Deseti brat (Fran Nedeljko)

Deseti brat Fran Nedeljko

Izdano:	1884/1887
Viri:	Narodne pripovedke za mladino, [dLib dLib]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bilo je v starih časih, ko je smrt večkrat še vidno hodila po svetu, da je imel vbog kovač devet sinov. Ko se mu narodi deseti, ne more nikjer dobiti botre. Ker ga že več dni imajo nekrščenega doma, reče kovač svoji ženi: »Dasiravno je najino dete deseti brat in zaradi tega ne more dobiti kuma, ne sme vender brez krsta ostati. Ponesem ga tedaj sam h krstu.«

Žalosten gre proti cerkvi. Med potoma ga sreča velika, suha žena, ki ga vpraša, zakaj je tako pobit. »Kaj bi ne bil,« odvrne siromak, »ker ne morem svojemu desetemu sinu dobiti botre.« — Smrt, ker ta je bila sloka žena, reče: »Če hočeš mene vzeti, grem ti rada — a vedi, jaz sem smrt!« Kovač je zadovoljen, gresta tedaj v cerkev, kjer dete krste. Smrt mu naznani, da to dete ne bo imelo nikdar stalnega življenja, kakor noben deseti brat ne; naj bi ga torej dal v šole, učit se zdravništva.

Minilo je dosti let in deseti brat je postal zdravnik. Ko je začel sam zdraviti, sreča nekdaj zvečer v mraku smrt, ki se mu naznani za njegovo botro in ga zaprosi, naj jo nese v bližnje mesto. Sama se pre (neki) jako boji psov, ki imajo dvoje oči;^[1] ti jo namreč vidijo ter jo lajaje ovadijo; če pa jo on nese, je psi ne vidijo.

Za nošnjo obečala mu je posebno dolgo življenje. Ko jo je nesel proti onej hiši, kjer so imeli bolnika, tulili so vsi psi. A ko je stopil v hišo, umrl je takoj bolnik, ki je že tri dni umiral — mladi zdravnik pa je šel prepaden domu nazaj. Predno sta se s smrtjo ločila, mu še reče: »Ker sem ti botra, bom tvojim očem vselej vidljiva. Za dar pa ti dam, da boš spoznal vsakega bolnika, kteri bo še za ozdravljenje. Kjer me vgledaš pri bolnikovem znožju stati, le zdravi, če pa bom pri zglavju, le odidi.«

V kratkem je bil deseti brat glasovit zdravnik. Poznali so ga kmalu po vsej deželi in le najvišjo gospodo je vračil ali zdravil. Kjer je videl smrt pri nogah, ozdravil je gotovo, kjer je pa stala pri glavi, ondi se niti lotiti ni hotel in tako mu ni nobena vračitva spodletela. Čez nekaj let je zdravnik s celo obiteljo silno obogatel.

Zbolel pa je stari kralj tiste dežele. Hitro pošljejo po učenega zdravnika. Kralj mu silno bogato plačo obeta, če ga le še tokrat zvrači — ali kaj — smrt stala je pri kraljevi glavi. — Vračnik hodi več časa zamišljen po sobi, slednjič pa zmisli zvijačo, s katero bi vkanil božjo deklo. Tiho zapove služabnikom, posteljo jako hitro obrniti tako, da je smrt nakrat stala pri kraljevih nogah. Zdravnik pa reče: »Lehko vas ozdravim, še danes boste okrevali.«

Smrt nevoljna odide. Ko pride deseti brat od kralja, prime ga njegova botra, ki ga je pred vrati čakala, za roko in ga pelje seboj. Po dolgej poti prišla sta v čuden vrt, v katerem ni bilo ne drevja ne trave. Bile so grede, na kojih so gorele sveče, vse različne dolgosti. Tu reče smrt desetemu bratu: »Glej, tu so sveče ljudi, ki kažejo dolgost njihovega življenja. Ta-le dolga sveča je bila tvoja, a ona, ki pogašuje, bila je kralja, ki si ga ti ozdravil proti moji volji. Sedaj vama moram zamenjati sveči, ti dobiš kraljevo, on tvojo!«

Ni se dala nikakor preprositi; toliko še mu je dala časa, da je na zemlji vredil svoje zadeve, zatem pa ga je tihoma vzela za vselej.

Od tistih dob pa se smrt ni več človeškim očem prikazala, ampak hodi še dandanes nevidljiva med nami.

Opombe

1. Za {{subst:pg|druge}} oči imajo tiste bele lise nad pesjim okom.