Doma in po svetu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Doma in po svetu
Zvoran Zvoranov
Izdano: Drobne povest Družba sv. Mohorja, 1910
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vedro septembersko jutro se je budilo.

Nebo, vse čisto kakor umito, je žarelo na vzhodu in vsak hip je moralo pogledati solnce izza gor. Rahla sapa je šla prek gričev in polj, po travi in grmovju se je bleščala rosa jin cvetice so se sklanjale še trudno k tlom kakor v enu. Vse je bilo tiho, le v nizkem grmovju ob potoku ls včasih zacrlikal slavec pritajeno: »— Ci—trrr...ci—trrr...—«

Za poljem, po katerem so se razgrinjale njive in senožeti, se je belila skoz drevje vasica Zapolje. Bile so večinoma nizke hiše, a lične in bele, sred njih je stal strogo in pazljivo, kakor siv starec sredi otrok, zvonik zapoljske podružnice svetega Martina.

Skoraj izven vasi je stala nezakrita od grmovja Strmčeva hiša. Ni bila videti tako bela in gosposka kakor druge, kajti stari Strmec je ni bil v letih svojega gospodarjenja še nikdar pobelil, ker se mu je zdelo škoda denarja za take stvari, a vendar so Zapoljčani vedeli, da ima njen gospodar precej cvenka pod palcem. Pred tridesetimi leti je bil po svojem očeta podedoval skoraj popolnoma zadolženo posestvo, a s pridnostjo in varčnostjo, ki je bila skoraj podobna skoposti, se je izkopal iz dolgov, nakupil tekom let precej zemlje in postal premožen kmet, ki je redil jarem volov in par krav.

Na senožeti kraj potoka je kosil Strmčev France tisto jutro otavo. Lepo se je rezala in mladi kosec je bil vesel, da mu je šlo delo tako urno izpod rok.

Dokosil je do steze, ki je šla skozi travnik, se ustavil in začel brusiti koso.

Solnce se je bilo tačas dvignilo izza gor in gričev in na travniku se je zaiskrilo nešteto rosnih kapljic, lepših od brušenih diamantov. Celo Francetu je zaigralo veselje krog srca, ko se je ozrl naokoli in videl vso krasoto tega jutra.

Hotel je že kositi dalje, a tedaj je prišla po stezi Strugarjeva Anica, dekle okrog osemnajstih let.

»No, kam pa tako urno, Anica?« jo je vprašal kosec, ko je prišla bližje.

»V mlin grem po moko!« je odgovorila in hotela dalje.

»Počakaj malce, saj se ti ne mudi! Bogve, ali je Jernejček že zmlel!«

»Nimam časa, doma je še mnogo šivanja!« je dejalo dekle nekako v zadregi in upirala oči v tla.

»Kaj to, saj te šivanje počaka! — Kako je pa mati kaj?«

»Počasi ji gre na bolje, začela je že vstajati, a popolnoma zdrava še ni.«

France ni več vedel, kaj bi ji povedal, ali kaj bi jo še vprašal. Naslonil se je na koso in molčal par hipov, nato pa se je zopet nečesa domislil in izpregovoril: »Lepo vreme je, Anica, prav nalašč za otavo!«

»Res, lepo je... Toda, France, jaz res nimam časa. Hiteti moram … Z Bogom!«

»Z Bogom!« 

Odhitela je po stezi in izginila kmalu za grmovjem.

»Kako se ji mudi!« je zamrmral France zamišljen in gledal par hipov za njo, potem pa zopet začel kositi.

»— Švrk — švrk —» je ječala kosa v kratkih presledkih in otava je letela v visoke redi na stran.

Kosil je še urnejše nego prej, in vesele misli so mu delale tovarišijo.

»Čedno dekle, ta Anica, in čudno, da nisem prej še nikdar mislil nanjo. In pridna in poštena je tudi. Bog ve — menda ji daleč naokrog ni enake.«

Tako je bil vesel te misli, da se je ustavil sredi travnika in tako lepo zavriskal, kakor je le on sam znal v Zapolju. Lahko mu je bilo pri srcu, kakor peresce se mu je zdela kosa, pojoča smrtno pesem rosni otavi in jesenskemu cvetju nad njo.

Onstran potoka za leskovim grmom pa je sklepala tačas Brumnova Mica, največja klepetulja v Zapolju in daleč naokrog, kar roke od začudenja. Šla je bila to jutro brat gobe in videla je izza grmovja, kako je France ustavil Anico in se z njo pogovarjal.

»Jej... jej... Ta dva skupaj ?! Jej... jej... in še nihče tega ne ve, ne njegovi stariši, ne njena mati... O, ti nemarnost mladostna!...« je vzklikala, vzdignila črez delj časa koš z gobami in jo kolikor mogoče hitro ubrala proti vasi, da pove to važno novico neštetim svojim znankam in prijateljicam.

Tačas je prišel stari Strmec na senožet trosit otavo, da bi se posušila že v predpoldanskem solncu.

France je pokosil še del travnika onstran steze in prišel potem na očetovo stran.

»Hm...« je začel stari Strmec, »delj časa že nekaj premišljujem, povem pa še tebi, ker se tebe tiče. Veš, France, mati od te pomladi, kar je bila bolna, ni več prava. Ne more več opravljati vsega v hiši in pri gospodinjstvu kakor včasih. Dekle ne kaže jemati, ker so predrage in delajo vse le na pol. Hm, Francelj, kaj misliš — prav bi bilo, da si ti dobiš nevesto?!« 

»No, seveda bi bilo prav...« je odgovoril sin.

»Tako je. Si li na katero že mislil?«

»Nič gotovega še ne!« je odgovoril France nekako v zadregi.

»Prav je tako... Veš, jaz bi ti eno nasvetoval, pridna je, poštena in tudi brez denarja ne bo!«

»Katero pa?«

Stari Strmec se je odkašljal in dejal važno: »Gričarjevo Meto z Vrha. Pripravna bi bila zate in za našo hišo.«

»Kaj ? Tisto šepasto ?... Hahaha... Oče, tiste pa ne... Rajši nobene!« se je zasmejal France.

»Bodi pameten, fant, in premisli vse, predno katero zineš! Dekle je pridno in pošteno!«

»Seveda je. Kdo ji pa kaj očita? Ali zame ni!«

Oče je vzrojil, ko je slišal te sinove odgovore.

»Njo vzameš in druge ne! Kaj lepota in Bog ve kaj še vse, kar tebi roji po glavi! Denarja je treba dandanes in pridnosti in poštenosti, ne pa tistih neumnosti!«

»Poslušajte vendar, oče!« je miril France očeta, a ta ga ni hotel poslušati.

»Njo vzameš in mir besedi. Tje za prihodnji pust enkrat bo najbolje, da naredimo!«

France je umolknil.

Nekaj časa sta oba molče trosila, nato pa se je zopet oglasil stari Strmec: »Saj to lahko sam strosim! Ti idi domov, pokosi, kar je še otave blizu hiše, popoldne pa spraviva posodo iz hrama in jo namočiva, kajti drugi teden bo treba že trgati!«

France je zadel koso na ramo in počasi odšel proti domu. Vse tiste lepe misli o bodočnosti so se razgubile v nič in nevoljen je bil na očeta in njegov načrt. A bil je odločen, da ne vzame Mete, naj se zgodi, karkoli hoče.

Teden pozneje je začela trgatev.

Bog je bil dal lepo in toplo vreme in grozdja je bilo toliko kakor malokatero leto.

Po bregih in brdih okrog Zapolja je bilo živahno življenje. Med temnozelenimi trtami po vinogradih so se videle pisane rute deklet, ki so trgala; goloroki fantje so hodili semtertja in nosili polne brentače grozdja v plavnike, ki so stali na vozih konec vinogradov. Gospodar je na vse pazil, pripomogel zdaj tu, zdaj tam, tega pohvalil, onega pokaral. Celo sivi dedje niso mogli te dni prestati doma, oprti ob palico in z vivčkom med čeljustmi so prikrevsali v vinograd pogledat, kako gre trgatev. Tako je bilo vse zbrano med trtami, od sivega starca, ki trepeče od starosti, pa do najmlajšega fantka, ki še govoriti prav ne zna, pa bi že rad pomagal z okorno, otroško ročico pri trgatvi. Vse je veselo, govorjenja in šal ni konca ne kraja, zdaj pa zdaj zadoni vesela dekliška pesem in se dvigne kakor ljub pozdrav v višavo proti modremu, čistemu nebu, ali pa zavriska fant, da se odmeva daleč doli v vas...

Strmčevim je pomagalo trgati par deklet, med katerimi je bila tudi Strugarjeva Anica.

Stari Strmec je sam trgal in pazil na delavke, da niso tratile časa, France je pa nosil grozdje v plavnik.

Dopoldne so napolnili prvega, France je zapregel vola, ki sta med delom mulila travo, in pognal.

»Le kmalu se vrni, da do večera vse potrgamo!« je zaklical stari Strmec za vozom.

Kmalu potem je odšla Anica po kosilo, kajti Strmčevka je bila preslabotna, da bi je bila sama prinesla v precej oddaljeni vinograd.

Tako se je zgodilo, da je Anica dohitela Franceta na poti.

Šla sta nekaj časa skupaj in se pogovarjala, in Bog ve, kako je prišlo, da je France vprašal dekle sred pogovora: »Kaj se ti zdi, Anica, ali bi ne bilo prav, če bi se midva vzela?«

Ona je zardela in odgovarila s tihim glasom: »Ni prav, France, da se tako šališ z menoj!«

»Ne, Anica! Resno mislim...« je dejal on.

»Čemu se .tako resnega delaš, ko se le šališ?... Kaj bi jaz, uboga reva, pri vaši bogati hiši?... Pusti te šale, France!«

»Ali veruj mi, Anica! Zares te vprašam, ali bi ti hotela k nam za gospodinjo?«

Tedaj je ona spoznala, da misli on resno, in dolgo molčala.

»Povej vendar, Anica, kaj misliš! — Reci: da!« je prosil France in njo prijel za roko.

»Morda... če bi bili vsi zadovoljni«; je dejala Anica komaj slišno in izmaknila roko iz njegove.

Nad njima so šumeli hrasti kraj poti, nekje daleč v polju se je zdaj pa zdaj oglasil samoten ščinkovec kakor včasih v začetku pomladnih dni.

Molče sta stopala drug ob drugem, zatopljena v lepe misli tja do ovinka, kjer se odcepi od poti bližnja steza v Zapolje.

Tam sta se ločila. Anica je odšla po bližnjici, France pa je dalje stopal ob vozu, ki je težko naložen škripal po kameniti poti. Gledal je prek njiv na stezo, koder je hitela Anica, in vesele, srečne so bile njegove misli...

Ko je doma po kosilu nosil grozdje iz plavnika v klet, je prišla tudi mati pogledat.

»Dobra letina bo letos, hvala Bogu!« je začela z veselim glasom, videča polne čebre.

»Dobra, mati, kakor malokatero leto!«

»Če Bog da, bo letos vsega pridelka dovolj. Vesel je človek, ko vidi, da je božji blagoslov v hiši. Malo takih letin sem videla, kakor je letošnja, in Bog ve, ali še kako tako dočakam. Leta so prišla, leta, in slabost in bolehnost z njimi...« 

»Kaj bi tožili, saj ste še krepki!« jo je prekinil France.

»Nisem, ne, kakor se morda tebi zdi. Moči mi ginejo in ne morem več vsega zmagovati. Veš, Francelj, nevesto si poišči, jaz pa sedem v kot, vzamem rožni venec v roko in bom čakala božje dekle — smrti še teh par let, ki mi jih je Bog namenil. Kaj bi ne bilo prav?«

»Seveda...« je odgovoril France.

»Ali nisi še nikdar na to mislil?«

»No, seveda sem... Pa kaj to!.. Resnega ni bilo še nič...« je odgovarjal z negotovim glasom.

»Ali si nisi še nobeno izbral?«

»Izbral... izbral... Kaj me sploh izprašujete o tem, ko še sam ne vem, kako in kaj!« je odvrnil skoraj jezno.

»No, vidiš... Meni je pa Brumnova Mica pravila, da te je videla s Strugarjevo Anico.«

— Vse že vedo! — je šinilo Francetu po glavi in skoraj bi bil v naglici preklel Brumnovo Mico in vse vaške klepetulje, a premagal se je in molče tlačil grozdje v brentač. Neprijetno in sitno mu je bilo, da se je skrivnost, ki jo je nosil tako globoko v srcu, tako hitro izvedela.

Mati je čakala odgovora, a ko je videla sinovo trdovratno molčanje, je nadaljevala: »No, saj to ni še nič hudega! Anica je pridno, pošteno dekle, nihče ji ne more česa očitati, ali revica nima drugega, kakor kar zasluži. Oče bi pa rad, da bi si ti izbral nevesto, ki bi imela tudi kaj dote. Vidiš, pravil mi je nekaj, da bi bilo prav, če bi vzel Gričarjevo Meto z Vrha...«

»Nehajte vendar enkrat — lepo vas prosim!« je dejal France nestrpno.

»Nikar se ne jezi, saj sem ti hotela povedati le očetovo željo! Slušaj ga, če ti je le mogoče, ker doslej ni še nikdo žaloval, če je stariše poslušal!«

»Kar se tega tiče, ne bom očeta nikdar slušal!« je dejal France odločno.

»Premisli vse, Francelj!... Saj poznaš očeta... Kreg in prepir bo v hiši, če ga ne boš poslušal...« je govorila mati s prosečim glasom.

France je zvrnil zadnji brentač grozdja v čeber in je bil vesel, da se skoraj izogne temu neprijetnemu pogovoru.

»Veste, mati, pri tej stvari se bom ravnal, kakor mi bo srce ukazovalo!« je dejal in šel napreč vola.

Ko ju je napregel, je dejal: »Z Bogom!« — in pognal.

Solnce je bilo še visoko in grozdja je bilo nemara še za en plavnik v vinogradu.

Strmčevka pa je odšla v hišo s težkimi mislimi in skrbmi v srcu. Poznala je moževo skopost in sinovo trdovratnost, in zato je vstala v njenem srcu nejasna, temna slutnja o žalostnih dneh, ki pridejo nemara v hišo po dolgih, mirnih časih...

II.

Bilo je na nedeljo po svetem Martinu, svečan dan za Zapolje.

Pri Strmčevih so pokosili in stari Strmec je bil izredno dobre volje. Zakaj ta dan je bil sklenil kupčijo z nekim vinskim trgovcem in prodal pridelek tistega leta za precej visoko ceno.

»Ej, Francelj!« je dejal, ko so odmolili po kosilu, »idi v klet po bokal vina, da pokušamo letošnjega!«

France je vzel ključ in bokal in odšel.

Strmec je pa začel praviti ženi: »Vidiš, danes sem prodal vino istemu kupcu kakor lani. Po osemnajst mi ga plača. Petnajst hektov po osemnajst goldinarjev, to je .. . to je .. . dvesto sedemdeset goldinarjev... Lep denar — kaj praviš? Vrhutega pride sam po vino! Ali nisem naredil dobre kupčije?«

»Seveda si, hvala Bogu!« je odgovorila Strmčevka.

»Dva polovnjaka sem pa doma pustil. Sicer bi bil lahko tudi to prodal, ali o priliki človek rad pokuša svoj pridelek. In na Francija sem tudi mislil. Najbolje bo, če pride prihodnji pust nevesta k hiši. Fant ima štiriindvajset let in mi dva tudi nisva tako pri moči, kakor včasih. Tisto Gričarjevo Meto naj vzame, kakor sem ti že pravil! Dekle je pametno, pošteno in iz bogate hiše. Gričar ji gotovo odšteje najmanj tri tisočake za doto in France bo lahko vesel, če ga bo le hotela!«

»Vse je prav... A Bog ve, ali bo Francelj zadovoljen?«

»Eh, kaj, zadovoljen ali ne! Moja volja je, jaz sem gospodar in mene mora poslušati. Saj sem tudi jaz svojega očeta poslušal, moj oče deda in nikdar se nisva kesala...«

»Francelj pa ni z Meto zadovoljen in ni. Na tisto Strugarjevo nekaj misli...« je plaho pristavila Strmčevka.

»Na katero?« se je začudil Strmec. »Na Strugarjevo? Kaj pa bo pri nas tako revše revno, ki nič nima kakor tisto bajto in vrtič zraven, velik kakor rjuha? In koncem koncev bi še stara Strugarca prišla k nam in bi jo morali mi rediti... Ne — iz te moke ne bo kruha!«

Morda bi se bil Strmec navsezadnje še začel jeziti, da ni prišel tisti hip France z vinom.

Mati je dela kozarce na mizo in sin je nalil.

Strmec je dvignil kozarec proti oknu.

»Precej se je že učistilo!« je dejal.

»Na zdravje!«

Vsem je ugajala dobra kapljica.

»Petnajst hektov sem ga prodal, Francelj!« je začel oče. »Lep denar sem dobil zanje. Če naredimo prihodnji pust ženitovanje, nam ne bo sile. Kaj praviš?«

»Kaj!... Nič!« je odgovoril sin.

»Gričarjevo Meto vzameš, pa bo vse prav!«

»Oče, prosim vas, ne govorite mi o njej! Nje ne vzamem, tudi če je v zlato vkovana.«

»Glej te jo, no, predrznost in prevzetnost!« se je raztogotil oče. »Katero bi pa rad vzel? Tisto Strugarjevo , ki nima drugega kakor jokav obraz, par cap in tisto bajto in vrtič, ki še njen ni?... Ha — ha — ha — !«

»Oče, prosim vas, nikar ne zabavljajte! Pridna in poštena je kakor Meta, ali pa še bolj. Da nima dote, tega ni ona kriva in brez Gričarjevih tisočakov bomo tudi izhajali!«

»Torej tako si misliš ti? Moje posestvo, ki sem ga pridobil s težkim delom in s krvavimi žulji, to bi ti rad sedaj užival in tista deklina in njena mati bi se pasli pri naši hiši? Veš, fant, naravnost ti povem, da sem tu jaz gospodar in da ti mojega posestva nikdar ne dobiš, če se ne oženiš po moji volji. To stoji pribito in stori, kakor hočeš!«

Srdito je udaril po mizi.

»Pa je imejte vi sami in je uživajte!« je zakričal jezno France, vstal in zaloputnil vrata za seboj.

»Rajši je zapustim občinskim beračem kakor tebi!« je kričal Strmec.

A sin ga ni več slišal.

Šel je v čumnato, oblekel praznični jopič in vzel iz skrinje par goldinarjev, ki jih je bil ob priliki shranil. Potem je odšel.

Oče ga je videl skoz okno, ko je odhajal, in to ga je še bolj razjezilo.

»Glej ga, zdaj gre v gostilno pit in denar zapravljat!« je kričal. »Pijanec bo, potepuh, nepridiprav...«

»Jenjaj vendar enkrat!« ga je prekinila žena. »Kolikokrat je pa že pijančeval in ponočeval? Saj je skoraj vedno doma in tudi danes bi bil, če bi bil ti lepše ravnal ž njim!«

»Uh... uh... uh!...« je kričal Strmec. »Ti mu še potuho daješ? Ti si ga razvadila! Uh... uh... uh... Ob vse bo... Vse zapravite... A dokler sem jaz gospodar, ne in ne...«

Vstal je in kričaje odšel v hlev.

Strmčevki pa so zalile solze oči. Razpor in prepir je bil v hiši, in ker je poznala moža in sina, je vedela, da ne neha kmalu.

»O Bog, ti nas vladaj... ti nas varuj in nam vrni zopet ljubi mir!...« je ihtela in šla pomivat v kuhinjo.

Tačas je bil France že izven vasi in je hitel po stezi navzgor v grič. Tam so bili pašniki in senožeti, poraščene z nizkim grmovjem, le tuintam se je dvigal visok hrast ponosno proti nebu.

Že precej visoko nad vasjo se je France ustavil, krenil k bližnjemu hrastu in sedel v senco.

V vejah je šumela lahna sapa, zdaj pa zdaj se je utrgal rumen, suh list in zaplesal boječe, neodločno po zraku in padel na zemljo.

Jesensko solnce je sijalo prijazno na Zapolje, ki je ležalo v dolini v popoldanskem miru. Bele hiše so se stikale druga k drugi, na začrnelem zvoniku se je svetilo jabolko kakor samo zlato.

France je gledal na vas pod seboj in iskal Strugarjevo hišico. Tam na koncu je bila, desni vogel in začrneli dimnik sta se videla med polgolim drevjem.

Zamislil se je.

Vsi dogodki zadnjih dni so mu prišli v spomin. Ali ni bilo morda prav, da si je izbral Anico za nevesto? Premišljeval je dolgo in natančno in nič si ni mogel očitati. Pridna in poštena je in celo oče ni mogel najti drugega madeža na njej, kakor da je uboga. Je li bogastvo k sreči potrebno? Bi bil li srečen, če bi vzel Gričarjevo Meto? In je li Anica sama kriva, da je revna? Na vsa ta vprašanja mu je odgovarjalo srce vedno: — Ne! —

A vendar ni vedel, ne kod, ne kam, da bi se rešil iz svojega sitnega položaja. Vdati se očetovi volji in pustisti Anico? Ne — dal ji je že besedo, da le njo vzame, in tudi ona mu je obljubila srce in roko, če bi bili vsi zadovoljni.

A poznal je tudi očetovo trdno voljo. Kar reče, to je kakor pribito. Kam in kako torej? — France še ni vedel odgovora.

Dolgo je premišljeval in njegove misli so bile vedno mračnejše in temnejše...

Iz tega mučnega in brezplodnega premišljevanja ga je vzbudilo zvonenje iz doline. Vabilo je k blagoslovu.

Pojdem v cerkev in potem h Grozdu pit! — si je dejal poglasno, skočil kvišku in počasi odšel v vas.

Po blagoslovu je res šel h Grozdu.

»Hej, France, kaj pa te je danes k nam zaneslo? Na, pij, takega Grozd še ni točil! Kakor cekin je! Bog te živi!« so ga pozdravljali fantje in mu ponujali piti od vseh strani.

»Postavi se, fant! Kaj boš zmiraj doma čepel in se držal matere za krilo? In starega se tudi ne boj, saj si že odrastel!« so ga nagovarjali drugi, ki so bili že precej pogledali v kozarec tisto popoldne.

France je gledal, kje bi si dobil prostor.

»Hej, Strmec, gori k nam pridi! Stisnemo se in zate bo že še prostor!« je klical v kotu Francetov prijatelj Grudnov Tone.

France se je prerinil med mizami do prostora, kamor ga je klical prijatelj.

»Na, pij!« mu je ponudil.

France je pokusil vino.

»Hej, Grozd, še en kozarec in Štefan na mizo!« je zaklical Tone krčmarju in se potem zopet obrnil k prijatelju: »Pij in vesel bodi, da si prišel med ljudi svoje vrste! Nikar se mi ne drži kakor kaka mila Jera! Če sta si s starim kaj navzkriž zaradi Anice — pozabi!«

Zadnje besede mu je skoraj zašepetal na uho.

France se je začudil: »Kako pa ti to veš?«

Tone se je nasmejal: »Kaj se pa v Zapolju vsega ne izve, ko imamo Brumnovo Mico, Štefkovo Nežo in še cel regiment takih klepetulj!« 

Grozd je prinesel Štefan vina in postavil kozarec pred Franceta.

»Tega plačam jaz!« je dejal Tone in nalil fantom polne kozarce.

»Na zdravje! Živijo!«

Vsi so trčili, da je zazvenčalo, in pili.

Na doljnjem koncu mize je zapel visok fant veselo pesem:

Kdo bi zmirom tužen bil? to ne more biti, Bog je pamet mi delil, tužnost razpoditi.

Vsi so zapeli ž njim. Vino in fantovsko petje je Franceta naenkrat izpremenilo. Tudi on je zapel z ostalimi, nazadnje zavriskal in si prižgal viržinko.

»To bi stari pihal, če bi te videl!« se mu je smejal Tone.

»Eh, kaj! Zdaj sem vse skupaj pozabil!« je odvrnil France in naročil na svoj račun drugi štefan.

»Kaj pa imata z očetom pravzaprav? Razloži mi vso stvar!« je dejal Tone in se zaupno nagnil k prijatelju.

Francetu je dobro delo, da se je prijatelj tako zanimal zanj, in je upal, da mu da morda še kak dober svet, če mu vse pove.

»Oče hoče, da naj vzamem Gričarjevo Meto. No, in jaz je ne maram... To je vse!«

»Glej, no!« se je zasmejal Tone. »Gričarjeve tisočake bi rad. Saj vem, kako je! Prav imaš, France, da nočeš Mete. Mnogim se je že ponujala, pa je nihče ne mara. Dota je res lepa, a ona ni ne čedna, ne posebno pridna, ker pri Gričarjevih je vse bolj gosposko. Tvoj stari pa misli, da je denar vse. Eh, tako je pri vas gruntarjih… Kakršen je oče, tak naj bo še sin! Pri nas bajtarjih je pa vse drugače. Prosti smo kakor ptiči. Učil sem se pri rajnkem očetu, Bog mu daj dobro, kovanja, a tu v Zapolju ni mnogo dela in kovačnica mi stoji skoraj veš čas prazna. Veš, France, to zimo pojdem v Trst delat v plavže. Tam rabijo delavcev in tudi zaslužek je lep. Brumnov Tine in Tončkov Janez sta oba tam od te jeseni in sta prav zadovoljna. Tudi jaz pojdem za njima...«

»Prav... Stori, kakor ti kaže!« je odgovoril France nekako zamišljen.

Tobakov dim se je vil po sobi, obrazi so rdeli, fantje so trkali s kozarci in pili, zdaj pa zdaj so zapeli, da se je slišalo ven v vas, nad katero se je zgrinjala tiho in počasi jesenska noč.

Vsem je bilo lahko in prijetno v srcu, tudi Francetu.

Doma je pa stari Strmec klel in tarnal: »Uh... uh... uh... Ob vse bo... Vse bo zapravil in zapil ta nepridiprav, ta lump…«

Strmčevka pa je jokala...

Tako se je godilo prvo nedeljo, drugo, tretjo...

Pozno v noč je prihajal France domov, drugi dan pa je vstal s težko glavo in slabo voljo...

Oče se je prepiral in klel, France mu je odgovarjal, mati pa ju je zaman prosila in mirila. Tako je bilo med tednom, ob nedeljah je pa France iskal tolažbe pri Grozdu.

Počasi je prišla zima in advent. Zgodaj že je zapadel sneg in zagrnil Zapolje in hribe okrog v svoj mehki, beli plašč.

Tudi dan pred Božičem je snežilo, a na večer se je nebo razjasnilo, veter je potihnil in pokojno je prišla sveta noč na zemljo.

Strmec in Strmčevka nista mogla k polnočnici, ker je bilo od Zapolja do fare skoraj uro hoda po zimi in je bil sneg visok.

France je pa šel. Obul je visoke škornje, del gorko kučmo na glavo, se dobro zapel in odšel ven v sveto noč. Visoko na nebu je plula luna, zvezde so gorele svetlo in mirno in od fare so se slišali črez griče pritajeni glasi zvonov, ki tako lepo pojo in vabijo v sveti noči.

France je urno stopal skozi vas po gazi, ki so jo bili že naredili Zapoljčani, idoči k polnočnici. Ni bil še izven vasi, ko je dohitel dekle, ki je tudi šla k polnočnici — Strugarjevo Anico.

Vesel jo je pozdravil, kajti že delj časa ni govoril ž njo.

»Dober večer, Anica! Saj te smem spremljati?«

»Lahko!« je odgovorila nekam tiho in boječe.

»Kaj se morda ljudi bojiš?« je vprašal France ponosno in stopil na njeno stran.

»Dobrih ljudi ne, ampak obrekovalcev...« je odgovorila žalostno.

»Pusti jih, naj govore, kar hočejo! Pošteno mislim in naj naju le opravljalo zlobni jeziki — pride dan, ko vsem obrekovalcem usta zamašim!«

»Oh, Francelj, da bi ti vedel, kaj vse moram slišati! Da te podpihujem, da sem kriva prepira v vaši hiši, da sem iz tebe, ki si bil prej priden in trezen fant, naredila — pijanca...«

Dekle je zaihtelo.

On pa je vzrojil: »Kdo to pravi? Povej mi ga in potem bo videl, kaj sem jaz!«

»Vsa vas govori tako...« je ihtelo dekle. »Oh, Francelj, pusti mene, revo, in vzemi Gričarjevo Meto, ki ima bogato doto!«

»Nikdar, dokler bom živ, ne!« jo je prekinil France z razburjenim glasom.

»Kaj pa bi z menoj?« je nadaljevalo dekle med solzami. »Oče ti nikdar ne dovoli, da bi me vzel. Kreg in prepir bo pri vas, jaz bom nesrečna in ti tudi!«

France je molčal. Slišale so se le njune stopinje po snegu in tiho ihtenje dekleta.

Zasmilila se mu je in začel jo je tolažiti: »Nikar ne govori tako, Anica! Oče se že vda, samo potrpljenja je treba. In če jaz ob nedeljah stopim včasih h Grozdu, to ni še nič slabega!«

»Če ti je kaj mari tvoje in moje dobro ime, te prosim, France, ne popivaj toliko,« ga je prosila Anica.

»Glej, Anica, kar me ti prosiš, vse storim. Tudi če bi mi ukazala ne vem kaj — poslušal bi te. Ni bilo prav, da sem pil — to sam vidim. Toda bilo je v obupu. A sedaj ti obljubujem, da ne prestopim več praga pri Grozdu!«

Za njima se je zaslišalo govorjenje.

Nemara so bili zakasneli Zapoljčani, ki so hiteli, da bi dospeli še o pravem času k polnočnici.

Umolknila sta in pospešila korake.

Vedno več ljudi je prihajalo, iz stranskih poti in stez so se vsipale cele gruče hribovcev, ki se niso ustrašili dolgih in nevarnih poti k polnočnici v faro.

France in Anica sta se ločila. Pred cerkvijo je dobil on Grudnovega Toneta in druge znance pred vrati, Anica pa je bila že stopila z drugimi dekleti v cerkev.

A kmalu so zapeli zvonovi, lepo in milo, kakor pojo samo v božični noči, fantje so se odkrili in vstopili.

Zvonček je zacingljal pred oltarjem in sveta maša se je pričela.

Orgle so se oglasile z mogočnim, svečanim glasom in gospod župnik je stopil pred oltar. Vse je bilo praznično. Jasno in čisto so gorele sveče, v velikih, dišečih oblakih se je dvigalo kadilo kvišku, pevci so peli božične pesmi, ki so vsako leto iste, a se pri polnočnici tako milo in ljubo vsakokrat dotaknejo človeškega srca kakor angelsko petje z višav...

Tudi Strmčevemu Francetu je bilo praznično v srcu. Pod korom je klečal in bral iz oguljene molitvene knjižice, ki jo je bil pred davnimi leti dobil v dar od birmanskega botra. Molil je zbrano kakor že dolgo ne, delal dobre sklepe, da popusti svoje dosedanje življenje , in prosil Boga, da bi skoraj prišel tisti dan, ko pripelje Anico kot nevesto na dom...

Pred Marijinim oltarjem pa je klečala Strugarjeva Anica in molila za staro, bolno mamico, za umrlega očeta, za sestro, ki je šla po svetu... — A tudi za Franceta ni pozabila moliti.

»Ti ga vodi in varuj!« je molila in zrla Mariji v deviški obraz in sladko, praznično je bilo v njenem srcu...

III.

Štirinajst dni pozneje je bilo.

Solnce je sijalo prijazno, zrak je bil čist, božični sneg se je bil že ves stopil po potih, in če bi v zavetjih ne bilo kupov snega in bi griči krog Zapolja ne bili tako beli, bi človek mislil, da je v začetku pomladi.

Stari Strmec se je bil napravil k deseti maši v faro. V roki je imel debelo, grčasto palico in še precej krepko je korakal po cesti.

Mislil je na sina.

Zadnji čas se je bil nenavadno poboljšal, ob nedeljah je ostajal doma, nekam tih in miren je postal, nič več tako osorno in odločno ni odgovarjal.

— Hm, morda je fanta pamet srečala! — si je mislil Strmec. — Premislil se je, pusti tisto Strugarjevo, ki nič nima, in vzame Gričarjevo Meto.

Z veseljem je mislil na to. Metina dota bi prišla prav hiši, vložil bi jo k svojemu kupčku denarja, ki ga je prištedil tekom let svojega gospodarjenja, obresti bi rastle, kupček bi bil vedno večji in večji, Strmčeva hiša vedno bogatejša...

V teh prijetnih mislih je zaslišal za seboj znan glas.

»Ej, Strmec, počakaj, no, saj se ne mudi tako!«

Strmec se je ozrl in zagledal za seboj suhega, starega možička, ki je bil ravnokar stopil s stranske poti na cesto. Bil je stari Gričar z Vrha.

»A, ti si, Gričar! Bog daj dober dan!« je dejal Strmec ves vesel, da se mu je ponudila tako lepa prilika za pogovor z Gričarjem.

»Bog daj!« je odgovoril ta.

Strmec ga je počakal in potem sta starca drug poleg drugega nadaljevala pot k fari.

»No, kako je, Gričar?« je vprašal Strmec.

»Ej, tako, tako... Bi že bilo, če bi človeka naduha ne trla. Stari smo, stari... Kako pa je s teboj kaj?«

»Tudi mene tarejo že leta in bolezen. Šest križev bom imel na hrbtu tam o svetem Lovrencu. Človek je željen počitka in bi rad delo in skrbi prepustil drugim in sedel v kot; pa kaj, ko je današnji rod tako lahkomiseln in zapravljiv!«

»Jaz sem že lani dal gospodarstvo sinu in nič mi ni žal; vse gre dobro in prav pri hiši. Tudi nevesta je pridna, da bi boljše ne mogel dobiti.«

»Saj bi tudi jaz prepustil vse sinu, ali rad bi, da bi si prej poiskal nevesto, ki bi bila pridna, poštena in bi imela tudi kaj dote...,« je hitel Strmec, ki bi bil rad spravil pogovor na Gričarjevo hčer Meto.

»Eh, dekleta so vsa vrtoglava dandanašnji. Židani robci, pisane jopce, šumeča krila in Bog ve kaj še — pod palcem pa nič! Bolj kot je beraška, bolj gosposki se nosi. Tak je svet!« je modroval počasi Gričar.

»Prav imaš, Gričar, svet je res ves pokvarjen...« je odvrnil Strmec. »Dolgo sem premišljeval, katero dekle bi bilo za našo hišo. Ker sva stara prijatelja, sem se spomnil tudi na tvojo Meto. Veš, najrajši bi, da bi ona prišla k nam. Hudega ji ne bo. Dolga pri hiši ni, grunta je dovolj in se ga lahko še kaj nakupi, fant je priden — kakor v nebesih bi bila Meta pri nas. Kaj bi ne bilo prav?«

»Hm... hm... hm...« je mrmral Gričar in ni odgovoril Strmcu precej časa.

Bila sta že skoraj pred cerkvijo, ko je izpregovoril : »No, če je stvar taka, pa pridita s sinom na Vrh, da se pomenimo! Prihodnjo nedeljo popoldne bi bilo primerno!«

Strmcu je v veselju zaigralo srce, še marsikaj bi se bil pomenil z Gričarjem, a zvonovi so zapeli in bilo je treba stopiti v cerkev.

Naslednji teden je bil Strmec nenavadno prijazen s sinom. Nič več prepira in krega ni bilo v hiši in France je mislil, da je oče že pozabil Meto in njeno doto. Tudi Strmčevka je hvalila Boga, da sta se mož in sin zopet sprijaznila.

V soboto popoldne je France v lopi obtesaval debelo bruno, oče je pa delal toporiščo za sekiro. Kajti par gred v hlevu je bilo trhlih in treba jih je bilo nadomestiti z novimi.

Ta dan nista še mnogo govorila in Francetu se je zdelo, da mu namerava oče nekaj važnega povedati. Radoveden je bil, kaj, a ni ga hotel vprašati, ker je upal, da oče sam začne. In res, ko je dovršil toporišče in je je bilo treba le še nasadati, je stari Strmec sedel na konec bruna, vzel klobuk z glave, potegnil robec iz žepa in si obrisal čelo.

»Hentana reč!... Zima je, pa bi se človek skoraj spotil in upehal pri najmanjšem delu. Ej, leta, leta!...«

»Saj je tudi meni skoraj vroče!« je dejal France.

»Kaj ti! Ti si še mlad, a jaz nisem za nobeno težje delo več. Veš kaj, Francelj, oženi se, kakor sem ti že večkrat rekel, in jaz ti dam gospodarstvo in sedem za peč. Še ta pust bi bilo prav, da naredimo. Kaj bi odlašal in hodil kot mačka okrog vrele kaše, ko je priložnost in čas pravi!«

»Oženi se... oženi se!... Katero pa naj vzamem?« je vprašal France neodločno. Pričakoval je s plahim upanjem, da mu oče vendar morda dovoli vzeti Anico.

»Katero... katero!...« je mrmral oče. »Saj sem ti že večkrat pravil, katero vzemi! Pameten si menda dovolj, da vidiš, kaj bi bilo najbolje. Z Gričarjem sem že govoril in jutri greva na Vrh, da se dogovorimo do dobrega za Meto...«

Vprašujoče je uprl oče svoje bodeče, male oči v sina.

Francetu bi bila od presenečenja padla skoraj sekira iz rok.

»Kaj ste dejali, oče?«

»Da vzameš Giričarjevo Meto. Bo najbolje zate in za hišo« je odgovoril Strmec resno.

Francetu je v strahu zaplalo srce. Poznal je očeta in videl, da je prišel trenotek, v katerem se odloči njegovo življenje.

»Oče, prosim vas, ne silite me, naj njo vzamem! Ne morem in ne morem!«

»Fant, kaj te ni še pamet srečala?« je srdito viknil Strmec in vstal. »Kar sem rekel, sem rekel. Jutri greva na Vrh in vse druge muhe si izbij iz glave!«

Jezno in grozeče je govoril.

»Oče, pomislite vendar, kaj zahtevate!« je prosil France.

»Fant, ti mene ne boš učil, kaj naj zahtevam in kaj ne! Dobro vem, kaj delam, in tudi vem, da še vedno misliš na tisto Strugarjevo. Enkrat za vselej ti povem, da ona ne sme v našo hišo. Kaj pa boš z beračico, he?«

»Ali je to vaša zadnja beseda, oče?« je vprašal France, ki se je že komaj premagoval.

»Zadnja!«

»Potem vedite, da ne vzamem druge kakor Anico, ki sem ji to že obljubil. Ali njo ali nobene!«

»Kaj, obljubil? Kdo ti je pa to dovolil? Če me nočeš poslušati, se poberi iz hiše in pelji tisto deklino, kamor hočeš. A k naši hiši ne!«

»Oh, moj Bog! Jenjajta vendar kričati, za pet Kriščevih ran božjih!« je mirila Strmčevka, ki jo je bilo priklicalo moževo vpitje iz hiše.

»Oče, še enkrat vas prosim!« je govoril France.

»Izpred oči mi, potepuh!« je zakričal Strmec divje in zamahnil s toporiščem proti sinu. A ta se je umaknil in zbežal iz lope.

»Jezus... Marija... Kaj bo! kaj bo! Kaj nimaš nobenega srca, da tako ravnaš?« je jokala Strmčevka.

»Če ga on nima, ga tudi jaz ne bom imel. Pod Strmčevo streho ga nočem več, dokler se ne vda moji volji!« je rohnel Strmec in odšel v hlev...

Strmčevki pa so lile solze iz oči kakor še nikdar ne in v veliki žalosti se ji je krčilo srce...

France je hitel skozi vas, kam, še sam ni vedel.

Kakor hude, grozne sanje so se mu zdeli zadnji trenotki. Ne videl, ne slišal ni ničesar in šele na drugem koncu vasi ga je vzbudil glas Grudnovega Toneta, ki je ravno nekaj koval in zaklical nanj iz kovačnice: »Kam pa tako naglo, France?«

Stopil je v kovačnico.

»Kaj se pa tako čudno držiš ? Bled si kakor stena! Kaj pa ti je?« se je čudil Tone, ko ga je videl od blizu.

»Nič mi ni...« je poluglasno odgovoril France.

»Hudirja, kaj sta se zopet s starim?« je vprašal Tone in se zasmejal.

»Pusti to!... H Grozdu grem. Greš z menoj?« je odgovoril France temno.

»Tako!« se je začudil Tone, ki je videl, da se je prijatelju dogodilo nekaj izrednega. »Ob sobotah grem sicer malokrat h Grozdu, pa naj bo, danes pojdem, ker greš ti! Počakaj, da še ta člen zvarim za verigo!«

Zagnal je meh in vtaknil člen v ogenj.

Pol ure pozneje sta že sedela pri Grozdu, kruh in liter vina je bil pred njima na mizi.

France je bil naglo izpraznil prva dva kozarca in si nalival tretjega.

»Povej vendar enkrat, kaj ti je!« je silil Tone vanj. »Od Božiča te nisem več videl tu pri Grozdu, danes pa piješ tako, kakor bi mu hotel vse sode izprazniti, molčiš in strmiš predse, da je človeka skoraj strah, če te gleda. Vraga, povej vendar, kaj se ti je zgodilo!«

»Oče me je pognal od doma!« je odgovoril France.

»Od doma?« se je začudil Tone. »Od doma... Hm… hm... Se mi že zdi, zakaj! Zavoljo Mete je bilo, kaj ne?«

France je prikimal.

»Kaj misliš, da je to taka nesreča!« se je potem nasmejal Tone. »Danes te je izgnal, jutri te pa zopet sprejme z odprtimi rokami. Pojdi no, fant! Kaj bi se kremžil! Napij se nocoj in idi lepo spat domov, jutri se boš ti in oče malo kislo držal, pa bo konec cele komedije!«

»Ti ga ne poznaš!« je dejal France. »Kar reče, to je kakor pribito. Iz hiše me vrže, če bi se mu še enkrat prikazal pred oči. Domov ne pojdem več, razen po obleko in najpotrebnejše, potem pa grem po svetu!«

»Kaj bi kvasil te stvari, ki jih ni treba!« ga je prekinil Tone. »Doma bodi, stari se že spametuje!«

»Za nobeno ceno ne ostanem!« je odločno odvrnil France.

»Hm, če ravno nočeš, te tudi ne bo še konec. Vem, da je tvoj stari hud mož, če se razjezi. Še sedaj dobro pomnim, kako pošteno me je nekoč naklestil, ker sem bil kot paglavec sklatil na vašem vrtu jabolko, veliko kakor oreh. Zato ti ne zamerim, da nočeš več domov. Hm, po svetu, praviš, da bi šel?! Toda kam — to je malce sitno vprašanje!«

Umolknil je in par hipov nekaj premišljeval. Potem je pa zopet izpregovoril: »Veš kaj, France! Jaz pojdem pojutrišnjem v Trst delat v plavže, kakor sem ti nekoč že pravil. Pojdi tudi ti z menoj, en mesec ali dva že prestaneš! Ko bo pa videl oče, da se ne upogneš, te bo že sam vabil domov! In tudi Mete ti ne bo več silil, ko spozna, da se ne vdaš. Potem se pa poročiš z Anico in me povabiš na ženitnino za plačilo, da sem ti dal danes tako dober svet!«

Tonetove poštene, malo hudomušne oči so se kar svetile v veselju, ko je to govoril.

France ga je pazno poslušal, in ko je Tone končal, se mu je odvalil težek kamen od srca.

»Nikoli ne pozabim tega, Tone, da si mi dal ta svet, ko si sam nisem znal pomagati. Sam bi se gotovo ne bil tega domislil!« je dejal iznenaden in trčil s prijateljem.

»V nesreči spozna človek, kaj je zvest prijatelj. Nikdar se ti ne bom mogel dovolj zahvaliti!«

»Eh, pojdi, no! Kaj bi pravil tu cele litanije, ne da bi bilo vredno!« ga je zavrnil Tone in naročil drugi liter.

Tako sta pila pozno v noč in France se je popolnoma odločil, da pojde s Tonetom v Trst. Ni poznal mnogo sveta, enkrat je bil na Brezjah in enkrat na svetih Višarjah. A kaj to! — Če drugi izhajajo v svetu, bom tudi jaz! — si je mislil. Pogum je rastel v njegovem srcu, bodočnost se mu je prijazno smehljala naproti in silno moč je čutil v sebi.

»Pojdem s teboj, Tone, in če bo treba, ostanem za vedno v Trstu! Za tri bom delal, dokler ne zaslužim toliko, da si lahko postavim lasten dom. In potem, Tone... potem pridem po Anico v Zapolje in jo odpeljem kot ženo ne lasten dom, katerega si sam postavim in mi ga nikdo ne bo mogel kratiti… Oj, Tone, to bo lepo!«

Tone se je nasmehnil.

»Pojdi, no, kaj se ti vse ne sanja! Lepo je res biti prost in neodvisen delavec, lepše nego biti kmet. A ti nisi odločen za to! Dva, tri mesece boš v Trstu, potem pa pride stari sam pote in te za roko popelje domov v Zapolje, pozabi Meto in Gričarjeve tisočake in ti še ukaže, da vzemi Anico. Tako bo, France!« 

»Ne bo... Ti ne poznaš mojega očeta!« je odgovoril France.

»No, pa ne bo... Kakor hočeš!«

Enajsta ura je že odbila, ko sta stopala naša prijatelja po Zapolju in veselo pela.

Pred kovačnico se je Tone poslovil, France pa je žvižgaje odšel med temnimi hišami dalje proti domu.

Toda čim bolj se je bližal domu, tem tesneje mu je bilo v srcu. Umolknil je in obstal sred poti.

Tam je stala domača hiša, temna in tiha, kakor bi spala. In vsa vas je bila kakor zatopljena v globoke sanje, nobeden fant ni ukal, nobeden pes ni lajal, le tam doli za poljem je šumela komaj slišno voda in je klopotal Jernejčkov mlin. Okrog vasi so stali v daljavi črni hribi, kakor bi bili zaspali. Noč jih je pogrnila s svojim mračnim plaščem in čuva nad njimi. V višavi gorijo nejasno in trepetaje drobne zvezde...

Franceta se je polastilo čudno čustvo. Skoraj strah mu je stisnil srce v tej tihoti, ni si upal zavriskati, ne zapeti, da bi je ne vzdramil.

Zavil je po stezi v polje, da bi po ovinku prišel na domače dvorišče in zlezel neopazno na svisli spat.

Počasi je šel po polju in mislil na današnji dan, na spor z očetom, na svoj sklep oditi s Tonetom v Trst in na slovo.

Žalostno mu je bilo v srcu ob teh mislih. Tako je ljubil dom, od zgodnje mladosti se pehal in trudil od zore do mraka zanj, da bi oče bil zadovoljen z njegovim delom in bi ustregel vsem njegovim željam. A kaj ima od tega? Nesreča je hotela, da je poželel oče v svoji skoposti Gričarjeve tisočake, in sedaj ga sili, naj vzame Meto za ženo. In ker je ne more vzeti, ker je že Anici obljubil roko in bi rad izpolnil svojo obljubo, zato ga je oče izgnal iz hiše... Jeza in srd sta se budila v njem, ko je na vse to mislil.

Dospel je do brvi pred Jernejčkovim mlinom, obstal tam in se naslonil na ograjo.

Vroče mu je bilo, odkril se je, poslušal, kako šumi voda črez kolo in ropota mlinski kamen, in gledal curek na koncu žleba, ki se je motno videl v poltemi.

Žalostno in težko mu je bilo v srcu. — »Naj se li vdam očetovi želji, pustim Anico in vzamem Meto?« — se je vprašal in poluglasno si je odgovoril: »Ne, nikdar ne!«

— Kam torej? — Edini odgovor je bil: — V Trst s Tonetom. —

Začel je misliti na slovo od doma in od Zapolja, na slovo od matere in od Anice in žalostno mu je bilo pri srcu ob teh mislih…

Tako je premišljeval dolgo... dolgo…

Prek gričev so se ravno slišali pritajeni udarci ure iz fare, naznanjajoči polnoč, ko je prišel Jernejček iz mlina zapirat zatvornice.

Ko je zapazil črno postavo slonečo na brvi, se je v strahu prekrižal in mislil že pobegniti v mlin.

A vendar se je ojunačil in začel govoriti stari pozdrav duhovom: »Vsak božji duh Boga časti...«

Ko je zaslišal France ta čuden pozdrav in zagledal strahopetnega možička, bi se bil skoraj zasmejal, dasi so ga težile žalostne misli.

»Tudi jaz ga častim!« je odgovoril.

»Kaj si ti, Strmčev? Tristo krvavih rakov, tako sem se prestrašil kakor že dolgo ne! Kaj zvezde šteješ, kali, da stojiš tam kakor lipov bog? Polnoči je odbilo in nedelja se je pričela, božji dan, ti pa capiniš okrog in kradeš sebi in Bogu čas in strašiš mirne ljudi. Spat se spravi, spat domov, neroda!« se je jezil Jernejček.

»Domov — če bi dom še imel!« — je polutiho odvrnil France in odšel prek polja proti domu.

Prišel je na dvorišče in zlezel na svisli, a dolgo, dolgo ni mogel zaspati v nemirnih mislih...

»France, France!«

»Kaj je?« je odgovoril, si pomel oči in dvignil glavo.

Pred Francetom je stala mati z objokanimi očmi, ki ga je po dolgem iskanju dobila na svislih in ga vzbudila.

»Oh, Francelj, v kakih skrbeh sem bila zate! Vso noč nisem zatisnila oči. Moj Bog, moj Bog, kaj mora biti ravno naša hiša tako nesrečna, da je večen kreg in prepir v njej!...«

Zopet je tiho zaihtela.

Francetu se je mati zasmilila.

»Kaj pa hočem, mati?« je dejal s tihim glasom. »Oče me je zapodil od doma in jaz sem šel…«

»Prosim te, Francelj, kakor te imam rada, vdaj se očetovi volji in vse bo prav! Saj poznaš in veš, da ne odneha, če kaj odloči!«

France je molčal par hipov, potem pa izpregovoril tiho: »Rad bi, mati, a ne morem. Vsako drugo željo bi izpolnil očetu, a te ne, ker bi s tem spravil v nesrečo Anico in samega sebe…«

»Premisli vse še enkrat! Jaz te ne silim ne na eno, ne na drugo stran in bi te rada videla srečnega in v miru in zadovoljnosti z očetom in z vsemi. Kam pa pojdeš, če se ne spraviš z očetom, kam pojdeš, če ne boš imel doma? Sinoči sem jokala in prosila očeta, naj te ne sili, da vzemi Meto, a ni hotel o tem slišati niti besedice. Kam pojdeš, če ne izpolniš njegove volje?«

»V Trst pojdem delat v plavže. Z Grudnovim Tonetom sva se že domenila!« je odgovoril.

Strmčevka je zopet zaihtela, ko je slišala ta njegov odgovor, in ga začela prositi, naj se vda očetovi volji, a ni se pustil preprositi.

Ko je spoznala, da so vse prošnje zaman, se je s težkim srcem vdala in se skušala sprijazniti s sinovim naklepom.

Šla je v hišo pripravit Francetu zajtrk, on se je pa ta čas praznično oblekel in spravil najpotrebnejše v kovčeg. Očeta ni bilo doma, šel je bil k prvi maši.

Ko je bil pozajtrkoval, vzel je kovčeg in se odpravil.

»Moj Bog, moj Bog, kaj res ni mogoče drugače?« je tarnala mati, ko je gledala sina na pragu pripravljenega za odhod, in pritiskala robec na solzne oči.

»Ni mogoče!« je odgovoril France trdo, dasi je bilo tudi njemu težko v srcu in bi se bil najrajši razjokal.

»Kovčeg shranim pri Tonetu in jutri zjutraj vas počakam pri znamenju pred vasjo, predno odideva. Z Bogom!« je dejal in odšel po vasi.

Strmčevka pa se je vrnila ihteč v hišo napravljat se za deseto mašo.

Ljudje so odhajali tisto popoldne po blagoslovu iz farne cerkve.

France je stal pod lipo pred cerkvijo in gledal nanje, da bi ugledal Anico, ji povedal, da pojde v Trst, in vzel slovo od nje.

Večji del ljudi je že odšel, le kaka postarna ženica ali sivolas starček je še prišel iz cerkve, počasi stopal po stopnicah in odšel s težkimi koraki na to sli ono stran. — Morda pa je Anica že odšla! — se je naenkrat domislil France in odšel urnih korakov po cesti proti Zapolju.

Kmalu je dohitel možake iz Zapolja, malo pred njimi žene, potem fante in dekleta. Vse je pazno pregledal, toda Anice ni mogel zapaziti. — Morda pa vseeno ni odšla! — si je mislil, jel stopati počasneje, dokler niso vsi Zapoljčani odšli mimo.

Nato se je zopet vrnil proti fari, kajti tam ga je čakal Tone v gostilni z veselo fantovsko družbo. Upal je, da še na poti sreča Anico.

Črez par minut jo je res dobil na ovinku, kajti ostala je bila skoraj zadnja v cerkvi.

»Dolgo si molila, Anica!« jo je nagovoril. »Mislil sem že, da niti bila nisi pri blagoslovu. Čakal sem te, da vzamem slovo od tebe!«

»Slovo? Zakaj pa?« je vprašala s strahom in prebledela.

»Veš, Anica, težko je z očetom!« je pričel z negotovim glasom. »Na vsak način hoče, da naj vzamem Meto in njene tisočake, drugače me pa več noče pod streho. In glej, Anica, ti si mi dražja kot vsi tisočaki na vsem svetu, rajši grem ne vem kam, kakor da bi tebe zapustil! Zato pojdem jutri z Grudnovim Tonetom v Trst delat v plavže...«

Njej so prišle solze v oči in tiho je zaihtela, France pa je molčal in si ni vedel pomagati.

»Kaj pa hočeš, Anica, tako je…« je dejal po dolgem premolku.

»Oh, France, ti ubogi, nesrečni, jaz sem te spravila v nesrečo… Tako lep dom imaš in zaradi mene moraš po svetu... Oh, jaz nesrečnica!«

»Nikar se ne joči! Ti nisi kriva...,« je dejal France. »Morda mi oče dovoli, da te vzamem, ko bo videl mojo stanovitnost... In tudi če mi ne dovoli, delal bom v Trstu za tri, dokler si toliko ne prislužim, da si lahko postavim lasten dom in te vzamem. Na tisoče jih je po svetu, ki delajo in se trudijo po mestih, pa se bom še jaz. Nikdar te ne zabim, Anica, in ti tudi mene ne pustiš iz spomina, kaj ne?« je vprašal, jo prijel za roko in ji pogledal v mokre oči.

»Ne, nikoli!« je odgovorila.

Srce je bilo obema težko, kakor še nikdar ne, ko sta tako stala drug ob drugem in jemala slovo.

»Pa z Bogom, Anica, in misli name!«

»Z Bogom, Francelj, tudi ti se me spominjaj!«

Ločila sta se in odšla vsak v nasprotno stran, a vsak korak sta obstala in se ozrla, kajti še toliko bi si bila rada povedala, a ni jih bilo besed, ki bi bile mogle izraziti vse tisto, kar je bilo v njiju srcih...

Ko je izgubil Anico izpred oči, je France zavriskal, da bi ga žalost ne premagala in da bi se ne zjokal...

Potem je šel v gostilno, kjer ga je čakal Tone s par zapoljskimi fanti, od katerih se je hotel posloviti.

Oblačno jutro je bilo drugi dan. Mraz se je bil naredil črez noč, sivkastobeli oblaki so prepregali nebo in napravljalo se je na sneg.

France se je poslavljal od matere pred kapelico, ki je stala ob cesti pred Zapoljem.

Težko mu je bilo v glavi, težko v srcu, kakor sanje so se mu zdeli vsi dogodki zadnjih dni.

Tone je bil odšel počasi naprej, on pa je stal ob materi in poslušal njene besede.

»Idi v božjem imenu, ker ne more biti drugače! Sinoči sem zopet prosila očeta, naj si vendar premisli — a vse zaman. Rekel je, da ga boš še na kolenih prosil, naj te zopet sprejme pod domačo streho. Oh, Francelj, premisli dobro vse še enkrat, predno greš! Dom je le dom in druge matere, drugega očeta ne najdeš, idi, kamor hočeš!... Premisli si, dokler je še čas!«

»Dovolj sem že premišljeval!« je odvrnil France mračno.

»Samo glej, da se ne boš kesal!« je nadaljevala mati. »Idi in Bog s teboj! Imej vedno v spominu nauke, ki si jih slišal doma in v cerkvi! Imej dober um in dobro pamet in Boga ne pozabi! Jaz bom vedno molila, da bi se srečno vrnil zdrav in vesel... Moj Bog, moj Bog, kako pusto bo pri nas, ko te ne bo več!... Francelj moj, ali je res vsega tega treba?«

Potok solzá se ji je vsul iz oči.

Tudi on si je brisal oči, a otresel se je s silo vse žalosti in dejal s pogumnim glasom: »Kaj bi jokali, mati, saj ne grem na večne čase! Vrnem se prej ali slej... Toda kaj bi vam pravil, kako in kaj! Tone me gotovo že težko čaka, zato z Bogom in nič ne žalujte!«

Objel jo je in poljubil na vela lica.

»Na, tukaj boš imel za prvo silo!« je med ihtenjem dejala mati in mu stisnila v roko par goldinarjev.

»Bog vam povrni!« je dejal on, spravil denar in ji dal še zadnjič roko.

»Z Bogom!«

»Bog naj te varuje na vseh potih! Piši včasih, kako se ti bo godilo!«

Urnih korakov je stopal France po cesti, da bi kolikor mogoče kmalu dotekel Toneta. Nobene jasne misli ni bilo v njegovem srcu, le grenka, velika žalost...

Tiho in mirno je stalo Zapolje v mračnem jutru, tam na ovinku se je belila kapelica in pred njo je stala suha, sključena žena, Francetova mati, in je med solzami priporočala sina Božji Porodnici...

Na drugem koncu vasi pa je sedelo ob oknu bledo dekle, Strugarjeva Anica, in gledala skozi motne šipe na cesto, ki se je vila po ozki dolini proti trgu. Težke in žalostne so bile dekletove misli in na skrivaj, da bi je mati ne zapazila, si je obrisala solzne oči, ko je zagledala daleč pod Zapoljem dve temni postavi, ki sta izginili črez par minut za gričem.

Bila sta France in Tone, ki sta hitela na trški kolodvor, da se odpeljeta proti Trstu...

IV.

V tržaškem predmestju sta dobila Strmčev France in Grudnov Tone še tisti teden delo v veliki tvornici za železo.

Zapoljčani, onadva in še Brumnov Tine in Tončkov Janez, ki sta že prej tam delala, so stanovali skupaj v bližini tvornice. Pri stari, godrnjavi gospodinji, ki jim je tudi kuhala, so imeli nizko, veliko sobo z dvema oknoma na dvorišče.

Prvo nedeljo po svojem prihodu v Trst je sedel France sam ob stari, šepasti mizi in pisal Anici. Njegovi tovariši so bili šli v gostilno, ker so bili tisto nedeljo vsi prosti.

Velike, nerodne so bile črke, a besede so bile iskrene in prisrčne. Kakor bi govoril z Anico, ji je pisal in pripovedoval o svojem prihodu v Trst, v to šumeče, veliko mesto, o morju, ki je videti večje, nego je cela dolina, kjer leži Zapolje, o delu, ki ga je kmalu dobil itd. In nazadnje je sklenil pismo s pozdravom nánjo, na mater in na vse znance...

Večerilo se je že, ko je stopil iz hiše, vrgel pismo v bližnji nabiralnik in šel iskat gostilne, v kateri so bili prijatelji.

Kmalu jo je našel in vstopil.

Gost, težek vzduh, prenapolnjen s tobakovim dimom ga je skoraj vrgel nazaj, plinove svetilke so gorele motno nad mizami, krog katerih so pili, igrali in kričali delavci v vseh mogočih jezikih. A vendar se je slišala največ italijanščina.

Po dolgem iskanju je dobil svoje prjatelje bolj v ozadju. Prisedel je k Tonetu, ta mu je nalil v kozarec vina in France je moral z vsemi trčiti.

Vsi so bili že precej globoko pogledali v kozarec.

»Vesel bodi, fant, in se nikar ne drži kislo!« je kričal Brumnov Tine, ki je imel tudi tako gibčen jezik, kakor njegova mati Mica v Zapolju.

»Živijo!« je klical Tončkov Janez in silil Franceta, naj izpije do dna.

Izpil je, Tone mu je zopet nalil in nadaljeval s tovariši pogovor o delu, o nezgodah pri njem, o socijalistih in Bog ve o čem še...

Franceta pa ni zanimal pogovor. Močno vino mu je sililo v glavo, neka utrujenost in žalost se ga je polaščala. Mislil je na zadnje dni in nekaj kakor kes se je budilo v njegovem srcu.

— Kako je tu življenje vse drugačno kakor v domačem Zapolju! Tu veliko mesto, noč in dan šum in hrum, da človek grmečega Boga ne sliši, tam pa tiha in mirna vas s svojim velikim, sladkim pokojem. Tu petek in svetek isto, tuj in osamljen hodi človek med množico ljudi, ki se pehajo in trudijo s čudovito naglico dan za dnem, tam doma pa pride po delavniku praznik, po tednu, med katerim človek dela, nedelja, dan miru in počitka...

In kako težko in nevarno je delo v tvornici!

Siv, težek oblak dima plava noč in dan nad vrsto temnih, zakajenih poslopij in nad širokimi dvorišči in poti, ki so med njimi. Zrak je nasičen s paro, s sajami, z duhom po premogu, petroleju, olju in Bog ve s čim še. Delavci s potnimi, začrnelimi obrazi nakladajo iz vagonov železnato rudo in jih težko naložene pehajo do dvigala. Tam zopet drugi nakladajo rudo na žerjave, ki jo dvigajo v velikanske topilnike, kjer se stopi. Noč in dan gori mogočen plamen v teh pečeh in po noči se razliva njihov svit daleč po morju. Iz topilnikov pa teče po kanalih kakor rdeče, ognjene kače železo in žlindra, ko delavci izbijejo zamaške in dobi raztopljena ruda prost izhod.

Res, tvornica dobro plačuje svoje delavce, ali vsak teden se dogodi kaka nesreča. Ta si zlomi roko ali nogo pri delu, drugega povozijo, tretji se opeče, če švigne nenadoma raztopljena ruda iz peči, smrt in nevarnost plavata vedno nad množico delavcev, ki se poti in trudi v tvornici…

In človek je odvisen od trenotka, redno ob uri, kadar se oglasi parna piščalka, mora začeti ali končati; po noči in po dnevu, redno isto in isto, kakor ura mora iti delo v tvornici, pri kateri je delavec le neznatno kolesce brez moči in volje...

In kako vse drugačno je kmečko življenje! Kakor otrok skrbno mater, ki ga redi in varuje, bi moral ljubiti kmet svojo zemljo. Ali ni kmet kakor kralj, ko gre skoz polje, ki mu šumi v žitnem klasju svoj pozdrav in se mu klanja? Ne smrt, ampak življenje mu zre povsod naproti... Prost in neodvisen je kmet, še cesar ni bolj od njega...

Vse te misli so šle Francetu po glavi in tiha, grenka žalost mu je napolnila dušo; dvom, ali je storil prav, da je zapustil svoj rojstni kraj in se podal v tuje mesto, se je že budil v njem in dvomu je sledil kes…

Iz zamišljenosti ga je vzbudil prepir, ki se je vnel pri sosedni mizi. Nekaj delavcev je kvartalo, eden je nemara sleparil in drugi so ga zapazili in zahtevali svoj denar nazaj.

»Plačajmo in pojmo!« je dejal Brumnov Tine, ki je bil precej strahopeten, vstal in potrkal s steklenico po mizi.

»Eh, kaj!« je menil Tone. »Počakajmo, da vidimo, kako se pomenijo!«

Toda natakar je bil že pri mizi in zato so vsi plačali.

Prepir je bil vedno hujši, dva delavca, ki sta bila že pijana, sta dvignila stolici, da jih razbijeta na glavi sleparja, ki se je branil vrniti denar. Natakarji so jih mirili, a ni pomagalo. Naenkrat so se zabliskali v rokah noži.

»Sedaj pa kar pojdimo!« je kriknil Tine.

Nekdo je zakričal v gneči in tepežu in omahnil na stol. Nemara ga je bil kdo zabodel.

A tedaj so se odprla vrata, zasvetili sta se uniformi dveh straž in v hipu so izginili noži in kričeča gruča pretepačev se je razbegnila na vse strani. Na sredi pa je slonel ob mizi delavec, bled in prepaden, in tiščal roko na prsih, kjer mu je bil nekdo z nožem zadal nevarno rano…

»V imenu postave!« je glasno in strogo dejal starejši stražnik in položil roko na najbližjega delavca, ki je bil osupel pozabil skriti nož. Potem sta začela preiskavati tudi druge.

A naši prijatelji niso tega več gledali, ampak so hitro zapustili gostilno.

»Nikdar bi si ne bil mislil, da ljudje za tako malenkost posežejo po nožu...« je dejal France, ko so bili na prostem.

»To je malenkost…« je dejal Tončkov Janez z nasmehom. »Videl sem že, da so se pri vinu brez vzroka stepli-in koga tudi ubili za prazen nič!«

»Kako vse drugače je pri nas v Zapolju!« je dejal po daljšem molku France skoraj otožno. »Ali ti nisem pravil, da se boš še kesal, da si šel iz Zapolja? Nič ne pomaga — navaditi se moraš na to življenje! Mesto je veliko, ljudi kakor mravelj od vseh vetrov, med njimi so dobri in krščanski, a tudi socijalisti, anarhisti in Bog ve kaki neverniki še, ki se ne boje ne Boga, ne vraga… Pa kaj bi ti to pravil, saj tako pride tvoj stari kmalu pote in te popelje zopet v Zapolje! Zato bodi vesel, fant, da se ti ne bo treba kakor nam ubijati tu po tvornicah in teh jamah razbojnikov!« je pravil Janez z veselim glasom.

Prišli so na široko ulico ob morju, ki je samotna in zapuščena se vila kraj tihih, nerazsvetljenih hiš in palač. Sprehajalcev ni bilo na njej, le tuintam je stopal ob kraju finančni stražnik in zdehal od dolgega časa. Jasno so gorele električne luči, njih odsev je plesal kakor dolge, blesteče kače daleč po črni vodi, kakor trudno, zaspano oko se je zasvetila zdaj pa zdaj luč svetilnika in zopet ugasnila...

»Kaj bi se držali tako pusto kakor božji volki!« se je naenkrat razjezil Tone, videč, da so vsi zamišljeni in molčeči. »Zapojmo rajši kako fantovsko kot včasih pri Grozdu v Zapolju!«

»Pa dajmo!« so dejali in zapeli tisto znano:

»Fantje po cest' gredo, žvižgajo, pojejo...«

Peli so do konca, a pesem jim ni šla tako od srca kakor v domači vasi...

Janezovo in Tonetovo prorokovanje, da pride stari Strmec sam po sina v Trst, ali da mu naznani, naj pride domov, se ni izpolnilo.

Pri Strmčevih ni bilo tako kakor druga leta, na vseh koncih in krajih se je poznalo, da ni več Franceta; tudi stari Strmec sam je to bridko občutil, a vendar se ni hotel vdati in sprejeti sina zopet pod svojo streho.

Ko sta Strmec in Strmčevka ob poznih večerih odmolila rožni venec in se grela ob umirajoči žerjavici na ognjišču, sta oba mislila na sina, ki je bil daleč od domače hiše. Pusto in prazno se jima je zdelo vse, kakor da so ravnokar odnesli pogrebci dragega mrtveca v grob in sta ostala sama doma. Vse je bilo tiho, le droben, rdeč plamenček je včasih zaprasketal sred žerjavice, velik, črn maček, ki se je grel kraj pepela, je poluglasno predel, v pohištvu je včasih kje kaj počilo, stara ura v kotu je tiktakala enakomerno, kakor da ji je sami dolgčas, včasih so zadrdrala kolesca in kratki, cingljajoči udarci so naznanili, koliko je ura. Ko je nehala biti, je bila tišina še bolj težka in pusta...

Strmčevka je zagrebla obraz v dlani, premišljevala je in prevzemala jo je žalost za sinom, ki se je ubijal po svetu Bog ve v kakih težavah, mesto da bi bil doma.

In v žalostnih mislih je vzdihnila.

Strmec je slišal njen vzdih, in dasi je dobro vedel, čemu vzdihuje, jo je vendar vprašal: »Kaj pa ti je, da vzdihuješ?« 

Oba sta bila vesela, da sta pretrgala molk, ki je kakor mračna senca ležal nad njima.

»Na Francelja mislim!« je odgovorila ona.

»Eh, doslej mu ni hudega! Ko se mu bo godilo slabo, že zopet pride, odkoder je šel, in še prosil bo, naj ga sprejmem...« je odgovoril on.

»Težko je brez fanta pri hiši. Ne vem, kako ti pojde na pomlad pri delu... Ali bi ne bilo prav, da bi mu pisali, naj se vrne domov?«

»Kaj? Še prosili naj bi ga, naj se vrne?... Dokler sem jaz živ, ne. Prositi me mora in se ravnati po moji volji, potem bo vse dobro... Naj le poskuša, kako se živi po svetu, bo vsaj videl, da ni povsod tako kakor doma!...«

»Oh, moj Bog, kaj ne moreš še pozabiti na Meto in na njeno doto? Saj je Anica pridno in dobro dekle, in če bi ti dovolil, da bi jo Francelj vzel, bi bila srečna naša hiša. Prosim te, vdaj se vendar enkrat, če vidiš, da bi bilo za vse prav!...«

»Ne in ne...« je odgovoril on odločno.

Ona je nato tiho zaihtela.

»Eh, kaj bi se kisala, ko ti ni sile!« je mrmral on, počasi vstal in se odpravil spat…

In to se je ponavljalo marsikateri večer. A Strmec je ostal stanoviten, niso ga ganile ne ženine prošnje, ne solze, dasi mu je v srcu šepetal glas vesti, da ne dela prav...

In tako je počasi prišla pomlad.

Zamazan in poten je vozil France rudo, poln voziček do dvigal in praznega nazaj, vedno isto in isto kakor mrtev stroj.

Solnce je sijalo prijazno in toplo, kakor bi hotelo razgnati oblake dima in prahu, ki so se dvigali nad tvornico. Tam doli se je lesketalo morje, vse modro, kakor prerojeno v pomladanskem solncu. Mogočen, siv parnik je plul ponosno proti jugu, potniki so stali na krovu in mahali z robci še v zadnji pozdrav. Tam na obzorju se je belila vrsta jader na ribiških ladjicah, kakor bi beli golobi, sedeči na gladini, razprostirali peroti in bi hoteli zleteti v višavo.

France pa se ni brigal za vse to, temno je gledal predse in mislil na Anico, na dom, na Zapolje...

Tudi tam v domovju je nemara že pomladansko vreme in snega se več ne vidi, raztopil se je že davno, čisti in prozorni tečejo že gorski potoki v dolino. Jernejčkov mlin veselo klopota ob robu polj, ki ležijo tiha in mirna krog vasi, oblita od solnčnega svita, čakajoča, kdaj pride kmet in jih razorje. In nemara že kdo orje in seje in posluša škrjančkovo pesem, ki trepeta nad njim...

Ob teh mislih se je budilo v njegovem srcu veliko hrepenenje, da bi bil tudi on doma in bi šel orat. A tako je tu med mrzlim, mrtvim zidovjem, med stroji in ognjem v večni nevarnosti, tam doma v Zapolju pa orje in dela na njegovi zemlji, ki jo je že leta in leta rosil s svojim potom, tuj človek mesto njega brez ljubezni, brez skrbi...

In temno, žalostno je bilo v njem ob teh mislih, zdelo se mu je, kakor bi ležala velika teža na njegovih prsih in bi nosil na rokah mrzle, težke verige, v katere se je sam vkoval…

A vendar je tlela v njem še iskrica upanja, da pride od doma lepega dne pismo, v katerem ga bo vabil oče, naj pride domov, ker mu je vse odpustil, in mu dovoli vzeti Anico —.

Toda prešla je pomlad in prišlo je poletje, od doma pa ni bilo glasu. Le Anica mu je pisala skoraj vsak mesec, a žalostna so bila njena pisma in nič upanja ni bilo v njih. Pisala mu je, da je pri Strmčevih slabo, da mati žaluje po njem in da se je postarala za deset let vsled žalosti, da je dal oče obdelati polje delavcem in da noče slišati o njem ničesar več.

Franceta je morila žalost in nič več ni imel upanja, da se vse obrne kdaj na boljše. Iskal je tolažbe v vinu. Vsako soboto ali pa nedeljo je šel s tem ali onim tovarišem v gostilno, če ni bil na delu. Tam se mu je razvezal jezik pri vinu in potožil je včasih komu izmed prijateljev svoje težave. Poslušali so ga, a prave tolažbe mu ni mogel dati nikdo. Le nekoč mu je rekel Tone, kateremu je razložil svojo nezadovoljnost:

»Veš kaj, France, če ne moreš prestajati — pa se lepo vdaj očetovi želji, prosi ga odpuščanja obljubi mu, da vzamaš Meto, in takoj te zopet sprejme pod domačo streho!«

A France je vzrojil: »Kaj, jaz da bi se vdal, če mi kaj zapoveduje, kar je proti mojemu srcu? Jaz da bi vzel Meto in pustil Anico? — Ne — nikdar ne!«

»Potem je pa vse zaman…, je dejal Tone in skomizgnil z ramami. Tudi njemu je bilo težko in smilil se mu je prijatelj, a pomoči mu ni vedel.

Če je bil prijatelj le preveč žalosten, mu je pa dejal: »Eh, pij, fant, in čakaj, da se obrne! Do smrti boš že živel tako ali tako!«

France je molčal in pil. Od zaslužka si je bil ves ta čas prihranil le malo in na to, da bi si postavil lasten dom v Trstu, še misliti ni mogel.

Tako je prišla jesen, ne da bi se kaj spremenilo ne pri Francetu, ne doma. Pri Strmčevih so tuji ljudje sejali, kosili in želi, domači sin je pa iz lepega, zdravega fanta postal suh in bled delavec, ki sta mu nezadovoljnost in vino že začela risati svoje sledove v obraz...

V.

Krog novega leta 1902. je začelo med tržaškimi delavci čudno gibanje in vrenje.

Njihovi voditelji so začeli prirejati shode, na katerih so govorniki pridigali z navdušenimi besedami o boju med bogataši in revnimi delavci, o svobodi in enakosti vseh ljudi, o krivicah, ki se gode revežem in vpijejo v nebo po maščevanju.

»Doli z milijonarji!«

»Smrt kapitalizmu!«

»Živio socijalizem!«

Taki in podobni klici so se čuli.

»Kaj pa hočejo pravzaprav ti socijalisti?« je vprašal France, ki se doslej ni še dosti brigal za vse to.

»Vidiš, France, ti bi radi hribe podrli in z njimi doline zasuli, da bi postal ves svet ena sama ravnina. Vsem enako delo, vsem enako plačo, Petru in Pavlu, cesarju in beraču!« je odgovoril Janez.

»No, vidva pa res vesta, kaj je socijalizem!« se je ob teh besedah zasmejal nekdo za njima.

Naša znanca sta se obrnila in zagledala mladega človeka s črnimi brki pod nosom in živordečo ovratnico pod brado, ki se jima je pomilovalno smejal.

»Kaj nisem prav povedal?« je vprašal Janez, ki se ni pustil takoj ugnati v kozji rog.

»Res, prav po gorjansko!«

»Pa ti povej, če bolje znaš!« je dejal Janez nekoliko užaljen.

»Prav rad, da vsaj ne bosta mislila, da je socijalizem res taka budalost, kakor si jo prej povedal! Vidita, mi zahtevamo tudi za delavce tiste dobrote, ki jih uživajo dandanes le nekateri. Mi se bojujemo proti brezpravnosti, proti krivici, proti izkoriščevanju in izsesavanju vsake vrste. Naše geslo je: — Smrt bedi in smrt lenobi! — Borimo se za novo državo in nov družabni red, po katerem bodo vsi, moški in ženske, prosto in enako živeli in delali. Ko se to zgodi, ne bo več nadvlade posameznika nad posameznikom, splošno blagostanje bo edini cilj in namen človeške družbe. Prostost, enaka pravica za vse! Nočemo pravic brez dolžnosti in dolžnosti brez pravic! Ali je prav, da imajo dandanes bogataši in milijonarji vse tvornice v rokah in v teh izkoriščajo delo drugih? Ali je prav, da se oni rede od naših žuljev, da kopičijo kupe zlatih cekinov, ki se jih drže kaplje naše krvi, da jih brezskrbno in veselo zapravljajo in da uživajo vse sladkosti in predpravice tega sveta? Milijoni delavcev pa umirajo od bede in pomanjkanja, brez pravice in prostosti prežive svoje dni in jarem suženjstva jih tlači dan na dan. Ali je prav, vaju vprašam, da imajo nekateri ljudje vse, drugi pa nič?«

»Hm… Seveda ni prav!« sta odgovorila Janez in France.

»Vidita torej!... Zato pa hočemo mi socijalisti uničiti to vnebovpijočo razliko med delodajalci in delavci, premostiti prepad med brezdeljem in blagostanjem ter delom in bedo. Vidva delata ves božji dan, ali mislita, da vama tvornica plača po pravici delo celega dne?«

»Kajpada!«

»O, ne, prijatelja! Plača vama delo pol dneva, a delati morata ves dan. Zakaj vrednost vajinega dela je gotovo dvakrat večja kakor to, kar vama tvornica zanje da. Kar gospodje s tem pridobe, vtaknejo v lastno malho in imajo vrhutega pravico lenariti od zore do mraka. To je krivica, ki mora s sveta!«

Naša prijatelja sta kar strmela od začudenja.

»Kako bi se pa vse to popravilo?« je vprašal Janez in se za ušesom popraskal.

»Prav lahko! Bogatašem, ki imajo tvornice v rokah, naj se te odvzamejo in naj postanejo last države in družbe, v kateri dela eden za vse in vsi za enega. Tako postane proizvajanje vsega, kar je potrebno za življenje, skupno in nikdo se ne bo mogel več okoriščevati na račun drugega, ker bo moral vsakdo enako delati in dobi isto plačilo. Ker izginejo vsi razločki med stanovi, ne bo med ljudmi nikakega tekmovanja več, nikdo ne bo hlepel več po tuji lastnini, ker si lahko vsakdo pridobi, karkoli bo rabil. Nebesa bodo na zemlji, kajti vsakdo bo delal le par ur na dan, potem bo pa prost in počne lahko, kar se mu bo ljubilo. Ne bo več postopačev, lenuhov, bogatinov in vseh teh pijavk, ki pijejo delavsko kri — vsi bomo enaki, vsi prosti, vsi neodvisni! Nikake nadoblasti ne bo nad nami, le delati bo moral vsakdo določen čas, če ne bo hotel za lakoto umreti…«

»Hm... hm... Meni se zdi, da bo še mnogo vode steklo v morje, predno se vse to zgodi!« je menil oprezno Janez.

»Seveda se ves preobrat ne more izvršiti danes ali jutri! Toda potolažita se — vsak dan smo bližje našim ciljem, vsak dan se svita bolj zora, naznanjajoča novi dan sreče in blagostanja, ki ga prinese zatiranim delavcem socijalistična država. Zato se pa mora vsak pameten delavec združiti z nami, kajti čim več nas je, tem prej pride čas, ko bomo imeli v rokah vso postavodajalno moč. Zato zahtevamo splošno in enako volilno pravico, šolo brez verouka, ločitev cerkve od države, razporoko itd. Ko vse to dosežemo, tedaj odklenka na veke kapitalistom in vsem zatiralcem človeške družbe!«

»Kako vero pa učite pravzaprav vi socijalisti? Pravijo, da ste neverniki, da se ne bojite ne Boga, ne hudiča. Ali je to res?« je vprašal Janez.

»O — saj ni res! Tudi v verskih stvareh zahtevamo enakost za vse. Vsakdo ima pravico biti katoličan, protestant, mohamedanec, žid in karkoli hoče…«

»Torej so po vašem mnenju vse vere enake?«

»Seveda!«

»Na — ak! Ta pa že ne more biti prava! Kako bo vera, ki jo je učil sam božji Zveličar, ravnotako dobra kakor tista, ki jo je učil Luter? Črno ne more biti belo. Vse vere ne morejo biti enake. Ena mora biti prava!«

»Ali pa nobena!« se je zasmejal socijalist. »Toda zdaj moram na oder in zato nimam časa, da bi vama vse razložil. Obiskujte redno naše shode in sčasoma se vama vse razjasni!«

Pozdravil ju je in izginil v gneči.

»Ali veruješ ti, France, v te nauke, ki nama jih je ta-le tako učeno razlagal?« je vprašal Janez.

»Jaz že ne… Vselej bom veroval, kar me je mati učila in kar mi pravi zdravi razum. Vse drugo pa naj me piše v uho!«

»Jaz tudi ne verujem... Če vzame država vse delo v roke, ali misliš, da res izgine ves razloček med višjim in nižjim, med gospodarjem in hlapcem? Saj bo moral vendar kdo voditi in nadzorovati vse delo — in glej ga, kleka, višji je zopet tu, ki ti bo ukazoval, kakor ti ukazujejo dandanes. Ne pravim, da bi se delavcem ne smelo pomagati, ampak na ta način bo težko!«

»No, Bog s socijalisti!« je dejal France. »Dosti kruha ne bo iz njihove moke... Sicer pa poslušajva, kaj pove ta-le!«

Na vzvišen prostor je bil stopil tačas gosposko oblečen človek, in ko se je hrum polegel, je začel govoriti.

Govoril je slovenski, poudarjal z gorečimi besedami pravice delavcev, jezil se je na bogatine, ki imajo milijone premoženja in množe svoje bogastvo z žulji delavcev, ki se jim v Trstu tako slabo godi kakor nikjer drugje. Končal je s plamenečim klicem: »In če nam razmere ne izboljšajo, če nam ne dajo, kar zahtevamo, če bodo še nadalje pili našo kri, tedaj pa pokažemo, kaka moč je v nas! Tedaj, bratje, dvignimo vsi kakor en mož pesti kvišku, in česar ne bomo mogli doseči mirnim potom, dosežemo z močjo in s splošnim štrajkom!«

Množica je ploskala in kričala, tisti gospod se je priklonil parkrat in nato je nastopil drugi govornik.

»Pojdiva!« je dejal France Janezu in počasi sta se prerila skozi gosto množico do izhoda.

»Kaj pa pomeni »štrajk«, ki nas delavce reši vseh križev in težav?« je vprašal France, ko sta bila na prostem.

»Vidiš, to je tako,« je začel razlagati Janez. »Če gospodar noče delavca dati večjega plačila, ali mu noče izpolniti kake prošnje, tedaj delavec lahko odpove delo. Če to stori posameznik, ni še hudega. Toda če puste delo vsi delavci kake tovarne in ni mogoče drugih dobiti, tedaj gre tugi gospodarju trda. Delavec je brez zaslužka, on pa brez dobička. To postopanje imenujejo »štrajk« ali »stavka«. Če puste delo vsi delavci v celem mestu, tedaj nastopi splošen štrajk. To je edino orožje, s katerim delavci lahko prisilijo gospodarja, da jim usliši kako prošnjo!«

»Kaj misliš, ali začne morda tak štrajk?« je vprašal France.

»Bog ve!« je odgovoril Janez. »Te stvari so kakor vreme. Kar jaz delam v Trstu, je bil tuintam kak majhen štrajk, velikega pa še ne. A letos se nekaj čudnega kuha med delavci in nič ne rečem, da bi iz vsega tega ne nastal kak velik štrajk. Sitno je v takih časih, ker ni nikakega zaslužka in ne smeš delati!«

»Kako, da ne smem?« se je začudil France. »Če sem s svojim zaslužkom zadovoljen, potem me nihče ne more prisiliti, da bi pustil delo.«

»Beži, beži, France!« se mu je nasmejal Janez. »Ob štrajku ne smeš delati, ker ne puste tisti, ki štrajkajo, da bi jim kdo štreno mešal. Saj veš, da malo število ne opravi nikoli ničesar proti veliki večini!«

»Potem pa Bog pomagaj!«

»Tako je in nič drugače!«

Janezova slutnja se je uresničila.

Proti koncu januarja so se začele širiti med delavci govorice, da prične kmalu splošni štrajk. Razni govori na shodih in tiskani oglasi so jih izpodbujali, naj pokažejo svojo moč in naj nastopijo s silo proti pijavkam človeštva — kapitalistom.

Kurjači na parnikih so štrajkali prvi. Reveži so bili res slabo plačani in so po pravici zahtevali, naj jim plačo povišajo. Toda prošenj jim niso hoteli uslišati. Štrajkali so vztrajno dalje, od dne do dne se jim je godilo slabše. Zaslužka ni bilo, kar so si prihranili, je že davno pošlo, upanja na ugodno rešitev ni bilo. A štrajkati so morali, ker so že začeli in so jih voditelji izpodbujali in jih tolažili, da nastopi zanje vse tržaško delavstvo, če v kratkem ne pride ugodna rešitev. Tako so vztrajno nadaljevali štrajk, dasi se je začela oglašati že beda v njihovih družinah.

Vse delavstvo je bilo razburjeno in zdaj tu, zdaj tam se je pričel štrajk v prilog kurjačem, tako, da je število delavcev, ki niso delali, vedno bolj rastlo.

Kakor temna poletna nevihta, ki jo že od daleč naznanja grmenje in bliskanje, tako se je širilo uporno gibanje med delavci in skrivnostne govorice so šle po njih vrstah, da bodo do zadnjega branili svoje pravice in zahteve in da se uprό tudi proti oboroženi moči in državi, če bi bilo treba. Mračna slutnja o nečem groznem, neznanem je legla v njih duše, vsakdo je bil pripravljen preliti kri v boju proti pijavkam, bogatinom in njihovim krivicam, vpijočim v nebo po maščevanju. Delavci so čutili v sebi moč, pred katero bodo trepetali mogočneži, ko stopijo prednje tisoči, prosti okov in spon, v katere so jih hoteli vkovati, in bodo zahtevali z mogočnim glasom pravice…

V prvih dneh februarja se je odigrala ta žaloigra, ki je s krvavimi črkami zapisana v zgodovini tržaškega delavstva. Tedaj je tekla prvič kri zaslepljenih delavcev, ki vpije v nebo po božjem maščevanju in kazni nad tistimi, ki ljudstvo odirajo, in nad tistimi, ki je zapeljujejo.

Vsi delavci v Trstu so štrajkali in tudi v tvornici, kjer so delali naši znanci iz Zapolja, je mirovalo delo že par dni.

Nekega dne proti večeru sta bila Tone in France sama doma in sta se dolgočasila, Tine in Janez sta bila pa šla v mesto.

Tone je popravljal staro ključavnico pri vratih, France pa polomljeno stolico.

»Kaj se ti zdi, Tone, kako konča ta štrajk?« je vprašal France.

»Eh, ne bo hudega, ne... Malo se podolgočasimo, par oken pobijemo, včasih se stepemo s policaji in jim prerahljamo malo kosti, pa bo vsega konec. Kaj pa hočeš, da bi bilo? Dobička ne bomo imeli od štrajka ne mi, ne drugi!«

»Meni je pa nekam tesno pri srcu, sam ne vem, zakaj. Kakor bi nas čakala kaka nesreča, se mi zdi!«

»E — beži, beži! Kdo nam pa kaj more?«

»Ali nisi slišal, da bo cela vojska in da mora kri teči, če se nam vsem plača ne izboljša?«

»To so same sleparije socijalistov, anarhistov in takih ljudi... Kdo bo pa nosil kožo na prodaj, ko je tako malo upanja za zmago!?«

Toda Tone ni še izgovoril, ko so se šipe nenadoma stresle in se je zaslišal od daleč, iz sredine mesta, zamolkel strel.

»Kaj pa je to?« je vzkliknil France in pustil delo.

»Presneta reč, menda bo vendar kaj res... Ko sem cesarju služil, sem slišal tak pok včasih na vajah, če je ustrelila cela kompanija hkratu ...«

»Vidiš, Tone, da sem prav pravil, da poteče kri!« je dejal France.

»Bog ve?... Morda so streljali v zrak samo za strah! — Najbolje bo, če greva sama v mesto pogledat, kake čudne reči se pletejo. Prav radoveden sem...,« je menil Tone, poiskal klobuk in oblekel jopič. Tudi France se je napravil in odšla sta v mesto.

Ko sta stopila na ulico, sta zagledala od daleč Brumnovega Tineta, ki je hitel, kar je mogel, proti domu.

»Kam pa tako naglo, Tine? Saj ti ne gori za petami!« mu je zaklical Tone, ko so prišli skupaj.

»Kar domov v Zapolje pojdem še nocoj...,« je ves zasopel odgovarjal Tine.

»Zakaj pa?«

»Cela vojska je v mestu... Črne trume ljudi se vale po cestah, vse, kar jim pride pred oči, zdrobe in s kamenjem pobijajo okna in svetilke — cela vojska je, pravim... Policaji so z golimi sabljami hoteli ustaviti množice, da bi ne prišle na glavni trg pred namestništvo, pa so morali bežati... Prišli so vojaki, a tudi teh se delavci niso zbali in začeli so metati kamenje vanje. Tedaj so vojaki ustrelili v množico, ki je rila naprej, vse polno ljudi je popadalo mrtvih in ranjenih na tla, kri teče pa na vse strani. Še nocoj zbežim iz Trsta...«

»Kaj bi hodil domov!« ga je začel tolažiti Tone. »Saj ni tako hudo, kakor se zdi tebi, in v par dneh se vse poleže!«

»Kam pa mislita vidva zdaj?« je vprašal Tine.

»Pogledat v mesto, ali je res vse tako, kakor si pravil!« je odgovoril Tone.

»Nikar ne hodita, če hočeta še kdaj videti Zapolje! Ustrele vaju, ali pa s kamenjem pobijejo. Z menoj pojdita domov, če vama je kaj mar življenje!« je prosil Tine in ju slednjič pregovoril, da so se vsi trije vrnili.

Kmalu je prišel tudi Tončkov Janez, ki je vse potrdil, kar je pravil Tine.

Oba sta sklenila, da odideta že drugo jutro v Zapolje.

Drugi dan je bil navidezno mirnejši.

France in Tone sta zjutraj spremila prijatelja na kolodvor in potem šla pogledat po mestu. Vse je bilo čudno tiho in mrtvo, skoraj vse prodajalne so bile zaprte, po tleh so ležali drobci razbitih oken in luči, tuintam je bil razdejan tlak, katerega so bile razdivjane množice razbile, in metale kosce v okna razkošnih stanovanj bogatinov, v svetilke po ulicah, v policaje in vojake.

Po mestu je bilo malo ljudi. Tuintam so stali pred javnimi poslopji vojaki z nasajenimi bajoneti in gledali strogo, mrko pred se.

France in Tone sta se kmalu vrnila proti domu.

»Bog ve, ali je bilo vse tako hudo, kakor je pravil Tine! Jaz mislim, da so se delavci in policaji malo stepli kakor mi fantje včasih na vasi in da so vojaki streljali v zrak le zato, da so delavci odnesli pete...,« je menil Tone.

»Jaz tudi mislim, da je bilo tako! Glej tukaj le gori, kako visoko so merili vojaki!« je dejal France in pokazal na cerkev svetega Antona, kjer so se visoko v zidu poznali sledovi krogel.

»Veš kaj,« je dejal Tone, »popoldne bo morda spet kje kaj ravsanja in kričanja. Pojdeva pa tudi midva pogledat, kako in kaj, da bova znala vsaj katero ziniti, če naju kdo vpraša, kako je bilo! Saj nisva tako strahopetna zajca kakor Tine in Janez!«

In res sta šla tisto popoldne v mesto.

Toda zdaj je bilo vse drugače nego zjutraj. Velike množice — večinoma delavci — so se trle po širokih ulicah in trgih. Iz stranskih, temnih ulic se je prikradla zdajpazdaj raztrgana, vagabundska postava med nje, ki jo je življenje velikega mesta vrglo na prod in bi se v mirnih časih ne upala pokazati ob belem dnevu.

Močen šum teh množic je zdajpazdaj prevpilo divje kričanje, žvenketanje razbitih oken in svetilk ali pa viharna socijalistična pesem, ki je orila iz tisoč in tisoč grl proti nebu, ki je bilo vse prepreženo s sivimi oblaki.

Ta živa reka je pogoltnila tudi Franceta in Toneta in ju nesla naprej proti glavnemu trgu. Polagoma se je pomikala tja, kjer je stala vrsta vojakov z nasajenimi bajoneti in ji branila pot naprej. A kakor ne more narastle reke zadržati visok jez, tako tudi vojaki niso mogli zabraniti poti tem gostim trumam, ki so z nezmagljivo močjo silile naprej.

Ko je bil naval prehud, so se umaknili za par korakov in sneli puške.

Toda množice se niso ustrašile, kamenje je začelo leteti proti vojakom gosteje in gosteje.

»Fant, zdaj bo pa kaj! Kar vun se izriniva!« je zaklical Tone Francetu in si delal pot med kričečo množico.

S težavo sta prišla iz gneče bolj na prosto.

Razdivjana množica se je bila za hip ustavila, a se zopet začela pomikati dalje. Tiste, ki so bili prvi pred bajoneti, so porivali drugi naprej in izhoda ni bilo.

»Naprej! Pred namestništvo! Naprej za kruh in za življenje, bratje!«

»Nazaj!« je vpil poveljujoč častnik, a nikdo ni ubogal. Kamenje je letelo kakor toča v vojake, ki so stali mirno kakor zid in čakali povelja.

Med množico so bile tudi ženske in tudi te so metale kamenje, opeko, gnilo sadje in Bog ve kaj še vse v vojake.

Tone je videl, kako je zagnala debela babnica kamen, ki je zbil častniku čepico z glave.

»To bi jo kresnil, če bi meni kaj takega naredila!« je vzkliknil.

A tedaj so se nenadoma dvignile puške, zaškrtale, kratko povelje, zabliskalo se je in strel je počil.

»Jezus, Marija!« je vzkliknil na Tonetovi strani France in se zgrudil na tla.

Tuintam je kdo zakrilil z rokami in omahnil mrtev ali ranjen na tlak, gosta množica pa je v blazni grozi drvela nazaj.

Med krikom in šumom se je sklanjal Tone bled in prestrašen k prijatelju, ki je tiščal roko na prsi, kjer mu je iz male rane tekla kri.

»Pozdravi — mater — Anico — in vse ! — Do — smrti — so — me... O moj Bog! —« je šepetal France s težavo v predsledkih, potem pa zaprl oči in glava mu je počasi omahnila nazaj...

VI.

V Zapolju je tisti dan že vse vedelo, da je v Trstu strašna vojska.

Brumnov Tine, ki je bil prišel s Tončkovim Janezom domov, je pravil vsakemu človeku, ki ga je srečal in hotel poslušati, grozne stvari o bojih in pretepih med delavci in vojski po tržaških ulicah.

»Kakor mravelj je ljudi po ulicah, v črnih gostih procesijah divjajo po mestu; vse, kar se da razbiti, so že razbili in pokončali,« je pripovedal strmečim Zapoljčanom. »Policaje so nagnali s kamenjem, da so morali s sabljo v rokah bežati. Zdaj stoje vojaki po trgih in cestah z nabasanimi puškami in nasajenimi bajoneti, streljalo vsak čas v ljudi in jih pode med hišami, da cepajo na tla kakor muhe na jesen ob prvem hladu... Kri teče v potokih, vse hiše so poškodovane, vsa okna razbita, svetilke pokončane — tak je Trst te dni, pa ne dam pipe tobaka zanj in za vse njegovo bogastvo!«

»Kako pa ti vse to veš?« ga je vprašal kak neveren Tomaž.

»Kako? Kako?... Saj sem bil sam zraven, ko so vojaki streljali v tiste razbojnike. Strašno je počilo in črn oblak dima je vse zavil, da nisem videl ped daleč pred nosom. Ko se je razkadilo, so pa ležali ljudje na kupih po tleh, drugi so pa bežali!« 

»Kako pa, da niso tebe ustrelili?« je vprašal kdo.

»Saj me niso mogli! Stal sem za zidom velike palače, kjer Judje denar štejejo, in kukal za voglom, kako se zgrabijo delavci in vojaki, ko pridejo skupaj. Ko sem pa videl, kako se je vse zgodilo, ko je zadišalo po smodniku in sem slišal brenčati krogle okoli sebe, sem jo kar pobrisal domov!«

Ljudje so se čudili in majali z glavami.

Strmčevka je prišla zvečer vprašat v skrbeh k Brumnovim, ali ve Tine kaj v Francetu, a on ji ni vedel drugega povedati, kakor da ga je živega in zdravega pustil v Trstu.

Drugi dan je bila nedelja.

Pri Strmčevih sta bili v hiši gospodinja in Brumnova Mica, ki je bila prišla z njo od prve maše in pripovedovala, kake grozne stvari se gode po Trstu.

Tedaj je vstopil poštni sel iz bližnjega trga, pozdravil in pomolil Strmčevki zavit list: »Tu je za vas telegram — mislim, da iz Trsta!«

»Telegram iz Trsta?« je vzkliknila ona in s tresočo roko posegla po listu.

»Jej... jej... Da le ni kaj hudega!« je tarnala Mica.

»Prosim, preberite vi in mi povejte, kaj je! Zdaj mi vse miglja pred očmi od strahu!« je zaprosila Strmčevka sela z drhtečim glasom in mu dala brzojavko.

Nataknil si je velike naočnike, počasi odprl brzojavko, jo razgrnil in tiho prebral.

»Kaj je?« je vprašala Strmčevka trepetaje.

»Ne ustrašite se preveč,« je dejal pismonoša in jo pogledal črez naočnik s svojimi sivimi, blagohotnimi očmi. Revež ni vedel, kako naj začne, da bi Strmčevke preveč ne prestrašil. Odkašljeval se je, potegnil velik robec iz žepa in se brisal po obrazu, dasi ni bilo kapljice potu na njem.

Strmčevka je koprnela od strahu in negotovosti.

»Tako je pisano v tem listu!« je počasi pričel pismonoša. »Franceta je zadela po nesreči vojaška krogla. V bolnišnici je. Če ga hočete še videti živega, pridite takoj v Trst!«

»Jezus... Marija!...« je kriknila Strmčevka, še predno je vse prebral, in omahnila nazaj.

K sreči jo je Mica prestregla, da ni padla na tla.

»Slabo ji je. Vode!«

Pismonoša je vzel korec vode iz škafa, Mica jo je močila po čelu in po sencih, črez par hipov se je Strmčevka vzbudila iz nezavesti in se spustila v pretresljiv jok.

»Oh Francelj, kaj ti je bilo treba hoditi v Trst! Ti moj ubogi, nesrečni sin — nikdar več te ne bom videla živega!... Oh, Francelj, Francelj!« je klicala jokaje.

Zaman sta jo tolažila pismonoša in Mica.

Tedaj je prišel Strmec, ki je bil po opravkih pri sosedu, in obstal začuden na pragu, ko je ugledal sela in jokajočo ženo.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal. Čudna, neznana groza mu je stisnila srce in kolena so se mu začela tresti.

»Sina so vam v Trstu težko ranili!« je dejal sel z resnim glasom.

»Francelja?« je zajecljal Strmec in široko odprl oči.

»Da, oče! Potolažite se, kaj hočete — božja volja je!«

Sel je pozdravil in ganjen odšel.

Strmec je pa omahovaje šel v izbo, se zgrudil na klop, naslonil se na mizo in zagrebel prste v sive lase.

Vsa skrita ljubezen, ki jo je gojil do sina, ki mu je bil že davno odpustil, dasi iz trmoglavosti ni hotel tega nikdar pokaziti, vsa tista ljubezen je na novo vstala z nepremagljivo močjo v njegovi duši.


»Zakaj sem te zapodil od hiše, Francelj, zakaj sem te pustil po svetu, zakaj nisem šel sam pote, da bi te ne zadela smrt daleč od doma v tujem mestu! O, Francelj, Francelj — kaj sem ti storil!...«

Tako je ječal Strmec, si pulil lase iz glave in ihtel v neizmerni žalosti, kakor je ni še nikdar občutil v svojem življenju.

Tačas je prišla Strmčevka v sobo, in ko je zagledala moževe solze, je še glasneje začela ihteti.

Tako sta plakala oba nekaj časa in solze so jima olajšale srce.

»0, Francelj, Francelj — jaz sem te gnal v smrt, jaz sem kriv, da so te ubili. Nikoli mi Bog ne odpusti tega greha!« je tarnal on.

Žena pa je tolažila: »Ne govori tako! Saj ti nisi kriv, da se je vse to zgodilo — božja volja je in mi ne moremo nič proti njej!«

»Mrtev je in jaz bom imel njegovo smrt na vesti!«

»Bog ve? Morda ni na smrt ranjen, ker je pisano v listu, naj pridemo v Trst, če ga hočemo videti še živega. Morda še ozdravi!« je menila ona in iskrica upanja se je vzbudila v njenem srcu.

»Bog ve… Bog ve?...« je dvomil on.

»Jaz bi šla še danes v Trst, če bi bilo mogoče!«

»Kar takoj se napravi in idi! Vzemi v skrinji, kolikor hočeš denarja! Naj gre tudi vse premoženje, samo da bi še kdaj videl Franceta živega!« je silil Strmec.

»Ob enajstih gre vlak, se mi zdi. Kar napravim se... Sitno ti bo, ko me ne bo doma!« je govorila Strmčevka.

»Nikar ne skrbi zame! Že prestanem. Kar napravit se idi, jaz pa grem Brlinčku ukazat, naj napreže kobilo, da te popelje v trg na kolodvor, da prideš še o pravem času!« jo je silil Strmec in hitel k sosedu povedat, naj napravi voz.

Še tisto dopoldne se je Strmčevka odpeljala v Trst...

Po vasi se je kakor blisk raznesla vest, da je Strmčevega Franceta zadela v Trstu vojaška krogla in da je morda že mrtev.

»Eh, kdor ne uboga, ga tepe nadloga!« so dejali nekateri.

Drugi so ga pa zagovarjali in izvračali vso krivdo na očeta, ki mu zavoljo skoposti ni pustil, da bi se bil oženil po svoji volji, in ga zapodil od doma. In prišla je ta vest o Francetovi nesreči tudi k Strugarjevi Anici in pretresla ubogo dekle do dna duše. V veliki žalosti je prejokala vse popoldne in ves večer in nihče je ni mogel potolažiti. Ne — edino ena ji je vlila žarek upanja in tolažbe v dušo, Brezmadežna Devica, pred katero je prižgala oljnato lučko tisti žalostni večer, pokleknila pred njeno podobo v kotu in ji potožila svojo veliko bridkost…

Veliko, šumeče mesto je Trst, hiše so večje nego cerkve po vaseh, ulice lepše nego cesarske ceste skoz naše kraje, dirindaj in kričanje po njih, kakor bi bil večen sejem.

Ko je stopila Strmčevka po dolgi vožnji iz čakalnice kolodvora, ni vedela, kam naj se obrne v tem Babilonu.

Težka žalost in zapuščenost jo je prevzela in s solznimi očmi je obstala ob vratih, skozi katere so se usipale gruče tujcev, ki so prišli v Trst. Vsi so hiteli mimo in nikdo se ni zmenil za ubogo kmečko ženico ob izhodu.

Polagoma se je kolodvor izpraznil, vozovi in kočije so oddrdrale, le tuintam je hitel mimo še kak potnik, ki se je bil zapoznil, ali pa stopal samozavestno gorindol stražnik, zvesti varih postave.

In ustavil se je tudi pred Strmčevko tak gospod s svetlo luno pod brado in dolgo sabljo na strani in jo nagovoril prijazno: »Kam ste se pa vi namenili, mati?«

Strmčevka se je razveselila, ko je zaslišala domačo govorico v tem tujem, šumečem mestu, in mu brž začela pripovedati svojo zgodbo. Povedala mu je, da ima sina v Trstu, da je dobila naznanilo, da je težko ranjen, in da bi ga še enkrat rada videla, če ga še dobi živega, a da ne ve, kam naj se obrne. Solze so ji napolnile oči, ko je pripovedala vse to…

Stražniku se je smilila, pogledal je na uro in potem dejal: »Počakajte še malce: Jaz končam takoj službo in pojdem domov. Stanujem v bližini bolnišnice, kjer je najbrž vaš sin, in lahko pojdete z menoj, da vam pokažem, kje ga dobite! Tja na klop sedite, pa potrpite še par minut!«

Ona se mu je začela ginjena zahvaljevati: »Nikdar bi se vam ne mogla dovolj hvaležno izkazati. Bog vam poplačaj vašo prijaznost!«

A stražnik jo je prekinil: »Kaj bi se zahvaljevali za tako malenkost!« in odšel.

Kmalu se je vrnil in potem sta skupaj odšla v mesto. Po ulicah ni bilo tako živo kakor okrog kolodvora, kajti strogo je bilo prepovedano shajati se, vsak čas se je zaslišal vojaški boben ali trobenta, mali oddelki vojakov so korakali po mestu, drugi so stražili javna poslopja in trge, kajti vlada je hotela z odločnim postopanjem ustaviti štrajk in nepotrebno prelivanje krvi.

S strahom je zrla Strmčevka na vse to, a le ena misel, ena želja je bila v njenem srcu: da bi sina našla še živega.

Ko je s stražnikom po precej dolgem času zavila krog vogla, ji je ta pokazal veliko, mračno poslopje: »Glejte, to je bolnišnica!« 

Čuden, neznan strah jo je zopet spreletel kakor tedaj, ko je izvedela, da je France težko ranjen. Neka slabost jo je obšla, bala se je, da se ji zvrti v glavi in da pade na tla. S trepetajočim srcem je stopala ob stražniku, ki jo je vodil po peščeni poti proti vhodu v bolnišnico.

Vstopila sta v hladno, mračno vežo z visokimi oboki in stebri, iz katere so peljali hodniki in stopnice na vse strani.

Stražnik je vprašal v tujem jeziku moža, stoječega ob vratih, po Francetu in se dolgo, dolgo pogovarjal z njim. Strmčevka ni ničesar razumela, žalost in strah jo je prevzel, da sina nikdar ne bo več videla. — Bog ve, morda že leži mrtev na parah, tuj in nepoznan, in nikogar ni pri njem, ki bi zmolil zanj očenaš in mu želel večnega počitka. In morda leži že v grobu, nihče ne ve, kdo je bil, nihče ne ve, kam so ga zagrebli... —

Iz teh težkih misli jo je vzdramil glas stražnika, ki ji je dejal: »Idite s tem možem, on vam pokaže, kje je vaš sin. Želim vam, da bi ga našli živega in da bi ozdravel. Z Bogom, pa nikar ne bodite preveč žalostni!«

Dal ji je roko in Strmčevka se mu je še enkrat iz srca zahvalila za njegovo prijaznost.

Potem jo je peljal vratar bolnišnice po stopnicah v prvo nadstropje, tam govoril nekaj s postrežnico, debelo in neprijazno žensko, ki je bila na hodniku, in potem namignil Strmčevki, naj gre ž njo.

Postrežnica jo je vodila dolgo semintja in slednjič odprla vrata v veliko sobo, kjer so bile dolge vrste postelj, na katerih so ležali bolniki. Težek zrak je bil v tej sobi, močen duh po raznih zdravilih je plaval po njej, okna so bila napol zagrnjena, tuintam je vzdihoval bolnik v svojih bolečinah.

Ko so se ji navadile oči na polumrak, ki je bil v sobi, je zagledala daleč gori na drugem koncu zraven postelje nekoga, ki se ji je zdel znan. Ko jo je postrežnica pripeljala bližje, ga je spoznala. Bil je Grudnov Tone, ki je bil ravnokar prišel pogledat k bolnemu prijatelju.

Ko je prišla do njega, ji je molče dal roko in pokazal na zraven stoječo posteljo, na kateri je ležal France.

Zajokala je na glas, ko je ugledala sinov obraz, ko so se odprle za hip njegove oči in se z mrzličnim, svetlim pogledom srečale z njenimi.

»Francelj, moj Francelj!« je zaklicala in se sklonila k njemu, a on je ni slišal, kajti bil je v globoki nezavesti.

Tiho jokaje je sedla na stol zraven postelje.

»Nikar ne jokajte!« jo je začel tolažiti Tone. »Zdravniki upajo, da ozdravi. Davi je bila nevarnost velika, a opoldne so dejali, da mu gre na boljše.«

Žarek upanja ji je posvetil v srce, ko je slišala te besede. A vendar so ji tekle solze nevzdržno iz oči, pol iz bridkosti, da je našla sina v tako žalostnem stanju, pol iz veselja, da ga je zopet gledala po tako dolgem času.

Tone ji je začel praviti, kako je bil France ranjen, kako so ga prepeljali v bolnišnico, kjer so mu zdravniki takoj izvlekli kroglo, med tem ko je on naznanil nesrečo v Zapolje.

S solznimi očmi ga je poslušala, a razumela je le malo, kajti njene oči in misli so bile pri sinu, ki je ležal v nezavesti, tako da bi človek mislil, da je mrtev, če bi se včasih ne čul iz njegovih prs težak vzdih.

Strmčevka je presedela vse popoldne pri sinu, ki je bil ves čas v nezavesti in je zdajpazdaj bledel, komaj ga je pustila pol ure samega in šla s Tonetom okrepčat se.

Na večer so prišli zopet zdravniki pregled at Franceta in dejali, da je skoraj gotovo, da srečno ozdravi, in dovolili materi ostati črez noč pri njem.

Tone je potem odšel in obljubil, da pride zopet drugi dan.

Tako je ostala Strmčevka sama pri Francetu.

Sred sobe je gorela motna luč, bolniki so večinoma pospali, le tuintam se je kdo brez miru premetaval po postelji in vzdihoval. Kje daleč je bila ura, zazvonil je električni zvonček s trepetajočim, boječim glasom, z drsajočimi, tihimi koraki je šla včasih mimo postrežnica, ali pa je prišel pogledat zdravnik, ki je imel tisto noč službo.

Žalostno, samotno je bilo v duši uboge matere, ki je čula ob postelji težko ranjenega sina. — Bog ve, ali se še vzbudi iz težkega spanca, ki ga je prevzel na večer, ali se zave in spozna, da je ona pri njem? Bog ve, ali ozdravi, ali bo še kdaj videl očeta, dom in rojstno vas?

Ni si vedela odgovora na ta vprašanja. Vzela je rožni venec v roko in začela moliti, da bi Bog potolažil njeno žalost, popravila sinu zdaj odejo, zdaj ledeni obkladek, polagala mu roko na čelo in poslušala, ali še diha...

Tako je potekala počasi in žalostno ura za uro.

Ravno tri po polnoči je odbilo, ko je France globoko vzdihnil in odprl oči, iz katerih je bil skoraj izginil mrzlični svit.

»Kje sem?« je vprašal šepetaje.

V nepokoju ji je zatrepetalo srce, ko je zaslišala sinov glas, solze veselja so ji napolnile oči, ko se je sklonila k njemu in mu dejala: »Pri meni si, Francelj!«

Sin jo je spoznal, žarek veselja je preletel njegov obraz in z drhtečim glasom je vzkliknil: »Mati, vi ste tukaj!?«

»Da, od včeraj sem pri tebi!«

»Oh, kako sem srečen, da vas še vidim! Tudi očeta bi še rad videl pred smrtjo in ga prosil odpuščanja!« 

»Saj ga boš še videl, ko ozdraviš, če Bog da!« je dejala ona in ga poljubila na čelo. V njiju srcih sta bili veselje in sreča, ki je ni mogoče popisati.

»Bog ve, Bog ve, mati, ali še ozdravim!? … Hudo me je Bog kaznoval za mojo nepokorščino!«

»Vse se lahko popravi, saj ti je oče vse odpustil že davno!... Kako ti pa je, Francelj?«

»V prsih me tišči, a zdaj, ko ste vi pri meni, se ne bojim več smrti!« je dejal in zaprl oči.

Tedaj je prišel pogledat zdravnik, in ko je zapazil, da je vročina ponehala in se je bolnik vzbudil iz nezavesti, mu je zapovedal mir in molk.

Odšel je in mati je zopet sedla k vzglavju. Oba sta molčala drug ob drugem v tihi sreči ob tem svidenju in v njiju srcih je bilo več misli, nego bi si jih mogla dopovedati ure in ure...

V par dneh je Francetu vročica popolnoma ponehala in zdravniki so se izjavili, da je ozdravljenje gotovo. Kako se je zaveselila mati, ki je še vedno trepetala v strahu za njegovo zdravje, ko je to izvedela! Še tisti dan se je poslovila od Franceta s težkim srcem, ker ga je morala zapustiti, a vendar v veselem pričakovanju, da se bosta kmalu zopet videla, ko ozdravi in se vrne za vedno domov. Delj časa ni mogla ostati v Trstu, kajti doma je bil oče sam in čakal v upanju in strahu, kdaj pride in mu pove, kako je s Francetom.

Po materinem odhodu je bilo Francetu samemu dolgčas. Rana se je polagoma celila, od dne do dne je bil boljši. V nestrpnem pričakovanju si je želel tistega dneva, ko mu zdravniki porečejo, da je zdrav in da sme domov. Zakaj težko se mu je zdelo biti v tej hiši žalosti, v katero hodi smrt tolikokrat v goste.

Tone ga je redno obiskoval skoraj vsak dan in mu pravil, kaj se godi zunaj.

Po tistem dnevu, ko je bil ranjen France, ni bilo nobenega spopada več med delavci in vojaki. Vlada je bila proglasila obsedno stanje in delavci so spoznali, da ne opravijo ničesar proti vojaštvu.

Skušali so mirnim potom doseči izboljšanje plač, kar se jim je tuintam deloma posrečilo. Polagoma so se začeli vračati na delo in kmalu je imel Trst svoje navadno lice.

Le spomin na pretekle grozote je ostal za vedno zapisan v srcih delavcev s krvavimi, plamtečimi črkami.

Prve dni v marcu je začel France vstajati in hoditi v bolniški vrt sprehajat se. Rana se mu je bila že skoraj popolnoma zacelila, le šibek je še bil. A tudi to je polagoma prešlo in od dne do dne se je čutil boljšega. Vsak dan je izpraševal zdravnike, kdaj mu dovole zapustiti bolnišnico, a dolgo, dolgo so odlašali s težko pričakovanim odgovorom.

Toda končno je vendar prišel dan, ko so mu dejali, da je ozdravel in da sme oditi.

V veselju mu je trepetalo srce in zavriskal bi bil od sreče, če bi bil v Zapolju, a ne v šumečem, gosposkem Trstu, ko je stopil iz bolnišnice na prosto in se mu je nasmejalo jutranje pomladno solnce v pozdrav.

Prost in zadovoljen je hitel po živahnih, širokih ulicah proti stanovanju, da spravi tam svoje stvari in se s prvim vlakom odpelje v Zapolje, kamor ga je tako silno vleklo srce.

Dospel je na glavni trg; in tam mu je stopil živo pred oči tisti dan, ko sta s Tonetom stala med kričečo množico pred vojaškimi puškami. Miren, od solnca obsijan je bil trg, gosposke kočije so drdrale po njem, ljudje so hiteli urno in brezskrbno svoje poti, nihče se ni nemara več spominjal na grozote, ki so se vršile mesec dni prej na njem. A Franceta je stresel mraz, ko je šel mimo mesta, kjer se je bil zgrudil nezavesten na tla. Kako lahko bi bil tam na veke zaspal kakor marsikdo drugi, ki ga je isti hip zadela smrtonosna krogla!...

Ozrl se je drugam in pospešil korake, da bi prej zapustil ta nesrečni kraj, ki ga je spominjal na vse to. Ko je prišel malo trenotkov pozneje mimo cerkve, je stopil vanjo, pokleknil v klop in iz njegovega srca je privrela zahvala Bogu, ki ga je tako čudežno obvaroval…

Vesel in miren je zapustil cerkev.

Na stanovanju je pospravil svoje stvari in počakal Toneta, ki je bil tisto noč na delu in je moral vsak hip priti.

Ko je Tone dospel, se je France poslovil od gospodinje in s prijateljem odšel na kolodvor.

Kupil je listek, in ker je bilo še pol ure časa, sta sedla v restavraciji k mizi in si naročila steklenico vipavca.

Molčala sta in zrla zamišljena predse, kakor bi se bala jemati slovo. Oba sta mislila na pretekle dni, ki sta jih skupaj preživela, na veselje in žalost, ki ju je spremljala v njih, na življenje, ki ju je tako čudno združilo in ju zdaj ločuje...

Slednjič je dvignil Tone kupico, se ozrl z mirnim, resnim pogledom Francetu v oči in dejal: »Na tvoje zdravje!«

Trčila sta in izpila.

»Glej, moje prerokovanje se je izpolnilo!« je nadaljeval Tone. »Prestal si hudo izkušnjo in zdaj se vračaš domov; vse, kar je prešlo, pozabi in lepo življenje te čaka na domu. Bog ti daj srečo!«

»Tudi tebi naj Bog povrne vse, kar si storil zame! Jaz ti ne bom mogel nikdar!« je dejal France s tihim glasom.

»Prijatelja sva bila in ostaneva!«

Tone je nalil zopet rujnega vinca, žarečega kot cekin, in zopet sta trčila.

Tedaj je zazvonil zvonec in ločiti se je bilo treba.

»Pozdravi v Zapolju vse znance in prijatelje!« je dejal Tone.

»Jih že pozdravim! Bog te živi, Tone!«

»Kadar vzameš Anico, povabi me na ženitnino!« je dejal nazadnje Tone smeje se.

»Prav gotovo! Z Bogom!«

Še enkrat sta si krepko stisnila roko in France je vstopil.

Sprevodnikova piščalka je zapela, iz stroja je bruhnil oblak črnega dima in težko hropeč in puhajoč se je začel vlak odpravljati na pot.

France je stal ob oknu in mahal z roko še v zadnji pozdrav Tonetu.

Urno je drdral vlak ob vznožju Krasa mimo okoličanskih hišic in vinogradov, redkih gozdičev, ki so že brsteli, in sivih kraških skal, izmed katerih je že tuintam kukalo prvo pomladansko zelenje.

Tam doli seje razprostiralo gladko, pokojno morje in se svetilo v solncu kakor čisto srebrno zrcalo, ribiške ladjice so hitele po gladini kakor žive pike. Tam za zalivom je stal svetli in ponosni Trst s svojimi lepimi palačami in velikimi tvornicami, s svojim razkošnim bogastvom in velikim uboštvom. France ga je gledal in se veselim srcem poslavljal od te tuje, hladne lepote, ki si ni mogla osvojiti njegovega srca. Če bi mu bil kdo ponudil najlepšo palačo v Trstu, naj biva za vedno v njej, bi se bil lepo zahvalil, vtaknil roke v hlačne žepe, zažvižgal si in jo mahnil po bližnji cesti naravnost v Zapolje, tudi če bi moral hoditi teden dni…

Tako je bilo v Francetovem srcu, ker je bil spoznal, da ne more veliki, šumeči svet in njegovo življenje dati človeku tega, kar mu nudi dom v obilici...

Solnce se je bilo že davno nagnilo črez poldan, ko je stopal France zložno po cesti, ki pelje iz trga v Zapolje.

Ko je zavila cesta krog griča in je na ovinku zagledal za poljem domačo vas, je vrgel klobuk v zrak od veselja.

Blizu ceste je oral Brlinček, in ko je prišel mimo, mu je France zaklical: »Bog daj srečo, oče!«

»Bog daj!« je odgovoril Brlinček in pogledal potnika. »Tristo črnih kavk-kaj si res ti?« je vzkliknil in ustavil konje.

»Res, res!« je odgovoril France.

»Zahvali Boga, da si jo tako srečno unesel! Tiste dni, so pravili, da ne boš več slišal zvona svetega Martina!«

»Res — hvala Bogu, ozdravel sem! Pa z Bogom! Se že še kaj pomeniva kak dan!« je dejal France in hitel dalje.

Pustil je cesto in se obrnil po bližnjici, ki je šla v Zapolje ob potoku, ki je gnal Jernejčkov mlin.

Vse polje je zelenelo in se kopalo v toploti in svetlobi pomladnega solnca, kajti že zgodaj so bili prišli topli dnevi tisto leto. Ptiči so žvrgoleli po grmovju naokrog, tuintam je oral kmet, Jernejčkov mlin je klopotal urno, kakor bi se mu Bog ve kako mudilo.

France se kar ni mogel nagledati vse te lepote, o kateri je tolikokrat tako živo sanjal daleč v tujem, šumečem mestu…

Ko je zagledal pred seboj domačo hišo, mu je za hip zastal korak, kajti spomnil se je na očeta in na prepir ž njim.

A ni mogel dolgo na vse to misliti, ker mu je trepetalo srce od pričakovanja, da bi skoraj bil pod domačim krovom, od katerega je bil tako dolgo ločen.

Odprl je vrata na dvorišče in zagledal mater, stoječo pred hišo.

»France, pozdravljen!« je vzkliknila, ko ga je zagledala, in mu hitela naproti.

Vsa srečna sta se pozdravila.

Tedaj je stopil iz lope oče in France je hitel k njemu.

»Oče, prosim vas, odpustite mi, da sem vas žalil, in pozabite na vse!«

»Vse... vse je pozabljeno!« je vzkliknil stari Strmec in podal sinu roko.

»Mati, danes pa kaj dobrega v ponev in bučo najboljšega na mizo!« je dejal ves srečen ženi.

Tako sta se zopet našla oče in sin...

Sedaj bi pa radi nemara slišali konec te povesti? Sicer se mi zdi, da ste ga že uganili in da vam ga ni treba praviti, a povem vam ga vendarle.

Strmčev France in Strugarjeva Anica sta se tisto leto po Veliki noči vzela.

To vam je bila šumeča gostija, da še nikdar take!

Stari Strmec, ki je sicer tiščal denar trdo pod palcem, ga ob tej priliki ni štedil. Zapoljčani so se kar čudili, da se je na stara leta tako izpremenil. A on si je mislil: »Saj ne bom ženil Franceta vsak dan, ampak le enkrat v življenju, če Bog da srečo!«

Tako so mislili tudi drugi svatje.

Ženin in nevesta pa sta bila resna in tiha, pri srcu jima je bilo tako, kakor da se svita pred njima dolg dan življenja, poln sreče in zadovoljnosti, a tudi dela in skrbi. Hvalila sta Boga, ki je pripeljal skupaj njiju poti in zvezal njuni srci, in ga prosila blagoslova za bodoče dni…