Devetnajst
| Devetnajst Oton Marc |
| |||||||||||||
Knjigo posvečava vsem ljudem, ki tudi v teh viharnih časih ohranjajo dobro voljo in jasne misli.
Spremna beseda
Basenski svet Otona Marca
Mogoče bo zvenelo nenavadno, a začnimo to razmišljanje o basnih Otona Marca z besedami nekdaj, ne dolgo tega, zelo priznane slovenske pop skupine Hazard, ki v svoji pesmi Najlepše pesmi pravi: »Ljubiti resnico, častiti lepoto – mar isto ni to?« Človek je od nekdaj iskal obe, resnico in lepoto, in sledil primarni želji, da bi to, kar ga v zunanjem in notranjem svetu na poseben način vznemirja, tudi izrazil drugače. In ko je skušal povezati, združiti svoja najgloblja spoznanja z drugačnim, vzvišenim izrazom, se je rodila umetnost. Znotraj te se je že zelo zgodaj, okrog 3000 let pr. Kr. razvila tudi besedna, literarna umetnost s svojimi neštetimi pojavnimi oblikami, med katerimi najdemo tudi basen.
Slovenska beseda basen izhaja iz praslovanske besede bajati, kar pomeni kramljati, pripovedovati. Njena osnova je kratka zgodba (v mnogih narodih uporabljajo za basen besedo fabula, kar pomeni zgodba), ki pa ji je poučno, vendar nevsiljivo dodan nauk. Ta nauk je lahko neposredno izražen na koncu, lahko pa je skrit v sami zgodbi in ga mora bralec sam izluščiti, kar pa po navadi še zdaleč ni težko. Mnogo teh naukov je prešlo v pregovore (npr. »kdor po tujem hlepi, po pravici svoje izgubi«, »če lok preveč napenjaš, bo hitro počil«…). Pomembna oziroma najbolj prepoznavna značilnost basni pa je seveda to, da v njih nastopajo živali kot nosilke človeških lastnosti.
Začetke basni najdemo že v starem veku, ko je človek živel v globokem sožitju z naravo in iz nje črpal mnogotera spoznanja, tudi ta, da je med ljudmi in živalmi mogoče potegniti vzporednice. Nekateri posamezniki so se teh vzporednic še posebej močno zavedali in v basni našli pripravno zvrst, da na malce prikrit način ljudem podržijo zrcalo napak in slabosti. Rimski basnopisec Fedrus (suženj, osvobojen za časa cesarja Avgusta) je v uvodu v svojo 3. knjigo basni zapisal, da so basen iznašli zato, da je lahko suženj posredno izrekel tisto, česar si naravnost ni upal povedati. Mogoče je s temi besedami sledil tudi najbolj poznanemu antičnemu basnopiscu Ezopu, ki naj bi bil po izročilu ravno tako suženj. In čeprav se ob misli na stare basni največkrat spomnimo prav Ezopa (živel naj bi v 6. st. pr. Kr. na Samosu), pa njegove basni gotovo niso najstarejše: najdemo jih namreč že pri starih Perzijcih in Egipčanih.
V sedemnajstem stoletju in v začetku osemnajstega stoletja našega štetja, v času razsvetljenstva, katerega spoznanja so neposredno povezana prav s poučnostjo, se je v Evropi pojavil rod basnopiscev, med katerimi sta najbolj poznana Francoz Jean de La Fontaine in Nemec Gotthold Ephraim Lessing. V istem času začne prve slovenske umetne basni pisati Valentin Vodnik, hkrati pa na Slovenskem v razsvetljenstvu začnejo pospešeno zapisovati ljudsko slovstvo, med drugim tudi mnoge ljudske basni.
Ko danes prebiramo Ezopa, La Fontaina in slovenske ljudske basni, smo nemalokrat v zadregi, kdo je pravzaprav avtor posamezne zgodbe. Tako npr. basen Mestna in podeželska miš ali Murn in mravlje najdemo tako pri obeh avtorjih kot v zakladnici slovenskega ljudskega slovstva. Zakaj je tako, obstaja več razlag, ena od njih je povezana tudi z zapisovalci (pri nas npr. Anton Martin Slomšek), ki so vzeli zgodbo kot osnovo ter jo prilagodili času in navadam naroda. Tako ima npr. slovenska različica basni Murn in mravlje za razliko od Ezopove in La Fontainove na koncu dodan nauk: Kdor ne dela, naj ne je.
In kako je z basnimi Otona Marca in komu so namenjene?
Zapisane so v verzih, tako kot so bile verjetno izvirno Ezopove in Fedrusove, pozneje objavljene večinoma v prozi. Mogoče je glavni razlog proznega zapisa v lažji razumljivosti besedila, saj se zdi, da je basen s svojo poučnostjo prvenstveno namenjena otrokom – te je namreč potrebno vzgajati, da se bodo v svojem življenju izognili moralnim spodrsljajem. Slovenski pregovor pravi, da se mlado drevo da upogibati, vendar pa enako velja, da tudi odraslim drevesom ne škodi, če se katera od vej, ki preveč zastirajo svetlobo in ne dovolijo drevesu prave rasti, odžaga ali zareže, da najde novo, boljšo smer. Je pa seveda res, da je to veliko bolj boleče…
Basni Otona Marca s svojo sporočilnostjo nagovarjajo predvsem odraslega bralca, zabavno branje pa bodo tudi otrokom, ki mogoče v njih ne bodo zaznali ostre kritike človeških napak ter aktualne družbene ali politične problematike ožje in širše domovine, zagotovo pa jih bodo nagovorili pristni humor, zanimive zgodbe in živopisne podobe ilustratorja Davida Lična.
Zbiratelj ljudskega slovstva, Alojzij Bolhar je v spremni besedi k zbirki Slovenske basni in živalske pravljice zapisal: »V basni so živali po navadi značajsko tipizirane. Tako je lev dostojanstven in predstavlja ošabne vladarje, mačka je dobrikava in nežna, hkrati pa hinavska, mravlja in čebela sta prispodobi pridnosti in delavnosti, osel je trmast in neumen/…/« Tudi živali v basnih Otona Marca večinoma sledijo tem tipološkim okvirom: lev je vladar, osel neumen, prašič len, pav se rad šopiri… Včasih pa ta okvir tudi zaobidejo. Tako je npr. muren v že prej omenjenih basnih vagabund, ki mu je samo do petja in igranja, v istoimenski basni Otona Marca pa pridno dela, mravlje pa, čeprav delavne, v svoji ozkosrčnosti ne znajo ceniti njegove pridnosti.
Tudi Marčev živalski nabor je večinoma tradicionalen: najraje se ozre skozi okno na domače dvorišče, travnik, gozd in bližnjo okolico po sinici, vrani, mravlji, miški, psu…, včasih pa mu pogled seže dlje, vse tja do daljnega leva ali slona. In ker novi časi prinašajo tudi nova spoznanja, mimo teh ne gre tudi basenski svet Otona Marca, ki nas npr. seznani z malo, enocelično amebo, kljub svoji majhnosti sposobno kot David premagati neštetokrat močnejšega Goljata.
In še beseda o temeljnem v basnih – nauku. Oton Marc sporočilo podaja na dva osnovna načina. Najbolj so razumljivi nauki, oblikovno posebej izpostavljeni na koncu basni, kot npr. v basni Stari pes, ko pravi: »Je že tako, da za vsakim ostane le dobrota,/ če pa te ni – potem si uboga sirota!« ali v basni Pujsek: »Joj, koliko jih živi v taki hudi zmoti; če kdo cilj ima, še ni na pravi poti!« V tej obliki zapisani nauki so zelo blizu pregovorom in nas lahko nagovarjajo neodvisno od basni, katere zaključek so. Včasih, npr. v basnih Vrana, Pav, Hrček, Lev pa je nauk sicer povzet na koncu, vendar posredno, spremlja nas tako rekoč skozi celo basen in ga moramo smiselno povezati v fabulo.
Basni Otona Marca izpričujejo avtorjev dar za prodorno opazovanje življenja. Lahko bi bil to zgolj dar, ki bi se ga avtor v nekem življenjskem trenutku sicer zavedel, užil radost tega trenutka, a potem v dirki vsakdana pozabil nanj. Oton Marc pa je ravno tej dirki znal reči ne, tako kot s svojimi basnimi pravi ne vsem naglavnim grehom sodobnega človeka. In ker noče biti pokroviteljski, nam to dobrohotno posreduje lepo zavito v šalo. Pa ne, kot pravi stari Fedrus, ker bi se bal na glas, jasno in neposredno povedati resnico – čas sužnjev je namreč že zdavnaj mimo – pač pa zato, ker je basen tako zelo preprosta, da pove več kot vsakršno znanstveno razpravljanje. In tako smo spet na začetku – pri umetnosti.
Bojana Pižent Kompara
Muren[uredi]
Iz istega gnezda (tako je mati Narava zmešala)
pridejo mladiči za na podstavek – in tisti za na vešala.
Tako se naš murenček rodil je marljiv,
rad pomagal je drugim na prvi poziv.
Čez zimo je za mravlje hrano nosil,
vsakemu murnu pomagal, če ga je le prosil!
Nikoli se potegoval ni za dnino,
zadovoljen je bil z vsako drobtino.
Ko pa je vetrček v dolino prinesel pomlad,
se je tudi pri murenčku pokazalo, da je še mlad.
»Pozimi sem vam z veseljem pomagal, zdaj pa moram na plano!«
jim je dejal in odskakljal v neznano.
So se mravlje jezile in nad murnom zmrdovale,
ker so spoznale, da bodo v bodoče same poslovale.
Muren je čez noč zanje postal baraba, pridanič;
vse, kar je pomagal, spremenile so v nič.
Da slabo je delal in veliko dobil,
»Nič ne bo iz njega!« bi vsak vam pribil.
Dobro, da murenček zelo daleč je odšel,
tako vero v dobroto sveta lahko še v sebi je imel!
Bolha in uš[uredi]
Pred nekaj leti, v naši vasici
sta bolha in uš živeli na eni prasici.
Zaradi obilice smradu in dreka
sta živalci spoznali, da jima nekdo gostoljubje odreka.
Sta s svinje skočili
in se v svet napotili.
Cel dan sta hodili
in kak meter naredili.
Zvečer sta na cesti ob hlevu sedeli,
svojo prenaglo odločitev večkrat prekleli.
Medtem ko opazujeta mimohod nekega ščeneta,
se jima porodi ideja in nanj skočita kot raketa.
Ta psiček je bil čist in tako lepo je dišal,
da se vanj ugrizniti nihče ne bi bal.
Pa se naenkrat uši je posvetilo,
da se take nagrade raje ne bi delilo.
Je hitro bolho s psa pahnila,
odločena, da posestva z nikomer ne bo delila.
Bolha je žalostna kolegico zapustila,
a kmalu drugega psa dobila.
To ščene je smrdelo in bilo kakor hijena,
saj ni poznalo besede higiena.
A bolha je vseeno obdelovala vrtiček,
ki ga je nudil tale umazani psiček.
Medtem se je uš le kratko veselila,
saj se je tudi ona na silo izselila.
Njen dišeči cucek je namreč vsak dan
bil v kadi vsaj dvakrat opran.
Uš je ponižno k bolhi odhitela,
a ta je k sebi res ni več hotela.
Če prijatelja v dobrem nimaš rad,
ga tudi v slabem ne iskat'!
Lepa miška[uredi]
Tisti poletni dan, na robu gozdička, ptiček prelep
na visoko vejo priletel je sedet.
Ves poln radosti se je življenja veselil,
žvrgolel, se pretegoval in enega spustil.
Pod tisto drevo prav takrat,
ena miška hrano pride iskat.
Z višine ji drekec prileti
na majhno glavo in se razleti.
Ker pa je jagodičje zobal naš ptiček,
odpadek je pisan bil kakor prtiček.
Miška prestrašena hoče se oprati,
a se do potoka treba bo gnati!
Zaradi vročine se kapica mila,
miški na glavi takoj je strdila.
Prosi in moli po celi poti,
da ji ne bi prišel kdo naproti.
A v življenju je vedno takó,
da se želja obrne, če se le lahko!
Tako na jasi, ne vem, od kod,
lep miškolin se ji postavi nasprot'.
Revica se ustavi, odreveni,
najraje bi se pogreznila za palce tri.
Lepotec jo pogleda in reče pošas':
»Ful kul frizuro dons maš!«
Miški je nerodno in steče naprej,
a sedaj ne dirja več kakor prej.
Tako jo najboljša prijateljica dohiti,
a glej, šment, tudi ona si táko pričesko želi!
Cilj se spremeni in namesto k potoku zavijeta v vas,
kjer miškino skrivnost že čivkajo ptički na glas.
Tako sedaj miška vsaka,
pohlevno čaka, kjer ptiček kaka.
Nov trend je zavladal: Za vsako miško gozda velja –
če da kaj nase, na glavi ima drekec ali dva.
Zakaj žalostna je pripoved ta?
Ker še isti večer naša miška spet le ena izmed miši je bila!
Stari pes[uredi]
Pod lipo sredi vasi, če sem prav pripoved razumel,
v svojem pesjaku star pes je živel.
Nikoli nobenega soseda ni zraven spustíl,
za svoj teritorij se je vedno zavzeto boril.
Rad si še kako tuje dvorišče je dodal,
saj se ubožec za stara leta je bal.
Svojega ljubega pesjaka nikoli ni zapustil,
le na potrebo k sosedom je odhajal, ko se je mrak spustil.
Pa kako staro kost je izmaknil sem pa tja,
tako, mimogrede, nedolžno, ko je že prilika bila!
»Itak je vsak na tem svetu več od mene dobil!«
je govoril, ko si pravico po svoje je krojil.
Minila so leta, minil je zadnji dan lepó,
pes tiho odšel ponoči je v pasje nebo.
Vendar se še mrtev držal trdno desk je na podu pesjaka,
tako da bila zaman je sila vsaka.
Prisiljeni bili so starega vraga pokopati kar skupaj s pesjakom,
preklinjajoč, saj luknja je bila ogromna – kot se spodobi veljakom!
Pod lipo sredi vasi sedaj ni več pesjaka,
v njeni senci ni več našega junaka.
Je že tako, da za vsakim ostane le dobrota,
če pa te ni – potem si uboga sirota!
Vrana[uredi]
Je nekega dne vrana letala visoko,
nekaj svetlikajočega na tleh opazila globoko.
Takoj se po svoji odzove naravi,
firbec jo žene dol po planjavi.
Prvič v življenju zagleda tako lepoto –
pavu pisano perje res ni v sramoto!
Vrana ga gleda in si zaželi,
da tudi njo bi táko videli vsi.
Se odpravi k specialistu že naslednji dan v mesto,
s sabo vzame vse, kar je nakradla v svoje gnezdo.
Tam jo sprejmejo lepo in vrana res ne laže,
ko slike pava kirurgu kaže.
»Táko prečudovito perje mi prišijte.
Pa prosim, da brž pohitite!«
Se zdravnik hvali in se ji dobrika,
ker zaslužek lahki ga že dolgo mika.
»Dama, mi opravimo brez problemov posege vse,
hm, ko boste že pod narkozo, predlagam, da popravimo vam še dekolte!«
Vrani prsi res ni treba, a pameti pač nima,
zato takoj vse imetje porabi, da račun štima.
»Gospod doktor, za ves denar, pa naj boli,
le da lepša bom od pava, naj vidijo vsi!«
Naslednji dan se vrana vrača domov vsa povita,
niti leteti več ne more, zato je malo pobita.
»Ni problema,« ji piše zdravnik domov,
»moj prijatelj psihiater je pravi naslov!«
Pav[uredi]
Nekega lepega dne, tam na gnojišču prav,
da bi šel v politiko, si domislil je pav.
»Sem lepo pisan in velik,« je dejal,
»zakaj bi se nasprotnikov bal!«
Še bolj kot prej po dvorišču stopal je pokončno,
trosil obljube in verjel v zmago je končno.
Vse koke so prav mehke postale,
naslednji dan listek z njegovim imenom oddale.
Se petelin, prejšnji predsednik, je čudil,
zakaj svoj prestol tako hitro je izgubil!
Še koke njegove niso zanj glasovale,
zaradi pavove lepote so ga brez obotavljanja izdale.
Se zmagovalec slovesno na vrh gnoja je postavil,
zbrani publiki, polni pričakovanja, takoj najavil:
»Od sedaj naprej bo vse drugače,
sem si že naročil zlato obleko in hlače.
Da pa boste videli, da dajem pri varčevanju zgled,
odpovedujem se vsem svojim starim kokoškam s kurnikom vred!«
Je med publiko završalo, vsi so se čudili:
»Izgleda, da tokrat smo dobro volili!«
Pa je pav z gnoja slovesno med ploskanjem množice skočil,
naučeno, kot da bi to že tisočkrat naredil, na da bi se z gnojnico zmočil.
Se proti novemu, večjemu kurniku sam odpravi,
vsi hvalijo njegovo odrekanje in odločitvi pravi.
A v novem domu, glej ga zlomka,
nekaj mladih in brhkih kokic poiskalo si je skupaj s pavom domka!
Obljube in laži obvladujejo svet,
mi pa padamo nanje spet in spet.
Hrček[uredi]
Na naši farmi je zasedal nadzorni svet,
soglasno ugotovil, da položaj je precej napet.
»Vse gre dol, pridelek pada,
še kokoška ne nosi več rada!
Treba nujno nekaj je narediti, to se ve,
zato postavimo hrčka za direktorja nad vse!«
Nadzorni svet, vesel sam s sabo,
takoj razdelil mastno si je nagrado.
Hrček že naslednje jutro farmo si ogleduje,
pri tem pa se nad vsem zmrduje:
»Preveč je kokoši, preveč je krav,
mogoče le kak dodaten hrček prišel bi prav!«
Živali poslušajo, strmijo,
a se za svojo službo preveč bojijo:
»Glej ga zlomka, nov pristop?
Korenito začel je hrček svoj nastop!«
Minil je mesec, mogoče že dva,
na farmi ostala sta dva hrčka samá.
Krme je zmanjkalo, živali so šle,
njiv pa ni obdeloval več nihče.
Hrček ponosen polnih ust le s težavo izdavi:
»Izgubo pa sem le zmanjšal!« In se še pohvali:
»Če ne bi stric mene za odgovornega postavil,
bi mnogo prej stečaj farme prijavil!«
Nadzorni svet pa ukrepal ni nič,
saj po zadnjem honorarju zapustil ga je še zadnji prašič.
Pujsek[uredi]
Naš lepi pujsek, mili zlati,
v bistvu živel od rojstva je v vati.
Nikoli v življenju mu hudo ni moglo biti,
njegova edina naloga bila je uživati in se rediti.
Nekega lepega dne ga soseda lisička povabi,
naj se že zjutraj na praznovanje k njej odpravi.
Pujsek vesel sreče ni skrival,
v mislih je že dobrote užival.
A naslednje jutro do poldneva je dremal,
in se tako zgovorno za pravice lenob zavzemal!
Zbudil se počasi, se lepo oblekel,
vzel darilo in ven skoraj stekel.
A do lisice bil klanec je strmi,
pujsu pamet reče: »Brž se obrni!«
Mlado prase pamet uboga in se v dolino odpravi,
ker tako lepo je sprehajati se po pokošeni travi.
A lakota se oglašala je zdaj nesramno, drugič milo,
utišal jo tako je, da je pojedel darilo.
Vročina huda, pujs bil oblečen je v svata,
ko pred seboj zagledal veliko lužo je osvežujočega blata.
»Premagati se skoraj ni mogoče!«
reče in naredi mili obrazek, da se kamen zjoče!
Prase brez pomislekov brž v blato skoči,
vse do ušes se v kopeli zmoči.
Pride tema in pujsek mili,
spet sam sebi se zasmili.
Spozna, da ta dan nič ne bo z zabavo,
pa še v breg mora domov v višavo.
»Cel svet je proti meni – nič mi ne uspe,
prev nesrečen sem, pomagajte mi ljudje!«
Joj, koliko jih živi v taki hudi zmoti;
če kdo cilj ima, še ni na pravi poti!
Lisjak
V našem gozdu poje že vsak ptičji godec lisjak ima najdaljši gobec. Se na jasi ob hlodu cele dneve zadržuje, o politiki, gospodarstvu, prihodnosti modruje. V glavnem druge po dolgem in počez kritizira, s tem si politične točke zvestih simpatizerjev nabira. Na volitvah so ga slednjič izvolili v Gozdni parlament lepo, prepričani, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo! Vendar v parlamentu naš lisjak, ni bil več tak junak! Ko je na začetku v svojem slogu klatil bedarije, v stranki opozorijo ga, da se bojijo polomije. Ko tiho moral v svoji klopi je sedeti, domotožje začelo vedno bolj ga je skeleti. Ni pozabil, da ob svojem hlodu, križem nog, bil je gospod, predsednik, rešitelj – skratka bog! Se odloči, parlament zapusti, vzame honorarje in zdirja v gozd, da se kadi. Se na jasi spet ob hlodu cele dneve zadržuje, o svojih izkušnjah v politiki pripoveduje. Prepričuje, da preveč napredne ideje je imel, zato ga nihče ni razumel. »Itak o nas odločajo sami bedaki, zatorej res ni čudno, da smo v krizi taki!« Mine leto, mineta dve, hlod trohni, a lisjak še vedno ob njem z družbo sloni. Resnica bolj je žalostna kot smrt, tale pregovor ni zvit iz trt: »Bedak vedno najde še večjega bedaka, da ga posluša in po njegovih navodilih koraka!«
Zajec[uredi]
Ni prav jasno, kako in zakaj
bil je izbran za predsednika zajec – lakaj!
Takoj na začetku hotel je spremeniti zakone krivične,
po svoji vesti, da brani pravične.
Bere ustavo, študira zakone, cele dneve modruje,
na tiskovni vse pove, kar v mislih snuje.
A prispe k njemu delegacija visoka:
veliki medved, prebrisana lisica in kača modrooka.
Začne prav slednja, češ, naj se zajec pazi, saj prišlo je do napake:
dodelili so mu luknjo, opremljeno čez standarde vsake!
Zajec zmeden, da ni vedel, se še brani,
v isti sapi zagotavlja, da na njihovi je strani!
Lisica zvito ga vpraša, če je že pozabil,
kdo na to mesto ga je postavil!
»Pomisliti moraš tudi na svoje mladičke,
lahko jih kdo poje!« se komaj sliši od lisičke.
In ko zajec ves preplašen zbere pogum in se še brani,
zgrabi medved ga in se z njim podrgne po zadnji strani!
Zajec zaprepaden odreveni,
saj gleda črni smrti v oči!
Boga prosi in moleduje,
da slučajno medveda danes sapa ne nadleguje!
Končno zajec na tleh pristane ves v smradu,
takoj ugotovi, da sedaj je z delegacijo popolnoma v skladu!
Zajec prenovljen suvereno vlada in daje intervjuje,
a se prej vsakič z »odborom« posvetuje.
Ni res, da sebi le v korist dela – živalim se počasi svita,
da vsaj štirje so vsak dan okrog korita!
Slon[uredi]
Davno, pred mnogimi leti,
se slonček rodil je mojemu stricu in teti.
Že itak smo sloni živali prijazne, a posluh:
ta slonček bil je do bližnjega dober kot kruh.
Na svojem hrbtu rad prenašal je opice male,
še levu pomagal povečati brlog je za mladičke zale.
S svojim telesom je bolni živali senco naredil pred hudo pripeko,
cele trope bivolov je varno vodil čez reko.
Ob sušnem obdobju, ko smrt stopila je mednje,
živalim pokazal je pot do mlakuže poslednje.
Vendar prišle so mednje neke čudne podgane,
ki so sklicale skupaj živali cele savane.
Kar na začetku so prevzele besedo in nagovor je stekel,
začuda nihče se ni temu uprl ali vsaj kaj rekel.
So postavile se na stališče,
da slon mora postaviti si stranišče.
Pa še to jih moti: ko ga slon spusti,
cela savana več tednov smrdi.
Da ubogi podganji mladič,
zagledal je slona, a mislil, da je hudič.
Pa da nikakor ne morejo spati,
ker zemlja se trese, saj slon ne hodi s copati.
Je naš slonček vse to poslušal in bilo mu je težkó,
malo je počakal, se obrnil in pomahal v slovo.
Ni srce ga skelelo zaradi podganjega bedaka,
saj njegovo podlost pozna živalca vsaka.
Bolelo ga je, da se razdajal je in delal usluge vsak dan,
a ko potreboval je, se nihče ni postavil v njegovo bran.
Vendar če prav pomislim, se je slončku verjetno najtežje zdelo,
v naslednji savani narediti prvo dobro delo.
Glista[uredi]
Ježek se mučil je, da mu je pot tekel,
ko deževnika iz zemlje je vlekel.
Se slastnega obroka je tako veselil, da so se tresle mu bodice,
zatopljen v hrano ni opazil lisice.
Zvitorepka pa, hop, ga zgrabi za vratek,
jež dušo spusti in pred Stvarnikom je čez trenutek kratek.
»Kaj je sedaj to, to ni pravično,
lisica me ubije prav tedaj, ko ulovim glisto mično!
Sploh pa ni prav, da lisice zvite,
pobijajo nas nedolžne iz zasede skrite!«
Lisica srečna si lep prostor je dobila,
kjer ježka počasi, kos za kosom je drobila.
A ne da bi vedeli od kod, lačni volk skoči v lok
znajde se lisici ob bok.
Ni imela kaj dosti časa, da bi se od sveta poslovila,
v trenutku pred Stvarnikom se je zbudila.
»Kaj je sedaj to, to ni pravično,
velika škoda se mi godi, to je krivično!
Ravno ko sem ježa slastnega zaužila,
me ta nekulturni volk spravi na nosila.
Vsekakor zahtevam, da se to nasilje volka razišče,
saj iskat svojo pravico bom šla na sodišče!«
Volk si mrtvo lisico ogleduje,
s slino v ustih in brez nobene nuje.
Tedaj iznenada taco veliko kot skala
na vratu začuti in ve, da možnost preživetja je mala.
»Kaj je sedaj to, to ni pravično!«
stvarniku tuli in razlaga, da je vse krivično.
»Jaz v cvetu sem mladosti in nisem prazen,
nisem kot medved, sem zelo prijazen!«
Medved pa se ne pusti od duše zmesti,
nad volkom se sklanja in ga začne jesti.
Je našemu lovcu nasmešek srečal uho,
ko medveda na muho dobi mu oko.
Najprej je sprožil in se potem vprašal,
če je tisti odlok za odstrel že izšel ali pa je tudi sedaj minister odlašal!
Saj sploh nič pomembno ni več bilo,
le da je pod njegovimi nogami ležalo medvedovo telo.
»Kaj je sedaj to, to ni pravično,
da preprečili ste mi večerjo, na katero povabil bi svojo gospodično!
Sploh pa to naj se obsodi, da ljudje tako iznenada,
streljajo na nas, da ne ostane nam nobena nada!«
Doma se lovec od sreče in žganja napit,
v posteljo ulegel je srečen, a zbit.
Mu je ponoči strdek žilo nenadoma zamašil,
ko se pred Stvarnikom je zbudil, se nemalo je ustrašil:
»Ma ti, Buh, sploh nisi pravičn,
poklical s'me k sjebi glih kdr ratou sm srjčn!«
Je angel smrti prišel do Gospoda, ko padla je jutranja rosa,
vprašat, zakaj vsak od umrlih imel v žepu meril je dva kosa.
»In pride ura, ko našel boš merilo pri vsakem le eno zares,
tedaj na Zemlji imeli bodo podružnico nebes!«
Labod[uredi]
“Takega, kot sem jaz, reci in piši,
ni nikjer v naši mlaki in niti v naši hiši.
Sem cel popolnoma brez barve vsake,
čeprav sem samec, imam samo bele dlake.
In če boste verjeli ali ne, še to vam povem:
prevelik sem zrasel, zakaj, pa ne vem!
Ko se v mlaki hočem pogledati malo,
prevelika je moja postavica za vodico zalo.
In gotovo že veste, saj ve vsaka mlaka naša,
ko odprem kljun vsak grdo pogleda, kdo se oglaša.
Vsi stran od mene venomer bežijo,
račke, zgleda, kot da se me bojijo.
Meni tukaj ni za ostati, vam pravim,
v daljno deželo nekoč se za vselej odpravim!”
Ta čudni racman sedaj je že star za umret,
to svojo zgodbo ponavlja že mnogo let.
Nikoli ni dovolj poguma imel,
da bi do sosednje mlake poletel.
Živel in umrl bo kot raca z napako,
namesto da bi kot veličasten labod živel sekundo vsako!
Sova in čuk[uredi]
Sta bila sova in čuk prijatelja zvesta,
nekaj v naš neuk gozd sta prinesla iz mesta.
Eden bolj umetnik, drug komercialist,
izmislila sta si lokalni list.
Časopis prvi sta nam pisala,
ki ga vsaka družina v gozdu rada je brala.
Čeprav so živali bolj sovo kot čuka poznale,
ju med seboj niso niti razlikovale.
A kot se v takem prijateljstvu rado zgodi,
nekaj se zalomi in se ljubezen izgubi.
Pa je v našo dolino zapihal vetrič nov,
malo zmedeni zagledali smo še drugi naslov.
Sedaj sova svoje članke zbira,
na čuka, tako zgleda, se več ne ozira.
Sedaj namesto časopisa enega,
na veselje vseh imamo dva, namesto nobenega.
In zato vas prosim, naj mi nihče ne brani,
ko trdim, da se razvoj tudi iz bedarije hrani!
Krava[uredi]
Je sveta krava prišla v naš gozd,
a ni upoštevala, da pri nas ni priznana njena svetost!
Si zgradila je dom tam pod hribom blizu zajca,
a je rada čez mejo šla in pri tem razbijala vsem jajca.
Seveda petelini niso molčali,
prav velik vik in krik so zagnali.
Je sklican sestanek bil, da se problem razišče,
krava poklicala je podpornika kozla, a ta poslal na sestanek je pišče!
Seveda se krava zaveda svoje svetosti,
zato se noče z nami, smrtniki, na takem nivoju bosti.
Najraje bi se v svoj hlev kar iz zraka spustila,
da ne bi na gozdni poti koga srečala in z njim spregovorila.
Tam na svoji zemlji je prav srečna,
saj dvometrska ograja narejena je, kot da bo večna.
Bojimo se, da jo zadene kap v sekundi tisti,
ko zave se, da tečejo fekalije vseh po cevi isti.
Morda ima krava probleme, je ne znamo razumeti,
a v našem gozdu take neskladnosti rešujemo kar v kleti!
Ko odločiš se, da preselil se boš v naš gozd, vedi,
da prideš v skupnost, kjer so pavi, gosi in medvedi.
Zato spoznaj sosede in čez plot se ozri vanje,
ne reci, da je tvoje zavetišče le za spanje.
Zadihaj močno in poženi korenine,
pa čeprav bo prvi korak morda v blato naše svine!
Lev[uredi]
Na koncu trpljenja, preden te objame Svetloba,
vsak je soočen z realnostjo groba.
Tako kot za vsakega, tudi za mogočnega leva,
prišla je noč, ko ne bo videl več dneva.
Tam ležal zjutraj je pod svojim drevesom,
a duša že šla je proti nebesom.
So druge živali v hudem strahu
počasi se približale kralju, potiho, po mahu;
a ko videle so, da leva več ni,
vse se obrne, premeša, vse spremeni.
Ene živali so rajale, druge jokale,
spet tretje bi ga še toplega oglodale.
Skupna na koncu vsem želja je fina,
da čim prej znebijo se trupla in z njim tudi spomina.
Predlogi so bili, da kar v jarek bi ga dali,
a sorodniki bi se radi z njegovim grobom bahali.
Tako so opoldne plitvo jamo skopali,
v katero so na hitro ga dali.
Čakali so celo popoldne,
da bi kdo povedal par besed in že pripravili robec,
vendar le gledali so se kot bedaki,
saj tokrat vsem zaprlo je gobec.
Napaka bi bila, če ne bi še zapisali,
da so po zemlji na grobu vsi vneto skakali.
Složno, kot le redko se zgodi,
pod noč vsi na kozarček naposled so šli.
Praznovali niti niso zato, ker leva ni več,
temveč da utopili bi misel: “Kdo bo sledeč’?”
Ameba[uredi]
Ameba zlata, živalca mila,
s kompleksom manjvrednosti se je rodila.
Vse amebe, ki jih je srečevala,
bile so lepše, pametnejše od nje in se jih je prav bala.
Na delitev še pomisliti ni smela,
prepričana, da nobena ameba je ne bo hotela.
Po prostrani vodi je brez cilja sama blodila,
ne vedoč, kom jo bo kruta usoda vodila.
A ko nekdo že meni, da slabše ne gre,
še tisto malo, kar prej je stalo, se v hipu podre.
K naši lepi mlaki nekega vročega dne
največji medved v gozdu počasi prispe.
Se skloni nad mlako in vodo začne piti,
vase amebo posrka, saj se ubožica nima kam skriti.
Sedaj v medvedu bridko žaluje,
konec svojega bednega življenja predano pričakuje.
A glej ga zlomka, takoj ugotovi,
da se ji v tem želodcu kar lepo godi.
Toplo je in po juhi plava,
zanjo to je zabava prava.
Se amebica malo pijana od obilja počutila je čudovito,
takoj začela se deliti je bliskovito.
Še preden prišla je luna na nočno nebo,
ameb v želodcu bilo je sto krat sto.
Take revolucije zanemariti ne more nobena žival,
zato medved, popolnoma uničen, je v grmu pristal.
Ameba zlata, živalca mila,
sploh se ni bahala, da je takega orjaka z lahkoto zlomila.
Srečna bila je zaradi drugega dejstva:
okrog nje končno bila je družinica pestra.
Piščanček[uredi]
Naš sistem se izboljšuje in že tako deluje,
da pišče, še preden se izvali, o svojih pravicah lahko modruje!
Zato me ne preseneča, da naše pišče
meni, da njegova sta kurnik in vse dvorišče.
Prav kmalu tudi spozna,
da starša sta zgolj za to, da mu vse k ritki dajeta.
Pišče vsekakor ima pravico ven iz kurnika iti,
svojo žilico po raziskovanju na tak način potešiti.
Tako osveščen raje vandra naokrog,
kot pa da koklji pomagal bi od malih nog.
Tukaj koklja žalostna nič ne more narediti,
saj celo življenje nosil pišček bi strah v sebi skriti.
Malček sklicuje na pravico se do igre na vsakem nivoju,
ki bistvena je v njegovem osebnostnem razvoju.
Če torej petelin reče, naj se uči,
piščančku orosijo takoj se oči.
Tudi če po kurniku vsem igraje razbija jajčka,
potrebno ga je razumeti in mu za nagrado kupiti plišastega zajčka.
Mladiček ima pravico do hrane raznovrstne,
sem spadajo seveda tudi slaščice izvrstne.
Pišček zato na vsak šolski izlet,
vzame hrane in pijače za par let!
Če pa mu koklja vsega tega ne bi v torbo dala,
vsa sodrga s piščetom na čelu bi se zmrdovala.
Situacija nastala ni všeč ne koklji in ne petelinu,
zato prosita za pomoč sovo, ki ima gnezdo tam pri mlinu.
Sova, strokovnjak za vzgojo,
prepove jima vsako iniciativo in razkrije teorijo svojo:
“Pomenita se z njim, poskusita ga nagraditi,
pokazal bo s časom talent svoj skriti!”
V praksi pa je teorija izgledala tako,
da pišček v kljun se jima je smejal zelo!
Do kod seže meja potrpljenja, rad je testiral,
vsem živce je kvaril in pri tem vse rekorde podiral.
Res je, da kar dolgo se kopiči in nabira,
ob svojem času iznenada eksplodira.
Tako pišček splezal je gor na vrh kamina,
podelal direktno se na petelina.
Očetu se utrže, na plan pride njegova druga plat,
v hipu je na strehi in drži pišče za vrat.
Presenečen piščanček prvič leti, za trenutek obžalujoč svoje zmote,
v velikem loku čez tri sosednje plote.
Pride socialna v velikem sprevodu skupaj s predstavniki države,
koklji se utrga in teka naokoli kot brez glave.
V arestu končal je žalostni petelin še dan isti,
koklja pa nikoli več ni slovela po pameti bistri.
Piščančka pa mediji prikazujejo kot junaka in idol,
ki pravice brani ne glede na status ali spol.
Nikdar ne bi smeli v svoji pregovorni ozkosti pozabiti,
da je potrebno vse z zrnom soli posoliti!
Osel[uredi]
Že kot mladič sem spoznal, da od zibke do groba,
zapisana in zapečatena je moja usoda.
Kasneje sem dejstvo, da v bistvu sem osel,
sprejel in iz tega naredil še posel.
Opazil sem, da predvsem ljudje radi počivajo v moji senci,
da drugi lažje zaznajo nasprotje - razliko v inteligenci.
Še ena lastnost se ohranja iz roda v rod:
trmo in neomajnost prenašamo s sabo povsod.
Na našem hrbtu je Križani vstopal med množico v slavo,
saj je vedel, da nam to ne bo stopilo v glavo.
Že na prvi pogled smo skromni in nihče od nas še ni izjavil,
da kot največji med osli bi rad se predstavil.
V svojem življenju sem večkrat ovrgel poznani mit,
da osel na ledu le enkrat pade na rit.
Glede lepote: ni ga otročička,
ki bi želel plišastega si oslička!
Vse živali v gozdu bi delili lahko
na tiste, ki menijo, da sem osel, in tiste, ki to vedo.
Se pa na neki točki konča debata vsaka;
če me namesto za osla imate za bedaka!
Zahvala:
Ne najdem besed, ki bi izrazile mojo hvaležnost vsem, ki so mi pri nastanku te knjige tako požrtvovalno pomagali.