Črtice (Slovenski narod 1879)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Črtica)
Jump to navigation Jump to search
Črtice.
Izdano: Slovenski narod 17. 08. 1879 (201/297)
Viri: {{https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XE61K3UM/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1879+188%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25}}
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Črtice.

I. Lepo se je voziti po prijaznih dolinah na slovenskem Štajerskem in po storjenem delu v mestu ali trgu svojega poslovanja iskati si družbico veselih tovarišev. Malokedaj ostane bre z vspeha tuko iskanje. Sedeli smo — „okolo mize stolici“ — pa samo fantje, ali prav za prav „postavni možje“, ki so se trudili z delom, in se oddahnejo pri kupici vina; razgovor je bil živ in mikaven. Ali gospod kaplan je kartal prerad, in brez usmiljenja je terjal od g. aktuarja, da mora tudi denes igrana biti navadna partija; zastonj se brani, ali zvita glava je bil, kakor vsi nekdanji „politični“ aktuarji. „Naj pa bo“, pravi, „ali za navaden denar mi denes nij mogoče kartati; veste kaj, jaz stavim skledo rakov, kupil sem je včeraj, in še dobro pital sinoči!“ „Jaz pa stavim dobro vino!“ veli g. kaplan, in mešati uže začne karte. „Čemu pa bi kartali?“ zavrne aktnar. „Vi ne boste jedli suhih rakov, če jih dobite, in jaz ne morem piti brez prigrizka. Dajmo vsak svoje, druga družba bode uže tudi nekaj storila , pa imamo južino!“ Zastonj se je trudil gospod kaplan dokazati, kako nelogično govori aktuar; saj tisti, ki zmaga, bi imel rake in vino, — skusiti je moral, kako lehko zmaga nelogičen predlog, pri katerem glasovalci nijso pozabljeni. Predlog jo bil soglasno sprejet, izvršen, in prva zdravica je veljala igralcema, ki sta obadva izgubila brez igre.

II. Živega te še imam pred očmi svoje fantazije, ljubi starček, ki si tako prijazno razkladal vsakemu zemljiščne knjige Šmarskega okraja; ki Bi tako zvesto opravljal svojo službo in na vrh še vodil alfibetičen imenik mnogobrojnih posestnikov. Nikjer nijsem vsega zvedel hitrejo, kot pri tebi. Blago srce se pa nij le skazalo v ljudomilji, nego ljubil si iskrico življenja tudi v živalih. Nijsi bogme zaslužil, da so te na stare dni zapustile oči, da nijsi več mogel gledati krasne narave! Neko jutro tuhtam in čitam v knjigi prav zadolženega posestnika. Bilo je po leti in okno odprto. Smuk! je tica šmarnica zletela skozi okno ven. Nekoliko začuden se oglasim: „Gospod P., tica j e vam ušla!“ „A ne,“ pravi, tica ima tukaj gnezdo. V soboto pred binkoštmi sem zaprl pisarno, okno sem pustil odprto in obadva praznika me nij bilo notri. V torek pa najdem, da si je par šmarnic gnezdo napravilo na zemljiščni knjigi Graslgültini. Tisto knjigo potrebujem često; predejal sem tedaj gnjezdo na staro knjigo, v katerej so le prepisana dolžna pisma itd. Tiče so bile zadovoljne, in denes uže imajo tam svoje mlade; okno jim se ve da moram vedno pustiti odprto.“ Drugokrat sem zvedel, da so mladeniči srečno odrasli, in se raztrosili po svetu. Vendar prihodnje leto in pozneje Šmarnice nijso več bile take drzne, da bi postavile svojo zibelko v svetišče pravosodja.

III . Kje si pa ti, ljubi Tina, vrli Slovenec, bistroumen pravnik, vesela duša vsake družbe? Celi dan sva se pravdala, da je naji včasih jeza se lotila — ali zvečer je bilo vse drugače, in najine stranke bi se ustrašile, kako dobra sva si prijatelja! V preranem grobu počivaš na Koroškem! Tina je bil hud sovražnik vsega kartanja, ker je skusil prečesto, kako uničen je razgovor, vsa dražba raztrgana, kjer se začnejo karte mešati. Jaz pa sem rad tarokiral, ker se pravnik vendar-le zmirom rad bori, — ali zmaga, ali pada, uže borba je zanimiva, in vlovljen pagat ali mond nij kar si bodi! Za napovedan pagat se je nabiral mej igro poseben dar v določenej skledici, tako imenovanem „židu"; vsak, ki je mešal karte, moral je nekoliko pridjati. Kdor pa zgubi napovedan pagat, mora v skledico pridejati, kolikor je uže notri. Neki večer je uže bil žid prav poln, prav bogat. Celo zadnji pajdaši Tinetovi so vstali, našo igro gledat, kdor bo dobil žida. Tina osamljen pa reče: „Jaz bom vam uže dal žida“. Zgrabi Žida, in ga izroči natakarici: „Prinosite vina za ves denar, kar ga je v skledici“. Tako smo bili osupneni, da nijsmo mogli ubraniti svojega Žida, in smejali smo se poslednjič, ko so prišle na mizo debele steklenice. „Tukaj zdaj imate svojega žida!“ pravi Tina, in kartanju je bil konec. Od tiste dobe mnogo let smo imenovali „žide“ vse pinte vina, k i so se postavili na mizo.

I V . V Brežicah sem ostal črez noč, in prijatelj mi obljubi, da me bo vodil v tajno društvo, ki pa državi nij nevarno nikakor. Društvo se zbira celo zimo na teden jedenkrat, in se zove „društvo za pokončanje puranov“ ali „Indianer - Vertilgungs - Vereln“. Iz tega imena ti bode vse jasno, namen društva, sredstva, katerih se poslužuje itd. Drevi je ravno shod. — Ko sem bil predstavljen in „kot gost“, ali brez pravice glasovanja, sprejet, ogledal sem se nekoliko . Zraven prvosednika je bil na mizi velik zvon, kakor ga nosijo krave na planinah. Debatiralo se nij ravno po parlamentaričnem redu, nego pet jih je najmanje govorilo ali krčalo ob jednem — le takrat, ko smo se trudili doseči društveni namen, bili so tihi vsi. Zato se je pa trojna moč pokazala pozneje, in tudi besede so bile bolj krenke. „Vi ste pravi osel!“ tako zagrmi društvenik nad društvenikom. Pri tem sem pogledal prvosednika — črš — zdaj bode vendar zvonil! Ta pa ostane miren, še razumel nij mojega pogleda. Zato pa ga vprašam naravnost, zakaj nij zvonil? Eh — veli — to so pri nas malenkosti!“ Za Božjo voljo! si mislim, ta bode še le zvonil, kadar se tepejo! No, vendar nij prišlo do tega, in večer je bil prav prijeten. Zvonilo se je še sicer, ali ne po gospodu prvosedniku.