Deveta dežela (Josip Stritar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Deveta dežela (Stritar))
Skoči na: navigacija, iskanje
Deveta dežela
Josip Stritar
Besedilo se konča z »Dalje prih.«, vendar nadaljevanja ni.
Izdano: Zvon, 1878
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pismo uredniku za predgovor.[uredi]

Gospod urednik! Ali se še spominjate tistega puščavnika z Golovca, ki vam je pošiljal ‚Zono‘ za ‚Zvon‘? Ali ste si kedaj mislili: kje je Negoda? Kaj to, da se več ne oglasi? Težko; berž ko ne ste me čisto pozabili. Ko ste konci leta 1876. vabili slavno občinstvo slovensko, naj se naroča na vaš list; ko ste po stari časnikarski navadi, da bi privabili več naročnikov, kazali jim lepo versto slavnih pisateljev slovenskih, ki bodejo pisali za ‚Zvon‘ — kje je bilo tačas moje ime? In vendar sem slišal, da se moja ‚Zona‘ Zvonovim bralcem ni zdela najslabše berilo. Lahko bi se razžaljenega čutil, ko bi bil tako natanko kakor so sploh pisatelji, ne samo slovenski. Negoda ima debelo kožo, kakoršno naj bi imel vsak slovenski pisatelj, ki noče hoditi po starih, izvoženih potih; morebiti bi vam bil vendar časi še kaj poslal; saj menim, da z gradivom niste bili preobloženi. Saj poznam naše moči; kedor bi rad kaj pisal, ne zna; kedor zna, je pa prelén.

Zakaj vam torej nisem toliko časa ničesa poslal? Z doma sem bil. Nova mera, zadnje volitve, phylloxera vastatrix — slovenskega imena se ne upam zapisati — angleška politika — zdaj tudi puščavniki časnike beremo, če tudi malo bolj zastarele — 27 krajcarske prodajalnice, slovenski feuilletoni, ‚umetno vino‘, okarina, vse to skupaj mi je že presedalo, prava morska bolezen me je bila prijela: proč, proč, po svetu, kar najdalje moči! V druge kraje, med druge ljudi! Ko sem hodil po gozdu, ter iskal pripravne popotne palice, obide me čudna misel, polasti se me z vso silo, nisem se je mogel iznebiti. Ko sem še v sami srajci hodil — o srečni časi! — slišal sem v starih pripovedkah, ki so mi jih pripovedovali stara mati zapečkom čepé, toliko o čudoviti ‚deveti deželi‘. Že takrat sem tako hrepenel po tej deveti deželi! Ta misel me je vedno spremljala. Ko smo se pervič učili zemljepisja, govorili o raznih deželah, kako težko sem čakal, kedaj pride na versto deveta dežela! Prišlo jih je toliko na versto, da si nisem mogel zapomniti vseh imen, ali devete, moje devete dežele ni bilo med njimi. Kako rad bi bil vprašal našega gospoda učitelja po njej, ali nisem se upal, naš učitelj je bil strašno osoren mož. Sčasom, ko se nam je bilo čedalje več učiti, ni čudo, da nisem utegnil mnogo misliti na svojo deveto deželo; slednjič mi je ta misel čisto zaspala. Tedaj pa, kakor pravim, zbudi se mi hipoma, kakor blisk mi šine po možganih in moj sklep je bil storjen: Hajd, v deveto deželo! Če prehodim križem svet, saj imam čas, prej ne mirujem, da jo najdem, če je le na tem svetu. In zakaj bi ne bila? Take stare pripovedke niso kar tako; to so stari, obledeli spomini, vsaka ima zernce resnice v sebi. Tega sem bil preverjen; zato sem se pogumno napotil. In nisem se varal. Bil sem v deveti deželi, čudovita dežela!

Gotovo ste radovedni, gospod urednik, kje je ta dežela in kód se gre vánjo. Lahko bi vam odgovoril, da bi se ne legal: od Golovca najprej na desno, potem naravnost za nosom, potlej zopet na levo i. t. d. ali pa: vedno za solncem. To bi, kakor pravim, ne bilo neresnično, ali prejasno tudi ne. Zato vam raji naravnost rečem, brez šale: Tega vam ne morem, ne smem povedati, zakaj ne? tudi to vam morebiti razodenem o svojem času. Nekako skrivnostno govorim, kaj ne? Ali tako mora biti; to je pisateljska zvijača, kar vi, gospod urednik, brez zamere, vse premalo umete. Bralcu je treba radovednost zbujati in dražiti in napenjati, da skoraj poči, radovednost seveda, ne bralec!

Zdaj vas pa prašam: Ali bi hoteli sprejemati v svoj list moj potopis? Nič se ne bojte, ker vam ne pošljem precej vsega rokopisa, naravnost vam povem, vsega nimam še zgotovljenega. Ta misel mi je še le prišla, ko sem bral vaše, — ne zamerite — nekako čudno vabilo. Vendar ne bojte se, časa imam dovolj in vesten sem tudi še precej. Sitno res in nevarno je ‚mačka v vreči kupovati‘; vendar svetujem vam, poskúsite, ne boste se kesali. Toliko zanimljivega, čudovitega sem videl v deveti deželi, da lahko rečem: Vaši bralci niso še nič takega brali, vsaj v vašem listu ne. Samo bojim se, da mi ne bodo vsega verjeli; ravno Zvonovi bralci so strašno kritični, kakor slišim praviti; vsako besedo v vašem listu devajo na silno tenko drobno ali bi dejal, gosto rešeto. Ali to naj vas ne plaši. Todá kaj bi vas tolažil, govorimo raji o deveti deželi. Presneto ponosen bi bil stari Negoda, ko bi se mu, z vašo pomočjo, posrečilo ustvariti nov ‚genre‘ v slovenskem slovstvu! Izvirnost, izvirnost, ta je nad vse; saj jo tudi vi tako pridno povdarjate.

Torej, gospod urednik, da vas predolgo ne mudim — saj vem, da imate o začetku novega tečaja mnogo opravka in sitnosti, gotovo pa nameravate zopet iznenaditi svoje bralce s kako novo ‚glavo‘, kar se meni, zopet brez zamere, zdi čisto nepotrebno; če še tako ukrepljete in prenarejate, vsem nikedár ne ustrežete — torej: pogum! zaupajte staremu, poštenemu Negodi in začnite z deveto deželo.

Negoda.

Pervo poglavje.[uredi]

Negoda se zbudi v deveti deželi. Čudi se ljudem, ki stojé poleg njegove postelje. Čudi se, kakor se bode čudil bralec, njih jeziku, lepi slovenščini, ki se govori v deveti deželi.

Mislil sem, da se mi sanja. Na mehki postelji sem ležal, z lepo višnjevo odejo odet — tako prijetno nisem še nikoli ležal! Ljudje so stali poleg moje postelje in pošepetavali si na úho. Čudni ljudje, kakoršnih nisem še videl svoje žive dni! Petero jih je bilo: moški in ženska, pač gospodar in gospodinja; mladenič, malo mlajša deklica in potem še otrok, razločiti nisem mogel, ali deček ali deklica, tako nekako srednjega spola je bilo, kakor da bi še ne vedelo, na katero stran bi se obernilo.

Kako naj bi popisoval té ljudi! Ako rečem, da so bili vsi lepi, vsak po svoje, kakor bi si jih slikar izmislil, to je nekaj, ali ne vse. On — kakor si človek more misliti moža, gospodarja, očeta; krepak, razumen, dober; vsako posebej in zopet vse skupaj v najlepšem soglasji. Ona — tudi tako: žena, gospodinja, mati. On solnce, ona luna; on — a kaj bi iskal prilik in podob! on je bil mož, kakor bi moral biti, ona žena; oba skupaj še le popolnoma doveršen človek. Kaj naj rečem o mladeniči, o deklici? On očetova, ona materina podoba! Oblečeni so bili čisto prosto vendar tako, da bi si človek ne bil mogel misliti primernejše, rekel bi skoraj, pametnejše obleke. Mož je nosil nekako srajco, ali kako bi imenoval to obleko? skoraj kakor francozki delavci, temno-višnjevo, čez sredo prepasano, s kratkimi, širokimi rokavi; široke hlače enake barve; na nogah je imel neke sandale ali opanke. Žena je bila v dolgem krilu, ki je pod nedrijem prepasano lepe gubé delalo po životu, skoraj tako, kakor se slikajo svetnice. Mladenič in deklica sta bila skoraj enako oblečena, samo da je bila njuna obleka bolj žive barve. Gologlavi so bili vsi, in to je bilo prav; škoda pokrivati tako lepe, dolge in goste lasé, kakoršne so imeli tí ljudje.

Ko sem jih tako ogledoval, pride mi misel: Glej, Negoda, ko bi bil ti slikar! Rafael ni imel takih ‚modélov‘ pred seboj. Nič izmišljati, nič pridevati ali odjemati, nič prenarejati; vse tako kakor je. To bi bila podoba, kakoršne svet še ni videl. Naslov bi ji dal: Človeška družina. Vseh petero skupaj se je strinjalo v nepopisno lepo celoto; ravno toliko jih je moralo biti, in vsak je moral biti ravno tak; vsaka prememba bi motila blagodejno harmonijo.

Enako prijeten, očesu dobrodejen je bil pogled po sobi. Prostorna je bila in zračna, okna visoka, stene so bile krite s podobami iz poljedelskega življenja: tu se je želo, tu seno nakladalo, tam je sedel pastir z ovcami. Vse to je bilo tako prosto, kar tako na láhko narejeno, dejal bi: tako dihneno na steno. S tem se je lepo strinjalo vse hišno orodje ; soba ni bila prepolna, ne preprazna; vse je bilo tako okusno, tako snažno in vsaka stvar na svojem mestu.

Ko se človek pervič zbudi in zavé v kakem tujem kraji, bodi si kmet ali gospod, bodi si katerega koli naroda, menim da je pervo njegovo vprašanje: Kje sem? Tako sem vprašal tudi jaz, nehotoma, ne da bi se nadejal kakega odgovora. Kedó bi pač slovensko umel v tako tujem kraji! Lahko si je torej misliti moje stermenje, ko mi gospodar odgovori v najlepši slovenščini: ‚Nič se ne bojte, mirni bodite, mož, pri dobrih ljudéh ste.‘

Rekel sem, da mi je mož odgovoril v najlepši slovenščini, to je še premalo. Lepa je bila ta slovenščina, kakor se pač nikjer ne govori po slovenskih deželah; še več, reči smem, da nisem še nikoli slišal tako lepega, tako blagoglasnega jezika. ‚Lingua toscana in bocca romana‘, sluje za najlepšo govorico na svetu; mogoče, verjetno. Jaz nisem imel še priložnosti slišati toskanskega narečja iz ust Rimljana, ali še bolje pač; Rimljanke. Drugi zopet terdijo, da je španjski jezik najlepši; to se meni ne zdi. Bodi že to kakor je: nikoli ni še nobeden jezik tako ugajal mojemu ušesu, kakor slovenščina, katero je ta mož govoril, katero sem pozneje povsod slišal po tej deželi. Čudovit jezik! Tako domač in zopet tako tuj, tako mehak in zopet tako krepak! Znana mi je bila do malega vsaka beseda, a kako čudno jih izgovarjajo in naglašajo! Tu se ne pogoltujejo samoglasniki, polno se vsak glas izgovarja; lepo oglajena je vsaka beseda, nobena ne žali najobčutnejšega sluha, in vendar je jezik ohranil svojo pervotno krepkost. Kjer imamo pri nas slabe samoglasnike ali poluglasnike, govoré oni polne glasove. Poleg tega stavijo besede kakor zahteva blagoglasje, tako da njih govor silno gladko teče. Tu ní nikakega zadiranja, tu ní tistega tako zopernega ‚sekanja‘ izvirajočega iz prehudega naglašanja. Vsi stavki so tako lepo okrogli, vsak se končuje polno in krepko. Skoraj kakor petje doni njih govor in vendar ni petje; vse je tako prosto, tako neposiljeno, naravno, kakor da bi ne moglo biti drugače. Ali kaj pomaga vse to moje besedovanje in popisovanje; prave besede vendar ne najdem, da bi dopovedal, kako neizrečeno prijeten je ta jezik. Kedór ni slišal potokovega žuborenja, gozdovega šumljanja, kosovega petja, zastonj mu vse dopovedovanje!

Prijaznemu bralcu se bode čudno, morebiti celo dolgočasno zdelo to obširno besedovanje moje o stvari, katera njega malo ali čisto nič ne zanimlja. Ali pomagati mu ne morem, prositi ga moram blagega poterpljenja z mojo gostobesednostjo za sedaj in zanaprej. Vsak človek ima svoje slabosti, svoje ‚muhe‘, kako bi jih ne imel Negoda! Ena izmed glavnih slabosti mojih je ta, da imam nekako posebno, rekel bi skoraj strastno veselje do lepega, mehkega, blagoglasnega jezika. In vprašam, ali je ta moja slabost res tako smešna, otročja, kakor se zdi mnogemu izmed mojih čestitih rojakov? Ako čislamo vnanjo lepoto na človeku, kraji, na vseh stvareh, zakaj bi je ne ravno v govoru? Ali ni govor ravno najvernejši izraz, odsev notranjosti? Surov človek, surov narod naj surovo govori, zakaj bi ne bil omikan, oglajen, blagoglasen jezik pravo znamenje izobraženega, razsvetljenega, blagočutnega človeka, in [nejasno] tudi naroda? Notranja, dušna harmonija naj se kaže v lepo ubranem, harmoničnem govoru! Tako sodi Negoda samotar. —

Kakor sem se jaz čudil, ko sem slišal slovenski govor v tuji deželi, tako se je tudi čudila vsa družina, to sem jim videl z obrazov, da ta čudni tujec, ki je prišel Bog vedi od kod, govori v njihovem jeziku. Kakor pervo, tako naravno je bilo drugo vprašanje moje, katero sem postavil naravnost hišnemu gospodarju:

‚Kako se imenuje dežela, v katero sem zanesen tako po nevedoma?‘

Mož mi odgovori; ‚Deveta dežela!‘

To je torej deveta dežela! — —

Nekoliko časa smo vsi molčali.

Negoda.

Drugo poglavje.[uredi]

Kako je Negoda večerjal. Pri večerji zvé, kedó so ljudje, ki so ga bili pod streho vzeli. Kako Negoda misli in govori o otrocih in pesnikom daje dobre svete, kateri se bodo njim mnogim drugim čudni zdeli. Nekaj lepih navad v deveti deželi.

Zvečerilo se je bilo. Duri se odpró in nekdó poroči, da je večerja pripravljena. Drugi odidejo, gospodar ostane in me vpraša, ali bi se mi ljubilo kaj zavžiti. Mož namreč misli, da sem morebiti še preslab, da bi mogel kaj jesti. Motil se je: krepkega sem se čutil in lačen sem bil, kakor morebiti še nikoli. Kaj bi se sramoval? Odgovorim mu, da bi rad jedel kar imajo. Hotel mi je jéd v sobo prinesti, da bi v postelji večerjal, kakor bolnik; jaz bi bil rad z njimi za mizo sedel; radovednost mi ní dala mirú. Zdaj še le zapazim, da sem v sami srajci, in ta srajca ní bila moja; taka tančica se ní še nikoli opletala Negodovega života. Ljudje so me bili torej preoblekli, zakaj to? Domišljam se in domišljam; zdaj mi začne svitati v glavi. Boril sem se z valovi, morskimi valovi; otok mi je bil blizo, prizadeval sem si na vse kriplje, da priplavam do njega. Potem, kakor bi odrezal, nič več spomina. Drugo bodo vedeli ljudje. Moža prosim, naj mi dá prinesti mojo obleko. Odgovori mi, da ni še suha. ‚A to nič ne dé‘, pristavi, ‚ako želite vstati, tukaj imate drugo obleko, ki je za vas pripravljena‘. In podá mi jo; bila je taka, kakoršno je sam nosil, samo še nekoliko lepša, čisto nova. Ko sem dobil svoje perve hlačice, nisem jih bil tako vesel, kakor té obleke. Hitro vstanem ter smuknem v novo oblačilo. Kako je to pripravno, to ti je vendar enkrat pametna noša, kakoršna sem vedno mislil da bi morala biti, ali svet je nespameten! Ko sem bil oblečen, greva z gospodarjem po stopnicah doli. Zdaj sem videl, da sem bil v gornjem konci hiše, v sobi, katero imajo nalašč za goste, kakor so mi pozneje povedali. V prostorno vežo prideva, iz nje stopiva v ravno tako prostorno sobo. Okolo velike mize, z belim pertom pogernene je sedela družina. Mene posadé v kot za mizo, kakor za starešino. Radoveden sem bil, kaj bodemo večerjali. Ko smo bili vsi zbrani, prinese mlada ženska skledo na mizo, potem prisede sama k družini. Zdaj vstane gospodar, ki je sedel poleg mene in sklene roke. Mi vsi tako za njim. Nekoliko časa molčé stojimo, kakor zamišljeni; kaj so mislili drugi, ne vem, ali so molili, ali kaj; jaz sem dejal sam pri sebi, da je to prav lepa navada. Nato sede gospodar, mi za njim. Kaj je bilo v skledi? Mlečna kaša, prav prava mlečna kaša, ‚otročja paša‘! Zdaj sem bil še le prav prevérjen, da bivam res med pravimi Slovani. Dopovedati ne morem, kako dobro mi jo to délo, kako z veselem sem zajemal lepo rumenkasto kašo, ki se mi je tako prijazno smijala! In pa lepega, belega kruha smo prigrizovali; bil je rahel kakor ‚satovje‘; samo slovenska mati zna takega peči. Po kaši prinese mati še medú, sira in sirovega masla. Kedor ní kaj takega skupaj jedel, ne vé kaj je dobro.

Prej se je malo govorilo, zdaj pa se vname živahen pogovor. In kaj se je govorilo? O raznih poljskih delih in domačih opravilih; kaj se je danes delalo, kaj se bode jutri. Pri kmetih torej sem bil, pri pravih, prostih kmetih, ki orjejo, sejejo in žanjejo in živino redé. Čudno, čudno! Kamor je Človek pogledal, vse je bilo videti tako nekako gosposko, tako plemenito, kakor je pri nas redko kje v kaki bogati gosposki hiši. Taki so torej kmetje v deveti deželi! In kako veselo je bilo vse, kako praznične volje in vendar je bil danes, kakor sem razvidel iz pogovora, navaden delovnik. Ves dan so delali ti ljudje, ki so sedaj tako čili, tako krepki in zadovoljni, svojega življenja veseli. Če je kje, v deveti deželi je sreča doma, gotovo pa pri téh ljubeznjivih ljudeh, s katerimi sedaj tako prijetno večerjam in se pogovarjam kakor star znanec, jaz tujec iz daljne dežele onkraj prostornega morja!

Prav za prav: pogovarjal se nisem mnogo, poslušal sem bolj pa opazoval sem malega otroka, o keterem sem že prej govoril, rekoč da nisem prav vedel, ali je sinek ali hčerka. Pri večerji še le sem zvedel, da je deklica, klicali so jo: ‚Liljana‘ ali ‚Liljka‘; to bode pač žensko ime, tudi v deveti deželi. Lepa je bila kakor so samo Rafaelovi angeli lepi in pa živa, zgovorna in radovedna je bila, kakor so navadno zdravi otroci v oni srečni dobi, ko čutijo pervič, da imajo svoje ude, ročice, nožice in jeziček v svoji oblasti. Bila je zdaj tu, zdaj tam, skakala je okolo mize, rekel bi skoraj: obletavala je nas, kakor metulj. Vse vedeti in videti, vse v roko prijeti, potipati in poskušati, za vsako stvar popraševati, povsod vmes govoriti, prav ali narobe, da le govori, ker je govoriti tako prijetno! Taka je bila Liljana.

Pesniki, ki nam navdušeno opevate pomlad in njena čuda, glejte tú je pomlad! Tuje vse mlado, vse novo; tu vse klije, poganja, sili na dan; tú je gibanje, tú je življenje, tú poezija! To z ljubeznijo opazuj pesnik, in premišljuj, to ti je večna skrivnost; o tem pogledu se oživljaj, pomirjaj se sam; čisti si, boljšaj in blaži serce; očedi se terdoserčne posvetne modrosti! Resnično, resnično ti povem; Ako ne bodeš, kolikor toliko, podoben temu otroku, videl ne bodeš kraljestva prave poezije! Nikoli ni bilo velikega pesnika, pravega pesnika po milosti božji, da bi ne bil hranil v sebi na dnu serca nekaj otročjega. Življenje ni otročje! To nasprotje je vir najlepše poezije. Kedor tega ne ume, komur se to celo smešno zdi — pustimo ga, naj se veseli svoje modrosti!

Take misli so me obhajale, ko sem gledal ono ljubeznjivo dete; komur se zde čudne, otročje, naj pomisli, da sem samotar, puščavnik, ki mu ni in ne bode nikedar donela iz otročjih ust sladka beseda: oče!

Liljana me je s konca nekako čudno, plaho gledala; tuja prikazen sem ji bil. Ali otroci čudovito hitro spoznajo, kedó jih ima rad ; približajo se mu, sprijaznijo se z njim, bodi si še tako gerd; celo dolge, čeme brade se ne boje. Tako sva bila tudi z Liljko hitro velika prijatelja. Splezala mi je na kolena, zdaj mi je prestrezala jed, ki sem jo nosil v usta, zdaj mi jo podajala iz sklede. In tako sva se prav dobro imela. Oče in mati je nista svarila, kakor je pri nas navada, naj ne bode tako poredna s tujim človekom. In to je bilo meni jako po volji.

Razen družine in mene bila sta, kakor sem rekel, še dva druga, mladenič in deklica pri mizi. Kedo sta bila ta dva človeka? Sin in hči ne, to sem takoj videl; dasi sta jéla ‚govorila in sploh se védla kakor vsi drugi‘. Pozneje sem slišal, da je bil on kakor bi mi rekli hlapec in ona dekla. Ali v deveti deželi nimajo teh poniževalnih imen. Njemu so dejali ‚pomočnik‘, in njej ‚pomočnica‘. Jaz ne morem reči, kako mi je bilo to po volji.

Ko se je gospodarju zdelo, da je čas, vstane in mi vsi za njim, bilo je zopet kakor pred jedjo. Na to se poslovi vsa družina ter otide; Liljana je šla prav nerada od mene. Gospodar in jaz sva ostala sama. Vsi so nama podali roko ter voščili lahko noč. Ko so bili vsi odšli, gre gospodar ter prinese čez nekaj časa posodo zlatega vina, in vsakemu svoj kozarec.

Pri vinu v prijaznem pogovoru sva ostala do kake polunoči.

Kaj sva se pogovarjala, naj zvé bralec v prihodnjem poglavji.

Negoda.

Tretje poglavje.[uredi]

Negoda pripoveduje, kako je prišel v deveto deželo. Kako vlado imajo Develodeželjani.

Če popotnik igreši pot in pride v hišo, kjer ga ljudje prijazno sprejmó in prenočé, kako ga vse debelo gleda; plaho se otroci od strani ozirajo vanj, kakor da bi bil kaka neznana, divja zvér; vse se jim čudno zdi na njem: kako je opravljen, kako govori, kako žlico derži pri večerji. Gospodar ali gospodinja ne čaka, da se oddahne; nadleguje ga z radovednim vprašanjem: kedó je in odkod, kam gré in pokaj; vse mora vedeti, vprašanje se versti za vprašanjem. Čudno se mi je zdelo, da kaj takega nisem našel v deveti deželi. Ljudje so se vedli in govorili z menoj, kakor da bi bili stari znanci. Nadejal sem se, da me začnó izprašavati vsaj pri večerji. Zastonj sem čakal. Ljudje so imeli svoje izgovore, kakor da bi mene ne bilo med njimi. Mlada deklica se je igrala z menoj kakor se svojim strijcem ali ujcem, ki je prišel zopet enkrat svoje sorodnike obiskat.

Ko sva po večerji z gospodarjem sama pri vinu sedela, mislil sem: zdaj te pa vendar mož v klešče prime, Negoda. Ali možu se ní čisto nič mudilo. Slednjič pravim sam pri sebi: Ako si že tí tako neotesán, da ne veš, kako se je vesti s tujimi ljudmi, moram pa sam začeti. In začnem mu pripovedovati: da sem doma tam daleč, daleč, onkraj morja, od strani, kjer deveti deželi solnce zahaja. Tam je velika dežela, kateri se pravi Evropa — —

‚Tako, iz Evrope ste vi!‘ začudi se mož. Torej sem vendar pravo žilo zadel; tudi v deveti deželi je radovednost domá.

‚Vi poznate Evropo?‘

„Po imenu samo, po glasu, tam še nisem bil; Devetodeželjani ne popotujemo po svetu kakor vi; doma tičimo, zato malo vemo, kaj se po svetu godi. Čudna dežela je pač ta Evropa, ako je res taka, kakor se pri nas o njej govori.“

‚Ali se mnogo o njej govori?‘

„Ne da bi dejal; samo kader nimamo boljšega opravka, in to je redkokedaj. To so bolj otročji pogovori.“

Po daljnem izpraševanji sem zvedel, da je Devetodeželjanom Evropa nekaj takega, kakor je nam deveta dežela. V basnih, pripovedkah in pregovorih jo jemljó v misel ; vendar ne tako, kakor mi deveto deželo; za strašilo jo imajo otrokom! Čudil se je torej mož in pridno glavo majal, ko sem mu samo poveršno pravil, kako je pri nas; najhujšega mu nisem povedal, menim, da bi mi ne bil vsega verjel. Ni se torej čudil, da sem se v tako spačeni deželi naveličal življenja, da sem si želel iz nje, hrepenel po drugem svetu, kjer ne vlada nespamet, ničemurnost, laž in hudobija. Pripovedoval sem mu, kako sem iskal devete dežele križem sveta; kako sem slednjič obupal, da jo najdem kedaj; kako sem prišel do morskega brega, kjer je ravno velika ladija stala; kako sem v svojem obupu stopil v ladijo, naj me nese kamor koli, samo proč, proč, najbolje na konec sveta; kako je čez nekaj dní vstala nevihta, razrušila ladijo; kako sem v morje skočil, boril se z valovi, da dospem do otoka, ki sem ga videl pred sabo. Že sem posezal za vejo, ki je molela v morje, ko me zavest zapusti; valovi so me vergli na breg otoka, kjer so me pobrali in na svoj dom nesli usmiljeni Devetodeželjani.

Ko sem mu tako o kratkem razložil, od kod sem in kako sem prišel v deveto deželo, imel sem pravico izpraševati ga o razmerah njegove domovine. Zvedel sem najprej, da je deveta dežela precej velik otok: ali ko ga vprašam, kako se imenuje morje, katero obdaja ta otok, reče mi, da nima posebnega imena, pravijo mu samo: morje. Ali kako so prišli Slovani na ta otok? Mož mi ni vedel kàj odgovoriti. Vprašam ga, ali nimajo Devetodeželjani učenih mož, ki se pečajo sé zemljepisjem in zgodovino, kakor pri nas. To vprašanje se je možu čudno zdelo; po kratkem premiselku mi odgovori:

‚Učenih mož že imamo, prav učenih, ali se zemljepisjem, kakor vi pravite, se ne pečajo; za to ní treba mnogo učenosti. Naša dežela ni tako velika, da bi je vsak odrasli Devetodeželjan dobro ne poznal; kaj je pa še druzega, razen naše dežele na zemlji, zato se ne ménimo. Mi živimo záse, kakor da bi bili sami na svetu, zadovoljni smo s tem, kar imamo; vse drugo nas čisto nič ne skerbi. Zgodovina, to je kaj druzega; zgodovina nam kaže, kako je nekedáj bilo, in to je dobro vedeti; človeka veseli, ko vidi, kako lepo vse napreduje, kako so ljudje vedno boljši, vedno bolj pametni in pridni, to človeka izpodbuja in v dobrem uterjuje. Kar se imenitnega pri nas zgodi, zapisuje se v veliko knjigo, to je naša zgodovina; vsak Develodeželjan jo pozná, otroci se je v učilnicah učé. Toda ta zgodovina naša se začenja s časom, ko smo bili že tukaj; ali je ta dežela naše pervotno bivališče, ali smo odkod sim prišli, o tem ne govori; to vprašanje se nam zdi čisto nepotrebno; da bi si s tem glavo belili, imamo premalo časa; čas je drag, ljubi moj mož, in človeško življenje je tako kratko!‘

Na to svil nekoliko časa obá molčala. Jaz sem mislil sam pri sebi: čudni ljudje ti Devetodeželjani! Vendar kar mož govori, ni tako nespametno, kakor bi kedó mislil. Srečni ljudje! Njih zgodovina jih uči, kako se ljudje vedno boljšajo; kako se vse vedno na boljše obrača; pri nas ni takó. Vendar Negoda ní zastonj prebiral učenih preiskav slovenskih zgodovinarjev in starinarjev; kakor sitna muha mi je rojilo po glavi učeno vprašanje: odkod so ti ljudjé? Od tega moža ni bilo nič zvedeti. Začel sem torej sam ugibati in ukrepati, in da o kratkem povem, moje mnenje je to: Ko smo bili Slovani še vsi skupaj tam nekjé v srednji Aziji doma, ločilo se je nekaj ljudi, popotovali so od dežele do dežele, in po kakem naključji so bili slednjič zaneseni na ta otok. Tu so se udomačili, tu so živeli in razvijali se po svoje, brez tujega vpliva. Tukaj torej je pravo, čisto, nepopačeno Slovanstvo doma. Njih jezik nima tuje besede, od kod neki? Tu je prava slovanščina doma, tu prava, samorodna slovanska omika.

Kjer prebivajo ljudje, tam je deržava, tam je vlada. Mikalo me je najprej vedeti, kako vlado imajo Devetodeželjani. Vprašam torej moža:

‚Kako pa živite, pod cesarjem, ali kraljem, ali kako?‘

Mož mi odgovori, da me ne umé, kaj mislim; besed cesar in kralj ni še nikedár slišal. S težka sem mu razložil, kaj je cesar in kralj. Nato mi odmaje z glavo:

‚Ne, kaj takega ni pri nas; mi se sami vladamo.‘

Ljudovlado torej imajo Devetodeželjani: to je zopet slovansko!

Rad bi bil moža še dalje izpraševal, ali videl sem, da mu že oči skupaj lezejo; pogovor ga ni tako zanimal, kakor mene. Ker sem olikan Evropejec sem si mislil, da ne smem moža dalje muditi, rečem mu torej:

‚Pozno je že.‘

„Da, spat bo čas.“

Mož vzame luč ter mi posveti v mojo sobo.

Negoda.

Četerto poglavje.[uredi]

Negoda pripoveduje, kako ga veselé lepi kraji; rad bi popisal bralcu lepoto devete dežele, ali v sebi ne čuti umetniške zmožnosti. Bralec se bode čudil, da se v deveti deželi živali čisto nič ne bojé človeka.

Če mi je bilo kedaj, žal mi je zdaj, da znam tako slabo popisovati, bodi si človeka ali pa kraj. Moje oko vidi lepoto kakor jo more videti mendà samo slikarjevo oko; serce moje jo čuti, kakor jo pač čuti samo pesnikovo sercé; ali jezik moj je okoren, neukretno je moje pero ; to je: Negoda ni umetnik!

Moški svet, zlasti mladi, hrepeni navadno po ženski lepoti; to se puščavniku prav ne spodobi; dasi tudi on loči, kaj je lepo, kaj gerdo žensko telo; moje veselje so lepi kraji. Lep je z Golovca pogled, ni da bi dejal, zlasti proti gorenjski strani; ravno rodovitno polje, zeleni griči z belimi cerkvicami na verhu in zad visoke, sterme planine, to je prijetno, mnogoverstno, sladka paša človeškemu očesu. Ali človek se s časom vsega naveliča. Ko bi bil Negoda premožen človek, časa ima dovolj, popotoval bi po svetu od kraja do kraja, vstavil bi se kjer bi ga veselilo, bival bi zdaj tu, zdaj tam, dokler bi se mu ljubilo.

Veselé me divji, samotni kraji, kjer se človek čuti tako samega, kakor da bi bil edina živa stvar na zemlji. Ali tako veselje ni terpežno; ko sem bival nekoliko časa v takem kraji, začne se mi počasi zbujati hrepenenje po življenji, toži se mi po človeku! Ko zapustivši tak kraj začujem psa, ki laja, petelina, ki poje; ko zagledam skromno njivico s podertim plotom ograjeno, človeške roke sled; začne se mi nekaj gibati v serci, nekaj tako čudnega, tako prijetnega, tako nekako ‚domače‘ mi je pri serci! Tako govori puščavnik, ki mu preseda človeška družba, da se je prostovoljno ogiblje! Razmota naj si to in razume kedor more!

Todá vernimo se v deveto deželo!

Jutranje sobice mi je sijalo na posteljo, ko sem se zbudil. Hitro po konci in vèn pod milo nebo! — Tu imaš, Negoda! tu imaš pred svojimi očmi lepoto, kakoršne nisi videl nikjer in nikoli; v sanjah si jo videl morebiti, ko si duh zemeljske teže prost, stvari svoj svet po svojih željah. Tako jasno, sinje nebo, tako čist zrak, tako zelene gorice, tako rodovitno žitno polje! Šumeče vode, bistri potoki se vijó po ravnini, cvetoč vert je vsa dežela, kar najdalje seza oko; tiči se izprelatavajo in sladko gostole po drevji — vse je tako živo in tako mlado!

Kamor je človek pogledal, vse je bilo posuto s pisanimi cveticami, iz katerih so duhtele sladke dišave; čebele so veselo brenčeč rojile po njih in nad njimi so se zibali pisano krilati metulji. Gladke, bele stezice so se vile po zelenem polji med njivami, vinogradi in vertovi. Tu ni bilo za péd zemlje, da bi ne bila skerbno obdelana. Povsod po polji, po njivah in vinogradih je bilo videti ljudi na delu; njih pesmi so se lepo strinjale s tičjim petjem, ki. se je razlegalo po vsej deželi. Vasi ni bilo videti, posamezne so stale bele hiše po kakih sto korakov narazen, vse take, kakoršna je bila mojega gostoljubnega gospodarja; vsaka je bila zase in vendar ne samotna. Vsi Devetodeželjani so si bili, kakor se je videlo, sosedje, bližnji ali daljnji.

S polja krenem proti temno zelenemu gozdiču z meševitim drevjem. Ko sem hodil ob robu gozdiča, kraj šumečega potoka, priskače mlada serna iz gošče. Ko pride do mene, obstoji prijazna živalca ter me začne zvedavo ogledavati in obvohavati. Tu moram omeniti, da sem se bil oblekel v navadno devetodeželjansko obleko. Živalca je menda slutila, da nisem pravi Devetodeželjan, zato me je s konca nekako plaho gledala; ali ko je videla, da nisem hudoben človek, zvadila se je takoj z menoj in mirno je stala, ko sem jo z roko gladil po glavi, po vratu. Ko ji je bilo dovolj té prijaznosti, poskoči in skokoma je bila pri potoku, žejo si gasit. Ali ni to kakor v sanjah?

Todà še več! Nekoliko korakov pred mano je kos prepeval na nizkem drevesu. Blizo njega sem bil že, da bi ga bil lahko z roko dosegel; tič se ne gane. Ob deblu na veji zagledam gnezdo; starka je čepela v njem; radovedno sva se gledala nekaj časa; slednjič si nisem mogel kaj: z roko posežem po njej, vzamem jo iz gnezda kakor kokljo; notri je bilo petero jajček, potem jo denem zopet nazaj, da se ne izhladi zalega. On je bil umolknil za nekaj časa, ter gledal, kaj počenja ta človek: a ko je videl, da se me ní bati, začel je zopet peti.

Vse to je čudno, kaj ne, ljubi moji rojaki? Serna, divja gorska serna, ki obvohava človeka; tica ki se da mirno iz gnezda vzeti in zopet nazaj položili: to se vam zdi neverjetno, čudovito, mogoče morda samo v deveti deželi! In vendar je vse to čisto naravno; tudi pri nas bi bilo lahko tako, samo da bi človek v svoji surovosti in nespameti ne preganjal nedolžnih živali; v korist in veselje bi mu bile vse: prostora in živeža je njemu in njim poleg njega dovolj na zemlji!

Negoda.

Peto poglavje.[uredi]

Negoda se seznani z nekim voznikom. V pogovoru z njim zvé, kako se v deveti deželi z živino ravna. Svoje rojake slabo zagovarja.

Ko sem tako pohajkoval ob gozdnem robu; pridem čez nekaj časa na cesto. Cesta je bila lepo gladka, z drobnim peskom posuta in ob obeh straneh z lepim sadnim drevjem obsajena. Kam se pride neki po tej cesti? mislim si; gotovo do kake veče vasi ali do kakega mesta. To bi bilo zopet kaj novega. Ali na katero stran naj krenem? Ko tako stojim in premišljam, začujem voz, ki je derčal z leve strani proti meni. Tega bo treba počakati, voza še nisem videl v deveti deželi. Že je bil pri meni. Ker je bilo ravno tam, kjer sem stal, malo klanca, ustavi voznik svojega konja, slopi z voza in gre peš v klanec. Ko me zagleda, pozdravi me prijazno, jaz njega. Vpraša me kam? Odgovorim mu, kakor je bilo res, da sam prav ne vem, kam: da se le tako izprehajam, da sem tujec, ki mu je dežela neznana i. t. d. Vpraša me, ali hočem iti z njim ‚v vas‘; jaz odgovorim, da z veseljem. V tem pogovoru prideva na verh klanca. Konj se ustavi sam, midva sedeva na voziček, in ko sva bila gori, konj zopet sam zdirja po gladki cesti.

Zdaj še le zapazim, da mož nima vajetov; rečem mu torej:

‚Dobrega konjiča imate, da vam še vajetov ni treba.‘

Moj novi znanec me ni razumel, kaj hočem reči z besedo ‚vajeti‘. Ko sem mu razložil, kaj menim, pové mi, daje to orodje v deveti deželi čisto neznano in tudi nepotrebno; in tega me tudi precej prepriča. Konju veli, da naj zavije na desno, na levo; da naj se oberne, ustavi, potegne; in kar mu je velel, to je konj mahoma storil; in vse to z nekim posebnim veseljem, kakor da bi hotel meni pokazati, kaj zna.

Na to rečem možu:

‚Čudovito lepo ste izučili svojega konjiča, lahko se povsod ponašate z njim.‘

A on mi odgovori:

‚Kako menite, da mg bi se ponašal? To ni nič posebnega; vsi konji so pri nas taki.‘

Nato zopet jaz:

‚Zdaj se mi seveda nič čudno ne zdi, da vam pri takem konji ni treba biča.‘

Tudi besede ‚bič‘ ni razumel. Ko sem mu dopovedal, kolikor sem mogel, kakošen je bič in za kaj je, pogleda me mož debelo, rekoč:

‚Káj, pri vas živino pretepate? In zakaj?‘

To vprašanje me je spravilo nekako v zadrego; sram me je bilo povedati mu vso resnico, povem mu je torej samo pol, in pravim:

‚Pri nas živino tepó, kader noče potegniti ali teči, kakor je treba.‘

Da se pri nas živina tudi pretepa iz same sirovosti, da človek svojo jezo nad njo razlije in se tako olajša; to sem možu modro zamolčal. Kaj bi bil rekel, ako bi mu bil vse povedal? Že to mu je bilo preveč. Zopet me tako nekako po strani pogleda ter pravi:

‚Čudni ljudje! Ali je pa živina pri vas vsa drugačna, da je treba tako z njo ravnati.‘

Kar sem mu na to dejal, ni bilo lepo; človek mora zagovarjati svoje rojake, kamor pride, ne pa černiti jih in sramotiti. Ali pri tej priči mi je ušla beseda, ki ni bila na čast mojim rojakom:

‚E kaj živina! ljudje so pri nas drugačni, ljudje!‘

Nato on:

„Če tako ravnajo, kakor pravite, ljudje pri vas niso pametni, ne zamerite. Saj živinče, samo da je zdravo in dobro rejeno, rado dela kolikor more. Več pa zahtevati od njega, to ni pravično, in ne samo to, tudi nespametno je. Kedor sé svojo živaljo napačno ravna, da jo slabo hrani ali celó pretepa in muči, dela samemu sebi škodo. Tak človek je kratkoviden, slab gospodar. In če so že posamezni tako nespametni, čudim se, da jim občina, deržava tega ne brani; s tem se manjša narodno imetje. A že to je žalostno, ako se mora kaj takega prepovedovati, ako že vsakemu lastni čut ne pravi, da se tako ne sme delati. Kaj bi pa človek rekel, ako bi ga živinče suvalo, grizlo ali z rogmi drezalo? In vendar žival nima pameti kakor človek, zato bi se ji smelo že prej kaj takega izpregledati.“

Nato jaz:

‚Ali lega pa vendar ne boste tajili, prijatelj, da je nekatera žival hudobna, da ima svoje muhe; kaj z upornim ko njem začeti?‘

„Jaz še nisem videl take živali in ako je res kedaj taka, kakor, pravite, verjemite mi, mož, da je tega samo slaba odgoja gospodarjeva kriva. Iz mlade domače živali se dá vse narediti, kar človek hoče, samo da zna ravnati z njo. Živali je treba odgoje kakor človeku. Če jo je človek v svoji nespameti slabo izredil in odgojil, da mu ni pokorna in poslušna, naj se sam za uho prime. Konj gotovo ne pride uporen na svet; človek sam ga je takega naredil.“

‚A kaj storite vi, če se vam zgodi, da konj noče potegniti?‘

„Meni se to ni še zgodilo, a ko bi se mi, bilo bi to znamenje, da sem voz preobložil; odložil bi torej kolikor treba, ali pa druzega konja bi pripregel. Ali še nekaj sem hotel reči. Recimo, da ima žival res časi svoje muhe, ali jih nima človek nikoli? Pravični bodimo in poterpežljivi kakor smo sé svojimi tako tudi s tujimi slabostmi.“

‚Vi, prijatelj, stavite žival skoraj v eno versto s človekom.‘

„Ne tako, dragi mož! Dobro smo si v svesti, kaka velika razlika je med živaljo in človekom. Ali zato da je človek srečnejši, da ima vsled svoje pameti, ali recimo svojega boljšega razuma več moči nego žival, tako da mora ona njemu služiti, zato nima in ne more nikakor imeti pravice, da bi delal z njo kakor se mu ljubi. To bi bila čudna pravica! Bodimo dosledni. Po taki pravici bi smel močnejši sé slabšim delati kakor ga je volja, višji s podložnikom, gospodar s poslom, dá celó oče z otrokom! Kam pridemo s tem zakonom? Tudi ljudje nimamo vsi enoliko razuma. Celó takih nesrečnih ljudi je na svetu, pri vas mendá tudi, da nimajo skoraj nič pameti, ali pa da se jim je pamet po kaki nezgodi zmedla in skalila; ali nimajo taki nesrečni ljudje pri vas nobene pravice? Ali sme z njimi vsak početi in delati, kakor se mu zljubi? Ako je razum pravici merilo, po tem takem bi ti siromaki ne imeli nobene pravice.“

‚S takimi ljudmi imamo usmiljenje, vsaj zdaj; nekedaj je bilo pri nas res skoraj tako, kakor pravite.‘

„Usmiljenje! tako je prav! Ah zakaj pa nimate usmiljenja tudi z živaljo? Ali žival ne čuti bolečine, kakor človek?“

Odkritoserčno moram povedati, da nisem mogel možu pri tej priči odgovorili, kakor bi se bilo spodobilo, in zagovarjati svojih ljubih rojakov, kakor je bila moja dolžnost nasproti tujemu človeku. Kaj mi je bilo toraj storiti. Reči mu. vendar nisem mogel, da prav govori, da smo mi siroveži, divjaki, ker vendar vem, da smo tako visoko in globoko izobraženi, tako omikani in olikani, da se svetimo in lesketamo kakor gospoda župnika škornje v nedeljo! Storil sem, kar se navadno stori o taki priliki; pogovor sem drugam zasukal.

Negoda.

Šesto poglavje.[uredi]

Kratek čertež ustave v deveti deželi. Negoda je priča, ko župana volijo in o tej priliki vidi, da imajo tudi v deveti deželi ljudje svoje napake.

Ker mi ni hitro kaj druzega na misel prišlo, vprašam svojega znanca, ali ima kaj opravka v vasi. On mi odgovori:

‚Kaj pa da, in še prav imeniten opravek imam; danes volimo novega župana. Ker vidim da ste tujec, utegnilo bi vas zanimati, kako se pri nas župan voli. Če hočete, pojte z mano.‘

Ta ponudba mi je bila prav prijetna. Po poti ga izprašujem, kolika je njih občina in kako je urejena. Zvedel sem to: Vsa deveta dežela ima sto občin, vsaka občina po kakih slo hiš, ena nekoliko več, druga manj. Središče občini je ‚vas‘, v njej posluje, če tudi ne prebiva stalno, župan, ki se voli za leto dni. Vsej deželi središče je ‚mesto‘, mi bi dejali glavno mesto, kjer ima svoj sedež deželna vlada. V mestu se zbira vsako leto enkrat vseh sto županov, ki so torej poslanci ali zastopniki posameznih občin. Ta ‚zbor‘ voli vsako leto ‚glavarja‘, kateri zveršuje postave in naredbe, ki jih je ukrenil zbor. Na strani glavarju je poseben ‚odbor‘ katerega isto tako zbor vsako leto izvoli iz svoje srede. Kar je glavar za vso deželo, to je vsak župan v svoji občini. Ta ustava, kakor se vidi ni kedó vé kako umetna, nič posebnega: todá tega tudi potreba ni, poglavitno je, ne kaka je posoda, temuč kaj je v posodi.

Iz tega je razvidno, da je župan v deveti deželi imenitna oseba, tolikanj bolj me je zanimala njegova volitev, ki se je imela danes veršiti.

Pripeljeva se v vas. Velik prostor na štiri vogle; ob straneh lepe prijazne hiše, ene velikosti vendar ne popolnoma enake; ob hišah spredaj košato drevje v versti, tako da je bilo prijetno izprehajališče med drevjem in hišami. Sredi prostora lepa, košata lipa, ki je kaj oblastno razprostirala svoje mogočne veje in oder je bil napravljen v njeni senci. To je bila vas. Okolo odra je bilo zbranih mnogo mož in vedno jih je še prihajalo. Pred neko hišo se ustaviva; moj znanec izpreže, izroči konja in voz človeku, ki je stal pred hišo; potem se napotiva proti zbirališču, kjer se je imel župan voliti.

Možje so se pogovarjali med seboj: tu pa tam je kateri roko podal mojemu tovarišu in tudi mene so prijazno pozdravljali. Jaz sem ogledoval može, vsak se mi je vreden videl, da bi ga izvolili za župana, tako možati, tako častiti so se mi zdeli vsi.

Čez nekaj časa potihne šum; na oder stopi mož z lepo sivo brado in dolgimi lasmi, take si mislim stare očake v svetem pismu. Vse je bilo tiho kakor v cerkvi, vse je oči obračalo v moža na odru. S krepkim, donečim glasom izpregovori:

‚Možje! Danes je leto, ko ste me izvolili za svojega župana, danes je konec mojega županovanja. Prizadeval sem si vestno in pravično opravljati svojo častno službo. Ako sem pa vendar kedaj kaj pregrešil v svoji človeški slabosti, sodite me, možje. Kedor izmed vas mi ima kaj očitati, naj se oglasi, stopi naj na oder ter razloži čestitemu zboru, česa me dolži. Možje zato postavljeni bodo sodili.‘

Nato umolkne in se ozira po nmožici. Star mož pomoli roko. Župan mu migne, da naj stopi na oder. To se zgodi. Starček ogovori množico:

‚Možje! Jaz sem mendá najstarji med vami, ako meni kedo, da je on, naj se oglasi. Vendar je še bistro moje oko. Prozorno sem opazoval službovanje tega moža, in reči moram slovesno pred vami, da v njem nisem našel krivice. Ker se nihče izmed vas ni oglasil, predlagam, možje, da naj občinski zbor izreče našemu dosedanjemu županu svojo zadovoljnost; in v znamenje tega mu podajem slovesno pred vsem občinskim zborom svojo roko.‘ To starček stori in ves zbor enoglasno priterdi njegovemu nasvetu. Nato starček odstopi in župan pride zopet na oder ter tako začne:

‚Zadnja moja dolžnost in oblast, možje, je ta, da vodim volitev svojega naslednika, novega župana. Prašam vas torej, možje, po stari navadi: Kedo izmed vas oglaša za častno županovo službo?‘

Trije možje pomolé svoje roke. Župan migne najmlajšemu med njimi, da naj stopi na oder. Mož nastopi ter ogovori občinstvo:

‚Možje! Jaz, ki stojim tú očitno pred vami, ponujam se vam za župana. Obljubljam vam, da hočem zvesto izpolnjevati svoje dolžnosti. Izvolite me, ako se vam vidim vreden té česti.‘

Po tem kratkem ogovoru stopi malo na stran, da se umakne županu, ki stopi na njegovo mesto in tako govori:

‚Možje, kedor izmed vas ima kaj očitati možu, ki je ravnokar govoril, naj se oglasi!‘

Res pomoli nekedó roko: župan ga pokliče na oder. Mož nastopi in govori tako:

‚Jaz sam sem bil priča, ko se je mož, ki se nam je pervi ponujal za župana, nekedaj obregnil nad svojim starim očetom. Oče ga je prašal ko je nekaj delal: Zakaj pa tako ? On je nespodobno zavernil očeta: Kaj vas to skerbi! Naj reče, ako more, da ni to res! — Ker je to tako, možje, pravim jaz, da ta mož ne more biti za župana.‘ Nato vpraša pervosednik obdolženca, kaj more na to odgovoriti. Mož reče: ‚Tako je!‘ Potem se mirno pridruži množici.

Zdaj pride drugi na versto. Njemu se je enako godilo. V kratkem govoru se je priporočal zboru za župana. A tudi na njem se je madež našel. Vstal je mož, ki je govoril tako: ‚Možje! Ta mož je moj sosed. Nekedaj sem ga prosil, naj mi konja posodi, ker je bil moj nekaj obolel. Odgovoril mi je, da ne more, ker ga sam potrebuje. Potreboval ga je res, ali njegovo delo je lahko čakalo, meni se je mudilo; škodo sem imel zaradi njega. Ta mož ne more biti naš župan.‘

Tudi on je bil zaveržen.

Tretji še le je bil za vrednega spoznan in enoglasno izvoljen za župana.

Prejšnji župan mu seže v roko, v znamenje, da mu izroča županovo čast in oblast. Novi župan se zahvali zboru, potem ga razpusti.

Tako se župan voli v deveti deželi. Ta volitev mi je dala priliko prepričati se, da tudi v deveti deželi ne bivajo sami čisti angeli. To mi je, da naravnost povem, nekako olajšalo staro evropsko serce.

Negoda.

Sedmo poglavje[uredi]

Iz tega poglavja bralec zvé, kako so vasi v deveti deželi. Negoda se razgovarja sè svojim znancem o smertni kazni.

Po volitvi so se možje počasi razšli, nekaj se jih je izprehajalo in pogovarjalo po drevoredih pred hišami, drugi so se razkropili po raznih poslopjih. Jaz sem se še vedno deržal svojega prijaznega znanca. Zdaj sem imel še le pravo priliko ogledati si vas; moj tovariš mi je razlagal, kar me je mikalo.

‚Kaj je ona hiša tam pred nama, ki se nekako posebno odlikuje med drugimi?‘ vprašam moža.

„To je županija,“ odgovori mi, „v njej ima župan svojo pisarno in tudi svoje stanovanje, ako hoče. V njej so vsa prostorja, kar jih potrebuje županstvo. Na levi strani od županije sloji knjižnica.“

Osmo poglavje.[uredi]

Negoda se seznani z vaškim učiteljem; daljše besedovanje njegovo o današnjem gledišči; njegova misel, kako naj bi si Slovenci ustanovili narodno gledišče.

Ker nisem hotel svojega tovariša motiti v pogovoru, napotim se sam ogledavat razne občinske zavode in naprave, katere mi je bil naštel; v tej priljudni deželi ti ni treba vodnika. Kamor sem prišel, bil sem prijazno in uljudno sprejet; vse se mi je radovoljno razkazalo in razložilo. Videl sem mnogo zanimivega, mnogo novega; vse se mi zdelo tako umno in pametno osnovano in urejeno, kakor si človek le misliti in želeti móre. Mikalo bi me vse povedati, kar sem videl in slikal; ali to pripovedovanje bi bilo pervič preobširno, drugič se je pa tudi bali, da bi vseh mojih poslušalcev vse ne zanimalo. Zato hočem za zdaj drugo na stran pustiti in govoriti samo o dveh zavodih, katera mene samega in gotovo tudi večino poslušalcev mojih najbolj mikata. Bilo je že precej na večer, ko krenem proti učilnici. V veži mi pride prijazna deklica naproti; vprašam jo, kje je gospod učitelj. Odgovori mi, da naj grem čez dvorišče na vert, tam ga najdem.

To je bil velik vert. Na eni strani sem videl razno drevje, sadno in gozdno, mlado in odraslo: na drugi njivice in gredice z vsakoverstnim žitom in različnimi rastlinami, vse lepo urejeno. Na eni izmed teli gredic zagledam moža, ki je pripognen nekaj presajal. Ko mu pridem bliže, spne se po konci ter me zagleda. Pozdraviva se prijazno. Mož se mi je zdel prav tak, kakoršen se nam opisuje gospod Mirodolski. Hitro vsa se sprijaznila. Rečem nm, da sem tujec iz daljne dežele, da bi rad ogledal učilnico. ‚Polovico je vidite tukaj,‘ odgovori mi ter pokaže z roko po vertu. ‚Tu se uči naša mladina kmetijstva, vertnarslva in gozdnarstva. Ljubezen do narave, veselje za delo vcepljamo skerbno v mlada serca. Ta prostor je za igre in razne telesne vaje. Nato me pelje v samo poslopje. Razkaže mi sobe — sami visoki, svetli, zračni prostori: vsak otrok ima svoj posebni sedež, velikosti njegovi primeren, z vsemi potrebnimi pripravami. Po stenah visé lepe, podučne podobe. Z veseljem sem ogledoval lepe zbirke raznih drobnih živali, zlasti onih, katere so posebno koristne ali škodljive kmetovanju, potem kmetijskega in rokodelskega orodja za vajo mladini.

Govorila sva o podučevanji. Razen navadnih predmetov, koterih se mladina v ljudskih šolah uči in se bode vedno učila, ker so neizogibno potrebna podloga vsej omiki, potem gospodarstva za dečke in gospodinjstva za dekleta, imenoval mi je moj novi prijatelj še predmet, ki je, dasi po moji misli silno potreben, neznan v naših šolah. Tu se namreč učé dečki in dekleta — kako bi pač rekel? — recimo: življenja; kake dolžnosti in pravice ima človek do človeka, v občini, v deržavi; kako se mu je vesti v raznih razmerah in slučajih, katere nanaša človeško življenje; po naše bi se dejalo: otroci v deveti deželi se uče ‚praktične morale‘.

Ko vsa bila vse ogledala, vpraša me moj znanec, kaj mislim početi na večer. Rekel sem mu, da sam še ne vem, kaj.

‚Ako vam drago, in ako ne veste boljšega, ostanite pri nas. Zvečer pojdeva v gledišče; nocoj se bode igralo, ker je pri nas danes poseben praznik.‘

To vabilo mi je bilo jako po volji. Naravnost povem, da me mordà nobena stvar ni tako mikala kakor gledišče v tej čudni vasi. Silno radoveden sem bil, kaj se bode igralo in kako. Tu pa moram še poprej omeniti, da imam jaz svoje posebne misli o gledišči in njegovi nalogi. To je vse prav in lepo, kar se uče, a je umetnost sama sebi namen; ona ima svoje iz njenega bitja izvirajoče zakone, njih se je najprej deržati umetniku, zoper nje ne sme nikjer in nikedar grešiti. Ali to je tako rekoč samo vnanja oblika, posoda. V tej posodi pa more biti in zakaj bi tudi ne bila? vsebina taka, da človeka boljša in povzdiguje, da mu serce meči in blaži, da mu, po znanem izreku, ‚strasti čisti‘. To velja sosebno o dramatiki. Lepa gledišna igra zlasti tragedija, taka, kakoršno si jaz mislim, ima v sebi moč in krepost, da blagodejno pretresne in očisti človeško serce kakor nevihta z bliskom in gromom ozračje. Če je mogoče s človeškimi pomočki poboljšati človeka, pripraviti ga, ko je zašel, na pravo pot, odpreti mu oči, da vidi svoje zmote in napake, otajati mu oterplo serce, da začnó v njem zopet zbujati se, kaliti in poganjati mehki, blagi čuti, ljubezen, usmiljenje do bližnjega, do svoje rodovine — če je, pravim, to mogoče, zdi se mi, da more to najprej lepa igra. Ko bi hotel jaz izpreoberniti zapravljivca, ki v slabi tovarišiji zanemarja ženo in otroke, kaj bi storil? Spisal bi igro iz življenja, naslikal bi živimi barvami njega samega, pokazal bi mu, kako, ko se on dobro ima pri vinu, žaluje in koperni doma uboga žena z otroci, ki so prave sirote — bolje jim, ko bi ne imeli očeta! — če ga ta pogled ne presune, pretresne, izpreoberne, potem je on divja zver, ne človek; in divje zveri ne izpreoberneš, straši jo, kolikor hočeš, z večnim peklenskim ognjem! — —

Gledišče, kakor si ga jaz mislim, bodi pravo odgojevališče, kjer se v živih podobah kaže, kakošno je življenje in kakošno ima biti. Gledišče bi imelo biti pravo svetišče, kamor zahaja človek po dnevnem trudu in hrupu, kakor v božji hrani, na pravo dušno pojedino, kjer se mu izstradana duša slastno pogosti in napoji z blagimi čuti, plemenitimi mislimi, svetimi resnicami. In kako je v resnici dandanašnji naše gledišče? Jaz ne morem doumeti, kako je mogoče, da deržava, ki se, mnogokrat po nepotrebnem, vtika in vriva v vse nase razmere in zadeve, ki nam tako rekoč pogledava v lonce na ognjišči — kako je mogoče, da ta povsod pričujoča, vse vidna in vsevedna deržava, terpi, da je gledišče, kakoršno je, prava visoka šola popačevanja! Kaj je še, da bi se v naših glediščh, kamor zahajajo žene in otroci, ne smelo govoriti? Kaj je tako nespodobnega, tako nesramnega, da bi se ne smelo v njih očitno, pred vsem svetom kazati? In po tem takem se še čudite in tožite, da je mladina, zlasti po večih mestih, tako strašno surova, izprijena in popačena! Bežite mi, licemérci, ki nočete videti, kar vidi vsak pošten človek!

Česar sem pri nas zastonj iskal po mestih, to sem našel v deveti deželi v preposti vasi. Videl sem tu igro kakoršna mi je bila že dolgo pred očmi. In take so, kakor mi je rekel moj prijatelj, vse, katere se tu igrajo. To je bilo življenje, to so bile resnice, vse zdravo, pošteno, plemenito, lepo! Tu ni, kakor pri nas, da biva dvojna poštenost, pravica in resnica; druga v življenji, druga na odru. Tu se ne smeši v gledišči, kar je sveto v življenji; tu se ne poveličuje lahkoživstvo, izprijenost, prešestovanje in vse napake.

Kakor igrokaz sam, tako mi je ugajalo tudi igranje. Tu se je vse tako prosto, naravno, resnično gibalo in govorilo; vse je bilo tako, kakor si človek misli, da mora biti. In kako malo priprav potrebujejo ti igralci in gledišnega orodja! V vsaki sobi, v vsakem skednji, tudi pod milim nebom se lahko igra taka igra in poslušalec ne bode ničesar pogrešal, na samo dejanje bo pazil.

Ko sem po večerji pri svojem novem znancu v postelji ležal, nisem mogel dolgo časa zaspati. Po glavi so mi rojile misli, zakaj bi ne bilo tudi pri nas tako. Kaj ko bi si mi Slovenci tako nekako poskušali ustvariti si narodno gledišče! Jaz si mislim to stvar tako: Začnimo z malim: ne tako kakor smo začeli. Najprej nam je treba se vé da iger; ne mnogo ali dobrih. Pustimo za zdaj visoke tragedije — neslanih burk nam tako ni treba ne zdaj ne pozneje — pišimo igre iz navadnega življenja, da bodo vsakemu prostemu človeku umevne; zdrave naj bodo in jedernate, polne krepkega čuta, ki séza v serce; prosto dejanje, malo oseb, da ne bode treba dragih priprav; tudi posamezni prizori so dobri. Potem naj se zbere nekoliko mladih ljudi, ki imajo potrebne zmožnosti, posebno pa pravo, čisto navdušenje. Najpripravniši se mi zdé za to dijaki, še ženskih bi ne bilo potreba; mladi moški prav lahko prevzemo ženske uloge; ti se pridno vadijo in urijo v svojih prostih urah in o počitnicah hodijo od mesta do mesta od terga do terga sé svojim malim a izbranim ‚repertoirom‘. Povsod bi bili dobro sprejeti. Tako bi se gledišče v narodu ukoreninilo. To bi bil začetek, vse drugo bi bilo potem lahko. Otročje, morebiti celo smešno se vam to zdi? Pa poskusite drugače! Perva poskušnja se ni dobro obnesla. Ali hočemo zdaj vse pustiti? Jaz sem prepričan; ko bi se našlo nekoliko takih mladih ljudi, kakoršne imam v mislih; ko bi se našlo nekoliko takih iger v roke — in zakaj bi to ne bilo mogoče, kaj ni res pri nas človeka, da bi nam kaj takega spisal? — prepričan sem, pravim, da bi bil to dober začetek, krepka podloga veličastnemu poslopju, katerega hočemo sezidati slovenski Taliji.

Negoda.