Devin
← V spominih (Gruden) | Devin (Gruden) (Primorske pesmi) Igo Gruden |
Pesem iredentistov → |
|
1.
Nad morjem tik na meji Furlanije,
kjer val za valom se ob skale meče,
ko megla z morja se čez Kras razvleče,
devinski grad iz dalje nam zasije.
Po zidu se bršljan do stolpa vije,
navzdol vse vhode krije v temne ječe;
nad stolpom ptič kot misel tih trepeče,
na meji vzdih slovenske domačije.
Kdaj to biló je? – že zbledel spomine je …
vseh kraških gadov strup vsesal je vase
kot bled ciklamen, skrit med ostro brinje.
In ko se črn obup v oblak razrase,
stemni nebo, zmrači se môrje sinje,
ob skalah lomi svoje votle glase.
2.
Ko pod večer na produ sem posedal,
in grad devinski v zarji stal še vedno,
moj sèn čez vas, ki se pod njim neredno
pohlevno stiska – tih se je razpredal.
Ko mimo tam veslal sem, kvišku gledal
in mislil na to naše ljudstvo bedno,
zavzdihnil sem nad svojo zemljo dedno –
a komu svojo bol naj bi izpovedal?
Grof nemški je odšel … grad – razvaline:
šla groza preko nas, šla vojska mimo,
trpel moj narod je, zdaj v robstvu gine.
Taljan naj grad le zida! – mi molčimo …
a ko čez kras nam prvi zubelj sine,
na meji Furlanije ga zdrobimo.