Ženin Mirko
Ženin Mirko Valentin Korun |
|
Gospod Mirko je bil ženin in se je tega tudi zavedal. Pa kako bi se ne bil, ko je imelo poteči le še nekaj tednov, da potegne za vrv in odzvoni svojemu samstvu. Zato se mu je mudilo, da te kratke dneve prostosti kolikor toliko porabi po svoje. Ne sicer da bi v zadnjem trenutku delal skoke in preobrnem kozolce, česar ženin ne sme pod nobeno pretvezo. To ne, ker takih skakljajev se je po možnosti izogibal še prej, ko je zevala še nedoločno daljava med njim in zakonom. Privoščiti si je hotel le čisto nedolžno zabavo; v gore se je namenil in sicer na goro Strmico.
Tolikrat in tolikrat je že bil plezal po njenih čereh, da se mu je v resnici tožilo, če ni bil vsako poletje večkrat na njej. Letos pa še enkrat ni utegnil; se ve, ker kot ženin je imel obveznosti silno veliko. Pravzaprav ne, mnogo jih ravno ni imel; imel je le eno, toda ta je izdala: Dan na dan naj bi presedal pri nevesti Katinki. Tako je namreč Katinka želela in tako je hotela nje mati; pa tudi njemu samemu je delo tako najbolje. Ali vendar, na Strmico ga je pa le še vleklo. Je bil pač planinec; planinca pa odvrne od planinske navade le dvoje: starost in zakon. Da, zakon!
Gospod Mirko je sklepal torej čisto pravilno, ko je sam pri sebi govoril: Vidiš, prijatelj, osorej se bo treba planinstvu odreči, ker tvoja Katinka pač rada stopica po gladkih alejih, ne pleza pa rada po čereh in pečinah. Potem pa pride tudi dečad! In zakaj bi ne prišla? — In pri tej misli se je Mirko nalahno nasmehnil ter s palcem in kazalcem potipal ondi pod nosom, kjer je pri moških prostor za brke, kjer pa je Mirku štrlelo samo nekaj ostrih kocin. — No, in dečadi pa vendar ne moreš vlačiti s seboj po hribovju!
Tako si je mislil in mislil ni napačno. Zato si je pa želel v gore vsaj še enkrat, preden se zveže v zakon.
In odpravil se je. Katinki so se res s solzami zalile oči, ko mu je prtila nahrbtnik na rame, ter ni mu mogla dovolj priporočiti, da naj se pazi čeri in prepadov pa naj nje ne pozabi. Njena mati, prihodnja Mirkova tašča, stara Ambroška pa je še druge nevarnosti imela na misli. Spominjala ga je, da je ženin, in opominjala, da naj ženinskemu stanu ne dela sramote. In po svoje je imela prav tudi ona. Vedela je namreč, da planinsko kočo na Strmici oskrbuje Ježunka in njena hčerka Marica. Staro Ježunko je pa že od nekdaj črtila, zlasti hudo od takrat, ko je bila seznala, da ji je rajnega moža premotila. Bog mu daj dobro! Njemu je pač odpustila, a Ježunki odpustiti ne more. Sicer se ni bala, da bi Mirko za staro znorel; to ne, ker stara je bila že vendar preveč v letih. Toda spozabil bi se lahko, da bi se dal preslepiti od mlade, ki je takisto polna skušnjav. Se ve, ker jabolko ne pade daleč od debla.
Take in enake pomiselke je imela Ambroška, ko je Mirko na Strmico odhajal, in reči se mora, da niso bili čisto iz trte zviti. Priznamo celo, da bi jih Mirko, ko bi bil videl v prihodnjost, ne bil tako omalovaževal, kakor jih je. Ker pa se ve prihodnjosti ni videl, se je pa le posmehoval opominom preskrbne Katinkine majke. — Pa ni imel prav.
Čez čeri in prepade je pač skakal z lahkoto ter plezal po skalah, ne da bi bil mnogo premišljal, se ve, ker je bil pota navajen. Imel pa je drugih misli dovolj, ki so mu polnile glavo, misli, ki so se tikale njegove zaroke.
Čudil se je, kako je neki prišlo, da se je izneveril svojim načrtom in se zaročil, ko vendar poprej ni imel nikdar tega namena. Nasprotno, za pribito je smatral, da se nikoli ne oženi, temveč ostane tako, kakor je. »Prostost je že nekaj! Ali kaj nekaj! Prekleto mnogo je vredna! Zlasti za te, ki so bolj neredne narave. Dolgega časa in samske samote se ti pa tudi ni bati, dokler so krčme na svetu, ker pri kupici vina je tako kratkočasno sedeti, da ti nevidno in neslišno poteka ura za uro. Da, vinski duhovi so kaj prijazni duhovi. V njih družbi se brez zakona prav lahko izhaja.«
Tako je sodil Mirko pred svojo zaroko; pa ne samo sodil, tudi ravnal se je vestno po tem. Zato je pa pridno zahajal v krčme; zlasti marljivo je pa hodil v gostilno k Ambroški, kadar je bil doma na dopustu. Ker Mirko je bil državni uradnik in je imel postavno izgovorjen dopust za par tednov na leto.
Tega Mirkovega nagnenja, ki ga je imel za gostilne, pa Ambroška in njena hčerka Katinka ali nista dovolj dobro poznali ali pa nista poznati hoteli. Dejstvo je, da nista mogli verjeti, da bi samo zaradi pijače tako pogosto k njima zahajal. »Nekaj že tudi zaradi mojega dobrega vina,« si je prigovarjala Ambroška; »vendar pa, če me skušnja ne moti, nič manj zaradi Katinke. To je brati že iz njegovih pogledov, ko se z njo pogovarja. Sicer je res, da Katinka ni nič bogve kako mlada, toda tudi Mirko ni več mladenič, da bi si igral s pozreti. Med njima je ravno pravo starostno razmerje, da bosta lepo v zakonu živela, ne da bi se bilo bati izvenzakonskih skokov od desne ali leve.«
In pri tem se je spomnila tistega preklicanega znanja med njenim rajnim in Ježunko ter izvil se ji je iz prsi globok vzdih. »Bog mu odpusti! Jaz sem mu že; Ježunki pa ne,« je rekla sama pri sebi in potem nadaljevala: »To je kajpada res, da Mirko nekoliko preveč ljubi pijačo! Toda ko stopi v zakon, pride tudi v redne razmere. Zato bo že Katinka skrbela; saj jo poznam. Pa lepo plačo vleče na mesec, na stara leta pa bo dobil pokojnino. To pa, mislim, že tudi odtehta kako marogo, ki je najti na njem.« Tako premišljevaje je prišla Ambroška do sklepa, da bi Mirko ne bil napačna partija za njeno Katinko.
Pa tudi Katinka je prišla do istega sklepa kot mati, če tudi iz drugih razlogov. Njej je namreč v prvi vrsti bilo za zakon kot zakon. Po njem je koprnela kakor riba po vodi. In kar je največ vredno, njeno navdušenje zanj je bilo popolnoma pristno, bolj pristno celo kakor rožnata barva njenega lica. Umevno, ker ji je navdušenje prihajalo naravnost iz srca, rožnatost svojega lica pa je kupovala v drogeriji. Tako da je neredko imela trenutke, ko si je na tihem želela: Naj bi zdajle prišel kdorkoli, kar vzela bi ga! In to iz prepričanja vzklilo hrepenenje ji je vrh tega še podžigala misel, da so se njene vrstnice že vse pomožile. Pa res, kar po vrsti vse: Bobenčkova Leni, Fratova Mara, Brlezova Lina in druge, čeprav vse skupaj niso imele toliko lepote in toliko dote ko ona, Katinka.
In kaka sreča jim je sijala z obraza, ko so bile neveste! Kar dočakati niso mogle, da je duhovnik tisto vprašanje izgovoril do konca, tisto nepotrebno vprašanje: Ali je tvoja resnična volja stopiti v zakon? Vsaj Bobenčkova Leni se je že kar vmes oglasila in tudi Fratovi Mari bi bil odgovor skoraj ušel, preden je duhovnik končal vprašanje. Brlezova Lina, oh, ta koketa! je res nekaj pomišljala, prej, ko je rekla svoj »da«; pa le ker je koketa in pa ker jo je sama počasnost. To je pribito, da ni prijetnejšega, kakor je zakon. Glejte, in ravno ona, petične Ambroške lepa Katinka, naj njegovih naslad ne okusi! Kaka sramota zanjo in pa kaka nesreča!
Gospod Mirko je pa še zlasti vsega vpoštovanja vreden. Ali ne? Le pomislite! Milostiva gospa bi postala, ko jo vzame Mirko za ženo. In to je vendar priimek najlepšega zvoka, priimek, ki ne raste za plotom ob časti. Potem jo bodo gledale Leni, Mara in Lina! Pa kaj gledale? Še same jo bodo milostivo gospo imenovale, rade ali nerade. Imenovale jo bodo, ker tako zahteva višja olika.
Pa kako jih bo vila zavist! Zlasti še, kadar bo Mirko v uniformi nastopil. In po pravici; ker v uniformi je res tudi postaven. Pa da bi ne bil. Tako se ga tesno oprijemlje, da je v njej kakor povit. In kar blišči se od žlahtne kovine. Ni čudno; saj je na njej srebra in zlata za bogve koliko dukatov. Sicer pravi Brlezova Lina, da je tisto, kar si deva na glavo, poveznjeni kadunji podobno. Pa to pravi le iz zavisti, ker njen mož nima takega klobuka. O sablji bi bila pa kratkomalo odveč vsaka pohvalna beseda. Prav vsaka, zares!
Le eno je škoda, da vsak dan ne nosi te imenitne obleke. Toda to pa že pravim, da jo bo moral, potem po poroki, vsekakor večkrat obleči. To se bodo jezile Leni, Mara in Lina. Pa naj se le; saj ne brez vzroka.
Okrog tega točišča so se sukale Katinkine misli. Mirko je pa pridno zahajal k Ambroški v gostilno; pa ne tolikanj zaradi gostilničarkine hčerke, kakor zaradi dobre pijače. Katinka mu je bila ljuba in draga samo, ker mu je vstrajno delala družbo. Nič več in nič manj.
Toda pripetil se je dogodljaj, ki je to razmerje korenito spremenil. Ali na dobro ali na slabo, o tem ugibati ni naša naloga, čeprav bi znabiti ne bilo težko dognati resnice.
Bilo je namreč nekega deževnega dne, ko je kar curkoma lilo iz oblakov. Niti čez prag se ni moglo; kaj li, da bi kak pametnik mislil na šetnjo. In tako tudi Mirko ni mislil; rajše je sedel pri Ambroški v gostilni ter praznil četrt za četrtjo. Pri kapljici dobrega vina, je menil, se najlažje pretolče pusto vreme. In znabiti ni sodil napačno; zlasti če se pomisli, da je tik njega Katinka sedela in pletla. Sicer nje ni smatral ravno bistvenim delom svoje zabave, pa vendar mu je bila potrebna, da se je z njo razgovarjal. Kajti z vsako četrtinko je rastla tudi njegova zgovornost. Nazadnje ni mogel niti ono ped časa molčati, kadar mu je tekla po vina in je sam ostal v sobi. Ker pa tedaj ni imel za pomenek nikogar, je govoril sam s sabo ali si je pa kako okroglo zažvižgal.
Pri sedmi četrtinki pa že ni bil samo zgovoren, marveč tudi mehak je postal in ljubezni navdahnjen. To se je dalo sklepati iz njegovih mokrih pogledov, ki so veljali Katinki, in pa po tem, da je včasih pogladil njeno belo ročico. Toda to je bilo pa tudi vse in pri tem bi izvestno ostalo, ko bi slučaj ne bil nanesel drugače.
Slučaj je bil pa nanesel takole: Ko je Mirko ponovno posegel po Katinkini roki, je zadrhtela Katinka in roka se ji je stresla, da ji je iglica, s katero je pletla, padla pod mizo. Zato se je priklonila, da bi jo bila pobrala. Pa tudi Mirko se je sklonil ter praskal s prsti po tleh, da bi iglo ugrabil. Pri tem se je pa tako približala Katinkina kodrasta glavica Mirkovi plešasti glavi, da so Katinkini svileni laski poščegetali Mirka po raskavem čelu. To je pa Mirka silno prijetno pogrelo tam in doli v srcu. Kar pamet je izgubil od same ljubezni in iz zdravega uma je prišel; ker samo tako je umeti dejanje, ki je učinil. Takrat je prijel Katinko z obema rokama za lica ter potegnil si jih k sebi — sicer nasilno ni ravno ravnal, to moramo njemu v čast pripoznati, ker Katinkin obraz se je kolikor toliko že sam od sebe k njemu nagibal, je tlesknil na njene rožnate ustnice gorek poljub. Pa kakšen poljub! Pravcati cmok je bil to, kar ji je na usta pritisnil, ker cmoknilo je, kakor če vržeš majceno žogo v vodo, in od sten se je slišal zamolkel odmev. Prvemu cmoku pa je drugi sledil, drugemu tretji, četrti in to kar pod mizo ter bogve, kdaj bi bilo tega podmiznega cmokanja konec, ko bi se ne bila nenadoma odprla vrata, med vrati pa se je kakor angel pokore prikazala stara Ambroška.
»Mirko! Gospod Mirko!« je zajaskala, in se delala, kakor da bi sapo lovila; »to je pa vendar preveč, kaj vse se drznete početi z našim nedolžnim dekletom!« Več pa od navideznega ogorčenja ni mogla; curek prihlinjenih solza se ji je ulil iz oči in glasno je zaihtela.
Mirko pa se je prestrašil do mozga. S tako naglico se je vzravnal izpod mize, da je z glavo treščil ob rob in mu je zatekla bula na čelu. Vendar od strahu bolečine ni čutil; od samega strahu pa tudi ni čisto nič mislil, tako da mu je izza zobovja ušel silno usodepoln medklic.
Namreč, ko se je Ambroška dovolj naihtela in spet toliko prišla do sape, da se ji je izvil iz prsi vzdih, združen z gorupim očitkom: »Kdo bo pa naše nedolžno dekle še jemal v zakon, ko ji vi dobro ime kradete s takim ravnanjem!« Tedaj je Mirko, vsak prevdarek zgubivši, nepremišljeno bleknil:
»Jaz! Nikdo drugi!«
Ta kratka Mirkova izjava pa je napravila na Ambroško silno prijeten vtis. Prejšnja ogorčenost jo je minila; namah je postala prijazna in rekla:
»To je kaj drugega, Mirko! Potem pa ni treba poljubovati pod mizo! Svoji nevesti lahko daste poljub pred menoj in kjerkoli!«
Mirko je bil pa še vedno toliko v ljubezenskem ognju, da si ni pustil tega dvakrat veleti. Obrnivši se proti Katinki, ki je že spet sedela na stolu in pletla, ji je kratkomalo pritisnil na lice gorek poljub, s tem pa je bila de facto zaroka zvršena, tako da oficijelna formalnost, ki je sledila še tisto popoldne, je bila zgolj le formalnost.
Tako je torej prišlo, da je Mirko danes kot ženin lazil po rebri Strmine, in čisto dobro je lazil, čeprav vreme ni bilo nič kaj prijazno. Mrzel veter je bril čez slemena, nad gorovjem pa so se kopičili hudourni oblaki. Vendar do planinskega zavetišča je srečno priplezal, ne da bi ga bila kaplja zmočila. Toda jedva je stopil čez prag, nastala je prava gorska nevihta. Razsajalo in treskalo je, kakor da je zlodej vse peklenščeke izpustil iz pekla. Dež se je s snegom boril, med snegom je tleskala toča, okrog sten pa je tulil vihar, da je koča kar poskakovala.
Mirko je tem vremenskim nezgodam res srečno utekel usedši se k štedilnemu ognjišču v koči. Toda ko se je nasrkal vročega čaja in obral mastni bedri ocvrtega piščanca, ki mu ga je bila Katinka pri odhodu vtaknila v nahrbtnik, tedaj je prežala nanj druga nevarnost, hujša od prve, in ki bi bila v svojih posledkih za Mirka pogubonosna zlasti zato, ker je bil ženin.
Bilo je namreč takole: V celem prostranem zavetišču in bogve kako daleč naokrog bili sta tisti večer samo dve bitji človeški, to je bil Mirko in pa Ježunkina hčerka Marica. Maričina mati je šla namreč dopoldne v dolino in se zaradi vremena ni mogla vrniti. Iz istega vzroka pa tudi drugih turistov ni bilo na gori. In tako je Marica sama gospodarila v koči, Mirko pa sam gostoval.
Izkušnja pa pravi, da nevarnost in nesreča približuje ljudi. Torej ni čudno, da je, ko je zunaj razsajal vihar, da so se tresli tramovi, ter je mrzli snežinec silil skoz špranje pri vratih in oknih, približala tudi Marico in Mirka. Kakor dva plaha goloba sta se stiskala v kot pri ognjišču, pred seboj imajoč steklenico zavrelega vina in svalke pušeč. Da je njun začetni domenek veljal vremenu, je pač naravno. Prav tako je pa tudi naravno, da je zaradi posebnosti položaja kmalu zadobil drugo poprišče.
Ko je namreč Mirko nekaj kupic vina izpraznil, je naenkrat opazil, da je Marica neprimerno mlajša in lepša od njegove Katinke. To opazivši pa je postal na vso moč ljubezniv. Kar na ves glas je hvalil razne lepote, ki jih je, ko mu je mrena padla z oči, drugo za drugo odkrival na njenem telescu: svilene laske, sinji očesci, labodji vrat in končno celo njenih prsi valovito okroglost. Vendar Marica se je vedla, kakor da bi bila za take sladke besede imela gluha ušesa. In ravnodušna je ostala tudi, ko jo je Mirko po roki pogladil. Šele potem, ko jo je hotel objeti, se mu je uprla rekoč:
»Tega pa ne, gospod Mirko! Saj imate vendar nevesto! Ženin in tako vedenje! Zakaj se pa greste zaročat?«
Ta opomin, združen s pikrim očitkom, pri Mirku ni ostal brez učinka. Streslo ga je, kakor da bi ga kdo s snežnico polil. In vase je šel ter se udal v svojo ženinsko usodo. Sedši nazaj v kot pri ognjišču pa je poplaknil gorkost svojih občutkov z globokim požirkom iz steklenice zavrelega vina. In ravno vino je bilo, ki ga je rešilo vsake nadaljne skušnjave. Prevzelo ga je, da je začel kinkati kar pri ognjišču in vpričo Marice. Slednjič je bil lahko vesel in Marici hvaležen, da je z njeno podporo zlezel v posteljo, kamoli da bi se bil še dalje pulil za njene objeme.
Tako je, kakor vidimo, sicer srečno utekel skušnjavi; toda tega bi pa tudi najboljši prijatelj njegov ne mogel trditi, da je on na zaslugi. Grešil je torej vsekakor, četudi ne dejanski, pa ker je imel nagnjenje za grehi. Potemtakem tudi pokora ni smela izostati. In ta mu je res za petami sledila. Je pa bilo tako-le.
Nevihta se kar ni hotela poleči ter vihar je divjal, da je sčasoma zrahljal koči streho, jo slednjič vzdignil izza tramovja in navzdol odnesel po rebri. Seveda Mirko, ker ga je imelo preveč vino v oblasti, tega poloma ni čutil, ki je nastal, ko mu je odneslo streho iznad glave. Ampak ko je začelo kapljati nanj in na posteljo, se je pač počasi vzdramljal.
Naenkrat je namreč začutil mokroto v vznožju. Na kar je edino pametno storil, da je skrčil noge in se po ježje zamotal v klopčič. Ko mu je pa kmalu nato debela kaplja priletela na plešo, se je pa enostavno po glavi popraskal. Pa tudi še, ko mu je kanilo na desno stran lica, si je vedel pomoči; globoko je vzdihnil, potem se je pa na levo obrnil. Vendar miru, ki ga je bil tako silno potreben, pa tudi še zdaj ni imel. Ker jedva se je dobro prevrgel, pocedil se mu je curek naravnost v uho. Hoj! kako mu je zabobnelo v glavi! Mislil je, da se Strmica pogreza, in zato je prestrašen skočil po koncu. Pa se še ni dobro zavedal, pri čem da je in kako. Še hujšega je bilo treba, da se je streznil. In to hujše je sledilo kar za petami. Ko je namreč v prozorni nočni obleki stal ob posteljnem robu meneč si zaspane oči, zacurlja mu naenkrat iz viška in sicer za srajco v tilnik, od tod so pa ledene kaplje počasi polzele druga za drugo po plečih in hrbtu. Sedaj se mu pa zavest na mah povrnila. Takoj je uvidel svojega položaja mraz in mokrotnost. Nič drugega ni rekel, kakor svojo običajno kletev »arduš« je izustil, potem se je pa naglo oblekel in se spustil po rebri, ne da bi se bil spodobno poslovil od Marice, ki je bila takisto v največji zadregi, ko je ostala brez strehe. Grede navzdol v dežju in mrazu pa je pridno ponavljal svoj arduš, vmes pa sveto prisegal, da ne bo nikdar več silil ne na Strmico ne v Marico.
S Strmice je prišel namreč hudo nahoden; tako da mu je Katinka morala pripraviti več lončkov kamiličnega čaja, preden mu je odpravila nahod. Zato je pa rekla, da zanaprej ne bode pustila, da bi si kvaril zdravje po gorah. In Katinka je bila že take narave, da je, če je hotela, znala svojo besedo držati. V tem slučaju pa je hotela, posebno še, ker je slišala o Mirkovem flirtu z Marico.
Marica je imela namreč navado, da ni mogla trpeti skrivnosti. Zato je pa pri prvi priliki, ko je prišla v dolino, povedala Bobenčkovi Leni, kako je bil Mirko v koči vsiljiv in nadležen. Leni pa je to povedala Fratovi Mari in Mara je pravila Brlezovi Lini; Lina pa se ni mogla vzdržati, da bi ne nesla te sitne novice naravnost h Katinki. In prav rada jo je nesla, ker se je na Katinko jezila, da bo dobila moža, ki mu pravijo gospod in ki sme uniformo nositi.
Z Mirkovim planinstvom je torej, kakor se kaže, pri kraju. Da se pa, ko bo poročen, navadi na red in na zmernost v pijači, zato je pa imela Katinka že tudi dobro premišljen načrt.
»Ključ od kleti,« je dejala, »bom vedno nosila pri sebi, čez Mirkovo mošnjo bom pa tudi jaz gospodar. Seveda se bo od začetka ustavljal, klel in robantil: toda ko uvidi, da nikakor ne odjenjam, se bo pa udal rad ali nerad, kakor se je udalo že toliko drugih. Oh, to se bodo jezile potem Leni, Mara in Lina, meni se bo pa srce smejalo, ker bom imela vzglednega moža kakor nobena!«