Budoar naše Minke
| Budoar naše Minke Valentin Korun |
| |||||||||||||
Pa vam je pózre naša Minka, da nikdar take! Pomislite, naenkrat, kar čez noč, jej naš loži ni bil več po godu; elegantni naš loži; v katerem sem prebil, ne vem, koliko srečnih let.
»Ti trije borni kabinetki! Vsak obrtnik jih šteje več. Potem pa tu v podstrešju! Ba, to vendar ni za ljudi iz boljše hiše! In pa še celo na robu mesta! No, prosim te, papa, ali te ni nič sram sprejemati posete tu na kmetih?«
Tako je čevrljala dan za dnevom. In nič ni pomagalo, če sem ugovarjal: »Minka, glej, ti hudo pretiravaš! Prosim, tri meščanske sobe imamo. In za nas je to popolnoma dovolj. Saj so še te navadno prazne, ko sem jaz v uradu, ti v šoli. In kaj segečeš o podstrešju? V nadstropju tretjem smo. Pa kaj zato? Gor prihaja manj prahu in manj ropota. Če pa stanujemo v predmestju, še to nikakor ni na kmetih. Pa ko bi tudi bilo. Imamo pa čistejši zrak in pa zelenje naokrog. Li ni tako?«
Toda opravil nisem nič, prav nič. Samo nosek se ji je obesil. Veste, tisti fini nosek, ki kakor izklesan iz belordečega kristala v svet štrli izzivnodrzno. Pa jamici v nosku sta se ji napeli; pravzaprav napeli ne, ampak napenjali sta se kakor snežnobeli popki v zgodnjem mladoletju, predno počijo.
Drugi dan je pa že zopet pela staro pesem: »Ti trije borni kabinetki —.«
In jaz, kaj češ? Vdal sem se. Sicer ne njej. Bog me varuj! To bi bila lepa vzgoja, kaj! Ampak vdal sem se svojemu treznemu razsodku.
Mh! sem si mislil, s tremi sobami res težko izhajaš. To se pravi, niti ne izhajaš ne, ker samega sebe v resnici nimaš dati ni kam ni kje: Kaj ne? V spalnici se spi, v jedilnici se jé, v posetnici se sprejemajo poseti. Torej kadar ne spiš, ne ješ in posetov ne prejemaš, tedaj si v njem brez strehe. In če se hočeš pri svojem ognjišču greti, moraš iti naravnost k štedilniku v kuhinjo, notabene, ako nima kuharica nič zoper to.
Potemtakem je brezdvomno, da bi potreboval še ene sobe, takole sam zase. Pa priprosta bi morala biti, brez tiste lepotične navlake, ki je samo v sitnost in spodtiko. Pred vsem naj se ob njenih stenah brez prerekanja vali tobačni dim in pa noge naj imajo neomejeno prostost v njej, da nisi primoran jih polagati samo na tla, ampak da jih položiš lahko prav tako na stol in kanape, če ti prija bolj tako.
Tako, da naša Minka ima le prav. Saj pravim, soli pa ima, soli, dekle in pa jeziček na pravem mestu.
Zato pa, ko je spet nekoč odvila svoje orgelce, ustavim njihovo drdranje, rekši: »Minka, potolaži se! Sicer ne, ker ti tako želiš, ampak ker je naš loži zares neroden in nepripraven, ga mislim premeniti. Pravkar listkam po anoncah, če bi bilo kje kaj ugodnega za nas.«
Zdaj bi pa morali videti, kako se je zablisnilo v njenih plavih očkih. Kakor če se v lepi, jasni noči utrne zvezdica na neizmernem, modrem nebu. Pa poskočila je ter tlesknila z ročico ob ročico, da je kanarček v kletki tam ob oknu ves preplašen sfrfotal s perutmi, Hektor pa, ki je dremal na preprogi pod pisalno mizo, privzdignil glavo in s svojimi velikimi očmi začuden gledal njo in mene. Pa Minka ju je kmalu pomirila. Najprej je vlekla h kletki stol ter stopivši nanj je začela kanarčku pripovedovati novic novico, nato pa se spravila k Hektorju pod mizo ter ga gladeč po mehki dlaki obvestila o nameravani selitvi. In ko je kanarček zopet zapel, Hektor pa zadremal, tedaj sem prišel jaz na vrsto. Ovila se mi je okrog vratu ter me poljubila, kakor samo naša Minka zna. Nato pa mi je rekla:
»Veš, papa, po anoncah ti pa ni treba listkati kar nič. Jaz že vem za stanovanje. Včeraj sem si ga ogledala.«
»Pojdi no! Ti si si ga ogledala! Kje neki?«
»Res, res! V Osojnikovi vili. Osojnikova Lada mi ga je pokazala, ko sva šli domu iz šole. Pa prav pripravno je in moderno. Veš, v mezaninu; in jaz bom imela ondi svoj budoar. Veš!«
Na glas bi se ji bil nasmejal; toda pri izgovoru besed mezanin in budoar je tako ljubko zaokrožila svoje rožnate ustnice, da sem se ji od občudovanja mogel samo nasmehniti.
»Kako pa veš, kaj je budoar?« sem jo nato smehljaje vprašal.
»Seveda vem. Kako bi ne. Saj sem čitala v maminem žurnalu. In tam sem brala, da ga ima vsaka boljša dama«.
Tako sva se pomenkovala, ona z važno resnostjo, jaz pa šaleč se ž njo. Pomenka konec pa je resen bil za oba. Kar naenkrat namreč mi posadi klobuk na glavo sileč, da naj kratkomalo grem najemat stanovanje, sicer da bode sama šla. Jaz sem se ji seve uprl. Toda ko je porabivši argumente posegla po solzah, ki so debele kakor grah in svetle kakor rosne kapljice, kadar jih oblije solnce z zlatimi prameni, začele lesti po baržunu nje rdečih lic, tedaj je strla moj upor, ker drugo vse prenašam laglje, samo solza ne, zlasti onih naše Minke ne.
Zato sem šel ter stanovanje res najel. Pa moram reči, da ne nerad, ker je v resnici šik bilo in konfortabel. Saj pravim, okus pa ima dekle.
Predvsem mi je ugajala četrta soba. In ta, sem mislil, bo kakor nalašč za te. Poseben vhod! Tako je prav! To je, kar sem si že od nekdaj želel. Ker včasih je presneto sitno, če drugi vedo, kdaj da prideš v postelj, ko niti sam za to ne veš natančno. Za kadilnico jo pa prirediš na ta način, da vanjo ne postaviš ničesar, čemur bi škodil dim, pa bo. In iz podstrešja privlečeš tisto staro zofo, kateri tudi blatni čevlji ne morejo storiti kvara. Na kratko, v novem stanovanju si uravnavaš življenje po vzorcu mnogo-opevanih idil brez svilenih vezi oblizane kulture.
Tako sem obračal jaz, papa; toda obrnila je Minka, hčerka.
Preselili smo se res v mezanin Osojnikove vile. Pa kaj hudir, ko sem v novem stanovanju prav tako ostal brez strehe, kakor sem bil v prejšnjem. Sicer je bilo jasno in odločno moje mnenje, da bodi četrta soba zame. Pa vse zastonj; Minka jo je hotela za budoar, pa je bilo. Seve kar sama od sebe ji tudi ni padla v naročaj, ker besedni boj je bil srdit in je trajal dokaj časa. Toda ko se je spustila v jok, je zaplakala tako milo, da bi se moral pesoglavec omečiti, kaj li jaz, ki imam dekle tako neznansko rad. Iz nebesnomodrih oček se ji je vlil potok solza in glasek se ji je od ihtenja tresel, kakor srebrnočisti zvok žalujoče strune. Tedaj se pa nisem mogel dalje ustavljati. Postalo mi je tam nekje pri srcu tako čudno-mehko, da sem se jedva premagoval, da nisem sam omahnil z ravnotežja.
»No, Minka, no! Nikar tako!« sem nekam votlo spregovoril. »Oči si pa ni treba izjokati. Ravnokar sem si domislil, da se zame v istini ne izplača lastna soba, ko sem redkokdaj doma. Pa imej v božjeime svoj budoar, če ni drugače. Le ne plakaj ne, ne plakaj, prosim.«
In res, kakor se po aprilski plohi namah zvedri, tako in še nagleje se je zvedril njen obrazek. In ko je obrnila v mé pogled, motereč, li resno mislim, kar sem govoril, so na njenih žametnih trepalnicah še sicer viseli rosni biseri, toda srnji očki nje sta že bliščali v polnem svitu vedrega neba. Nato pa se je zavrtela od veselega presenečenja, da ji je kratko krilce zafrlelo v kolobarčku, zlatorumeni laski pa so se ji vsuli po ramenih, da so bili kakor bajni žarki lunine svetlobe, kadar se ulijejo čez snežno plan.
Obenem pa je tudi že zapela:
»L’ amour est un p’tit gamin,
p’tit gamin,
p’tit gamin.«
»Minka, Minka! Ali ne znaš nobene lepše?« sem ji nato ogorčen rekel.
Sedaj pa je stekla h klavirju, udarila na tipke, da so reve kar zaječale, ter nagnivši svojo kodrasto glavico nalik nedolžni grlici, ko zibajoč se na brezovi vejici zapoje pomladnjemu solncu svojo prvo himno, je pričela s čuvstvom in njej lastno draženostjo:
»Kako te bom ljubila,
ko me srček boli, boli?
Ta lanski moj šocek
pozabljen še ni, še ni.
Pozabljen bi bil,
ko b’ tak’ luštkan ne bil;
ker luštkan tako,
pa pozabljen ne bo.«
Jaz revež pa, ki bi se bil od ginjenosti skoraj zjokal, pevčico pa objel najrajši in poljubil, nagubančiti sem moral čelo ter reči s karajočim glasom:
»Kaj pa je to zopet, Minka? Ali te take pesmi učijo v šoli?«
»O ne; v šoli pa že ne. O ne. Ali veš, od koga sem se naučila? Kaj? Ali ne veš? — Od tebe.«
»Pojdi no! Kdaj neki?« sem jo začuden vprašal.
»Ali res ne veš? Oh jej! Snoči. Z dr. Brlezovega godovanja si prišel tako vesel domu, da si jo ves čas prepeval, ko si se razpravljal. Pa zbudil si tudi mene, da sem poslušala, ker je lepa. Ali ni? Čuj!
»Kako te bom ljubila, ko me srček boli, boli?«
»Vidiš, Minka!« sem rekel nejevoljen; »ker nimam svoje sobe, pa je tako. Zares bi mi je bilo treba.«
»Čemu neki? Ko bom v budoarju, te itak ne bodem slišala. No pa, ako bodeš hotel, boš pa lahko hodil vanj razpravljat se in pet.«
To izrekši pa je koj pričela z urejevanjem. In hitela je z največjo naglico. Med delom pa je tiho pela venomer ponavljajoč refren: »Boli, boli.«
S pohištvom, ki ji je bilo na razpolago, je izhajala za silo. Samo nekaj pavovih peres in velikih pisanih pahljačev sem moral še nabaviti, da jih je razobesila po stenah in po kotih. In ko je bila soba urejena po njenem okusu, se je izselila vanjo s svojo punčko. Pa tudi kanarčka s kletko je prenesla. Hektor pa je sam od sebe šel za njo.
Tako ima sedaj svoj budoar ter si igra veliko damo. In dela ima, o joj! Čez glavo; ali pravzaprav čez glavico. Danes se ji to ne zdi na pravem mestu, jutri ono ne, tako da vedno preureja in prestavlja. V nedeljo je toaletna mizica na sredi sobe, ob steni v ponedeljek, v kotu v torek. Stojalčno ogledalce pa nasprotno: v nedeljo v kotu, na sredi sobe v ponedeljek, ob steni v torek. In isto je s kanarčkom; kar na vednem potovanju je ta revež. Sedaj visi pri oknu njegova kletka, sedaj stoji med vazami na cvetlični mizi. Še celo Hektor mora iz kota v kot, če noče dremati na golih tleh.
Potem pa punčka, ta daje dela, ta! Kakor da bi Minka res ne imela nobenega drugega opravila, kakor ukvarjati se z njo. Ker komaj jo previje in osnaži, pa že za prsi hlasta to pozre. Pa mislite, da je zadovoljna, kadar se nasiti. Kaj še! Zdaj hoče, da bi se igrala ringaraja z njo; če ne, pa uveka, da je joj! In zvija, lomi jo togota, da jo kar duši. »Moj Bog,« vzdihuje takrat Minka držeč jo v naročju, »otroci, to so skrb in pa pokora. Li nimam prav, papa?«
Kanarčku pa nikakor ni po godu, če se pri punčki mudi predolgo. Takoj preneha žvrgoleti. Pri vratcih svoje kletke semtertja skaklja ter stega kljunček ven iz nje. Pa tako milo, milo gleda. Minka pa že ve, kaj to pomeni. Cukrčka bi rad ta mali sladkosnedež. Ustreči mu je torej treba. »Nič ne bodi žalosten, kanarček! Veseli se in poj! Ko zopet pride rajsko mladoletje, prosila bom papana, da ti kupi družico. Jaz ti pa gnezdece napravim za drobna jajčeca. Iz teh pa bodo izlezli tički goli in majhni kakor žgančki. Potem pa boš imel dovolj skrbi in dela. Boš že videl. Še žvrgoleti ne boš utegnil. Jaz že vem, ki imam svojo punčko, koliko dela je z otroki.«
Da pa je s kanarčkom tako prijazna, to zopet Hektorju ni prav. Od ljubosumja zarenči in z repom tolče po preprogi. In ko bi tudi to ne pomagalo, tedaj se kvišku spne in glasno laja proti kletki. To pa izda. Rada ali nerada se mora Minka posloviti od kanarčka, da potolaži Hektorja. Prinesti mu je najprej treba košček torte. Potem pa sede nanj ter ga gladi po temenu mu govoreč: »Saj si priden kužek. Pa mene rad imaš. Kaj ne? Zato boš pa v nedeljo šel na lov. Ti boš gonil zajčke in kljunače, papa jih bo pa streljal. Pa lajati boš smel, kolikor bodeš hotel. Oj to bosta vesela, ko prideta z bogatim plenom obložena. Ali ne? Kaj?« Tedaj pa Hektor ves vesel privzdigne gobček, da se strne z noskom Minkinim.
In zdaj šele, ko je budoar pospravljen, družinica pa mirna, zamore Minka misliti tudi nase. Dvakrat, trikrat zasuče se koketno pred zrcalom, si oblečico premeri ter si pogladi razmršeno kodeljo rumenih lask.
Za kujanje pa že skoraj nima časa. Pač včeraj ga je imela. Bilo pa je takole: Pri kosilu je čevrljala kakor sračica. Zato ni pazila na žličko, tako da si je krilce okapljala. In ko sem rekel: »Minka, kako pa ješ? Pazi vendar!« je naenkrat šobico napela ter od mize vstanši odhitela v budoar in se zaklenila vanj. Tu se je na zofo naslonila, pa jokala je in zdihovala, češ da ji ni dalje prestati v hiši, kjer jo vse sovraži. »Še danes pobegnem kam, da me nihče ne bo več videl.«
Meni se je pa res začelo smiliti dekle. Zato sem šel in trkajoč na vrata prigovarjal, naj vendar gre h kosilu. In ko je zopet prišla, je buknila v glasen smešek, da se je kar zablisnilo od belote njenih snežnobelih zobk, pa z ročicama je tleskala. »O, joj, papa! Kaj misliš, da sem bila v resnici huda?« je nato sočutno rekla. »Saj nisem bila. To je bilo samo tako zaradi kujanja. Čemu pa imam svoj budoar, če ne za to!«
Oh ta naša Minka!