Pojdi na vsebino

Ženin jezik je našel

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Ženin jezik je našel …)
Ženin jezik je našel ...
Januš Golec
Izdano: Amerikanski Slovenec 37/95, 37/96 (1928)
Viri: dLib 95, 96
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Smelo trdim, da je sicer majhna Sotelska dolina v dobi trgatve ravno tako lepa in privlačna kakor Slovenske gorice. Po Bizeljskem, Št. Petru, Bučki ter Vranski gorici in Virštajnu ne oznanjajo klopotci čas bratve, pač pa pokanje iz topičev njen pričetek. Celo trgatev se lahko diviš nad gostoljubnostjo obsotelskih vinorodnih krajev. Med berači so tudi Zagorci in na večer trgatvenega dne obhajajo srčno pobratimijo: ukanje, slovenska ter hrvatska pesem. Ko so se razšle ženske, ostanejo moški sami pri nadelavanju preš ter pri prešanju samem, ki trpi po cele noči. Pokanje preše moti metanje kart in slovenski ter hrvatski prešači si zaupava jo doživljaje celega leta. Vesela je Obsotelska dolina, ko shranjuje sad trte, gostoljubna in zaupljiva ob trgatvenih dneh, večerih in nočeh tudi napram tujcu.

* * *

Bog mu daj srečno večnost, nekako ognjišče radosti in poštene zabave ob večerih trgatve je bil Bištelakov Jaka. Vse je poznalo od Rogatca do Brežic tega suhega moža, ki te je srečal vedno smehljajočega obraza. “Vinski prekupec je bil, posedal sam razsežen vinograd z vilo, veselilo se je Bištelakove lastnine še skrbno obdelano posestvo. Od vseh strani dober, priljubljen ter spoštovan mož je bil Jaka. Treba še posebej omeniti, da je podpirala tri vogle Bištelakove sreče njegova Mica, ki mu je bila žena ter gospodinja v pravem pomenu besede.

Ko so začeli Bištelakovi trgatev, je bliskalo, se kadilo ter pokalo z Bučke gorice in vabilo vse prijatelje v Jakatov vinograd. Zbralo se nas je vsak trgatveni večer precejšnje število v Bištelakovem vrhu, kjer smo se gostili ter rajali.

Pred leti sem se divil tudi jaz gostoljubju Bištelakove gorice. Na večer je začelo deževati in sem moral nočiti pri prijatelju. Ker so deževne noči tako vabljive za spanje, me je peljal Jaka kmalu v spalno sobo. Tu sem videl v kotu križ, nad posteljo Marijino podobo in pod to pod steklenim zvoncem na srebrnem podstavku navadno okabljano ter do polovice dogorelo svečo. Imajo navado, da padveznejo pod steklo voščene Marijine kipe, križe, vence, a nikdar mi še ni obviselo oko na tako skrbno shranjeni stari sveči.

Jaka je uganil premetavanje mojih misli, pomignil zadovoljno s konci mustač, se nasmehnil ter pokazal proti sveči z izpovedjo: “Ta sveča je začetek moje zemeljske sreče.”

Po teh besedah sem bil toliko pameten kakor popreje. Morda je hranil prijatelj krstno, ali obhajilno, ali celo — mrtvaško svečo. Zmajeval sem z glavo v negotovosti. Jaka je naročil najboljšega, sedla sva vsak na svojo posteljo. Že po prvem kozarcu so se stresle Jakatu mustače v radosti, pomežiknil je zadovoljno z levim očesom in začel tako-le:

“Ker si že bolj v letih in boš mogoče rabil nauk iz mojega življenja;, ti bom zaupal uganko z mojo zakonsko srečo. Ko sem se ženil, sem bil ena zadolžena revščina. S posestvom samim ni šlo, moral sem poseči po vinski trgovini, ki me je porinila kmalu na zeleno vejo.”

Jaz na trgovanju, moja Mica pri gospodarstvu ter gospodinjstvu in kmalu so rekli ljudje: Bištelakoma se godi dobro!

Da boš prav razumel pomen te-le sveče pod Marijino podobo, te moram opozoriti na to, da poznam danes dobro ženski spol, po njegovih lepih in grajevrednih navadah. Vsaka mlada žena in seveda tudi kmečka skuša dobiti moža pod peto. Ena se peha za tem ciljem z jezičnostjo, druga s kujavostjo, tretja z vzbujanjem ljubosumnosti, četrta z močnim nastopom napram okolici itd. Moja danes že. leta in leta tako sladka ter dobra Mica me je silila na tla pod žensko peto s kujavostjo. To je bilo seve prva leta v zakonu, ko srkajo drugi mleko ter med sreče. No, ko sem se vračal s kupčijskih potov, tolikokrat iz mlade Mice ni bilo dobiti besede. Ni šlo z ljubkostjo, ne s prijaznostjo, ne z ostro besedo — Mica je molčala liki grob. Nekaj jo je napihnilo, stopala je trdo po samih petah, dajala ukaze vsem v hiši; zame ni imela niti pogleda, kaj šele besede po celi teden! Po preteku večdnevne tišine sem moral priti jaz s prijazno besedo. Kar na lepem se je razblinila Micina kujavost in bil sem zopet njen preljubi Jaka — njeno vse na svetu!

To napihavanje ter kujanje se je ponavljalo bogzna kolikokrat na leto. Nikdar mi ni zaupala, zakaj me mrcvari ter trpinči s trdovratno molčečnostjo. Najina zakonska sreča je že zatonila tako globoko, da sva si v dobi ženinih velikih petkov pisala, kar je bilo neobhodno potrebno gospodarstvu. Kolikokrat sem se vrnil ves utrujen na noč domov, ugledal ženo pokrito z odejo preko glave, segel z roko na omaro, ker tamkaj me je čakal listek. Drugo jutro je odnesla Mica odgovor in molčala sva kot dva trapista.

Vsega je bilo s časom dovolj pri hiši, le ženin jezik se je izgubljal od časa do časa in to je kalilo srečo obeh. Ker Mica le ni odnehala z udarci kujanja, sem sklenil, da ne začnem prvi z besedo, ako bova tudi stiskala jezik za zobe do smrti.

Nisva izmenjala besede že celih 14 dni. Govorili so na kratko le listki z omare. Po celotedenski kupčiji sem legel brez pozdrava Mice ves truden k počitku. Iz globokega spanja me vzbudi pok v ušesu.

Planil sem izpod odeje, po levem ušesu me je nekaj nabijalo ter praskalo, da je bilo joj! Legel sem na napadeno uho, vse dobro ... Da bi ga vrag, zopet bobnanje in prasketanje, da mi je bilo za ponoreti. S prstom sem štoral po notranjosti ušesa, za par trenutkov mir in olajšanje — a ponovni pik — pok — rsk, da bi se bil pognal iz kože.

Jaz izpod odeje bliskoma pokoncu, s prstom v uho, — kletvice iz mojih ust; ženka pa je hrlila v najmočnejšem spanju, ne meneč se za moje peklenske muko. Bobnanje in brenkanje po ušesu je doseglo višek nežnosti. Šinil sem s postelje, začel hoditi gor in dol — no, sedaj je šele bil pravi vrag! Že v pol zmedenosti sem pozabil na obljubo, da ne bom ogovoril prvi žene, planil k njeni postelji, ja vzdramil z obema rokama:

“Mica, za božjo voljo in pet ran Kristusovih, jaz bom znorel, pokliči pomoč!”

Je odprla ljubko oči, me pogledala sočutno in vprašala: “Jaka moj, kaj ti je prišlo?”

Saj že nisem mogel več govoriti od nemira v ušesu, le kazal sem nevždržnost položaja. Ženka me je privila k sebi in mi ugotovila ušesnega vlomilca s prijaznim: “Norček ti, bolha ti je zašla v uho, ti skače po bobenčku in radi tega ta ropot. Sem k meni nasloni glavo, bo brž vse dobro!”

Z lasmi od kite mi je ulovila bolho. Bobnanja ter pokanja je bilo konec. Z ženo sva govorila, kaker bi ne bilo med nama nikoli 14dnevnega molka.

Veliko pozneje za tem mi je pošepnila Mica prav v levo uho, da mi je ravno ona upuhnila v spanju iz papirnatega štoreka bolho in to radi tega, da me je prisilila kot prvega k besedi.

Po doživljaju z bolho sem že bil čisto pod Micino peto in niti misliti nisem upal, da bi začela ona po izpuhteli kujavosti prva z besedo. Najin zakonski raj je vznemirjala še naprej kača ženske trdovratnosti. Bil sem že tako sit Micinega napihavanja, da sem se udajal pijači. Najbrž bi bil danes pijanec, da me ni otela iz tega prepada ta-le sveča.

Žena je bila izgubila jezik že za dobrih deset dni. Ravno v ta čas je padla zlata poroka njenih staršev. Kupila si je za to slovesnost novo svileno obleko. Brez mene ni mogla na ohcet in radi tega me je klicala na jubilej potom listka na omari.

Na večer pred zlato poroko sen, se vrnil bolj kasno. Žena je že hrgolila, ko sem vstopil s to le svečo v spalno sobo ter segel po običajni papir na omaro. Sam Bog je hotel, da mi je padel listič iz roke na tla in odfrčal bogzna kam pod postelj. Pokleknil sem, gorečo svečo v roko in hajdi po kolenih pod posteljo. Tudi pod ženino posteljo ni bilo papirja, drsal sem proti stolu, na katerem je počivala ravno ženina — svilena obleka. Z gorečo svečo sem kresil tik pod lepo zloženo obleko ter tipal z desnico po tleh, ko je planila Mica kot razjarjen ris po koncu ter zaupila:

“Za Boga milega, kaj pa iščeš tako dolgo, kaj pa kresiš z gorečo švečo, boš mi še novo kiklo užgal!”

Čisto mirno sem odložil svečo na tla, sedel, pogledal razjarjeni ženi v oči, nekaj se mi je zablisnilo v glavi — bil je gotovo žarek samega sv. Duha — milo se mi je storilo pri srcu in rekel sem mehko:

“Mica, tvoj jezik mi je padel z omare, se mi skril pod tvoje novo židano krilce, a ga tudi tukaj ne morem najti.”

Kakor bi posinilo solnce z vsemi palečimi žarki na severni tečaj, tako se je raztalil led kujave togote na obrazu moje Mice. Dvignila me je lastnoročno s tal, pobrala svečo, jo postavila na mizo, postal sem deležen objema prisrčne ljubezni, kakor bi se bila pravkar vrnila od prve poroke. — Razvezal se je Micin zavezani — zgubljeni — a najdeni resnični jezik in priznala mi je, da je začela ona kot prva z besedo in to prvič, odkar sva poročena ter si greniva življenje z molkom. Obljubila mi je, da bo zlata poroka njenih staršev, najina ponovna poroka sreče in to brez nepotrebnega napihavanja.

Od one noči ni zgubila moja žena do danes več jezika. Lahko trdim, da je postal zame v oni noči pri brleči sveči najden Micin jezik ključ do popolne zakonske sreče in zadovoljstva.

Kaj ne, prijatelj, čudno! Koliko zakonskih mož bi žrtvovalo vse, ako bi hotele njihove jezične ženske izgubiti vsaj za nekaj časa jezike; za me je bila nepopisna muka izguba ženinega jezika. Za enega je ženin jezik pekel; za drugega raj, ali pa ključ do zakonskega paradiža. Vsak količkaj izobražen mož, ki dobi mlado ženo, lahko opili njeno obrambno orožje — jezik, v ključ do zemeljskih nebes ali pa v ključavnico za peklenska vrata že tukaj na tem svetu. Vidiš, s to-le pokabljano svačo sem odtalil Micino kujavost za vedno, našel njen jezik in v spomin na to najdbo sreče sem shranil svečo pod stekleni zvonec in ga postavil pod Marijino podobo. Ta sveča mora ostati v veseli gorici, ki je za naju z Mico simbol zakonskega paradiža, katerega sem odklenil z najdenim ženinim jezikom.”

Pila sva pozno v noč z veselim Bištelakom in razdrla še marsikatero na račun zakonskega jezika. Jaka me je prosil, naj molčim o najdbi Micinega jeziku in zaupavam to skrivnost šele nekaj let po smrti obeh srečnih Bištelakov.