Živalska olimpijada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Živalska olimpiada)
Jump to navigation Jump to search
Živalska olimpijada
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Urška Volarič
Viri: Makarovič, Svetlana (1976). Živalska olimpijada. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


» Menda veste, da imajo ljudje po vsem svetu kar naprej nekakšne športne olimpijade,« je nekoč rekel medved zbranim gozdnim živalim v Zahribju, » in v zvezi s tem bi rad povedal …«

»Kaj imajo?« je vprašala miška.

»Zanimivo, da ste najmanjše živali najbolj tečne,« je zagodrnjal medved. »Ti, miš, na primer, mi zmeraj skačeš v besedo, kadar hočem kaj povedati.«

Miški se je povesil smrček in medved se je popraskal za uhljem, kajti bil je mehkega srca, čeprav malo robat.

»Kako si grob,« je zajokala miška. »Če pa ne vem, kaj je to polomijada.«

»Olimpijada vendar,« se je vmešal srnjak. »Športno tekmovanje, razumeš? Ljudje z vsega sveta se zberejo v kakšnem velikem mestu in tekmujejo v športnih disciplinah.«

»Ne ljudje, ampak športniki,« je rekla sraka.

»Pa smo tam,« je dejal medved. » Če me ne bi kar naprej motili, bi vam že zdavnaj vse razložil. Predvsem, športniki so tudi ljudje. Vsaj do sedaj so bili. Meni pa je sinoči šinila v glavo misel, da bi tudi živali lahko tekmovale na kakšni taki olimpijadi. Kaj pravite?«

»Hoho, jaz grem takoj tekmovat v letenju,« je planila šoja. »Vse ljudi bi premagala!«

»V letenju se pa ne tekmuje,« je rekel medved.

»Kaj me briga,« je odvrnila šoja.

Vse živali so se smejale. Vendar jim je bil medvedov predlog nadvse všeč in druga čez drugo so hitele pripovedovati, kaj zmorejo.

Vrišč je bil tolikšen, da je moral medved trikrat zarjoveti. Ko so vsi utihnili, je dvignil taco in zaklical:

»Torej! Postavite se v vrsto in vsak bo povedal, v kateri športni panogi bi rad nastopil.«

Prvi je dvignil tačko hrček smrček in zacvilil:

»O, medvedek! O, kako rad bi bil dvigalec uteži!«

Živali so spet planile v smeh. Medved pa je dvignil taco in dejal:

»Prav nič se ni treba norčevati iz hrčka, vi! Ti, veverica, še najmanj, saj tudi nisi med najmočnejšimi. Zate, hrček, pa bi bilo bolj primerno, če bi se odločil za namizni tenis. Gotovo bi se lahko izkazal!«

»Namizni tenis! Krasno, hrček!«

»Tega ne znam,« se je ustrašil hrček.

»Naučil se boš, saj imamo čas. In hrčica tudi. Dobila bosta dva okrogla loparčka, žogice in zeleno mizo z mrežo, pa vama bo poletje kar hitro minilo.«

»Jaz pa bi kegljal,« se je odločil jazbec.

»Dobro, ti boš kegljal,« je pokimal medved. »Kdo še?«

Vsi jazbeci so hoteli kegljati. Prav.

»Pa jaz, medved, pa jaz?« so začele živali z vseh strani riniti v medveda.

»Mir, prosim, počasi, saj se nikamor ne mudi. Počakajte. Ti, veverica? Parterna ali talna telovadba, bi te to veselilo?« 

»Ne,« je odločno rekla veverica, »to je zame premalo. Pri talni telovadbi si zmeraj na tleh, samo sem in tja lahko malo poskočiš. Jaz zmorem kaj več, se mi zdi.«

»Domišljavost pa taka!«

Veverica so je samovšečno pogladila rep, se ozrla naokoli in važno izjavila:

»Toliko, da veste. Jaz sem rojena akrobatka. Drog, to je zame. Ha, talno telovadbo naj se gredo miši, če se jim da.«

Iz gneče se je izmuznila miška, postavila se je pred veverico in se ji strmo zagledala v oči. Zabrusila ji je:

»Nekaj bi ti povedala, kolegica. In lepo bi bilo, če bi si to zapomnila, ker bi ti utegnilo še prav priti. Nobena športna panoga ni manj vredna od druge.«

»Tako je, miška, prav si povedala,« so zavpile živali.

»Ampak saj …« je začela veverica, pa so jo preglasili:

»Nič saj! Tvoja izjava je bila nešportna! Miška ima besedo. Kaj boš pa ti trenirala, miška?«

»Jaz?« se je namuznila miška. »Talno telovadbo, seveda.«

Veverica se je osramočena umaknila.

Merjasec je zakrulil:

»Rokoborba! Rokoborba! To je zame, kaj? Kaj pravite?«

»Seveda, merjasec, kakor nalašč zate, ker si močan,« je pripomnil medved, »ampak dovoli mi majhno pripombo. Rokoborec mora biti spreten in gibčen. Si prepričan, da si spreten in gibčen?«

»Hm, ali nisem?«

»Hm, ne bi rekel. Ne bi rajši dvigoval uteži?«

»Oh,« je hrepeneče vzdihnil hrček smrček, »če bi jaz …«

Merjasec se je pomilovalno ozrl na hrčka in dejal:

»Žal mi je, hrček, ampak uteži bom dvigoval jaz.«

»No, prav. Kdo pa bo rokoborec?«

»Jaz, seveda,« je rekla divja mačka.

»Odlično,« je bil medved takoj za in mačka je že kar začela poskakovati in se zvijati in izzivati druge na boj. Komaj so jo ukrotili in ji dopovedali, naj trenira samo z drugimi mačkami.

»Pa nogomet? Nogometno moštvo moramo sestaviti.«

»Mi smo močni v nogah, mi zajci!«

»Čakaj, zajec, potrebovali te bomo za tekača na dolge proge in poleg tega mislim, da bi bili najboljši nogometaši tvoji bratje. Ti imaš pa najdaljše noge in se boš kot tekač odlično obnesel.«

Tako je bil zajec določen za tekača, njegovi bratje pa so sestavljali zajčje nogometno moštvo. To je bilo vriskanja in prekopicevanja! Komaj so čakali, da bi začutili nogometno žogo med tacami.

Srne! Tekači na kratke proge!

Vidra! Rojena plavalka! Trenirati bo treba vse sloge, pa pošteno! Slišiš, ti, ki bi se samo prekopicevala pod vodo in plašila rake? Vsak dan moraš po petstokrat preplavati potok navzgor in navzdol, boš?

Seveda bo, na vidro se lahko zaneseš.

Ah, saj je dosti naštevanja, za kaj so se živali odločale. Samo po sebi se razume, da bo čaplja tekmovala v drsanju, da bo lisica skakala čez ovire – kaj bi lisici ovire! Se bo že prelisičila čeznje … No, in medved? Ha, medved je glavni boksar, težka kategorija, razumete, zmaga mu je zapisana že na čelu.

»Spati zmerno, jesti in piti zmerno in nobenih pretiranih zabav, prosim,«je končal medved zborovanje. »Jutri zjutraj začnemo vaditi, jaz pa bom še danes poslal prijavo glavnim od olimpijskih iger. Prihodnje leto bo olimpijada v Picilandu na Proleškem, če veste, kje je to, jaz ne vem, pa nič za to.«

In res je medved, ko so se živali umirile in odšle, sedel na štor, vzel je velik list papirja in s krempljem vpraskal vanj:

DRAGI LJUDJE OD OLIMPIJADE, ŽIVALI IZ ZAHRIBJANSKEGA GOZDA SE PRIGLAŠAMO ZA OLIMPIJSKO TEKOMOVANJE.

In je napisal vse, kako in kaj so se živali zmenile.

Gozdni golob je odfrčal s pismom v bližnje mesto in ga predal drugemu golobu, ta je letel s pismom v drugo mesto in ga predal tretjemu golobu – in tako naprej, dokler ni medvedovo pismo zares prispelo v Piciland in so ga glavni od olimpijskih iger dobili v roke. Prebrali so ga in se zelo zamislili. Ker pa v pravilih tekmovanja nikjer ne piše, da morajo tekmovati samo ljudje, so pač morali sporočiti v Zahribje, pošteno ležeče MEDVED, tole:

SPREJETO STOP PRIČAKUJEMO VAS EN DAN PRED ZAČETKOM OLIMPIJSKIH IGER STOP.

Pismo je prejelo picilandski poštni žig in je potovalo z vlaki, letali, avtobusi, ladjami in golobi, dokler ni prišlo v zahribjanski gozd.

Medved je skoraj ponorel od veselja, ko je prebral odgovor, tako da je četrt ure lovil sapo, preden je lahko zarjovel:

»Alo, trenirat!«

In zdaj se je življenje naših kosmatih Zahribjancev popolnoma spremenilo!

Raztepli so se naokrog in vztrajno vadili, drug drugemu so otipavali mišice in se trepljali. O, kako so jih prve dni bolele kosti! Najraje bi kar ležali in počivali, saj so se pri vsakem koraku pačili od bolečin. Ampak medved je bil strog.

»Pokonci, tecite, razgibavajte se, počepajte, skačite! Kdor bo počival, ga bom izključil,« je rohnel.

»Ojoj, ojoj, niti prestopiti se ne morem,« je potožila srna. Pa je slabo naletela. Medved je bil do srne sicer nadvse nežen, zdaj pa ga ni mogla pretentati.

»Nežne gospodične in šport, to ne gre skupaj, draga moja,« je dejal. »Kar odloči se: ali boš tekla takoj zdajle petdesetkrat okoli jase ali pa ne boš tekmovala.«

In je gospodična srna tekla z razbolelimi nožicami ne enkrat, ne petdesetkrat, ampak enainpetdesetkrat okoli jase – in glej, bolečine v nogah so popustile in niti preveč upehana ni bila.

In sploh so bili vsi tako pridni, da se niti povedati ne da. Poglejte na primer veverico, kako se izčrpana vrača s treninga!

Ali pa hrčka smrčka, ki se kar koplje v znoju, saj je treniral dvanajst ur brez oddiha in vmes pojedel samo prgišče zrnja!

Lisice ne morete videti, ker spi kot ubita v svojem brlogu, pošteno se je nagarala. Zato pa lahko vidite zajca, ki dan za dnem tako dirja okoli gozda, da so se mu zadnje tace podaljšale za celo dolžino uhlja. Jazbeca je kar hudo pogledati. Je to sploh še jazbec? Saj se komaj vleče!

Da o drugih sploh ne govorim.

Pa so dnevi, tedni in meseci minevali in živali so postale gibčne in močne in dlaka se jim je svetila kot svila. In tako je napočil tisti dan …

Preselimo se zdaj v Piciland. Mesto je slavnostno okrašeno, godbe igrajo in kar škoda je, da ne morete slišati slavnostnih koračnic. Ampak glejte slavoloke in zastave vseh držav, kako vihrajo v vetru! Meščani Picilanda so vsi iz sebe od navdušenja in od radovednosti. Kajti razvedelo se je že, da bodo nastopile tudi živali, pomislite, živali! Kaj takega se še ni zgodilo v zgodovini športa!

Zdaj pa poglejte tole čudno reč. To je stroj. Robot, če hočete, ali pa elektronski možgani. Nadvse zamotan in imeniten stroj. Ime mu je Dolfe. Ta robot je eden glavnih pri olimpijskih igrah, kajti vanj vložijo diskete z imeni in podatki vseh tekmovalcev, on pa jih čez noč razporedi tako, da je vsakomur jasno, kje, na katerem stadionu ali igrišču bo nastopil. O, Dolfe je nepogrešljiv, kajti pri toliko tekmovalcih bi se človek prav gotovo zmotil in bi mimogrede lahko kakšnega tekmovalca napačno razvrstil – pa še trajalo bi triindevetdesetkrat dlje, preden bi opravil tako gromozansko delo.

Prišli so že vsi tekmovalci in končno so pripotovale v Piciland zahribjanske živali.

Prireditelji olimpijade so vložili diskete z imeni tekmovalcev Dolfetu v usta. Dolfe je zamigljal z vsemi lučkami in požrl diskete. V njem je škrtalo, pokalo in brnelo – Dolfe je marljivo delal.

Nečesa pa o Dolfetu še ne veste, a je zelo važno. Moram povedati, četudi je malo kočljivo.

Na nesrečo je ravno prejpnji teden po naključju srečal robotko Lili in se vanjo na smrt zatrapal. Saj sta bila skupaj samo kratko urico, ampak bilo je dovolj, da sta zamenjala nekaj čipov. In Lili je mežikala Dolfetu s stranskimi lučkami, tako da ej bil ves iz sebe. Kar na lepem sta bila zapletena z vsemi žicami, vrvicami in vzmetmi, tako da so ju komaj spravili narazen. Potem so Lili odpeljali. Dolfe pa je ostal sam.

Od takrat je venomer mislil nanjo in čipi so mu divje utripali v jeklenih prsih. Trepetal je po vseh žicah, tako je bil zaljubljen. In na nesrečo je vključil napačno stikalo, pa tega še opazil ni – čisto raztresen je bil. Saj ste že videli zaljubljence, kako čudno se nekateri obnašajo. Pri robotih pa je to lahko usodno.

Vrgel je dolg izpis iz trebušne votline in na široko zazehal.

Prišli so organizatorji, vzeli izpis, potrepljali so Dolfeta po kovinskih plečih in odšli. Redarji so prevzeli izpis in začeli razporejati tekmovalce.

Toda joj prejoj!

Zaljubljeni robot je tekmovalce popolnoma napačno razporedil!

In zgodilo se je tole:

Meni nič, tebi nič so zahribjansko miško odpeljali v boksarski ring, kjer se je vsa prestrašena spogledala z ogromnim boksarjem težke kategorije. Hotela je pobegniti, toda redarji so dejali:

»Dolfe se ni mogle zmotiti. To je popoln stroj. Predpisi ne dovoljujejo sprememb.«

Nataknili so miški boksarske rokavice in nič ni pomagalo, da je miška cvilila od strahu.

Srna se je znašla na nogometnem igrišču in seveda ni ničesar razumela.

»To mora biti pomota,« je zavpila, »jaz nisem nogometašinja!« Pa je nihče ni poslušal. »Robot se ne more zmotiti,« so dejali redarji. »Predpisi so predpisi!«

Hrček smrček ni vedel, kam naj se obrne, ko bi moral skakati s palico.

Mačka pa je vsa nesrečna trepetala na robu plavalnega bazena. Plavalci so se vrgli v vodo, ona pa je samo gledala, kam bi ušla. Redar jo je nazadnje kar porinil v mrzlo vodo. Z obupnim brcanjem in otepanjem ji je uspelo ostati na površju, plavanje pa to seveda še zdaleč ni bilo.

V kvadratu za talno telovadbo je kot štor stal jazbec in debelo gledal.

»Saj to ni kegljišče,« je zavpil, pa ni nič pomagalo.

»Človek se zmoti, stroj nikoli,« so strogo rekli redarji in jazbec toliko da ni zajokal.

Zajčje nogometno moštvo so nagnali na dvanajst metrov visoko skakalnico in jih silili, naj skočijo v bazen. Zajci so se v grozi oklenili drug drugega.

Zajec, tekač na dolge proge, naj bi dvigoval uteži! In pomislite, medved naj bi tekmoval v umetnostnem drsanju! Nerodno je lovil ravnotežje na ledeni ploskvi in se poskušal znebiti drsalk, renčal je in se jezil, redarji pa ga sploh niso poslušali.

»Vse je po predpisih,« so vpili.

Gledalci so bili čisto osupli. Kako to, so govorili, da si čaplja ni izbrala česa primernejšega, kot je kegljanje? Kako to, da hoče merjasec nastopiti na gredi, kako je mogla biti veverica tako neumna, da bi se najpopolnejši, najsodobnejši robot lahko zmotil in razporedil tekmovalce na napačna mesta.

Bilo je zelo napeto. Zdaj pa se je zaslišalo hreščanje, sikanje, brnenje, lomastenje. Oglasila se je sirena za alarm in na stadion se je na vzmetnih nogah prizibal slavni Dolfe, bliskal z vsemi lučkami hkrati in skozi vse zvočnike prepeval prelepo pesem o robotki Lili.

Vsem je zastal dih. Potem so se zgrnili okoli Dolfeta in ga izključili. Šele potem so zavohali čuden vonj, ki se je širil iz robotovih jeklenih ust. Dolfe se je bil nasrkal čistega špirita!


»Pijani robot! Nezaslišano! Najsodobnejši elektronski super stroj, pa se ga naleze!« so podivjali ljudje in malo je manjkalo, da niso reveža razstavili na koščke, tako so bili ogorčeni. Na srečo so brž pritekli organizatorji in odpeljali Dolfeta v robotsko bolnišnico, kjer so mu izpraznili želodec in ga namazali z oljem.

No, in tako se je vse pojasnilo: robot je zamešal imena tekmovalcev. Živalim so se strašno opravičevali in potem so se tekmovalci kar sami razporedili.

Tekmovanje se je začelo. Vidra se je zelo izkazala insi pridobila ime Vodni blisk, tako odlično je plavala.

Jazbec je podrl vse keglje na kegljišču, njegovi tekmeci pa nobenega, tako so bili zmedeni zaradi njegove spretnosti!

Zajci, nogometaši, so zabili toliko golov, da so jih sodniki komaj sproti šteli, zajec tekač je bil seveda prvi, merjasec je dvigoval uteži kot peresca, čaplja je na drsalkah očarala prav vse …

Mimogrede, ali veste kaj je KNOCK OUT?

No, potem bi morali videti, kaj je storil medved s svojim nasprotnikom. Potem se je zravnal, sodnik mu je dvignil desno taco in medved je bil zmagovalec, njegovega nasprotnika pa so nezavestnega odnesli iz ringa.

Tako so živali iz Zahribja zmagale na olimpijadi v Picilandu. Bile so srečne in navdušene, ko so se vračale v Zahribje, polne kolajn in medalj in odlikovanj in pohval in diplom in pokalov in …

Tekmovale pa niso več. Saj so vedele, da so boljše od ljudi.