Žrtev razmer (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Žrtev razmer (Malovrh))
Skoči na: navigacija, iskanje
Žrtev razmer. Zapiski kranjskega kaplana.
anonimno
Besedilo ni bilo objavljeno v celoti, ker je bilo konfiscirano. V ponedeljek, 2. februarja 1903, so zasegli vse številke Slovenskega naroda, v katerih je listek Žrtev razmer izšel (26). Konec besedila so pri časniku želeli objaviti tri dni kasneje, vendar je bil na prostoru, namenjenemu listku, natisnjen le napis Konfiscirano! (28).
Izdano: Slovenski narod 2.–9., 13.–24. in 27.–31. januar (1903) 36/1–6, 9–19 in 21–25
Viri: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 21, 22, 23, 24, 25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI.dno

I.[uredi]

Namenil sem se, popisati svoje življenje, ki ni bilo ne lepo, ne častno; načrtati hočem podobo svojega življenja, ker mi vest tako veleva. Sklenil sem, da si končam življenje, kakor stori marsikak duhovnik, kadar se sam sebi studi. Seveda se nikdar ne pove, da se je zgodil samomor.

Ne bom govoril o prvih letih svoje mladosti. Stopil sem v duhovski stan, ker je tako želel moj oče, ki je bil ugleden in vpliven član duhovniške stranke, dasi je bilo občno znano, da [nejasno]čije niso posebno čiste.

Semenišče sém zapustil telesno čist, duševno bolan. Učili smo se namreč tudi tacih stvari, ki so po nazorih merodajnih mož sicer potrebne, ki pa nikakor niso primerne za nezrele mladeniče. Tako je prišlo, da sem zapustivši semenišče, bil kreposten kakor angelj, a podučen kakor največji lahkoživec.

Ker nisem bil neolikan, kakor večina mojih sošolcev, marveč sem že od nekdaj pazil na lepo vedenje, me niso poslali na kmete. Nastavljen sem bil kot drugi kaplan v prijaznem X-u. Tam so se zgodile vse te monstroznosti, o katerih nameravam poročati, točno tako, kakor so se zgodile. Kdor se pripravlja na smrt, ne laže.

Predno sem odšel na svoje mesto, sem svojega prednika zaupno vprašal, kakšne so razmere v X-u. Izvedel sem reči, ki so me osupnile. Izvedel sem, da je dekan na sumu kot ateist, sicer pa trdoglaven mož, ki je celo škofu povedal, kar mu gre, prvi kaplan pa fanatik, strasten agitator in konzumar, ki škofu skrivaj poroča o vseh dogodkih v fari in ki tudi nadzoruje dekana in druzega kaplana.

Naravno je, da me je ta informacija nekoliko vznemirila in da sem te težkega srca in poln skrbi odpotoval v X.

V župnišču so me sprejeli z očitno nezaupnostjo. Najprijaznejši je bil še stari dekan. Pozdravil me je skoro očetovsko, mej tem ko sta bila prvi kaplan in farovška kuharica — dekanova sestra — hladna kakor led.

Prvi večer ni bil zabaven, a spoznal sem vsaj nekoliko dekana in prvega kaplana. Sprevidel sem, da je dekan dobra in poštena duša, moj tovariš pa nevaren človek, katerega se boji tudi dekan. Pogovor se je sukal le bolj okrog vsakdanjih reči, a tudi tu se je spoznalo, da sta dekan in prvi kaplan, gospod Janez, kaj različnih nazorov.

Bil sem vesel, ko je bila večerja končana in smo se razšli. Dekan me je odslovil z besedami, ki so naredile name globok utis, ker sem čutil, da mu prihajajo iz srca.

»Pa lahko noč, mladi prijatelj« — mi je rekel. »Upam, da bodeva prijatelja in da bodeva dobro izhajala. Želim, da bi bili tu zadovoljni. Vem, da ste prišli z gotovimi predsodki k meni, saj me imajo v škofiji zapisanega v črni knjigi, odkar sem škofovemu kaplanu Šiški povedal v obraz, da je škofova politika nesreča za naš narod in da naj gleda škof pri duhovnikih malo več na poštenje in dostojnost in malo manj na versko gorečnost, ki je največkrat hlinjena. Pa bodi! Le kadar vidim, kar počenjajo škof Missia in nekateri njegovi ljubljenci, me obidejo še vedno čustva, da bi najraje lasal oblake ali pa mesecu z metle brke naslikal — kajti da bi kaj storil proti temu počenjanju — za to nimam moči. Človek ki postane duhovnik, je podoben ptiču, kateremu so perotnic postrigli. Toda — o teh stvareh morda drugič. Prva noč na prvi duhovski službi naj Vam bo sladka, pridejo že še druge, če ste pošten in dober mladenič — kakor — Lahko noč.«

Šel je in jaz sem se odpravil v svojo sobo. Dekanova sestra je šla z menoj. Ves večer mi ni privoščila besede in tudi sedaj je molče svetila pred menoj. Prišedši v sobo je kar na kratko rekla:

»Prosim, povejte, če še česa potrebujete.«

»Ne, mati« sem ji odgovoril — »ničesar ne potrebujem, a prosim Vas, bodite dobri z menoj. Jaz sem mlad in neizkušen človek in vem, da bom dostikrat potreboval materinskega sveta.«

To je gledala žena, ko je slišala te besede. Njen mrki pogled se je zjasnil, njeno lice je dobilo prijazen izraz in nekako me [nejasno] je odgovorila:

»Vi ste drugačni kakor drugi in morda ste prinesli [nejasno] v to hišo. Že dolgo nas je zapustila. To vam pa naravnost povem, da [nejasno] bodete motili: veliko vere jaz nimam. Kar sem je imela, so jo mladi duhovniki skoro vso poteptali, potem naj Vam Bog da srečo — drobtinica sreče in zadovoljnosti je več vredna, kakor žakelj modrosti.«

Z nanavadnimi čutili sem legel spat a dolgo nisem mogel zatisniti očes. Jasno mi je bilo, da sem prišel med ljudi, ki takorekoč predstavljajo dve različni generaciji. Po mišljenju, po semeniški vzgoji sem bil napolnjen onih idej, ki jih je v tem župnišču zastopal moj tovariš prvi kaplan, srce pa me je z neko [nejasno] stveno silo vleklo na stran dekana in njegove črnoglede sestre. Na katero pot se odločim, kam me zapelje usoda in bom-li srečen v svojem stanu? Zlasti to zadnje vprašanje me je mučilo, ker sem na jedni strani videl dekana in in njegov položaj — na drugi pa položaj onih, ki jih je dekan preziran ali celo sovražil, ki pa so očividno imeli srečo. Naposled sem si rekel, da se pravi modrijan ne briga ne za preteklost in ne za prihodnost, ker preteklosti ne more premeniti, prihodnosti pa ne uganiti in sem zaspal. Zgodilo se je prvič, da sem pozabil na večerno molitev.

II.[uredi]

Prihod novega duhovnika je v malih mestih in trgih vedno senzacija prve vrste, zlasti ako je duhovnik mlad. Posebno se za to zanima tisti spol, ki ga v svoji smešnosti imenujemo slabega.

»Kakšen bo? Ali bomo zaradi njega pozabile njegovega prednika ali obžalovale njegov prihod« — tako in enako ugibajo ženske, ne posamične ženske, ne le takoimenovane trcijalke, marveč sploh vse.

Ubogi, pomilovanja vredni moški! Moški v obče — izvzemši popolno duševne reveže, gledajo navadno z nekim ironičnim posmevom na duhovnike, tako, kakor bi jih smatrali za nekako inferiorne. Istina, v socialnem življenju, med omikanci, zavzemajo duhovniki precej nizko stališče, a največ vsled tega, ker so malo izobraženi, ker niso vajeni družabnega življenja in se vsled privzgojene jim domišljavosti kmalu narede nemogoče. Toda moški ne vedo, da imajo duhovniki vedno ključ do njihove blagajne in do njihove spalnice. Moški si domišljajo, da so vsaj v svojih hišah gospodarji, da je moč in vpliv duhovščine na boljše kroge uničena, a — to je velika zmota.

Duhovščina je danes tako močna, če ne močnejša, kakor je bila le kdaj.

Zakaj? Zato ker ima na svoji strani ženstvo, brez izjeme, ne samo pobožne ženske. Ženska je duhovniku vdana, ker je ženska in ker je on duhovnik. Morda vpliva na to tista tajinstvena sila, ki jo ima vsak prepovedani sad. Dandanes ne verujem več v svetopisemsko sporočilo o Evi in o njenem jabolku, ali če se smatra to sporočilo kot alegorijo, potem je v tej pravljici obsežena absolutna, večna resnica.

Duhovnik nima nikogar druzega na svoji strani, kakor ženstvo. To je zanesljivo, moški pa niso nikdar zanesljivi, ker so verni in duhovniku vdani ali iz duševne lenobe, ali iz indiferentnosti za vse nematerialne zadeve, ali iz navade, ali pa zaradi ljubega miru. Iz prepričanja pa ni noben moški vdan duhovniku, tudi če je sicer še tako veren.

Dečki so pač tudi vdani duhovniku, toda samo nekaj časa. Ko do sežejo 18. ali 20. leto, gredo svojo pot. Cerkev in duhovščina imata na dečke le toliko časa vpliv, dokler niso dozoreli, dokler njihova duša še ni zadobila moškega značaja.

Ženstvo pa je zvesto in če se duhovniku zljubi, se hitro izkaže, da ima moč, pregovoriti ženo, da celo zapusti moža in otroke. — —

Seveda je tudi v X-u provzročil moj prihod veliko zanimanja med ženskim prebivalstvom. Koj dan po prihodu me je cerkvenik obvestil da me čaka v cerkvi cela vrsta žen in deklet, ki bi se rade izpovedale. V obče hodijo ljudje na deželi le ob sobotah in ob nedeljah k spovedi, ker imajo med tednom dovolj druzega posla. Ta dan pa so napravile ženske izjemo. Izvedeti so pač hotele, kakšen je njihov novi dušni sodnik, in njihova radovednost je bila tako velika, da niti do sobote niso hotele čakati. Dasi še mlad in neizkušen, sem vendar slutil, da silijo v spovednico, ne iz dušne potrebe, nego iz trivijalne radovednosti. Vsaka je hotela biti prva, da bi potem nekako triumufujé mogla reči:

»Kaj? Vi še niste bili pri novem kaplanu pri spovedi? O, jaz ga že poznam, prav natančno, veste, tak in tak je ...«

Navadno je novi duhovnik vedno veliko več vreden, kakor odišli; vsaj ženske pravijo tako.

Ko sem se prvič vsedel v spovednico, še slutil nisem, da so se zbrale »grešnice« ne toliko, da bi si olajšale vesti, kakor da me spoznajo. Prvo moje spovedovanje je bila v njihovih očeh zame nekaka generalna skušnja. Prišle so me gledat, kakor hodijo mestne dame gledat prvi nastop kakega novega tenorja ali ljubimca v gledališču. Napravil sem dober utis — ugajal sem — kakor so pričale govorice, ki so drugi dan krožile po X-u.

Ko sem se potem, sedeč pri čaši vina, z dekanom razgovarjal o svojem prvem nastopu v spovednici, sem na svoje začudenje spoznal, da dekan ni prijatelj spovedi. In mož tudi ni prikrival svojih nazorov in mi je naravnost rekel:

»Mladi prijatelj — v spovednici so slabi duhovniki tisočkrat več nedolžnih src pokvarili, kakor so dobri duhovniki duš rešili. Tudi strup je le včasih zdravilo, navadno pa človeka umori.«

Te besede so mene, ki sem bil navdan še nazorov, katere so mi vcepili v semenišču, jako neugodno zadele. Zapletel sem se z dekanom v živahno razpravo o različnih verskih in cerkvenih rečeh. Dekanovi nazori so me čedalje bolj razgrevali in končno sem v »sveti« jezi vskliknil:

»Če že vse obsojate in skoro ničesar ne verujete, kako morete potem kot pošten človek opravljati duhovniške funkcije, kako morete maševati in deliti svete zakramente?«

Dekan pa je ostal miren in mi je hladno odgovoril:

»Ljubi prijatelj — tudi to se da opravičiti. Jaz smatram vero — čisto in nepokvarjeno vero Kristusovo, za najboljše, da, za jedino sredstvo, povzdigniti ljudstvo moralično, obvarovati ljudstvo, da se ne potopi popolnoma v živinskem materijalizmu. Maševanje, delitev svetih zakramentov in druge cerkvene funkcije pa so v mojih očeh najpripravnejša sredstva, s katerimi se vedno znova in znova opozarja ljudstvo na moralične nauke Kristusove vere, so sredstva, s katerimi se ohrani in utrja krščanska morala v ljudskih srcih. Zato opravljam te funkcije, četudi nisem tako veren, kakor ste vi in škof Missia, in mislim, da sem vzlic temu pošten mož.«

Dekan je bil očividno razžaljen. Od tega dne se ni več pogovarjal z menoj o cerkvenih in o verskih zadevah. Tudi političnih vprašanj se je ogibal, kolikor se je dalo. Samo tega ni prikrival, da naj se duhovnik po njegovem mnenju ne vtika v politične zadeve, da naj stoji nad strankami in naj se bavi samo z zadevami svojega poklica in pa z znanostjo, literaturo in umetnostjo. Zagovarjal je ta svoj nazor tako prepričevalno, da mu niti strastni agitator, prvi kaplan, ni vedel ničesar tehtnega odgovoriti. Dekanovi nazori glede politične neutralnosti duhovnikov so se me tem bolj oprijeli, ker sem imel pred sabo svarilni izgled. Med tem, ko je bil dekan pri vseh prebivalcih X a visoko v čislih in so ga tudi najzagrizenejši liberalci spoštovali, je bil prvi kaplan skrajno nepriljubljen, da, zaničevan. Vsi omikani ljudje so se ga ogibali. Občeval je samo v najnižjih krogih in splošno se je govorilo, da te svoje prijatelje in prijateljice brezvestno izkorišča.

Sklenil sem, da se bom ogibal javnih zadev in živel le svojemu poklicu. Vse moje mišljenje — preparirano v semenišču — se je upiralo temu, da bi sledil izgledu dekanovomu, zakaj bil sem veren do kosti, fanatično veren, čut dostojnosti pa mi je veleval, naj ne posnemam prvega kaplana, dasi sem vedel, da je temu »v priznanje njegovih zaslug« zagotovljena najlepša župnija in da ga štejejo med prve stebre duhovniške stranke.

»Hodi svojo pot« tako sem govoril sam sebi. Hodil sem jo res. Ločitev od dekana je postala popolna, ko je dekan naravnost žalil moje versko prepričanje. Imel je prepoved, v kateri je trdil, da niti vseh dogem ni treba verjeti, a dotičnik vendar lahko ostane dober kristijan. Dejal je, da naj človek veruje le to, kar njegov razum uvideva kot resnično, naj potem kdo drugi — mislil je cerkev — govori, kar hoče; Bog je dal človeku razum in prosto voljo in kdor razuma in proste volje ne vporablja ter veruje, kar ga ta ali oni verovati sili — ta greši proti volji božji, človek naj vsako stvar prevdari in naj veruje le samo to, kar njegov razum odobrava.

Ta izvajanja — katerih resničnost danes popolnoma uvidevam in priznavam — so me takrat seveda silno razburila, saj so obsegala neposredno tajenje cerkvenih naukov in teh sem bil popolnoma prepojen, tako da nisem pojmil visokih idej, ki jih je zastopal dekan, in nravne sile teh njegovih idej.

III.[uredi]

Potekli so že trije meseci, kar sem bil prišel v X. Dasi sem bil ta čas skoro vedno »sredi ognja«, sem vendar ohranil svojo čistost. Lahko to ni bilo — posrečilo se mi je le, ker sem bil skoro osamljen, ker sem se ogibal vsaki družbi in se zatopil v bogoslovne študije. Javno življenje je metalo visoke valove — a jaz tega nisem zapazil, niti sem se zmenil za ženstvo, dasi so tako cerkvene pevke kakor mnogo drugih žensk kaj familijarno občevale z menoj in se mi je časih zdelo, da čitam v njihovih očeh zvedavo vprašanje: Kaj si tako izbirčen, ali sploh nisi mož?

Poznal sem iz spovednice skoro vse skrivnosti trških deklet, vedel sem, da mi je pri nekaterih treba le dobre besede in vse je doseženo — a ni mi prišlo na misel. Bal sem se greha in bil sem tudi tako ponosen na svoje duhovniško posvečenje, da sem krotil vse strasti, ki so se zdaj in zdaj oglašale v meni. O lepi dnevi mladosti in čistosti — kdaj ste že prešli!

Bilo je nekega deževnega popoludne, ko sem se v svoji sobi ukvarjal z razmišljevanjem, če je človeška duša res neumrljiva. To ni morda šala. To vprašanje me je mnogokrat mučilo, ker se mi je zdelo, da so cerkveni dokazi za neumrljivost duše pomanjkljivi. Misel, da je duša umrljiva in da je s smrtjo vse končano, se mi je zdela strašna — kajti zdelo se mi je, da potem nima življenje nikakega namena. To je bil vzrok, da sem vedno in vedno pretresal to vprašanje. Dostikrat sem si rekel: Če je Bog ustvaril dušo iz nič, potem imajo duše svoj začetek, a kar ima začetek, to ima po zakonih narave tudi konec, to mora umreti. Drugič sem si zopet rekel: Duša je lahko neumrljiva — ako je neodvisna od rojstva in od smrti telesa; ako je bila že pred rojstvom, ostane lahko še po rojstvu — a tu sem se spomnil, da proglaša cerkev tako mišljenje za pogansko. Cerkev stoji na stališču, da pred rojstvom ni duše, da Bog dušo iz nič ustvari, vzlic temu pa da je duša neumrljiva.

Ko sem tako sam sebe trpinčil s takimi mislimi, je vstopila dekla odličnega tržana in pristaša duhovniške stranke v X-u in mi sporočila, da želi njena gospodinja, naj bi jo prišel na dom izpovedat. Gospa Helena je bila jako pobožna žena. Ko je bil škof v X-u, ji je napravil vizito in vsa duhovščina celega okraja jo je postavljala za izgled vsemu drugemu ženstvu. Hodila je vsako soboto k izpovedi in po njenih izpovedbah sem jo tudi jaz visoko spoštoval.

Njeno zahtevanje, naj jo pridem na dom izpovedat, me je toliko presenetilo, ker je bila gospa Helena šele nekaj dnij poprej pri izpovedi. Zaradi tega sem najprej vprašal, če se dekla ne moti. A dekla se ni motila.

— »Recite gospej« — sem ji naročil — »da je ne smem doma drugače izpovedati, kakor če je bolna

— »Saj je bolna« — je odgovorila dekla. — »Zdravnika sem že poslala k nji, zdaj pa sem prišla vas klicat. Mudi se; pridite hitro

Nisem poslušal dalje, nego se odpravil na pot, s toliko večjo vnemo, ker je bilo to prvič, da sem bil poklican k bolniku.

Gospa Helena je bila v postelji in milo ihtela in stokala. V svoji neizkušenosti sem menil, da se ji bliža zadnja ura. Pozneje sem se seveda spomnil nekaj detajlov, ki jih prvi hip nisem zapazil. Soba je bila bolj podobna koketno urejenemu budoarju kakor spalnici, kjer se bije skupni boj med življenjem in smrtjo; postelja ni bila podobna ležišču bolnice, nego bolj paradni postelji, vsa soba pa je bila parfumirana, kar tudi ni v navadi pri bolnikih.

— »Torej ste vendar prišli, gospod kaplan«, me je ogovorila, gospa Helena. »Tako sem bolna —«

— »Kako se je to zgodilo, gospa«, sem vprašal sočutno. »V soboto, če se ne motim, ste bili se popolnoma zdravi —

— »Bolezen pride časih kar čez noč. Sinoči sem bila še zdrava — danes sem izgubljena

Bridko jokaje je stisnila gospa Helena svojo skrbno počesano in spleteno glavico v mehke blazine.

— »Zaupajte v Boga«, sem jo tolažil. »Bog more vse, in če je njegova sveta volja, vam pošlje zdravje tako hitro, kakor vam je poslal bolezen. Prepričan sem, da vam je Bog poslal bolezen le, da dobite priliko, si pridobiti novih zaslug.«

Gospa Helena se je zopet zjokala in jaz nisem dvomil o pristnosti njenih solza.

— »Tako sem nesrečna« — je vzdihovala.

— »Kaj vam je gospa? Prišel sem, da vas tolažim, kot vaš spovednik —

— »Ne, ne — jaz se ne izpovem — jaz sem prevelika grešnica

— »In ko bi bili storili največje grehe — božja usmiljenost je večja. Sicer pa poznam vašo vest tako dobro, kakor vi sami, in vem, da sami sebi delate krivico. Začniva torej

Po običajnem uvodu je začela gospa Helena — vedno ihteč in skrivaje svoj obraz v blazinah:

— »Da me vidite danes tako ne srečno, je kriv moj mož

— »Kako?«

— »Ker je brutalen napram meni

— »Zdi se mi, kakor da hočete izpovedati grehe svojega moža mesto svojih — to ni dovoljeno

— »Kakih pet mesecev že živiva vsak zase — samo pri obedu in pri večerji se vidiva. — Sinoči je prišel k meni — zahteval — saj me razumete — jaz sem ga podila proč — nastal je strašen prizor. — Oj, kako jaz tega človeka zaničujem —

— »Tega ne smete gospa. Zaničevati sploh ne smete nikogar, svojega moža pa morate ljubiti —

— »Nikdar — te živali —

— »Zakaj ste ga pa vzeli?«

— »Ej, moj Bog — morda sem ga nekdaj nekoliko ljubila —?«

— »Bodi že kakorkoli, a če ga tudi ne ljubite, mu morate biti vender udani in pokorni.«

— »Dobro — saj sem mu pokorna v gotovih stvareh — saj me razumete — nikdar —

Tu sem se spomnil, česar sem se naučil v semenišču in začel sem na dolgo in na široko razlagati, kaj je debitum ter navajati, kaj v tem oziru predpisujejo cerkveni učitelji. Ko sem končal, je gospa Helena kategorično izjavila:

— »Nikdar!«

— »Zakaj ne?« sem jo vprašal. »Vas mož je vendar vaš mož —

— »Žal — toda — kar sem rekla, pri tem ostanem — nikdar — jaz ljubim druzega

— »Kako? To je velik greh — to je zakonolomstvo —

— »Mogoče — a — jaz ljubim druzega —«

— »In ste svojemu možu nezvesta?«

— »Ne — še ne — nisem še mogla biti nezvesta —

— »Hvala Bogu!«

Komaj sem izgovoril, ko je gospa Helena vsa rudeča in gorečih pogledov planila kviško, se oklenila mojega vratu, me potegnila k sebi ter šepetala:

— »Tebe ljubim, Tebe. — Po tebi hrepenim! — Moj boš!« ...

IV.[uredi]

Padel sem bil! Ogenj mojih brezmadežnih štiriindvajsetih let me je premagal tako, da sem skoro izgubil zavest in nisem prav vedel, kaj se je zgodilo z menoj.

Kakor blazen sem pahnil od sebe premeteno kurtizano, ki me je dušila s svojimi vročimi poljubi, nečistnico, ki me je stiskala na svoje srce in me mamila z zapeljivim šepetanjem:

— »Kako te ljubim! — Kako presrčno te ljubim! — Ali me boš vedno ljubil?«

Ljubil? V svojem srdu bi jo najraje ubil. V glavo mi je šinila misel, da z zakonolomstvom začeto igro zaključim s krvavim dejanjem. Potem pa sem se iztrgal iz objemov gospe Helene in bežal, kakor da mi gori pod nogami.

— »Kako« — sem rekel sam sebi — »kaj mi nisi o Bog obljubil svojo pomoč v nevarnosti? Jaz sem ti vse žrtvoval, posvetil sem Ti svoje srce, izruval iz njega vse želje in vse hrepenenje in Ti si dopustil, da sem padel, ne da bi me bil svaril! Posvetil sem Ti nedolžnost svoje duše in čistost svojega telesa in v Tvojem imenu mi je Tvoj namestnik, prejemši mojo obljubo, rekel: »Čuvaj se in On te bo čuval!« Jaz sem se čuval, da sem premagal vsako grešno misel in da si niti enega nečistega pogleda nimam očitati. Kakor Job bi lahko rekel: »Pepigi foedus cum oculis meis, ut ne cogitarem quidam de virgine« — »sklenil sem pogodbo s svojimi očmi, da še mislil ne bom na kako devico« — Ti, o Bog, pa si me zapustil v trenotku največje nevarnosti, in me pustil pasti v brezno nečistosti.«

Vsled razburjenosti, kesa in srama sem skoraj obolel. Več dni nisem bil v stanu opravljati svoje dolžnosti. V teh dnevih sem spoznal dekanovo blago srce in njegove sestre materinsko skrb. Večkrat sem hotel jima vse razkriti, a vselej me je bilo tako sram, da nisem mogel izpregovoriti nobene besede.

Končno sem prevzel zopet svoje funkcije in ker skoro štirinajst dni nisem videl gospe Helene, ne v cerkvi ne kje drugje, se mi je začel vračati notranji mir. Trdno sem bil prepričan, da se mi ta uzor katoliške žene, ta v cerkvi za izgled vsem drugim ženam razglašena zakonolomnica več ne približa, zlasti pa da ne pride več k meni k izpovedi.

A slabo sem tedaj še poznal te vrste žensk. Neke sobote, ko je bila že tema, sem po prvih besedah spoznal, da je prišla moja zapeljivka k meni se izpovedat.

— »Gospa« — sem ji rekel, čim sem jo spoznal — »kaj vas ni sram, da po tej grdobiji, ki ste jo storili. —«

— »Te-te-te, srček moj« je odgovorila gospa Helena ironično »tako se pa z menoj ne boš šalil«.

— »Gospa, kaj ne veste, kje da ste?«

— »Beži, beži; le nikar se ne razburjaj.«

— »Prepovedujem Vam, da me tikate.«

— »E — kaj res? Zakaj pa? Če me pa veseli?«

— »Za Boga — v spovednici ste.«

— »Vem — na to me spominjajo moja kolena. Toda ostaniva pri stvari. Kaj nisi nič mislil name te dni? Zakaj me nisi obiskal?«

— »To morate vendar sami spoznati, da je najbolje, če nehava občevati.« — »Kako si naiven. Po tem, kar se je med nama zgodilo, sem upala, da postaneva najboljša prijatelja.«

— »Nikdar!«

— »Res? Lej ga, lej!«

— »Pahnili ste me v nesrečo.«

 »Nikar ne bodi tragičen! Nisem te pahnila v nesrečo, nego te le povedla na pot, po kateri tvoji tovariši kaj radi hodijo.«

— »To je obrekovanje.«

— »O, kako malo poznaš svet. Poglej samo pobožnega kaplana Janeza. Kar je žensk v starosti od 15 do 40 let, vse je že imel.«

 »Molčite, gospa! Čemu ste prav za prav prišli?«

— »Ker tebe ni bilo k meni. Prišla bi bila v farovž, ali ker nisem hotela kompromitirati ne sebe ne tebe, sem prišla v spovednico. Tu me moraš slišati. Sicer pa je prav pikantno govoriti v spovednici z ljubimcem ...«

— »Nehajte, gospa, sicer odidem«.

— »Le tako visok ne bodi! To je staromodno. Sicer pa sva kmalu gotova. Slušaj! Jaz nisem posebno potrpežijva. Ti si bil z menoj jako osoren — a povem Ti, da nisem žena, ki se jo kar tako odslovi. Udala sem se ti — ti mi ugajaš — jaz sem postala tvoja ljubimka in hočem to tudi ostati.

— »Dovolj gospa! Zlorabili ste mojo neizkušenost in me vjeli, ali povem vam: med nama je vse končano. Idite in ne približajte se mi nikdar več.«

— »Kako lepo znaš govoriti! Ti boš še znamenit propovednik. Ali — čas je, da grem. To ti pa povem: Rekla sem, da te hočem imeti za ljubimca, in kar hočem, tega mi ne ubranita ne škof ne papež.«

— »Jaz pa vam povem, da vas sovražim in zaničujem. Beži, satan, od tod.«

Zaprl sem okence. Gospa Helena je zapustila spovednico mirno in s tistim izrazom pobožnosti, ki ga je vedno kazala ljudem.

Ta ženska misli na strašno maščevanje — sem dejal sem sebi in obšel me je velik strah, kaj da se z menoj še zgodi.

V.[uredi]

Sklenil sem, da se za storjeni greh pokorim. Pred vsem sem se odločil, da se izpovem. Moj spovednik je bil sosedni župnik, prijazen starček, sicer ne preveč učen, do katerega pa sem imel posebno zaupanje, ker je bil odkritosrčen in priprost.

Napravil sem se na pot. Pri srcu mi je bilo nekako tako kakor vojaku, ko gre v bitko, ko čuje nad seboj žvižganje sovražnih krogelj. Strah me je bilo, kako sodbo da izreče moj spovednik, kajti zdelo se mi je, da imam strašen greh na vesti, da sem svoje telo, ki naj bi bilo tempelj sv. Duha, spremenil v tempelj Belialov.

Komaj sem klečal pred spovednikom, premagala me je bolest tako, da sem začel bridko jokati.

— »Sinko moj,« je dejal star župnik ves začuden, »kaj se Vam je zgodilo, da tako jočete?«

— »Zatajil sem Sion in šel med Babilonce. Grešil sem, strašno grešil.«

— »Nič ne de, sinko moj.«

— »Kaj pravite? Ko bi vedeli —«

— »Nič ne de, sinko moj. Naj bo Vaš greh še tako velik, Vaš kes je še večji. Nebeški oče ima nad enim skesanim grešnikom večje veselje, kakor nad devetindevetdesetimi pravičniki in zato pravim: nič ne de.«

— »Toda — gotovi grehi — so pri duhovniku —«

Lahko si je misliti, kako težko mi je bilo, priti z besedo na dan. Stari župnik mi je z milo besedo pomagal iz stiske.

— »Ali ste se mar pregrešili proti sveti čistosti?«

— »Da,« sem dihnil.

— »No, zaradi tega pač še ni treba obupati.«

»O, — stvar je jako resna.«

— »No, no! Kakšni ste dandanes mladi duhovniki! Vse jemljete tragično. V nobeni stvari ne poznate prave meje. Angelja iz nebes vendar niste zapeljali?«

Čutil sem, da je moj spovednik tako govoril, da bi mi dajal poguma.

— »Angelja — ne! Ali grešil sem hudo z — omoženo ženo —«

— »Vidite, sinko moj,« je rekel zdaj starček, »to me ni nič presenetilo. To je za me stara pesem. Čudim se Vam, da ste se mogli toliko časa grehu ogibati. Že večkrat sem mislil, da imate dva spovednika, jednega mene namreč, za bolj priproste, vsakdanje stvari, druzega za — kako bi se izrazil — za specialitete.«

— »Kako ste mogli kaj tacega misliti?«

— »E, sinko moj, to se dandanes dostikrati primeri.«

Prijazne besede starega župnika so mi padale na srce kakor hladilno olje. Osrčil sem se in izpovedal svoj greh. V svoje opravičenje nisem navedel druzega, kakor svojo neizkušenost, in dobil sem odvezo.

Predno sem zapustil spovednico, mi je stari župnik še rekel:

— »Vedite, sinko moj, da jaz nisem poseben bogoslovec. Že štirideset let nisem imel v rokah bogoslovne knjige in zato sodim vse samo po svojem srcu in po bogatih svojih izkušnjah. Kar Vam mislim povedati, Vas gotovo preseneti; a ne sodite me radi tega napačno. Kar ste storili — tega ne morem in nečem odobravati. Greh je greh. Res, da ste grešili v izrednih okolnostih in Bog, ki vidi na dno vsacega srca, Vas morda ne smatra krivim. Toda — Vi ste obljubili čistost in ste hote ali nehote svojo obljubo prelomili. Bili ste čisti — zdaj to niste več. Toda — Vaš kes je resničen in zato sem Vam dal odvezo. Čudil se nisem, da ste padli, čudim se le, da niste padli — že prej. Mladi ste, kacih štiriindvajset let šele štejete. V teh letih vre kri in kar ste duhovnik, so Vas v spovednici grešni ljudje zastrupljali z vsakovrstnimi umazanostmi. Nekaj tega strupa ste pa prinesli že seboj iz semenišča. Silili so Vas tam, da ste se na pamet učili spise, ki obsegajo najhujše grdobije in ko je bila Vaša fantazija prepojena z najhujšimi obscenostmi, so Vas posadili v spovednico. Tu, glava ob glavi, usta ob ustih, tu so žene in dekleta, katerim duhovniška suknja daje pravico, da pozabijo na vsako sramožljivost, tu so Vam žene in dekleta razkrivale najintimnejše posamičnosti iz svojega ljubavnoga življenja in celo iz svojih mislij, katerih bi za nobeno ceno ne povedale svojim materam ali svojim možem. In človek od mesa in od krvi naj bo kos takim izkušnjavam, naj ostane čist? To je blazno zahtevanje. Vidite, sinko moj! Tisti, ki je prvi izmislil celibat, je bil gotovo prepričan, da je izmislil nekaj znamenitega. In vendar je provzročil s tem neizmerne nesreče. Že sveti Pavel je učil: »melius est nubere, quam uri« — bolje je, se ženiti, kakor goreti, in to je še danes sveta resnica. In zato vam danes prorokujem: padli ste in ves Vaš kes Vam ne bo nič pomagal, ker padli bodete zopet in zopet. Narava se ne da tiranizirati. Gorje tistemu, kdor to poskusi. Tudi Vi se o tem prepričate. Če pogledate okrog sebe, vidite lahko vse polno duhovnikov, ki gazijo do kolen v grehu — pa se nič ne kesajo. Za sedaj nikar preveč ne razmišljajte o mojih besedah, ker bi to ničesar ne koristilo. A v spominu si ohranite moje besede — pride dan, ko porečete: stari samotar je imel prav. Za pokoro pa molite en Očenaš, naj Bog milostno sodi ono, ki Vam je dala Vaše prvo jabolko.«

VI.[uredi]

Izpoved in odveza, ki sem jo dobil, sta me pomirili vsaj deloma. Provzročili sta pa v meni še nekaj druzega: utrdili sta v meni sklep, da se z vso vnemo in gorečnostjo posvetim svojemu poklicu. Svoje duhovniške funkcije sem opravljal točno in natančno, z največjo resnobo. Ne da bi se bil tega svest, postal sem silno fanatičen v verskih zadevah. V spovednici sem bil strog in oster spovednik, v svojih prepovedih sem ubiral najrezkejše strune. Bil sem prepričan, da s takim postopanjem varujem samega sebe pred grehom in oprijel sem se mnenja, da se z verskim fanatiziranjem tudi ljudstvo obvaruje vsake pregrehe.

Danes uvidevam pač, kako blazno je bilo moje početje in kako smešno moje načelno stališče, ali tedaj tega nisem spoznal. V X-u z menoj niso bili več zadovoljni, a čim večji je bil odpor od strani prebivalstva, toliko večja je postajala moja netolerantnost. Ko sem nekoč vse tiste, ki so, nezadovoljni z mojimi propovedmi, izostajali od službe božje, s prižnice imenoval brezverce in sovražnike Kristusove, je izšel v nekem listu dopis, ki je proti temu protestiral. V tem dopisu je bilo tudi rečeno, da so najbolj fanatični in najbolj nestrpni ravno tisti duhovniki, ki imajo kaj na vesti in ti hočejo s takim fanatizmom zadušiti glas svoje vesti.

Čutil sem se zadetega. Srce mi je krvavelo jeze in žalosti in polastila se me je želja po maščevanju. Stari dekan me je sicer svaril, naj se umirim in vsiljeval mi je z veliko vnemo svojo filozofijo, ali njegovi nazori mi nikakor niso ugajali ter so nasprotovali cerkvenim naukom in naročilom. V tolažbo mi je bilo, da me je moj tovariš, kaplan Janez, krepko podpiral in me navduševal, naj vstrajam in naj se ne dam ugnati, če me še tako napadajo in preganjajo po listih. Kaplan Janez se mi je s tem močno prikupil in začelo se je med nama intimnejše občevanje, vsled katerega sem se čedalje bolj prijaznil z njegovimi nazori in sem začel njegovo politično delovanje mileje soditi.

Gospe Helene nisem videl več tednov. Izvedel sem, da skoro nič ne hodi iz doma. To mi je dajalo večjo sigurnost pri vsem nastopanju in utrjalo v meni misel, da sem varen pred njo, da me pusti v miru.

Nekega dne pa je bila nakrat pri maši. Ko sem se obrnil k vernikom, da jim zakličem: »Dominus vobiscum«, zagledal sem jo v prvi vrsti med ženskami. Prestrašil sem se je, resnično prestrašil, kajti svest sem si bil, da je prišla k maši zaradi mene. Kaj hoče?

Moj strah pa se je premenil v grozo, ko sem pri delitvi sv. obhajila zapazil, da hoče tudi gospa Helena pristopiti k mizi Gospodovi. Vedel sem, da že dolgo ni bila pri izpovedi, vedel sem, kak greh ima na vesti, in ona — ta uzor katoliške žene — je imela predrznost zahtevati, naj ji jaz podelim sv. hostijo!

Moj položaj je bil skrajno težaven. Stal sem pred alternativo, da postanem sokriv sakrilegija, ki ga je nameravala storiti gospa Helena, ali pa da jo javno osramotim vzpričo vseh navzočnih vernikov s tem, da ji odrečem sv. obhajilo, kar bi seveda provzročilo velikanski škandal, zlasti ker sta bila gospa Helena in njen mož pri škofu posebno v čislih.

Nakrat me je prešinila rešilna misel. Razen gospe Helene so še štiri žene čakale na sv. obhajilo. Poklical sem ministranta in mu šepetajo naročil, naj gospe Heleni in njeni sosedi pove, da zanje ni več hostij v ciboriju, in da naj počakajo na dekanovo mašo.

Tako sem se z malo lažjo rešil iz velike stiske. Sem-li sploh lagal? Saj sem rekel, da zanje ni več hostij v ciboriju. Hostij je bilo sicer še dosti, a jaz nisem hotel obhajati gospe Helene in sem si pomogel iz stiske po navodilih sv. Liguorija, ki natančno uči, kako človek lahko vedno zataji resnico, ne da bi se naravnost zlagal.

Svoj namen sem dosegel, a vesel tega uspeha nisem bil. Sprevidel sem, da je gospe Heleni vsako sredstvo dobro, da doseže svoj namen, da se ta »uzor katoliške žene« ne straši prav ničesar in da bom moral biti kar najbolj previden, da se je vbranim. Kaj storiti?

Po maši sem se odpravil k svojemu spovedniku, da ga vprašam za svet, kaj storiti, kako se ogniti preteči nevarnosti. Toda takrat sem imel mirno vest in mi pot ni bila težka.

VII.[uredi]

Navadno si človek v prosti naravi nekako oddahne in občudujé veličastvo nature laglje pozabi na duševne svoje muke. Samo duhovnik je tudi tu izjema. Vzgoja mu je vzela smisel za neskaljeno vživanje prirode. Nehote ga obidejo tudi tu dvomi, je li svet res kar iz nič vstvarjen, jeli res le plod volje izvenkozmične moči kakor so ga učili. Tudi mene so obšli taki dvomi, ko sem šel skozi gozd. Prešinilo me je nekako doslej nepoznano hrepenenje po svobodi, dasi nisem imel o njej jasnega pojma in sem le čutil, da je svoboda prvi pogoj pozemski sreči.

Zatopljen v take misli, srečam svojega dekana. Skoro sem se ga prestrašil, kakor človeka, ki je nevaren. Vedno se mi je zdelo, da me hoče odtrgati od cerkve in od vere in mi tako izpodmakniti trdno podlago, na kateri je stalo moje bitje. Zdelo se mi je, da bi bil podoben suhi bilki na peneči se vodi, če bi izgubil trdno vero v cerkvene nauke, da bi mi zmanjkalo tal pod nogami, če bi hotel slediti njemu.

Dasi sem poskušal napeljati pogovor na vsakdanje stvari, sva bila vendar zapletena v verska vprašanja. Kar nenadoma me je bil vprašal, kaj da mislim o cerkvenem nauku o stvarjenju sveta, in vse moje umikanje ni nič pomagalo.

Z imponujočo odkritosrčnostjo je dekan dejal, da on strogo loči resnice mitične kristijanske vere od moraličnih njenih resnic.

— »Kako je svet nastal« — je dejal dekan — »s tem si nisem nikdar belil glave, ker sem prepričan, da se to nikdar ne dožene. Evolucijska teorija ima mnogo zase, a če je resnična, je tako negotovo, kakor teorija, ki jo trdi sveto pismo.«

Ugovarjal sem mu odločno, da sv. pismo ne obsega teorij a on se ni zmenil za to.

— »Meje tega sveta« — je nadaljeval dekan, »so tudi meje človeškega razuma. Človek je v stvarstvu pravi pritlikavec in njegov razum ne pride nikdar čez meje sveta. Na tem svetu smo doma, ta svet je naša domovina in na tem svetu moramo gledati, da smo srečni. Blagor mu, ki ima mir, da zamore postati srečen že na tem svetu. To je moje prepričanje, sicer nas uči cerkev, da bomo za srečo in veselje na tem svetu kaznovani z mukami in s trpljenjem na drugem svetu, a zdi se mi, da je to le strašilo; vsaj mojega prepričanja ta cerkveni nauk ne more omajati.«

Razšla sva se. Dekan se je vrnil domov, jaz pa sem nadaljeval svojo pot in dospel kmalu v skromni dom, kjer je prebival moj spovednik, stari župnik gospod Urban.

Prišedši pred vrata sem začudenja obstal. Slišal sem krepak moški glas, ki je veselo prepeval:


Dekle, povej, povej,
Al’ me še ljubiš kej,
Jaz ti pa tak’ povem.
Ljubit’ te ne smem.

Kar ostrmel sem in polastila se me je silna radovednost, kdo da v župnišču take kroži. Vstopil sem v sobo in našel poleg starega, dobrovoljno smehljajočega župnika, rudečeličnega meniha, ki je po okolici pobiral milodare. Duhovniška sobrata sta pač bila nekoliko v zadregi, a pater se je hitro ohrabril in mi smeje na ves glas povedal, da je ljubezen najlepša stvar na svetu in da jo ima bolj v čislih kakor dobro jed in pijačo.

— »Človek« — je rekel veseli pater — »ne sme pozabiti, da živi samo enkrat, oblekel sem kuto, ko še sam nisem vedel, kak korak da storim. Prišli so pač časi, ko sem se čutil nesrečnega, tako nesrečnega, da bi bil najraje končal življenje. A premagal sem samega sebe in se sprijaznil s svojo kuto. In če me sedaj zatožijo, da sem kje kako dekle objel in poljubil, jim rečem, da nisem kriv, ker ne morem biti odgovoren, če je moja kri, moja natura močnejša kakor moja volja; da nisem kriv, ker je nemoralno zahtevati obljubo, ki je nihče ne more držati.«

— »Vsakdo« — je končal pater — »si mora za svojo osebo pristrojiti posebno filozofijo. Tudi jaz sem tako storil. »Epicuri de grege poreus« je dejal Horacij ali morda kateri drugi rimskih grešnikov, in nekaj je v tem resnice. Ker smo že vezani tako, da se teh vezi nikdar ne otresemo in ker smo tudi nesposobni, da bi si zdaj mej drugimi ljudmi vstvarili novo eksistenco, moramo pač prenašati, kar nam je sojeno in pri tem uživati, kolikor je mogoče.«

S takimi pogovori nam je potekel dan in priznam, da je bil prvi veseli dan, odkar sem prišel v X. Patrovi epikurejski nazori so se mi zdeli, četudi ne pravi, vendar bolj opravičljivi, kakor nazori mojega dekana. Pri tem pa sem sam sebi priznal, da mora biti duhovnik posebno odličnega duha, jeklenega značaja in plemenitega mišljenja, če se hoče po vzpeti na dekanovo stališče.

Ko sem se naposled odpravil na odhod, me je moj spovednik, gospod Urban spremil skoro pol pota daleč. Starček me je prosil, naj nikomur ne povem, kar sem videl in slišal. In jaz sem mu rad obljubil.

Šele sedaj sem imel priliko, mu povedati, kaj me je k njemu pripeljalo, da sem ga prišel vprašat za svet, kako naj se vedem napram gospe Heleni. —

— »Kaj se Vam je zopet približala?«

— »Prišla je davi k maši in hotela prejeti sv. obhajilo, dasi ni bila prej pri spovedi.«

— »To je očitno znamenje, da neče končati znanstva z Vami. Ta ženska je vsa vražja. Znala si je pridobiti velik ugled v vseh krogih, posebno v duhovniških, tako da se je morate bati. Nikar ne mislite, da ste Vi njena prva žrtev. Premotila je še vsacega mladega duhovnika. Tudi Vaš tovariš kaplan Janez je bil dolgo časa pri nji v milosti in prejel je od nje obilo darov. Pa zato je vendar ne smete obsojati preostro. V mladih letih so jej vcepili nazor, da ni greh, če ima ljubezen z duhovnikom, nego še dobro delo. Večina vsega ženstva živi v tej strašni zmoti — od tod toliko zla in tolike pokvarjenosti. Ženska logika je nekaj prav posebnega. Moje mnenje je, da se morate varovati gospe Helene, ker Vam lahko pokvari vso prihodnost. Če spozna ženska, da je kdo zanjo izvoljen, potem se njena ljubezen vedno spremeni v sovraštvo in njeno srce hrepeni po maščevanju. In če se ženska hoče maščevati, doseže vedno svoj namen; zlasti pa ugledna in vplivna ženska, ki je s škofom osebno znana. Liberalci še niso nobenega duhovnika v nesrečo spravili, ker se cerkev za pritožbe liberalcev, ki jih smatra za svoje sovražnike, nikdar ne zmeni. Ženske pa imajo v cerkvi velikanski vpliv, zlasti pobožne ženske, in so že marsikaterega duhovnika spravile v pogubo. Gospa Helena dobi lahko vsak dan pota in sredstva, da vas — strogo zaupno — v škofiji očrni in Vi se ne bodete mogli nikdar oprati. Kaplan Janez na pr. je vsak trenotek pripravljen Vas obdolžiti česarkoli, njemu bodo slepo verjeli in Vi ne izveste nikdar, kaj se je zgodilo. »Scripta manent« — in Vi bi vse svoje življenje čutili posledice Vam neznanega vpliva. In zato Vam svetujem, občujte z gospo Heleno kakor da se mej Vama ni nikdar ničesar zgodilo, in bodite ž njo prijazni in vljudni. Da bi še kdaj padli v njene zanjke, tega se pa skoro ne bojim, kajti vedite — da je stara že petinštirideset let.«

VIII.[uredi]

Poteklo je nekaj mesecev. Tovariš, kaplan Janez, me je pregovoril, da sem mu pomagal pri njegovi gospodarski organizaciji. Natovoril mi je knjigovodstvo pri posojilnici. O knjigovodstvu sicer nisem ničesar umel, a kaplan Janez me je tolažil, češ, da že pojde in da ni tako hudo. Sčasoma sem se vdelal in tudi zasledil velike pomote v knjigah. Ljudem se je dostikrat napačno zaračunalo. Dolžniki so preveč plačali obresti, vlagatelji so na obrestih premalo dobili — a kaplan Janez je stvar znal kaj nedolžno pojasniti. Sicer se me je časih polastil sum, da ima kaplan Janez za svoje razmere prevelike dohodke, a preiskoval nisem, kje da jih dobiva. Prišel sem že na stališče: Ne pihaj, kar te ne peče. Zavedal sem se sicer, da to stališče v mojem položaju ni moralno, a vendar se nisem hotel premakniti z njega.

Z gospo Heleno nisem skoraj nikdar prišel v dotiko. Na izpoved je hodila h kaplanu Janezu, o meni pa je vobče jako laskavo govorila, dasi pri prebivalstvu zaradi rezkih svojih propovedij nisem bil priljubljen.

Kar iznenada sem dobil naslednje pismo:

...... 30. avgusta 1895.

Velečastni gospod kaplan! Upam, da ste pozabili moje grožnje, kakor sem jaz pozabila Vaša žaljenja. Sicer pa mi morate priznati, da nisem na noben način skušala poklicati Vam v spomin, kar se je zgodilo: preteklost je za naju oba mrtva. Čula sem, da ste večkrat naglašali, da sem že 45 let stara. Res je! Žena, ki ima s 45 leti še kaj srca, je mora iztrgati iz prsi. Žal — čutim, da najino znanstvo ne ostane brez posledic. To je nesreča, a najina čast zahteva, da se glede te nesreče porazumeva. Potrebno je torej, da se snideva, čeprav to ni ljubo ne Vam, ne meni. Naznanjam Vam torej, da sem vsak dan od 2. do 3. popoldne doma.

Helena ....

Lahko si je misliti, kak utis je napravilo to pismo name. Bilo mi je pri srcu, kakor da me je zadela strela. A to je trajalo le trenotek. Potem pa me je prešinilo čustvo veselja. Vedel sem, da je moja karijera uničena, da je moj ugled ubit — a vendar sem bil vesel, kakor Jehova, ko je ustvaril Adama.

Ali je res, da pride v življenju vsacega človeka trenotek, ko se enkrat za vselej odloči njegova usoda? Sigurno tega ne vem, a zdi se mi, da je tako. Če se začne kamen valiti z vrha, pride navadno prav na dno. Tudi človek, čim zgubi ravnotežje, mora pasti — ta pade na desno, oni zdrči na levo. Tudi starec ne more s pota, na kateri je krenil kot mladenič, »Adolescens, juxta viam suam, etiam cum senuerit, non recedet ab ea« — pravi sv. pismo in v tem ima menda prav.

Morda ti nazori niso splošno veljavni — zase pa vem, da se mi je to zgodilo. Kljuboval sem mnogo mesecev zapeljivostim, katerim sem bil izpostavljen. Ubranil sem se dekanove paganske filizofije, ubranil lahkoživskih teorij mnogih svojih tovarišev, ubranil se kaplana Janeza, ki je vero in cerkev smatral za sredstvo, s katerim se da ljudstvo izborno izkoriščati in ubranil sem se pastim, ki so mi jih nastavljale ženske. A čim sem prejel navedeno pismo gospe Helene, sem bil ves premenjen. Vem, da so razni vplivi med tem časom zastrupili moje srce in moj duh. V občevanju z dekanom, s kaplanom, s sosednimi župniki in s tržani so se mi podirali različni nazori, ki sem jih bil prenesel v X. in o katerih sem bil prepričan, da mi jih nobena moč na svetu ne iztrga iz srca. Moje mišljenje se je bilo v marsičem premenilo, moji moralični nazori so postali vse drugačni, kakor so bili v začetku, a vendar sem imel toliko notranje moči, toliko krepke volje, da sem hodil po pravi poti. Nisem bil srečen, nisem bil zadovoljen, ne s seboj, ne svetom, ne s svojim stanom, a vsaj mirno vest sem imel in ponos, da storim, kar je v človeških močeh, da ostanem pošten in čist.

Z dnevom, ko sem dobil pismo gospe Helene, je bila moja usoda odločena; danes se mi zdi, da je bilo to pismo zame to, kar je vihar, ki zlomi vrh gore stoječe drevo in je pahne v prepad.

IX.[uredi]

Težko sem čakal ure, ki jo je gospa Helena v svojem pismu določila za moj obisk. Razume se samo po sebi, da sem se koj naslednji dan odpravil na pot. Sicer mi je gospa Helena dala na voljo, da pridem, kateri dan hočem, a odlašal nisem. Naj se je zgodilo že mej nama karkoli — zame je bila ta žena zdaj samo bodoča mati — —

Sprejet sem bil jako hladno in jako ceremoniozno. To me je spravilo v veliko stisko. Duhovniki pridemo tako malo med omikane ljudi, da nas spravi vsaka stvar v zadrego. Tudi jaz si nisem znal drugače pomagati kakor da sem zinil — neumnost.

— »Gospa — sem rekel — »Vaše pismo sem sprejel«.

— »A! Res? Kaj mislite, da sem o tem dvomila, ko ste vendar prišli sem.«

Norčevala se je iz mene! To me je jezilo, ali primeren odgovor mi ni prišel na misel.

— »Prav pravite, gospa sem odgovoril kolikor mogoče hladno. »Ko bi mi ne bili pisali, bi gotovo ne bil prestopil Vašega praga.«

— »Izvrstno, gospod kaplan! In kaj so Vaši nameni?«

— »Kako, gospa? Nameni?«

— »Gotovo! Saj ste vendar kaj premišljali o tem, kar naju čaka.«

— »Gotovo!«

— »No, torej?«

»Pozabiti morava, kar je bilo in storiti svojo dolžnost.«

— »In kaka je ta dolžnost?«

— »Ker je bodoči otrok tako moj, kakor Vaš, je vsekako treba, da sta oče in mati tega otroka združena. Moj otrok ne sme imeti na sebi madeža, da je nezakonski.«

— »Ne razumem Vas« — je rekla gospa Helena in zrla vame kakor v kako čeznatorno prikazen.

— »Saj govorim vendar jasno. Grešila sva oba in zato morava oba prevzeti posledice. Nečem Vam ničesar očitati in se nikakor ne branim, prevzeti svoj del odgovornosti. —«

— »Povejte že vendar, kaj mislite« — me je z vidno nestrpnostjo prekinila gospa Helena.

— »Torej ... Poročiti se z Vami ne morem, ker ste Vi omoženi, jaz pa sem duhovnik. Bitju, ki pride na svet, torej ne morem dati svojega imena. Naj li vaš soprog velja kot oče? Tega jaz ne dopustim in to tudi ni mogoče ...«

— »Zakaj ne?«

— »Kaj mislite, da bo Vas soprog res tako naiven in verjel, da je oče, dasi, kakor ste povedali, že leta z njim ne pridete — v dotiko?«

— »Torej to vam dela skrbi?«

— »Ne, skrbi mi to ne dela, ker imam že trden sklep, kako stvar urediti.«

— »Moj mož bo verjel, kar bom jaz hotela.«

— »Dovolite — to je vendar dvomljivo ... Kaj mu hočete reči, da Vas je ... obsenčil sv. Duh?«

— »In če bi? Moški so navadno tako neumni, da jim pametna žena lahko vse natvezi. —«

— »Na vsak način je moj trdni sklep, da svoje paternitete ne bom tajil. Moja misel je, da zapustiva domovino, da greva kamorkoli v Ameriko in se tam poročiva ...«

Gospa Helena se je začela na ves glas smejati.

— »Vi, ki ste mi svoj čas očitali, da sem se svojemu možu izneverila, Vi mi zdaj prigovarjate, naj z Vami zbežim?«

— »To je prokletstvo zlega dejanja, da rodi vedno novo zlo ... Drugega izhoda iz najinega položaja ni, kakor proglasiti Vašega soproga za očeta, česar pa po moji sodbi ne dopusti, ali pa pobegniti.«

— »Gospod kaplan — jaz Vas občudujem« je rekla gospa Helena s pikro ironijo. »Toda ne le da jaz za take romantične komedije nimam pravega zmisla — še nekaj je, kar ovira od Vas predlagani beg. Kolikor je znano, nimate premoženja. Ali naj jaz svojega moža ne le zapustim, nego še okradem?«

— »Reven sem, gospa, to je res a nečesa sem se le naučil in z znanjem in z delavnostjo pride človek povsod do kruha —«

— »Vsa čast Vaši fantaziji, gospod kaplan,« je odgovorila gospa Helena, »toda to so same prazne besede. Jaz sem petinštirideset let stara ... Lahko bi bila Vaša mati! In Vi hočete z menoj pobegniti? Ne — to misel si le izbijte iz glave. O begu ni govora. Meni se tu dobro godi — zadovoljna sem s svojim socialnim in materialnim položajem — in za to ostanem.«

— »Čemu ste me potem klicali, gospa?«

»Ker se morava porazumeti — glede otroka. Premislite stvar novič — danes niste duševno razpoloženi, da bi se mogla z Vami dogovoriti.«

Gospa Helena me je odslovila z naročilom, naj pridem drugi dan ob isti uri.

Odšel sem z mislijo, da o mojem predlogu še ni izrečena zadnja beseda. Sicer je gospa Helena ta predlog odbila — a kdo ve, če se ne premisli. La donna è mobile ...

X.[uredi]

Z nekim strahom sem stopil danes pred altar. Spoznal sem, da nisem vreden, opraviti nekrvavo daritev, ko sem včeraj hotel vreči duhovniški plašč od sebe, pobegniti z omoženo žensko ter se v tujini ž njo združiti za vedno — vzlic prejetemu mašniškemu posvečenju. A zdelo se mi, da sem bil pripravljen storiti ta korak v dober namen in zato sem pogumno stopil pred altar. Prvič v svojem življenju sem se tolažil z nemoralično tolažbo, da je med mojimi stanovskimi tovariši obilo tacih, ki imajo še vse večje in grje grehe na vesti, kakor jaz, da sem se jaz pravzaprav hotel žrtvovati ...

Komaj je odbila določena ura, sem bil že pri gospe Heleni. Še danes, čez leta, me pretrese mraz, kadar se spomnim tega dneva.

Gospa Helena je bila žena, ki je vedno natančno vedela, kaj hoče in znala vedno napeljati razgovor na svoj cilj. In dosegla je z veliko zvijačnostjo, kar je hotela.

Sam ne vem, kako se je zgodilo, da sem se dal premotiti. Gotovo je, da niti prav vedel nisem, kaj je nameravala, da niti spoznal nisem, da je vse, kar govori in počenja, le največja, najrafiniranejša koketnost. Videl sem samo, da je gospa Helena bujna, še vedno lepa žena ... Bil sem omamljen ... v meni je zavrela kri ... pred očmi se mi je bliskalo ... strepetal sem in ... nakrat sem gospo Heleno objel, jo pritisnil k sebi in jo začel strastno, kar divje poljubovati ...

Toda gospa Helena me je pahnila od sebe, vzravnala se in kakor užaljena kraljica zaklicala.

— »Česa se drznete, mašnik Gospodov!«

Padel sem pred njo na kolena. Vsi moji dobri sklepi, kar sem jih storil, so se razsuli. Hipoma mi je bilo jasno, da svojih obljub ne držim, da sem podlegel zakonu narave, da me prešinja blazna želja po tej ženski, po njenih poljubih, po njenih objemih.

— »Helena, jaz Vas ljubim« sem dihnil in skoro so mi solze zarosile oko, »Helena, uslišite me.«

A zopet je bil njen odgovor:

— »Mašnik Gospodov, česa se drznete!«

Toda mene že ni bilo več mogoče ugnati. Planil sem po konci in jo hotel objeti, a zbežala je hitro v sosebno sobo in vrata za seboj zaklenila.

Odšel sem. V srcu je vrela jeza, v žilah se mi je pretakal ogenj. Niti na trenotek me ni obšlo spoznanje, da je gospa Helena uprizorila komedijo, da je bilo vse preračunjeno in prevdarjeno, da bi me vjela v svoje zanjke. Danes vem, da je bila laž, kar mi je pisala, da se je le delala nevedno in nepodučeno, da bi me omamila in užgala v meni strast in poželjenje ... Toda tedaj niti slutil nisem vsega tega.

— »O, gospa Helena,« sem govoril sam sebi, »tako ne bo končano najino znanje. Zadnjič si Ti rekla, da me hočeš in da Ti tega ne ubranita ne škof ne papež, danes pa pravim jaz: Hočem te in moja boš! Spoznala boš, česa je zmožen nevreden duhovnik, mašnik, ki je zabredel v greh, ki si ga Ti speljala s prave poti.«

Spomnil sem se tudi prorokovanja svojega spovednika, starega župnika gospoda Urbana, ki mi je tako prepričevalno napovedal: »Padel si in padel boš zopet!« Govoril je resnico! V tem trenutku sem si bil svest, da mi je sojeno življenje, kakor je žive najslabši mojih stanovskih tovarišev, da bom gazil v blatu in v grehu in da bo vsako moje duhovniško opravilo žaljenje Boga. Ali tedaj nisem več slušal ne glasu vesti, ne glasu razuma, slušal sem samo glas svoje natore, ki sem jo toliko časa zatiral, in dihal sem nekaj prosteje, nekam svobodneje. Tako, kakor meni tisti dan, mora biti pri srcu jetniku, kateremu po dolgih letih snamejo železja in ga izpuste v svobodo.

XI.[uredi]

»Quos vult perdere Deus, dementat prius.« Zavedal sem se dobro, da sem na potu v moralni propad, in vender nisem omahoval. »Čemu naj bom jaz revno bitje, boljši, kakor so visoki dostojanstveniki« tako mi je šumelo po glavi, ko sem se zopet odpravil na pot h gospe Heleni.

Ni je bilo doma, vsaj njena dekla mi je tako rekla. Ali je bilo to znamenje, da me neče več poznati? A niti trenotek nisem mislil, da odneham. »Če si v meni zbudila hudobnega duha« — sem se rotil — »potem vedi, da ga ne uženeš v kozji rog; bomo videli, gospa Helena, kdo se bo zadnji smejal; ti si mi ugrabila cvet nedolžnosti — zdaj ne poznam nobenih obzirov več.«

Obšla me je misel, obiskati svojega spovednika, gospoda Urbana. A čemu? On bi me bil skušal rešiti, jaz pa nisem hotel nazaj na pot, ki sem jo smatral za pravo, naj se zgodi, kar hoče, in če bi zaigral izveličanje svoje duše.

Naslednjega dne sem zopet potrkal pri gospe Heleni. Bila je doma!

Čim sem vstopil v sobo, sem spoznal, da je gospa Helena pripravljena na moj obisk in pripravljena tudi na vse, kar se utegne zgoditi.

Kako bistroviden sem bil postal v nekaterih dneh. Zgodilo se je z menoj kakor z našima dedoma v raju: čim sta zaužila preprovedani sad, sta spregledala.

In tudi predrzen sem bil postal v teh nekaterih dnevih. Prej tako boječ in okoren, sem bil zdaj kar nesramen.

Io triomphe! In zmagal sem popolnoma in hitro. Težka ta zmaga ni bila, kajti gospa Helena je bila pripravljena na — kapitulacijo ...

Ta ženska ni bila napačna; bila je še vedno lepa in ko bi mi župnik Urban ne bil povedal, da je že 45 let stara, bi tega nikdar ne bil uganil. Seveda, takrat še nisem imel izkušenj, še nisem mogel primerjati, še nisem bil poznavalec in strokovnjak in je torej naravno, da me je omamila.

Čutil sem se srečnega, neizmerno srečnega. Pač me je tudi ta dan obšla misel na obljubo čistosti, a prepodil sem jo hitro. Kako more tudi veljati obljuba, ki je človek ne more držati in kako more taka obljuba biti Bogu dopadljiva! In ni me obšel kes in ni me pekla vest!

In tako srečo mi je prinašal odslej vsak dan.

Ko sem naslednjega dne obiskal gospo Heleno, sem bil še srečnejši, ko dan poprej. Gospa Helena je bila prava virtuozinja v ljubezni in kadar sem jo zapustil, sem bil vesel svojega življenja.

Dostikrat sem vskliknil: Na tem svetu je lepo — kaj mi mar, kaj bo po smrti! Časih sem mislil, da je taka misel žaljenje Boga, a zdaj vem, da to ni, in hvalim previdnost božjo, ki nam je na tej pusti zemlji dala družico, ki ta svet premeni v raj. — — —

Sreča v ljubezni me je v vsakem oziru premenila in dostikrat mi je gospa Helena rekla: »Mali moj kaplanček — tebe ni več spoznati Prej sem bil dostikrat čmeren, resnično vesel pa nikdar. Sedaj sem se rad smejal, začel zahajati v družbe, se šaliti z dekleti in časih sem se tako daleč spozabil, da sem iz gole porednosti dekleta v spovednici spravljal v stisko.

In moja vest je bila mirna. Ko bi bil koga ubil ali koga ogoljufal, bi se bila vest gotovo oglasila.

Prišel je pa tudi dan, ko me je začela mučiti vest.

»Bis repetita placent, assueta vilescunt.« Gospa Helena je bila vročekrvna in zdelo se mi je včasih, kakor da je iz rodu kralja Salamona, o katerem poroča sv. pismo, da je imel 700 žen, 300 drugih žensk in deklet brez broja. Prav pravi sv. pismo: »Tria sunt insaturabilia, et quartum, quod nunquam dicit: Sufficit ...« O resničnosti tega svetopisemskega izreka me je prepričala gospa Helena, in čim sem prišel do tega prepričanja — kar je seveda trajalo precej časa — me je tudi vest začela peči.

Da me niso vzgojili duhovniki in za duhovniški stan, da mi niso z misterijami in dogmami napolnili glave, bi bil ta notranji boj dvobojeval brez posebnih težav. Slušal bi bil srce in razum. Tako pa, pod vplivom cerkvenih naukov in cerkvene vzgoje, nisem mogel priti na jasno. Danes sem obupno padel pred podobo Križanega in vzdihal: »Deus, in adjutorium meum intende!«; jutri sem se s cinizmom, ki sem se ga sam ustrašil, otresel vseh pomislekov in začel dvomiti o vsem, kar uči katoliška cerkev.

Počasi so se mi začeli pojmi bistriti. Čutil sem dobro, da nastaja mej cerkvenimi nauki in mojo osebo čedalje globlje brezno, in da bom kmalu samo še po poklicu duhovnik, a brez vere v cerkvene nauke; telo moje da ostane cerkvi, srce in duša pa se oprosti ta vseh spon.

Kolikokrat sem sam pri sebi mislil: Kristus sploh ni ustanovil nobene cerkve. Kristus ni zapustil ne ene zapisane besede in tudi nobeden njegovih učencev ni zapustil nič pisanega, pač pa hvali sv. Pavel, da se je v Antijohiji krepko zoperstavljal naukom sv. Petra — zakaj naj torej smatram cerkvene nauke za božje?

Nisem imel poguma, zaupati komurkoli svoje notranje boje in svoje bolesti. Niti k svojemu spovedniku, gospodu Urbanu, se nisem upal. Ohranil sem vse svoje bolesti in vse svoje dvome zase. Pred ljudmi sem se vedel kakor poprej, morda sem bil še nestrpnejši, vsaj v svojih propovedih, tako da ni nihče zapazil velike premembe, ki se je z menoj zgodila. Postal sem bil pravi hinavec, kakor jih je vse polno ravno mej tistimi, ki imajo vero in cerkev vedno na jeziku, srce pa prazno ali polno hudobije. Časih se me je pač polastil obup ali — nazaj nisem mogel več in tudi nisem hotel in le resignirano zaječal: Refugium peccatorum — ora pro me!

XII.[uredi]

Gospod Urban, moj spovednik, me je prišel obiskat. Skrbelo ga je, kaj da je z menoj, ker se toliko časa nisem oglasil pri njem. Tako je opravičeval svoj prihod. Ali kmalu sem spoznal, da ga je pripeljal k meni drugi vzrok: izvedel je bil za moje vsakdanje obiske pri gospe Heleni in me prišel svarit.

Prepozno! Povedal sem mu, kako se je zgodilo, da sem kakor pajek zašel v mreže gospe Helene; pojasnil sem mu vse svoje notranje boje, povedal pa tudi, da nazaj ne morem, da nazaj tudi nočem.

»Vem sem mu rekel, »da me morate zaničevati kot nevrednega duhovnika, saj storim vsak dan sakrilegij, ali vzlic temu se nočem poboljšati

»Nevreden duhovnik — sakrilegij — zaničevanje — ej, sinko moj, kdo bo rabil koj tako ostre izraze. Grešnik ste, to jo res, a koliko pa jih je, ki so boljši od Vas, koliko, ki bi smeli vreči prvi kamen na Vas? Resnično vreden duhovnik, ki sam tako živi, kakor druge uči, je bela vrana.«

Gospod Urban je svojo trditev podprl z zanimivimi dejstvi iz življenja različnih kranjskih duhovnikov. Vedel je tudi slučaje, kako so nekateri duhovniki zlorabljali spovednico za to, da so zapeljali žene in dekleta. Zgodilo se je svoj čas, da so se nekateri taki slučaji sporočili škofu, a škof je zaukazal strogo molčati o njih; dotični duhovniki so dobili malo kazen, sicer pa se ni ničesar storilo, češ, preprečiti se to ne da, in v drugih škofijah ni nič boljše.

Vedel sem že poprej marsikaj pikantnega o tem in onem duhovniku, toda kar me je razkril gospod Urban, pretreslo me je do dna duše. Zavedal sem se dobro, da nisem poklican in opravičen soditi svojih tovarišev, a vsaj zavest to sem imel, da spovednice nisem zlorabljal.

Tedaj se mi pač še ni sanjalo, da pride čas, ko bom tudi jaz v spovednici prežal na žene in dekleta kakor jastreb na svojo žrtev, da bom tudi jaz dajal slabe izglede, širil nemoralne nazore, pokvarjal otroke, zapeljeval mladenke, onečaščal žene.

»Če neha človek biti mož, ko obleče duhovniško obleko, potem lahko mnogo dobrega stori« je nadaljeval gospod Urban, »ali kdo je tega zmožen? Skoro nihče! Prav zato, ker je protinaravno, kaj tacega storiti, vzlic vsem obljubam in prisegam, prav zato jaz ne sodim Vaših grehov tako strogo. Vsemu zlu, ki izhaja od celibatarjev, pa ne bo prej konec, dokler ne bo vsak duhovnik prisiljen, se oženiti. V naših časih ni misliti, da bi se z duhovniki tako storilo, kakor s tistimi nesrečniki, ki jih turški velikaši postavljajo za čuvaje svojih žensk — preostaja torej samo, da se prisiljeni celibat nadomesti s prisiljenim zakonom. Kako pridemo tudi duhovniki do tega, da so nam brani zakon? Konkubinat se tolerira, zakon pa je prepovedan. In če vržeš duhovniški plašč v kot in če prestopiš k drugi veri — oženiti se vendar ne smeš. Ali ne kriči ta krivica do neba? Ali ni to grozno, da v državi, kjer se trdi, da smo pred zakonom vsi jednaki, kjer se priznava individualna svoboda vsakemu, kjer se sme vsak samosvoj človek ženiti, da je v tej državi jedina izjema glede teh pravic katoliški duhovnik in še tedaj, če neha biti katoličan? Vse mogoče pravice in privilegije uživa duhovnik — samo najnaravnejše, najpriprostejše pravice, te nima. Kako more država opravičiti to? Kaj ne vidi, da nas s tem sili v konkubinat ali v zapeljevanje žensk, v pokvarjenje ženstva? In kako pridemo do tega, da morajo naši otroci že od rojstva imeti na sebi madež? To je tiranstvo, da si krutejšega ne morem misliti, ker zadeva najelementarnejšo vseh človeških pravic.«

— »Ali« — sem si dovolil ugovarjati gospoda Urbana — »saj nas m nihče silil, da smo postali duhovniki: saj smo se prostovoljno posvetili duhovskemu stanu.«

— »Bežite, bežite s to prostovoljnostjo,« mi je odgovoril že močno razburjeni gospod Urban. »Že izza prve mladosti so nas preparirali tako, da smo se potem »prostovoljno« posvetili duhovskemu stanu. Že v otroških letih so nam na različne načine vtepali, da je duhovski stan najlepši in najimenitejši stan in tako je potem šlo naprej vsa leta v Alojzijevišču, dokler nismo stopili v semenišče. Ta in oni bi bil sicer se zadnji trenotek rad odskočil, a revščina mu je to preprečila. Mi nismo prostovoljno postali duhovniki, nego napravili so nas za duhovnike z duševnim terorizmom in z izkoriščanjem našega siromaštva. Ko bi bili vzgojeni vsaj nekoliko svobodnejše, vsaj tako kakor meščanski sinovi, bi se 90 odstotkov vseh kranjskih duhovnikov posvetilo drugim poklicem.«

»In prevarani smo vsi skupaj! Vedno se nam je pripovedovalo, kako ugleden in imeniten je duhovski stan. Kje za vraga pa je ta ugled, v čem pa tiči ta imenitnost? V resnici nima noben stan tako malo ugleda, kakor duhovski; reveži na duhu in ženstvo se sicer gnetejo okoli nas, ali med omikanejšimi ljudmi ga ni človeka, ki bi nas dejanski spoštoval. Naša imenitnost pa obstoji v tem, da smemo sejati prepir in da smemo uganjati vsakovrstne hudobije.«

»Ko bi se smeli ženiti, ko bi si smeli ustanoviti svoje ognjišče, bi sicer ne bilo mej nami toliko agitatorjev in konsumarjev, a veliko več častivrednih in srečnih mož; ljudska morala bi se povzdignila in iz farovža bi se lahko toliko dobrega storilo za narod, kakor se stori iz protestanskih župnišč.«

Takih in enakih mislij je gospod Urban ta dan razvil še mnogo. Spoznal sem, kako je mož nesrečen v duhovskem stanu, nesrečen vzlic svoji visoki starosti, vsled katere se mu je srce že davno moralo umiriti.

Konec najinega pogovora je bil, da mi je gospod Urban svetoval, naj se otresem gospe Helene, naj grem na drugo faro in si vzamem kuharico, da bom imel na stara leta mirno vest in me ne bodo ljudje preklinjali.

Ravnal se pa nisem po tem svetu. Ostal sem v X-u in storil trdni sklep da bom užival življenje in njegove sladkosti kolikor mi bo mogoče — za mano pa naj pride vesoljni potop.

XIII.[uredi]

Minoli so tedni, lepi, ljubezni, veselja in užitka polni tedni. Skoro vsak dan me je iz nova prepričal, da je ta svet vendarle najlepši vseh svetov, in da je edino pameten tisti, ki na tem svetu vžije, kar more in kar mu nudi, pa naj se po smrti zgodi karkoli ...

Tisto leto so bile na Kranjskem deželnozborske volitve in čim bolj seje bližala jesen, toli bolj so pluskali valovi politične razburjenosti. Iz škofije je prišlo naročilo, da je vse žile napeti za zmago krščanskih kandidatov. Sicer je bil kandidat v našem okraju mož, ki je bil na jako slabem glasu, a vendar je šla zanj v ogenj malodane vsa duhovščina, zlasti pa mlajša in agitirala zanj z lece, iz spovednice in tudi po hišah.

Tudi jaz sem se lotil agitacije. Ne iz notranjega nagiba, ne iz političnega prepričanja, marveč iz strahu, da se sicer zamerim v škofiji. Ta strah je obudil v meni moj tovariš kaplan Janez, ki mi je — tako mimogrede — namignil, da tudi že v škofiji poznajo moje razmerje do gospe Helene in me utegnejo premestiti, če se ne udeležim volilnega boja. To je zadostovalo. X-a bi tedaj ne bil zapustil za noben denar na svetu in zato sem se s strastjo in z vnemo lotil agitacije.

Danes me boli v dušo, če se spominjam, kake grdobije sem tedaj uganjal, da sem pripomogel malovrednim do zmage. Z lece sem obrekoval najpoštenejše ljudi v celi fari in proti njim ščuval ljudi, kateri so mi vedno samo dobrote izkazovali; v spovednici sem hujskal proti njim njihove žene in njihove otroke, povrh sem pa še oblezel vse hiše in pripovedoval ljudem najbedastoče, najgrše laži, samo da sem jih pridobil na svojo stran. Časih me je sicer prešinila misel, da vsi skupaj nismo vredni, da nam pošten človek v obraz pljune — ali bil sem že tako demoraliziran, da me tudi ta misel ni več odvrnila od mojega početka. —

Agitacija je seveda veljala dosti več, nego sem jaz, ubožni kaplan, mogel zanjo potrositi. Zaradi tega sem se nekega dne obrnil do svojega tovariša, kaplana Janeza in mu povedal, da mi je zmanjkalo denarja.

Kaplan Janez je bil menda že pripravljen na to; kajti brez posebnega pomisleka me je podučil, da je posojilnica ustanovljena za to, da plačuje agitacijske stroške. Pobrala sva prav čedno svotico, popravila nekoliko itak nad vse zmedene posojilnične knjige in si razdelila denar. Vsak je vzel 700 gld. in vsaj meni je po končanih volitvah ostalo nad 300 gld. Vrnil jih nisem in tudi vprašal me ni nihče zanje.

V celi škofiji sta bila samo dva duhovnika, ki se nista vtikala v volitev: moj dekan in sosedni župnik gospod Urban. Slednji je bil že prestar za agitacijo in se je za javne zadeve tako malo brigal, da menda niti vedel ni, da so volitve. Dekan pa je odločno stal na liberalni strani. Javno tega sicer ni pokazal, a napram meni in kaplanu Janezu tega ni prikrival in porabil vsake priliko, da je ožigosal našo agitacijo, duhovniško stranko in njene kandidate.

Necega dne smo iz listov izvedeli, da je škof Missia izdal posebno pastirsko pismo za volitve. Dekan je bil to pastirsko pismo pač prejel, a v cerkvi ga ni čital, niti kaj povedal o njem kaplanu Janezu ali meni.

To je bilo nečuveno. Še noben duhovnik se ni upal kar na kratko konfiscirati škofov pastirski list in prezreti škofov ukaz, da je za zmago krščanskih kandidatov izpostaviti Najsvetejše in odrediti javne molitve.

»Veš kaj mi je končno rekel kaplan Janez, ko sva se bila o dekanovem postopanju na dolgo in na široko posvetovala, » pisal bom škofu —«

»Nikari sem jaz ugovarjal. »Počakaj, da grem jaz k dekanu; saj je morda le prezrl, kar se mu je poslalo. Kakor veš, je začel nenavadno mnogo piti —«

»Le stori tako je rekel kaplan Janez, »a če ne opraviš ničesar, piševa oba škofu; hvaležen nama bo in kmalu bodeva sedela na toplem.«

Ko sem dekana v najmilejši obliki opozoril na škofovo pastirsko pismo, mi je naravnost povedal, da že več tednov ni odprl nobenega pisma, kar mu jih je došlo, pristavil pa je tudi, da nobenega ne odpre, češ, da ni povse zdrav in bi lahko kaj napačnega ukrenil. Bilo je očitno, da nalašč ni odprl nobenega pisma, ker je iz časopisov vedel, kaj se pripravlja in ker ni hotel izvršiti škofovega ukaza.

Še tisti dan je kaplan Janez sestavil dolgo poročilo na škofa in tudi jaz sem podpisal dotično pismo. Bil je to prvi slučaj, da sem denunciral duhovnika, ki je bil v vsakem oziru poštenjak, duhovnika, ki mi je izkazal mnogo prijaznosti in marsikako dobroto, a ni mi rekel nikdar žal besede. Kaplan Janez, ki je dekana na smrt sovražil, pa je bil vesel mojega podpisa in me je povabil na pijačo.

Naslednji dan je prišel nemudoma škof Missia sam v X. in ostal do večera. Imel je najprej z dekanom dolg in buren pogovor, potem pa poklical kaplana Janeza in mene pred sebe. Missia je nastopal vedno kakor kak knez, tako da so tudi ponosni in samosvesti duhovniki pred njim sklonili svoj tilnik. Znal je duhovnike krotiti in jih prisiliti, da so delali, kakor jim je ukazal.

Dekanovi srditi pogledi so pričali, da je imel s škofom viharen nastop. Pogostil je sicer škofa, a dolgo časa ni zinil niti besede, marveč le poslušal, kaj je govoril škof in pil neprenehoma. Škofove besede so menda vse letele na dekana, vsaj ta utis so naredile, da hoče škof svobodomiselnega dekana prepričati, da mora tudi on kot svobodomiseln mož delati za zmago škofove stranke, češ, da brez cerkve, brez vere in brez cerkvene morale je sploh nemogoča človeška družba in mora zavladati boj vseh proti vsem, prava anarhija.

Nakrat je dekan s čašo udaril na mizo in obrnivši se do škofa rekel:

»Ali dovolite ekscelenca, da tudi jaz povem svoje mnenje?«

Škof je kar strme pogledal dekana. Tega pač ni bil vajen, da se mu kdo drzne ugovarjati, kaj še vzpričo mladih kaplanov. Ali dekana je bil obšel neki furor. Vsa jeza, ki se je bila nabrala v njem, je bruhnila sedaj na dan. Kar spremenjen je bil blagi in sicer tako mirni mož, ko je sedaj, upiraje svoje poglede srepo v škofa, začel z veliko živahnostjo razlagati svoje mnenje.

— »Vaši dokazi, ekscelenca« je začel dekan — »so popolnoma tistega značaja, kakor vsi dokazi, s katerimi delujejo bogoslovci. Nehote se človek spomni načina, kako je škof Irenej dokazal, da morajo biti ravno štiri zakonski evangeliji. Ta škof je dejal: Ni mogoče, da bi bilo več ali manj evangelijev: ker imamo štiri strani sveta, štiri elemente, štiri letne čase in štiri glavne vetre, mora imeti cerkev tudi štiri stebre in zato morajo biti štirje evangeliji. Prav tacega značaja, kakor ta dokaz slavnega lijonskega škofa, so vsi bogoslovski dokazi. Tudi Vaša ekscelenca ni svojih trditev bolje podprla.

Kaplan Janez in jaz sva se kar prestrašeno spogledala, ko sva čula, kako si upa dekan govoriti s škofom. Škof pa je mirno pušil svojo viržinko in se prav lahno, nekoliko ošabno, a tako ledeno mrzlo smehljal, da mi je kar tesno postalo pri srcu.

Dekan pa se ni dal premotiti. Menda je imel že dolgo let na srcu, kar je zdaj tako neustrašno povedal škofu v obraz.

»Ali je res, da bi človeška družba brez cerkve, brez vere in brez cerkvene morale ne mogla obstajati? Jaz sem globoko prepričan, da to ni resnično. Človeška družba ne potrebuje ne cerkve, ne vere, nego samo zakonov in pa institucij, ki te zakone izvršujejo. Seveda, ti zakoni bi morali biti taki, da bi vsak spoznal njih dobroto. Da bi jih vsak iz ozirov na lastno korist spoštoval in se po njih ravnal, ker bi videl, da mu dajejo ti zakoni varnost za kar najpopolnejšo svobodo in srečo na svetu. Človeška družba ima na eni strani negativno nalogo, omejiti svobodo posameznikov v toliko, da zamorejo ljudje drug poleg drugega živeti, na drugi strani pa pozitivno nalogo, varovati tako omejeno svobodo. Taka družba, država s takimi zakoni, ne potrebuje ne cerkve, ne vere, ne cerkvene morale. V taki družbi, v taki državi bi bila vera res to, kar mora biti, za vsacega posameznika, stvar srca. Kjer pa zakoni niso pravični vsem ljudem, kjer človeška družba ni organizirana na povedani podlagi, kjer javne uredbe in javne pravice ne soglašajo s pravičnostjo, tam seveda potrebujejo še neke vrste posebnih policajev, ki krote ljudi z vtepanjem neke, ne iz srca izvirajoče, nego umetno ustvarjene morale, s cerkveno moralo, ki pa ni morala Jezusa Kristusa. To je moje zasebno mnenje na opomnjo, da sta cerkev in vera neizogibno potrebni, da sta pogoj reda v človeški družbi. Pri nas na Kranjskem pa že celo ni treba, da bi se duhovnik iz javnih ozirov vtikal v politiko, ker tu stvarja le duhovniška politika anarhijo in provzroča boj vseh proti vsem.«

Tako približno je govoril stari dekan. Ko sem ga poslušal, se mi je zdelo, da je mož vzlic svoji visoki starosti mlajši, kakor jaz, ki sem komaj prišel iz semenišča.

Škof je kaj temno gledal, ko je dekan razvijal svoje nazore. Kadar je bil Missia jezen ali razburjen, se je to poznalo, ker je tedaj škilil.

V razpravo se škof z dekanom ni spustil. Čutil je, da ima dekan še obilo in hujega streliva v zalogi in je radi tega pogovor o tej stvari prekinil.

Škofov prihod je seveda imel tisti uspeh, ki ga je škof hotel doseči. Sicer ne vem, kaj se je zgodilo mej škofom in dekanom, ko sta se sama v dekanovi sobi pomenila zastran razglašenja pastirskega pisma in izpostavljenja Najsvetejšega, a prihodnjo nedeljo sva kaplan Janez in jaz čitala — »po škofovem ukazu«, kakor je rekel dekan — volilno pastirsko pismo in na določeni dan je kaplan Janez razpostavil Najsvetejše.

Volilni boj je bil hud, da si kaj tacega nikdar nisem predstavljal. Zmagali smo duhovniki, a samo ker smo napeli vse sile, zlorabljali prižnico in spovednico ter sploh postopali z najhujšim duševnim in materijalnim terorizmom. Časih se mi je to počenjanje kar studilo, ali misel, da se moram z marljivo agitacijo prikupiti v škofiji, da mi ljubavno razmerje z gospo Heleno ne bo škodovalo, ta misel me je bodrila, da sem vztrajal.

Zmagali smo in še s kandidatom, ki je bil na jako slabem glasu, ali že tedaj se mi je zdelo, da take zmage niso vredne piškavega oreha, in da le koristijo tistim, ki jih pobijamo. Narodnonapredna stranka je z našo zmago le pridobila, kajti vsled naše agitacije se ji je pridružilo mnogo mož, ki so bili omahljivi, nasprotje proti duhovnikom se je poglobilo in se tu in tam spremenilo v očitno sovraštvo. In reči moram, da je bilo to sovraštvo utemeljeno, kajti lopovščine, ki smo jih zakrivili, so bile res ostudne. Ljudje so nas zdaj začeli tudi vse drugače gledati. Izkoristili so proti nam vsako malenkost. Kar so prej dobrohotno prezirali, to so zdaj neusmiljeno vlačili na dan. In to je prodiralo v čedalje širše kroge in skoro ves moški svet napolnilo s sovraštvom proti duhovščini.

Želi smo to, kar smo sejali. Samo ženske so nam ostale še naprej zveste.

XIV.[uredi]

In zopet so potekli tedni brezskrbnega uživanja in veselja. Pri gospe Heleni sem se prepričal, da ravno tako, kakor so jesenski dnevi časih prav tako prijetni, kakor spomladanski, ravno tako je pri ženskah. Gospa Helena me je bila pač trdno nase privezala, ne le, ker je bila umetnica v ljubezni, nego tudi, ker je bila izobražena žena. Duhovniki pridemo malo v dotiko z izobraženimi ženami. Navadno smo navezani na občevanje z najpriprostejšimi ženščinami in da pri teh ni najti duševnega razvedrila, je več kakor naravno.

Toda sčasoma sem vendar začel opazovati, da ima gospa Helena na sencih že velike gube, da ni toliko sveža in da nima tistega čara, kakor dekleta in mlade žene, in v meni se je v samotnih urah začela usiljevati misel, da nihče vse svoje življenje ne more samo ene in iste osebe ljubiti, kakor bi nihče ne mogel vse svoje življenje samo fazane jesti. Taki nazori so se v meni čedalje večkrat porajali, ker je bila že v meni dispozicija, da se izneverim gospe Heleni. In ko sem se tega zavedel, sem bil že tudi odločen, da svoje 45letno ljubice zopet vrnem kaplanu Janezu, katerega sem imel na sumu, da bi jo kaj rad sprejel, ker je bila gospa Helena v denarnih zadevah jako ženerozna.

Ni bilo treba dolgo iskati in le sem našel bodočo naslednico gospe Helene. Našel sem jo v konzumu kaplana Janeza, kamor sem izza časa volilne agitacije večkrat zahajal, ne morda iz kakega notranjega nagiba, nego ker sem bil v to vsled svojega političnega nastopanja prisiljen.

Odkar smo duhovniki začeli obetati ljudstvu zlate gradove potom socialnih reform, smo podobni človeku, ki drži volka za ušesa. Izpustiti ga ne sme, sicer mu skoči volk za vrat in ga raztrga, vedno ga pa tudi ne more držati za ušesa. Kakšen bo konec, tega pač nihče ne ve. Da duhovniki svojih obljub ne bomo držali, je ob sebi umljivo, ker jih držati ne moremo. Za velike reforme je treba stoletij, sicer pa je cerkev največja nasprotnica resnične socialne reforme.

O tem pač ni dvoma, da je sedanji socialni red vnebovpijoča krivica. Kako naj bo tudi pravično, da sme človek, ki je slučajno rojen kot milijonar, uživati sadove dela druzih ljudi, ne da bi sam kaj delal, mej tem ko mora drugi delati kakor živina in živeti kakor pes, da milijonarju njegova glavnica obresti nese. Ali spremenilo se to ne bo, dokler ne postane politična svoboda tolika, da dobe oblast v roke tisti, ki so sedaj brezpravni. Za dosego tacih smotrov pa je treba stoletij. Nebroj listov svetovne zgodovine, s krvjo popisanih listov, je treba obrniti, predno se pride do prvega pojava, ki obeta novo dobo. Velika francoska revolucija, ki je zapisala na svojo zastavo svobodo, enakost in bratstvo, je ta prvi pojav. Za te ideje je šlo tisoče in tisoče ljudi v smrt, a kaj je bil vspeh? Pol stoletja po tej revoluciji so se nekatere absolutistične monarhije spremenile v ustavne monarhije. To je ves uspeh velike francoske revolucije, kajti socialnih razmer ni premenila čisto nič. Da, ko bi ljudstvo imelo kaj razsodnosti in kaj razuma, potem bi bilo drugače: ko bi se stradajoče, zatirano in izkoriščano ljudstvo zavedlo, da smo mi duhovniki tista mogočna sila, ki je k tlom drži, ker ne damo, da bi prišlo ljudstvo samo do oblasti, nego hočemo, da imamo oblast mi, njihovi jerobi, potem bi se tudi preosnova socialnega reda ne dala več zadrževati. Toda ljudstvo je nerazsodno in nerazumno in zato bodo duhovniki — volka še dolgo za ušesa držali.

XV.[uredi]

V konsumu kaplana Janeza je bilo vedno veselo in živahno. Kaplan Janez je skoro ves dan tičal v svoji trgovini in dasi o kupčijskih zadevah ni ničesar razumel, dasi je prodajal slabo blago za drag denar, se je vendar kar trlo ljudi. Seveda so prihajale največ ženske. Z njimi se je šalil, z njimi je uganjal vsakovrstne burke, njim se je laskal prav tako kakor delajo kmetski fantje. In če je zagodel kako prav debelo, so se ženske na ves glas smejale in dobro se jim je zdelo, kakor da jim je kdo ve kaj povedal. Če fant tako zakroži, mu pravijo ženske, da je surovina in svinjar, če pa jo pove duhovnik, pravijo, »oh, kako so gospod domači«.

V konzumsko prodajalno je prihajala tudi mlada žena nekoliko postarnega kajžarja, ki je bil tudi nekoliko mizarja in ki se je štel mej najvnetejše pristaše kaplanove stranke, ker mu je kaplan iz posojilnice dal večjo svoto, katere mož seveda ni mislil vrniti, vedoč, da se pravdnim potom od njega ničesar ne dobi.

Anka Belinova je bila zala, polmeščanska žena, o kateri nisem bil še nikdar nič slabega slišal. Postala je Belinova žena, ker je osirotela in se bala iti v svet služit. Ugajala mi je že davno; a čim sem prišel ž njo v konzumu v dotiko, sem se vanjo prav resnično zaljubil in na vse načine delal, da si jo pridobim.

Postopal sem po starem nauku, da se mora možu prikupiti, kdor hoče ženo vjeti v svojo past. In staremu Belinu sem se hitro in temeljito prikupil. Nekajkrat sem dal za pijačo, mu preskrbel nekaj naročil in mu dal nekaj goldinarjev »na posodo«, in mož je bil moj, tako moj, da si je štel v posebno čast, če sem stopil v njegov dom in če sem se malo pogovoril in pošalil z njegovo ženo.

Ženske imajo navado, da najrajše govore o rodbinskih razmerah, bodisi o tujih ali pa o svojih. Zato sem Anko pripravil do tega, da mi je začela pripovedovati vse, kar so ljudje govorili o drugih tržkih ženah in dekletih. Človeka se namreč najprej spozna, ako se ga pusti govoriti o delikatnih rečeh. Toda v tem slučaju tudi na ta način nisem ničesar dosegel. Ali je morda zala Anka uganila moje naklepe? Izdal se sicer še nisem z nobeno besedo, toda o ljubezenskih rečeh so ženske čudovito bistroumne: ena sama beseda, en sam pogled jim zadostuje, da spoznajo, pri čem da so ...

Moje znanstvo z Belinovo Anko je postalo s časoma prav prijateljsko, a nič več. Sešla sva se skoro vsak dan, bodisi v konsumu ali na cesti, in vselej sva kramljala prav intimno, četudi o najnedolžnejših rečeh, tako da nisem vedel, pridem li kdaj naprej ali ne.

Nekega dne sem dobil Anko samo doma; njen mož je bil šel v sosedni kraj po opravkih in se je imel vrniti šele na noč. Sedel sem blizu nje s trdnim namenom, da izvem, česa se mi je nadejati.

— »Vas mož,« sem začel po kratkem uvodu »se mi zdi vse časti vreden, vrl človek.«

— »No, nič ne rečem,« je odgovorila Anka, »a tega ne smete misliti, da je, Bog ve, kaka izjema.«

— »Izjeme so redke, a vse kaže, da je priden, štedljiv in da Vas ljubi.«

— »Pije preveč — surov je tudi in skop je tudi in zame se tudi posebno ne briga — ali veste, gospod kaplan — pritoževati se ravno nečem — to bi bilo nehvaležno — saj veste — ženske smo sitne —.«

— »No, ne tepe Vas pa vender ne.«

— »Kaj še,« je dejala Anka. »Sicer pa — naj bi to poskusil — še tisti dan grem od hiše.«

— »Če je tako, potem se pač ne morete pritoževati. Ali vendar? Saj veste, da smo duhovniki vajeni to in ono slišati, torej mi lahko zaupate« sem pripomnil zvijačno.

In Anka se ni obotavljala in mi razodela, da je postarnega svojega moža korenito sita, ker je pijanec in jo v vsakem oziru zanemarja. Ko sta se vzela, je Anka upala, da se ji bo dobro godilo, da se bo mož držal svoje obrti — a njene nade so splavale vse po vodi, tako da se zdaj čuti jako nesrečno.

Vedel sem dovolj, kajti Anka mi je dala razumeti, da je zanemarjana v vsakom oziru. Morda bi bil že ta dan poskusil svojo srečo, ali bilo me je strah, da pride kdo v hišo, vrat si pa nisem upal zakleniti. Zaradi tega sem zalo Anko z najlepšimi frazami potolažil in ji obetal, da bo že Bog skrbel, da se njen položaj zboljša, samega sebe pa sem šel tolažit h gospé Heleni, ki je bila mojega prihoda silno vesela.

Zvečer pa sem se jezil na samega sebe. Ta vražja strahopetnost, sem godrnjal; če bom tako boječ, ne dosežem ničesar. Zakaj je nisem vsaj poljubil?

Jezilo me je resnično in sklenil sem, da pri prvi priliki, ko dobim Anko samo doma, stopim k nji, jo objamem in poljubim. In če bo užaljena? Pa naj bo; bom vsaj vedel, pri čem da sem in si lahko poiščem drugo.

XVI.[uredi]

Zmagal sem, zmagal popolnoma. Anka Belinova je bila danes moja.

Tako sem zapisal neko nedeljo v svoj dnevnik, po katerem sestavljam svoje zapiske.

Evo — kako se je zgodilo, da sem zmagal.

V konsumu sem dal odrezati najlepšega sukna za celo obleko in sem to sukno poslal Anki s prijaznim pisemcem, naj to sprejme kot izraz mojega prijateljstva in mojega posebnega spoštovanja.

V nedeljo popoldne je prišla Anka sama v moje stanovanje, da se mi zahvali za ta dar.

Ko sem bil sam ž njo, ko sva se pogovarjala o različnih brezpomembnih vsakdanjostih, sem jo nakrat — ravno ko je stala tik mene in ogledovala neko podobo — kar hipoma objel in jo vroče poljubil. Zavrisnila je na lahko, a zdelo se mi je, da bolj vsled presenečenja, nego od strahu, sicer se pa ni dosti branila.

— »Ne zamerite sem potem jecljal in res nisem vedel, kaj naj rečem, da bi mogel iti dalje.

Anka se je nekako posebno prijazno nasmehljala in je rekla;

— »Kaj bi Vam zamerila, da se le ne stori greh« ...

— »In če bi bil grešil?«

— »To ni mogoče — Vi ste duhovnik in ne bodete grešili.«

Ti ljuba nedolžnost, sem dejal sam sebi in hitro znova poljubil rožnati ustni mlade lepe žene. Potem sem prinesel nekaj buteljk finega vina in primoral Anko, da je sedla poleg mene.

— »Ali veste, da zaradi Vas vso noč nisem mogel spati,« sem začel razgovor.

— »Zaradi mene?«

— »Da! Vedno mi hodite na misel. In Vi — ste-li Vi dobro spali?«

— »Ne posebno — ne vem zakaj — bila sem nekam razburjena.«

— »Razburjena? Morda, ker sem Vam poslal svoje darilce?«

— »Da — veste nisem vajena, da mi kdo stori kako ljubav.«

— »Uboga Ančka,« sem zdihnil in se primaknil k zarudeli ženki. »Uboga Ančka — tako življenje je pač malo veselo! Jaz bi Vas rad potolažil.« In pri teh besedah sem Ančko rahlo poljubil na cvetoče lice. »Kar bi bilo v mojih močeh, bi vse storil, da bi Vam olepšal življenje. — A Vi nečete, trdovratnica?«

Nič odgovora. Ančka je povesila oči, a videl sem, kako se ji dvigajo prsi notranje razburjenosti.

— »Ali me nečete, Ančka?«

Zopet nič odgovora.

— »Ali nisem po Vašem okusu? Jaz Vas imam neskončno rad —« in poljubil sem jo na ustni. Vrnila mi je ta poljub vroče, strastno in to mi je pričalo, da ji nisem zopern.

— »Ljubljena Ančka — saj besedo mi privoščite. — Kaj Vas zadužuje, da ne pridete na moje srce? Oziri na moža?«

— »Ah, na moža ne mislim,« je zdaj odgovorila Ančka, »ali —.«

Torej? Bodi moja, sladka, ljubljena Ančka.«

— »Ali — to je vendar greh,« je vzdihnila ljubka žena.

— »No, da — pa ne posebno velik,« sem jo miril.

— »Tako velik pa vendar, da ga moram pri spovedi povedati. In kaj bi rekli gospod dekan.«

— »Ali, ljubo srčice, kaj ne veš, da sem tudi jaz božji namestnik prav tako kakor gospod dekan, in da imam jaz ravno tako oblast odpuščati grehe kakor dekan?«

— »Vem — a jaz hodim h gospodu dekanu k spovedi, kar sem živa.«

— »To vendar nič ne de.«

— »Kaj naj ga zapustim? Veste, tega ne bi rada storila. Gospod dekan so mi bili vedno kakor oče — še boljši so bili kakor pravi moj oče. Če bi izostala, bi takoj slutili, da sem zašla na napačna pota —«

— »Ali, ljuba Ančka,« saj ni treba da zapustite svojega spovednika. Le ostanite pri njem. Stvar se lahko tako napravi, da boš namesto enega spovednika imela dva, dekana in mene. Česar ne boš hotela povedati pri dekanu, povedala boš pri meni. Ali me razumeš?«

— »O, da! A je-li to dovoljeno?«

— »Seveda, saj bi ti sicer tega ne predlagal. Sicer pa vzamem vse jaz na svojo vest; za vse bom jaz odgovoren pred Bogom, ne ti; ljubo srce, si lahko povsem mirna.«

Vedel sem dobro, da cerkev tega ne dopušča, da obsoja tako postopanje — a nisem se brigal za to, kakor se toliko drugih duhovnikov ne briga.

— »Ali si zdaj pomirjena, Ančka?«

Malo se je zamislila, potem je zarudela do las in naslonivši glavo na mojo ramo, dihnila komaj slišno odločilni: »Da«.

Ta »da«! V njem je bilo toliko gorečnosti, toliko ljubezni, da sem kar strepetal in da mi je zavrela kri. Ta »da« je bil cela pesem ljubezni, sinfonija strasti, s to besedo je bilo rečeno: »Jaz te ljubim! — Jaz sem tvoja! — Popolnoma tvoja! Z dušo in telesom! — Tu me imaš — vzemi me!«

Držala sva se v strastnem objemu in moje ustne so pile ljubezen iz njenih ust. In ko sem se potem prepričal o njenih čarih, sem vzkliknil: »Bog je res velik v svojih delih — Magnus Dominus in operibus suis — — —

Ančka je ostala celo popoldne pri meni in šele odšla, ko se je zmračilo. Pri odhodu sem ji podaril za spomin lepo zlato srčece z zlato verižico, katerega je bila tako vesela, da me je neštetokrat objela in poljubila ter mi zatrjevala, da me bo ljubila vse svoje življenje in da je pripravljena tudi moža zapustiti, če bi to jaz želel.

Spremil sem jo do hišnih vrat in tam sem naletel na dekanovo sestro. To srečanje ni mi bilo ljubo, a zato sem Ančko hitro odslovil ter pristopil k dekanovi sestri, da bi se nekoliko pošalil. Komaj pa sem položil roko na njeno ramo, me je žena pahnila od sebe in mi z rezkim pogledom zalučala v obraz besede: »Spravite se proč — Vi tudi niste nič boljši kakor drugi.«

Ta izraz preziranja me je sicer jezil, a še bolj me je jezilo spoznanje, ki mi je prinesel ta prizor, da sta namreč dekan in njegova sestra dobro podučena o mojem počenjanju, dasi sem je skrbno prikrival, in da me zaničujeta. To mi je tudi pojasnilo, zakaj se me je dekan ogibal, kolikor je le mogel, in zakaj soseda župnika Urbana »slučajno« ni bilo nikdar doma, kadar sem ga obiskal. Toda spomin na urice sladke ljubezni, ki sem jih popoldan vžil, je oblake te nevolje hitro pregnal in ko sem zvečer v svoj dnevnik zabeležil dogodke tega dne, sem dostavil: »Dies albo notanda lapillo«.

XVII.[uredi]

Vrstili so se lepi dnevi in jaz sem v svoj dnevnik zapisoval samo kratke opomnje: Srečen! — Srečen! — Srečen!

Naslednjo soboto me je Ančka nakrat spomnila na mojo obljubo, da ji dam odvezo. Te obljube nisem smatral za resno; zdaj sem spoznal, da sem Ančko samo v to obljubo speljal s prave poti. Ančka je bila iskreno verna in bi se ne bila nikdar izneverila svojemu možu, da ji nisem zastrupil srca z zagotovilom, da ji smem jaz, dasi njen sokrivec, odpustiti grehe. Za trenotek je to spoznanje rodilo v meni čutilo, da sem storil veliko in grdo lopovščino, a bil sem že tako korenito izpriden, da si iz tega nisem ničesar storil.

Ko sem se odpravljal, da grem v soboto »odpuščat grehe«, prišla je Ančka k meni in, kakor rečeno, me spomnila na mojo obljubo. Nisem mogel drugače, kakor da sem ugodil njeni želji. Njej je bilo resno na tem, da dobi odpuščenje; če bi ji bil povedal, da sem rabil le malovredno pretvezo in da taka izpoved nič vredna ni, bi me ne bila nikdar več pogledala.

Ančka je pokleknila in se resnično izpovedala grehov, v katere sem jo zapeljal jaz, njen spovednik. Vse je slo natančno kakor v cerkvi in kes zale Ančke je bil tako resničen, da sem se začel že bati, da se mi izneveri.

Ko je bilo sicer jako pikantno izpraševanje končano sem dejal:

»Jaz zastopam tu našega Gospoda in Izveličarja. Vem, da tega nisem vreden, ali v svetem pismu stoji zapisano »Non est discipulus super magistrum: perfectus autem omnis erit, si sit sicut magister ejus« — »Učenec ni več kakor učitelj, a vsak učenec je popoln, kadar je učitelju podoben.« Ta svetopisemski izrek mi daje pooblastilo, da Vam rečem naslednje:

»Nekega dne, tako poroča evangelij, so židovski pismouki in farizeji pripeljali pred Jezusa žensko, ki je bila zasačena pri zakonolomstvu. Da bi Jezusa izkušali, so mu rekli: Učenik, to žensko smo zasačili pri zakonolomstvu. V Mojzesovem zakonu nam je ukazano, zakonolomnice kamenjati. Kaj je tvoje mnenje?«

»Jezus pa ni ničesar odgovoril, nego se je pripognil in je začel s prstom pisati po tleh. Ker pa so pismouki in farizejci le silili vanj, jim je končno rekel: Kdor med Vami je brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo. Potem se je zopet pripognil in zopet pisal po tleh ...«

»Tisti, ki so slišali njegove besede, pa so se drug za drugim izgubili in Jezus je ostal sam z zakonolomnico. In Jezus se je vzdignil in ji je rekel : Žena, kje so tvoji tožitelji? Torej te ni nihče obsodil? Ne, Gospod, je odgovorila ona. In Jezus ji je rekel: Tudi jaz te ne obsodim; idi in ne greši več.«

»Kaj naj temu poročilu svetega pisma še dodam?« sem nadaljeval jaz z veliko hinavščino. »Kvečjemu še to, da bodete vzlic vsemu kesu zopet in zopet grešili, kajti meso je slabo. In če se Vam to zgodi, ni se Vam treba čisto nič bati — odveza Vam je zagotovljena. Bog je v svoji neskončni usmiljenosti zaukazal odpustiti grešnikom ne le enkrat, marveč sedeminsedemdesetkrat, to je: vedno.«

Anka me je prekinila in vsa iznenadena vprašala:

— »Tako je Bog ukazal?«

— »Da sem odgovoril. »Sv. evangelist Matevž poroča, da je Peter vprašal Jezusa, kolikokrat mora bratu svojemu odpustiti greh in če mu ga mora tudi sedemkrat odpustiti. Jezus mu je rekel: Non dico tibi usque septies, sed usque septuagies septies — to se pravi: Ne rečem ti, da sedemkrat, marveč sedemiinsedemdesetkrat. S tem je Jezus hotel reči, da se morajo grehi vselej odpustiti.«

Ne da se popisati, kako globok utis so te moje besede naredile na zalo Ančko. Šele ko sem to vedel, sem znal, kako satansko hudobno sem ravnal in kako neznansko zamore duhovnik korumpirati in pokvariti ravno najbolj verne žene in najbolj verna dekleta. Tedaj pa sem bil svojega uspeha samo vesel in sem si mislil: Ta sistem dober — po tem sistemu bom še večkrat poskušal svojo srečo pri ženskah.

Podelil sem Ančki odvezo. Da bi pa ne prišla na kak sum, sem ji naložil tudi primerno pokoro.

Ančka je odšla, vidno jako potolažena in zadovoljna. Smuknila je v cerkev, da se tam pri starem in diskretnem dekanu izpove se ostalih svojih grehov, ki so morali po moji sodbi biti kaj neznatni. Naslednjega dne v nedeljo je Ančka šla k svetemu obhajilu, v ponedeljek pa je že zopet prišla k meni.

In zopet so se vrstili dnevi ljubezni in sreče, katerih ni motilo nič druzega, kakor — ljubosumnost gospe Helene, ki se je čutila zanemarjeno in s tem nikakor ni bila zadovoljna.

XVIII.[uredi]

Posojilnica v X-u, ki jo je ustanovil kaplan Janez, je bila popolnoma v njegovih in mojih rokah. Osnovana je bila na podlagi neomejenega jamstva, toda člani niti pojma niso imeli, kaj da to pomeni in da z vsem svojim imetjem jamčijo za posojilnične obveznosti. Člani sploh niso imeli vpogleda v posojilnično stanje in nobenemu iz njih se niti sanjalo ni, da bi kaplanu Janezu in meni na prste gledal.

Redni kaplanski dohodki so pa jako skromni in če hoče kaplan ž njimi izhajati pošteno in brez dolga, mora živeti kakor samotar in varčevati kakor občinski ubožec. Za to pa nisva ne kaplan Janez ne jaz imela talenta. Soglašala sva popolnoma v tem oziru, da je najlepše nič delati pa dobro živeti. To je bil najin ideal in pri takem mišljenju je naravno, da sva drug iz drugega norca delala, kadar je kateri izmed naju ljudem slikal rajske sladkosti, ki nas čakajo »na onem svetu«.

Kadar pa sva bila v denarnih stiskah, sva si v posojilnici lepo dovolila posojilo in napravila menico. In pomagano nama je bilo za nekaj mescev. Drugi pot sva zopet »puščala« konsumu, kjer sva bila seveda tudi neomejena gospodarja. V konsumu sva si posebno na ta način pomagala, da sva od kakega žida nakupila slabega blaga po najnižji ceni, račun pa si dala napraviti jako visok. Spominjam se, da sva nekoč naročila za 200 gld. blaga a s pogojem, da se v račun postavi 800 gld. Tako sva napravila 600 gld. dobička in si ga po bratovsko delila. Ljudje so sicer godrnjali, da je blago slabo in odborniki so se čudili, kako sva ga mogla tako preplačati, a kaplan Janez je znal te kritike imenitno potolažiti.

— »Kaj ne veste, kako so gospod dr. Krak onikrat govorili« — je dejal odbornikom — »ko smo imeli shod? Rekli so, da vsaka nova stvar ima svoje otročje bolezni, tudi konsum. Taka otročja bolezen je tudi ta slučaj. Jaz in moj tovariš sva duhovnika in ne kramarja; midva se še ne spozna na trgovino tako, kakor kak izučen trgovec, a najin stan Vam jamči, da delava nesebično, da skrbiva samo za Vaš blagor, za srečo našega dobrega ljudstva. Ko bi v konsumu nastavili kakega izučenega poslovodjo, bi ta blago gotovo bolje poznal, a gotovo je tudi, da bi nas na vseh koncih in krajih goljufal. In zato mislim, da je najbolje, če ostaneva jaz in moj tovariš še naprej pri zadrugi. Seveda, če nama ne zaupate, pa kar povejte, saj se prav rada umakneva, kajti konsum nama provzroča samo dela, skrbi in žrtev, dobička pa od njega nimava nič.«

Oj, ko bi bil kdo videl te dobre in neumne ljudi, kako so naju prosili za zamero in naju rotili, naj jih ne zapustiva, naj ostaneva še nadalje pri konsumu. Seveda sva se dala preprositi in zaupnim ljudem izkazala veliko milost, da sva jih še nadalje skubila, kolikor se je dalo, in vedno dogovorno, z združenimi močmi, da bi se v slučaju kake nesreče ne mogel drug na druzega izgovarjati.

Vesti nama ni težilo, saj sva vedela, kako marsikateri tovariš dela, da pride do denarja. Ta zida cerkev, drugi kupi stare orglje in jih zaračuna kot nove, tretji »nabira« za papeža, za misione, za duše v vicah itd. itd.

Denarne zadrege so bile torej redke. Pač pa sem prišel kmalu v drugo zadrego. Gospa Helena je dobila dokaze, da imam ljubavno razmerje z Ančko Belinovo. Zasledovala je naju po najetih ženskah in ena izmed teh je Ančko in mene vjela, ko sva se neki dan v Ančkinem stanovanju objemala in poljubovala.

In treščilo je! Gospa Helena je mislila, kar misli vsaka ženska, da se nje ni mogoče naveličati. Ko bi bila vsaka ženska resnično to, kar sama misli da je, bi bil ta svet pravi raj: ali kaj, ko ni tako, in ko pride pri vsakem človeku ura, ko spozna napake svoje izvoljenke. Če je oženjen, prouzroče otroci in pa navada ter oziri na svet, da se uda v svojo usodo. Ljubavno razmerje pa dobi s takim spoznanjem smrtni udarec. Zakon je pogodba, ki se težko raztrga, ali ljubezen nima z zakonom ničesar opraviti. Oženi se človek enkrat, morda tudi dvakrat, zaljubi se pa lahko petdesetkrat.

Vse sovraštvo gospe Helene se je osredotočilo na Belinovo Ančko. Ženske so pač silno maščevalne. Gospa Helena bi bila Ančko najraje kar ugonobila in tudi meni je grozila, da se mi osveti tako, da bom pomnil vse svoje življenje.

Tudi to pot je zmagala gospa Helena s svojo eneržijo. Pripravila je Belina do tega, da se je odločil zapustiti X. in se preseliti v nekaj ur oddaljeni večji kraj P. Ančka sicer ni šla rada, a morala se je udati. Belinovo hišico je kupil soprog gospe Helene, a predno se je ta kupčija sklenila, sem Belinu izposloval pri posojilnici še razmeroma prav znatno posojilo, katerega seveda nikdar ni vrnil.

Z Ančko sva se potem nekaj časa shajala v P-u ali ločitev je le imela svoj vpliv na naju. Sestanki so postajali redkejši, dokler niso končno popolnoma prenehali. Jaz sem bil dobil drugo ljubico, Ančka pa je v P-u ljubila ondotnega kaplana.

XIX.[uredi]

Minolo je nekaj let, a še vedno sem bil v oblasti gospe Helene. Rad bi se je bil otresel, ali izkušena in energična žena je znala vsak tak poskus zadušiti. Ta ženska je v resnici vladala celo občino in celo faro; tudi liberalne tržane je znala vedno dobiti na svojo stran.

Če pa sem imel »ljubezen« z gospo Heleno, s tem še nikakor ni rečeno, da sem jo imel samo ž njo. Ne, skrivaj sem imel različna razmerja, največ z ženami, pa tudi z dekleti. Vlovil sem jih na različne načine in ne da bi se bila vest kdaj oglasila. Postal sem pravi brezvestnež, vreden klerikalne stranke.

V tem času sem napravil tudi več izletov na troške in v družbi gospe Helene. Celo v Benetke sva šla in tam kar celih 14 dni imenitno živela, a kadar jo šla gospa Helena »na božjo pot«, šla je vedno v Gradec, na Dunaj ali v Trst in jaz sem moral priti za njo ali pa iti naprej. Ljudje pa so mislili, da je šla gospa Helena na Trsat ali na Brezje ali na sv. Višarje in občudovali so njeno izredno pobožnost.

Leta 1898. je koncem šolskih počitnic prišla v X. tudi 16letna hčerka nekega jako uglednega trgovca. Mož je bil vseskoz častivreden, pameten in razumen, ali dasi pristaš liberalne stranke, je svojo hčerko vendar dal odgojiti v samostanu v Škofji Loki. Ko bi ti liberalci vedeli, kako vpliva samostanska vzgoja, bi svojih hčera nikdar ne pustili stopiti čez samostanski prag.

Poznal sem Ljudmilo še prej, ali zapazil nisem, da je jako lepa in jako ljubezniva. Bila je vitka, imela velike temne oči in koketne kodrce okrog drobne glave. Vse to sem zapazil pri spovedi, zapazil sem pa tudi, da je dekle neskončno pobožno in da bi bilo treba izredne rafiniranosti, če se naj v tem dekletu zaneti ogenj ljubezni.

Čim sem nekajkrat občeval z Ljudmilo, sem že tudi sklenil: Moja mora biti. Priznati pa moram, da celo ta nedolžna cvetka ni več mogla v meni vzbuditi blažjih čutil. Navdajalo me je samo poželjenje.

V spovednici sem začel nastavljati svoje mreže. Z nekaterimi previdnimi vprašanji sem dognal, da Ljudmila še ničesar ne ve, prav ničesar. Zasukal sem besede tako in tako, a deklo ni razumelo, kaj da hočem reči.

Ne da bi se bila pretvarjala. Nikakor ne. Tudi ko sem začel po turški govoriti, me ni razumela. Treba je bile torej potrebnega in kar najbolj prevdarjenega načrta za to bitko. Ljudmila je prišla vsak teden k spovedi in povedala vedno iste grehe; da je drobtinice z mize na tla pometla, da je bila neusmiljena, ker je mačko z metlo udarila in da je storila smrten greh, ker je v strahu vzkliknila »Ježeš Kristus«, ko je sosedov pes nanjo zalajal. Zakaj pošiljajo ljudje take otroke k spovedi, mi je bilo vedno neumljivo; čistosti tacih otrok ni nihče tako nevaren kakor ne samo hudobni nego sploh neprevidni duhovnik.

Pri drugi spovedi sem že šel nekaj dalje in začel Ljudmili stavljati prav kočljiva vprašanja. Toda nedolžnost se vedno najbolje brani, ker se sploh ne brani. Tudi pri ti spovedi še nisem vedel pri čem da sem, če mi je pričakovati uspeha ali ne. Ta negotovost pa me je le povzdigala v mojih nečednih namenih. »To cvetko utrgam jaz, pa če bi moral za to živ v pekel«, sem se rotil, saj pravi že sv. pismo: »Venčajmo se s cvetlicami, predno zvenejo« — »Coronemus nos rosis, antequam marcescant.« Zakaj bi se pri meni ne naučila tega, česar se prej ali slej gotovo nauči; zakaj bi je jaz ne upeljal v misterije ljubezni, nego to prepustil kakemu mlademu trgovčiču ali kakemu malemu uradniku?

Začel sem Ljudmilo napeljavati na to, da ji je treba vodnika, ki ji bo pomagal z dobrim svetom pri vsakem važnejšem koraku. Iz previdnosti sem jo podučil, da se ni ravno obrniti do mene, ker sem njen spovednik.

»Lahko si izberete kakega druzega duhovnika,« sem ji rekel, »če ravno meni ne zaupate, ali, če hočete svoji duši zanesljivo zagotoviti izveličanje, morate na vsak način imeti svetovalca, kateremu ni prikrita nobena Vaša misel, do katerega imate najpopolnejše zaupanje.«

— »Jaz Vam popolnoma zaupam,« je odgovorila Ljudmila.

— »Morda pravite to le iz strahu, da bi me ne užalili?«

— »Ne, gospod, jaz Vam res zaupam.«

— »Torej — izpraševal Vas bom, kakor da ste mi popolnoma neznana in Vi mi bodete resnično in odkritosrčno odgovarjali. Kaj ne?«

— »Da

— »Začniva torej. Ali niste imeli nikdar kakih slabih misli, če ste videli kakega mladeniča. Ali se Vam je kateri dopadel?«

— »Nekateri so se mi dopadli, nekateri pa ne, a jaz nisem vedela, da je to greh.«

— »Saj ne rečem, da je to greh; gre se le za to, da spoznam Vaša nagnenja. Zato mi povejte, ali niste imeli nikdar želje, da bi objeli ali poljubili kakega mladeniča, ki se Vam je dopadel?«

— »Ne, gospod, to je prepovedano.«

— »Res je; a prepovedanih je še mnogo drugih reči in mlada dekleta jih vendar store.«

— »Jaz bi jih ne, ker hočem iti v samostan.«

Zdaj sem vedel, pri čem da sem. Končal sem izpoved in naročil Ljudmili, da pride v nedeljo k meni na dom.

XX.[uredi]

Določen dan je prišla Ljudmila v moje stanovanje. Moj načrt je bil v tem popolnoma dozorel. Vedel sem, da dosežem svoj naklep, samo če računam z gorečo pobožnostjo te samostanske gojenke.

V to svrho sem hotel porabiti sveto pismo. Slučaj je bil nanesei, da sem, iskaje neki izrek, naletel na najbolj mistični del te knjige. Ko sem zagledal napis »Canticum canticonum« sem vesel vskliknil: »Stoj! Stem-le zmagaš!«

Moja misel je bila preprosta in vendar čudovito rafinirana. Ker so Ljudmilo v samostanu obdelavali, da postane redovnica, da se posveti kontemplativnemu življenju, kaj je naravnejše, kakor da ji njen spovednik in »prostovoljno« izbrani svetovalec razlaga »Visoko pesem«.

Zadovoljen sem bil sam s seboj, da sem iztaknil ta pripomoček, kajti vedel sem, ako s tem pripomočkom ne razvnamem Ljudmile, potem sem ali jaz osel, ali pa Ljudmila ni ženskega spola.

Ljudmila je torej prišla v moje stanovanje, v levov brlog, in jaz sem začel svoj poskus z »Visoko pesmijo«.

— »Prepričan sem, dete moje,« sem začel s tisto hinavščino, ki odlikuje malo vredne duhovnike, »da ste čisti in nedolžni kakor mladi dan. O, da bi tega zaklada nikdar ne izgubili. »Tene, quod habes, ut nemo accipiat coronam tuam« — »varuj, kar imaš, da ti kdo drugi ne vzame krone«. Da, ljubo dete, čuvajte nedolžnost svojo, da pridete svoj čas v nebeško kraljestvo. Če to storite, pridete na goro Sion med device, ki pojo pred prestolom Večnega, med device, ki slede, kakor pravi sv. pismo, Jagnjetu, kamor gre, »sequuntur Agnum, quocumque ierit«. O, kolika sreča Vas čaka, dete moje, in kako Vas bodo zavidali ljudje. A Vaše prizadevanje mora biti, da postanete vedno bolj in bolj vredni božje ljubezni. Da ohranim v Vašem srcu plamen ljubezni do Stvarnika, bom Vam čital in razložil najznamenitejši del sv. pisma, to je »Visoko pesem«. Ta se imenuje »Visoka« zategadel, da se označi njena vzvišenost nad drugimi pesmimi sv. pisma. Predno pa se tega lotim, poklekniva in prosiva nebeškega Očeta in prečisto Devico, naj nam pošlje žarek tiste luči, v primeri s katero je solnce temno ko noč.«

Po tem ogovoru, med katerim je Ljudmila zdaj gledala v tla, zdaj me vsa začudena pogledala, ko sem ji navedel latinske izreke, sva pokleknila in molila; Ljudmila iskreno in goreče, jaz pa s tisto ravnodušnostjo, ki jo dobi vsak, če tolikokrat in tolikokrat ponavlja molitve, pri katerih si ničesar ne misli.

Ko je bila molitev opravljena, posadil sem Ljudmilo na zofo in začel nekako tako-le:

— »Visoka pesem, ljubo moje dete, izraža ljubezen, ki jo goji nebeški Oče za svojo cerkev in popisuje neskončne sladkosti, katere bodo vedno vživali njegovi izvoljenci. Poleg tega pa opeva ljubezen, ki jo goji Jezus Kristus za vse verne duše in ljubezen vernih duš do Jezusa Kristusa.«

»Slušajte, ljubo dete, kako govori verna duša našemu Gospodu in Izveličarju: »Osculetur me osculo oris sui, quia meliora sunt ubera tua vino, fragrantia unguentis optimis. Oleum effusum nomen tuum: ideo adolescentulae dilexerunt te. Trahe me: post te curremus in odorem unguentorum tuorum. Introduxit me rex in cellaria sua: extultabimus et laetabimur in te, memores uberum tuorum super vinum: recti diligunt te.«

»Ker ne razumete latinski, Vam bom to preložil. Verna duša govori: »Poljubi me s poljubom svojih ust, kajti slajša so tvoja prsa kakor vino, ki izhlapeva najboljše dišave. Tvoje ime je kakor dišavno olje, zato te mladenke ljubijo. Dvigni me k sebi; vse hitimo za teboj, za vonjem tvojih dišav. Tedaj me je vpeljal kralj v svojo sobico. Tu se bomo veselili in radovali s teboj, spominjajoč se tvojih prsi, ki so bolje kakor vino. Prave pa te bodo ljubile.«

»Kakor vidite, dete moje, ne hrepeni verna duša po ničemer tako, kakor da jo poljubi njen nebeški ženin. In nebeški ženin ji nikdar ne odreče tega poljuba, saj je, kakor poroča evangelist sv. Matevž, rekel: Prosite in dalo se Vam bode — petite et dabitur vobis. Ali spoznate To?«

— »Da, gospod.«

— »Ali tudi Vi hrepenite po tem poljubu? Ali mislite, da ste ga vredna?«

— »Da, gospod.«

»Tudi jaz mislim, da ste ga vredna. Toda — tega si vendar ne domišljajte, da bo Jezus zaradi Vas, ubozega črva, zapustil nebeške višave in prišel še enkrat na zemljo. To bi bila taka ošabnost, da bi jo nebeški Oče kaznoval z večnim pogubljenjem. Odprite torej oči vernosti. Kadar se izpoveste — komu se izpoveste? Kaj ne, Jezusu Kristusu. A kdo je zastopnik Jezusov? Spovednik, kaj ne? V spovednici govori na mašnikova usta Jezus sam — to ste se učili pri krščanskem nauku.«

— »Da, gospod.«

— »Iz tega pa izhaja, da biva Izveličar v mašnikovi osebi na zemlji. Ali me razumete?«

— »Da, gospod.«

— »Ali hrepenite še vedno po Izveličarjevem poljubu?«

— »Da, gospod.«

— »Ker je tako — vstanite, prekrižajte se in slušajte, kako poroča »Visoka pesem«, da se zgodi ta poljub: »Laeva eius sub capite meo et dextra eius amplexabitur me. — Levico mi dene pod glavo in z desnico me objame.« Sedaj pa pristopi, nevesta Gospodova, in prejmi od mene, ki sem Gospodov namestnik — poljub.«

Vsa tresoč se je pristopila Ljudmila. Jaz sem jo objel in poljubil. Ljudmila je strepetala in jaz sem jo poljubil še neštetokrat, strastno, goreče in poželjivo, tako da je nedolžno dekle same razburjenosti začela vračati moje poljube, a kar nič tako, kakor poljubujejo nebeške neveste.

Ta dan nisva čitala dalje. Ko bi me bil kdo ta dan ubil kakor steklega psa, bi bilo to zaslužno plačilo za mojo satansko hudobnost.

XXI.[uredi]

Zopet je prišla Ljudmila na »duhovno vajo« v moje stanovanje. Po primernih molitvah sva nadaljevala, kar sva zadnjič začela.

— »Ali se zavedate,« sem jo vprašal, »kake posebne milosti ste postala deležna, ko Vas je zadnjič Vaš nebeški ženin z mojimi ustmi poljubil?«

— »Da, gospod.«

— »Ali pa tudi Vi ljubite svojega nebeškega ženina, ki Vam je tako naklonjen, da Vas je poljubil?«

— »Od vsega srca, gospod.«

— »Nikdar ga ne morete zadosti ljubiti, ker njegova ljubezen je neskončna in če ste je vredni, ne ostane samo pri poljubih. Ali se spominjate, da prosi verna duša, naj jo nebeški nebeški ženin vzame k sebi. To se zgodi, ker on ljubi svojo nevesto. In zakaj jo ljubi? Slušajte, kaj pravi »Visoka pesem«: »Ranila si moje srce, sestra, nevesta moja, ranila si moje srce z enim svojih očes, z enim lasem svojega vrata.«

»Vidite, kako malo je bilo treba, da je bila pridobljena ljubezen nebeškega ženina. In ženin reče svoji nevesti: »Vstani, hiti, prijateljica moja, golobica moja, krasotica moja in pridi.«

— »Združena sta sedaj, nebeški ženin in nebeška nevesta. Sedaj vidi nebeški ženin tudi telesne lepote svoje neveste in te včarajo tako, da pravi po »Visoki pesmi«: »Oh, kako si krasna, prijateljica moja, oj, kako si krasna; tvoje oči so kakor golobje oči; lepa so tvoja lica, kakor grlice ...«

— »Ta trenotek je usodnega pomena, zakaj če se nevesta popolnoma ne posveti nebeškemu ženinu, jo on zapusti.«

— »Tudi za Vas, dete moje, je prišel ta trenotek in treba je, da se nebeškemu ženinu popolnoma udaste, da se popolnoma odpoveste vsaki svoji volji in da je volja nebeškega ženina tudi Vaša volja. Ste-li pripravljeni?«

— »Da, gospod.«

— »Ste-li pripravljeni storiti vse, kar Vam ukaže Vaš nebeški ženin na moja usta?«

— »Da, gospod.«

— »Potem — odprite svojo jopico.«

— »Kaj zahtevate, gospod?« je vsa prestrašena vskliknila Ljudmila.

— »Torej ste lagali, Vi niste nevesta Gospodova, marveč nevesta satanova. Toda Bog se ne da varati, nego pozna tudi najskritejše misli vsacega človeka. Vi ste lagali, ker ste si na moja usta izrečenemu božjemu ukazu uprli.

— »Ali — gospod — mene je sram« je ihtela Ljudmila.

— »Nesrečnica!« sem grmel jaz. »Kaj vidite v meni le človeka, ne pa namestnika božjega?«

— »Tako sem se prestrašila« je jokala Ljudmila. »Prosim — odpustite.«

— »Prosite Boga za odpuščanje. Pokleknite in molite in jaz Vas zopet spravim z Bogom.«

Ljudmila je pokleknila in molila. Da bi udušil vsak sum, sem jo še nekoliko oštel, češ, da se je vedla kakor neverni Tomaž, kateremu je Jezus rekel: Ti si verjel, Tomaž, ker si videl, a blagor onim, ki slepo verujejo.

Po tem sva nadaljevala z »Visoko pesmijo«.

— »Slušajte dete moje,« sem rekel Ljudmili, »kakoje po »Visoki pesmi« nebeški ženin občudoval svojo nevesto. Po »Visoki pesmi« ji pravi: »Kako si lepa, prijateljica moja, kako si lepa! Tvoje oči so golobičje razven tega, kar je notri skritega. Tvoji lasje so kakor črede koz, ki so izstopile iz gore Galaad. Tvoji zobovi so kakor črede strižnih ove, ki so izstopile iz kopališča. Vse imajo po dva mladiča in nerodovitne ni med njimi nobene. Kakor škrlatast trak so tvoja ustna in tvoj govor je sladak. Kakor odrezek granatovega jabolka, taka so tvoja lica, razven tega, kar je notri skrito. Kakor Davidov stolp je tvoj tilnik, ki je zgrajen s trdnjavami: na tisoče ščitov visé raz njega, vsi oklepi močnih mož. Tvoje prsi so kakor dvoje mladih srnjih dvojčkov, ki se paseta med lilijami. Kako lepe so tvoje prsi, sestra, soproga moja! Lepši so tvoje prsi nego vino in vonj tvojih mazil je nad vse dišave.«

— »Ali razumete, dete moje sem tu vprašal Ljudmilo, »kar sem Vam čital. Nebeški ženin bi ne mogel govoriti o prsih svoje neveste, če jih ni videl.«

In potem sem čital dalje »Visoko pesem« in končno dejal:

— »Zdaj veste, kako se je nevesta pokazala svojemu ženinu. Ali verujete?«

— »Verujem, gospod.«

— »Ali ste pripravljeni, storiti isto tak?«

— »Da, gospod, če zahtevate.«

— »Jaz ničesar ne zahtevam sem rekel z vso strogostjo. »Kar storite, to morate storiti prostovoljno, ker le tako si pridobite milost nebeškega ženina.«

In zbegano dekletce je s tresočo roko, vsa trepetaje, odpela svojo obleko ...

Jaz pa še nisem bil zadovoljen. Hotel sem več.

— »Vaša udanost in neskončna ljubezen do nebeškega ženina bo poplačana po zasluženju. Dosedaj ste bila nevesta, danes postanete žena svojega ženina.«

— »Kako to, gospod?«

— »Slušajte, kar pravi po »Visoki pesmi« nebeški ženin: »Vsa si krasna, prijateljica moja, in ni ga madeža na tebi. Pridi z Libanona, o moja žena, pridi z Libanona in kronana bodeš; pridi z vrha gore Anama, z vrha gore Sanir in Hermon ... Rekel sem: Vspnem se na palmo in utrgam njene sadove, a tvoja prsa bodo zame grozdove jagode in vonj tvojih ust bo kakor jabolko ...«

— »Tako govori nebeški ženin. Sedaj pa slušajte, kaj odgovarja njegova nevesta: »Veni, dilecte mi, egrediamur in agrum, commoremur in villis. Mane surgamus ad vineas, videamus, si floruit vinea, si frlores fruetus parturiunt, si floruerunt mala punica: ibi dabo tibi ubera mea. To se pravi: Pridi, moj mili, pojdiva na polje iz mestnega šuma. Vstaniva rano, da pojdeva v vinograd gledat, cvete li trta, se li iz cveta dela sad, cveto li granatova jabolka: in tu ti dam svoje prsi.«

Sedaj je prišel odločilni trenotek. Zato sem z veliko slovesnostjo vprašal:

— »Ali tudi Vaše srce tako govori nebeškemu ženinu, ali navdaja tudi Vas taka ljubezen? Ali ste tudi Vi pripravljeni, iti s svojim ženinom v samoto, da se uresničijo besede proroka Izaija »gaudebit sponsus ...«

— »Da, gospod, pokorna bom svojemu nebeškemu ženinu v vsem.«

— »Ali hočete postati njegova?«

— »Da, da.«

— »Torej molite in — pričakujte ga.«

... Konca ni treba povedati:


Nec linqua vaiet dicere,
nec littera exprimere.