati, pravim, iskati idej, ne najde je, zatoraj se nevoljen obrne od takih umotvorov, ki nimajo paše, kakor za čute, in bolj ko gleda in preiskuje, bolj ga mrzi. Bil sem pred leti na svetovni razstavi v nekem velikem mestu, in imel sem priložnost, opazovati najnovejših umetnikov umotvore. Res, da more človek občudovati živost in mičnost bojev, po vsem elegantno izvršeno obliko in nehote je oko s prva kar očarano, a duha ni, ideje ni; duh ostal mi je prazen, na zadnje sem rekel, da gorje mu, kdor je obsojen, natanko pregledati in oceniti kako razstavo naših materijalističnih umetnikov brez duha in idej. In prav v takem zlogu rekel bi, so sezidana tudi naša najnovejša mesta. Bil sem že nekterokrati v svetovnem mestu, ki slovi nekaj let sem kot eno najmoderniših. In kaj vidiš? Ravne ulice, dolge, kar nese oko, hiše velikanske, zidane v kvadrat, druga drugi enaka kakor jajce jajcu, pri vseh enaka okna in vrata, in tlak in vse drugo, tako, da kdor vidi ono, bi popisal lahko vse druge. In kak vtis naredi vse to? Ko človek prvič ugleda, kar ostrmi, prizor jo velikanski, da omami; a ko hodi dalje in gleda in preiskuje, povsod zapazi, kar je že videl in kar je nanj s prva tako močno vplivalo, spremeni so mu kmalo v suho zoperno enoličnost, kjer ni duha in življenja. In zadnjikrat vera, ko sem bil v onem mestu en teden, sem se dolgočasil, da sera sklenil, nikdar se ne več tje vrniti. A kako vse drugačna je umetnost preteklih stoletij? In ker sem že govoril o naših modernih mestih, omenim naj, kako vse drugače je vplivalo neko staro mesto na-me. To mesto je Rim. Si moreš misliti, kako željno sem pričakoval, da bi enkrat ugledal večno mesto. In kaj sem dočakal? Komaj sem stopil s postaje in začel hoditi po ulicah Rimskih, rekel sem: Kaj to je Rim? In že bi se bil skoraj kesal, da sem prišel v Rim. Ali glej, preteklo je nekaj tednov, med tem sem si nekaj natančneje ogledal mesto, njegove spominke in umotvore, in bolj ko sem ga spoznaval, bolj mi je rastla želja dalje ga spoznavati, in tako se mi je priljubil Rim, da mi ni bilo mogoče se ločiti od njega. Te različne vtise primerjavši zapisal sem tedaj v svoj dnevnik: Prava lepota se ne pokaže hitro, ampak je s prva skrita in se le počasi razodene. Primerjaj moderno umetnost s starejšo. Moderna mesta, poslopja, umotvori omamijo oko in čute na prvi pogled, a duha ne vzdramijo, ne oživijo, ker so brez njega. Prava lepota je čutom skrita, so jim ne približuje, ker ona ni telesna, njo bistvo je ideja, ktere čut no more pojeti. Prava lepota, skrita čutom s prva ne dopada, a bolj, ko jo jame duh po čutih spoznavati, bolj se mu razodeva in ga mika, tako, da se je ne more nikoli nagledati, kakor neprava lepota, upodobljena v naših materijalističnih umotvorih, s prva dopada, dokler sami čuti pojmejo, a ko začne duh soditi, se mu začne studiti, ker ne najde v njej nič sebi sorodnega, nič duševnega. Tako v dnevniku. Da, da čutom preveč ustrezajo naši umetniki; vse je pri nas tako svitlo, tako bojno mično, a vendar tako ubogo v idejah. Kako vse drugače pri umotvorih prejšnjih stoletij? Res, da ni oblika pri njih tako lično izražena, a kako mogočna je ideja. Kako radovedno sem stopil prvikrat v imenitno Sikstinsko kapelo. Mislil sem bil, da najdem tu nebesa na zemlji. A kako sem se varal, ko vstopivši ugledam štiri gole zatemnele stene, na kterih je komaj s prva oko spoznalo glavne poteze nekih slik. Kaj to zidovje, sem si mislil, vabi celi svet v Rim? Je to ono neumrljivo delo Michel Angelovo? In prav to je bilo, to očesu tako neznamenito. Počakaj prijatelj. Ustavi se pred uhodno steno, vzdigni oko, opazuj in glej. Tli imaš poslednjo sodbo Michel Angelovo. Stoj in glej, gor in dol, na desno in na levo. Pridem k tebi za eno uro in še to najdem zamišljenega, da še ne čutiš mojega glasu; oko pa ti je kar navezano na mrtve podobe, a z očesom plava ti duh po steni sem ter tje, toda kmalo predere steno in vse telesne spone in vzdigne se v nebeške višine; tam gleda Kristusa sodnika, Mater Božjo in svetnike; potem vsplava dol na dolenjo stran in gleda vstajenje, in na desno, in gleda pravične, in na levo, in gleda Karona z ladijo, kako prepeljuje vstale čez reko. Na tem malem prostoru vstajenje; pekel, nebesa; in glej, vse skrivnosti življenja in smrti, greha in odrešenja; glej tukaj Stvarnika, človeštvo, pravico in milost! Na tem majhnem prostoru, koliko idej, da bi cele tedne premišljeval, cele knjige spisal. Tu so ideje, tu je prava lepota! Potem pa pojdi, postoj pred sliko enega naših materijalistov, boš videl, ali ti bo vsplaval duh v višine; ne, da, celo poltost človeških udov, tako zapeljivo upodobljena, lahkomišljeno polzlo izražena konverzacija, globoko žaljen nravstveni čut, vse to objelo bo duha še bolj v spone poželjivosti in no le povzdignjen, ampak ponižen, potrt in osramoten se bo obrnil od takega umotvora. To je lopota brez idej!

M. Hvala Vam, g. doktor, da ste mi vse to razjasnili. Odslej hočem pri umetnikih pred vsem idej iskati.

J. Da, da, idej.

M. In preiskovati ali jih imajo in kakih imajo, potem pa, ali ideje v primerni obliki uporabljajo.

J. In kjer ne boš našel idej?

M. Obsodil jih bom, da ne poznajo prave lepote, da niso umetniki,

J. ampak rokodelci,

M. kovači.

J. A danes, kakor vidim, smo se preveč zamislili; pol ure pred zahodom sva prišla semkaj, in sam ne vem, kdaj je solnce zašlo in se stemnelo.

M. Da, popolnoma temno je že. A kako čisto je danes ozračje, kako živo migljajo zvezde.

J. O da bi se vsaj v tem nebeškem zrcalu spogledali naši umetniki in navzeli se malo više idealnosti, ki bi jih vsaj nekaj povzdignila nad zemsko nižavo!

M. Bog daj!

J. Na svidenje, Mirko!

M. Lahko noč, g. doktor!

Peti večer.

M. Danes sem Vas že težko pričakoval gospod doktor.

J. Imaš pa že kaj posebnega?

M. Prav važno reč, sem rekel, da Vas bom vprašal. Včeraj sem namreč bral znanstveno razpravo o nemškem slovstvu in posebno o novejših nemških klasikih; pisana jo od slavnega učenjaka, ki dobro pozna nemške pisatelje. Ta namreč trdi, da Schiller ni delal razločka med lepoto in umetnostjo in da druge lepoto ne pozna nego li ono, ki se mu razodeva po umetnosti.

J. In ti?

M. Prosim, potrpite. To bravši nisem mogel verjeti, hotel sem se sam bolje prepričati. Vzel sem v roke Schillerja, čitati sem začel najpred njegovo pesen: „Die Künstler", kjer sem mislil, da najpred najdem izraženo pesnikovo mnenje o tem vprašanji. In nisem se motil. Rekši med družim, da umetnost je le človekova lastnina, ogovarja dalje človeka:

Nur durch das Morgenthor das Schönen
Drängst du in der Erkenntniss Land.

Kar je pred imenoval „Kunst", zdaj imenuje „Das Schöne". In, lepota, ktero nam kažejo umetniki in tukaj uživamo, zdi se, ni mu drugo, kakor resnica sama, ktero bomo enkrat gledali. Eno in isto, kar nam bo enkrat spoznajočim resnica, nam je zdaj čutečim lepota. Evo:

Was wir als Schönheit hier empfanden,
Wird einst als Wahrheit uns entgegen gehen.

V tem življenji lepota, v prihodnjem pa resnica, a ne več lepota. Ne tajim sicer, da se dajo te besede pesnikove tudi drugače razlagati, a prav zarad tega sem se hotel še boljše prepričati. V ta namen sem jel prebirati njegova pisma „Ueber die ästhetische Erziehung des Menschen", in res našel sem tukaj ono misel jasno izraženo. Tako pravi n. pr. v pet in dvajsetem pismu, da ako so s tega vidnega sveta preselimo v nevidni, duševni svet, tu ne najdemo več lepote. „Die Schönheit, die wir suchen, liegt bereits hinter uns, und wir haben sie übersprungen, indem wir von dem blossen Leben unmittelbar zu der reinen Gestalt und zu dem reinen Objekt übersprungen". In da mu res v goli duševnosti (Geisterwelt) ni lepote, ampak le v kolikor je ta združena s telesnostjo, razvidimo iz tega, da pravi v istem pismu: „Ein ganz vergebliches Unternehmen würde es sein die Beziehung auf das Empfindungsvermögen von der Vorstellung der Schönheit absondern zu wollen; daher wir nicht damit ausreichen uns die eine als den Effekt der anderen zu denken, sondern beide zugleich und wechselseitig als Effekt und als Ursache ansehen zu müssen." Kakor vidite, da Vam jih nepopačeno navedem. Mislim, da je veliki pesnik dovolj jasno izjavil svojo misel.

J. Da da, Mirko, znan mi je že ta nauk, a ne le Schiller sam, ampak tudi drugi tako menijo.

M. In Vi?

J. Jaz sem že jasno in odločno izjavil svoje mnenje o tem vprašanji; mislim, da po vsem, kar sem že govoril o lepoti, ne moreš več dvomiti, kaj, jaz o tem mislim.

M. Da, rekli ste in dokazali, da so vse reči lepe več ali manj, kakor so več ali manj sovršene.

J. In to izrečno trdim: vse reči, vsa bitja so lepa, kakor so dobra in resnična. Lepota se ne nahaja le v telesnostih, ampak v čistih duhovih, lepota, in sicer najpopolniša, je tudi v najvišem bitji.

M. In vendar veliko jih je, ki neto poznati ni govoriti o drugi lepoti, kakor o listi, ki je v telesnosti.

J. In to je po vsem napačno. Tudi Platon popolnoma potrjuje moje mnenje, govoreč ne le o telesni, ampak tudi o dušni lepoti. Posebno, natančno in temeljito razpravlja to reč v svojem. Pravi namreč, da se lepota najpred spozna v telesnosti in sicer v posamnih telesih, pa tudi v raznih, kolikor si je po vseh sorodna. Po tem, da se spozna tudi lepota, ki se nahaja v duši in ta se ima više ceniti, kakor telesna. Te so njegove besede, ktere sem si dobro zapomnil. Da imamo človeka ljubiti akoprav nima mikavne postave, a ima pa ljubeznjivo dušo. Lepota, da se razodeva tudi v človeških postavah in v nravstvenih dejanjih, lepota tudi v znanostih; tako se razliva lepota po vseh rečeh, pa tudi po vsem, kar človek počenja, ali vidno ali nevidno, duševno, in kakor pravi ta filozof (umoslovec): vse lepo si je med seboj sorodno. Tako vidiš, da je Platon tudi duhovnost smatral za lepo, ne le telesnosti. Ako je pa to res, potem nam ne bo težko odgovoriti na to, ali je kak razloček med lepoto in umetnostjo, ali smemo o lepoti govoriti le pri umotvorih ali tudi drugje.

M. Kako mislite to?

J. Vsak pravi umotvor je sicer lep, a ne vsaka lepa reč je isto tako umotvor. Prvič moramo pri umetnosti vselej iskati kaj telesnega, kar kakorsikoli vpliva na enega ali več naših čutov. Zatoraj pa bitje netelesno ne more biti samo na sebi umotvor, akoprav je lepo. Tako n. pr. misel ali ideja, ktero je spočel velik mož, more biti lepa, vendar nikdo ne bo je imenoval umotvor, dokler ona ostane v njegovem duhu; brž, ko jo upodobi v marmor ali na platno z barvami ali jo izrazi v obliki gladke pesmi, rekli bomo: tu imamo umotvor. Toraj je prvi razloček med lepoto in umetnostjo to, da le lepota zamore biti brez umetnosti, a prava umetnost nikdar brez lepote, ktera se v umetnosti telesno razodeva ali upodoblja.

M. Potem takem toraj tudi Schiller ne pravi prav, trdeč, da je v umetnosti vsa lepota.

J. Umetnost je le služabnica lepoti, njena naloga, njen namen je lepoto čutno upodobljati, zatoraj pa mora biti in je ta tudi brez umetnosti,

M. Toraj umetnost je lepota čutno upodobljena.

J. To ni še zadosti, da dobimo pravi pojem o umetnosti. Lepoto v telesnosti upodobljeno nahajamo tudi drugje, ne le v umetnosti. Vidna narava, ki nas obdaja, je gotovo lepa, a nikdo ne bo trdil, da je ta lepota umetna; lilija je lepa, lepo petje slavčevo, in vendar vsakdo priznava, da taka lepota, da si čutno izražena, ni umetna. Zatoraj ima umetnost še drugo bistno lastnost; ona ni namreč proizvod naravno tvarjajočih moči, tudi no Stvarnikov, ampak le človekov. Tako n. pr. človek, kteri je bil prvi stvarjen, in tisti, kteri se dandanes po naravni poti rodi na svet, nam čutno upodoblja lepoto, a vendar ne ta ne oni prvi človek sme se imenovati umotvor; ako pa kdo izreže iz kamna človeško podobo ali človeka naslika z živimi boji na platno, glej, rekli bomo, ta človek je umetniški človek, to je umotvor. Zatoraj je umetnost nekaj čisto človeškega, tako da ima prav Schiller pevajoč o človeku:

Im Fleiss kann dich die Biene meistern,
In der Geschicklichkeit ein Wurm der Lehrer sein,
Dein Wissen theilest du mit vorgozog'nen Geistern,
Die Kunst, o Menscch, hast du allein.

M. Prav dobro razumem, zakaj more biti umetnost le človeška. Ako je namreč umetnost lepota čutno upodobljena, je naravno, da je ne morejo imeti ne živali, ne Čisti duhovi; živali ne, ker v umetnosti izrazajoči lepoto je ideja eden bistvenih delov; ideje pa brezumna žival ne more pojmiti; čisti duhovi, ker pojmijo lepoto brez čutov; človek sam je iz telesnosti in duše sestavljen v eno bitje, in sicer tako, da duha pojmi druge stvari le po čutih in je dušni razvoj odvisen od čutov, akoprav ima duša lastno moč, s ktero zamore tudi neodvisno od Motnosti delovati. Dazamore toraj človek kot telesno-dušno bitje pojmit lepoto, mora mu biti čutno upodobljena, lepoto brez telesnosti doumeti more le duh, a ne človek. Tako tedaj umetnost popolnoma ugaja človeški naravi, je pa tudi zarad tega čisto človeška.

J. Da, tako je, kakor človek s telesom stoji v vidni naravi in z dušo sega v idealni svet, tako ima umetnost primerno človeški naravi svojo čutno stran, po kteri jo pojmejo čuti, a tudi idealno, po kteri jo pojme duša; tako se toraj v umetnosti lepota poniža v čutni obliki do čutnega človeka, da mika in vabi dušo iz nizke čutnosti v idealne višine, v kraljestvo duhov. Toda akoravno je umetnost čisto človeška, vendar pa je z vidno naravo v najoži, neločljivi zvezi. Umetnost namreč čutno upodoblja lepoto, a tako upodobljeno lepoto nahajamo že v naravi; tu je sam Stvarnik svoje ideje telesno ali čutno upodobil; zatoraj je pa narava umetniku, rekel bi, nezmotljiva učiteljica in voditeljica, ktera ga uči in kaže, kako se ima lepota čutno upodobljati. Zakoni prave umetnosti izraženi so že v naravi, in le oni je pravi umetnik, ki jih zrni brati in tolmačiti. Najsovršeniša stvar pa in najlepša v vidni naravi je človek. V druzih vidnih bitjih nahajamo namreč tako rekoč le nek sled uporabljajočih idej Stvarnikovih, v človeku pa biva misleča in hoteča duša, živa podoba Stvarnikova, ki tvarja in oživlja telo, tako se v človeku čutno odseva dušna lepota, kakor v nobenem drugem vidnem bitji. Zatorej je bila pa tudi človeška narava vsem umetnikom predmet posebne pozornosti in posnemanja, ker v njej so našli skupno združena vsa pravila, kterih se mora vsak umetnik neobhodno držati, v njej najpopolniši in lepši proizvod Božji v vidnem stvarjenji. Tako je smatrala grška umetnost človeško podobo kot najpopolnišo obliko za upodobIjenje najviših vzorov in celo samih nebeških bogov in radi tega dospela je tudi do najviše sovršenosti.

M. Hočete toraj reči, da prava umetnost mora posnemati naravo. Spominam se zdaj, kar sem nedavno čital, da je namreč Aristotel umetnost smatral kot posnemanje narave. Vam toraj popolnoma ugaja ta Aristotelov nauk?

J. Prav popolnoma ne, vsaj tako ne, kakor ga hote nekteri razumeti. Vsekako pa je Aristotel s tem izrekel imenitno resnico; da bi jo le hotli prejeti vsi umetniki.

M. V kakem smislu se Vam zde toraj resnične Aristotelove besede?

J. Da, pravi umetnik mora res posnemati naravo, ne sicer tako, da bi ne smel iskati viših idej in vzorov, kakor jih nahaja v vidni naravi, a posnemati mora način, v kterem vidna ali čutna narava predstavlja lepoto ali jo upodoblja. Način, pravim, način, in to je važno prevažno v umetnosti.

M. Kaj uči tedaj narava, ktero ima umetnik posnemati?

J. Vse kar nam vidna narava predstavlja, se nahaja in vrši v prostoru in času. V prostoru, ker vidna narava sestavljena je iz telesnih bitij, a telesnost obstoji iz delov, kjer je pa sestava iz delov, tam mora biti prostornost, ktera ni mogoča brez prostora. V času, ker v vidni naravi je vedno pretvarjanje, vedna sprememba, reč se rodi ali nastane, raste ali se množi in gine ali se raztvori: sprememba pa se godi le v času. Zatoraj sta čas in prostor, rekel bi, bistveni obliki, v kterih biva in se razvija čutna narava in se javlja našim čutom, po teh pa naši duši. čas in prostor, ti dve obliki izvolila si je tudi umetnost, ker njena svrha je, kakor smo rekli, telesno ali bolje čutno upodobljati človeku lepoto; zatoraj se mora kot taka priličiti čutnosti, vresničiti se v obliki časa in prostora.

M. In zarad tega, mislim, se tudi umetnost deli v slovesno in obrazno. Ona nam upodoblja lepoto prostorno, ta pa časovo, ona nam jo kaže v prostoru, ta v času.

J. Da, tako je, to vsakdo prav lahko razume. A ta resnica tako naravna in jasna, je za umetnike tolike važnosti, da bi jo morali vedno pred očmi imeti; strogo bi morali vedno ločiti med slovesno in obrazno umetnostjo.

M. Kako to menite?

J. Ne imeli bi potem toliko pesnikov, govornikov in romanopiscev, ki poslušalcu ali čitatelju tako pridno obrazijo, akoprav nimajo ne barv v roki in se niso v nobeni akademiji učili obrazovanja.

M. Ne razumem Vas.

J. Obrazniki bi namreč morali vedeti, da njihova umetnost predstavlja lepoto v prostoru, pesniki in leposlovci morali bi še bolj si zapomniti, da njihova umetnost se ima že po svojem bistvu razvijati v času. V prostoru se znajdejo reči ena zraven druge, v času pa vrste se ena za drugo. Obraznik razvrsti tako rekoč razne dele prostorno in jih zedini v enotno celoto, ktero vstvari vredovalna oživljajoča ideja njegova; pesnik pa razvrsti jih časno, enega za drugim, a tako, da vse objema in edini v enoto ideja, ktero jim vtelesi ali vpodobi. Umotvor obraznikov stvarjen je za oko, ker to zamore pojmiti prostornost; pesnik pa peva za uho, ker to more vsprijeti čutne vtise, časno drug za drugim se vršeče. Ni mi namen govoriti veliko o obrazni umetnosti, veče važnosti se mi zdi posebno za nas slovesna umetnost, ker pesnikov in drugih leposlovcev, hvala Bogu, ne manjka med nami. Zatoraj rečemo, da bi vendar imeli takih pesnikov, ki pevajo za uho, a ne za oko. Vsem pesnikom, kakor tudi govornikom in drugim, ki hoté z besedo zabavljati, svetoval bi, naj bi večkrat dobro prečitali in premislili, kar je o tem pisal Lessing v svojem Laokoontu. Pesnik vporablja za vpodobljenje lepote besede, a besede se izgovarjajo, kakor tudi slišijo ena za drugo, ne pa ena poleg druge. Slovesnemu umetniku je čas vpodobljajoča oblika, čas je pa po svojem bistvu vprememba, kjer je pa prememba, ni miru ali stalnosti, ampak tek; tako tudi pesnik ali kterisikoli drug slovesen umetnik ne sme nikdar predolgo na enem in istem mestu ostati, ampak mora tako rekoč neprenehoma se gibati, svoje dejanje naravno razvijati. Zatoraj pa se močno pregreše oni pesniki in pripovedovalci, kteri preveč opisujejo. Tu imaš lep prizor pomladanske narave; koliko se trudi naš romanopisec, da vse natanko popiše, kar se tu nahaja; cvetice bele, modre, rudeče, petelinčki, vijolice, drevje cvetoče, bučele med nabirajoče, potočič, ki se vije po travniku, v njem vzorna voda, v vodi ribice, je spet lipa, v njenih vejah slavček itd. itd. Mislim, da nobena druga reč človeka bolj ne utrudi ali dolgočasi, kakor tako opisovanje; zdi se mi, ko kaj takega čitam. kakor da bi slišal urino nihalo mahati: tek, tek, tek, tek. Sem ter tje vodi tak pesnik človeka, kakor da bi mu zaukazoval svoje polje, a ne premisli toliko, da to razkazovanje ni resnično, da bi človek reči mogel zares videti z očmi, ampak vrši se nelastito z besedami, kterih ne more videti z očmi, ampak le slišati z ušesi. Naj se pesnik ne ustavlja predolgo na istem mestu, in naj ne uklepa tako ušesa in ž njim duha v meje prostorove, ker uho ni vstvarjeno, da vsprijema prostornost in telesa, ki so v njej, ampak premembe, ki se s časom in v času vrše. In ako že hoče pesnik ali pripovedovalec popisovati, naj to kratko opravi, ali naj pa popisovanje spremeni v povest ali prav za prav v zgodovino one reči, ki jo ima popisati. Tako Homer, ki hoče kaj povedati o kraljevi palici, nam ne našteva posameznih njenih delov, ampak njeno zgodovino, kako je nekdaj na gori rasla, potem je bila odsekana, okleščena, obrezana in celo mojstra imenuje, ki jo je ogladil in okoval. O Agamemnovi palici nam pripoveduje, da jo je okoval sam Hefajst, ta jo je dal Zenu, Zen Hermu, ta spet Pelopu in Atreju, Atrej umirajoč dal Tiestu, ta Agamemnonu, da bi ž njo vladal. Pesnik tudi telesno ali prostorno lepoto, ktero misli opisati, lahko stika s človekom in jo tako oživi in za svojo umetnost pretvari; tedaj je najprimerniše, da nam omeni, kako je ona telesna lepota vplivala na človeka in iz tega učinka jo z malimi besedami lahko bolje spoznamo, kakor, da bi nam jo najnatančniše opisal. Homer nam hoče povedati, kako lepa je bila Helena, ona Helena, zarad ktere se je vnela dolga pogubna vojska trojanska. In kako nam jo popiše? Na zidovji trojanskem zbrani so se starešine trojanski, starci, kteri so radi starosti orožje že odložili. Prikaže se Helena, ugledavši jo začnejo začudeni drug drugemu šepetati: Ni zameriti, da Trojanci in Ahajci zarad take ženske toliko trpe; podobna je neumrljivim boginjam. Tako Homer. Kako pa, ako bi enega naših romanopiscev postavil na zidovje trojansko? Ta bi ti na dolgo in široko opisal roke in obraz in oči in čelo in lase in zobe itd., potem ti našteval ves kinč od pet do glave, vse na drobno, tako da bi so zdelo človeku beročemu, kakor da bi bil v ženskem bazaru, kjer je na prodaj postavljeno lepotičje žensko. Ni težko razodeti, kdo je prav zadel. Kako se zamore lepšo naslikati ženska lepota, ako se sami starci, kterim se je ohladila kri, ulegle se strasti, začudeni ozirajo za-njo in se jim ne zdi preveč, da seje zarad nje vnela večletna krvava vojska?

M. Da, zdaj mi je jasno, zakaj mi niso mogle nektere pesni nikako dopasti, ampak me dolgočasilo, da jih večkrat še prebrati nisem mogel.

J. Gotovo največkrat zaradi tega, ker pesniki dolgočasijo s tem, da hočejo posnemati slikarje. Opisovanje prepusti naj pesnik obrazniku. Ta namreč v svesti si, da njegov umotvor je namenjen očesu ne ušesu, izbere si iz dejanja ali iz osebe, ktero misli vpodobiti, en trenotek; in tako reč ali dejanje obrazi tako, kakor je le tedaj, oni trenotek; kakošno je bilo pred onim trenotkom ali pa bo kasneje, ne more vpodobiti, ker stavlja mu tú mejo njegova umetnost sama, ki je navezana na prostor, v kterem se znajdejo reči v kolikor so ena poleg druge, ne pa ena za drugo.

M. Po tem, kar ste mi danes razlagali, hočem zopet kaj brati iz našega slovstva, saj prav zdaj bom imel nekaj časa; te dni smo prosti; prav želim se zopet odahniti od težavnega šolskega dela in se malo razvedriti med domačimi glasovi.

J. Le pazljivo beri in uporabi, kar sem rekel; upam, da mi boš zamogel navesti vzgledov.

M. Lepa hvala Vam g. doktor!

J. Lahko noč, Mirko!

Šesti večer.

M. Rekli ste zadnjikrat, gosp. doktor, da med obraznikom in pesnikom se nahaja velik razloček.

J. Da, velik, bistven razloček. Da ta razloček še bolje spoznaš, hočem ti danes brati nekaj iz svojega dnevnika. Bil sem v Rimu, 11. septembra. Ta dan obiskal sem Lateran. Kar me je tù posebno mikalo, so kipi dvanajsterih aposteljnov v lateranski baziliki postavljeni v nišah na stebrih, ki drže srednjo ladijo. Največ pa sem se vstavil pred kipom, ki vpodoblja sv. Andreja s križem; dopadel mi je zelo. Napisal sem to-le: Sv. Andrej željno objame križ z levico in so zamišljen nanj nasloni. Obraznik je tedaj iz življenja Andrejevega izbral le en trenotek, saj več jih prostorno ob enem ne moro vpodobiti, ker razni trenotki značijo spremembo, sprememba pa se ne more v prostoru vpodobiti, ampak v času, kar se godi z besedo. In ovi trenotek nam predstavlja svetnika, kako po večletnem delovanji pride do križa, kterega je celo življenje navdušeno oznanjeval, toliko zanj trpel. Vsekako je umetnik srečno izbral, a še srečniše kar je izbral, vpodobil. On jo namreč tudi nekako prekoračil tesno spone prostornosti in podaja že roko pesniku. S tega gorečega objema križevega namreč bere se preteklost, bere so tudi prihodnost. Kdo ne vidi tù dolge želje svetnikove vendar enkrat spolnjene? Po čemur je vedno srčno hrepenel, dosegel je. Kako sladko je na križi umreti s križanim Zveličarjem! Zatoraj pri objetji križa zatisne oči, zatisne jih prav za prav vsemu svetu in kar zamere na svetu človeško srce mikati. Zatisne jih in obrnivšo se od vsega nagne se na križ in se sladko vanj zamisli; ktera moč ga bo od njega odtrgala? A bere se tudi prihodnost Andrejeva. Stoječemu pred kipom zdi se Andreja slišati: Vendar te enkrat imam, o sveti križ, ne pustim te, ne, sprejmi v svoje naročje učenca Tistega, ki je na tebi za-me umrl. No pustim te, na tebi moram umreti, ti me k njemu pripelji! In da bi umetnik no vbranil pogleda v prihodnost, vpodobil nam je Andreja, kako križ objema, a ni nam ga hotel na križ pribiti in tukaj njegovega trpljenja na najvišem vrhunci pokazati, ker to storivši bi bil prestrigel domišljiji perute v bodočnost; tako pa iz gorečega objema svetega križa domišljija ugleda prihodnje križanje in slavno smrt. In tako je tedaj obraznik prekoračil meje prostornosti, po svoji umetnosti navezan na prostor, vendar nam razkriva prošlost, odkriva bodočnost. Tako je pa umetnik dosegel ves vzor svoji umetnosti, najviše, kar se da doseči, ker slikar postane tukaj nekako že pesnik in obraznost zedini s slovestnostjo ter tako opomni pesnika, kako naj on opeva Andrejev križ: naj so raztegne po času, kakor je on čas vklenil v prostor; a raztegnivši po času naj vendar ob enem ne zabi na prostor. Ako bo hotel toraj pesnik slaviti Andreja s križem, ne bo smel ostati v prostoru z obraznikom in popisati, kako je Andrej naslonjen na križ, kako zamišljen stoji itd., ampak moral bo iz prošlosti razvijati, kako je povsod križ pridigal, kako je prišel v Ahajo pred prokonzula, kako je obsojen na križ nezmerno se veselil; prišedši pa pevec v svoji povesti do željnega objetja križevega, prišedši, pravim, do sliko, no bo smel nikako preveč postati tam, kjer slikar stoji, ampak dospevši do onega ginljivega trenotka, kterega mu obraznik vpodoblja, naj hiti memo podobe, da se prostoru no vda in tako postane i sam slikar; naj hiti s povestjo v bodočnost ktero mu pomigne slikar, naj jo popiše kakor je popisal prošlost, ker obraznik sam ne more ne one ne te opisati, nepremično vklenen v prostorove meje. In ako se bo pesnik predolgo mudil pred obrazom, omamila ga bo njegova mičnost, začel bo gledati in z besedo slikati, pozabivši, da uho ne more vzprijeti najlepše slike. In ako prav doseže slikar najviše slavo s tem, da vklene v svoj prostor kolikor mogoče tudi časnih sprememb, je vendar nasprotno za pesnika prav nevarno časnost prestopivšemu bivati v mrtvi prostornosti; nevarno pravim, ker je težko tedaj pesniško dostojnost ohraniti in prav redek je, da bi se mu posrečilo, in ako se mu, vreden je imena pesnikovega. Tako v mojem dnevniku. Zatoraj pa, da še enkrat ponovim, bodi nam glavno pravilo: ostani vsakdo pri svojem; posebno pa, kar je za nas najvažniše: pesnik izogibaj se sporednega obrazovanja in pripusti ga obrazniku. In ako že mora opisovati, naj ne zabi, da je pesnik, pesni pa se ne dajo videti, ampak le slišati. Tedaj mora pa svoj predmet primerno prestvariti v pesniško obliko, sporednost presnoviti v postopnost, mrtvi prostornosti vdihniti življenje, najlepše s tem, da ji vpodobi delujočega ali čutečega človeka. To pravilo zdi se mi v pesništvu prvo in tako važno, da je od njega zavisna prava velikost in slava pesnikova.

M. Tudi jaz sem o tem popolnoma prepričan, pesem, ktera temu pravilu ne zadostuje, ne more dopadati. In kakor sem Vam obljubil, prebral sem te dni še precej naših pesnij, da bi jih ocenjal prav s tega motrišča (stališča). Prinesel sem celo nektere pesnike s seboj.

J. Da, da, že pred sem zapazil, da imaš nekako natlačene žepe.

M. Najbolj pusti zde se mi oni pesniki, ki se v vsaki ali vsaki drugi pesni sprehajajo po lepi naravi: cvetice, potok, v potoku ribice, na nebu solnce, pod solncem oblaki, v zraku ptice in metulji; po noči pa luna, z luno pa zvezdice in danica in zarija itd. itd.; zdi se beročemu, kakor da bi se sprehajal po kaki galeriji, kjer so razstavljene same „gengre" kterih novejših obraznikov. Glejte n. pr. tukaj pesnika, kteri je že precej pozabljen med nami; zatajil sem se toliko, da sem površno prečital okoli trideset pesnij, in med temi našel sem jih petnajst, kjer pesnik omenja cvetja ali cvetic ali cvetenja; v drugih pa skoro povsod pride luna ali zvezde, povsod skoro ptice. Evo, eno samo:

 
Večer.
Lej! solnce že niže zahaja,
Že jemlje od zemlje slovó.

Za verhe zelenega gaja
Bo skoraj bo skoraj zašló.

Mrači se že, tiho doline
Temniti se log je začel;
Zlate se snežnikov višine
Ki žark jih je zadnji objél.

Zapérajo krone cvetice,
Odéva jih rosa in mir;
S planine žvenkljajo ovčice
V rog trobi veseli pastir.

Vrnila se že je bučela
Z medeno nožico domú,
Tej roži uni je vzela,
Napila se v cvetju medú.

Po pesku studenci šumljajo
S penečo sreberno vodó,
In ribice v njih se igrajo.
In gledajo v plavo nebó.

In tice po gojzdu molčijo,
Le čverček prijazno čvrči:
Iz turna pa Zdravo Marijo
Bron milo k molitvi doni.

Odkrije rataj se in moli

Na maternih prsih raduje,
V obraz se ji dete smehljá,
Po luni ročice steguje,
Imeti jo hoče z nebá.

Veselo prepevajo žnjice,
Z jeklenimi serpi domu,
Jim sije, leskeče na lice
Večernica, zvezda miru.
I t. d.

Imamo tù nebo in zemljo naslikano naravoslovec in astronom imata dovolj v premišljevanje in sam Humboldt bi si ne mogel več želeti. Tak je večer na zemlji, ako pa hočemo vedeti, kako je po noči, obrnimo stran, tù nas čaka Noč.

Polnoč ura bije,
Brez števila zvezd na nebu sije
In med njimi tiha luna plava itd.
Tù
Vije potok skoz temotne gaje
Val za valom na skalovje pluska
Bistra voda - - - -

tù „Sova se huduje", tù ti je divja zver, spanje,
tù pevec, bogatin, tù reva, skopin, mnih, lanec,
zvezda, zvesta duša, zločin, tolovaj, zli duhovi, slednjič celo božji angelj, ki
„Duše k Bogu nosi".

J. Dovolj, dovolj ljubi Mirko, bole me ušesa

M. Tù imam spet drugega.

J. Dovolj!

M. A tudi to mi ne dopade, da pesnik ideje ali dejanja sporedno vpodablja.

J. Vsporednost kakoršnakoli mi ni nikoli ne v pesni ne v romanu dopala; tudi ideje, kakor dejanja, razvijaj pesnik kolikor mogoče nastopno, eno iz drugega, tako da se nam v pesni kaže vpodobljena ena glavna vse vezajoča misel, časno razvita. Vsaka kitica pelji nas za korak naprej, to je časno naprej, iz prošlosti v sedanjost, ali iz sedanjosti v bodočnost, tako da gledamo v duhu idejo se vresničevati, dejanje vršiti se; a ne ostaja pesnik vedno na enem mestu, tako da izraživši v prvi kitici eno idejo nam v drugi vpodobi drugo, ktera iz prve nikako ne sledi in nema ž njo nobene skupnosti kakor morda to, da se dasti obe podrediti eni in isti obe obsegajoči viši ideji; tako ravnanje je po pol napačno, ker ona skupnost je le zunanja, prisiljena, ne pa notranja, ne naravna. Takega pesnika bom imenoval zidarja, ki hotd zidati hišo spravi kamnja od vseh vetrov; potem kamen kamnu pridene, s peskom in apnom zedini, sezida hišo; tako je posamne kamne podredil misli ali ideji, ktero je imel o bodoči hiši. More biti taka hiša lepa ? Vsekako more biti; a pojdi in pristavi uho in sodi o njeni lepoti; ne, zidal je za oko, le to zamore duši pokazati hišo, da ona potem pojmi idejo — vpodobIjeno. Od znotraj, ne od zunaj, iz bistva reči ali predmeta, izvijaj pesnik idejo iz ideje, dejanje iz dejanja, časno nastopno, da zamore uho vsprejeti spremembe eno za drugo in eno iz druge se vršeče, kakor vsprejme oko dele telesnosti enega poleg drugega stoječe.

M. Da, in prav zarad tega mi niso mogle in ne morejo dopadati nektere pesni, v kterih so vpodobljene sicer vzvišene ideje a to vsporedno. Da Vam navedem tu le eno. Ta jo vsem dobro znani „Kdo je mar?" V tej pesni hoče pesnik opevati slovenskega oratarja, misel sama na sebi lepa. A kako to izvrši? Pesem ima sedem kitic, prva je uvodna, zadnja sklepna, v ostalih petih kiticah slavi pesnik slovenskega oratarja kot vojaka, kot kupca, učenjaka, sodnika in škofa: pet kitic, pel raznih dostojanstev, do kterih pride slovenski oratar. Vprašani prvič, kako se imata vezati vojak druge kitice in kupec tretje, ali kupec tretje in učenjak četrte itd.? Ali se morda iz vojaštva naravno razvije kupčija, iz te pa znanosti itd.? Ne, zlepljeni so le zunanje, ne notranje, ne naravno, ampak prisiljeno. In ali je morda slovenski oratar že naravno tak, da bi se iz njega izcimili oni dostojanstveniki. Mogoče, a zakaj vendar le oni in ne tudi drugi? A potem navesti bi moral pesnik tudi vse druge. In storivši to, bi bil še le pravi zidar, ki iz vseh delov sveta nanosivši različnega kamnja sezida krasen paviljon. ln takega bomo imenovali pesnika? Nikdar ne. Rekoč: „Kdo je mar?" z uvodno in sklepno kitico in petimi druzimi v sredi zdi se mi videti juvelirja, ki izbere pet raznobojnih druzih kamnov in jih umetno vdela v ploščo, enega na sredi, štiri pa okrog, potem ploščo okviri in umotvor jo izvršen.

J. Izvrstno si ocenil omenjeno pesem, popolnoma se zlagam s teboj, a takih pesni našli bi veliko število.

M. Da, veliko sem jih tudi jaz našel, lahko bi Vam jih že tukaj pokazal.

J. A kako drugače razumejo pravi pesniki ono postavo, kako je znajo vporabiti in največ zarad tega so njihove pesni tako sovršene. Prav zdaj mi pride na misel neka pesen, ktero bi rad v izgled postavil vsem onim, ki se lotijo nevarnega opevanja prostornosti ali telesnosti. Imaš pri sebi Gregorčičeve poezije?

M. Tù jih imate, g. doktor.

J. Prav. Ena najmlajših njegovih pesnij je napisana: „Oljki". Za-me, da očitno povem, taki in enaki naslovi že sami niso nikako vabljivi, le težko se lotim brati ovako pesen, vede, da je redek, ki bi jo prav zadel. In tako je bilo tudi pri oni pesni, ko mi je prvič prišla pred oči, le ime pesnika že znanega mi je dalo porok, da ne bo prazna. Nisem se motil. Res je, da pesnik oljko opisuje, a kako? Ima jo pred seboj, gleda jo, a ne mrtvi, ampak oživi jo; vse drevje namreč daleč okoli zgubilo je svoj kinč, obril je naravo mrzli zimski zrak, le oljka še zeleni, zatoraj:

Vojak ponôsen se mi zdiš,
Stoječ po bitvi na planjavi,
Le njega bojni grom ni strl,
Tovariše je vse podrl,

Opisuje njeno zelenje, a kako? Ž njim nam oljka prerokuje veselo pomlad:

— — — to zelen
Oznanja novo nam življenje.

A da si jo tako živahno opisuje, vendar se pri tem dolgo ne mudi, dobro prepričan, da to ni njegovo pravo opravilo. Po tem kratkem uvodu začne prav za prav pevati zgodovino oljkino, ne recimo oljkino, ampak človekovo, v kolikor je oljka bila, je in bo v dotiki s človekom. Nagovorivši jo:

In, oj, kako mudi radó
Na tebi mojo se okô,
prijazno oljkovo drevó!
Pomnik nekdanjih dni cvetočih
Prorok krasnejših dni bodočih —

začne najpred v prošlosti, pripovedujoč, kako je oljkova mladika v kljunu golobčekovemu bila Noetu poroštvo novega življenja, poroštvo sprave in miru. Iz prišlosti preide v sedanjost opisovaje blagoslavljanje oljkovih mladik v cerkvi, kako one sežigane od hišnega gospodarja preženejo nevihto, tako da

preteči prej oblak
Na polja vlije dež krotak.

Iz sedanjosti preide v bodočnost, v svojo lastno bodočnost, v tisti čas, ko ga bodo mrtvega z oljko kropili.

Moža pa množica ljudi
Z mladiko oljkovo kropi
Želeč mu večnega pokoja.

Kako ginljivo, kako milo, a vendar kako vzvišeno in vendar kako resnično sklepa svojo pesen! Tako opeva pravi pesnik oljko, tako zna vdihniti življenje mrtvemu lesu. Oljka simbol miru, je bila, je in bo: ta je ideja pesni, in kako naravno se ona razvija, ne po prostoru, ne po vejah oljkinih in ne po deblu! ampak po času, kteri bistveno druži v sebi prošlost, sedanjost in bodočnost; po tem trojnem pelje duha na perutih pesni, rahlo na uho doneč, dokler ga pripelje do tje, kjer bo nehal za vsakterega čas in pričela večnost, v ktero ne seže čas s svojimi spremembami, v tiho mirno večnost in v ta večni mir spremila ga bo oljka. Tako umeje umetnik svojo umetnost.

M. Tudi meni ova pesem posebno dopade in priča res o pravi pesniški nadarjenosti. A nič manj lepa, da rečem, še lepša zdi se mi pesen „Soči"; toda lepa je le zato, ker pesnik zna tako mojstersko vplesti občutke in mrzlo Sočino vodo ogreti z najblažo ljubeznijo do domovine; in tudi tukaj, kako lepo in rekel bi ženijalno spoji sedanjost s preteklostjo, da konča v bodočnosti. Opisavši Sočo „krasno hčer planin" namika na žalostno preteklost vprašavši jo, zakaj jo prišedšo z goni radost mine, odgovarja :

Mar veš, da tečeš tik grobov,
Grobov s slovenskega domovja?

A premišljajočega žalostno zgodovino slovensko plaši ga še preteča bodočnost:

Pa, oh, siroti tebi žuga
Vihar grozan, vihiar strašan,
Prihrumel z gorkega bo juga.

To je res krasno, to jo pesniško! A tudi naš Preširen je izvrstno razumel, kako in v kaki obliki ima pesnik vpodobljati ideje.

J. Da, bolje, kakor vsak drug pesnik slovenski; ne opeva lune, zvezd in cvetic, ampak življenje in kaderkoli govori o takih neživečih, nečutečih rečeh, vdihne jim oživljajoče ljubezen, vporablja jih le v to, da se po njih vspne v višine netelesnih idealov. Toda ni mi zdaj namen o Preširnu govoriti, hočem to drug pot obširniše, kakor je vreden toliki pesnik.

M. Kako pa sodite o našem najnovejšem pesniku? Že veste, kterega mislim.

J. Dobivši njegove pesmi začel sem tù pa tam prebirati; ali joj! očitno rečem, nesem jo skoro našel, da bi mi ušes ne žalila; nektere so se mi zdele prav robate, v drugih videl sem žaljene postave logične in še bolj psihologične, skoro vseh pa in najbolj estetične; nisem vedel ali je temu kriv pesnik, ki je slabo peval, ali jaz, ki slabo slišim. Nazadnje mi je nekdo rekel, da je pesnik morda srečnejši v epiški stroki, naj čitam njegovo „povest v verzih". Slušal sem, začel brati. A koj v začetku bil sem nevoljen. Človek namreč, ki mu je naslov obetal povest, željno pričakuje obljubljene povesti, t. j. pričakuje oseb, dejanja, pogovorov, in kar spada v povest. A zastonj ! Dve strani in čez nič drugega, kakor podoba za podobo; podoba podobe in podoba nad podobo, in te nakopičene podobe so večidel vzete iz mrtve narave, posnete z neba in zemlje; res prava razstava! Se le sredi tretje strani pripelje te pesnik pred kočo v ponižni vasi h kmečkemu plesu. In ta velika raznolična ah recimo raznostrojna podoba ima biti uvod povesti! In čemu vse to! Kako pristoja ta mrtvi mnogostrojni uvod ceh povesti? Razlagaj si ga, kdor more. Stopimo korak dalje. Povedal nam je že pesnik, da smo pri plesu, in sicer trojno!

Dekleta brhka rajajo,
Roke si v raj podajajo,
Krog stare lipe se vrste.

Ako nisi bolj ko slabega spomina, zapomnil boš tedaj prav lahko, da smo na plesu, in mislim, da tega ni treba več ponavljati, ako ne, bi lahko mislil, da si gluh. In vendar na peti strani spet:

Zarajale kolo so deve ...

Na isti strani:

Mem njih pa deve rajajo.

Spet:

Hitreje se vrti kolo.

Na sedmi strani:

Med pesmijo, pri živem plesu.

Na osmi strani:

Z njim prvi častni ples zaraja.

Na isti strani:

Tako so dedje raj rajali.

Spet:

Da ž njim veseli raj prične!

Na deveti strani:

Pod staro lipo pa veselo
Rajanje zopet je pričelo;
Med rajem pa se vrisk glasi.

Na isti strani:

Rajanje živo je zastalo?
Pristopil k plesu je junak.

In ker ni še vsega tega zadosti, čuj, na deseti strani:

In dalje rajali veseli
Le Stojan jo pozabil plesa.

In:

čez ples je bliskalo oko.

Slednjič na enajsti strani:

Ponehal raj je in pevanje.

Mislim, da prebravši to, ne boš z lehka zabil, da je bil pod lipo raj, če boš živel tudi devetsto let in čez, in če imaš možgane iz same krede. Jaz pa že beroč to sem se utrudil, kakor da bi sam vse one brezštevilne raje plesal. In kaj sem zvedel na desetih straneh? Kako je dejanje? Tu se je rajalo, da je bil med navzočimi starec Sojan med plesalkami njegova hči Jelica. Slednjič pristopi k plesu neznan junak. Sojanu tega ugledavšemu:

... srca skrivno hrepenenje
Mu tiho šepeta: „Pač tak
Uzrastel tvoj je sin junak
Če mlado še živi življenje."

Tedaj na plesu smo začeli na plesu končali, še enega koraka nismo dalje stopili. Res izvrsten slikar! Prebravši duhomorni uvod utrujen odložil sem knjigo, da bi nadaljeval drug pot, a do zdaj se nisem mogel še toliko premagati, in težko se bom kdaj. Vsakako pa mislil sem si. To ti mora biti epos, ki ima tak uvod, res prava Ilijada!

M. Tudi meni ovi pesnik ni mogel nikar dopasti.

J. Ni čudo. Pesnik ne sme biti zidar, ki iz mrtvih kamnov zida hišo, on mora biti poln življenja, to ima iz njegovih prs nevsahljivo izvirati, a oživiti mora isto tako tudi mrtvo naravo, vso mora prešiniti, vse poveličati s tom, da vse podredi više hrepenečemu duhu človeškemu in njegovi vse pretvarjajoči ideji. Kdor tega ne ume, ni pesnik in ne bo.

M. A tako dali bi Vi malo njim lavorov venec.

J. Malo malo, a veliko njim svetoval bi, naj po njem ne hrepene, da ne žalijo divnih Muz, a drugič je to tudi kaj nevarno.

M. Živeli tedaj pravi pesniki.

J. Uči se jih mladina in posnemaj jih. A nepravih mladim še ne kažimo, da si zdravega naravnega okusa ne okužijo.

M. Dobro si hočem zapomniti Vaš nauk zdi se mi resničen.

J. A prihodnje hočemo se pogovarjati še o važniših rečeh. Upam, da še prideš, Mirko.

M. Obljubim Vam, da pridem gotovo, gosp. doktor. Lahko noč!

J. Z Bogom, Mirko!

Sedmi večer.

M. Rekli ste g. doktor, da umetnik pokaže svojo nadarjenost posebno s tem, da zna dobro posnemati naravo in se vestno drži njenih zakonov.

J. Da, tako je. Zatoraj sem tudi, kakor se spominjaš, omenil Aristotelovega nauka, da je bistvo in svrha prave umetnosti naravo posnemati.

M. A rekli ste tudi, da ne odobrujete po vsem Aristotelovih besed.

J. Odobrujem jih le v toliko, kolikor sem ti zadnji pot razlagal.

M. Ne razumem popolnoma, kaj mislite.

J. V umetnosti namreč nam je razločiti dveh bistvenih delov, obliko in vsebino. Oblika je, rekel bi, telesni ali čutni del v umotvoru, je obleka, v ktero vpodobimo misel, da jo zamoremo čutno pojmiti; vsebina pa ni nič drugega kakor misel ali ideja, ktero čutnost prešinja in oživlja. Ako tedaj Aristotel uči, da umetnik ima posnemati naravo, tega stavka nikakor ne morem brezpogojno podpisati, ako se mu nič ne pristavi.

M. V koliko ga tedaj odobrujete?

J. Da ima pesnik obliko posneti iz narave.

M. In vsebino?

J. Vsebina pa ga nima tako vezati na naravo, da bi se ne smel nikdar vzdigniti nad naravo. Tedaj bi jaz dovolil umetniku, ko hoče spočeti v duhu idejo, da jo potem umetniško vpodobi; dovolil bi mu, naj se dvigne nad naravo v visočine, da tam zajme kaj višega, rekel bi čeznaravnega, kar ni vsakdanje, ni navadno. Spočenšega idejo peljal bi ga z visočin v naravino nižino, in tu rekel bi mu: odpri oči, telesne oči, odpri čute in uči so od čutne narave, kako imaš čutno vpodobiti, kar si tam zgoraj duševno gledal. Toliko prostosti bi mu jaz dovolil, a ne le dovolil, marveč svetoval bi mu, navduševal ga, naj le večkrat vzleti z nizke zemlje v nebeške visočine; in čim bolje bi znal najviše ideje primerno vkleniti v zemeljsko čutnost, tem večo hvalo bi zaslužil.

M. Obliko ima tedaj vmetnik povzeti iz narave a ne vsebine?

J. Ne rečem, da mu je tudi to poslednje po vsem prepovedano: tudi oni je umetnik, ki se ne vspne nad naravo, ampak pri nji ostane, le njo zvesto vpodablja; a vendar počastil bi jaz s tem imenom pred vsem in posebno onega, ki se vzdigne nad naravno resničnost v svet viših idealov. Saj že sama beseda umetnost znači sploh ljudem nekaj, kar ni vsakdanje, ni posvetno, ampak više, nebeško. In ali ne smatra občno prepričanje človeštva umetnika za neko više nadzemeljsko bitje? Saj umetnik ima svoje bogove in boginje, s kterimi zaupno občuje, pevaje vzdigne se pesnik na Olimp, prebivališče bogov ali sploh nad zemeljsko nižavo in vsakdanjost v visočine, da tam gleda skrivnosti, kterih nepoklicani posvetnjak ne more pojmiti. Umetniki so nekako preroki, navzdihneni od božanstva; in stari Grki menili so, da v pesniku pevajočem biva duh božji, ki mu vdihuje misli, budi čute, in ga žene k petju. Zatoraj obdaja umetnike poseben svit, neka glorija nebeška in le z največim spoštovanjem zremo k njim, govorimo o njih. Ali zamoreš izreči ime Dante-a Rafaelovo ali kterega druzih veleumov umetniških, da bi te nehote ne prešinil čut občudovanja, čut pravim, ki ti prišedši od zgoraj vzdrami duha in srce povzdigne? In zakaj vse to? Ker nam je, rekel bi, že prirojeno prepričanje, da umetniki, pravi umetniki, so viši, so blaži od druzih ljudi, da so posebni ljubljenci božanstva. In ta glorija od kot prihaja umetnikom, kaj deli njihovim umotvorom vzvišenost nad navadno vsakdanjost, morda oblika? Ne. Res je sicer, da je pri umetnosti tudi oblika bistvena — nič manj ne, kakor ideja; a zarad tega se vendar ne more trditi, da Jo oblika enake važnosti ali vrednosti kakor ideja. Nikako ne. Marveč razmera med obliko in idejo je nekako taka, kakoršna med dušo in telesom v človeku. Telo je sicer bistven del v človeku kakor duša, a duša Je veliko popolniša in in blaža od telesa, ona telo oživlje, giblje in daje rast, tako, da brez nje razpade, telo ima človek vkupno z živalmi in druzimi bitji, a duša ga loči od teh, ona daje mu med vsemi čutnimi bitji višo bistvenost in dostojnost, ki se neskončno loči od druzih. Tako tudi pri umetnosti ideja oživlja obliko, oživlja umotvor, ga vzvišuje; zatoraj čim viša je ideja, tem bolj vzvišen Je umotvor, se ve, da mora vedno tudi oblika dovršena biti, ako hočemo dobiti pravi umotvor; a vzvišenost, duša prihaja umotvoru le iz ideje, in bodi oblika še tako vzorno izpeljana, ako ji ni vpodobljena vzvišena ideja, nikdar no bo tak umotvor vreden tega imena in ako mu jo tudi damo, vendar se bomo od takega umotvora nekako nevoljno obrnili in, ako ne rekli, vendar čutili, da mu nekaj manjka, namreč vzvišenosti ideje, ktera umetnika naredi umetnika, ker nehote in nevede tirjamo od umotvora, da nas povzdigne in nam, izvabivši duha iz puste sedanjosti v idealne visočine, vsaj za nekaj časa razkrije višo lepoto, ktero nam nizka realnost zemeljska prikriva. Vidiš tedaj, da oni nebeški svit, ki obdajo umetnikovo glavo, prisije le iz ideje, a pravim, le iz vzvišene ideje, ktere ne najdemo v vsakdanjem zemskem življenji, saj to poznamo in gledamo in vživamo, to nam je navadno in ni treba ga nam v svoji goli resničnosti vpodabIjati; ne, svojih idej, vzvišenih, mora umetnik nad vsakdanjostjo iskati, vspneti se mora nad zemeljsko resničnost, ter iz kraljestva više realnosti donašati nam lepote, ktere na nizki zemlji ne nahajamo. To je, mislim, ono vzvišeno opravilo, ktero zahteva od umetnika že naravni čut vsega človeštva in le kolikor ugodi tej reči, dii mu hvaležno človeštvo prostor med bogavi in venča glavo z nebeško glorijo. Kaj Je oblika še tako dovršena brez ideje? Marsikteri rokodelec zna tvoriti svojo izdelke v najpopolniši obliki, a vendar mu ne bomo rekli umetnik, vsaj v'pravem pomenu besede ne, ako izdelek ne vpodablja više ideje.

M. A tako bi Vi umetniku prepovedali lepoto naravno, predstavljati življenje, ki je tako polno različnosti, da vsakoga že samo na sebi mika?

J. Nikako ne učim tega, preljubi moj. Ako spodimo umetnika iz naravo, iz življenja, umaknemo mu spod nog tla, na kterih edino more stati, potem mu ni več prostora na zemlji, med ljudmi; spravi naj se v Elizij pevat bogovom, ker umrljivi človek ne bo več slišal njegovega glasu, ne razumel jezika. Ne, ne; ostani umetnik v naravi, ostani pri življenji, premišljaj in študiraj jo, nikdar jo ne bo preveč poznal; a pri tem nikdar naj ne zabi, kaj pričakuje človeštvo od njega, naj no ostane v naravi, v golem življenji, ampak vspne naj se na perutih duha v visočine, razžene naj temne oblake, ki nam branijo pogled v deželo ono više idealnosti, ktero sluti nad seboj človeštvo, po kteri so hrepeneli in hrepeni vsi narodi; da, iz te dežele pošlje naj pesnik one više vzoriiosti, ki naj nam osveti, naj poveliča naravo in življenje, da se nam v naravnem zemeljskem zrcalu odsvita čeznaravni svet večnih idej, in nas iz ozke telesnosti vabi v prosto neskončno večnost, ktera edina zamore utešiti hrepenečega duha. Ta, mislim, je prava naloga pesniku in vsakemu umetniku.

M. Da, tudi jaz sem imel vedno tako prepričanje, ali da bolje rečem, mnenje o pravi umetnosti. A vendar kar Vi učite, kolikor sem mogel do zdaj spoznati in soditi, vsaj velika večina modernih umetnikov ne priznava. Zdi se, da jim je najviši vzor gola resničnost, ki se nahaja v naravi in življenji človeškem, viših idealov se nema več vpodobljati.

J. Da, žal, da jo tako. Prepričal sem se o tem z lastnimi očmi. Tako sem bil pred nekaj leti v velikem mestu, kjer sem posebno pazljivo ogledoval si umotvore po galerijah in muzejih. Videl sem, da so umetniki prošlih stoletij umeli izvrstno svojo nalogo vpodobljaje višo vzornost; a sedanji drže se čisto gole realnosti, narava jim je najviši vzor; o tem sem so tudi posebno prepričal v veliki svetovni razstavi Dunajski, kjer nisem po prostornih oddelkih odločenih umetnijskim izdelkom skoro drugega videl kakor slike iz narave, iz življenja in njegove realnosti, le nektere dežele, kakor Italija, kazale so nekaj idealnosti.

M. Pa, gospod doktor, gotovo se spominjate še Vereščagina in njegove razstave v Dunajski akademiji?

J. Dobro, dobro se ga spominjam, a še manj morem pozabiti, kar so naši Slovenci pisali o njem ocenjaje njegovo umetnost. Karakteristično je tudi to vsekako za nas.

M. Hvali in poveličuje se le zato, ker ga vodi jedina priroda. Kakor namreč v Turgenjevovih romanih ni nobenega ideala, ni je osobe, za ktero bi se navduševati mogli. Vsi njegovi vojaki so pravi ljudje, kakor mi, to isto smemo trditi o Vereščaginovih slikah. Vereščagin je po vsem realen naturalist; Vereščagina ne vežejo stara, tradicijonalna pravila, ne teorija dosedanje estetike.

J. Ze ne, ker dosedanja estetika priznavala je kakor filozofija, ktere hči je, višo realnost nad zemsko in dovolila je umetniku, da, spodbujala ga tudi ideale vpodobljati, a ne ostati le pri zemeljski resničnosti. Sicer pa tem novim estetikom je resnično le to, kar vidijo z očmi ali ti pojo z rokami.

M. Da, da, gospod doktor, tudi meni se zdi, da je našim novejšim leposlovcem gola resničnost v naravi in življenji najviši vzor, da druzih viših in blažih skoro ne poznajo.

J. In jih tudi nočejo poznati.

M. Že pred nekaj leti, Ko sem še malo razumel ali nič, kaj je umetnost, spominjam se, da sem bral nekje.

J. Najbrže v „Zvonu"?

M. Da, da, prav v Dunajskem „Zvonu" je bilo, kjer se za poseben napredek novejše poezije smatra to, da ona zapušča nadzemske višine ter se bliža bolj in bolj zemlji, resnici, življenju, kakor da bi ne bilo resnice tudi nad zemljo.

J. Ej no, že je v teh besedah ta nauk jasno in odločno izražen. Tako je v našem veku: zamorejo li taka načela povzdigniti umetnost, pokaže nam bodočnost in kaže nam deloma tudi že sedanjost.

M. A jaz mislim, da to je ono najvažniših vprašanj v leposlovji: ali hočemo umetnost navezati na zemljo, ali jo nad zemljo povzdigniti, ter ji vdihneti nebeško „gracijo".

J. In jaz rečem kar: to je najvažniše vprašanje v vsem leposlovji, vprašanje, kake ideje ima umetnik vpodobljati, ker od ideje je pred vsem zavisna vrednost in visokost vsakega umotvora. Drugič pa, ako novejši leposlovci pravo uč6, potem umetniki prejšnjih stoletij niso večinoma poznali pravega motrišča; še le v našem času početi se ima zlata doba umetnosti.

M. A vendar se mi nekam čudno zdi, kako se zamore priti v umetnosti do takega načelnega nasprotja, kakoršno se nam kaže v navedeneh dveh prepričanjih.

J. Mislim, da moramo niže seči, ako hočemo temu nasprotju do dna priti, najti mu pravega razloga.

M. Iz česa tedaj mislite da izhaja?

J. Poslušaj: Ako trdimo, da ima umetnik zajemati svojih idej ne le iz naravne resničnosti, ampak posebno iz više, čeznatorne vzornosti, mislim, da se mora tukaj najpred vprašati, je li ona viša vzornost, v ktero pošiljamo umetnika iskat idej, resnična, ali ima sploh kako realno ozadje ali zaslombo, ali je morda le prazna domišljija brez vsake realnosti. Tako nam pesnik božje komedijo opeva nebesa in tamošnje veselje; vpraša se, ali je kaj realnega v vsem tem, ali jo vse votlo. Kdor to vprašanje zanikaje trdi, da je v naravi zapopadena skupnost vso realnosti, razun ktere in nad ktero ni ničesa, smatral bo vse transcendentalno spoznanje za prazne sanje, zavrgel bo metafiziko, in ostal bo pri pozitivni naravi; tak ne bo tudi umetniku dal vzleteti v nadzemeljsko realnost, rekel mu bo, da je sanjač, da sebe in druge slepi, naj le ostane zdolej na ljubi zemlji, le norci da silijo v Olimp.

M. Da da, zdaj razumem, zakaj takim leposlovcem nič kaj posebno ne ugaja Dante, da je previsok, preidealen itd., kakor sem že sam slišal iz njihovih ust.

J. In ko bo tak filozof kedaj tudi dovolil umetniku vzleteti nad zemljo, vendar-le se mu bo smehljal pomilovaje ga, smatral bo k večemu njegovo umetnost za nekako prijetno prevaro, ktera vsaj v toliko koristi, kolikor človeka očara, da vsaj za malo časa pozabi zemeljsko gorje. Kdor pa prizna nad naravo višo realnost, komur čeznaravna vzornost ni prazna, se ne bo dosti premišljal, ali hoče dovoliti umetniku, da vzleti do one višo vzornosti, marveč vabil ga bo in spodbujal naj se pogumno, a pametno in trezno vspne v ono više kraljestvo.

M. Kako pa moremo vedeti, da ona čeznaravna vzornost res ni prazna, da ima realno ozadje ?

J. Vse jo odvisno od tega, ali biva nad naravo, čeznaravno, neskončno osobno bitje, kteremu pravimo Bog! Priznamo to, potem moramo priznati tudi čeznaravno realnost in vzornost, ki presega popolnost vsega stvarjenja. Ker prav to bitje mora biti najrealniše in vsa druga realnost more le iz njega vshajati. Kdor pa Boga ne prizna, taji tudi vso čeznaravno realnost, ker potem mu je narava skupnost vse resničnosti, nad njo in zvunaj nje jo vso nič.

M. Potem takem bi tedaj Vi vse one leposlovce obdolžili ateizma!

J. Tega ne, a tak nauk zamore dosledno izhajati le iz ateizma; s tem pa nečem še reči, da vsak, ki ga prizna, mora biti ateist; saj večkrat človek kaj trdi ne vede, kako daleč ga njegova trditev pelje, ker ne pregleda ob enem vseh posledic, ki se dajo iz nje izvesti. Tako pravim: kdor uklene umetnika na naravo, na golo življenje, kjer ni drugo više realnosti, mora tajiti tudi Boga, ako ne, sam sebi oporeka.

M. Da da, prav govorite, ker potem mora iskati vso realnost v naravi in njegov bog more biti največ gola abstrakcija.

J. A kdor prizná Boga, nadsvetnega, osebnega, prostega, ki je vse iz nič stvaril, ta mora priznati tudi realnost višo nad naravo in človekom, in zadnji vzrok in zaslomba tej višji resničnosti je božje bitje, ktero je tudi v stvarjeni naravi in človeku posneto.

M. Kakor vidim, je tedaj ono važno vprašanje nazadnje zavisno od tega, ali je Bog, ali ne?

J. Da, prav od tega, edino od tega. Bog je, potem je tudi čeznaravna realnost, in ako je ta, potem imajo, ali vsaj morejo imeti tudi druge više ideje, ktere niso posnete le iz naravne resničnosti svoje realno bitjo, ugaja jim objektivnost, tako da niso prazne sanje. Tedaj mora pa tudi dovoljeno biti umetniku, take više ideje uporabljati, da jih le, kar se že samo po sebi razume, zamore upoznati. Da, tako višo ideje ima umetnik pred vsem vpodabljati in prav v tem vidim vzvišenost umetniškega poklica. Kaj zamore koristiti umetnik človeštvu s posnemanjem golo naravne resničnosti? Bo zamogel li morda naravo lepše predstaviti, kakor je v resnici? Nikdar ne. Zatoraj pa raji kakor bom vžival tak umotvor, podal se bom v naročje materi naravi in tam ne s platna, ne iz knjige, ampak iz nekaljenega čistega vira resničnosti zajemal, in se napajal. Ne ne, ljubi moj, človek nima ostati na zemlji, zatoraj tudi umetnik ne. Kaj takega trditi ali zahtevati, bi ne bilo nič manj kakor učiti, daje narava s človekom neskončna, večna, sama sebi početek in namen. Ako pa biva Bog, je le On neskončen, narava pa s človekom je končna, ki ima le iz Boga svoj početek in v njem svoj konec.

M. Jojmene, ako bi Vas kdo naših mladih Slovencev slišal, bi rekel, da razlagate dogmatiko.

J. In jaz bi odgovoril, da saj so jo tudi oni razlagali Slovencem zadnja leta, se ve, da no tako kakor jaz; a o tem drugi pot. Ljubi moj, mislim da je le eno od teh dveh mogoče, ali je človek najviše bitje, ali je drugo više nad njim. Mislim, da vprašanje se vendar še smo staviti med Slovenci, ako se res že tako no bojimo nemških strahov, ki se nekaj let sem plazijo po Slovenskem. Ako nima človek svojega zadnjega konca v sebi, ne v naravi, ampak v Bogu, mora pa proti temu hrepeneti in se mu vedno bolj bližati. V to ima človek trojni nagon, namreč po resnici, dobroti in sreči, trojni nagon, kteremu se prilega trojna zmožnost, namreč resnico spoznati, kar se zgodi po razumu, dobro hoteti, kar je lastnost volje, in srečo vživati, kar je lastno onemu narejenemu okusu, s kterim dojmemo lepoto in jo vživamo. Razum stvaril si je vednost, volja ima svojo nrav, lepotni okus pa ima umetnost. In kakor nam prava vednost ne kaže le tega, kar je v naravi, ampak se povzdigne čez naravo in spozna transcendentne resnico in privede do najvišega bitja, ki je početek in konec vsem drugim bitjem, kakor prava nrav pozna viša transcendentna načela našemu delovanju in nam predlaga večno nespremenljive zakone, po kterih se imajo vsi naši čini ravnati, tako nam ima tudi prava umetnost kazati no le naravno lepote, ampak višo, transcedentalno, čeznaravno. In kakor nam vednost kaže pot z nizke zemlje do najvišega bitja, kakor nam nrav vodi voljo kaj in kako imamo hoteti, da do njega dospemo, tako nas ima tudi umetnost z višo lepoto, kakršne ne najdemo v naravni resničnosti vabiti in vleči iz nizkosti gor proti najviši nestvarjeni lepoti. So ve, da umetnost sledi vedno le razumu in volji, kakor volja razumu. Razum ima namreč umetniku odpreti kraljestvo visokih transcendentalnih idej, a tudi volja mora se prosto odločiti in hrepeneti proti onemu najvišjemu bitju, brez kterega ni više vzornosti; ker, ako se od tega obrne in morda v naravi ali v sebi išče zadnji konec in se tako smatra za absolutno realnost, potem potegne tudi vso vzornost ali idealnost za seboj in s to ob enem tudi umetnost. Prava vednost pa, (se ve da, k tej ne prištevam surovega pozitivizma, kakor se je v zadnjem času pokazal na Francoskem, tudi ne idealizma novonemškega), prava vednost, pravim, ali da bolj rečem, filozofija, ktera je kraljica vsem drugim vedam, privede človeka do spoznanja Boga ne kot gole abstrakcije, ampak kot realnega, da, najrealnišega bitja, h kteremu, kot neskončnemu imamo kot končni enkrat dospeti, da pri njem in ž njim zedinjeni dosežemo svojo večno srečo; vse to spozna zdrava filozofija kot najizvestnišo realnost; po bolj ali manj popolnem druženji s to najvišo realnostjo se ima človek enkrat, ko pride na konec svojega teka, spopolniti, a prav zato bo tudi to spopolnenje realno, ker se bo vršilo po združenji z najrealnišim bitjem. Po spopolnenji pa nobena reč in tako tudi človek ne zgubi svoje naravne lastnosti, marveč se ta poviša in poblaži, a to le po onem višem bitji, s kterim se združi, le po njegovih viših in popolniših lastnostih. Tako n. pr. Judita je bila zale postave, kakor nam pripoveduje sv. pismo, a to naravno lepoto povišal je Bog s čeznaravno: Cui etiam Dominus contulit splendorem ... et ideo Dominus hanc in illam pulchritudinem ampliavit, ut incomparabili decore omnium oculis appareret. Oni Gospod je pravi Bog, toraj najrealniše bitje. Zatoraj je pa tudi ona lepota, ki jo je Judita dobila, prava realna lepota, ki je presegala naravno žensko lepoto. In taka viša čeznaravno lepa Judita bila bi vreden predmet umetniške lepote; kdor bi nam jo naslikal, bi ne bil sanjač, ker vpodobil bi nam pravo realnost. In tako mora slikar, mora umetnik v viši vzornosti, v ktero ga pelje filozofija in vera, iskati svoje Judite, to je, poveličati mora človeka in naravo, ktero obdeluje, z žarkom više čeznaravne vzornosti, ktere vir in najrealniše ozadje je Bog sam, najviše bitje, in tako nam ima kazati, se ve da, le nepopolnoma, ono prihodnjo sovršenost in lepoto, do ktere upamo dospeti po združenji z Bogom, ktera, dasiravno ni taka, kakor nam jo vpodoblja umetnik, vendar ni popolnoma domišljena, ni prazen san. In tak umetnik ni neumen sanjač, kterega imamo zasmehovati ali pomilovati, ampak pravi prerok je, ki nam s svojim veleumom kaže prihodnjo sovršenost in lepoto, ktero bomo gotovo dosegli, ako pridemo srečno do zadnjega konca, do najvišega bitja, za ktero smo vstrarjeni; tak umetnik, pravim, je pravi duhoven, buditelj, ker kazaje nam v čutni obliki vzorno višo lepoto, vabi nas in navdušuje, da se obrnivši od zemeljske nizkote obrnemo k nadzemeljski vzornosti in jo z vsemi močmi skušamo doseči. Skušnja dovolj uči, kako vzviševalno zamore vplivati na srce lepa slika, vskladna godba ali petje. Da, da, recimo, da Bog biva in kakor vednost tako mora tudi umetnost služiti v to, da človeka Bogu bliže pripelje, a ne da ga pusti na nizki zemlji. To je visoka naloga umetnosti. Tako je razumel to resnico tudi Platon. Ta filozof prizna idejo lepega, ki iz zemeljske telesnosti le nepopolnoma odseva; to idejo vpodobljati ali čutno predstavljati ima umetnik, a ne le tako, da ostanši pri naravi le to slika, ampak mora zasledovati bistvo lepega, da kolikor mogoče to samo useže in vpodobi, tako da priveje na onega, ki si umotvor ogleduje kakor sapa, ki zdravje donese z najboljšega kraja. Zavzemati po njegovem nauku ima umetnost nekako srednje stališče med ono lepoto, ktera se nam razodeva v naravnih prikaznih in ono najvišo, ktero dosežejo le tisti, ki pojmejo idejo lepega samo na sebi. Platon zahteva, da naj umetnik popravlja naravo; tako iz umotvora moremo spoznati kar je v naravi pomanjkljivo in ne lepo. Umetnost ima nalogo dušo vzgojiti ter lepemu in skladnemu privaditi, da se sposobi dojmiti bistveno lepoto, to je po Platonu, ideja lepega; mi pa recimo, Boga. Tako Platon v svoji ljudivladi. A kako morajo učiti tudi oni, ki priznajo še Boga.

M. A naši leposlovci se menda malo zmenijo za najviše bitje.

J. Ne, pridigajo nam drugo dogmatiko, ono namreč, ktero je spisal Kant in nemški idealisti. Zatoraj smo pa tudi zadnja leta tako daleč zabredli, da sami že ne vemo in ne čutimo, kako globoko tičimo v blatu. O nesrečna severna sapa, da žugaš že v prvem cvetu zamoriti zdravi čut majhnega, a čilega nadepolnega naroda slovenskega. Nesrečni blažitelji naše mladino, ki ste se napili nemškega strupa, da otrovite, kar je še zdravega med nami.

M. In vendar oni pišejo.

J. In mi beremo.

M. In mirno nadaljujejo, kar so začeli.

J. In mi še bolj mirno vživamo, kar nam ponujajo. Žalostno!

M. O danes, gospod doktor, ste posebno razburjeni; pozabili ste, da Vam je še domu.

J. Saj res, kasno je že.

M. Lahko noč, gospod doktor!

J. Na svidenje, Mirko!

Osmi večer.

M. Gosp. doktor, nedavno sem nekje bral, da umetnost nima nikomur služiti, da je sama sebi namen itd. Radoveden sem, kaj vi k temu pravite; iz tega, kar ste dozdaj razpravljali, zdi se mi, da ta nauk Vam ne more ugajati.

J. Naravno, da ne. Kaj je namreč prav za prav ta „umetnost" ? Je-li morda kako samooblastno neodvisno bitje?

M. Nikako ne. Nič druzega ni, kakor stvaritev človekova.

J. Nekaj kar je s človekom tako tesno zvezano, da umetnosti pred človekom še bilo ni, ž njim še le je prišla na svet, in brez njega jo nemogoča; vzemi človeka in koj je po umetnosti. Iz človeka se je umetnost rodila, kot njegovo pravo, le njemu lastno dete. Zatoraj pa trditi, da je umetnost sebi namen, neodvisna, je isto, kakor človeka samega za neodvisno bitje preklicati. Ne, ne, kakor je človek z vsemi svojimi čini, z vsem, kar je, ima in dela, popolnoma odvisen od najvišega bitja, recimo od Boga, tako je tudi umetnost ž njim odvisna in ne sebi namen, ampak le sredstvo v dosego najvišega namena, kterega imajo vse stvari, toraj tudi človek le v Bogu. To ti je neodvisna umetnost!

M. Tedaj kdor uči njeno absolutno neodvisnost, mora dosledno tajiti Boga?

J. Tako je in ne drugače; in ako ga ne taji, sam sebi uporeka. Samo sebi namen je le neskončno bitje, kdor tedaj daje umetnosti tako absolutnost, jo obožava, a ž njo oboža človeka, ako je pa človek bog, potem čemu še drugega boga? Potem imamo panteizem.

M. To preveliko poveličanje umetnosti, kolikor sem zapazil, se večkrat nahaja pri novejših umetnikih.

J. Da, posebno pri nemških, in ker tudi mi vse tako zvesto posnemamo, kar imajo Nemci, nahaja se tudi pri nas.

M. Posebno prenapet slavitelj in, rekel bi, malikovalec umetnosti zdi se mi Schiller.

J. Da, kakor je Kant proglasil znanost za najviše dobro, v kterem edino doseže človek svojo sovršenost in srečo, tako smatra Schiller umetnost za najvišo. Si že pazljivo bral njegovo „Die Künstler" ?

M. Že večkrat, celo na pamet sem se jo navadil ter jo predlanskim tudi v šoli deklamoval. Posebno čudne zdele so se mi te besede:

Was wir als Schönheit hier empfunden,
Wird einst als Wahrheit uns entgegen gehen.

„Einst" — kdaj? Gotovo po smrti. Tedaj umetna lepota (to namreč pomenja Schillerjeva „Schönheit") pride nam onkraj naproti; kdo ne misli tukaj na to, kar krščanstvo uči o gledanji Boga od obličja do obličja. Postavimo le na mesto „Boga", Schillerjevo „Wahrheit", „Schönheit " und Kunst"; vidite tedaj umetnost obožano. Ali vendar pa morda pretesno razlagam Schillerjevo pesen, o kteri je sam priznal, da je prenedoločna in nejasna? Morda. A vsekako mu je umetnost neko posebno božje bitje!

Glǜckeselige, die sie, aus Millionen
Die reinsten — ihrem Dienst geweiht,
In deren Brust sie würdigte zu thronen,
Durch deren Mund die Mächtige gebeut,
Die sie auf ewig flammenden Altären.
Erkor, das heil'ge Feuer ihr zu nähren,
Vor deren Aug' allein sie hüllenlos erscheint,
Die sie in sanften Bund um sich vereint.

Res da se umetnost dá poosebiti, in lahko mislimo, da si je pesnik to dovolil; a glejmo dalje in bomo videli, da kar je krščanstvu, to je Schillerju umetnost, namreč odrešenica človeštva iz robstva in barbarstva, ona rešila je od pogube človeško dostojnost:

Durch euch (Künstler) entfesselt, sprang der Sklave
Der Sorge in der Freude Schoos.
Jetzt fiel der Thierheit dumpfe Schranke
Und Menschheit trat auf die entwölkte Stirn
Und der erhabene Fremdling, der Gedanke,
Sprang aus dem staunenden Gehirn,
Jetzt stand der Mensch ...

Ona človeku tudi razum razsvetlila, ker

Nur durch das Morgenthor des Schönen
Drangst du in der Erkenntniss Land.

Ona ga očistila grde poželjivosti:

Und die befleckende Begierde
Von deinem zarten Busen abgewehrt.

Ga učila dolžnosti in pokazala mu čednost:

Die Gütige, die deine Jugend
In hohen Pflichten spielend unterwies.
Und das Geheimniss der erhab den Tugend
In leichten Räthseln dich errathen liess

i. t. d. Česa ni tedaj činila umetnost, kar krščanstvo uči, da je činil njegov božji Početnik? Da, da, to se mi je zdelo vedno preveč, pravo malikovavstvo umetnosti.

J. Recimo bolje, človeka samega. Ne, ne, bodimo trezni in ne dajmo se vpijaniti od nemškega idealizma: umetnost ni sama na sebi nič, je le stvaritev človeška in zatoraj tudi ona kakor človek in ves človeško podvrženo Bogu in njegovim zakonom, ali da govorimo z druzimi besedami: umetnik tvarjajoč svoj umotvor mora, kakor vsak drug človek, naj čini kar koli hoče, paziti, da ne žali v ničemer nravstvenih zakonov.

M. In kteri so ti nravstveni zakoni?

J. Da pred vsem prizna nad svetom in človeštvom najviše bitje, ktero imenujemo Boga, osebnega nadsvetnega Boga, pravim. Tukaj ne govorim kot kristijan, ampak edino kot človek, zatoraj velja to za vse umetnike, dasi morda ne priznavajo pravice, ki je v krščanstvu razodeta. Tako bitje mora vsakdo priznati, ker brez njega je nravstvenost brez vse podloge, nemogoča reč. Najviše bitje, ki jo vstvarilo človeka, da so prosto razvija in slednjič v njem najde svojo večno srečo. A priznati mora ob enem v človeku tudi dušni princip in prosto voljo, ker brez tega je isto tako nrav prazna reč, nemogoča, ker le s prosto voljo se more človek odločiti za najvišje bitje in staviti čine, po kterih se bliža svojemu koncu. In prav to je, kakor smo že dokazali, pravi vzvišeni poklic umetnikov, da ne pusti človeka na nizki zemlji in ne tlači ga k tlam, ampak ga povzdiguje, spodbuja in navdušuje, da se iz te nižave dvigne v one vzorne višave, kjer je njegov pravi dom, kamor ima enkrat dospeti; a tega absolutna umetnost ne more činiti, ako ne prizmi Boga, osobnega Boga, ki človeka ljubi, ako ne prizna človeka prostega, ki mu je mogočost po najvišem hrepeneti. In kako bo mogel kaj takega doseči umetnik, ki taji človeku prosto voljo? Kjer te ni, tam je vse zastonj spodbujati, navduševati, ker že tako mora vsakdo to delati, k čemur ga ali zunanja sila priganja ali notranja moč. In kdor taji Boga osebnega? Okleniti se mora panteizma ali idealističnega ali materijalističnega in tako razlagati si vse čine človeške kot take, ki izhajajo iz splošne v vseh posamnih bitjih bivajoče in živeče svetovne moči, kar lahko drugače rečemo, priznati mora temno usodo, ki neodvrnljivo določi vsa dejanja človeška. A tak umetnik no le da no bo navdušil k blagim činom, ne bo povzdignil srca, ampak potlačil bo človeka odrezal mu peruti, s kterimi bi imel v visočine zleteti, vlenobil bo duhii, umoril in zatrl vso delavnost. O osoda, nesrečna, duhomorna osoda!

M. In takih osodnih umetnikov menda v naših časih med Slovenci ne manjka.

J. Dosti, dosti jih je, a o tem hočem drug pot kaj več govoriti. Rekli smo, da mora umetnik vpodobljaje višo vzorno resničnost človeka povzdigniti, da se vspne z nizke zemlje v nebeške visočine gledat in vživat nadzemske lepote. To pa, kar človeško dušo kvišku unese, so čuli, oni so, rekli bi, peruti, na kterih človek kvišku vzleti. Čute vzbuditi in tako človeka povzdigniti, to je in mora biti lastno umetnosti. Kaj so namreč prav za prav čuti? So neka bistvena vzmožnost človeške duše, ktera zmožnost se mora ločiti kakor od razuma tako tudi od volje. Lastno je namreč človeški duši, da se da vplivati od zunanjih predmetov; te vpoznavši ali pojemši, se čuti k njim vlečeno, ali pa od njih odvrnjeno, kakor ji ali ugajajo ali ne. In to je, kar prav za prav znači bistvo čuta, vzmožnost namreč od vpoznanega predmeta vlečen ali odvrnjen biti, ta pasivnost človeške duše, kteri je podvržena po vpoznanji predmeta. A ta pasivnost v tem ko prefšini in zavzame dušo, jo tudi probudi in vzdrami v njej tudi drugo vzmožnosti; naenkrat se v duši vse vzbudi in ona pasivnost preide kmalu v aktivnost; nastopi razum, ki jame prikazen presojati, nastopi volja, ki po tem, kar jo razum spoznal, začne zavestno predmet ali želeti, ljubiti ali pa sovražiti.

J. A vedeti moramo, da duša s svojimi vzmožnostmi je bistveno navezana na telo in karkoli v tem življenji čini ali trpi, ni navadno čisto dušno, ampak ob enem več ali manj tudi čutno ali telesno. Kakor se vzbudi in počne vse mišljenje in dušno življenje človeško v čutnosti, tako je tudi vzmožnost čustva v človeku navezana na telesnost (čutnost), tako da se več ali manj le čutno ali po čutnem vplivanji zamore vresničiti ali resnično razvijati. Rekel sem, več ali manj; nekteri čuti namreč so, kakor se zdi popolnoma neodvisni od telesnosti, kakor bi bila n. pr. ljubezen resnico, ktero človek po dolgem iskanji najde. Taka ljubezen se ne rodi v čutnosti, ampak v dušnem spoznanji in po tem še le morda vpliva tudi na čutnost v človeku in se v nji razodeva. Drugi čuti pa se že bolj telesno vresničnjejo (dejstvujejo) in so nekako srednji med telesnostjo in dušnostjo; n. pr. ugledam Raffaela poveličanje Kristusovo na gori. Brž ko ugledam, ne rodi se še čut dopadenja in občudovanja; toraj tudi početek mojemu bodočemu čutu ni zgolj telesen, a tudi zgolj dušen ne, ker navezan sem na prostornost, ktero zamore duh le čutno pojeti; ni tedaj ne telesen ne dušen, ampak telesen in dušen, ker le po telesnosti spoznava duh harmonijo m idejo. In čim bolj čutno upoznam telesnost, tem bolj in popolniše tudi duh ugleda in upozná idejo; toraj eno z družim se spočne, se rodi; zatoraj je pa tak čut telesen ob enem in dušen, da-si pozneje skoro popolnoma preide v dušnost in se v njej poveliča. Spet so drugi čuti, ki se spočnejo in rode v telesnosti, brez vse ali skoro brez vse dušnosti. N. pr. črtil sem že več mesecev človeka, ki me je močno razžalil; obrnem so na voljo, da preidem iz eno ulice v drugo; kar mi stopi obrnivšemu se sovražnik pred oči; kar naenkrat mi kri v glavo šine, tresem se, oči se mi temno obračajo, škripljem z zobmi; glej, to pravimo, da je jeza; lahko vidiš, kako se mi je vresničila brez vsega pomisleka, brez določbe moje volje, toraj recimo, brez vso duševnosti spočela se mi je in rodila le iz čutnosti, namreč le iz tega, da sem čutno ali z očmi pojmil sovražnika in kakor se je udejstvila, tako se je tudi razodela, čutno ali telesno, v krvi, v očeh, z zobmi. Taka je tedaj razlika med človeškimi čuti; zatoraj jih pa tudi primerno delimo v dva razreda: V prvi razred stavimo one čute, v kterih prevlada dušnost, telesnost ima manjši vpljiv pri njihovem spočetji ali pa nobenega, tako, da jame še le kasneje, vzbujena od dušnosti, sodelati. Taki čuti so oni, kterim pravimo z latinsko besedo „affectus" „Gefühle". V drugo vrsto pa devljemo one, pri kterih prevlada telesnost, čuti, ki se iz te zadnje spočnejo, tako da ima dušnost pri njih, vzlasti začetka, malo ali nič vpljiva. Ti so zunanjim telesnim vplivom bolj podvrženi kakor prvi in tudi od razuma in proste volje bolj neodvisni, tako, da je navadno težko gospodovati jim, popolnoma skoro človeku nemogoče. In to zovemo z latinsko besedo „passiones", „Leidenschaften", mi pa jim pravimo „strasti". Tedaj so čuti v ožjem pomenu in strasti več ali manj telesni, akoravno imajo svojo koreniko v duši; in kot taki, dušnotelesni, so bistveno lastni človeku, kterega bistvo jo dušno-telesno, najčistejši izraz človeške narav.«'; taki so edino in izključno človeški. Vzeti človeku čute in strasti je isto, kar tajiti njegovo pravo bistvo. Zatoraj pa tudi ne pozna oni človeške narave, ki meni, da se imajo čuti in strasti popolnoma zatreti, kakor so učili stari Stojici in uče moderni idealistični filozofi. Ne, marveč gojiti se imajo, čistiti in blažiti in le tako se more človek sovršiti. In ta poklic, to nalogo ima pred vsem umetnost, pravim, in ne morda znanost, ker znanost zabavlja le razum, a razum je po vsem druga vzmožnost kakor čut. Umetnosti, pravim, le umetnosti je buditi čute, ker le ona je temu primerno sredstvo; kakor so namreč čuti, telesno-dušni, tako obstoji tudi umetnost bistveno iz ideje, ki je dušna, in iz oblike, ki je čutna, tedaj je tudi ona dušno-telesna, in kot taka že po sebi vgodna vzbujati dušno-telesne čute. A vprašanje je zdaj najvažniše: Kako ima umetnost čute buditi in kake? Kako? Naloga umetnosti je, kakor smo že večkrat rekli, v idealno visočine človeka nad zemljo povzdigniti, zatoraj pa mora ona tako vplivati na čute njegove, da jih nekako oprosti nizke, duha tlačilne telesnosti, da jih, vlivši jim ognja, očisti in oblaži, tako da se očiščeni tem laže spnejo iz nizke vsakdanjosti proti nebeški vzornosti. Zato pa mora pesnik pred vsem buditi blage čute v človeku, to je one, v kterih dušnost nadvlada telesnost: češčenje najvišega bilja, ljubezen do njega, ali do bližnjega, občudovanje prave velikosti, milosrčnost itd. Ko pa hoče umetnik obuditi tudi manj blage čute ali strasti, varuje se naj prevelike prostosti, da ne prekorači onih mej, ktere strastim postavlja zdrava trezna pamet in nravnost; ker nikdar ne sme zabiti, da strasti so pameti manj ubogljive, kakor viši čuti, celo uporne so jim, zatoraj se morajo brzdati, da ostanejo v svojih mejah, ker gorje človeku ako prestopijo postavljen jim jez, napravijo v duši veliko razdejanje. Tako n. pr. pesnik, ki hoče morda opevati maščevalno jezo svojega junaka ali kterokoli drugo strast, bodi previden, da ne opi.še vse premikavno, naj ne bodi preizbirčen v podobah in izrazili, da se beročemu ali slišajočemu pregrešnost ne prikupi, in mu domišljije ne otrovi.

M. O, gospod doktor, koliko takega sem že bral v našem majhnem slovstvu.

J. Da, da, nekteri naših pesnikov, posebno pa novelisti, tako močno, ali da rečem zapeljivo, pregreho vpodobljajo, da se kar mora prikupiti in tudi še tako treznega omamiti. To je prava kuga. Umetnik, kteri ne zná druzega, kakor strasti poveličevati ali prilizovati se jim, ni vreden svojega imena, pohujševalec je, okuževalec; ker nobena reč tako hitro človeka, posebno pa vroče mladine, ne zapelje na krivo pot, kakor pesnik ali novelist, ki v mični obliki podaja strup poltosti in nenravnosti; veliko bolj škodi tak, kakor oni, ki bi mladenču dajal slabih naukov, ker take, dokler je trezen, lahko spozna in se jih znebi; ako se mu seme pregrešnosti vlepi zapeljivi besedi ali obliki v domišljijo zaplodi, ko se mu v srce vseje, tedaj ga ni več, kteri bi je mogel iztrebiti, ker prešla mu je že v kri in življenje. Tak umetnik, ne le da ne povzdigne človeka, ampak vleče ga šiloma, vleče srce in razum dol v umazano materijo. Zatoraj pa tudi Platon neče nobenega drugega umetnika v svojo državo sprejeti kakor onega, kteri priprosto vpodoblja to, kar je dostojno. V muziki zavrže vse one melodije, ki so prenežne in nasladne. In paziti se ima na to, pravi, da vsi umetniki opuščajo vso karkoli jo razuzdano, podlo ali nedostojno. Posebno pa zavrača one, ki menijo, da je lepo to, kar se prikuplja čutnosti.

M. Da, tudi dandanes, zdi se mi, da nekteri si celo umetnost misliti no morejo brez neke zapeljive čutom prilizijive mičnosti.

J. Tako prepričanje se ima tudi sploh o umetnikih dandanes, posebno pa o pesnikih. Pravi pesnik, zdi so dandanes, ne more biti nego oni, ki so mu vse mogoče strasti razorale čelo, da mora biti pravi norec, zaljubljen, nesrečen, preganjan od sveta in osode, zatoraj obupan, recimo, še enkrat pravi norec.

M. Kaj ne da, gospod doktor, kakor poje laški pesnik:

 
So a caso v' incontrate per la strada
In un cotal con barba irsuta o in testa
II crin scomposto, qual campo di biada,
Nel cui mezzo passata o la tmpesta,
Col naso aguzzo o col zigoma in fuori
Osorvatelo ben — quelii è ...

J. Da, tak je, tak mora biti pesnik devetnajstega stoletja.

M. Tak tudi pesnik slovenski!

J. Res čudno se mi zdi, kako se je tako daleč prišlo, da se umetnikova glava obdaje z glorijo neblagih strasti, in da so ga smatra za tem večega čim bolj mu je iz oči izginila trezna jasnost, čim bolj megleno, čim temniše mu je čelo, kakor da bi nizka podla strast oblažila človeka. V čem imamo iskati pravo dostojnost in blagost človekovo? Ali ne morda v tem, da vlada v njem blaži princip, kteri ni mesenost, ampak razumnost? Blag človek ni oni, kteri se služeč grdim strastini valja po blatu, ampak oni, ki gospodujoč z razumom nižjemu poželenju z jasnim duhom zre v više ideale, in so prosto brez ovir dviga proti nebu. V onih imenitnih velikanskih prostorih, kterim se pravi „Le stanze di Rallaelle" vpodobljena se vidi od neumrljivega slikarja tudi poezija. Rečem ti, da prav želel sem jo videti, da bi spoznal, kako si je ta umetniški veleum predstavljal vzor poezije. Poosebil jo poezijo kot mlado žensko, oblečeno v belo tuniko, daljno polovico telesa pa ima krito z modrim plaščem. Tedaj bela in modra. Bela barva je simbol luči, jasnosti in treznosti, modra pa simbol nebeške modrosti. Venčano ima čelo z zelenim lovorom in sede na na marmorjevem sedeži ima liro obešeno na rameni, v desnici pa drži pesmarico. Lično ozira se proti nebu; njen pogled je nedolžen, miren, jasno vesel; ozira se gori, da vsprejme duha božjega, kteri jo že rahlo napolnuje, in že misli zapeti; na strani pa držita dva angeljska otroka deščico z napisom: Numine Afflatur. Taka je Rafaelova poezija! In zapisal sem si toraj v dnevnik: V poeziji in sploh v umetnosti odsevati se ima dušna jasnost iu treznost, čistost, naravna nedolžnost. Numine Afflatur, Rafaelova poezija ne od mesenosti, ne od podle nizke strasti. Da da, v nadzorni idealnosti mora umetnik zajemati, od tod svoje umotvore navdihniti, oživljati, poveličati, a ta vzornost odsevati se ima trezno in jasno.

M. O, gospod doktor, ker že govorimo o človeških čutih in strasteh, radoveden sem, kaj Vi sodite o ljubezni, ktera se je v vseh časih in se posebno dandanes prepeva?

J. In hočeš reči, da pred vsem tudi med Slovenci, kaj ne?

M. Da, posebno pri nas.

J. O ljubezni? O ljubezni v slovenskem slovstvu? Ko to slišim, nehote mislim na prvaka naših pesnikov, na Preširna. Ljubezen, Preširen, o tem bi se dalo že kaj govoriti. A Preširen v slovenskem slovstvu, ne vem, kako je to, ali morda po tisti psihologični postavi, kteri pravimo asocijacija idej, Preširen, pravim, mi nehote na misel prikliče Stritarja; in glej, tudi tega imena ne morem izgovoriti, da ne bi mislil na tisto presneto osodo, ktera nam je zanesena zadnji čas v naše mlado slovstvo. Tedaj, ljubezen, Preširen, Stritar, o da, to je pri nas nekako združeno, da, drugo drugemu priklenjeno kakor v verige, tako da posito primo et alterum (et tertium et quartum) ponatur necesse sit. Toda nikakor ti nečem jaz sam o tem govoriti, drugega glas slišaj. Imam namreč pismo poslano mi že pred več meseci od prijatelja, kteri že nekaj let žrtvuje svoje moči v odgojo mladine, v tem pismu ali imenoval bi jo bolje znanstveno razpravo, napisal mi je svoje misli, o najnovejšem našem slovstvu. Že večkrat sem rekel, da ti je preberem, in ker zadeva prav ona prej omenjena vprašanja, mislim, da bo ravno zdaj čas temu primeren; naj govori prijatelj mesto mene, že prihodnjič ti je hočem prinesti.

M. Prav hvaležen Vam bodem; upam se iz tega veliko naučiti! Željno hočem poslušati.

J. In tako tedaj, ljubi Mirko, te jutro pričakujem. Nocoj se moram posloviti, čaka me še danes važno opravilo doma.

M. Dober večer, g. doktor!

Deveti večer.

J. No, Mirko, ali si že tukaj, me že dolgo čakaš?

M. Dober večer, g. doktor! Pol ure se že tod sprehajam hladna senca tù pod košatimi kostanji mi dobro de, in pa ta krasen razgled! G. doktor, ali ste prinesli pismo?

J. Da, da, kako bi mogel zabiti? Zdaj pa le sedi semkaj z menoj in poslušaj.

M. Prav rad, gosp. doktor.

J. Predragi prijatelj! Gotovo se še dobro spominjaš onih srečnih let, ko sva še gimnazij obiskovala in tudi v šoli skupaj sedela. Toraj, kakor veš, je bilo naše posebno veselje prebirati domače pesnike; zanimala nas je vsaka tudi najmanjša prikazen v našem komaj rodivšem se slovstvu. Koliko sva takrat modrovala, kako se navduševala za narodno reč, najini upi bili so večkrat veliki, celo smeli, ker sanjala sva o rečeh, ktere ne vem, ali se morejo na svetu kdaj vresničiti. In vendar srečna tista leta! Toda kmalo nam je bilo zapustiti gimnazij in različnost poklica naju je ločila. In toraj je tudi za-me prišel čas, ko sem se moral resno poprijeti stroke svojega prihodnjega poklica, oni čas, ko je bilo treba postavljati podlago bodoči sreči kratkega življenja, ktero nam je tu odmerjeno. In tako, ves zamišljen v više študije, sem, da se sam obtožim, popolnoma zanemaril domače slovstvo in njegov nadaljni razvoj. Precej let je preteklo, dokler sem se stalno utrdil na tem mestu, ktero zavzemam. A glej, zdaj ko sem se zapustivši zaduhle akademične dvorane, odloživši mrtve šolske knjige, spet vrnil v naročje življenju in začel prostejše dihati, oživeli so se mi spet stari spomini, probudile nekdanje želje, ktere je časa silni val zakopal, a ne izruval mi iz srca: Začel sem spet zahajati na polje domačega slovstva, vživat njegovega cvetja; temu žrtvujem lep del onega časa, kteri mi od vsakdanjih opravil ostaja. A še nekaj drugega je, kar me še posebno nagiblje baviti se z domačim slovstvom. Kakor veš, mi je božja previdnost odločila eno najblažih vlog, odgojevati nadepolno mladino. lies, kaj ne, prelep poklic! da bi le znal dostojno ceniti ga! Pri teh najnežniših cveticah milega naroda mi biva duh in srce, skrbno spremljaje njihovo mišljenje in čutenje. Toda vprašam: Kaj zamore bolj in odločniše vplivati na mlada srca, navzetna za vse dobro in lepo, kakor domače slovstvo? S tako gorečnostjo se oklenejo mladenči maternega jezika in to tem bolj, ker jim je nemilo izključen iz šole in javnega življenja; da, tohko veča je ona gorečnost pri nas, ker smo materinščino še le zadnji čas jeli gojiti, v svesti smo si nekako, kakor da bi bili v preteklosti preveč zamudili in za to hoteli zamujeno uhiteti; zatoraj si smatram za eno najblažih in svetejših dolžnost skrbno se učiti jezika maternega in vsestransko ga razvijati. A pred vsem je mladina, ki se s posebnim navduševanjem žrtvuje temu delu; odraslemu možu se kri ohladi in srce ne navduši se lahko za ideale; mladina pa je bolj vnetljiva, in za kar se navduši, poprime se strastno. In to sem zapazil, kar me zelo veseli, tudi pri naši učeči se mladini. O da bi ti videl, kako hlastno planejo naši mladenči po vseh novih knjigah, ktere nam dojdejo iz tiskarne, kako željno in strastno jih bero, ne, boljo rečem, kar požirajo jih. Znano je že, da dijaki niso posebno denarni, in ako tudi pridejo do denarja, veš, da mladina je poslastna in novce prerada potroša v druge svrhe; a vse drugače sem imel večkrat priložnost zapaziti pri naši mladini in prav to mi daje bolj ko vse drugo pogum in me polni z blago nado, da moramo kmalo doživeti boljše bodočnosti; zapazil sem namreč, da naši mladenči se ne boje se tako velike žrtve, ko si imajo nakupiti domačih knjig. Trpel bo raji mesece in mesece, da si le omisli vsako na novo izišlo knjigo. Kaj ne, da je taka prikazen tolažljiva?

A da veš še bolje ceniti mogočen vpliv domačega slovstva na mlada srca, pomisliti ti je, da mladeneč, ki je sicer za vse navzeten, toliko bolj odpre um in srce temu, kar mu ponujaš v obliki mile materinščine. Materna beseda mu s posebno miloto gladi uho in si s posebno prikupljivostjo ugladi vhod do najskrivnejšega kota v srci: saj to besedo je slišal še majhen iz ust ljube mamice, ona mu najde sladek odmev v globočini srca in mu mično vabi iz njega najnežniše spomine iz otročjih let. Materna beseda vročega mladenča omami in očara, in da jo le sliši, zdi so samemu sebi presrečen in v čim milejši in sovršeni obliki mu doni, tem bolj se mu prikupi. Zatoraj sem pa zapazil, preljubi moj, in to je, kar mi največ veselje kali, zapazil, da mladenči malo ali nič ne vprašajo po tem, ali so jim v domači besedi ponuja nebeški nektar ali morilni strup, resnica ali laž, da je le oblika mična in dovršena, dovolj, brezmišljeno izpijo kupico. O žalibog, priznati se mora resnica, da ne preti narodni mladini od nikodar veča nevarnost kakor od lastnega slovstva, ako se izneveri nravstvenim zakonom. Lahko razumeš toraj, dragi prijatelj ako se ljuba mi mladina tako požrtvovalno bavi z domačim slovstvom, ako tako strastno iz njega duševne hrane zajema, ako ona tako odločilno vpliva na njen razvoj, lahko razumeš, pravim, da tudi jaz, ki mi je naloženo z mladino neprenehoma občevati, ž njo misliti in čutiti, se mu ne morem dalje odtegovati. Ne, marveč kar me je že nekdaj pred vsem mikalo, lotil sem se z nova pridno prebirati, mili domači govor, kterega smo začeli Slovenci tako pridno gojiti, lotil sera se tega dela tem bolj. kar mi ga je nalagala tudi dolžnost lastnega poklica.

In zdaj vem že, kaj ne, dragi prijatelj, da me boš vprašal, kaj sem si s tem okoristil, kako sodbo izrečem o našem slovstvu. Seveda tebe bi mikalo zvedeti moje mnenje sosebno o najnovejšem slovstvenem gibanji pri nas, v zadnjih desetih ali petnajstih letih; s prejšnjem smo že tako vsi enih misli. A moje prepričanje o tej reči, menim, ti jo deloma že znano, saj sva se zadnji pot, ko si bil pri meni, o tem še precej pogovarjala. Toda, ker sem ti obljubil o tem še natančniše kaj več premisliti, ter ti svoje misli napisati, glej, vstregel sem tvoji želji. Saj prijatelje ima družiti eno prepričanje in eno srce, zatoraj nima biti med nama nobene tajnosti, nobene razlike, sosebno ko nam gre za najvažniše, najsvetejše reči. Pred vsem, predragi mi prijatelj, moramo priznati, da se je v zadnjih petnajstih letih v slovenskem slovstvu zgodil velik bistven prevrat. Kaj ne, iskali bomo vzroka temu prevratu. In tukaj naletimo na moža, kteri si je v zgodovini slovenskega slovstva pridobil, da kar naravnost rečem, največ zaslug. Ta mož, kdo ne pozná njegovega imena, ta mož je Stritar. On je mali peščici Slovencev nekako to, kar je bil velikim Nemcem slavni Lessing, kritik par excellence, kteri jo Slovencem, ki so res pred njegovo dobo prerobato in kmetovsko pisali, ugladil jezik in zlog; on nam je še le pokazal, kako so ima slovenski, a ne hrvatski ali nemški pisati, slovenski, pravim, ker tako domače priprosto, tako čisto narodno in lično, tako dostojno in vendar vsakemu kmetu po vsem umljivo, recimo, tako lepo in omikano slovenski ni še do zdaj nobeden Slovenec pisal, kakor Stritar. Kritik, par excellence! in leposlovec, ker on je v slovenskem slovstvu vdomačil obširno različnost leposlovnih oblik, kakor v vezani, tako tudi v nevezani besedi. Poglej njegov „Zvon" , tù nahajaš vsakovrstnih romanov, novel in novelic, tù humoresk, poučnih spisov, a ne zloženih v okornem šolskem zlogu, ampak v prijetni mični obliki prijateljskih pisem ali kratkočasnih pogovorov; tù precejšnje število prav zanimivih zgodovinskih sestavkov, ki niso sezidani kakor babilonski stolp iz samih ilnatih opek, pustih imen in letnic, ampak vpletena so jim mično viša načelna vprašanja, ki morajo vsakega misleca zanimati; tu so razpravljena socijalna vprašanja, tù naslikane podobe iz narave, tako zvesto in resnično, da kar strmiš. A tù tudi največa raznovrstnost poetičnih oblik; od priproste narodne pesmice do umetno zamotanega igrokaza. A kar je največa Stritarjeva zasluga, je to, daje v svojih Dunajskih letnikih Slovencem razpravljal leposlovna načela s posebno spretnostjo in temeljitostjo, in vendar tako priprosto umevno; razvil nam je veliko naravnih zakonov, na ktere se ima naslanjati umetnost in poezija; dognal je med Slovenci marsiktero resnico, ktere pred ali nismo poznali ali prezirali, tako dognal, da jo vsakdo mora priznati, ako se noče samega sebe osmešiti. In da bi ne bil tudi nič drugega storil, dovolj je to, da je malo sčistil In spilil naše pesnike. Pač dobro se je zdelo človeku videčemu, kako jih je krcal in brusil, brezobzirno vsakega, kakor je zaslutil. Od tedaj je veliko nepoklicanih zlomilo liro, ki ni dala nikdar prijetnega glasu in posvetili so se drugim strokam, kjer bodo sebi in narodu več koristili. Od tiste dobe začeli so naši pesniki previdniše peti in bali so se vsako še tako nenaravno zvarjeno pesem objaviti, vedeli so namreč, da na Dunaji preži neusmiljen oster kritik Stritar! In res, odkar je njegov glas obmolknil, začeli so se nepoklicani že spet oglašati in s svojim prisiljenim nenaravnim petjem kvariti Slovencem zdravi okus, ker ni ga, ki bi glas povzdignil ter jim posvetil, kakor zaslužijo, ni ga. pravim, Stritarju naslednika! Zatoraj se pa res čudim. In ne morem nikdar se dovolj načuditi, kako in zakaj so naši mladi leposlovci in pisatelji zapustili Stritarja In njegov Dunajski „Zvon" ter obrnivši mu hrbet ustanovili brez njega novi „Ljubljanski Zvon". Tù ga imaš! Ne vera, da še enkrat rečem, no vem, zakaj. Ali so si bili morda v svesti, da so oni boljši kritiki, spretniši leposlovci kakor Stritar? Do zdaj niso tega še pokazali. Ali boljši pisatelji? Za eno nit ne, marveč slabši. Da mičniše in lepše govore? Do zdaj ml ni bilo mogoče še kaj takega zaslediti. Temveč iz lastne skušnje vem, da je bila mladina nekdaj strastno zaljubljena v Stritarjev „Zvon", za Ljubljanskega dvomim, ali so toliko zanima. Kaj tedaj? Boš rekel, da je bila Stritarjeva nestrpnost in nepristranost, ali bolje njegova značajnost in nesebičnost? Na to vprašanje obmolknete, kaj ne? In res, še zdaj ne morem in ne morem umeti, zakaj. Stritar je bil kritik, leposlovec, vrednik, pesnik, pisatelj, vse to ob enem In ni ga, ki bi ga v vseh teh strokah dosegel. Vse, vse, kar je pisal In kakor je pisal, odobrujem in občudovaje priznam in navdušeno bi mu podal desnico v večno zvezo, hodil bi ž njim in celo slepo za njim, ko bi se mogla v eni reči pogoditi; a ta reč, veni, je najpoglavitniša, ker zavzema vse človeško mišljenje in delovanje; vem, da ko bi ga razloživši mu pogoje prosil, naj skleneva mir, bi se sicer prijazno, a z odločnostjo od mene obrnil, rekoč: Prijatelj, tega pa nikakor ne, na vekomaj ne bo med nama miru. Kteri pa je ta nerazvezljiv vozel? So nazori, glavna načela, ktera Stritar zastopa in zagovarja edino le ta, ne več ne manj. Res, le ena točka, a ta je najvažniša, taka, da zanjo vsak značajen mož žrtvuje življenje in večnost. Načela so nama različna, v teh se ne zlagava in se na veke ne bodeva zlagala. A prav za to se Ljubljanskim Zvonovcem čudim, tako da se načuditi ne morem, zakaj jim Stritar ni ugajal. Ali izpovedajo morda druga načela od Stritarjevih. Ne, marveč se tudi v teh do zadnje pičice zlagajo ž njim. Zatoraj mi pa ostane to vprašanje nerešena zastavica. Načela, načela, po kterih moramo mišljenje in delovanje človeško soditi in ceniti, ta nas ločijo. Stritar jo je s svojim pisateljskim vozom zakrenil na novo, popolnoma novo pot, ktera je bila pred njim Slovencem neznana, ker je bila popolnoma nasprotna njihovemu narodnemu značaju, veri in prepričanju; a zakrenivši jo, potegnil je za saboj pisatelje in pesnike in tako bistveno pretvoril naše mlado slovstvo.

Akoprav je Stritar še le leta 1870 s svojim Dunajskim „Zvonom" začel razširjati svoja načela med Slovenci, vendar je že prejšnja leta večkrat povzdignil glas, in si tako že pred pot vgladil do občinstva. To pa se je posebno zgodilo l. 1866, ko je z Jurčičem omislil novo izdajo Preširnovih poezij. V predgovoru tej izdaji izrekel je originalno, do tedaj ne še zaslišano oceno o Preširnu in njegovih pesnih; že takrat je vdaril na struno, na ktero je pozneje vstrajno godel. In res, kaj je slovensko slovstvo brez Preširna? Ali mu ni on duša, duša posebno slovenskemu pesništvu? Brez Preširna marsičesa pri nas bi ne mogli še razumeti ne; on nam dajo prav za prav ključ do vseh naših boljših slovstvenih proizvodov. Izvzemši enega ali dva je Preširnovo ime edino, s kterim so moremo pred tujci ponašati. In res, kdo zamore dovolj občudovati spretnost njegove lire? Kako naravno in resnično nam opisuje življenje, ne sicer onega zunanjega, ktero le s čuti pojme vsak površni brezsrčni posvetnjak, ampak notranje življenje, ki se tako zanimivo in mično, tako mnogolično razvija in vrši v srci človeškem? Kje bomo našli pesnika, ki bi nam zvestejše in resničniše označil človeško strast s svojimi spremembami, s sladkimi in grenkimi nasledki? Ki bi nas globoče vpeljal v skrivnosti naše narave? In kako lepo, kako mično razvrstuje svoje podobe, kako originalno slika svoje obraze in kako miloginljivo nam vpodoblja svoje čute, ž njim oživlja mrtvo naravo in jo jako navdihuje, da so vse nekako ž njim joče in žaluje. Ne, ne, kakor Preširen ni še pel nikdo na Slovenskem in najbrže tudi ne bo več; oblika mu je tako dovršena, tako čarobna beseda, da ušesu doni kakor nebeška harmonija. Jaz, predragi prijatelj, so mu ne morem nikdar načuditi in ko sera bral njegove pesni, zdi se mi vse, kar so drugi med nami peli, tako nekam vsakdanje in prozaično in me nikako več ne mika. In ko bi mene postavili sodnika našim pesnikom, odločil bi Preširnu sedež med vsemi drugimi najviši, vsaj toliko viši nad vsemi, kolikor je Triglav viši nad Krnom. Toda o tem Preširnu prevladalo je v slovenskem občinstvu do dobe Stritarjeve mnenje, ki v obče ni bilo vgodno nameram Stritarjevim. Slovenci so namreč govore o Preširnu ločili obliko od vsebine, kar se mora ločiti pri vsakem umetniku. V obliki bil je Preširen vsem onim, ki so kaj razumeli in ne slepo in strastno sodili, nedosežen, v tem pesnikom slovenskim prvak in vzor, kterega kot takega nikoli ne moremo dovolj občudovati in posnemati. Toda od oblike različna je vsebina; ta pa se je v Preširnu obsojala. In zakaj? Ker se bavi z ljubeznijo, edino le z ljubeznijo. Ljubezen? Jo bomo li obsodili? Ne le je ne bomo obsodili, marveč ona je med vsemi čuti najblaži. Saj brez ljubezni ni življenja, ne hotenja, ne delovanja. Ona veže in edini v' mogočno skupščino razdruženo posamljene moči, ona lajša bolečine, ker jih deli, nam spremeni solzno dolino v nebeški raj. In ta ljubezen, ona je mati vsem drugim čutom, iz njo se nam rodi upanje, hrepenenje; brez nje so nič ne giblje, nič ne obstoji, da, celo jeza in sovraštvo redite se iz ljubezni. Ljubezni čut je kakor iskrica vse ogrevajoča in oživljajoča, iskrica, ktero nam je v srci vžgal Stvarnik, da se v tem pregnanstvu zavedamo, kje je naš početek, kje naša prihodnja domovina, tam, kjer gori večna ljubezen. In tedaj pesnika ljubezni bi obsojali? Obsojali Preširna? Toda treba je, pred vsem dobro se razumeti, in da se dobro razumemo, treba nam dobro stvar razločiti. Ljubezen je namreč različna po različnosti svojega predmeta in namena. In tako govorimo tudi o ljubezni, kteri je ime spolovna, ta se rodi med osebama različnega spola, kteri spolovno združi v ploditev in ohranitev človeškega rodu. Tudi ta ljubezen je dobra, ker naravna, ona ima namreč svoj početek v človeški naravi sami, ktera je spolovno razdvojeno, tako, da sta spola drug na drugega navezana, in se drug drugega med seboj usovršita. Ker je pa ta različnost spolovna v naravi vtemeljena, zato je njen početnik Stvarnik sam, ki je početnik narave. Zato je pa tudi ljubezen spolovna izvirajoča iz narave, vpostavljena od Boga Stvarnika. Toda bodi ta ljubezen še tako naravna in blaga, vendar zabiti je ne smemo nikdar, drugače, kakor je človeški naravi vrojena, kaka je njena svrha. Ta je, kakor smo rekli, ploditev človeškega rodu. To plodenje pa smo se vršiti le po oni postavni, javno priznani zvezi, kteri pravimo zakon. Tako vsaj učé in menijo narodi vseh časov in krajev; nikjer ni namreč dovoljeno človeku spolovno se družiti po živalsko; in ako se kaj takega zgodi, je tako početje zabileženo kot nesramno, nenravno. Vprašal bi morda kdo, zakaj so spolovni ljubezni ovake ovire postavljene, zakaj bi se ne smelo prosto in samovoljno javiti? Ali niso morda to predsodki podedovani že iz temnih vražastih časov srednjega veka? Prazni predsodki? Odgovarja naj vam človeška narava, o vi, ki tako radi govorite o predsodkih. Ali ni resnica od vsakega priznana, da je človeku narojena neka naravna sramežljivost, ktere se ne more nikdo iznebiti in ne tajiti, naj še toliko protivi naravnemu čutu?

M. Da, da, to se mi zdi, da taje nihilisti, g. doktor! ne zamerite da Vas motim. Nihilisti, kakor sem bral nekako ondan v „Pismih iz Rusije", ki so tù tiskana v nekdanjem Dunajskem „Zvonu". „Kaj je sramota?" vpraša tam nihilist. Odgovor: „Pojem čisto relativen".

J. Tajé? Recimo bolje, silijo se tajiti, ker tajiti ne morejo. Toda zdaj poslušaj dalje iz pisma: Ta sramežljivost se kaže pa posebno v človeških plodilih, ali v onih udih človeškega telesa, kteri služijo v plodenje rodu. Zatoraj se pa tudi to plodenje zakriva v temno skrivnost, ker človeka je sram kaj takega očitno činiti. Od kod to? Od kod ta sramota? Gotovo le od tod, ker se plodenje ne vrši primerno človečki dostojnosti. Kako ne? človek je namreč bitje obstoječe iz duše in telesa, ta dva sta bistvena dela njegove narave; a blaži princip v človeku je duša, ker je enovito bitje mišljeno in hoteče, ona je dejstvujoča in oživljajoča forma telesa človeškega; zatoraj se spodobi, da ona vlada v človeku, da je ona princip vsem činom človekovim, da brez nje ali brez njenega povelja v njem nič ne gane. Toda priznati moramo žalostno resnico (od kod to izhaja, nečem tù preiskovati), da človek prevladuje meseni princip, večkrat proti izrečenemu povelju voljinemu, meso je duhu uporno in neubogljivo, noče se mu podvreči in njegova slast povsod prehiteva prosto določitev voljino. A prav ta prikazen je v človeku neredna, nepostavna in nedostojna. Zatoraj se je človek sramuje, ker vidi v tem dušo nezmožno in ponižano. Ker se pa ta upornost najhujše v plodilih razodeva, in je v teh najneukrotnejša, se človek prav teh najbolj sramuje. Zatoraj je človeštvo nekako občuduje ter posebno časti one, ki se ukrotivši meseno upornost odpovedo spolovni slasti. Devištvo je bilo vedno in posebno čislano pri vseh narodih.

M. Ne pri „Zvonovcih"; uboge stare „device" !

J. Poslušaj dalje: Človeštvo jo deviški stan vedno smatralo za nekaj junaškega ter obdajalo ga z nebeško glorijo. Drugim pa, ki se čute poklicane v plodenje, dovolilo se je to, kakor sem že rekel, le s tem pogojem, da se javno družijo v zakon in da zunaj tega nemajo staviti plodivnega čina, zatoraj pa tudi ne spolovno ljubiti se, ker ta ljubezen ni nič druzega kakor naravno pripravljavna k onemu činu. Ljubezen ta je dovoljena kot pričetna ali uvodna tudi onim, ki resno mislijo v kratkem skleniti zakonsko zvezo. Prostim pa in ki ne mislijo resno in kmalo v zakon stopiti, je prepovedana, zatoraj pregrešna, ker ne služi svrhi, v ktero je človeku vrojena, in tako nasprotuje naravnemu redu. A posebno pogubna je taka ljubezen nezreli mladini, ako se začne za-njo vnemati, ona jame mladenču polniti domišljijo z nečistmi podobami, otrovi mu nepokvarjene živce, izsreblje živeljni sok. Zatoraj pa mora vsak pravi odgojitelj pred vsem zapomniti si prevažno svarilo: ne dajej mladini v roke zaljubljenih pesnikov, ni je veče nevarnosti za mlado srce!

M. Toda drugače razume to reč Stritar. Glejte, kako piše: No bati se mladeniči! Pridigal vam ne bodem; v kako razmero vam je stopiti s tem svetovnim čutom, učili vas bodo vaši roditelji, izpovedniki, verski učitelji, njih poslušajte. Moj svet je ta: Ako že ljubite, ljubite na skrivnem, na dnu srca, tam naj gori večna lučica, ktero ste prižgali svojemu angelu, svojemu idealu, skrivna ljubezen, najjboljša ljubezen! Kaj treba vedeti svetu, kdo je vaša boginja, kake „laske" ima, oči in usta! Kako vas „peče bolečina", kako zdihujete po noči in po dnevi Ako toraj ljubiš, mladeneč, ljubi za-se; ne izpostavljaj svojih sladkih ali britkih čutov v posmeh tujim ljudem, ki imajo vsak svojo potrebe in opravke ... Tako podučuje Stritar mladino! (Res, učenik, kterega bi komaj oni „ta šantovi" prekosil. Vr.)

J. Da, da, tako se uči v listu, ki je pred vsem namenjen mladini na viših in srednjih šolah. Ljubite, kaj no, ljubite, dijaki! Čemu ljubiti? Jeli morda ona ljubezen nekako nedolžna šala, ktero si sme vsakdo povoljno privoščiti? Tako učite, gojitelji mladine, to je vaša nrav! In žalibog, da si tak nauk mladina predobro v srce vtisne. Večkrat sem že videl, preljubi moj, kako je že gimnazijalec ves vtopljen v tako ljubovanje. No peto- ali šestošolec, otrok, ki znA komaj grško brati, izvolil si je „svojo"; in tedaj sanjari in blede noč in dan, pesnikuje, žaluje, toži luni in zvezdam svoje gorje, pri tem pa zanemarja šolske naloge, in jame vidno hirati od dne do dne. Začne ljubiti — dasiravno sme upati, da mu bo še le za deset ali dvajset let mogoče s svojo „boginjo" v zakon stopiti; dve ali tri leta še na gimnaziji, pet ali šest let na vseučilišči, potem spet kaj časa, predno stalno do kruha pride, to ti je čas, v kterem se ona lahko desetkrat moži, in on postane ji saj tudi tolikokrat nezvest. Glej, vse to ga še loči od izvoljene, in vendar kaj takega naši osrečevalci in odgojevalci mladine ne le obsojajo, ampak celo priporočajo! Sad takih naukov je lahko videti vsak dan. Le poglejmo našo učečo se mladino; kako nam hira in bledi; nekdaj bil je najlepši kinč mladeničev rudeče lice in vedro oko. A zdaj beži gledat, srečaval boš po ulicah mladeniške postave brez vse živahnosti in življenja, motne oči, zgrbančeno čelo, bleda lica; vse ti znanuje žalostno zamišljenost in obup; kmalo ne bomo druzega imeli, kakor fantaste, same fantaste, grobove od zunaj pobeljene, od znotraj smrdljive! O za Boga, tnžna slovenska domovina! da nimaš drugih odgojiteljev svojim najnežnišem cveticam, da strupena slana grde poltosti že v prvem cvetu posmodi tvoje najlepše cvetke! A tako je in drugače ne more biti, dokler se tako uči in po lepoznanskih listih (ali kali!) tako piše. Toda predaleč smo že skoro zabreli. Hotel bi ti nadalje brati iz prijateljevega pisma, pa kakor vidim, se jamo že temniti; zatoraj pa odložim nadaljevanje za prihodnjič. Nocoj stopiva še gor na vrh, kmalo bo že začela luna izza Nanosa vshajati. Imela bova krasen pogled.

M. Da, gospod doktor, prav rad grem.

Deseti večer.

J. Danes pa hočem dalje brati prijateljevo pismo.

M. Da, zadnje, o čemer smo govorili, je bila ljubezen, bolj prav nespametno ljubovanje.

J. Da, in sicer o oni predčasni nezreli ljubezni, ktero občni nravstveni čut obsoja kot pregrešno. In zdaj čuj dalje: Tej ljubezni bil je Preširen vdan, sužen od mladih let, skozi celo življenje, a zakona nikdar ni sklenil. In to ljubezen Preširen opeva, nobene druge, opeva pa kot pravi lirik, tako namreč kakor jo je sam v lastnem srci občutil. Ljubezen ta ga je mladega navdušila z mladim strastnim ognjem, odprla se mu jo pevska žila, pevati jo začel slavo svoje izvoljene. A izvoljena ga ni poslušala, ljubezen neuslišena vzela je pesniku up, napolnila ga z britko skrito ironijo proti izvoljeni, postala mu je zoprna, in ker ona mu jo bila bogstvo, z eno besedo vse, ljubezen neuslišana sprla ga je ne le z njo, ampak tudi s celim svetom. Peza celega sveta in vse gorje težilo mu je srce. Pod to pezo pesnik obnemore, ugasne mu upa zadnji žarek, on obupa in išče srcu hladila v morji pozabljivosti, v ktero ga utaplja vino, v ktero ga sprejme črni grob. Tako Preširen, in prav take njegove pesni. Kaj tedaj? Sodba ni težka. Preširen jeljuboval pred časom, brez pravega namena, brez zakona, zatoraj je ljubezen njegova protinaravna, pregrešna. In ker je ta ljubezen v pesmih njegovih vpodobljena v najlepši čarobni obliki, rečemo lahko: Preširen nam v zlati umeteljno izdelani posodi podaje strup pregrešne strasti. Oblika je tako dovršena in čarobna, da ušesu doni kakor nebeška harmonija, se polasti čutov, vname kri in omami duha: zatoraj mislilo se je nekdaj, kdor hoče brati Preširna, bodi trezen, um njegov imej v oblasti domišlijo, bodi že skušen, prileten, ki poznal življenje in ljubezen pravo in pregrešno v vseh njenih posledicah. Mladina pa neskušena, vroče krvi, bujne neukrotne domišljije, lahkoverna, pusti Preširna, da omamljena od njegove zapeljive lire se ti ne vname v srci ogenj strasti, ktera pred časom popari in spodje tvoje duševne in telesne moči in te spravi v zgodnji grob. Toda nam je po tem takem morda namen Preširna v pekel obsoditi? Nikakor ne. Preširen je bil ubog nesrečen človek, v kterem je divja strast zmogla nad razumom in ga podjarmila, bil je toraj eden tistih, kakoršnih večkrat med grešnimi ljudmi nahajamo. Zatoraj pa ga nikakor nočemo obsoditi, marveč pomilujemo ga in prosimo: Bodi mu Bog milostljiv. Pomilujemo ga temveč, vide, kako je svojo res nenavadno pesniško nadarjenost, kakoršne še noben Slovenec ni imel, večkrat zlorabil in se valjal v blatu poltosti in pregrešne ljubezni, vide, kako je svoje darove v najlepšem cvetu možke starosti zapravil in pogreznil se v prerani grob. Velik nam je Preširen ... občudovanja vreden pa še mnogo mnogo veči bi bil, naj bi bil čistega mišljenja in naj bi ne bil te velikosti omadeževal s pregrešno strastjo. Zatoraj pa še enkrat rečem: omilujemo ga — Bog mu odpusti! (Upanje imamo, da mu je Bog milostljiv; ker malo pred smrtjo je svoje zmote spoznal in obžaloval, naj tudi brezverni liberalci to tajijo, kolikor hočejo.) Toda vse drugače je nesrečnega pesnika strast zagovarjati in celo načelno poveličevati. In kaj takega, trdim, predrznil se je Stritar v omenjenem predgovoru k Preširnovim poezijam, kterim je, kakor veš, omislil z Jurčičem novo izdajo l. 1866. Stritar je namreč prevzel veliko nalogo, med Slovenci širiti in trditi idealizem. A dobro vede, da se vse slovensko slovstvo vrti okoli Preširna kot največega pesnika, skušal je pred vsem Preširna po svoje tolmačiti: hotel je namreč že v Preširnu najti idealizem: naš pesnik mu je največi, najblaži idealist. In tako si lahko mislimo, kako je predrugačil in poveličal podobo Preširnovo; ubogi, zaljubljeni, obupani Preširen se v Stritarjevem idealizmu obožuje. A vprašati bi znal kdo: Stritar idealist? Da, idealist, in prepričan sem, da on sam se tega ne sramuje, ampak stavi ravno v to svojo največo čast. Da mu je bila pred vsem svrha, idealizem širiti po Slovenskem, to je sam že večkrat očitno priznal; tako tudi v svojem sestavku: „Zgodnja Danica" in „Zvon", v četrtem letniku Dunajskega „Zvona", Piše tako-le: Gosp. S. nas prijazno opominja, kaj smo pisali v vabilu o „Zvonovi" nameri, da se hoče naš list krepko boriti za idealizem in pobijati materijalizem. Kar smo tam pisali, pisano je iz globočine našega prepričanja, in temu prepričanju se nismo do sedaj izneverili nikjer in nikoli, tega nam je priča ves „Zvon". Da je toraj Stritar po lastni izjavi idealist od pete do glave, se ne dá več dvomiti. Določiti nam je le, kak idealist je on, kak njegov idealizem. Toda ravno to vprašanje je oni gordijski vozel, kterega do sedaj med Slovenci še nikdo se ni predrznil razvozlati, osodepolni vozel, da bi ga vsaj kdo presekal! In Stritar dobro vede izognil se ga je, kakor sam na omenjenem kraji nadaljuje: Ali tù je zopet druga težava? Kaj je idealizem in kaj je materijalizem, kaj je moralno, kaj nemoralno, o tem bi se „Zgodnja Danica" in „Zvon", g. S. in tega lista vrednik, težko kedaj do dobrega sporazumela. Nam se tudi ne zdi, da bi bilo tako sporazumevanje „Zvonova" naloga. Toda pustimo to pravdo, ki bi ne imela ne konca, ne kraja. In tako se je pravda pustila, beseda „idealizem" je bila srečna parola mirù in sprave med „Zvonom" in „Danico", beseda „idealizem", pravim, akoravno je med Stritarjevim in g. S.—ovim idealizmom nič manjši razloček, kakor med nebom in zemljo. Zatoraj ne vem, komu bi bolj zameril, ali Stritarju, ki je znal svoj „idealizem" slovenskemu cerkvenemu listu, slovenskemu duhovstvu tako spretno zakriti, ali pa „ Danici", oziroma g. S—u, ki se je dal z zapeljivim imenom „idealizraa" tako oslepiti, kakor otrok z bliščečo igračo, za ktero je pripravljen dati s sebe suknjo in srajco. Ali res ni vedel g. S., da je tako Stritarju in „Zvonu" izdal svojo vero in narod in zgodovino njegovo? Toda nazaj k Stritarjevemu „idealizmu". O tem pravi, da bi so on in g. S. „težko kedaj .sporazumela". In jaz mu pritrdim: na vekomaj ne, kakor Bog in hudič ne. Hotel je namreč Stritar reči, da „idealizem" je dvojen; prvič oni, kterega imenujemo krščanskega; "idealizem", kterega pridiga in skusi vresničiti v človeštvu krščanstvo, ki v greh in poltost pogreznenega človeka spopolnuje in blaži, da ga pripelje enkrat k čeznaravnemu koncu, kterega ima človek doseči, kakor uči razodenje, v gledanji Božjem. Da ta „idealizem" Stritar zagovarja, tega ne bo gotovo nikdo trdil, kdor le površno poznd njegove spise; tudi mislim, da bi ga ne mogel bolj razžaliti, kakor mu kaj takega očitati; in saj kaže vsaka stran, rekel bi, vsaka vrsta „Zvonova", da ni imel Stritar drugega namena, kakor pobijati krščanska načela, spodkopavati slovenskemu narodu vero, ktere se zvesto drži že tisoč let. O tem idealizmu toraj ne govorimo. A zgodovina pozná še nek drug idealizem, onega namreč, ki se je zadnji čas razvil posebno na Nemškem. Ne more mi biti tukaj namen natanko preiskovati, kje se je ta idealizem spočel in porodil, in koliko je ta ali oni novejših filozofov donesel k njegovemu razvoju. Kakor že veš — saj nisi tujec v novejši filozofiji — sklepal jo žid Spinoza iz načel 16. stoletja dosledno novi panteizem ene substancije, kteri je dal dva pridevka (attributa): naravo (snov) in mišljenje. Iz teh dveh pridevkov porodila sta se dva otroka: materijalizem in naš ljubi idealizem. Prvi taji duha, Boga, vso transcendentalno, drugi taji resničnost materije, in pravi, da je duh ali prav za prav mišljenje, ktero se razvija in javi v človeku. Materijalizem kaže resnico v materiji, idealizem v mišljenji, materijalizem v snovi, idealizem v misli. Proti umazanemu materijalizmu se po vsi pravici obrne jeza Stritarjeva, in res, kdo bi z vsemi močmi ne pobijal nauka, ki taji dušo, prostost volje in vse više duševno življenje ter stavi človeka v eno vrsto z živalijo. Zatoraj pa Stritarju kot sovražniku materijalizma čestitamo in mu veseli kličemo: Prosit! A namesto materijalizma Stritar povzdigne zastavo idealizma. Je-li to srečna zamena? Vredno je, da si ta novejši idealizem bolje ogledamo. Po Spinozi, kteri mu je postavil temelj, razvili so ta idealizem posebno nemški filozofi, ki so po Kantu modrovali Fichte, Schelling, pred vsemi pa Hegel. Idealizem Hegelov pozna le eno tvarino, ktera jo neskončna; to imenuje on logični pojem, ki jo bil začetkom prazen, a začel se je razvijati in tem se določevati in razločevati v posameznosti in tako polniti se. Vse reči toraj in tudi posamezni ljudje niso nič drugega, kakor prikazni enega in istega neskončnega bistva, oblike, v kterih se neskončna na sebi porna vsebina, določuje in polni.

In to razvijanje godi se neprenehoma in se bo vršilo na vse veke, ker neka skrivna uvodna moč sili logični pojem, da stopi iz prazne vesoljnosti v bogato raznovrstnost, tako se bolj in bolj spolnuje. Toda logični pojem kot neskončen mrje (hlepi) po neskončni popolnosti, ker pa to nikdar ne more uhiteti, posamne reči neprenehoma vničuje in novo vstvarja ali prav za prav on sam se vedno v novih oblikah prikazuje; tako se bo godilo na veke, na veke logični pojem ne bo dospel do neskončne popolnosti, v kteri bi se spočil, zatoraj bo pa tudi na veko hrepenel po nedosežnem idealu. Prenesimo zdaj ovo filozofijo na Preširna. Kakor vsakdo izmed nas, tako tudi Preširen ni bil druzega kakor posebna prikazen neskončnega logičnega pojma. V njem se je kakor v drugih inteligentnih bitjih neskončno bistvo posamljeno sebe zavedelo, kakor v drugih ljudeh je tudi v Preširnu neskončno bistvo upoznalo od ene strani vzor, po kterem mora hrepeneti, a videlo tudi od druge strani, kako daleč je še, neskončno daleč od vzora, ker življenje in sedanjost nikako se ne vjema z idealom. Od ene strani neskončno popolen ideal, od druge strani nezmožnost doseči ga, in vendar nestrpljivo silna, ker usodna, želja doseči ga. Tedaj večno hrepenenje po večno nedosežnem. To je nasprotje v človeku, ki je bistveno vstvarja v dosego vekomaj nedosežnega. Človek sam je toraj samemu sebi živo nasprotje. A vendar vse to naravno nujno, tako, da drugače ne more biti — da, vse to božje, saj v človeku ali človek sam je neskončno bistvo po neskončnem spopoljenji vekomaj hrepeneče. V posameznem človeku vidiš bogastvo samo, mišljenje, hlepenje, up in stok, solze človekove, vse to je božje; logičen pojem ali večna substancija misli in hlepi in upa in stoče in se solzi, zastonj, na vse veke zastonj dihteča po nedosežnem idealu. S kratka: zgodovina človeškega življenja je zgodovina logičnega pojma ali idealističnega boga. Taka božja prikazen v človeški podobi bil je Preširen. Kako ne? Vprašaj Stritarja. On ti tako-le modruje: „Vsak človek, ki ne plazi kakor brezumna žival po zemlji ne more, ko bi tudi hotel, sprijazniti se z življenjem, kakoršno je: Vstvaril si je v prsih ali prav za prav, prinesel je s seboj na svet podobo, ideal, kakoršen bi moral biti človek, kakoršno življenje. Ta podoba, ideal, mu je last, ktera ga spremlja skozi življenje." Kaj misliš, da je Stritarju ta podoba, ta ideal? To je tisti ideal neskončne popolnosti, po kterem na veke zastonj hrepeni logični pojem. Kaj ne, da je tako? Poslušaj kaj dalje pravi: „čuti, kar je onstran, da mu bo večno nedosežno njemu je disharmonija vir globoke srčne otožnosti in neskončnega hrepenenja". In: „to hrepenenje (po izvoljeni devici) je simbol hrepenenja po nedosežnem idealu".

Zatoraj pa: „taka v pravem pomenu poetična ljubezen pesnikova mora biti nesrečna". „Ljubezen Preširnova do izvoljene bila je sicer resnična, toda ona ga je tako rekoč vzbudila, mu srce odprla in hrepenenje po nji bilo je uvodno hrepenenje po idealu, je prav za prav odvalilo kamen od srca, da se je odprl vir neskončnega hrepenenja, ktero je moralo na dan preje ali kasneje. Zatoraj je pa „otročje vprašanje, kaj bi bilo, ako bi uslišana bila Preširnova ljubezen". To nesrečno hrepenenje po idealu, nesrečno pravim, ker po nedosežnem idealu, bilo je v Preširnu usodno, da se mu ni mogel ogniti. Ker kakor je na eno stran „prinesel seboj na svet podobo, ideal kakoršen bi moral biti človek", tako je na drugo stran vržen v realno življenje, ki „se nikakor ne strinja s podobo, ktero nosi v prsih". Toraj kakor eno tako tudi drugo bilo je od njega čisti neodvisno, bilo usodno, ker našel je oboje že tako in ni mu ostalo drugo kakor udati se neizogibni usodi (!). In res, on bi sicer to nasprotje, to disharmonijo med idealom in svetom rad ugladil; toda, „ko pogleda v samega sebe, žalosten vidi, da tù on ne zadostuje idealu, in čuti slabost svoje volje, ker tudi njemu ni mogoče, popolnoma se oprostiti materije, ki ga teži in vleče k tlam; čuti, da njegove moči imajo ozke meje, pa kar je onstran njih, da mu bo večno nedosežno, zastonj mu je trud in hrepenenje, ko vidi in čuti vse to, nazadnje mu je še vera v sebe vzeta." Poglejmo bolj natanko te besede. Hotel bi pesnik zadostiti idealu in premoči nasprotje, v ktero je vržen, ktero sam v sebi nosi, nasprotje med idealom in realnostjo. Toda v tem življenji mu ni mogoče, ker da doseže svoj ideal, moral bi se oprostiti materije, česar pa ni v stanu v tem življenji, toraj obsojen je vsaj do smrti nesrečno hrepeneti. Smrt še le oprostivši ga materije ga zna pripeljati do zaželjenega ideala. Zatoraj mora pa željno smrti pričakovati, da, mora z vso močjo materijo moriti, da tem prej pride do ideala. Postojmo malo tù. Ideal človekov je toraj tak, ki loči človeka od materije in ker ideal ni nič druzega kakor človek v najviši popolnosti, ki mu je mogoča, zatoraj človek, da bode pravi popolni človek, mora biti prost materije, tedaj brez telesa, tedaj tudi bistvo človekovo je čist duh. Duh in materija sta v človeku v to zedinjena, da se pred ko mogoče ločita. Zatoraj pa to zedinjenje nikakor ne more biti bistveno, da bi se mu reklo človek, ker človek doseže svojo popolnost le oddaljen od materije. To zedinjenje je in mora biti le usodno. Materija je v duhu bistvena sovražnica in duh je v njej kakor v ječi. Materija ima svoje nagnenje in teži k tlam, duh hrepeni kvišku, proti idealu. Zatoraj pa duh telesa ne more imeti v oblasti, ker zedinjenje je zunanje, a ne notranje, v eno bistvo. In tako materija v človeku divja po svojih slepih zakonih, duh pa to prenaša in trpi in neprenehoma želi oproščen biti. človek za čine svojega telesa, zakonu silo podvrženega, odgovoren biti ne more, ker telo mu je bistveno sovražno. Glej, tukaj v človeku idealizem, ki poltost in mesena djanja v človeku načelno opravičuje. Toda, ali ne priznamo tudi mi v človeški naravi boja med materijo in duhom, in da materija duha ovira od popolnosti. Da, priznamo, a učimo, da to nasprotje izhaja le od izvirnega greha, da je to nerednost v človeku, kterega bistvo jo iz telesa in duha, nerazdeljivo zedinjenih v eno celoto in da človek svoj ideal le kot dušno telesen, doseči zamore, da ločenje telesa od duše je, ker protinaravno, tudi protičloveško. In zatoraj, akoprav je v človeku razprtje, to razprtje vendar človek premoči more, ta mogočnost je v naravi človeški utemeljena, ker je duša forma telesa, in se dd, če tudi ne po naravni poti, vsaj pa po čeznaravni vresničiti. Toda vse drugače je reči: ako hoče doseči svoj ideal, mora se popolnoma oprostiti materije, tii je načelno nasprotje med duhom in telesom v človeku, to ga razdeli v dva dela, kterih vsak za-se ima svoje posebno bistvo, svoje moči, svoje težnje, tukaj je večno nemogoče podvreči materijo duhu, da bi človek kot dušno in telesno bitje dosegel svojo popolnost, svoj ideal. Kjer je namreč v bistvu absolutno nasprotje, tam jestvo ni bistvo, ampak pravi absurdum, nemogoče toraj tudi doseči tukaj ideal. Zatoraj je tukaj, kakor smo dokazali, izrečno pravi dualizem, ki poltost načelno opravičuje. Kaj tedaj iz vsega posnamemo? Preširnova nesrečna ljubezen in obup, vse je bilo usodno. Usodno, da je ideal prinesel na svet, usodno, da je našel svet in sebe tako daleč od ideala, usodno tudi, da mu ni bilo mogoče premoči nasprotja, ugladiti disharmonije med idealom in življenjem, ker materija je načelno duhu nasprotna, in dokler je ž njo, to je celo življenje, je absolutno nemogoče ideal doseči; a kar je najbolj žalostno, je ono usodno hrepenenje po večno nedosežnem, sila ga je nestrpljivo gnala doseči, kar se absolutno zgoditi ne more, ker vse bi bilo še dobro, le da bi se bil mogel ubraniti onemu nesrečnemu nerodovitnemu hrepenenju. Usodina sila ga je toraj gnala, da je ljubil, da je vsied ljubezni jel hrepeneti po idealu, usodina sila, da je ljubil brez vspeha, da je upal, zastonj upal, obupal, vse je moralo tako biti, on je moral trpeti, upati in obupati. Saj lastna natora in okolnosti vstvarijo nekterega pesnika tako, da je posebno občutljiv za žalost in trpljenje, kterega je obilo po „tej solzni dolini". Kakor čebela iz slednje cvetice med, srka on strup in otožnost iz vsake stvari in prikazni. In surovi ljudje imajo navado, da oslepe ptiča, da jim slajše poje. Tak pesnik je pravi mučenik človeškega rodu, ker vzame vse naše gorje, prepevajo ga v sladkih pesmih, ktere nam topé otrpla srca, on trpi, da se mi veselimo. Tak je bil toraj Preširen! Tak je bil toraj Preširen, od usodo oslepljen tič! Kdo ne razume? Ako je toraj vse tako moralo biti, kdo bi se predrznil Preširna obsoditi? On ni ničesa prosto ravnal; znašal se je v nesrečnem nasprotji med življenjem in idealom, po kterem je moral zastonj hrepeneti. Njegovo življenje prav za prav je božja tragedija, glas večno nesrečnega nerodovitnega hrepenenja. Tako najdemo tukaj Preširna v božjem svitu, božja njegova prikazen, up njegov in obup Vprašam toraj: Ali se more bolj načelno in popolnejše obožiti človeka, pravim človeka Preširna, ž njim njegovo ljubezen ali strast, njegov up in slednjič celo obup? Preširen, pregrešni ljubezen vdani Preširen, strastni, do smrti strastni, v ljubezni in vinu razdjavši se Preširen predstavlja nam v boga, kterega posnemajmo! Mladina slovenska, čitaj, ljubi, obupaj, vse to je blago, je sveto, je božje. Toda dovolj bodi za nocoj. Prijateljevim besedam rad pritrdim od prve do zadnje.

M. Da, tudi meni se zdi, da se je češčenje Preširnovo predaleč gnalo.

J. Da, še enkrat rečem: Vsakemu svojo; tako tudi Preširnu, kar mu gre. A ne dajmo se od njegove pesniške prave velikosti tako oslepiti, da molimo njegove strasti in tako zatajimo vest in božjo in nravstveno postavo.

M. Prav močno želim slišati, kaj še nadalje piše Vaš prijatelj.

J. Pojuternjem te pričakujem, Mirko.

M. Pridem prav rad, g. doktor.

Enajsti večer.

M. Ne zamerite, g. doktor, danes sem došel malo prekasno, tam dol na cesti sem srečal dva pijanca; kakor dve zverini sta se trgala in klala, komaj smo ju strgali raz sebe. Res, strašen je človek, ko se odpove pameti.

J. Imam že pripravljeno pismo; zdaj pa le sedi semkaj zraven mene in poslušaj: O kratkovidni brezverci, je bilo li treba pribežati k idealizmu, da razumete in razlagate Preširna in tako iz revnega človeka naredite boga (malika), kterega mladina moli in posnemaj! Nam pa, da Preširna razumemo in tolmačimo, ni treba veliko modrovati. Mi vemo, da je človek bistvo iz duše in telesa sestavljeno. Primerno dostojnosti človeške narave je, da je telo, materija, popolnoma pokorno duši, ki je v človeku blaži princip. A skušnja nas uči, da to ni tako in ker ni tako, smatra človeštvo to nerodnost kot madež človeške narave; krščanstvo pa pravi: to jo kazen izvirnega greha. Ker se je duh upri Bogu, se je v kazen temu uporstvu tudi v človeku telo jelo upirati duhu. Po izvirnem grehu je mesen princip prevladajoč duhovemu: materija in njeno poželenje prehiti duha, ga hoče vidno podjarmiti in njegova dejanja določevati in le kdor vstrajno in več časa mrtviči telo in neredno poželenje, se mu počasi posreči telesnost ukrotiti in jo duhu podvreči; popolnoma sicer prav redko ali celo nikakor ne v tem življenji, izvzemši morda največe svetnike; kdor pa mesenosti ne mrtviči, da jo celo morda skrbno goji, se nagnjenju povsod udaja, nikdar poželenju ničesar ne odreče, v tem se poltost čedalje bolj ukrepi in duha obdil s sponami vedno trdnejšimi. Prosta volja obnemore nasproti krepkim naskokom zdivjane mesenosti, nazadnje se jim ne more že več ustavljati, poltost popolnoma gospodari in vleče voljo, kamor se nagne. Kako resnično nam pesnik sam ta žalostni stan človekov opeva na samem sebi:

 
Pogledi, misli in želje goreče!
Vam prostost dam, ker zdravja nimam upa:
Hodite, kamor vedno sla vas vleče,
Vpijanite od sladkega se strupa,
Ki mi razdjal sreč bo hrepeneče.

In:

Otrpnili so udje mi in sklepi.

Ali pomniti je tu, da neredno nagnenje v človeku je mnogotero, kakor so mnogotere reči, ktere lahko poželi. V tem je poželenje očesa po denarji in bogastvu, v onem poželenje gria po jedi ali pijači, v tretjem je neredno spolno poželenje. In to poželenje je med vsemi drugimi najmočnejše, ker ima v človeški naravi sami podlogo in iz nje dobiva nagon, in tem teže je ukrotiti je in brzdati, ker počutke, v kterih se kaže to poželenje, so najbolj občutljivi in v njih se vsa mesenost v človeku kakor v svojem središču zbira. Zatoraj v tem ko človek vsako drugo nagnjenje lahko volji podvrže, tega navadno ne more, ker se mu rodi večkrat proti njegovi volji in traja dalje, kakor bi on hotel. In ako se to poželenje popolnoma uname, vsega človeka s seboj povleče s čarobno močjo, tako, da človek ni nikoli manj človek, kakor tedaj, gola žival. Človek navadno ni vsem tem raznim poželenjem udan, ampak zdaj temu, zdaj onemu. Toda vsak človek je že od narave posebno enemu poželenju podvržen in ta je njegova slaba stran. In ako tega ne kroti in mrtviči, ampak je goji in se mu udil, kmalo čez-nj zmore, si ga popolnoma podvrže, se polasti vseh njegovih tudi dušnih zmožnost. In tak ubogi človek noč ni dan drugega ne misli, kakor ugoditi svojemu poželenju. Volja in srce in domišljija napolnjeni so s predmetom njegovega poželenja. Ta se mu povsod upodablja, ga sprejema, da celo v sanjah mu prihaja. Posebno močno in ognjeno je pa to poželenje v spolnem ljubovanji. Gorje mu, kdor mu služi. Cele dni in tedne, da tudi cela leta druzega ne bo mislil, v drugo reč ne bo imel vprtih svojega duha oči, kakor v izvoljeno osebo: ona mu je pravo bogstvo:

Srcé je moje b'lo oltar,
Pred bogstvo ti, zdaj lepa stvar.

In če tudi misli na druge stvari, če tudi opravlja druga opravila, vendar povsod in povsod, v vseh rečeh, v vseh okolnostih vidi ljubljeno osebo, saj ona mu je v srce, v misli, v domišljijo vrastena, ali bolje, on je ves v nji, v nji vso gleda, vse sodi, si obeta, ona je vedno pri njem, občuduje njeno lepoto v cveticah, gleda njenih oči svitlobo s solnci, ga vsaka ptica spominja nje. On vse na njo donaša, vabi luno, naj ji pove, ali spava, ali je žalostna, ali vesela, zvezde naj jo pozdravljajo, ptico naj ji sporočijo njegove želje, potočka valovi, naj ji odnesó srčen poljub. Vse se mu zdi, da ž njim jo ljubi, jo oznanuje, jo občuduje, ji služi, da vse ž njim joče, vse upa:

Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim,
V pesnih mojih vedna nama govorica, da jo ljubim!
Vé že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez spanja;
Vé že svitla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim;
Vé že jutro, ve že poldne, vé že mračni hlad večera itd.

Da je v stanu človek tako strastno ljubiti, tega vendar tajiti ne more nikdo, ki količkaj pozna človeško srce. Mislimo si toraj mladenča tako strastno vdanega izvoljeni, kar naenkrat ta kakor si bodi pokaže, da za-nj ne mara, izvoli si druzega, s kterim hoče zavezati se do črnega groba. Ubogemu zaljubljenemu kar naenkrat vrženo je bogstvo z oltarja, ugasne mu solnce, mu luna, mu zvezde ugasnejo, mu cvetice oblede, in vse vse, kar mu je pred govorilo o njeni ljubezni, kar mu je pred obetalo, vse, vse mu pravi, da ne njega, da druzega je izvolila. Up živi v srci, dokler je mogoče doseči predmet našega upanja, ko je ta odvzet, up zgine. In ko nam je odvzet predmet, kteri edini nas more osrečiti, kterega, ako nimamo, vse drugo nam ne more dati pravo sreče, ko nam je ta odvzet, tedaj up pride v obup, in prav tako se zgodi tudi pri človeku, kteri je nad vse spolno zaljubljen bil v izvoljeno osebo. Obup prazen, strašen obup mu ostane. Z izvoljeno osebo izneveri se mu cel svet, postane nasproten, sovražen, ker sveta, ker reči on ni gledal, kakor v njeni luči, ni cenil, nego kolikor so mu višale, oznanjale ljubezen do izvoljeno. Tako toraj stopi v nasprotji z vsem, kar je, kar ga obdaja, ker ž njo vse ga sovraži, vse ga preganja, vse mu je grenko:

Zvedrila se je noč, zija nasproti
Življenja gnjus, nadlog in stisk
Globoko brezno brez vse rešne poti.

Da, obup ga drvi v brezno, brez rešne poti, ker edino, kar človeka še tolaži v največi nesreči, je up, a ta mu je unesen, na veke unesen, potem ko:

Oči nje od ljubezni razsvetljene
Smijále so so 'zvoljen'mu naproti,
Bil priča sem nju sreče nezrečene.
Mi pred očmi je v najtemnejšem koti
Pogled ta, brez miru me daljo žene
V obupa brezno po brezkončnem poti.

Tako je toraj Preširen od strastne ljubezni omagan, omamljen, obupan. V obupu, ko ni mogel drugače prenašati reč skelečih srčnih bolečin, utopil se je v vinu:

Navadile so butare so pleča
In grenkega so usta se bokala,
Podplat jo koža čez in čez postala,
Ne straši več je trnovka bodeča.

Nemoralno v strasti utopljeno, nesrečno življenje! In tako življenje, tako nrav se opravičuje, se izgovarjava! Kaj izgovarja? Ono se načelno poveličuje, oboža! To je storil Stritar s svojo kritiko Preširnovih poezij. Daj to mladini brati, kar on piše v uvodu k omenjeni izdaji Preširnovih poezij.

Ktero Preširen opeva, „ljubezen, je gotovo mogočen, čist, neoskrunjen, tudi blag čut, ki človeka povzdiguje, čisti in nagiblje k blagim delom", Preširen mu jo blag mučenik, ki trpi in žaljuje za celo človeštvo, posebno blag, občutljiv. »Pesnika loči od navadnega človeka posebno to, da čuti vse bolj živo, bodi si žalost ali radost, in sicer ne samo svoje žalosti ali radosti, ampak veseli se z veselim, joka z jokajočim". Preširen „imel je srce mehko in občutljivo za srečo in gorje vesoljnega človeštva". S temi in enacimi stavki se Preširen slavi kot najobčutljivši, najblaži človek, kot posebna prikazen v človeštvu, obdan z nekako nebeško glorijo. In kdo bi se zanj ne vnel, kdo se ne navdušil, da ga posnemlje. Po takem uvodu čitaj, mladeneč, Preširnove poezije, vzemi vse, kar je v njih, za zlati nauk, premišljuj, občuduj, posnemaj. Čitaj njegovo „Dekletom", „Nezakonsko mater", „Hčerin svet", „Neiztrohneno srce" itd. in videl boš, ako se ti nebo kmalo vnela mlada kri, napolnila domišljija z zapeljivimi podobami, napilo se srce z ideali nedosežnimi, po kterih hrepenjenje človeka mora onesrečiti in v obup pahniti. Koliko mladenčev slovenskih je pilo že iz Preširna smrtnega strupa, zgubilo mir srca? Ne vidiš vse plahe, omamljene od prezgodne ljubezni, obledele smrtne postave, kterih pogled oznanja zgodnji grob, ki drugega ne znajo kakor žalovati, jokati se ali resnično ali pa domišljeno, kterim se zdi, da nosijo v sebi gorje cele Slovenije in vsega človeštva, tako da pod to težo vsi fantastično zamišljeni hirajo in hirajo in vedno mrjo. O koliko jih je pilo iz Preširna in se dalo omamiti!

Kako pametno so toraj sodili enkrat Slovenci o Preširnu. Mladini se ga nima dati v roke izvzemši nekaj pesni, kterih število je pa majhno. Drugače naj Preširna berejo odrašeni, pametni, trezni mladenči ali rečem bolje, možje, v kterih se je strast pomirila, ohladil ogenj strastnega poželjenja, v kterih je v stanu pamet podvreči si niže poželjenje. Ti naj bero Preširna, a tudi ti previdno, ločijo naj vedno vsebino od oblike ter nikoli naj ne pozabijo, da imajo pred seboj strup, rečem še enkrat, strup v umetno izdelani zlati posodi. S tem konča moj prijatelj pismo.

M. Res nevarno se mi zdi, na tak način strast poveličevati; potem pa se ne more zdeti čudno, da so pri nas skoro vsi pesniki zaljubljeni.

J. Ali vsaj delajo se, kakor da bi bili zaljubljeni. In res, kdo bi ne noril z božjim Preširnom, kdo bi ž njim ne želel biti mučenik najblaže strasti, ki odpre studenec neskončnemu božjemu hrepenenju v srci? Zatoraj pa štejejo si večina naših pesnikov v največo čast in sveto dolžnost Preširna posnemati ne le v obliki, ampak tudi v mislih in čutih. In tako so ali v resnici dajo omamiti od prezgodnje strastne ljubezni, mislč, da je blago noreti in sanjariti z največim pesnikom, da je nekako božje ž njim trpeti, upati in obupati. Ako pa že ne ljubijo, potem pa se silijo, da se le za Preširnom gnetejo, kdor vsaj hodi po njegovi senci, mislijo, je že morebiti, pesnik. Tako toraj imajo kakor Preširen svojo „nezvesto", „neusmiljeno", „ošabno", ki noče od žalosti mrjočega še pogledati ne itd. Toda še vse to bi ne bilo dosti, reklo bi se lahko: no imejmo potrpljenje z ubogimi pesniki bolni so, saj ljubezen, ktera nima pravega namena, je res bolezen. A naši pesniki začeli so v tej ljubezni druge veče slave iskati, tiste slave, ktero je Stritar umislil Preširnu, božje slave neskončno nesrečnega hrepenjenja, iz kterega se rodi v srci človeškem ono neskončno gorjé, kojemu pravimo svetožalje ali svetobolje „Weltschmerz".

M. O, prav to je, kar sem Vas mislil že večkrat vprašati. Nedavno sem spet bral nekaj o tem svetožalji.

J. Da, o tem svetožalji hočem prihodnjič še nekaj govoriti. Nocoj pa bi šel že skoro rad domov. Današnji dan donesel mi je dosti opravil, ves sem upehan, želel bi nocoj dobro si odpočiti.

M. Kakor Vam ljubo, g. doktor, nečem Vas nikako več zadržati. Lahko noč!

J. Na svidenje, Mirko!

Dvanajsti večer.

J. No, Mirko, kaj se ti pa zdi, da je svetožalje?

M. Čudna reč vsakako in skrivnostna. Da si sem jo že večkrat premišljeval, vendar mi ni še jasna. Mislim pa, da temu so krivi pred vsem oni, ki tožijo o svetožalji, ker navadno so njihove besede prav skrivnostne in nerazumljive.

J. E, zdi se, da je to nekaj, kar se da s srcem čutiti, a z jezikom ne izraziti; od tod skrivnost.

M. A morda celo ne s srcem čutiti.

J. Meniš, da le domišljati? Tedaj bi krstil ti vse svetožalce za blazne sanjače?

M. Ej vendar ne, g. doktor, tega nočem trditi. Hočem le reči, da svetožalje mora biti neki nejasen čut, o kterem sam nesrečnež ne ve, kaj je, tako da čuti sicer in nosi njegovo težo, a vendar je jasno ne občuti, in bi nikdar ne znal povedati, kaj je prav za prav srčnemu bolju vir, kaj predmet; vsaj toliko mi je bilo do zdaj mogoče posneti iz stokanja naših svetožaljcev.

J. Da, vsekako čudna bolečina mora biti to svetožalje. Na misel mi pride Atlant, ki je na rami držal nebo. Taki junaški Atlanti so nekako naši svetožaljci, ki objemajo in nosijo v svojem srcu žal celega sveta.

M. Vsaj solze in jočejo se toliko, kakor da bi res nosili na svojih ramah gorje vsega človeštva; tedaj vsaj to je resnično pri svetožaljcih, če tudi nič druzega. A kako pa more priti človek do tega, da čuti v srci celega sveta gorje?

J. No, to se ve, da je težko vprašanje, težko, pravim posebno onemu, kteri ni sam občutil vesoljnega „gorje" v srci, kakor ne jaz. Vendar pa bi se upal trditi, da tudi to svetožalje je v najoži zvezi z novejšo filozofijo (umoslovjem), ki se je razvila posebno na Nemškem; akoravno ima najbrže tudi ta svetožaljska filozofija sama svoj početek spet v srci človeškem, ki stoče pod težo svetožalja.

M. Kako filozofijo pa že spet mislite?

J. Ono isto, o kteri je govoril moj prijatelj v obširnem listu, kterega sem ti čital.

M. Hegelovo.

J. Da, Hegelovo, a ne v prvi, ampak ono v drugi izdavi.

M. Kako to mislite?

J. Tako mislim, da iz Hegelovega idealizma se dajo vse skrivnosti naše najnovejše literature razlagati; ko govorimo posebe o svetožalji, si moramo natančniše ogledati ono obliko njegovo, v kteri se nam je prikazal zadnja leta.

M. Spet ne vem, o kaki obliki Hegelovega idealizma govorite?

J. O pesimizmu Schopenhauerjevem. Temu kot komentar ali kot zadnje dejanje v žaloigri (tragediji) neumnosti človeške lahko še dodamo sanje pesimistične Hartmannove.

M. V pesimizmu Schopenhauerjevem tedaj iščete Vi početek svetožalja?

J. Nočem trditi, da ta čudna prikazen svetobolja ima le v Schopenhauerjevi filozofiji svoj početek, ampak pravim le, da se iz te načelno izpeljuje in zagovarja. Saj Stritar sam zavrača one, ki vprašajo rekoč: Kaj nam treba tistega temnogledega modrijanstva in Schopenhauerjanstva! Zavrača jih, pravim, kot reveže, ki ne poznajo višjih potreb, nego jesti in piti. Ti je znana Schopenhauerjeva filozofija?

M. Malo, ali nič.

J. Prav podobna je Hegelovi, le namesto logičnega pojma postavi neskončno pravoljo, ki se kakor pri Hegelu pojem, javlja v vseh posameznih rečeh, kakor v človeku, tako tudi v druzih bitjih; v resnici pri Hegelu je vse misel, pri Schopenhauerji pa volja. Vse, kar vidimo in s čuti pojmemo, je le zunanja nebistvena stran reči, pravo bistvo ali jedro stvarem je pa prav za prav volja, ne le v kolikor se javlja v hotenji človeškem, ampak tudi v nagonu ali rasti druzih organičnih in neorganičnih bitij. Tako se nekako nedoločna pravolja v posamnih bitjih vedno bolj določuje in dejstvuje. A dejstvuje se ali bolje, želi se dejstvovati po idejah; te so večne nespremenjive oblike reči, posamnim individuom (posebstvom, bitjem) nedosežne, ker individui so časni in minljivi. Tako tedaj pravolja večno hrepeni po tem, česar doseči ne more, ker se ji vedno umika više in više, ko je hoče vjeti, kakor večno lačnemu Tantalu sadje, ki ga je polno na desni in na levi, a doseči vendar nobenega ni mogel. Zatoraj jo pa ta svet, to življenje vedno trpljenje; ker je vedno hrepenjenje po tem, česar se ne more doseči, toraj vedna nezadovoljnost, vedno stokanje, zemlja ta prava dolina solz. Le umetnost zamore človeka omamiti ali očarati, da za malo časa pozabi na gorje, ki ga skli; toda popolnoma odrešiti ga tudi ta ne more. Pravo trpljenje pa prične se še le takrat, ko človek spozna samega sebe in življenje. To življenje je tako slabo, tako strupeno, da človek po njem hrepeneč in ž njim se strinjajoč mora biti večni trpin, vedno nesrečen. Ako hoče dospeti do pravega miru, mora se z voljo življenju odpovedati; zatreti tedaj mu je nagon k življenju, izruvati mora vse čute, ki ga kakor si bodi vežejo na svet in njegove stvari. To se zgodi po mrtvičenji in zatajevanji samega sebe (po ascezi). Tedaj življenje s svojim mnogoličnim gibanjem je pravi pekel, tem hujši čim bolj je razvito in čim mnogobrojniše so njegove potrebe, recimo, čim veči je izobraženost ali kultura. Zatoraj le daleč proč iz življenja v samoto, v puščavo, kakor indijski bramini; ne več hrepeneti po spoznanji, ki le vrata odpre nestrpnemu bolu, ampak težimo po nevednosti in neumni priprostosti. Čim neumniši je človek, tem srečniši, ker tem manj pozna svetovno gorje. Zatoraj bo pa pravi mir in srečo našel še le v deželi pozabljivosti in popolne nevednosti (nirvana). Tako tedaj po tem nauku ima biti človeku namen vse življenje in gibanje telesno in dušno v sebi zamoriti: največa dobrota mu je smrt, ki ga koncčno reši peklenskega življenja. To je filozofija Schopenhauerjeva.

M. Ne zamerite, g. doktor, da sem tako malo potrpežljiv, ker slišajočemu Vas razlagati nauk Schopenhauerjev prihaja mi v spomin toliko rekov in izjav naših najnovejših pisateljev, posebno pa nekterih, da se mi zdi, kakor bi bila naša sedanja literatura večidel navdihnjena od duha Schopenhauerjevega.

J. Prosim, potrpi še malo, tudi o tem hočemo kmalo govoriti. In ker se le ena in ista vesoljna volja v vseh rečeh nahaja, je človek prav za prav enega bistva z vsemi drugimi bitji, zatoraj je njegova prva dolžnost sočutje z vsemi trpečimi bitji, posebno pa z živalijo.

M. Da, da, sočutje z živalijo.

J. A iz te filozolije tudi lahko razumemo ono vesoljno neskončno svetobolje, ktero tlači naše pesnike in pisatelje. Po tem panteističnem nauku pride namreč neskončna božja substancija v človeku do najviše stopinje razvoja; pred slepa in brez zavesti, jame so v človeku še le zavedati in tako vračati se v samo sebe, kakor je v naravi izšla iz same sebe. Zavedé se v duhu človeškem vsprime se v svoji neskončnosti; pri Hegelu upozna se logični pojem po samovesti in iz tega subjektivnega upoznanja sestavi vso resničnost, zatoraj je pa Hegelu logika isto, kar metafizika in človeško mišljenje je tvorjenje realnosti; pri Schopenhauerji pa se neskončna volja zave, ali recimo bolje, jame zavestno čutiti neskončno gorje; neskončno pravim, ker ta volja je kot vesoljna, svetovna, v vseh bitjih se razodevajoča, res neskončna, in zatoraj tudi bol, ktero občuti neskončna; a neskončno gorje pa tudi zato, ker volja v človeku vsprime ali občuti res gorje vseh posamnih bitij, kakor Hegelov pojem iz sebe tvarja vso realnost. Iz te filozofije, ljubi Mirko, dajo se popolnoma razumeti skrivnosti naših svetobolcev, ne vem sicer ali so se jo učili ali pa svoje svetobolje iz druzih pisateljev zajeli. Sicer pa ni ravno treba, da bi Schopenhauerja študirali, saj svetobolje se izpeljuje lahko tudi iz idealizma posebno pa Hegelovega; ta idealizem pa ni nič novega, nahajamo ga, akoprav no v isti obliki, že pri starih indijskih filozofih in druzih, posebno pa nekterih Gnostikih iz prvih stoletij krščanskih. In sicer ni treba, da je svetožalec študiral filozofijo, to svetožalje, menim, da večkrat izhaja iz človeškega srca, je neka bolezen, ktera se da težko ozdraviti, ker prevlada v njej domišljija. Lahkomiseljni mladeneč in neskušen skuje si svoje vzore brez realne podlage, misle, da se bo ves svet ravnal po njegovih sanjah. A glej, pride življenje, golo življenje z bridkimi skušnjami, steber jame za stebrom majati se in gradovi v zrak zidani začno se rušiti, dokler ne zginejo kakor jesenska megla pred vetrom. Prazno mu ostane srce in pusto, vse ga je prevarilo in po čemer je že segal, zginilo, spuhtelo mu je. Toraj res misli, da je rojen pod nesrečno zvezdo, da vse, zdi se, da mu nasprotuje; zatoraj se vda obupu in nestrpni žalosti in začenši opuščati svoje dolžnosti in opravila, telebi od dne do dne globokeje. In ko je vsled večletnih razvad v njem popolnoma opešala moralna moč, tako da ne more več skoraj prosto zakrečiti na dobro stran, toraj se prepriča, da ga goni notranja sila v temno osodo, sila, kteri hote ali nehote se mora vdati. In glej, to silo, to domišljeno, čisto domišljeno silo, krotili so naši pesimistični filozofi za vesoljno ali svetovno voljo, ki, kakor uče, pride v človeku do samovesti ali vsprijetja svoje neskončne osodne nesreče. Tako oni. A jaz pravim, da, ako bi le trezno sodili, našli bi, da ona domišljena svetovna volja ni nič drugega kakor njihova lastna volja in ona osoda je njihova lahkomišeljnost in norost, in svetobolje ni nič kakor gorje, ktero so si po svoji lastni krivdi nakopali in ktero morajo toraj prenašati, kterega bi se bili pa lahko izognili, ako bi bili previdni in trezni, in tako bi videli, da vsa njihova filozofija je le prazna sanjarija. In jaz, predno bi se s takimi svetožaljci pravdal, naročil bi jim zdravnika, naj jim razvneto kri pušča, da se jim možgani ne vnamejo, ker taka filozofija je res začetek blaznosti, ako ne že blaznost sama! Kdor mi neče tega verjeti, bere naj Hartmannovo filozofijo. Zatoraj mi izvrstno ugaja, kar sem te dni nekje bral je naslednja pesmica:

Weltschmerz!
O Mensch! Du wirst gequält von Weltschmerz!
Du wolltest die Welt aus den Angeln heben.
O, greife zuerst in dein eig'nes Herz,
Dann wird sich das And're schon alles geben.

Srce, srce, povprašajte, o svetožalci, in ondi iščite vir vašim solzam, in kmalu se bote prepričali, da vaše solze niso Mitrave solze!

M. Vendar pa mislim, g. doktor, da vir temu svetožalju je pri mnogih iskati v naravi sami, ker znano je, da marsikdo že od rojstva seboj prinese nežno občutljivo srce; kdo ne pozni takih vedno zamišljenih, otožnih samotarcev, ki sami ne vedo, zakaj žalujejo in kaj jim prav za prav manjka?

J. Bes, da marsikoga že narava nagiblje k oni žalostni prečutljivosti; taki ljudje, ako nimajo prave odgoje, in posebno, ako so že v mladosti preveč ločeni od družbe, se navadno vdajo ovi sentimentalnosti, postanejo otožni in nedružni, takim je do svetoželja le ena stopinja. A naravna, zdrava odgoja, kakor tudi lastno prizadevanje zamore naravno otožnost zjasniti podvrže jo razumu. Jaz sam poznam take ljudi, ki so bili naravno zelo občutljivi in otožni, zdaj pa so polni veselja, da še drugim odganjajo tugo in vse vedro. Iz tega sem spoznal, da nikdo ni od neusmiljene osode vržen v brezno brezupnega svetožalja, marveč vrže se večidel sam.

M. Res je tako, kaj takega sem skusil nekoliko že sam. Toda mislim, g. doktor, da takega svetožalja ne manjka v našem slovstvu.

J. Ne, gotovo ne, posebno pa, odkar je Stritarjev duh oživil našo literaturo. Ali recimo bolje, Stritar je prav za prav vdomačil med nami svetožalje; vnel ga je pa med Slovenci prvikrat tedaj, ko je k omenjeni izdaji Preširnovih poezij temu pesniku domislil svetožalje. *

M. Da, tudi meni se zdi, da Stritar pridiga in priporoča svetobolje v vseh svojih spisih.

J. In je opeva v več svojih pesnih.

M. A njega so začeli posnemati tudi drugi.

J. Ni jih malo takih. A da se bomo o Stritarjevem svetožalji bolje prepričali — toda kaj prepričali, saj to je jasno ko beli dan — recimo, da ga bomo bolje poznali, prinesel sem danes seboj njegov „Zvon" l. 1877, v kterem govori o svetožalji, posebno pa v svojih literarnih pogovorih kakor stran 223 itd., kjer pravi, da je pesnik čisto „pasiven". Med drugim pravi tudi: Človek ne more biti nikoli tako srečen, kakor jo lahko nesrečen: veselje nikoli ni tako živo, krepko, kakor je žalost: noben vžitek, nobena slast — rekel bi skoraj: vsi vžitki, vse slasti skupaj ne premagajo eno same prave, globoke, ostre, neskončno telesno ali duševno bolečine! Sreča, zdravje, dobra volja, sploh „normalni" stan — to se komaj čuti; ali tolikanj bolj se čuti, kar jo njim nasprotno: nesreča, bolečina, žalost! itd. A kdor bi iz teh besed še no spoznal panteističnega svetožalja, naj primerja s tem, kar Stritar drugje piše in zginil mu bo zadnji dvom. Kakor v predgovoru k Preširnovim poezijam, tako tudi drugod večkrat govori o „neskončnem hrepenenji", „neskončni bolečini" itd. Neskončno je gotovo vse to, ker je tudi človek prikazen vesoljnega bitja, ktero se v človeku zavoda svojega neskončnega gorja. To vesoljno bitje — človeško srce — tudi on pozná pišoč: še celo v globočino se smemo nekoliko spati, toda ne do tja, kjer se začenjajo prave uganke vesoljnega bitja, večne skrivnosti človeškega srca In kakor je Schopenhauerju vesoljna volja, neskončno hrepeneča in trpeča, pravo bistvo vsem rečem, drugo vse pa le navidezno, tako tudi našemu pesniku:

Gotovo je samo, kar me boli,
Ostalo vse, otročje domišljije.

In da je to, kar ga boli, res ono vesoljno gorje, spričuje nam tako:

Gorjé vesoljno mene jo bolelo,
Vseh bolečin najhujša bolečina!

Zatoraj je človek le do tedaj srečen, dokler se ne zaveda, dokler jo otrok:

O leta vè otročja, leta sreče
Edine, ki človeku se prisodi!
A predno se zavé, izgine mu —

Zato našemu pisatelju ni še rešeno prevažno vprašanje, kaj človeka bolj osrečuje, nevednost, priprostost, kratkovidnost, ali pa tako zvana viša izobraženost, polna nemira, bolesti, neutešnega hrepenenja. „Kteremu izobražencu" — piše dalje — „ni prišla že včasih misel: Kako srečen je vendar ta ratar, ki itd. Komu se ni vzbudila včasih želja, da bi živel ž njim, „ut prisca gens mortalium"?" Mu ni rešeno to vprašanje? Ne, rešeno mu je, že davno rešeno, da je namreč za človeka najboljše nezavednemu ostati, in ako se je zavedel, predno mogoče vrniti se v prejšnjo prvotno stanje. Zatoraj pa tudi tako rad išče oddaljenih otokov in zahaja v deveto deželo, da bi tam oddaljen od vsega omikanega sveta samotaril ter v družbi z nedolžno živalijo vžival čistega naravnega veselja. In že tako se je preživalil, da se ga celo plaha tica ne zboji:

 
In tukaj, glej! po travi prepelica
Svoj mladi rod na pašo vodi:
Domača ti v deželi tuji tica,
Z družinico pozdravljena mi bodi!
Kako so nič me ne bojé! nogó,
Neznana stvar, mi kljuje najsrčnéji.

Saj teh nazorov so polni vsi letniki Dunajskega „Zvona", posebno pa Stritarjevi spisi, saj ne mora nikjer zakriti onega hrepenenja po prvotnem stanu, zato pa tudi toliko nori za Rousseaua, kteremu se ne more nikdar načuditi; to idejo po brezumni prvotnosti izrazil je tudi v podobi, ktero je postavil na čelo „Zvonu" 1. 1878. V prvotnost, v prvotnost se mora človek vrniti, to je: odreči se vsemu spoznanju, vedam, umetnostnim in vsej izobraženosti, ktero si je človeštvo priborilo po tolikem trudu — potem bo še le našel leka ali vsaj olajšanja svojim bolečinam — Popolnoma pa seveda človeka ne more rešiti kakor smrt — ta še le mu prinese mirú.

 
Vihar je vstal, razbil mu ladijo.
Potopit moža, ženo in otroka!
Za menoj na kraj samotnega otoka
Valovi krotki so se priigrali
Vi, ki zadela vas osode roka,
Blagrujem vas, pot svojo ste končali;
Če tudi sreče svoje niste — mir
Našli ste, ki ga je iskati meni.

Toraj le v smrti mir, drugod ga ni najti, tako da res

 
Roditi se ne — najbolje
Človeku je to, če pride svet,
Pustiti hitro ga spet —
To pak je za prvim najbolje.

M. Da, tako pravi Stritar v svojem Zorinu z besedami Sofoklejevimi.

J. In prav o tem Zorinu sem mislil še spregovoriti, kajti zdi se mi res visoka pesem svetabolja v naši slovenski literaturi. Ali treba bi mi bilo skoraj celega tù navajati, ker iz vsake vrste zdi se človeku beročemu, da sliši stokajočega svetožaljca — Stritarja! ki se je kopal v reki, v ktero se zlivajo vse solze, kar jih joka človeški rod — ki ne najde rešitve iz teh bolečin, kakor v samomoru, kterega tako zvito in ravno zarad tega tako pohujšljivo v Zorinu poveliča. Ako hočeš Stritarja svetožaljca, ako hočeš svetožalje dobro poznati — priporočam ti, beri še enkrat Zorina.

M. Hočem ga brati prav pazljivo. A še nekaj druzega sem zapazil v spisih Stritarjevih; tako rad priporočuje milosrčnost do živali, kajti njemu, kakor se zdi, ni velikega, ali rekel bi, nobenega vsaj bistvenega razločka med človekom in živalijo. Človek po njegovih besedah bi imel žival prav bratovski ljubiti.

J. Da da, kakor sem že razlagal, to je Schopeuhauerjev panteizem vesoljne volje, ktera biva v živali kakor v človeku. Zatoraj pa govori o živali enako kakor o človeku. Dopadalo mi jo posebno, kar sem bral v Zorinu; čuj: Pa človek še ni sam na sveti; kaj pa žival? — Od nabodenega kebra, ki vrti v smrtnih težavah mlin surovemu paglavcu za kratek čas — do uboge tlačanske pare, ki v potu svojega života nosi in vozi človeku bremena, ki jih ne zmore sam, plačilo pa gotovo ji je glad in žeja, in — naj dela, kar more — palica! — Koliko truda, koliko trpljenja!

M. In pa kar je pisal o konji?

J. In mački?

M. In vrabci in penici in kanarčku?

J. Vse to jo prav mikavno brati, le da ne bi se studilo!

M. Veste, g. doktor, kaj bi jaz rad vedel? Ali jedo naši svetožaljci meso, ker bral sem, da indijski samotarji niso ubivali živali, ne jeli njihovega mesa.

J. Bog ve, ali jedo — jaz mislim, da so vsi vegetarijanci, ali vsaj bi morali biti.

M. Da, morali bi biti.

J. Toda, Mirko, solnce je zašlo in zakrilo solzečo se zemljo. O da bi vendar več ne ustalo!

M. Da bi ga ne preklinjali svetožaljci.

J. Tako tedaj lahko noč, Mirko. Prihodnjič hočemo preiskovati, koliko je Stritarjevo svetožalje vplivalo na pisatelje slovenske.

M. Željno Vas pričakujem.