Danica (Vitomir Feodor Jelenc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Danica (Vitomir F. Jelenc))
Jump to navigation Jump to search
Danica
Vitomir Feodor Jelenc
Izdano: Slovenski narod 19. 11. 1904, (37/265), 1–2
Viri: dLib 265
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Danica je flegmatično sedela na divanu. Mehanično je prevračala liste v knjigi, ki jo je držala v naročju. Polne prsi so se dvigale, zdaj in zdaj se je stresla, kakor bi jo prešinjala neznana moč. Takrat so ta ji prsi še bujneje dvigale, nemirno se je premikala sem in tja in si z rokami zažmela mokre oči.

Čakala je svojega ljubčka. Izza temnih spuščenih gardin so se ukradli posamni žarki in obsvetljevali sobo. Spodaj na ulicah pa je vršalo mimo življenje, hrupno in divje se je razlegalo po ulicah hripavo kri­čanje. Žarki so se poigravali po palmovih vejicah, ki so stale v veliki posodi v vogalu sobe.

Danica pa je še vedno sedela na divanu, bila je jako razburjena; ob vsakem koraku, ki ga je zunaj sesula, se je malo dvignila in napeto poslušala. Skozi rdeče ustne pa se ji je izvil kratek vzklik: »Zdaj gre!«

Ko se je pa razgubil odmev korakov, je zopet sedla nazaj. Trepetala je po vsem telesu. Kri ji je silila v lica, ki so že bila rožnordeča, roke je pritiskala na srce, ki ji je utripalo jako, kakor bi hotelo razbiti svoje tesne okove in planiti tja ven v življenje z novo močjo polno slasti, veselja.

Pred njo se je odpiralo novo življenje.

Kakor nepregledna stepa odkrila se je pred njo tajna življenja. Pred dnem je bila še bila otrok, polna svetih misli in hrepenenj, in kar naenkrat je zagledala pred seboj ono nizkost in podlost ...

Dolgo je premišljevala o vsem, a misliti ni mogla, ni ji bilo moči priti do zaključka. In še zgolj radovednost jo je gnala vedno naprej ...

Vstopila se je pred ogledalo in je — kar prejele nikdar — opisovala nemirno dviganje prsi ...

Polaščala se je je opojna slast ... Kakor pijana se je ozirala naokoli in se tresla ...

Pred par dnevi je sedel poleg nje njen ljubček Zarnik. Prijel jo je okoli pasa in ji dolgo, dolgo pripovedoval.

Ona se ga je vedno tesneje privijala, pritiskala ga k sebi, poljubovala ga močno ... Tiho ji je govoril, a njej se je zdelo, da ji govori sto glasov, ki ji odkrivajo tajno življenje ... In vedno tesneje se ga je oklepala. Zdelo se ji je, da jo prešinjajo njegove besede kakor iskre ... Svoje velike oči je upirala izbuljeno vanj in trepetala pred njim; zastudila se ji je spočetka toliko proslavljanja lepota življenja, ki ji sedaj ni bilo drugega ko blato. Ali čimdalje je Zaruik govoril, vedno bolj se je vznemirjala.

Ustrašila se je pota, ki se je naenkrat pred njo razvil v nedogledno ravan, polno močvirja in blata. Neizmeren strah jo je prešini, ko je pomislila, da mora po tej poti naprej. Oklenila se je tesno Zamika, da bi jo on čuval, vodil ...

On pa je govoril nadalje ...

Spoznala je v tolike laži zavito resnico. Zakaj ji ni mati povedala vse te resnice prej?

Naenkrat se je vzbudila v njej prej neznana slast Novo življenje je zazrla pred seboj, zagledala, začutila je pred sabo nekaj takega, kar do sedaj še ni nikdar občutila. In čim dalje je premišljala, vedno bolj je hrepenela, drhtela.

Z vso dušo je zahrepenela hoditi po novi poti ... Kaj je bilo krivo nakratni premembi ...

Misterije življenja ji je zakrivala dolga laž ...

***

Danica je bila stara šestnajst let. Njen oče je bil uradnik; mati ji je pa pred par leti umrla. Oče je bil večino dneva v pisarni, tako da je bila Danica skoro vedno sama doma, kjer se je shajala a svojim ljubčkom Zarnikom, železničnim uradnikom.

Ko sta sedela skupaj, sta se vedno pogovarjala o najnavadnejih stvareh. Ali naenkrat se je Zarnik zdrsnil in začel govoriti ... Ko jo je prvikrat zagledal, obudilo se je v njem koprnenje po njej ... Prva njegova misel je bila, uni­čiti njeno veselo življenje, obuditi ji v duši dvome.

Ko je zadnji dan sedel poleg nje, ko je občutil njene strastne objeme in poljube, čutil njeno drhtenje, je vedel, da je dosegel svoj namen.

A končati ni hotela Danica ...

Brzo se je poslovil od nje in odšel ...

Danica ni spala nič ponosi, nemirno se je premetavala po postelji. Večkrat je zaklela: Milo! Milo! Zdelo se ji je, da čuti njegov dih, da se je objemljejo njegove roke ... da jo poljublja ...

Vstala je in šla k oknu; vročo glavo je naslonila na šipo in zrla v temno noč ...

Podnevi je nemirno hodila okoli in komaj pričakovala ure, ki je ob nji običajno Zarnik dospel. A danes ga ni bilo nenavadno dolgo.

Vedno bolj in bolj je hrepenela po njem, kakor onemogla se je vlegla na divan, roke je položila ob prsi, ki so se ji vedno strastneje dvigale ... in njene mokre oči so plašno krožile po sobi ... Hruom na ulici ji je savdajal vedno večje hlepenje. Tresla se je po vsem životu, kakor obstreljena zver. Za hip se je burno švignila, a skoro zopet omahnila nazaj.

Pred dušo pa so se ji porajali prizori, ki so bili dosedaj zanjo neznani ...

Hotela je živeti, hotela opravi­čiti zamujeno ... Zatisnila je oči, a po sobi je zašumelo kakor bučen vihar ... Hitro je vstala in začela plakati ...

Kako mirno je bilo dosedaj njeno življenje, živela je brez vsake slasti, brez črnih hrepenenj. Hotela je moliti ... pokleknila je pred sliko Madone nad svojo posteljo ... Madoni se je pa zatemnil obraz ... Danica ni mogla niti besede spraviti iz grla ... Le nekaj blaznemu hropenju podobnega ji je prihajalo iz grla. Vzela je Madono raz steno in jo zakrila. Bila je malo potolažena, ko ni videla več onih mrkih pogledov. Nekaj časa je zopet hodila po sobi ... Postalo jo je strah ... Sončni žarki so pogaševali ... Dvignila je gardine. Bleda luč je zasijala v sobo; zopet je naglo zagrnila gardine. Bala se je luči.

Jelo jo je dušiti v grlu. Hitro je odprla okno in lahen vetriČ je zavel v sobo, ki se je poigraval z belimi cvetovi velike akacije, ki je stala na dvorišču in razpenjala svoje veje gori do Daničinega okna. Zopet jo je jelo dušiti ... divje si je odpela bluzo ... Izza bogatih čipk so se ji dvigale burno prsi, kakor valovi na morju ...

Drhtela je po vsem telesu in se opotekala kot pijana po sobi ...

Divja strast se je je polaščevala. Premagala bi vse ovire in zapreke, drvela bi naprej, dokler ne bi izmučena in onemogla padla na tla ...

Klela je tvojo mladost, kakor blazna se udarjala po prsih ...

V tem se začuje trkanje ... Divje zavpije Danica: »Naprej!«

Počasi in smehljaje vstopi v sobo Zarnik.

Kakor blazna plane nanj Danica, objema, poljubuje ga, da se je komaj obrani.

Iz ust pa ji prihropejo zamolkli glasovi.

»Tvoja sem! Tu sem; tu me imaš!«

Zarnik jo dvigne in položi na divan.

Tihi vetrič je zavel, belo cvetje se je trumoma raz akacijo usipalo na tla, ljudje so pa Limomt hodili po njem in ga teptali.

Danica pa hodi sedaj po mestu, počasnih korakov; oči ji le včasih divje zableste, sicer pa zro topo tja v dan ... Le včasih se nenadno zgane ... a potem gre mirno svojo pot naprej ...