Doma (Zofija Zvonarjeva)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Doma
Zofija Zvonarjeva
priobčila Zofija Zvonarjeva
Izdano: Slovenec 43/258 (11. 11. 1915), 1.
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Doma sem zopet, v moji mili slovenski domovini. Nikdo me ni klical — nikdo me ni prosil, sama sem prišla — srce me je privedlo.

Odšla sem bila nekdaj; borba za obstanek, častihlepje me je odgnalo iz domovine. Da, odšla sem, toda srce in duša sta ostala vedno doma.

Nekdanja zadovoljnost se mi zopet povrača — to čutim od dneva do dneva; še celo smeh se mi je vrnil na ustne, katerega mi je bila bolezen pregnala že pred par leti. Zopet zrem moje slovenske gore, ki okrožajo belo Ljubljano, vidim zopet moj stari grad, po katerem sem vsa ta leta moje odsotnosti hrepenela, na katerem sem skakala in se igrala kot mala deklica, doni mi zopet na uho mili moj slovenski jezik.

Da, doma si! — To šepeče vse okoli mene in srce mi utripa od radosti — upanje se mi je vrnilo, da najdem tukaj doma zopet svoje željeno zdravje.

Tukaj žive moji mili znanci, moji prijatelji, ki me prijazno pozdravljajo, tukaj doma žive dobri in pošteni ljudje, zdravega in iskrenega značaja. Tukaj doma! - leži zakopana moja izgubljena sreča - zakopane sladke sanje mladostnih mojih dni.

Nekdaj sem odšla, da pozabim v svetu, da najdem duši zdravila v vrtincu življenja — ali zaman! Bila je samo kruta omama.

Oh! samo doma! — Tukaj je lepo, tukaj je sladko! Vrnila se je izgubljena hči s kesanjem v duši, ker je nekdaj mlada in neizkušena zapustila najmilejše, najsvetejše — premilo slovensko domovino.

Zapustila sem jo, ko je bila srečnejša — vrnila sem se v njo sedaj, ko je žalostna, otožna.

Bojim se za njo, drhtim za njo, da je sovražnik ne bi razdrl, da je ne bi oskrunil; najrajše bi jo objela vso — celo z rokami ter jo pritisnila na zvesto srce, da jo čuvam, da jo obvarujem — ali slaba žena sem samo.

Zima se približuje, zima je sedaj vsakemu v srcu, hladen veter pihlja — ali upanje je tukaj, da bode prišla skoraj zopet spomlad. O gotovo pride! Sonce bo zopet žarko sijalo nad mojo domovino in posušilo vse solze, ki sedaj rosijo po slovenskih licih. Lahki, topli vetrič bo s seboj odnesel vse zdihljaje, ki se sedaj težko trgajo iz lesnih grudi, vse bo zopet z novega ozelenelo in cvetelo in v srca se bode zopet vselil mir. Zbežalo bode vse gorje izpred nas, ko hude sanje in moja mila domovina bo zopet osvobojena vseh muk in težav.

Tudi jaz se bodem tedaj ko skromna mušica v svojem zatišju veselila in poskusila v svojem starem pravem zavetju okrožavati to novo svetlobo. Ako se te moje vroče želje tudi ne bi uresničile — oh, saj je tudi to lepo: umreti doma!