Košček sira

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Brenk Kristina: Košček sira)
Jump to navigation Jump to search
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Košček sira
Košček sira
Kristina Brenk
Spisano: 1971
Izdano: Založba Mladinska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


NAŠ DEDEK

Naš dedek nikoli ni imel čas, da bi nam povedal kakšno povestico. Otroci smo si jih morali sami izmišljati. Kadarkoli pomislim nanj, ga vidim, kako sedi za podolgovato staro delovno mizo. Vidim njegove suhe, žilave, razbrazdane roke, ki se premikajo varno in počasi. Dedek nikoli ni bil brez dela, zmeraj se je z nečim ukvarjal, če ni tolkel s kladivcem, je rezljal, če ni strugal, je pa barval. Delal je nove lesene okvire za stare podobe na steklu in znal je izrezljati leseno roko in novo glavo za polomljen kipec. Včasih je po nekaj dni olepševal križpotno znamenje, ki so mu vetrovi, deževje in sneg in sončna pripeka izprali barve. S trdimi prsti je varno držal čopič in ga urno pomakal v lonček z barvo. Pordečil je obledel šipkov cvet, da se ti je vzradostilo srce. Na dedkovo mizo so ljudje iz naše doline zmeraj znova prinašali polomljene kipce, stare križe, bolščeče angelske obrazke. Dedkova miza je bila podobna čarovni pokrajini, v kateri so trdi, molčeči predmeti spregovorili, oživljali, rasli, se spreminjali. Kot bi stvari veselo vstajale od mrtvih.

Dedek pa je negibno sedel za mizo, le njegove roke so neumorno hitele. Zmerja so vedele, kam morajo seči. Včasih je dvignil glavo in me pegavo pogledal izpod vegastega klobuka. Rada sem tiho stala ob njem in še rajši bi mu pomagala. A moje roke so bile trde in nespretne, rdeča barva je kanila s čopiča na tla in z nožičkom za rezljanje sem se urezala. Dedek mi je naredil velikega lesenega konja, na katerem so se gugali tudi sosedovi otroci, dokler ga nismo polomili. Škoda, če ne bi ga še danes imeli za spomin.

RJAVKO

Rjavko je bil naš pes. Njegov kožuh je bil take barve, kot bi mu ga polili z belo kavo, gledal pa te je tako zvesto in prijazno, da si ga moral imeti rad. Rjavko je imel tudi prijateljico, sosedovo belo mačko. V naši hiši je polovila vse miši, zato pa je smela posrebati tudi z Rjavkove skodelice, če ji je kaj dišalo. Rjavko je jedel vse, kar mu je naša mama skuhala. Pomlaskal je tudi belo kavo, iz cikorije skuhano, posladkano, če sem mu jo nalila v oškrbljeno posodico. Nikoli ni lajal na otroke, ki so prihajali k nam. Kot prijazen gospodar je hodil okrog vsakega posebej, prijazno mahal z repom in dobro vedel, da so vsi moji prijatelji. Rjavko je šel z nami tudi na pot pod dolgim kamnitim mostom. Moral si hoditi sklonjen v temi, če ne bi ti rekli, da si strahopetec. Jaz sem šla samo enkrat in Rjavko me je spremljal. Nekega jutra pa Rjavka ni bilo pred vrati. Ni pritekel, da bi mi obliznil lice in potem poslušal, kako ga karam. Rjavka ni bilo od nikoder. Ostala sem sama kot drugi otroci. Vsi smo že skoraj pozabili na Rjavka, minili so že meseci, ko je nekega jesenskega popoldneva tenko popraskalo na hišna vrata. Rjavko. Klano in bolno so me gledale preplašene oči. Pomigal je z repom, a si ni upal stopiti prek praga. Saj je vedel, kako je umazan. Umila sem ga na potoku, potem se je napil mleka iz svoje skodelice in nato tiho legel k hišnim vratom, kot da se nič ni zgodilo.

ZAJČKI

Teta Mina je redila zajčke. Živeli so v velikih zabojih, ki so imeli na sprednji strani mreže namesto vrat. To so bili zajčji hlevčki. Zajčki so jedli rdeče korenje, pili so svežo vodo iz plitvih skodelic, včasih pa jim je natrosila mlade zelene detelje. Zmeraj sem se bala, če ni vmes kakšna štiriperesna deteljica. Štiriperesne deteljice prinašajo srečo. Kam pa pridemo, če bi nam zajčki pojedli srečo? Tetini zajčki so si nabrusili dolge zobke ob trdnem korenju, pomulili deteljico in se napili čiste vode. Potem so zaspali. ˝Zajčki spe z odprtimi očmi,˝je trdila teta. Toda jaz nikoli nisem videla, da bi zajčki spali z odprtimi očmi, čeprav sem prenekateri večer stala ob hlevčkih in čakala, da bi videla, kako bodo zaspali. Najlepši so bili beli zajčki. Imeli so čisto rdeče oči. Svetile so se jim v belem kožuščku kot majhne rdeče lučke. Kako rada bi tudi jaz imela zajčke. Vsaj dva rjava zajčka, če že ne morem imeti belih. Dedek bi jima naredil leseno hišico in v hišici bi zajčka srečno živela. Spomladi bi spustila moja zajčka na njivo sveže detelje, da bi se do sitega napasla. Sedela bi ob njivi in rekli bi mi: zajčja pastirica. Zakaj pa ne, saj sem si zmerja želela, da bi smela na pašo z vaškimi otroki, pa me nikoli niso pustili. ˝Saj je v hiši dovolj dela za pridne roke,˝je menila moja mama. Prav je imela. Najbrž je vedela, da sem se bala krav. Na paši bi pa le rada pekla krompir in jabolka.

MATI LIPA

Mati lipa raste blizu naše hiše. Tako stara je že, da nihče ne ve, kdaj in kdo jo je zasadil. Pred sto in sto leti. Lipino deblo je obilno in otroške nožice dolgo tekajo okoli njega, preden ga obtečejo. V lipinem deblu prav pri tleh pa zija temna duplina. Moja mama mi je povedala, da so v starih časih k lipi metali žareče bakle. V zgodnjih predzimskih jutrih so jih odvrgli ljudje, ki so s hribom prihajali v dolinsko cerkev. In v živo lipino deblo se je zajedala boleča, žgoča rana. Črna odprtina se mi je zdela kot odprto žrelo, kot ozek, preozek vhod v neznano deželo. Še pomisliti nisem smela, da bi skozi ožgano odprtino zlezla v lipino deblo, kot so vsak dan lezli sosedovi fantje. ˝Saj ni nič posebnega,˝so mi zagotavljali. ˝Zlezeš v lipo, pa spet prilezeš ven. Vsi smo že bili v lipi nič kolikokrat. Vsi si upamo, le ti si ne upaš. Strahopetna si. . .˝ V mesecu maju, ko vzcveto šmarnice, je mati lipa razprla na tisoče zlatikastih cvetov. Vas v dolini je zadišala po lipovem čaju. Odzvonilo je poldan. Nikogar ni bilo pod lipo, le čebele so šumele po cvetju. Počasi, kot v mučnih sanjah sem šla od doma, ob potoku navzgor proti ozkemu, pogoltnemu žrelu v lipi. Ležem ob deblu na topla tla, pokrita z dišečo preprogo odpadlega cvetja in počasi lezem z glavo naprej. Lezem miže v neznansko temo zatohlih vonjav po vlagi in plesni. Ne bojim se. Ne bojim se. Ne bojim se. V temi poskušam vstati in miže stegujem skrčene pesti nad glavo. Ko pa jih počasi razprem, se mi mrzli prsti zapletejo v srhko pajčevino. Stopim na prste, a v lase se mi zatakne živa, nemirna, splašena, prhutajoča roka. . . Netopir. . . Okamnela od napora in neznanskega, zadušnega strahu sem zlezla iz lipinega molka. "Vse bo dobro, vse bo dobro," sem rekla na glas. Zmagala sem. Stara mati lipa v naši vasi vzcveti vsako spomlad. Vznemirjene pomladne sape mrščijo njeno mlado listje in vdano raznašajo mile cvetne vonjave prek rodne doline.

ZAJTRK ZA KOSCE

Tiste poletne dni, ko so kosili travnike za našo vasjo, sem živela v nemirnih skrbeh. Bala sem se dne, ko bodo kosili naš travnik, saj bom morala nesti koscem zajtrk. Koliko noči se mi sanjalo, da žalostna in nemirna iščem stezo prek lesene brvi do senožeti. Poklicali so me zgodaj zjutraj. Bosa in neprespana sem trdo prijela za ročaj košarice z zajtrkom in odšla. Sram me je bilo in nikomur nisem upala povedati, da ne vem, kateri travnik je naš. Čeprav smo imeli vsako leto isti travnik v najemu, se mi je zdelo, da se je sleherno leto preselil drugam na širnem vesolju samih drug drugemu podobnih travnikov za našo vasjo. To vesolje je živelo med veliko vode z leseno brvjo in med gozdom tam doli, kjer je vzhajalo mlado sonce v poletnih jutrih košnih dni. Stara lesena brv, razpeta čez široko letno vodo, je bila moj kažipot in rešilni razpoznavni znak. Ko sem zagledala brv, sem vedela, da me bodo od nekje poklicali lačni kosci. ˝Pridi, tukaj smo,˝so vpili kosci. Pokazali so mi gnezdo in v njem drobceno rjavkasto pisana jajčeca matere prepelice. Obljubili so mi, da bodo gnezdece položili nazaj med ostre suličice pograbljene senožeti. Po pokošeni še rosni travi sem zlahka našla pot domov, kot bo prepelica mati srečna našla svoje gnezdo.

KOŠČEK SIRA

Ko sem bila majhna, je dišal sir mnogo slastneje, kot pa diši dandanašnji. Toda pri nas nikoli nismo kupovali sira, ker je bil predrag. Kupovali smo sladkor, zmeraj ga je bilo premalo, kupovali smo cikorijo, sol, poper, kdaj pa kdaj tudi stekleničko olja za solato. Sir sem prvič poskusila na cesti ob mlinu, kjer se je v veliki, temni votlini vrtelo veliko črno kolo. Kolo se je sukalo počasi, sunkovito. Ječalo je in vzdihovalo kot izmučena ranjena žival, ki ji ni rešitve. Ker pa je bila ob mlinu tudi žaga, so ob cesti zmeraj ležali visoki kupi omamljenih drevesnih debel. Veselo so dišali po smrekovini, da si brž pozabil na vzdihujoče, trpeče kolo. Na okleščenem, dišečem deblu je sedel starček - berač. Njegova dolga brada je bila prav tako bleščeče bela kot smrekovo deblo brez rjavega lubja. Zasopla sem pritekla mimo hropečega mlinskega kolesa in trdno držala vozel bele rute, v katero mi je mama zavila še topel hlebec kruha za teto na hribu. ˝Pred kom pa bežiš, dekletce?˝

Ustavila me je beseda dekletce, tako krhka in nenavadna, še nikoli je nisem slišala.

"Saj ne bežim," sem rekla. "Le zmeraj stečem mimo hudega kolesa."

"Aha," je kimal v brado. "Mimo hudega kolesa." "Si že kdaj jedla sir?" je vprašal.

"Nisem."

"Sedi semkaj, ne boj se, nisem hud in tudi kolo ti ne bo nič hudega naredilo."

Vzel je iz beraške torbe zavoj, drhte odvijal papir in pokazal se je zajeten kos dišečega sira z velikim luknjami. Molče sva sedela in jedla dišeči sir ter lomila kruh od gorkega hlebca.

KDO IMA SREČNO ROKO?

Naša botra Lenka je ob dolgi beli steni pred svojo hišo postavila lesena stojala in nanja cvetlične lonce. V vsakega je posadila rožo-pelargonijo. Zjutraj so navsezgodaj prvi sončni žarki posijali na belo steno in pogreli pelargonije:temno rdeče, svetlo rdeče, bele. Veliki, okrogli cvetovi so srečni žareli med temno zelenimi listi, ki so močno dišali po neznanih zdravilih, če si jih pomencal med prsti. ˝Nihče nima tako srečne roke za rože, kot jo ima botra Lenka,˝so govorili po vasi. Tudi jaz bi rada imela srečno roko za rože. Ko je botra Lenka spomladi obrezovala pelargonije in metala po tleh slabikave vejice, sem jih hvaležno pobirala. Potem sem skrbno izbrala tiste mladike, ki so že hranile življenje v sebi, jih nesla domov in posadila v pločevinaste lončnice starih vojaških konzerv. Nestrpno sem čakala, da se bodo tudi pred našo hišo razcveteli široko okrogli, rdeče sijoči cvetovi mladih pelargonij. "Kako bodo gledali ljudje, ki hodijo mimo naše hiše: Rekli bodo: še nekdo jev vasi, ki ima srečno roko za rože." Vsako jutro in sleherni večer sem potrpežljivo in nestrpno hkrati zalivala krmežljave sadike in čakala, kdaj bodo čudežno vzcvetele. Mimo je šla pomlad, odšlo je poletje, a moje pelargonije niso vzcvetele.

"Ne bodi žalostna," je rekla mama. "Na to stran hiše le redko sije sonce, Na osojnih strani ti rože nikoli ne bodo kaj prida cvetele. Saj imaš tudi ti srečno roko, a le če ti bodo rože rasle na pravi, na prisojni strani. Vsi imamo srečne roke!"