Avguštin Ocepek (Zbrano delo)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Avguštin Ocepek (ZD))
Skoči na: navigacija, iskanje
Avguštin Ocepek
Fran Erjavec
Neredigirana oblika povesti iz prvega natisa v Slovenskem glasniku 1860 je dosegljiva na naslovu Avguštin Ocepek.
Viri: Zbrano delo Frana Erjavca
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvo poglavje[uredi]

Previdnost božja in volja mojih roditeljev me je obsodila na več let v mestne šole. Ker so stara mati moja imeli v mestu svojo hišo, stanoval sem pri njih. Hiša stare matere je stala na zadnjem koncu mesta, kjer se ob deževnem vremenu gnojnica prav po domače cedi po ulicah. Tukaj jenja tudi robati mestni tlak. Previdna mestna gosposka, kateri je mar za mir in pokoj meščanov, noče, da bi ropotanje in drdranje voz budilo prebivalce tega tihega kraja iz sladkega jutranjega spanja.

Stara mati so bili v tej hiši porojeni in ne bom se zlagal, če rečem, da svoje žive dni niso niti enkrat spali pod tujo streho. Ta hišica se jim je tedaj tolikanj priljubila, da so večkrat rekali, da bi ne hoteli menjati za marsikatero, ki je morebiti večja in ki stoji sredi mesta na najlepšem kraju. »Posebno zato sem tako rada tukaj,« dejali so večkrat, »ker imamo na vrtu tako dobro vodo, kakor je ni kmalu v naši soseski. Ono leto, ko je bila tista velika suša, nobeden vodnjak okoli nas ni imel vode, celo mestni vodnjak se je posušil, ali naš je imel zmeraj dovolj moče. Cerkev tudi nimamo daleč, branjevca imamo pa v hiši.«

Ti materini dokazi imajo res nekaj v sebi, človek jim ne more kaj. Tudi sem imel jaz svojo staro mater preveč v čisli, da bi se bil ustavljal njihovim mislim, tega me Bog varuj, ali včasih se mi je vendar zazdevalo, da morebiti ne bi bilo napačno, ko bi naša hiša stala sredi mesta zraven šole. Toliko je vsaj gotovo, da bi bila midva z gospodom učenikom večja prijatelja, nego sva bila tako.

Pozimi sem prihajal večkrat prepozno nego prezgodaj in potem so trpeli ušesa ali lasje ali pa kakšen drug ud telesa mojega za to, kar so noge zadolžile.

Temu pa ni bila vselej kriva dolga pot; ko bi bilo prišlo na to, morala bi bila največ naša stara ura odgovarjati. To ti je bila in morebiti je še zdaj prava podoba babje nestanovitosti in svojeglavosti; to, kar je danes zaostala, in še več in preveč, prehitela je drugi dan, in nikoli nismo vedeli, pri čem smo. Da je bila babje vrste, pokazala je tudi s tem, da je včasih, ko se ji je ravno zljubilo, tolkla in bila ur brez konca in kraja. Kadar jo je prijela ta togota, ni molčala, ko bi ji bil tri vozle na jezik naredil. Včasih pa je kljubovala in šobo napela; takrat ni dala glasu od sebe, če si jo še tako drezal in vlekel. Stara mati so imeli neizrečeno potrpežljivost z njo; jaz sem jih le občudoval, da se včasih ves popoldan niso naveličali stati pri njej in jo navijati in drezati. Če je potem en dan prav šla, niso je mogli prehvaliti, in Bog obvaruj, da bi bil kdo domačih kaj zoper njo rekel, hudo bi se jim bil zameril. Kadar ji je kak tuj človek kaj očital, vselej so se zanjo potegnili. »Sama ne vem, kaj ji je spet, saj je šla zmeraj prav, samo danes se nekaj obotavlja, je bil pa že spet kdo pri njej.« Pri zadnjih besedah so vselej pomembno mene gledali, dasiravno sem se je ogibal kakor naglavnega greha.

Stara mati so pač imeli še eno prav lepo uro, ki je stala v spalnici na predalniku pod steklenim zvoncem in vrhu tega zvonca je bila še z belim prtom zagrnena, kakor podoba Izidina v Saisu. To uro jim je pred več leti njih sin in moj ujec Peter prinesel iz Trsta; takrat je bila prvikrat in zadnjikrat navita. Dasi tudi jih je Peter poučeval, kako se navija, vendar si mati niso upali, še manj pa, da bi jo bili komu zaupali. Zmeraj so rekali: »Saj ne ve nihče svojstva, kot sam Peter.« Ker pa Petra ni bilo, da bi jo bil navijal, stala je, odkar se je bila prvikrat iztekla. Še pokazali je niso radi vsakemu: le redek je bil človek, katerega bi bili vrednega spoznali, gledati jo iz obličja v obličje. Dobro vem, kako sem jih nadlegoval in prosil prve dni, ko sem prišel k njim, da bi mi jo pokazali. Kaj dolgo so se branili in ustavljali, predno so se vdali. S slovesnim obrazom so me peljali pred kamrico, kjer sem mogel čevlje dobro odrgniti. Ko sva stopila v svetišče, zapahnil so najprej duri, potem so obrisali prah s predalnika, na katerem je stala ura, in ko je bilo to storjeno, odgrnili so z veliko prazničnostjo beli prtič in so me smehljaje pogledovali. Gotovo so imeli veliko veselja ob mojem čudenju. Ura je bila pa res lepa. Od svetlega črnega stojala so rasli štirje beli stebri, med temi je visela ura in nad njo je razprostiral zlat ptič svoje peruti. Najbolj mi je pa ugajal angel, ki je s kladivom v roki namerjal mahniti po dveh srcih, kateri je drugi roko držal v kleščah. Stara mati so rekli, da tudi angel ure bije, kar je neki prav lepo videti. Zelena svilnata vrvica je visela iz ure, kadarkoli bi kdo potegnil za to vrvico, oglasi se in pove celo na četrtinke, koliko je ura. Tako so mi vsaj prav za gotovo povedali stara mati in ker vem, da se nikoli niso zlagali, mora tudi to res biti; seveda bi se bil jaz najrajši sam o tem prepričal, ali kaj, ker tega stara mati niso nikakor pripustili. Potem so mi pravili še več o tej uri in o sinu Petru, kako je prišel v Trst, kako dobro službo ima in še več drugega, kar sem davno že vse vedel, torej jih nisem nič prav zvesto poslušal. Angel mi ni šel iz glave, ne vem, kaj bi bil dal, da bi ga bil videl, kako tolče s kladivom. Rad bi bil pustil obed opoldne, da bi bil smel le enkrat potegniti za vrvico, ali mati so se preveč bali, da bi se s tem ura ne pokazila, in da bi ne imel več izkušnjav, pokrili so jo spet z belim zagrinjalom.

Blagovoljni bralec, vem, da se bo tebi zdelo neumno, kaj toliko pripovedujem o teh dveh urah, ali ker sem te že peljal v stare matere hišo, treba je vendar, da ti izkažem njene posebnosti in znamenitosti. Gotovo mi tega ne boš zameril, posebno če ti še povem, da polovica vsega govorjenja v hiši stare matere se je pletla okoli teh dveh ur in okoli pridnega sina Petra. Če je prišel kak človek v hišo, so znali stara mati besedo obrniti tako, da so jeli govoriti o Petru, potem pa o novi uri, katero je on prinesel, od te pa so poskočili na staro; če smo bili pa sami domači, so dobili že kako priliko, da so o stari uri kaj povedali; od te so napeljali govorico na novo in od tod do Petra pa spet ni bilo daleč.

Pri vsem tem, da smo imeli v hiši dve uri, vendar nikoli nismo vedeli, pri čem smo. V šoli sem imel jaz zavoljo tega velike sitnosti, posebno pozimi. Ne vem, kaj bi bil počel, ko bi ne bili imeli stara mati nekaj v hiši, kar naj je vsaj zjutraj uro prav dobro nadomestovalo. Ta nekaj je bil visok črn klobuk, ki je vsako jutro razen nedelje in zapovedanih praznikov kimal mimo našega okna. Naša okna so bila tako visoka, da se iz hiše drugega ni videlo, nego samo klobuk, ali jaz sem vendar dobro vedel, kdo korači pod tem klobukom in o tem možu sem se namenil vam povedati, kar sem zvedel o njem.

Drugo poglavje[uredi]

Avguštin Ocepek, ker tako je bilo možu ime, je stanoval že dvaintrideset let v hiši stare matere. Koliko let je imel, tega ni nihče natanko vedel, toliko je bilo gotovo, da se ta leta, kar je pri nas stanoval, ni prav nič izpremenil. Ljudje so sicer govorili, da mu jih ne manjka veliko do šestdesetih, dasi tudi bi mu jih človek ne prisodil več nego trideset. Ocepek je bil pisar pri davkarstvu, vsak dan je služil po dve srebrni dvajsetici. S tema dvema dvajseticama je živel prav zadovoljno; časti ni bil nikoli lakomen, torej se tudi ni poganjal za višjo službo, ker si je mislil, čim večja je služba, tem večja je odgovornost, tem večje so skrbi.

Avguštin Ocepek je bil zakonski sin Jurija Ocepka, poštnega kajžarja s Kozjega vrha. Ime Avguštin sicer ni navadno v naših krajih, v kozjevrških krstnih bukvah ga ne najdeš v drugo in tudi naš junak bi ga ne bil dobil, ko bi si bili dali mati kaj dopovedati. Ali kaj? Vsi ugovori očetovi so bili bob ob steno. Dasitudi očetu ta materina trma ni bila dovolj, vendar so se ji naposled vdali. Pa kdo bi mogel tudi svoji ženi v takih okoliščinah kaj odreči!

Krstili so ga tedaj za Avguština in to ime bo nosil vse svoje žive dni.

Ko je nekoliko odrasel, pasel je drobnico svojega očeta, to je: pet koz in dve ovci. Ko je nekoč na paši sedel na plotu in zvonil z razpraskanima nogama, misli, da bi bilo bolje gospod biti, nego se v Kozjem vrhu za kozami po grmovju plaziti. Takoj je sklical svojo čredo in, dasitudi je sonce stalo še visoko na nebu, gnal jo vendar že domov in še nikoli ni svojih koz tako drvil, kakor tisti popoldan.

Materi je bila jako po godu ukaželjnost njih sina; od samega veselja so se jokali. Oče so ravno pod veliko hruško obrezovali toporišče za novo sekiro, ko pridejo mati k njim, da bi jim oznanili Avguštinovo željo. Seveda so mati veliko še sami pristavili, posebo fantove bistroumnosti niso mogli prehvaliti. Svoj govor so sklenili z besedami: »Saj sem vedela, da je ta fant za kaj boljšega namenjen nego za ubogega kmeta.«

Oče pa niso dejali ne črne ne bele; meni nič, tebi nič so naprej gladili toporišče. Šele ko so mati prenehali, denejo rezilnik na stran, potegnejo še nekolikokrat toporiš če skozi roke, da bi se prepričali, je li že dosti gladko ali ne. Kakor je bilo videti, so bili s svojim delom zadovoljni, torej ga prislonijo k hruški in se obrnejo na pol proti materi:

»Ljuba moja, ne vem, ali bi ti kaj odgovoril na tvoje čenčanje, ali ne; morda si izgubila vso pamet, ker govoriš brez vsega premisleka. Fantu bi že ne zameril, če mu pride kaj takega na misel, saj vemo: mladost je norost; ali da si še ti v svojih letih tako neumna, da fanta podpiraš v tej misli, to mi ne gre v glavo. Ljuba moja, šola je draga. Kdo bi pa plačeval zanj, saj veš, kako nama vselej prede za davke, zdaj bi se pa še novih skrbi na glavo vlekel! Stara, to ti rečem, ne izpridi mi fanta, pa na miru mi ga pusti; ravno zdaj, ko mi vsaj za pastirja zalega, spravila bi mi ga rada od hiše. Le nekoliko pomisli.«

»To sama vem, da je šola draga, ali bomo že izkusili na kak način; le poglej Pavlačevega Matevža! Pavlačevi nič bolje ne morejo, nego mi; pa bo vendar sin k letu novo mašo pel. Saj gospodje tudi sami pomagajo takim, ki vidijo, da so prebrisane glave in da se dobro uče, to sem že večkrat slišala. Ti pa nečeš dobro svojemu sinu, ali hočeš po vsej sili, da bo fant trpel, kakor ti trpiš? Delaš kot črna živina, pa kaj ti pomaga, revež boš vse svoje žive dni! Da le moreš tak biti, da še svojemu sinu ne privoščiš boljšega in obilnejšega kruha. Ti si oče, da se Bogu smili!«

»Baba, zdaj pa tiho, imam že dosti. Če je črni kruh zame dober, zakaj bi pa za mojega sina ne bil? Po tvojih mislih je fant, če ne za več, vsaj za škofa namenjen. Pojdi se solit! Boš le videla, tvoja prevzetnost se ti bo otepala. To ti rečem, ne jemlji mi tega več v misel, fant ostane doma, pa je mir besed!«

Kakor bi se bali, da pri vsem tem še ne bo konca besed, vstanejo in godrnjaje jo pobrišejo po stezi med njivami, napravijo si ga eno pipico in še nikoli ga niso tako srdito pokali, kakor danes, tako jih je žena ujezila. Mati pa sedejo na klop pred hišo in jokajo. Avguštin je ves pogovor slišal, stal je namreč za hlevom in je nohte grizel; zdaj se pa pridruži materi in ker vidi, da se jokajo, pomaga jim še on.

Ko so oče prišli k večerji domov, tedaj so mati še šobo napeli in so se držali kakor hudo vreme; dva dni niso besedic spregovorili z očetom, akoravno se jim je videlo, da jih to strašno teži. Toliko bolj so pa vzdihovali in svojega Avguština milovali, ker so mislili, da bodo tako najlaže omečili in obrnili očeta na svoj kolovoz. Oče so bili pa tako poredni, da so se delali, kakor bi ne zapazili hudega obraza in ne slišali globokih vzdihljajev in so bili veseli, ker so mislili, da bo zdaj za vselej konec tega prepira. Ali v tem so se motili; mati so bili le na videz premagani; na tihem so napravljali na novo vojsko, nenadoma so mislili očeta spet napasti, in da bi bila zmaga toliko gotovejša, iskali so si zaveznikov in so jih tudi našli. Ko bi bili oče vedeli, kakšna nevihta se zbira nad njegovo glavo, gotovo bi tudi ne bili rok križem držali. Zdaj pa, ker so bili že svoje zmage veseli in niso bili pripravljeni na novi in veliko hujši napad, bojimo se skoraj za stanovitnost ubogega očeta.

Prvi, katerega so mati dobili na svojo stran, je bil Krivček, mož po vsej fari in še daleč naokrog dobro znan. Bil je izučen čevljar, ali kar je cesarja odslužil, ni prijel več za kopito; sicer je bil pa pri vsaki reči, posebno, kjer se je kak požirek vina zastonj dobil. Mešetaril je najrajši, nobeno pismo ni bilo storjeno in nobena krava ni bila prodana, da bi Krivčka ne bilo zraven. V vasi so ga imeli tudi za vedeža, in kdor je iskal dobrega sveta, obrnil se je na Krivčka; le to napako je imel mož, da ga je duh modrosti vselej šele takrat obsenčil, ko se ga je nekoliko nalezel pri Županovih. Za silo je znal tudi na klarinet — ali po njegovem na klenet — piskati in pred pustom je šel vselej med godce. Ker je bil šaljivega, pa časih tudi presneto kosmatega govorjenja, zato so ga povsod radi imeli in kjerkoli je bil kak direndaj, povprašal je vsakdo, je li bil Krivček zraven, ali ne?

Krivčka so tedaj tudi Ocepkova mati naprosili, da bi jim pomagal moža na kako vižo pregovoriti. Krivček jim je to prav rad obljubil, dasitudi je materi odkritosrčno povedal, da pri Juriju se ne upa veliko opraviti, ker je svojeglav in trmast kot gabrova grča. »Pa bomo že videli, kako in kaj,« je dejal, »saj je še sv. Peter Jezusa zatajil, pa da bi se Jurij ne dal pregovoriti, to bi bilo vendar od sile.«

Drugi materini zavezniki so bili Pavlačev gospod, ki bodo ob letu novo mašo peli. Tudi ta je dal besedo, da bo prišel skrbni materi na pomoč, obljubil je tudi fanta priporočiti dvema prijateljema v lemenatu, da jima bo čevlje snažil in za to bo dobival kruha, da ga še snesti ne bo mogel. Gospodje mu bodo šli tudi sicer na roko in mu bodo pokazali, če bi mu v šoli ne šlo kaj gladko.

Tretji v zavezi je bila slepa Polona, ki je z malo kramo po hribih hodila od hiše do hiše in zraven nabirala tudi cunje. Z materjo sta bili že od nekdaj veliki prijateljici. Pri Ocepkovih je imela Polona tudi spravljeno kramo, kar je ni seboj nosila, in tukaj je nočevala, kadarkoli jo je kupčija privedla v ta kraj. Slepa Polona — bila je slepa na enem očesu — pečala se je za Avguština že od nekdaj veliko. Kadarkoli je prišla iz mesta, prinesla je fantu vselej trente ali potvice, torej jo je Avguštin tudi teto imenoval. Ona je obljubila, da bo dobila v mestu za fanta stanovanje prav poceni in kar bo treba za papir in peresa, bo pa že ona iz svojega dala, saj tako pride skoro vsak teden v mesto.

To so bili trije poglavitni stebri, na katere so zidali mati svoje upanje, in to upanje jih ni prevarilo. Neko nedeljo popoldne, ko so šli oče h krščanskemu nauku, jih doide Krivček, pridruži se jim in prav prijazno se pogovarjata do cerkve. Krivček je znal besede tako sukati, da sta govorila o gosposkem in kmetskem stanu, o njiju ne prijetnostih in težavah in še več drugega. Krivček je hotel s tem le Juriju na žilo potipati, Jurij pa, ki ni vedel, kam pes taco moli, pritrjeval je vsemu. Po končani službi božji je bil Krivček že spet očetu za petami in tudi Pavlačev gospod se jima pridružijo, bili so danes posebno zgovorni in Jurij se ni mogel načuditi gospodovi modrosti. V živem pogovoru pridejo do Ocepkove hiše. Gospod so se ravnali naprej, kar pridejo na prag slepa Polona in mati z Avguštinom, ki je naglo tekel gospodu roko poljubovat.

»No, Avguštin, ali že znaš brati?« vprašajo ga prijazno Pavlačev gospod.

To je bila voda na materin mlin, ki jim je razvezala vozel na jeziku. Jeli so razlagati očetu, kako bi ta gospod Matevž fantu pomagali in kako bi ga Polona s papirjem in s peresi zakladala. Oče so se pa le izgovarjali, ali naposled so se vendarle udali; kdo bi se pa tudi štirim ubranil? Skoraj do mraka so se pod hruško pogovarjali, kako bi se obrnil vsak krajcar, da bi bilo manj stroškov.

Ko so se bližali vsi svetniki, naložili so mati v oprtni koš nekaj masla, moke, kaše in druge ropotije, oče so zadeli koš na pleča in so jo mahnili proti veliki cesti, za njimi je capljal Avguštin, ki je imel od nog do glave vso novo obleko. Krivčev, ki že več let ni prijel za šilo, nare dil je fantu čevlje zastonj; razen jedi mu niso dali drugega, nego maslec žganja na dan.

Mati so po poti marsikak lep nauk dali svojemu sinu, tudi eno srebrno dvojačo so mu stisnili v roke za posebne potrebe. Ko so prišli do velike ceste, ločili so se mati in so šli žalostno-veseli nazaj proti domu, oče s sinom pa dalje v šolo.

Pri tej priči mi prihaja na misel pesem, ki se poje v nekaterih krajih po Dolenjskem:

 »Tam notri v španski deželi
je en sin svojih staršev bil;
pa enega samega so imeli,
pa še tist’ je v šolo šel bil.«

Ker morebiti ta pesem ni še vsem mojim potrpežljivim bralcem znana, zatorej naj se mi ne zameri, da nekoliko več o njej povem. — Komur je pa že znana, naj preskoči naslednje vrstice. Prav veselilo bi me, če bi jaz nekoliko pripomogel, da bi se ta pesem, kateri ni kmalu vrstnice, bolj in bolj razširila po slovenski zemlji, da bi se priljubila bralcem, da bi jo prepevali v veselih družbah. Poje pa se tako-le. Eden izmed družbe bolj govori, nego poje:

 »Tam notri v španski deželi
je en sin svojih staršev bil.«

Nato zapoje kor:

 »Pa enega samega so imeli,
pa še tist’ je v šolo šel bil.«

To je vsa pesem. Ko se to izpoje, začne se zopet od kraja in tako dalje, dokler se komu poljubi. Ko bi znal kaj muzike, tukaj bi v sekiricah zapisal napev; ker mi pa to ni dano, moram pa le z besedo nekoliko povedati, kako naj se poje. Iz začetka pojo vsi le bolj tjavendan, ker to ravno ni nič posebnega, da eden sin svojih roditeljev gre v šolo. Vendar se kmalu pokaže iz napeva, da je roditeljem hudo pri srcu, ker so imeli enega samega. Ko se je pesem prepela nekajkrat, tedaj je napev že milejši in bolj zategnen, boje se, da bi se sinu na poti ali kje drugje ne pripetilo kaj hudega, kar je lahko mogoče. Čim večkat se poje, tem žalostnejša je; zdaj se vidi, da ne bi bilo nemogoče, da bi roditelji tega edinega sina ne videli več. Ta žalostna misel prevladuje dalje bolj in bolj in napev gre zdaj že skoro na jok in naposled izgine popolnoma vse upanje, da bi se še videli na tem svetu. — Res, prav žalostno!

(Tisti bralci, ki so preskočili prednje vrstice, naj od tu dalje berejo.)

Tretje poglavje[uredi]

Avguštin je šel tedaj v šolo. Slepa Polona, materina prijateljica, dobila mu je v Kurji vasi stanovanje, za katerega so oče plačevali šest goldinarjev na vse leto, kar se je cunjarici prav malo, očetu pa neizrečeno veliko zdelo. Avguštinu se je prav dobro godilo. Njegovo največje veselje je bilo v lemenatu čevlje snažiti. Z neizrečeno jezo jih je drgal in likal, revežu je o vseh las kapalo; ali vendar ni prej miroval, da so se svetili, da se je vanje videl. Gospodje lemenatarji so ga prav radi imeli, kruha je dobival, da ni vedel kam z njim, vsa gospodinjina družina ga je imela dosti. Včasih ga je tudi kaj boljšega doletelo namreč lepi kosi telečje pečenke, katerih pa ni nikdar domov nesel, menda se je bal, da bi svojih ljudi ne razvadil. Vse je sam pojedel, če je bilo še toliko, in reveža so potem večkrat obhajale take slabosti, da je mislil, da bo umrl. Za gradom in ob Cesarskem grabnu bi marsikak grm vedel povedati, kako si je pomagal Avguštinov želodec v takih težavah. Tudi marsikak lep krajcar je dobil od gospodov, katerega pa ni — v čast mu bodi rečeno — zajedel ob medenih štrukljih in rožičih, kakor bi morebiti kdo sodil po tem, kar je bilo rečenega o pečenki.

Šole ni nikdar zamudil. Ko se je dan storil — pozimi pa je bilo največ temno — vzdignil se je Avguštin iz Kurje vasi in je romal v mesto. Res, da je bil tudi v Kozjem vrhu navajen zgodaj vstajati, ali kaj ga tukaj v mestu, kjer mu ni treba koz pasti, na vse zgodaj vleče iz gorke postelje? Če kdo misli, da ga uka želja budi iz jutranjega spanja, moti se kaj hudo. Moč, ki ga z neznano silo vleče vsako jutro na brod Ljubljanice, je — kava.

Slepa Polona, ki je fantu pri vseh rečeh šla na roke, mislila je, da mu ne more večje dobrote izkazati, nego če mu preskrbi vsako jutro skledico kave, katero je bolj čislala, nego vse druge še tako drage pijače in jedila. Ona je skoraj ob sami kavi živela in po svojih izkušnjah jo je tudi vsakemu priporočala v notranjih boleznih. Kakor se je večkrat bahala, pomagala je ona že marsikateremu in marsikateri bi bil brez nje že davno v krtovi deželi. Ona je imela za vse bolezni le dve zdravili, namreč: gadjo mast za rane in zunanje bolečine in kavo za vse notranje bolezni. Komur ti dve reči ne pomagata, temu svetuje Polona poslati po gospoda. Da bi tudi Avguštin spoznal čudodelno moč kave, priporočila ga je stari svoji prijateljici, ki pred mostom kuha neko osladno sivorjavkasto juho, katero — sam Bog ve po kateri pravici — imenuje kofe. Za en krajcar se dobi skledica te moče. Če greš zjutraj zgodaj mimo, boš videl, kaj ima gostov, ki se tukaj — poleti in pozimi pod milim nebom — krepčajo za delo in trud, ki jih čaka. Tej kofetarici je Avguštin zjutraj, predno je šel v šolo, donašal potrebnih reči: tobaka za nos, drv, vode itd., in zato je dobil vselej skledico sive čorbice, ki se mu je bolj prilegla, kakor ne vem kaj.

V šoli je sprva nekam čudno gledal; gosposki otroci so ga dražili zavojo hribovske obleke. Nekaj časa jih je mirno poslušal, ali ko mu je bilo preveč, pokazal jim je svoje hribovske pesti. Te pesti so mu v šoli kmalu pridobile toliko veljavnosti, da so si součenci njegovo prijateljstvo v čast šteli in si izkušali ohraniti njegovo dobrovoljnost na vsak način; oddajali so mu namreč prostovoljno desetino od kruha, sadja in sladkarij. Vse je bilo dobro, Avguštin bi bil prav brezskrbno živel, ko bi le ABC ne bilo — ta nesrečni ABC mu je belil glavo. Njemu se je kar nemogoče zdelo v glavi obdržati toliko črk, ki so si še vrhu tega tako zelo podobne; to ga je še nekoliko potolažilo, kar je modri Krivček časih rekel: »Nihče učen iz nebes ne pade.« Z božjo pomočjo je konec prvega pol leta že prav dobro ločil b od d in ko so minila tri leta, prišel je vsem skrivnostim, ki tiče v ABC, do korena in učenik ga je vrednega spoznal, da stopi v višji red.

Avguštinu se je skoraj inako storilo, ko je zvedel, da bo moral zapustiti učenika, ki ga je tri leta vodil po strugah in krnicah zvitega ABC. Zadnje leto so ga učenik posebno počastili, izvolili so ga namreč, da jim je hodil po tobak. To opravilo mu je dajalo neko posebno imenitnost v šoli in, kadar so učenik segli po groš in so mignili Avguštinu, zavidalo mu je osemdeset mladih šolskih src to posebno čast.

Avguštin je imel zlato vodilo, katerega se je vedno držal, namreč: naglica nikjer ni dobra, tedaj tudi pri učenju ne. Ker bi bil visoki učenosti rad prišel do zadnje korenine, studilo se mu je vse hitro in površno učenje; torej se ni nikoli prehitel in kar so se drugi v enem letu naučili — seveda vse le bolj po vrhu — za to se je on odločil po dve, časih pa tudi po tri leta, kakor je videl, da bo izhajal.

Te Avguštinove misli morebiti niso napačne; ali njegova nesreča je bila, da je imel ravno take učenike, ki v tej reči niso bili njegovih misli. Kaj je mogel Avguštin za to, da so njegovi učeniki mislili, da je le njegova lenoba in budalost kriva, da tako zaostaja! To je Avguština peklo v srce; tudi pravega veselja ni imel zdaj več, ker je videl, da se v najpoglavitnejših rečeh s svojimi učeniki ne ujema. Vendar jo je z neizrečeno potrpežljivostjo privozil do tretje latinske šole. Ta se mu ja pa tako imenit na zdela, da je takoj uvidel, da bo zanjo treba najmanj tri leta; posebno grški jezik mu je bila zastavica, da je celo obupal, bo li moči jo kdaj rešiti.

Četrto poglavje[uredi]

Avguštin je tedaj izgubil malone veselje do šole in do bukev; nič ne mara, da bi bil obesil uk na kljuko in bi jo bil popihal spet na Kozji vrh, ko bi ga ne bilo nekaj zadrževalo. Avguštin je namreč rasel vsaj v starosti, četudi ne v modrosti, in je prišel v tista leta, ko se začne višja gosposka bolj za človeka pečati in ga celo povabi, da bi prišel pokazat, je li vreden bele suknje, ali ne. Avguštin je imel res velik strah pred grškim jezikom, ali kadar je mislil na belo suknjo, ali bolje rečeno na beli frak, obhajale so ga kar slabosti. To je pač uvidel, da ga malo očetovo posestvo ne reši vojaščine, posebno ker so oče trdni in dobro pri moči. Torej je potrpel z grščino, dasitudi bi mu bila kmalu želodec obrnila in zmešala možgane, ko bi jih bil kaj prida imel. Iz te prevelike stiske ga reši učitelj krščanskega nauka. Dobri mož je že davno uvidel, da je Ocepek toliko za šolo, kolikor zajec za bobenj.

Neki dan po šoli pokliče Avguština na stran in mu naznani, da je pri davčnem uradu izpraznjeno mesto pisarjevo, da je on z višjim davkarjem, z gospodom Srakarjem, dobro znan in da je pri njem že za Avguština govoril. Revni pastirci na betlehemski paši se gotovo niso tako razveselili, ko jim je angel oznanil rojstvo Gospodovo, kakor je Avguština razveselila ta novica. Solze so mu zalile oči, besede ni mogel govoriti v zahvalo, le roko je poljubil dobremu gospodu. Sam sebi ni mogel verjeti, da bi bilo to mogoče, in šele tretji dan, ko je že v davčni pisarni blizu vrat sedel pri svoji mizi in je prepisaval mnogovrstne reči, se je bil prepričal, da je resnica.

Ko je tri dni pisal, pokliče ga višji davkar v svojo pisarno, ki je bila od obče velike sobane le z remeljni pregrajena. Kadar Avguštin zasliši Srakarjev glas, se prestraši, da mu pade pero iz roke, ves bled stopi pred gospoda, ker je mislil, bogve, kaj je zagrešil.

Srakar mu pove, da je z njegovim pisanjem zadovoljen, da bo dobiavl po 35 kron srebra na dan in da naj pridno opravlja svojo službo, potem more sčasoma dobiti tudi več. Avguštin se mu prikloni do tal in gre k svoji mizi ter piše, da mu je pot od las kapal. On je bil vsak dan prvi v pisarni in jo je zadnji zapustil. Ura še ni bila osem, Avguštin je že sedel za mizo; drugi uradniki in pisarji so šele proti deveti uri dohajali in Srakar navadno ob desetih, a predpoldne je zopet zapustil kancelijo.

Avguštin je vselej skočil izza mize, da mu je pri odhodu vrata na iztežaj odprl in se mu ponižno poklonil. Tudi Srakarjevega psa je vselej prijazno pozdravil, in ko je videl, da to gospodu prija, znal se je psu še bolj prikupiti. Pri obedu si je najboljše košče pritrgaval od ust, da je z njimi pital gospodovega šeklja; tudi mu je vsak dan dal v skledico mrzle vode.

Iz začetka, ko je Avguštin šele prišel v pisarno, je pisal z jeklenimi peresi, ki so ravno takrat jela izpodrivati gosja; ali ko je videl, da Srakar piše le z gosjimi peresi in da on vsako novo iznajdbo, tedaj tudi jeklena peresa, neizrečeno sovraži, hitro je pometal svoja skozi okno in od tistega dne tudi doma ni prijel za drugo pero, nego za gosje.

Če je Srakar videl, da kdo piše z jeklenim peresom, je postajal nemiren, glava ga je jela boleti in tisti dan se mu ni ljubilo ni jesti ni piti; celo Kotzebue, katerega je sicer v pisarni bral za kratek čas, ni mogel tisti dan pripraviti v dobro voljo. Avguštin je bil tako srečen, da je sčasoma izpazil, kako mora biti pero vrezano, da Srakarju najbolje služi. Torej ga je Srakar izvolil za svojega perorezca in davkar je s tem dobil poldrugo uro, ker je sicer od desetih do poldvanajstih rezal peresa. Zdaj mu tega ni bilo več treba, ker mu je znal Avguštin bolje pogoditi; da pa bi imel to poldrugo uro vendar kaj opraviti, prinesel je vsak dan s seboj deščico in od nje rezljal zobotrebnike.

Tako bo šlo dan za dnevom, leto za letom. Ko mine deset let, bilo je konec desetletne poskušnje in od zdaj se je plača Avguštinu povišala na dve dvajsetici na dan. Zdaj je že malo bolj moško stopal po ulicah in še tisti dan je odpovedal dosedanje stanovanje za gradom, kjer je stanoval ves čas, ter si je dobil stan v hiši moje stare matere, in odtod jaz moža poznam. Tisti dan, ko mu je bila povišana vsakdanja plača — je bila ravno sobota — stori si srce in gre na večer v krčmo, kamor so ponavadi zahajali njegovi tovariši. To je bilo prvikrat, torej ga je družba z začudenjem gledala; Avguštin je bil, dasitudi iz začetka tih in plašen, vendar kmalu dobre volje, in ko je imel drugo merico pred seboj, je bil on že najglasnejši med vsemi. Tudi njegovi tovariši, akoravno so sicer pusti in osorni, navzeli so se nekaj Avguštinove dobre volje, posebno ko je Avguštin dal za dva bokala vina. Ali zdaj, ko so se drugi malo oživili, umolknil je Avguštin, jezik mu ni več služil, le nerazumne besede je blebetal in naposled ga je vino omamilo tako, da je za mizo zaspal in da so ga morali tovariši spremiti domov.

Ko se drugo jutro prebudi, ga je bolela strašno glava in dasitudi je dalje spal, nego po navadi, bil je vendar že zelo truden. Počasi se mu je jelo v glavi veriti in jasniti, toliko da se je spomnil, da je bil v krčmi in da je nekoliko preveč pil, kako je pa domov prišel, tega se ni mogel spomniti. Dasitudi mu v nedeljo ni bilo prav nič dobro, vendar je sklenil na večer zopet iti v druščino, da bi tovarišem pokazal, da je mož — da je svoj gospod.

Ko pride v krčmo, bilo ni razen enega tovariša nikogar od sinočne druščine. Avguštin sede poleg njega in mu toži, kako ga je ves ljubi dan glava bolela in da prav nič ne ve, kako in kdaj so se sinoči ločili. Pezdir — tako se je pisal Avguštinov tovariš — uganjal je rad burke in največje njegovo veselje je bilo, koga za norca imeti. Ko mu Avguštin tako toži svojo nadlogo, šine mu misel v glavo, ubogega Ocepka danes za kratek čas malo mučiti. Pezdir verno posluša Avguština in ves čas zamišljeno gleda predse, potem se pomakne bliže njega, ozira se skrbno okoli, kakor bi se bal, da bi kdo drugi ne slišal njiju pogovora, in mu šepetne na uho: »Kako si pa prišel sinoči domov?«

»Sam ne vem, kako; toliko vem, da sem zjutraj v postelji ležal.«

»Ti presneti Ocepek, ti! Jaz bi nikoli ne bil verjel, da si tako močan, ko bi ne bil sam videl. Prvega si kar tako treščil ob zid, da je na mestu obležal.«

»Koga sem vrgel ob zid?«

»No, nikar se ne delaj, kakor bi ničesar o tem ne vedel. Meni ne moreš tajiti, ko sem vse sam videl.«

»Kaj si videl? Ti me plašiš; za božjo voljo te prosim, govori!«

»To boš vsaj vedel, kako si se tepel z dvema policajema, saj tako pijan menda vendar nisi bil, da bi …«

»Kaj? Da bi se tepel — jaz tepel! — in s policajema? Pa zakaj?«

»Zapreti sta te hotela, pa se jima nisi dal.«

Avguštin je pri teh besedah obledel kakor stena in mrzel pot mu je stopil na čelo.

»Zapreti! — Mene zapreti?! Lepo te prosim, kaj sem pa pregrešil?«

»Zdaj pa že vidim, da si bil pijan kakor kanon. Tedaj res prav nič ne pomniš, kako si razsajal? Saj nisi bil človek, bil si hujši, kakor živina. Precej ko smo stopili iz krčme, jel si vpiti na vse grlo, da so ljudje okna odpirali in gledali, kaj je. Mi smo te mirili in pogovarjali, pa vse zastonj. Kar prideta dva policaja in te opominjata, da molči ali da pojdi mirno domov. Ti si jima jel pa zabavljati, in pa kako! Take priimke si jima dajal, da je bilo drugih nas kar groza, in ko sta te hotela zgrabiti, mahnil si z rokama in si podrl oba. Eden je odletel v zid in je kar obležal, drugi se je pač zopet pobral, pa si ga kmalu znova pobil na tla. Mi smo ga hoteli braniti, pa je bilo prepozno. Ko sta oba ležala na tleh, stekel si po ulici proti domu.«

Avguštin si je podprl glavo in je tih poslušal Pezdirja. Strašno mu je vrelo po glavi, zdelo se mu je, kakor bi sanjal, ker besedice ni mogel izpregovoriti, le globoko je vzdihoval.

V tem ko je Pezdir to pravil Avguštinu, prišel je drug njegov tovariš, Slivar po imenu, in prisede k njima. Pezdir mu je mignil z očmi pa sta se sporazumela.

Nekoliko časa so tiho sedeli, potem pa povzame Slivar besedo: »Kakor se mi zdi, pogovarjata se o sinočnem boju. Ravno pred eno uro sem slišal, da so prevideli enega teh policajev in kakor pravijo, ne bo več trave tlačil. Policija išče hudodelnika, pa, kakor se mi zdi, niso še na pravem sledu.«

Te Slivarjeve besede so popolnoma potlačile Avguština; z obema rokama si pokrije obraz in stoče: »Moj Bog, moj Bog, kaj bo z menoj? Prijatelja, lepo vaju prosim, molčita! O nesrečno vino!«

»Ne bodi neumen, to veš, od naju te ne bo nihče izdal, le sam se pametno vedi in morebit se še vse po sreči izide.«

Ocepek plača vino, katero je komaj poskusil, in gre ven, ker v krčmi mu je bil zrak pretežak; mislil je, da se mora zadušiti. Ko pride ven, udere jo naravnost proti domu, skrbno se je ognil vsakega človeka, menil je, da so to sami rablji, ki njega iščejo.

Ko prisope domov, zapre se v svojo sobico in premišljuje svojo hudobijo. Avguštin ni pomnil, da bi bil kdaj kakega človeka s hudo besedo razžalil, on, ki je bil vedno ponižen in pohleven kakor ovca, zdajci obdivja kakor divja zver in pobija ljudi kakor vrabce! Ko bi imel več srčnosti, bil bi si vzel življenje, katero je po njegovi misli že tako zapadlo rablju. Take strašne noči še ni imel vse svoje življenje. Revež ni mogel zaspati in če je tudi zadremal za kak trenutek, prebudile so ga strašne sanje. V krčmi pa smeha ni bilo ni konca ni kraja, ko je Avguštin odšel. Pezdir je bil kmalu počil od smeha in Slivar je rekel, da je to več vredno, kakor deset iger v gledališču; in vsi so se veselili na jutrišnji dan, ker se bo ta igra vršila nadalje.

Skesan in poparjen pride drug dan Ocepek v pisarno še prej, kakor po navadi, in sede za mizo, ali danes mu pisanje ni šlo od rok; kar je pisal, bilo je napačno in ves čas, kar je opravljal to službo, ni pokvaril toliko papirja, kakor danes. Počasi so jeli dohajati tovariši. Kadar so se odprla vrata, zganil se je Avguštin po vsem životu, ker je mislil, da biriči gredo ponj. Vse je bilo tiho, nihče ni izpregovoril z Avguštinom in uradniki so le šepetali med seboj. To šepetanje je Ocepka še bolj vznemirjalo, ker je bil prepričan, da se o njem pogovarjajo; povprašati pa nikogar ni hotel, ker se je bal, da bi ne zvedel spet kake še strašnejše novice. Pezdir pa je ves čas pazil pri oknu, kdaj pride Srakar, in ko ga vidi po ulici iti, gre ven in mu vse razloži. Srakar, ki je med vsemi nemškimi klasiki najbolj čislal Kotzebueja, je bil veliki prijatelj šal in burk.

Ko tedaj od Pezdirja vse natanko zve, kako in kaj, nabere si obraz v gube, kakor je imel navado, če ga je obšla kaka nejevolja, in stopi v pisarno. Avguštin ga je izpod čela plašno pogledaval in izkušal brati na njegovem obrazu, ali že kaj ve o njegovem poboju, ali ne. Srakar postavi palico v kot, obesi klobuk na klin, potem gre nekajkrat po sobi gor in dol in se ustavi pred Pezdirjem.

»Gospod Pezdir, ali ste vi kaj slišali o predsinočnem poboju?«

Še predno je Pezdir mogel kaj odgovoriti na to vprašanje, skoči Ocepek izza mize, pade pred Srakarja na kolena in joka kakor malo dete, tako da se je Srakarju in celo Pezdirju smilil.

»Ocepek,« nadaljuje Srakar, »kaj to pomeni, menda vsaj vi niste tisti hudodelnik?«

»Oh, jaz, jaz! To se pravi, ne vem, ali sem, ali nisem; verujete mi, jaz ne vem; ali ker vsi pravijo, da sem jaz in tudi vi že veste o tem, mora pa vendar biti res.«

»Tedaj vi ste tisti pijanec! Ocepek, reči vam moram, da sem se zelo zmotil o vas. Jaz sem vedno mislil, da ste miren in trezen človek, ali kaj moram slišati o vas? In to ravno zdaj, ko sem vam plačo povišal, menda v zahvalo? Pomislite, to ni samo za vas, ampak tudi za nas vse velika sramota, in če gosposka to zve, kaj bo z vami?«

»Gospod, prisežem vam,« stoka Ocepek, »da nisem nikdar bil pijan in da živi duši nisem ničesar žalega storil, kakor samo ta nesrečni dan. O samo enkrat mi odpustite.«

Srakarju in vsem drugim se je že smilil, torej ga niso dalje mučili. »Vstanite,« veli mu Srakar, »vstanite, kaj bi rekel tuj človek, ko bi zdaj notri prišel. Kar je res, je res; jaz sem bil dozdaj vedno zadovoljen z vami in mislim, da je bilo to prvikrat in zadnjikrat, torej jaz ne bom tega dalje razglašal in tudi druge gospode prosim, da bi to ostalo med nami.«

Vsi so obljubili in Slivar je tudi danes zvedel, da je eden policaj že popolnoma zdrav, drugemu se je pa takisto že obrnilo na bolje.

To vse je Ocepka nekoliko potolažilo, ali vendar je vselej še plaho pogledal, kadar so se vrata odprla in šele dva ali tri tedne pozneje je laže dihal, ko je Slivar prinesel novico da je tudi drugi policaj že okreval. Ni nam treba zagotavljati, da odslej ni bilo Avguština v nobeni krčmi videti, tudi vsakega policaja se je že od daleč izognil, ker se je bal, da bi ne bil morebiti eden tistih dveh in da bi ga ne spoznal.

Kako pa se je Ocepku nadalje godilo, zvedeli bomo ob novem letu.