Bolnik (Amerikanski Slovenec)
| Bolnik |
| |||||||||||||
Dozdevalo se mu je — mislim namreč pravnika Ludovika Pivca — da še nikdar ni mislil tako lahko, tako izrazito in tako jasno kakor danes. Ob enem so se mu misli čudovito hitro menjavale. Sploh pa je bil zadnje dni že ves nekako izpremenjen in prerojen.
Poprej je ležal navadno nem in zlovoljen v postelji, razmišljajoč o svoji bolezni. Uro za uro so ga navdajale iste mučne misli, in če se jih je tudi hotel otresti, so se vendar spet šiloma navalile nanj, ali pa so se mu potihoma, plazeče ukradle v srce, v dušo. A vse te misli so se vrtele in se sredotočile le okrog njegove bolezni. Sedaj je upal, da ozdravi — saj se čuti boljšega in krepkejšega. A takoj v prihodnjem trenutku je še spet dvomil o tem ter se spet zbal, da vendarle podleže tej plazeči bolezni, da ga, vendarle ugonobi ta votli, suhi kašelj.
A vznemirjale in razburjale so te misli vedno ....
No, danes je izdatno mirnejši. In tudi dokaj boljšega se čuti danes.
Prsi se mu dvigajo prosteje, laže.
Še poti se še vedno tako grozno. A zunaj je vročina, in on je še tako slab. Naravno torej, da se poti.
A navzlic temu še lahko ozdravi.
Začel je gojiti nove upe. Upal je živo in trdno kakor le malokdaj poprej v svojem življenju .... No, je pač interesanten pajav v človeškem življenju, da upamo tedaj najtrdneje, ko ima naše upanje najmanj istinite podlage ....
Ne, umrl še ne bode! In če bi ga res podrla ta bolezen, sedaj še gotovo ni tako blizu trenutek, ko zamahne neizprosna smrt svojo koso ter prereže mlado življenje, ga pokosi v mladostnem cvetu ....
Take misli so mu rojile po glavi vse predpoldne.
Okrog poldneva je prišel zdravnik.
Zdravnik si je bil vedno enak.
Kakor bi še stal pred posteljo, tako živo ga vidi, njegov dobri in vendar vedno tako resni obraz, obrobljen s kratkimi črnimi, ob koncu že osivelimi brki; njegove velike temne oči, ki tako naporno presunljivo zro v bolnika, iz katerih pa vendar nihče ne more, brati svoje usode, ker ostanejo vedno enako mirne, nekako neme.
Čuti, kako se mu njegova koščena, topla roka oklepa zapestja. Tiho prislužkuje udarcem žile ....
Nagiblje se k prsim bolnikovim. Uho pritiska k nagemu potnemu telesu.
Navadno priporoča mir. Stari gospodinji, gospe Kolarjevi zabičava, naj daje bolniku vedno zdravil.
Danes opoldne se je mudil dalj časa kakor navadno.
Bolnik je pričakoval kake odločne izjave.
A obraz zdravnikov je bil resen in miren kakor navadno: ko mu je pri odhodu zabičaval običajno naročilo:
»Ležite mirno in ne vznemirjajte se.« —
V sosednji sobi sta zdravnik in gospa Kolarjeva delj časa govorila. A menila sta se tiho. Zidovi in vrata so dušili zvoke — in bolnik ni mogel ničesar umeti.
»Nemara se menita o meni .... Mogoče, da je zdravnik spoznal preokret k boljšemu, a meni tega ni povedal, da bi me razburjal ...«
Čez nekaj časa je prinesla gospodinja, majhna priletna starka dobrovoljnega obraza in prijaznih sočutnih oči, tople juhe in kuhanih češpelj.
Stoje ob postelji, je držala bolniku krožnik. Ta je zajel nekoliko žlic, potem pa je položil glavo spet na blazinico ter del s slabim glasom: »Ne bom več!«
»Od včeraj popoldne še niste nič zaužili.«
»Ne gre mi v slast .... A dajte mi sladkorne vode — žeja me.«
»Tukaj!«
Popil je nekoliko. —
»Gospa Kolar — gospa!«
»Česa želite?«
Bolnik je nekoliko pomolčal. Potem pa je dejal tiho, nekako proseče:
»Ko bi mi hoteli preskrbeti malo vina.«
»Vina? Škoduje vam ... Ko bi mi bili povedali poprej, bi bila poprašala zdravnika.«
»Dajte, dajte poskrbite! — Tako rad bi pil!«
Gospodinja je zdihnila; napol zaprla rjavkaste oči ter se zamislila.
»No, prinesem ga,« se je odločila čez nekaj časa.
S pomilovalnim pogledom je pogledala na bolnika.
Tega vroče, paleče oči pa so se vpirale naravnost v njo. Njuni pogledi so se srečali. Gospodinja je takoj obrnila svoj pogled zopet v stran. Zamrmrala je nekaj nerazumnega.
Ludovik je zapazil zadrego in vznemirjenost starkino.
»Kaj ji le je? .... Vznemirja se; moj pogled jo je spravil v zadrego. — Gotovo ta vznemirjenost se tiče mene.«
Za hip je umolknil.
»Nemara ji je vendarle zdravnik povedal kaj odločnega. Poprašal bi jo ....«
»Mirno ležite!« je pretrgala starka njegove misli.
Polagoma se je obrnila. Drsaje z velikimi papučami po belih tleh je stopala iz sobe. Pri vratih se je za hip postala ter se okrenila. A ko je videla, da zre bolnik za njo, je takoj odprla vrata ter menila tiho in bolj sama zase kakor k bolniku: »Vino kmalu prinesem.«
Zaprla so se vrata za njo.
Bolnik je vpiral suhi žareči pogled za odišlo starko v belkastosiva vrata .... v rumeno kljuko.
»Kako čudna je danes .... Nemara ....«
Suh, krčevit kašelj se ga je polotil ter mu pretrgal tok misli in domnevanj.
Postelja je pod kašljajočim bolnikom trepetala in nalahno škripala.
Polagoma se je kašelj polegel, ponehal.
Mladenič se je umiril.
Roke — bile so suhe, koščene, žile pa so modro prosevale skozi belo kožo, je sklenil na upadlih prsih. Čudno, poprej so ga tako bolele! Brž ko je nekoliko časa sedel ali če je hitreje stopal, ali ako se je kaj uznemiril, malce razburil, ga je takoj začelo pikati, bosti in rezati v njih. A sedaj so tako lahke, da jih niti ne čuti. — No, čas je da ozdravi. Dovolj dolgo že boleha — tako nekako leto dni že bode skoro. Da sedaj je druga polovica junija v začetku avgusta meseca preteklega leta pa se je prehladil.
No, tako igraje, tako slučajno, tako na povsem nekak način si je nakopal bolezen.
Kakor navadno je ležal nekega popoldne v mehki travi pod staro hruško nedaleč od rodne kočice.
Sanjaril je, sanjaril o mestu, drugovih, o modrih očeh, o zlatih kodrih sanjaril o tem in onem. Spominjal se je nekdanjih dni, slikal si prihodnje življenje.
Povsem se je vdajal podobam žive domišljije ter zabijal vsega okrog sebe.
Čas pa je potekal. Dan se je nagibal k večeru.
Vse je postalo tiho, mirno. Vso okolico je objemal neki mističen ovoj, ki jo je delal tako veličastno, tako čudovito praznično, kakor bi bil ves svet veliko svetišče, v katerem moli vsa priroda, vesoljno stvarstvo, vse človeštvo, časteč ono veliko bitje, ki nevidno plava po tem svetišču ter ga napolnjuje s svojo velikostjo s svojim veličastvom ....
In ta mehki, mistični ovoj je legal tudi v dušo mladega dijaka, napolnjeval mu je z nekim sladkim, toplim čutom dovzetno srce.
In sanjaril je in sanjaril.
Pivca je začelo hladiti, zebsti, tresti.
Prebudil se je iz mehkih sanjarij.
Iztegnil se je, potipal z roko okrog sebe.
Trava je bila hladna, vlažna, rosna. Rosna je bila tudi njegova tanka letinska obleka.
Od tedaj pa je bolehal.
Ko je prišel prihodnje šolsko leto v mesto nazaj in si je tukaj z napornim poučevanjem moral služiti vsakdanji kruh se bolezen seveda ni ustaviia, in zdravje se mu v prašnatan mestnem zraku ni izboljšalo ampak shujšalo.
A sedaj nemara vendarle ozdravi saj se čuti boljšega, lažjega, prostejšega.
Toda kaj mu pomaga, če vedno le razmišljuje o bolezni. To ga le utruja muči.
Gotovo je zanimiveje, kaj da je hotela reči poprej gospodinja, zakaj da je bila tako čudna, vznemirjena.
»Nemara je zdravnik kaj naročil, ji povedal kaj odločnega glede mene. Nemara ji je dal nove upe. Toda če bi bilo ravno nasprotno. No je li res nemogoče, da kmalu ugasne njegovega mladega življenja slabo brleča luč?«
Ugasne!
Kako mirno je razmišljal o tej besedici! In kako velika, kako težka kako usodepolna je vendar ta beseda.
Toda pil bi, pil! Tako močno ga žeja, grlo mu je suho, usta vroča. Sladkorna voda pa je povsem brez pravega okusa — in tako hitro se pogreje v tej neznosni vročini.
Ko bi bila vsaj pomlad! Prijetneje bi se ležalo.
A v tej vročini!
In tudi zunaj je ravno taka soparica — je pomišljal ter vpiral oči na uro na steni — na belkasto njeno ploščo iz sevreškega porcelana, na fino izvedena, majhna kazalca, ki so tako leno, tako neizrečno in nestrpno počasi krožila določeno jim pot. — Zunaj je ozračje mirno, in razpaljen je ves vzduh od solčnih pramenov. Na visoko vzbokanem vijoličastem, nekamo zabrisanem in radi gorečega vzduha nejasnem oboku nebesnem visi solnce, podobno veliki razbeljeni plošči, ter se tako polagoma, tako nekako previdno in oprezno pomika po neizkončnem vsemiru, kakor bi se balo, da se prekucne, če se popelje nekoliko hitreje, da se strmoglavi v belkastosivo globino, če se za četrtico premakne iz svojega velikovečnega tira.
Vrata so se hitro odprla in v sobo je stopila gospodinja.
Na lesenem krožniku je prinesla v majhni steklenici rujnega vina. Postavila je steklenico na mizo ter primeknila k njej ono z vode, ki je običajno stala na mizi.
»Ali vam ga naj pomešam z vodo?«
Bolnik je malce preudarjal.
»Ne — bolje bode, da popijem čisto.«
Hotel se je dvigniti. Ali bil je preslab.
»Čakajte, podprem vas.«
»Hvala!« je mrmral mladenič.
Z eno roko mu je podpirala starka glavo in ramena, z drugo pa mu je pomagala nagibati čašo.
Popil je dva, tri požirke.
»Dovolj! — Hvala! Ne gre mi v slast.«
»Ne?!«
Gospa ga je polagoma spet spustila na blazino.
»Veste gospod Pivec, vročina je prevelika. Človeku nič ne diši, nič ne prija — vse je izmučeno, kakor ožgano. Kako se siplje skozi okno vročina v sobo! — Spustim nekoliko rolete. Kaj, vam je ljubo?«
»Da, spustite! Solnce sije tako vroče, žgoče .... Ne, popolnoma jih ne spuščajte — tako do sredine okna. Tako!«
»Tako torej. Sedaj pa ležite mirno! — Če bi kaj potrebovali, pokličite me ali pa pozvonite! Jaz sem v sosednji sobici. Neko delo imam.«
Bolnik se je ozrl v njo. Zapazil je, da ga zopet motri z onim vprašajočim, skoro prestrašenim, nekako bolestnim pogledom, ki ga je ujel poprej, ko mu je prinesla juho in češplje.
»Dobro .... dobro,« je mrmral kakor sam zase.
Starka je šla. —
Tiho je bilo v sobici. Nekoliko temačno je bilo v njej. Le malo solnčnih žarkov je sijalo pod napol spuščenimi roleti v sobo. Na tleh pred oknom so črtali ozko, podolgovato zlatorumeno progo.
Ker tlemi in oknom pa so plavali v razsvetljenem vzduhu prašni atomi, valeč se kaotično semintja. Zaznamovali so širino in dolgost solnčnega pasu.
Kako čudno — solnčni žarki nam kažejo nešteto mikroskopnih atomov tam, kjer sicer ne vidimo ničesar. Oj kako čisti kako jasni so solnčni žarki!
»Solnce božje« — je govoril sam pri sebi — »ti neizmerno, ti večno ti neumljivo, ti načistejše o, ko bi človek bil tako čist, kakor si ti, tako brez najmanjše pege. Ko bi bil tako blag, kakor si ti, da bi vedno le ogreval one, s katerimi pride v dotiko; da bi jih le vedno blažil, vedno blažil, vedno dvigal njih pogled in njih mišljenje v višine, kakor se dvigajo pogledi vesoljnega človeštva za tvojim zlatim sojem v jasne višave!«
»O solnce nebeško, ko bi bil človek, obdarovan z umom in mogočnim duhom, vedno tako zvest samemu sebi, kokor si si zvesto ti! Ko bi ne izgrešil nikdar svoje poti, se ne odaljil nikdar iz mej, ki mu jih stavijo večni zakoni.«
»Hej, Litka, dete moje pusti psa!«
Nežen ženski glas je zazvenel z dvorišča ter zmotil bolnika v razmotrivanju.
Zaslišal se je zvonek otročji smeh in mrčanje psa.
»Mama!«
»Sem pojdi, Litka! Pes te ugrizne.«
Zopet otročji smeh - vesel zvonek, brezskrben.
Tako se je nemara smejal tudi on nekdaj. A temu je davno …. vrlo davno.
»Gospa Podgornik — ne res, kaka vročina! Človek skoro niti dihati ne more.«
To j« bil tretji glas. Bil je oster, visok, nekako nesimpatičen, jezičen.
»Soseda gospa Meyer. Kako zopet kriči,« je sam sebi pripomnil bolnik pri teh zvokih.
»Ta glas me dela tako nervoznega ....«
»Res, gospa Meyer, vroče, vroče. Raz me kar teko potne srage.«
»Morala bi iti izven doma; nekaj bi morala nakupiti. In gospe Negrijevi bi morala vrniti poset — v nedeljo je bila pri meni. A v taki vročini se človeku res ne ljubi zavijati se v ozko obleko in letati po mestu.«
»Proti večeru bode ugodnejše.«
»Da, da, — A da ne pozabim: Ste li popoldne že govorili z gospo Kolarjevo?«
»Ne! Je li kaj novega?«
»Da! — A govoriva tiše, da bolni dijak ne sliši, okno je odprto. Zdravnik je naznanil gospe, da je bolnik pri koncu. Par dni še nemara preživi, potem pa ...«
»A res? Kdo bi si mislil!«
»Hitro je šlo — kaj?«
»Res tako mlad je še.«
»Mlad. In vendar bode moral umreti!«
Ludovik ni več poslušal.
Mehanično se je prijel z obema rokama za prsi, kakor bi se hotel prepričati, je li res že izgorel v njih življenja zubelj. Potem pa si je potegnil s tanko, skoro prozorno roko čez vroči obraz. Čutil je kako je upadel, da je le še kost in koža.
Ravnotako mehanično je položil roko spet na odejo. Voščena belina prozorne, poteče se kože je v čudnem kontrastu odsevala od rdeče boje odejne.
Fosforično se lesketajoče oči ležeče globoko v jamicah, so naporno nekako kakor v ekstazi zrle v rdečerumeno cvetko na stropu.
A bolnik je bil miren, tako nenaravno miren in pokojen. Moral se je sam sebi čuditi, kako je pri tej grozni vesti mogel ostati tako miren in mrzel.
»Umreti toraj moram! Umreti — to je, ločiti se od vsega, kar mi je bilo do sedaj ljubo in drago — od prijateljev, znancev …… od matere.
Začel je misliti na preteklost.
Pogrezal je svojo dušo v spomine ha minulo mladost, na rodne kraje, na domače ljudi, na staro, drago ljubljeno mater.
Mati, mati!
Kako mu vztrepetava duša v mrzli boli pri spominu na njo! Kako težko bode zadela starko ta izguba. Saj je on njeno edino upanje, edino veselje njeno. Njega se oklepa zapuščena, osamela vdova z vsemi silami svoje duše, z vso vročo strostjo materinega srca. A hipoma jo bode kakor grom z jasnega neba pretresla grozna vest: Tvoj sin, tvoj edinec je mrtev! — Ne bode stala ob njegovi postelji v zadnjih, težkih trenutkih. Ne bode mu plakaje zatisnila ugasnih oči. Ne bode mu prekrižala mrzlega čela, ko zaspi dolg večen sen, kakor ga je križala nekdaj za mladih dni vsak večer, ko je legal spat.
Najbrže ga niti več videla ne bode, najbrže ga pokopljejo, preden ona izve o njegovi smrti.
Vroča ljubezen do stare mamice je z visokim žarom vzplamtela v srcu bolnikovem.
Gledal jo je v duhu — majhno ženico izmučenega, a prijaznega obraza in rjavih oči, ki so stokrat tako prijazno in ljubeznivo zrle vanj. Nikdar več ne bode potapljal svojih pogledov v te mile oči — nikdar več. Mogočno domotožje se mu je začelo zbujati v srcu. Naenkrat se mu je dozdevalo neizrečno mučno, spavati v vse veke v tuji zemlji, med tujimi ljudmi, na tujem pokopališču. Nihče mu se zasadi na gomilo cvetek. Trava požene na njej zimzelen jo prepreže in iz tal vznikne nemara rdečebojni mak, edini kras zapuščenih grobov pozabljenih umrlih.
Oj, na domačem pokopališču,kjer spi večni sen rodni oča; kjer spe sosedi in znanci, bi se počivalo laže, prijetneje.
In polagoma se mu je začelo v duši vzbujati neko čustvo, ki se je z vso silo protivilo smrti in ločitvi.
Res ni lahko, vse zapustiti, ločiti se kar mirno vdano od sveta od življenja.
»Toda — to je le egoizem v človeku« — je modroval sam pri sebi, da bi se potolažil ter se ubranil nemira. ki se mu je vsesaval v srce. — »Iz egoizma se boji človek smrti. Ve namreč, da neha biti — neha za svet, za ljudi. Saj nas vendar ljudje ko nas nimajo več pred očmi, takoj pozabijo, le mamico izvzamem, drugi pa me vsi pozabijo. Človek misli, misli le na samega sebe, ker je človek velik le v svojem egoizmu. In ta egoizem nas spremlja v življenju in še v smrti, in on je vzrok, da nas misel, da se povsem izgubimo, navdaja z bojaznijo, z neko mrzlo, notranjo grozo.«
Da, težko je, ločiti se od življenja!
Ljudje često tako čudno sodijo o življenju, o svetu, o človeštvu.
Dokler so zdravi in krepki, jim življenje ni vredno niti piškavega oreha. Ko pa bi morali zapustiti ta svet, o tedaj pa se ga oklepajo z vsemi močmi! Protivijo se sami misli, da je v kratkem vsemu konec, da skoro pade temni zastor ter zatre oder, na katerem so igrali kratko tragikomedijo svojega življenja.
Bližina smrti nekako posvečuje življenje, mu daje do tedaj neznan in nepoznan svit, ga ožarja z neko tajno, mistično gloriolo. Bližina smrti nas spet spravi s svetom in človeštvom. Bližajoča se smrt nam izruje iz srca ves gnev, ki smo ga morebiti gojili proti svetu, proti življenju in človeštvu.
In kakor v potrdilo tem svojim mislim, se je spomnil bolnik kolega Marina.
Kak misantrop je bil nekdaj, kak zaničevavec vsega pozitivnega, poosebljena negacija vsega dobrega v življenju.
Nalašč si je pojil dušo bolj in bolj s sovraštvom do sveta in človeštva, ki mu je dalo baje veliko krivico, ker ga je pustilo v revščini in bedi ter se ni mnogo menilo zanj.
Vdal se je pijanstvu, da bi zabijal vsaj za hipe to krivico, in svoj gnev do človeštva je pogrezal v nezavest pijanosti.
»Ne pij vedno,« so ga svarili drugi; »ti si piješ smrt!«
»Da, to hočem,« je odgovarjal cinično in resignirano. »Življenje hočem zapiti — ni vredno ne smotra ne vzorov, ki bi se pehal in mučil zanje .... Le pijem .... Lete …. Lete!
In sedaj res boleha ... A pije še vedno.
Pred štirimi dnevi pa je obiskal bolnega Pivca.
Proti večeru je prišel. Videlo se mu je, da so ga že precej obsedli vinski duhovi.
In sedeč na pletenem stolu, ki je škripal pod njim, je razlagal bolniku, da je on tudi nevarno bolan na pljučih in da mu je zdravnik prepovedal piti, sicer ni več upati zdravja.
»A piti moram,« je poudarjal ter s kalnimi, rdečimi očmi zrl v bolnika »piti moram; v pijanosti vsaj zabijam, da moram skoro umreti. Glej mlad sem še in veliko bi še lahko storil za narod in človeštvo A vendar bom moral umreti, tako mlad umreti.
In življenje je tako lepo …. tako lepo!«
Žalobno je govoril zadnje besede. Glavo je povesil na mizo. In zaplakal je glasno in gorko kakor malo dete — ker bo moral mlad umreti in zapustiti to lepo življenje, ko bi še vendar lahko veliko koristil narodu in človeštvu!
A tega se je spomnil šele sedaj. Šele v bolezni je spoznal, da je življenje vendarle lepo. Poprej je pil, da bi zapil življenje, a sedaj je plakal za njim.
Bolnik je razmišljal, kako se je tudi njemu poprej svet dozdeval malenkosten ničvreden. Življenje mu je bilo le peza. A sedaj bi si spet rad nabremenil to.
Toda sedaj je prepozno ….. prepozno!
Čas je potekal.
Zunaj je zahajalo solnce. Izpod napol spuščenih rolet so začeli izginjati solnčni žarki. Solnčina luč je ugašala.
Bolnik je zapazil, da se zlati prameni poizgubljajo drug za drugim tiho polagoma, nekamo tajno.
Solnce se poslavlja je pomislil. In novi čuti so mu budili v hitro utripajočem srcu.
Kakor solnce zvečer zapade na obzoru, zemljo pa obvije črnokrila noč s temnim, življenju sovražnim ovojem, tako je s človekom. Tudi človek izgine prej ali slej s pozorišča svojega delovanja, življenje njegovo ugasne, kakor ugasne zvečer solnčni soj. Potem pa pride temna noč smrti in uničenja.
A kakor prižge mogočna roka onega velikega bitja, ki je v začetku stvarstva razžarilo nad svetovi solnčno oblo, vsako jutro to vekovečno luč spet v novem krasu na obzoru našega vidika ter stre črna krila mrzki noči: tako tudi duha človeškega, ki ga je razžaril in z vseobsežno tvorilo močjo obdaril isti veliki umetnik, nemara ne pusti v tmini večne noči, ampak ga dvigne morda v jasne višave k novemu življenju, k novemu delovanju.
»O, da bi izšel tudi moj duh iz uničevalne smrti črne noči jasen in svetal kakor solnce, žareč in čist, kakšni so zlati prameni solnčni!« — je zdihoval hrepeneče in koprneče.
Mračilo se je.
Polagoma se je soba polnila s tmino. Bolj in bolj se je pogostil vzduh, kakor bi lezli iz nemih sten nočni duhovi ter se spajali v ozki sobici v tesnem objemu, ali kakor bi se zidovi sami zgrinjali nad bolnikom polagoma, tiho, na lahno se nagibajoč bolj in bolj nad posteljo preteč, da se v prihodnjem trenutku sesujejo nanj.
Bolniku pa je legalo nekaj neizrečno težkega, mučnega, nekaj ledeno mrzlega na vroče prsi, na glasno utripajoče srce.
Ta tmina ga je strašila, ti nevidni nočni duhovi, plavajoči nad njim in okrog njega, so mu bili neprijetni, neljubi gosti.
Toda nemara je to zadnji večer. Morda ga zagrne jutri že druga noč. Nemara se pojavlja v hipu, ko se nagne k večeru življenja dan, isti proces ki ga opazuje sedaj v prirorodi. Nemara lega na človeka isto tako počasi in preteče in težeče in straseč ga smrtna tmina kakor se polagoma zgrinja okrog njega večerni mrak. Nemara se v hipu smrti človeku dozdeva, da se poveža nanj svod nebeški, da se ruši nad njim vsemira neizmerna stavba ter se zgrinja nanj, preteč, da ga pokoplje pod seboj. In človek se pogrezne v nezavest, v temo, v smrt.
Nemara je tako, a gotovo ni.
Ko bi vedel, je li tako!
Toda saj skoro morda jutri okusi to sam. Skoro se pogrezne v nezavest v smrti in noč ga zagrne s svojim težkim ovojem, črna večna noč, katere ne razsvetljuje nobena luč, katere ni nikdar konec, v noč brez zore in jutra.
Bolnik je postal nemiren.
Taka noč brez vsake luči, noč brez zore in jutra ga je strašila. Bal se je je.
Poprej, ko je bil še zdrav, se mu je dozdevala ta misel, sicer pa ni mnogokrat, razmišljal o tem, povsem naravna, skoro nekam dobradejna. Bil je sin svojega časa, bil je moderen človek, in tak se je le na lahno nasmihaval, misleč na trenutek ločitve od sveta in življenja, češ, to je tako naravno, to je le dobrota za človeka — veliko, neprecenljivo dobro.
A sedaj je ta trenutek premotrival iz druge perspektive, iz katere človek zre na smrtni postelji na svoje preteklo in prihodnje življenje, in iz katere sodi svet in vse svoje življenje drugače kakor ga je sodil nekdaj, za dni kreposti in zdravja.
Kako? — V prihodnje življenje?
Saj ga baje ni.
Telo bodo položili v grob, prah bodo izročili prahu, duh pa — no, duše baje ni. Torej vsemu konec človek izgine in se izgubi v sveti, večni Nirvani.
Toda ko bi nemara ne bilo tako? Ko bi nemara po smrti bilo vendarle nekaj — nekaj …… no, kaj — čemu se trapiti s tem vprašanjem!
Toda — nit n. pr. ako se prestriže, ima dva konca. En konec je konec v pravem pomenu besede, drugi pa pravzaprav le začetek.
In ko bi bilo tako tudi s koncem našega pozemskega življenja; ko bi bila smrt le začetek drugega življenja! In če je kaj po smrti, mora trajati večno, sicer nima smisla. Večno torej brez konca in kraja .... morda večna noč — večna tmina.
»Ah!« je zastokal glasno.
Spel se je po koncu ter močno pritisnil na svetlo gumbo priročnega zvončka. Ta je glasno, na kratko zacingljal.
Bolnik pa je omahnil nazaj v posteljo.
Zvonček je brnel z jasnim zvonečim glasom, a vedno tiše, vedno nežneje.
Vrata iz sosednje sobe so se širama odprla.
»Kaj je, gospod Pivec?« je vznemirjena vzkliknila gospodinja, stoječa še med vrati in trudeč se, premagati s starimi očmi sajasto tmino.
»Luči! Davi me!«
Z neko grozo, z neko neznansko nervoznostjo je izbruhnil te besede. Roke je dvigal v zrak, prste pa je razježil in razkrečil, kakor bi videl pred seboj kako prikazen ter se je hotel ubraniti.
»Takoj je,« je vtiknila starka.
Hitela je v sosednjo sobo.
Vžigalnica je zarskala po ostri strani škatljice, in skoro v istem hipu je pripal širok soj luči pri odprtih vratih v bolnikovo sobico.
Starka je prinesla svečo ter jo postavila na mizo ob postelji.
»Ali vam je huje gospod Pivec?« je povpraševala ter popravljala zglavje bolnikove postelje.
»Ah h koncu gre.«
Starka se je stresla. Za hip je pomolčala. »A ne smete se vznemirjati ....«
»Ah le govorite saj vem, kaj je. Zdravnik je rekel, da težko preživim še par dni .... Kaj?«
»Vi že veste?«
»Da, slišal sem, ko je danes popoldne povedala gospa Meyerjeva to novico gospe Podgornikovi.«
»Tako?«
Starka je sedla na stol, položila desno roko razprostrto na mizo ter zamišljeno zrla v beli namizni prt.
Bolnik je vpiral bliskajoče se oči v luč naporno, z nekakim hrepenenjem, kakor bi hotel srkati te žarke vase; kakor bi se hotel napojiti z njimi, se okrepiti za katastrofo.
Sveča je gorela polagoma, črni stenj se je nagibal na stran. Na koncu je bil žareč. Svetli plamen je vzplamteval in spet pojemal, trepetaje se je nagibal s strani v stran ter lil polumračno svetlobo čez posteljo in čez bolnika, po stenah, po stropu po vsej mahni sobici.
Bolniku je polagoma odlegalo.
Oni neznosni strah, ona smrtna groza, ki se ga je polastila poprej v mraku, v tmini ga je zapuščala ....
»Kak blagoslov, kaka dobrota je je za človeka luč, svetloba,« je premišljal nepremično zroč v trepetajoči plamenček ....
»A nemara jo zrem zadnjikrat,« si je ugovarjal. »In potem me objame zopet noč .... noč .... dolga brezkončna, neprodorna, nerazjasniva noč.«
Vztrepetaval je pod grozo misli ....
»Gospod Pivec,« je zopet pričela starka zroča venomer na mizo — »zdravnik je rekel, naj vas opozorim, da ne odlašajte z izpovedjo da se spravite z Bogom ....«
»Ah!«
Bolnik je nalahno zdihnil ter nabral čelo v gube, kakor bi se hotel nekaj važnega domisliti.
Mučna, dolga tišina je zavladala v sobi.
Starka je molčala. Umevala je veliko važnost tega trenutka. Videla je, da se bolnik bojuje sam s seboj da se bojuje v njem oni dvojni človek, ki živi v nas. Ravno ta notranji boj ji je pričal, da se bolnik docela zaveda velikega pomena tega dogodka. In veselila se je tega, ker je bila sama pobožna žena.
A motila ga ni. čakala je, da bolnik izbojuje sam v svojem srcu odločilni boj, da sam sebe premaga.
Le če bi se odločil negativno, je hotela vplivati nanj. A upala je, da tega ne stori. Saj je bil v jedru dober, dasi je bil dete svojega časa, dasi je bil "moderen človek", dasi je hodil široko pot, ki je običajno hodi sedanja mladina.
V bolnikovi duši pa so se borile nasprotne sile. Ene so mu proseče pošepetavale, so vabile, naj pritrdi naj reče usodepoln »da«. — Druge pa so mu svetovale nasprotno, mu segerirale odločli »ne«.
»Čemu se hočeš izpovedati saj s smrtjo vendarle vse mine; po smrti ni ničesar!«
»Je — je! Ne veruj lažnivcu od začetka ....«
Skozi odprto okno, pod napol spuščenih roletih, je priletela v sobico mala veša. Poletavala je okrog luči, plapolala z mehkimi krili nekamo preplašeno nad plamenom, potem pa so ji nervozno vztrepetale majhne, kakor z rumenkasto sivo moko potresene peruti in strmoglavila je v plamen in ob stenju v razpuščeni raztajeni vosek ....
To je zmotilo bolnika v njegovem modrovanju. In skoro ljubo mu je mu je bilo, da so se mu za trenutek misli obrnile na drug predmet.
»Opekla se je ožgala!« je pomislil. In hipoma si je dostavil v mislih: »Tako se tudi mi osmodimo in ožgemo pri vsem: pri ljubezni, pri prijateljstvu, pri vseh naših naklepih, vseh upih in nadah pri življenju samem ....«
Neka srčna grenkota, neka mrzkost do ljudi in sveta je spet začela prešinjati bolnika. In čudil se je, da si je še pred kratkim domneval, da je svet v resnici lep in vreden življenja.
»Toda, je spet pomišljal »sedaj je vse to zame brez zmisla. Preteklost izginja v neki polutmini, a pred menoj se odpira .... Kaj ? — Da — kaj?«
Biti ali ne biti — ali je kaj ali ni? se je s strahom povpraševal. In zopet mu je nekaj govorilo v srcu: »Je—je!«
»Seveda je!« — se je norčeval neki demonski glas, ki ga je strašil in pretresal. — »Seveda je: sveta Nirvana večni mir!«
»Ne — ne veruj, ne omahuj! .... Spominjaj se, kako te je učila mati!«
Da, ko bi še nosil v srcu, kar ga ga je učila mati za nežne mladosti! Ko so mu še njene besede kazale pot v življenja široširni areni; ko mu je še ona mogočna vera, katere se mu je srce nasrkalo v mladih dneh, kakor ogrevajoč plamen prešinjala vse bistvo ter ga ogrevala za vse lepo in sveto; ko je bilo srce še neoskrunjen, neomadeževan oltar posvečen Bogu iz prve mladosti: o tedaj se je čutil tako otročje zadovoljnega, tako srečnega, tako blaženega!
A polagoma mu je v burnega življenja semanjskem hrupu začela giniti ona vera, ki mu je bila nekdaj najmočnejša opora v vseh sovražnih navalih, pri vseh izkušnjavah in britkih izkušnjah.
Dvomi so se začeli porajati. Duhomorni skeptizem mu je začel razjedati poprej mirno dušo.
Vihar je divjal v njegovem srcu, ki mu je burkal nekdaj mirno površje njegovih čutov in čustov.
Da pa bi pomiril ta vihar, se je predal širnemu svetu in v šumnem življenju je srkal v žejnih požirkih vase nazore one družbe, ki se pomilovalno posmehuje vsemu pozitivnemu; ki zaničevalno skomizga z rameni nad vsem nadzemskim; nad vsem, česar se njih mrzli materializem ne more dotekniti s svojimi bogoskrunškimi rokami ter se prepričati: je li ali ni?
Tako je zašel bolj in bolj na stranpoti.
Pologoma pa je izgubil v življenja temni noči popolnoma zvezdo vodnico.
In sedaj ne ve kot ne kam.
Le nekje na dnu duše se mu je začela zbujati slutnja, da stoji pred zevajočim prepadom, iz katerega ni več rešitve, Če strmoglavi vanj.
V začetku je bila ta zavest le nejasna, nedoločna, nekako temna. A čimdalje, tem močneje se je javila ter mu postajala jasnejša in jasnejša, določnejša, realnejša.
Hipoma pa mu je bilo, kakor bi ga klical neki daljni glas. Dozdevalo se mu je, da mu je bil ta glas nekdaj znan, nekdaj, tega je že vrlo davno.
Ta glas ga je vabil z očetovsko ljubeznivostjo, naj zapusti svojega življenja dosedanjost; naj ne drevi dalje v tiru, v katerem dero milijoni ljudi v svojo pogubo; naj se vrne v naročje Onega, katerega je za jasnih dni prekipečega zdravja tako lahkomiselno zapustil, kateri pa ga vendar z ljubeznijo sprejema vse, izgubljene sinove, ki se s skesanim srcem vračajo k Njemu v svoj dom.
Bolnik je zaprl oči. Tanka, skoro pozorna koža na upadlem obrazu mu je nervozno podrhtavala. Prsi so se mu dvigale hitro. Sopel je težko, hropeče.
Polagoma pa se je umiril.
Čez dalj časa je zopet otvoril veka — polagoma .... širje in širje kakor bi poizkušaval, jih li more še gibati.
Svetle oči je obrnil v stran, proti oknu. A te oči so zrle sedaj nekako zaupno, vdano.
V duši pa mu je še vedno nekako kakor daljni, poluzamrl in poluzabrisan jek zvenel glas ki ga je vabil, naj se vrne .... naj se vrne.
»Tam se združim z vsemi — z onimi, ki še pridejo za menoj. Tudi z mamico.«
Hipoma mu je šinila ta misel v glavo.
In ta zavest, to prepričanje, mu je bilo blažilen mir v poprej razburjeno in valovito vzburkano srce ....
Mirno, tiho je proseče nekamo dejal:
»Pokličite jutri duhovnika!«
Starka se je bistro, skoro iznenadena, ozrla vanj. A ko je videla bolnikov vdani pogled, se ji je zažarilo oko; obraz poprej nabran v resne pričakujoče gube, se ji je razširil, razjasnil.
»Hvala Bogu!« je mrmrala sama zase.
Glasneje pa je pristavila:
»To sem pričakovala od vas gospod Pivec!«
Na mizi pa je jasno plamtela sveča.
Jasnilo se je tudi v srcu bolnikovem ...