Švedov pot v nebo
| Švedov pot v nebo Lea Fatur |
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 11 (15. januar) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Švedov pot v nebo
[uredi]Do neba kipeče gorovje Norvežke, kako vas ljubi Norvežan! Dolge večere ostre zime razburja kri svojih otrok z povestmi o bojih, ki so se bili pod nepristopnimi prirodnimi mejami drage domovine in omenja posebno rad kako je pokazal Alf Stavenger zemlje lačnim Švedom pot v nebo. — Švedska in Norvežka, ljubosumna soseda, sta si segala rada v lase. Leta 1612. so se zvezali Švedi s Škoti in napadli Norvežko. Radi bi se bili polastili dežele, pa branili so do neba kipeči mejniki, branila so budna norveška srca. — Pozne jeseni so se izkrcali Škoti na zahodnem norvežkem obrežju, da bi se združili s švedsko vojsko. Po ozki soteski, ki je edina pot v Norvežko, so se pomikali — v globinah doline Golbran so prežali nanje norvežki kmeti in pobili švedske vojake do zadnjega moža.
Nič niso vedeli o tem Švedi. Da pridejo pričakovani zavezniki čim preje in varneje k njim, jim jo poslal glavni poveljnik naproti izbranih junakov tristo, cvet švedske vojske. Ko so našli v dolini Golbran samo trupla zaveznikov Škotov, so razumeli da ne opravi svedska vojska ničesar proti Norvežanom, katere branijo poleg lege njih gorate zemlje, junaštvo njenih sinov. Premišljevaje svoj, po porazu Škotov izpremenjen položaj, so prišli Švedi do drznega sklepa: Norvežani zbirajo vojsko na jugu, kjer stoji Šved. Severno, z visokim snegom pokrito gorovje ostane gotovo brez obrambe. Kaj ko bi se napotili Švedi preko gora in prišli tako sovražniku za hrbet? V vasi ob meji, pri rudenski soteski, dobijo vodnika in potem hajd v nevarnost, v boj! Kak ponos in radost jim bo polnil dušo, ko bodo oni vzrok švedske zmage, maščevalci pobitega zaveznika! S takim sklepom prikoračijo junaki pod sotesko Pruden, ki je na glasu, da je Švedom nesrečonosna. »Naj pa prinese enkrat Norvežanom nesrečo,« se je smejal Erich Dalvin, vojvoda drznih vojakov, ko so se ustavili na švedski meji v vasi pod sotesko. V vojski je čas drag. Vojvoda so je ustavil pri vaškem prvaku gostilničarju Svynu in zahteval vodnika za pot preko gora. Gori jim je treba še nocoj, sicer pove kak Norvežan o njihovem prihodu in jih doleti usoda ubitih Škotov. Toda zaman jc iskal Svyne vodnika. Irbe Lidcns edin mož, ki bi bil zmožen voditi vojake varno po nevarni poti, je bil že iz vasi — bi prišel šele drugi dan. Mnogo vaščanov je bilo sicer že preko mejnih gora, toda nikdo njih ni zaupal sam sebi toliko, da bi prepeljal vojake sigurno preko grozečih velikanov.
»Za vraga!« se je jezil Dalvin v Svynovi pivnici, nizki, umazani sobi, »ne kaže druzega kot ostati tu črez noč. A ti, Svyne mi boš odgovoren če prejde kak norveški klatež gore in vzbudi tam sove in čuke. Gorje tebi, Svyne!«
»Hudiman ti!« se udari gostilničar po kolenu, »da nisem mislil na to . . . Saj sedi v kuhinji Alf Stavenger, ki pozna gore bolj kot svojo torbo. Njemu je res preklicano malo treba, da poleti tja gor. Ob noči in dnevu najde on pot. Pošten, odkrit fant je to, živi od lova in hodi na dvor bogatega Skjalda pod rydalom — ker ima Skjald lepo hčer, veste,« pomežikne Svyne vojvodu. »No lepo Cmlen snubi bogati Ilarald iz rjuhe in Alf bo potegnil krajša slamico. Morebiti je že. Vso noč sedi pri ognjišču, strmi v plamen, ne pregovori, izliva kozarec za kozarcem vase.«
»Pokliči ga!« ukaže Dalvin — Švedski vojvoda je udaril po hrastovi mizi, ko je zagledal norvežkega mladeniča. »Za vraga!« je vskliknil, »tako lepega fanta nisem videl svoj živ dan Hej lovec, škoda te je, da ne nosiš vojaške suknje - škoda, da moraš biti nocoj naš jetnik.«
Alf Stavenger je stresel plave lase raz ramen in napel prezirno ustni, kot bi hotel reči: »Kdo bo zapiral in ustavljal sina gora.« Pa močno se je začudil Svyne, ko izpregovori Alf nemarno: »Nocoj ali vedno — meni je vse eno«.
»Oho! Že vem, po čem je mast,« reče Svyne. »Cmlinin oče te je užalil.«
»Ne imenuj brezdušneža,« zarohni Alf in si odpenja usnjalo kratko suknjo, kot da ga hoče zadušiti jeza. »Zapodili so me sramotno,« je vzklikal jezno, ne meneč se za vojvodo in tolkel po mizi. »Žal bo Skjaldu, da ni dal lovcu Alfu svoje hčere. Pri Bogu! Z grozo bodo imenovali Norvežani moje i m e . . . Harald, tresi se! Nikdar ne objameš Cmlene. Ha, kaj storim? Vi hočete v gore, Šved? Maščujte me — jaz vas popeljem še to noč preko Tydela! Maščujte me in jutri bote onostran belih vrhov, ki se vam posmehujejo zdaj z nebosklona.«
»Ti, Alf?!« se začudi Svyne. »Bog s teboj — ne hotel bi nositi tvoje glave.« Pljunil je pred mladeniča. Dalvin je bil vesel, da je dobil takega vodnika, vendar je motril sočutno mladeniča. Le strašna bolest je mogla skloniti Norvežana, da služi sovražniku domovine. Svyne pogleduje dvomeče Alfa. Kaj, če hoče voditi Švede v zasedo? »To bo grozna pot,« odmajuje z glavo Dalvin, »lune ni in predno pridete črez Naeroeja, bo gluha noč.«
»Kaj noč! Kaj je nam noč!« se je smejal prevzetno mlad vojak, ki je stopil v pivnico. »Mi se ne bojimo vaših škrlji in grebenov, če bi držali tudi naravnost v nebo. Med skalami smo preživeli vse svoje dni, zato nam pravijo pri nas donebesni skakalci. Mi skačemo na take vrhove — priskačemo v nebo.«
»Molči!« je velel Dalvin vojaku in rekel odločno Alfu: »Zaupam ti, Norvežan! Ranjen ponos in zaničevana ljubezen povzročita čestokrat, da prestopi prevarani k sovražniku lastne domovine. Čuj, mladenič! Mi te maščujemo — ti pa ostani v naših vrstah. In če nočeš — bogato plačilo li omogoči stopiti pred Skjalda — Alf, prijatelj zmagovitega Šveda, bo dobrodošel zet trmastemu Skjaldu, veruj mi.« Silneje je zaplamenelo Alfovo oko. »Maščujem se,« je škripal z zobmi. »A zdaj ni čas govorjenja. Zberite svoje vojake, vsak naj vzamo svoje smuči s seboj, nekaj kruha in žganja na dolgo pot.«
Naporna je pot v strme visočine. Mrzel veter ti brije nasproti, sneg ti blišči pred očmi, gorske ptice ti naznanjajo nesrečo, začuden se ustavi vitkorogi jelen: kam gre tristo oboroženih švedskih junakov, kam jih vodi sin teh gora, lovec Alf Stavenger? O, Alf, ti rdi mladeniško lice sramote nad podlim činom, ali jeze nad Skjaldom? Ti obešaš glavo, Alf — ti si ne upaš pogledati v obraz gora, ne v obraz Švedov, katere vodiš v pogubo. Ustavi se, Alf, na nesrečni poti . . .
Pa Alf se vzpenja naprej, pogleda včasih občudovaje tovariše, ki skačejo res tako vztrajno in veselo po težavni poti, kot da gredo res v nebesa. In tudi Švedi gledajo mladega vodnika s pogledom priznanja. Resnično, on jih popelje k slavi. Nikdar ne bi prevladal Šved inače norvežkega gorovja, grčavega ljudstva. — Na belem vrhu gore Naeroe se ustavi Alf. Tmina se je spuščala naglo. Alf je velel vojakom, da si privežejo smuči in si nalomijo vej od smrek, ki stoje temne in žalostne med skalami. Razlagal je Švedom, da nastopi zdaj nevarna pot ob brezdanjih breznih. Stopiš, kreneš le malo v stran — letiš, se razletiš, izgineš . . . Zdaj se odkrije Švedu čudež Norvežke: Soteske ozke in dolge, strme in zdrsle. V njih se vije kurja steza navzgor, navzdol, po ozkem grebenu gora. Drug za drugim moraš stopati po taki stezi, le zdrav, pogumen potnik naj se predrzne nanjo. Brezno za breznom preži na potnika. Nad brezni kroži veliki orel puščav — iz njih vstajajo orjaške pošasti. Kamenček zdrkne, skala se odvali... Grmenje iz nižin, čudni ostri glasovi v višini gluše potnika, mrzel veter mu jemlje vid. —
»Strašna pot,« je rekel Dalvin, »je pred nami, a zanesljiv vodnik nas popelje srečno preko nje. Le naprej, Alf, naprej vojaki, da dospemo čim preje na bojišče.«
»Naprej!« se je zasmejal čudno Alf in drgnil smrekovo vejo ob skalo. Baklja je zagorela in oblila z rdečim plamenom njegov obraz. Dalvin ga pogleda, zastane: To ni več jezni zavrženi snubec, to ni drzni lovec, to je človek, ki se boji nečesa — človek, ki se pripravlja na zločin. Vest peče Norvežana . . . »Alf, misli na svoje maščevanje . . .«
Vseh tristo mož je prižgalo svojo bakljo, smrekovo vejo. Nemi, neustrašni stoje pred vodnikom. »Kaj ti je, Alf Stavenger? Ne boj se! Junaki smo, vajeni nevarnih poti . . .«
Zagrljeno izpregovori vodnik: »Prižgali ste svoje baklje. Naj vam svetijo k sreči . . . Najnevarnejši pot je pred vami. Zdaj izkusite usodo tistih, ki hočejo podjarmiti Norvežko. Zdaj vam je prilika dana, da pokažete, da ste vredni imena skakalcev. Skačite do nebes slave! Hitro — drug za drugim. Kdor zaostaja, je izgubljen, ovinek, greben mu zakrije tovariše.«
Plešejo duhovi po klancih Naeroeja? Zdaj se zasveti vrsta plamenov v višini, zdaj v dolu. Na smučih drče vojaki kot blisek po soteskah, mimo ovinkov. Dogorele veje mečejo v prepade, si prižigajo nove. Noč jim zakriva nevarnosti, ki preže na desni in levi, ostri veter gora jim daje krila.
Nevarnejša in ožja postaja steza. Dober, skrben vodnik si Alf, večkrat se ozreš, šteješ z očmi leteče zvezde. Da, ti slede vsi? Vsi Alf, še nikdo se ni ponesrečil, dober vodnik si. Pa zakaj si tako bled, Alf? Te je pogladila mrzla roka gorskega gospodarja, ti je poslala Morana svojega sla? »Brez strahu, Alf! Vsi ti sledimo, vsi! Vodi nas do nebes zmage — pridobi sebi nebesa ljubezni. Naprej!«
»Naprej, praviš, Šved?« se ustavi za hip Alf. »Grozna je ta pot — a rekel si naprej!« Alf zakliče tako glasno, da ga sliši poslednji mož — zavihti bakljo, zdrči . . . Z vriskom polete Švedi za njim. Ne slutijo, da hitijo v smrt, ne vedo, da se je iztreznil Norvežan v mrzlem vetru svojih gora, da ga peče zdaj vest, boli v dušo njih poguba...
Tristo mož, tristo junakov zaupa vanj . . . Dal jim je besedo, da jih popelje varno preko gora, s sočutjem so poslušali njegovo bol . . . A teh tristo mož nosi njegovi domovini okove. Nikdar si ne osvoji Šved v odkritem boju Norvežke — zahrbtni napad bi pač uničil hrabro norvežko vojsko. Alf Stavenger! kliče veter — Alf Stavenger, izdajalec! Tako bi pela pesem po vsej Norvežki, vse čase, njegovo kleto ime... Ne, ne! Minila je hipna jeza, draga kot vedno je domovina, drage so te svobodne gore, ob katerih se ustavlja tuja moč. Srečna bodi Cmlen! Alf Stavenger bo podil vse dni zver gozda, podil spomin na teh tristo mož od sebe. Škoda junakov, da umro tako! Pa zakaj hočejo nositi nemir v te drage, tihe gore . . . Bog sam je odločil Alfa za varuha visočin. Da je bil Irbe Lidens doma, peljal bi bil res Švede v deželo a on, Alf Stavenger, izpolni Švedom dano besedo in reši Norvežko. Rekel je, da bo Skjaldu žal, da mu ni dal svoje hčere, in res bo to. Rekel je, da hite ob tej stezi oni, ki hočejo podjarmiti Norvežko, svoji usodi nasproti, obljubil jim je, da bodo spali nocoj tostran mejnih gora, obljubil je, da se proslavi z groznim činom po vsej Norvežki . . .
Na Naeroju konča steza nakrat ob rtu, ki štrli daleč v prazen zrak, nad krasnim breznom. Tako tesno je treba stopiti ob robu, previdnosti in moči je treba, treba jasne glave, da se prejde mimo te ovire, ovije okrog grozečega ogla. To mesto je bil izbral Alf v pogubo Švedov. Tu se strmoglavijo drug za drugim, če jih ne opozori poprej na nevarnost. Ubijejo se, izginejo v brezdanjem žrelu . . . Škoda junakov! V taki mučni misli je bil pogledal Alf nazaj. Blizo je smrt, in oni ne slutijo, ne vedo . . . Dalvinova vspodbudna beseda je opomnila Alfa, da ni časa k oklevanju. S klicem: »Naprej!« se zaleti, zdrči in vrže svojo bakljo v brezno. Ravno ob pogubnem rtu . . . In tako močno se je zaletel, da bi bil padel skoraj sam za bakljo — brez sape, z grozno bijočim srcem, se je tiščal za rtom, široko odprtih oči je strmel v bližajoče se baklje . . . kot nanizane zvezde lete . . . A zdaj . . . Nečloveški krik pretrese zrak, vzbudi grozo noči . . . Baklja za bakljo zamre v tmini — izgine . . . Nobeden od tristo mož se ni mogel ustaviti, se rešiti.
Brez zavesti se zgrudi Alf na nevarnem mestu. Vsaka žila je trepetala v njem, ko se je zavedel, divje je plesalo v možganih. In vsa leta svojega življenja ni pozabil Alf Stavenger smrtnega krika Švedov, ki so se bili zaupali njegovemu vodstvu. Noč in dan je slišal tisti krik, je videl, kako je ugašala baklja za bakljo v breznu . . .