Črni mož

Črni mož. Povest iz preteklih dni. K. M.

Izdano:	Amerikanski Slovenec 43/1, 43/2, 43/3, 43/4, 43/5, 43/6, 43/7, 43/8, 43/9, 43/10, 43/11, 43/12, 43/13, 43/14, 43/15, 43/16, 43/17, 43/18, 43/19, 43/20, 43/21, 43/22, 43/23, 43/24, 43/25, 43/26, 43/27, 43/28, 43/29, 43/30, 43/31 (1934); prvič objavljeno v Domovina 22. 6. 1933 25 do okt. 1933.
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo poglavje.
GOLIJAT.

Visoko v gorah, kjer se godi naša povest, je vsak dan postaval pred pošto voz, ki je vezal te od sveta oddaljene kraje z mestom. Njegov prihod je bil za vaščane važen dogodek. Vselej se je okoli desetih popoldne nabralo precej ljudi, ki so nestrpno čakali, kdaj se pokaže voz izza ovinka.

Danes pa je bilo še posebno dosti ljudi. Čakala je tudi neka kočija in to je bilo že nekaj izrednega.

Močan, čokat hlapec je stal pri iskrem konju, ki je nestrpno hrzal in udarjal s kopiti ob tla. Na vozu pa je sedel moški, ki je takoj zbudil pozornost vseh navzočih.

Bil je naravnost orjaške postave, ki je dajala slutiti, da mora biti silno močan. Vsaj za glavo večji je bil od vseh drugih; široka ramena, močan tilnik in močne prsi so bile kakor živ opomin, da se z njim ne sme nihče šaliti. Toda temu opominu je ugovarjalo nekaj drugega, kar je zbujalo v vseh ljudeh sočutje. Možak je bil slep. Dvoje velikih očes brez bleska je strmelo izpod košatih obrvi. Nekdaj bela roženica je potemnela, kakor bi bila s prstjo pomazana. Tudi po drugih delih obraza je bilo vse polno čudnih višnjevočrnih madežev, ki so mu dajali skoraj strašen videz.

Eden izmed obeh poštnih uradnikov je stopil iz veže.

“Kdo pa je ta orjak?” so izpraševali ljudje, ki so stali okoli voza.

“Ali ga ne poznate?” se je poštar začudil.

“Slišali ste pa o njem že prav gotovo! Golijat iz Smrečja je ...”

“Golijat?”

“Da, Potočnik, ki mu pravijo Golijat, ker mu ni bil nihče kos. Črni mož pa ga je oslepil.”

“Črni mož? Oh!”

Povpraševalec, je sočutno pogledal orjaka in potem odšel. Poštni rog je zatrobil v daljavi in sporočil, da se bliža pošta. Voz je zavil izza cestnega ovinka in malo nato obstal pred hišo. Potočnik je ostal na vozu. Vzlic spačenemu obrazu se mu je videlo, da z nestrpnostjo nekaj čaka.

“Ali ga še ni, Jernej?” je vprašal hlapca.

“Saj ga še nisem nikoli videl. Ne poznam ga,” je dobil v odgovor.

“Takoj ga boš spoznal: kodraste lase ima, rdeča lica, žameten suknjič in črne lakaste čevlje. Na glavi nosi zeleno dijaško čepico.”

“Oh, tamle je eden, ki je skoraj tako močan kakor vi. Kodraste lase ima in lakaste čevlje. Samo tisto z žametnim suknjičem ne bo res in take čepice, kakor ste rekli, tudi nima. Zdajle gre naravnost proti nama.”

Mladi mož, ki je Jernej o njem govoril, je malo prej stopil s poštnega voza in radoveden pogledal po trgu pred pošto. Ko ni zapazil nobenega znanega obraza, je krenil proti poslopju in zagledal tam voz, na katerem je sedel slepi Potočnik. Za trenutek se je njegov obraz zmračil, potem pa je prebledel, kakor bi ga bil pobelil neizmeren strah. In v nekaj korakih je stal pred Golijatom.

“Oče!” je vzkliknil.

“Rajko!” je bolestno odgovoril orjak.

Objela sta se in ta objem je dovolj jasno pričal, kako rada se morata imeti.

“Pa si le prišel, Rajko!” je zastokal oče. “Nikoli več te ne pustim od sebe. Kajne da ostaneš zdaj doma, ti potepuh mladi!”

“Da, oče! Že zaradi brata moram ostati. In zaradi vas, oče, in matere ... Zdaj ko ni ...” “Pusti to, Rajko! Pozneje se bova pogovorila!” Čelo se mu je zvilo v globoke gube. “Kaj ne da nisi nikoli mislil, da me boš takega dobil?”

“Ne, oče. Ne morem ti povedati, kako hudo mi je pri srcu, ko vidim to, kar si mi pisal. O, ko bi dal Bog, da bi ti mogli zdravniki še kaj pomagati!”

“Ne, nič več ne gre! Bil sem pri vseh zdravnikih in profesorjih. Prosil sem jih za pomoč kakor ptiček, ki je padel iz gnezda, toda vse je bilo zaman! Med potjo ti vse povem.”

“Malo počakaj, da poskrbim za kovčege!”

Ko jih je hlapec prinesel s poštne kočije in naložil na voz, kjer sta že sedela oče in sin, je pognal; konja sta potegnila in voz je oddrdral po ozki gorski poti, ki je držala v hribe.

Molče sta sedela drug zraven drugega. Potočniku se je videlo, da ga muči skrita bolest, ki ga še ni pustila, kar je bil oslepel. Zdaj se ga je lotila s še večjo silo. Sele zdaj se je namreč zavedel, kaj je izgubil. Niti lastnega sina, svojo srčno kri, ne more več videti. In tudi Rajko ni mogel odtrgati pogleda z očetovega obraza. Kako lep je bil nekoč ta obraz, kako mil in dober. Strašni občutki so ga prevzeli. Vsa njegova notranjost je klicala po plačilu, strašni kazni za ta zločin. Nemo, jezno je potem strmel pred se in stiskal pesti. O, ko bi mogel z njimi zločinca zmečkati, streti v prah. Na njegovem sicer mirnem obrazu je vsakdo lahko bral skrito grožnjo, ki ni obetala nič dobrega človeku, kateremu je bila namenjena.

Rajko je bil — kakor je že prej Jernej povedal — po postavi podoben očetu. Po mladostni spretnosti ga je celo daleč presegal.

V gorah več velja telesna moč kakor v ravninah, kjer je vse polno mest in kjer je ljudem le za umsko izobrazbo.

“Pismo si torej dobil?” je vprašal stari Potočnik, ko je voz že davno zapustil vas in se vil skoraj brez ropota po gozdni dolini.

“Strašno pismo je bilo, oče!”

“Da, kratko, a hudo! Nisem ga mogel sam napisati, ker sem izgubil luč oči. Zato je vzela mati pero v roko in zapisala, kar sem ji povedal. Saj veš, da ni prav posebno spretna v pisavi.

“Zakaj mi pa niste prej sporočili, da je brat umrl?”

“Umrl? Da, umrl je, toda kako in na čem! Nisem ti vsega sporočil, ker sem ti hotel vsaj za nekaj časa prihraniti trpljenje in ker sem imel v glavi vse drugo kakor črnilo in papir. Zdaj pa boš vse zvedel. Doma si in usta ti lahko povedo tudi to, česar pero ne zna zapisati.”

Njegove brezizrazne oči so nemo strmele v daljavo. Ustnice so mu drhtele od bolečine, vsega, kar je doživel, pa še ni mogel pozabiti. Roke si je pritisnil na prsi, ki so se mu v sunkih dvigale in padale, kakor bi hotele bolest s silo potlačiti. Potem je nadaljeval:

“O Črnem možu si že slišal?”

“Ne! V teh petih letih, ko sem prebival daleč v tujini, sem tako malo zvedel o vsem, kar se godi doma! Šele ko si mi pisal, naj takoj pridem, sem se odločil.”

“Potem moram začeti pri začetku.

Takrat, ko si bil še otrok, si gotovo kdaj čul, da se je klatil v naših gorah ‘Kralj tihotapcev’. Pod svojo oblastjo je imel vse divje lovce in tihotapce. Nihče ga ni izdal, ker je dobro plačeval, pa tudi podložniki sami niso vedeli, kdo je prav za prav njihov gospodar. Bali so se kazni, zato niso iztikali za njim. Vsakogar, kdor se je preveč zanj zanimal, je poslal v krtovo deželo. Potem pa so mu le stopili na prste in zvedeli, kdo je. Ali se še spominjaš?”

“Da! Tihotapstvo je eden tistin grehov, ki ga ljudje z raznimi lažmi še poveličujejo. Kar s slavo obsujejo prebrisane tihotapce, kakor bi bili bog ve kakšni junaki. Skrivajo jih in potuho jim dajejo, namestu da bi jih polovili ali pa vsaj oblastvom povedali, kod se skrivajo.”

“Prav imaš, Rajko, in če bi šlo po mojem, bi kmalu vsi viseli ali pa vsaj sedeli. Zdaj pa bodi tako dober in govori z mano po domače, kakor govorimo pri nas, ne pa po mestno. Veš, tvoj glas mi je kar nekam tuj in časih se mi za trenutek zazdi, kakor bi sedel kdo drugi zraven mene, ne pa ti. No, prav tako, kakor je bilo s ‘Kraljem tihotapcev’, je tudi s Črnim možem. Ali pa je še celo huje. Kar spravijo zdaj v enem tednu čez mejo, so prej tihotapili vse leto, in divjačina je tudi skoraj izginila, kar gospodari med njo Črni mož. Cele tolpe hodijo čez mejo in tihotapci so do zob oboroženi. Graničar, ki se upa za njimi, je izgubljen. Če pa jim pride kdo drugi na pot, napravijo z njim tako, kakor so z menoj, ali pa še huje.”

“Strašno! In oblastva, oče?”

“Oblastva, ha, ha! Res se trudijo, kar se morejo, toda vse je zastonj. Ne zmorejo vsega. Ali so znala meni ohraniti oči ? Ali so mi znala vrniti luč v temi, ki me obdaja kakor širno morje moža, ki se oklepa tenke deske? Kje naj poiščejo voditelja tihotapcev in kje naj ga zgrabijo? Nihče ne ve, kdo je in kje stanuje. Nikjer ga ni in vendar je povsod. Vsi podložniki ga ubogajo na slednji migljaj. Gozdarji in graničarji so se zvezali in mu napovedali boj na življenje in smrt. On pa se jim smeje in se iz njih norčuje. Lisica in volk je obenem. Zato se jim vselej izmuzne.”

“Ali ga res nihče ne more prijeti za vrat, oče?” je vprašal Rajko in nekakšen samozavesten nasmešek mu je zalil obraz.

“Nihče! Potočniki smo bili že od davnih časov močan rod. Tudi jaz sem se dosti zanašal na svojo telesno moč. In vendar sem mu podlegel. Tudi tvoj brat Franc ga ni zmogel. Ko nisem vedel, da mi slede, so padli po meni in dosti jih je moralo biti, drugače bi jih bil že ugnal.”

“Kako se je to zgodilo, oče?”

“Takole je bilo: Tvoj brat, Franc, je bil dober prijatelj z gozdarjem in dostikrat sta hodila skupaj na lov. Neko noč pa se nista vrnila domov. Zjutraj smo ju dobili na drevo privezana, drugega zraven drugega, oba sta bila ustreljena v prsi! Grmovje okoli je bilo poteptano, kakor bi se bili pošteno pretepali. V žepu pa je imel vsak izmed njiju listek, na katerem je bilo zapisano: Kazen Črnega moža, Ko so mi potem prinesli Franca domov, mi je bilo tako, kakor bi me bil kdo s kolom udaril po glavi. Kar mešalo se mi je in sam nisem vedel, kaj se v meni godi. Šele po pogrebu me je mati spravila iz hiše in šel sem ven na pokopališče k sinu, ki je ležal globoko pod zemljo, kjer ga nisem mogel več videti. Tedaj sem se zaobljubil, da ne bom počival, dokler ne uničim Črnega moža!”

Pri zadnjih besedah so mu zašklepetali zobje in na njegovem obrazu se je pokazal izraz strašne jeze. Rajko ga je prijel za roko.

“Oče,” se mu je iztrgalo iz prsi, “tudi jaz obljubljam to in ne bom miroval, dokler ga ne dobim. Meni se bo posrečilo, oče. Prisežem ti!”

“Ti? Pojdi, fant! Kaj misliš o sebi in o njem? Ti si mlad dijak in komaj do pleč mu sežeš. Mesto ti je iztrgalo iz srca in kosti ves mozeg Nikoli mi ni bilo prav, da si šel v mesto, toda župnik in mati sta tako prosila, ker si bil nadarjen. Pa sem se vdal. Zdaj sem slep, Franc je mrtev in Potočnikov rod izumira. Najmočnejši med vsemi sem bil. Zato so mi rekli Golijat. Kako bodo pa rekli tebi? Se David nisi?”

“In vendar je David premagal Golijata!” se je oglasi sin in otožen nasmešek se mu je priigral okoli ustnic.

“Pet let, oče, pet dolgih let me ni bilo doma! Ali misliš, da v vseh teh letih nisem prav nič zrasel?”

“Malo že. Toda pravi Potočnik ne boš. Mesto ti je izpilo vse moči in še pogum zraven.”

“Se bom že doma popravil! Zdaj ko Franca ni več, bom moral sam prijeti za delo. Potočnikov dom mi je več vreden kakor vsa učenost in to mi še daje upanje, da bo kaj iz mene.

“Rajko!” je vzkliknil oče, “takele besede rad slišim in nihče jih ne bo bolj veselj kakor mati! Ti boš oko, ki bom z njim gledal. S teboj bom ustvarjal in delal. Hvala ti za te besede.” Krepak stisk roke je potrdil njuno zvezo. Potem je oče nadaljeval:

“Časi, ki so po tem prišli, so bili zame večen boj. Podnevi sem delal in garal, doma in na polju, ponoči pa sem hodil po gozdu, s sovraštvom v srcu in puško na rami. Prisluškoval in oprezoval sem od večera do jutra, toda ničesar nisem slišal in ničesar zvedel. In vsi sosedje so vedeli, kako strašna sta moje sovraštvo in moja želja po maščevanju.”

Oddahnil se je, potem pa je iznova začel: “Samo enemu se nisem smilil. Poljancu. Drugi so mi pomagali, kjer so mi mogli, on pa se mi je smejal. Nič čudnega. Že v mladih letih sva se bila sprla. Še danes je jezen name, ker tvoja mati ni vzela njega, ampak mene. Zmeraj mi je metal polena pod noge in mi nagajal, kjer mi je le mogel.

Prvo ženo je trpinčil tako dolgo, da jo je spravil v grob. Z drugo, ki je bila vdova, ko jo je vzel, bo pa najbrž prav tako. Smili se mi samo Marta, hči njegove druge žene, ki ji je očim. Pravijo, da dela z njo zelo grdo, čeprav je tako dobra in lepa. Da, najlepše dekle je na vasi. Čeprav nas njen očim sovraži, je prihajala k tvoji materi in pomagala skrbeti zame, ko sem se zvijal v bolečinah na postelji. Tega ne bom nikoli pozabil, dokler bom živ. Tako oprezno in vešče me je obvezovala, da skoraj nisem čutil. In zraven me je tolažila. Da, takrat sem bil tolažbe potreben. Vse je vrelo v meni, še dosti huje kakor takrat, ko sem na Francovem grobu prisegel, da se maščujem.”

Spet je umolknil. Spomini so ga tako hudo prevzeli, da je moral dolgo mirovati, preden je lahko nadaljeval.

“Bila je mesečna noč. Svetlo je bilo skoraj tako kakor podnevi. Sedel sem tam na jasi, kjer so pred leti zasuli stari rudnik. Tedaj je nekaj v grmovju zaprasketalo. Ko sem pogledal tja, je stal pred mano nekdo, pravi orjak. Do zob je bil oborožen, na obrazu pa je imel krinko.

‘Črni mož’! sem vzkliknil in skočil pokoncu, da bi nabil puško. On pa ni rekel niti besede. Vtaknil je dva prsta v usta in zažvižgal. Prav takrat sem hotel sprožiti, toda nekdo me je zgrabil odzadaj in mi izpodnesel noge. Telebnil sem na tla. Tedaj so padli po meni kakor volkovi po izmučenemu konju. Bil sem okoli sebe, kolikor sem mogel, otresal sem se jih, toda vse je bilo zaamn. Spet so me vrgli na tla in me mlatili tako dolgo, da mi je jela pohajati zavest.

Potem so me zvezali. Bilo jih je najmanj dvajset in vsi so imeli krinke na obrazih. Oči so mi zavezali z ruto, usta pa so mi zamašili s cunjo, da ne bi mogel kričati. Potem smo šli, sam ne vem kam. Suvali so me in potiskali, ker sem se spotaknil. Nenadoma sem začutil pod nogo šelestenje suhega listja. Odvedli so me po nekih stopnicah. Tam je bilo vlažno in mrzlo. Položili so me na tla in me začeli soditi. Bila je prava razprava.

Razumel nisem ničesar. Le poslednje besede sem čul:

‘Dovolj je, da je dobil Franc kroglo! Smrt ni nič hudega. Živa smrt je hujša in — varnejša. Poskrbeli bomo, da Črnega moža ne bo nikoli videl!’

Glas se mi je zdel znan, čeprav je pod krinko zvenel tuje in ponarejeno. Toda še danes ne vem, kje sem ga že prej čul. Potem sem slišal, kakor bi bil nekdo polnil puško. Odvzeli so mi obvezo, ki mi je pokrivala oči. Pogledal sem okoli sebe. Tedaj pa se je zabliskalo in počilo tik zraven mojega obraza. Zgrudil sem se na tla, kakor bi me bila strela zadela. Ogenj strelnega prahu mi je vzel luč oči. Puška je bila nabita s samim smodnikom. Poglej, še danes ga imam precej v obrazu! Kar je prišlo potem, si lahko misliš! Smejali so se mi in se norčevali iz mojega trpljenja. Zgrabili so me, zvlekli navzgor in spravili na vas, kjer so me pustili ležati sredi ceste. Naposled sem se s silo oprostil vezi in izvlekel cunjo iz ust. Nočni čuvaj me je dobil in me odvedel domov. To je vse, Rajko. Drugega ti ne mislim pripovedovati. Puška ni več zame, toda ta roka, Rajko, ta roka ne bo izpustila Črnega moža, če ga kdaj dobi. Zvijal se bo kakor kača in se krivil kakor črv, toda držal ga bom. Zmel ga bom, kakor zmečkam kos ničvrednega papirja. Črni mož je moja misel podnevi in moje sanje ponoči. Ne bom imel miru in počitka, ne bom mogel umreti, dokler ne vem, da je dobil svoje plačilo!”

Čeprav je drdral voz v hitrem drncu po cesti, se je Potočnik vendar dvignil. Stegnil je mišičasto roko, kakor bi hotel z njo zgrabiti svojega smrtnega sovražnika. Pest se je odpirala in stiskala kakor živa slika uničevanja, ki je o njem govoril. Škripal je z zobmi in oči so mu strmele iz jamic, kakor bi hotel še zdravi vidni živec z vso silo predreti oslepele zenice in pogledati v oči skrivnostnemu peklenščku, ki je zakrivil toliko zlo.

Rajko se je stisnil v kot. Roka mu je mirno počivala na kolenih. Toda v očeh mu je gorel neugaslji v ogenj kakor živ, zaprt plamen, ki potrebuje le majhne špranje, da plane na dan in zaneti strašen požar.

Hlapcu ni ušla niti besedica njunega pogovora. Poštenjaku so se solzile oči. Vedel je, koliko je njegov gospodar trpel in koliko trpi še zdaj. Nekaj ga je stisnilo za srce. In čim bolj se je branil, tem bolj so mu silile solze v oči. Z rokavom se je brisal in v zadregi mahal z bičem po konju, da je jel hiteti po cesti kakor veter. Na kraju, kjer se je poljska pot stapljala s široko cesto, se je obrnil in vprašal:

“Kam naj zavijem? Na levo ali na desno?”

“Kar na levo. Prej bomo doma”, je odvrnil Potočnik, čeprav ceste ni videl.

Gozd se je razredčil in prešel v odprto jaso. Kmalu je pot zavila navzdol proti vasi. Tedaj se je Jernej vnovič obrnil in dejal:

“Tamle prihaja nekdo na konju. Poljanec mora” biti!”

Že iz navade je starcu vselej vnaprej naznanil prihod vsakega znanca, da mu ne bi pozabil odzdraviti.

Jezdec, ki ga je mislil, se je bližal v naglem diru. Bil je močan, širokopleč, toda ne prevelik možak. Mlad belec ga je komaj nosil. Tik pred vozom je obstal sredi ceste, da je moral Jernej ustaviti.

“Hej, kaj pa je?” je vzkliknil. “O, Golijat s študentom, ki je šel v svet, ker ga doma nihče ni maral gledati! Vozite ob strani, da bodo pošteni ljudje lahko mimo hodili!”

“Vi se menda laže umaknete kakor mi, Poljanec,” je menil hlapec. “Zajezdite v stran!”

“Jaz naj se tebi umikam, griža? Se na misel mi ne pride! Hajd, vstran, sicer ti bom moral pomagati!”

Ko se Jernej ni hotel ganiti, je Poljanec spodbodel svojega belca z ostrogami. V naslednjem trenutku je bil vštric z vozom. Zamahnil je s svojim bičem in udaril hlapca čez obraz.

“Tako, fante, zdaj si dobil, kar si iskal! Da boš drugič vedel, kdo je gospodar, ti ali jaz!”

“Kaj je to, Poljanec?” je vprašal slepec. “Moje uslužbence se upaš pretepati! Če bi te videl, bi ti že posvetil!”

“Ti meni posvetil? Ali misliš, da se te bojim? Čakaj, prav tako te bom kakor hlapca!”

Poljanec je zamahnil z bičem, toda udariti ni mogel več. Po bliskovo je planil Rajko iz svojega kota. Skočil je na tla in zagrabil belca za nosnici, da se je vzpel pokoncu kakor sveča. Trenutek nato je že ležal Poljanec na tleh. Mladi mož je skočil nanj. Pokleknil mu je na prsi, mu iztrgal bič in jel udrihati po njem kakor učitelj po neposlušnem paglavcu.

“Rajko, Rajko, kaj je?” je prestrašen vzkliknil Potočnik, ki je mislil, da pretepa Poljanec njegovega sina.

“Učim ga, kako je treba spoštovati Potočnikov rod, oče. Nič se zame ne boj!”

Poljanec se je zvijal kakor kača in se otresal mladega Potočnika. Toda ni se mu mogel izviti. Rajko, ki ga je bilo očetovo pripovedovanje tako podžgalo, da je hotel svojo maščevalnost takoj izpremeniti v dejanje, je skoraj pobesnel. S koleni je stiskal nasprotnikove roke, z levico pa ga je držal za vrat in ga neusmiljeno pretepal z bičem, dokler ni začutil, da je brez moči omahnil in se ni Več premaknil.

“Tako, zdaj imaš za nekaj časa dovolj! Naučil te bom, pretepati našega Jerneja in zmerjati mojega očeta! Bič vzamem s seboj v znak, da je študent, ki ga nihče ni maral gledati, močnejši kakor Poljanec, ki ga imajo vsi tako radi. Če ga boš hotel dobiti nazaj, boš moral pač priti ponj na Potočnikov dom!”

Krepko je udaril belca, da je preplašen zbežal, ne da bi se bil zmenil za svojega gospodarja. Potem pa je skočil na voz in Jernej je spet pognal.

“Rajko!” je veselo vzkliknil slepec. Prvič po strašni nesreči ga je obšla radost.

“Ali se kaj čudiš, oče? Poljanec je morda tebi dorasel, meni pa ne! Ali mi boš še rekel, da sem David in zelenec?”

“Ne, prav res, ne! Zmeraj sem te še gledal takšnega, kakršen si bil pred petimi leti. Res si zrasel, Rajko. Toda nakopal si si sovražnika, ki ne bo nikoli pozabil, kako si ga osramotil.”

“Ne bojim se ga. Vse mu bom dvakrat povrnil!”

Ko se je pripeljal voz na Potočnikovo dvorišče, je stala gospodinja že na pragu in čakala sina.

“Pridi, Ana, in dobro ga sprejmi,” je dejal slepec. “Žametno suknjo in čepico je vrgel v kot. Zdaj ostane za zmeraj doma. Pravim ti, da bo ta k Potočnikov gospodar, kakršnega še ni bilo in ga ne bo. Orjak je; še močnejši kakor Golijat!”

Drugo poglavje.
MARTA.

Bilo je prvo nedeljo po Rajkovem prihodu. Maša je bila končana in pobožni vaščani so se že porazgubili po pokopališču, da bi obiskali še svoje rajne in se med potjo pogovorili o vseh novicah, ki so jih bili čez teden slišali. Zlasti dvoje novic jih je zanimalo. Rajkova vrnitev in vest, da Poljanca ni bilo v cerkev. Da je oboje nekako v zvezi, so vedeli. Vsi so se zbrali okoli hlapca Jerneja, ki je slonel ob pokopališkem zidi in vneto pripovedoval, kaj je doživel.

Seveda je povedal še dosti več, kakor je bilo res.

“Če bi ga bili takrat videli!” je pravil. “Tako zmedeno je gledal, kakor bi bil kačo pogoltnil. Rajko pa je mahal in mahal. Tisto klobaso, ki mi jo je Poljanec primazal čez nos, mu je stokrat vrnil. Poljanec pa je po vseh štirih lezel h konju, ko smo se mi odpeljali ...”

“Zato ga ni v cerkev, ker je zaznamenovan. Prav se mu je zgodilo. Zdaj se ne bo več tako bahal s svojo močjo, ko je dobil nekoga, ki je močnejši od njega.”

“Naj se le Rajka boji! V teh dneh, kar je spet doma, sem ga dodobra spoznal”, je nadaljeval Jernej. “Dober in pobožen je kakor ovca, toda če mu vzkipi žolč, je kakor zverina. Ko bi ga le videli, kako prijazen in nežen je. Mater ima od sile rad, očeta pa kar na rokah nosi. In vsakega dela se loti. Na dvorišču je ležala klada, ki se je nihče ni upal lotiti, ker je tako hudo grčava. Kar mimogrede jo je pograbil in odnesel pred drvarnico. Prej smo jo pa trije komaj premaknili. Bika zgrabi za rogovje in mu pritisne glavo k tlom, da se še ganiti ne more. In pri tem je še učen in spreten, da se mu moramo vsi čuditi. Pisal je po svoje in druge reči, ki jih jaz še po imenu ne poznam. Napravil je načrt za obdelovanje, da bo prineslo polje še enkrat toliko kakor doslej.”

“Da, pameten je in spreten tudi, drugače ne bi bil mogel hoditi v šole.”

“Vsa vas še ni imela tako učenega gospoda in pametnega gospodarja hkrati”, je spet začel Jernej. “Lahko smo nanj ponosni. Kako je danes orgljal! Organist se lahko pred njim skrije. Glejte, tamle prihaja s kora!”

Znanci, ki jih dotlej še ni srečal, so ga veselo pozdravili. On pa ni dolgo ostal med njimi. Krenil je med tihe grobove, kjer so počivali njegovi predniki in njegov nesrečni brat. Vrba žalujka je zakrivala nizke hribčke s svojimi dolgimi, ozelenelimi vejami. Pod njo pa je bila kamenita klop. Ko je odrinil veje, se je ustavil njegov pogled na dekletu, ki je sedelo na klopici in ob njegovem prihodu vstalo. Rdečica zadrege ji je zalila obraz.

Že v cerkvi jo je opazil in že na prvi pogled ga je nekaj neznanega vleklo k njej. Visokega stasa je bila in čudno lepa. Tudi njena obleka je bila nekaj posebnega. Prav nič ni bila podobna oblekam drugih domačink. Kratko rdeče in belo križasto krilo je puščalo lepo raslo nožico prosto. Okoli bokov je imela svilen predpasnik. Dvoje debelih kit se ji je ovijalo okoli glave. Ročice, ki je z njimi držala molitvenik, so izdajale, da ji ni treba dosti delati. Ves njen obraz pa je kazal izraz nežnosti in srčne dobrote.

Odzdravila mu je in ga počasi, skoraj prestrašeno pogledala izpod dolgih temnih trepalnic. “Nikar ne bodi huda, da sem te zmotil,” jo je poprosil. Kar po domače jo je tikal. “Nisem vedel, da je kdo tu. Ali naj grem?”

“Ne, le ostani, saj si na svojem. Jaz moram iti.”

Gledala ga je, kakor bi ga hotela prositi odpuščanja, toda zmeraj samo malo, za trenutek, da ni mogel docela videti njenih čudovito lepih oči.

“Zakaj misliš iti? Daj, povej mi! Prosim te!” ji je dejal.

“Saj sem že povedala. Ta prostor je vaš ...”

“Ali me poznaš?”

“I, seveda. Včeraj sem te videla, ko si jezdil v mesto ali kam. Dekla mi je povedala, čigav si ...”

“Pa mi še ti povej, kako ti je ime.”

“Marta.”

“Marta?” je ponovil sam pri sebi in ni vedel, ali je prijetno ali neprijetno presenečen. “Ti si torej Poljančeva Marta?”

“Da.”

Ta besedica ji je prišla z ustnic, kakor bi prosila odpuščanja, da je hči tega mogočnega kmeta. On pa je stopil k njej. Prijel jo je za roko in ji rekel: “Usmiljenje, ki ga izkazala mojemu očetu in moji materi, Marta, ljubi Bog naj ti vse poplača; jaz ti ne morem! Zakaj nisi te dni prišla nič k nam?”

Molčala je.

“Ali ne smem vedeti?” jo je vprašal.

“Ne morem ti povedati.”

“In izgovarjati se tudi nočeš, kajne, ker bi bil vsak izgovor laž, ti pa si predobra in preponosna, da bi lagala. Marta, pozabiva vse; vem, zakaj nisi prišla. Oče ti je prepovedal. Ali je bilo kaj drugega?”

Samo prikimala je. Ko ga je potem pogledala, je bral v njenih očeh skrit očitek.

“Če bi vedel to, kar zdaj vem,” se je opravičeval, “bi se bil drugače ubranil Poljančevega napada. Ali ti je že kdaj prej prepovedal prihajati k nam?”

“Da.”

“Poslušaj, Marta, kako mislim! Pa si vendar šla. Zakaj pa zdaj ne maraš več priti? Mati bi te tako rada videla in vesela bo, Če se oglasiš pri njej. Ali ji lahko rečem, da prideš?”

“Se ne vem!”

“O, jaz pa vem, zakaj! Ko me še ni bilo doma, si zahajala v Potočnikovo hišo. Zdaj, ko sem pa prišel, se je izogiblješ. Jaz sem kriv, ali ne? Ne maraš me, ne moreš me videti. Zbogom, Marta — toda to me boli!”

Spustil je njeno roko in se obrnil, da bi šel.

“Rajko!” ga je proseče poklicala.

Obstal je in jo pogledal. Ona pa je pristavila:

“Ne, nisem tako mislila! Tvoji starši name niso hudi, čeprav vedo, da jih moj oče sovraži. Saj nisem sama kriva! O tebi pa nisem Vedela, kakšnih misli si.”

Položil je roko na njeno in ji skoraj šepetaje rekel:

“To je samo pol odgovora! Prosil sem te, da pridi, in vendar si mi odgovorila: ‘Še ne vem’. Ali se me bojiš, Marta?”

Zdaj pa ji je šinil droben nasmešek na ustnice in dve vrsti bisernobelih zob sta se ji zasvetili. Njen pogled ga je zadel z vso odkritostjo:

“Da, skoraj!”

“Zakaj?”

“Ker si na daleč najmočnejši, pa še tako učen. Ali ni to dovolj, da se te moram bati?”

“Če te samo to straši, bi mi bilo ljubše, da bi bil neroden in slaboten! Ali naj bom tak, Marta?”

“O, ne, Rajko! Ostani, kakršen si!”

“Potem se me boš zmeraj bala in nikoli te ne bo k nam.”

“Počasi se bom že strahu odvadila. Veš, moža, ki je premagal mojega očeta, sem si predstavljala docela drugače. Mislila sem, da mora biti oduren In sirov, ne pa tako miren in prijazen, kakor si ti. Povej staršem, da pridem!”

“Hvala! Zdaj pa rad odidem, ker vem, da te bom kmalu spet videl!”

“Ne, mene pusti stran, sam pa ostani! Prišel si k bratu, ki spi v zemlji. To je tvoja sveta pravica, ki ti je ne sme nihče kratiti!”

Dala mu je roko in šla. Malce je odrinil veje, ki so se za njo zagrnile, in gledal skrivaj za njo. Ob cerkvi se je še enkrat obrnila, podzavestno kakor bi jo bilo k temu prisililo nekaj neznanega v njeni notranjosti. Opazil je ta nenadni gib. V blaženi zadregi se je nasmehnil in se zagledal v daljavo.

“To je torej Marta, ki so mi o njej starši povedali toliko lepega in dobrega! Verjel sem jim, zdaj pa vidim, da je še dosti boljša, kakor sem si mislil. Dosti sveta sem že videl, toda take lepote, združene s tako dobroto, še nisem srečal. In nikoli si ne bi bil mislil, da jo bom zagledal v naši domači vasi.”

Se zmeraj je strmel predse. Počasi mu je ušel pogled proti cerkvenemu oglu, kjer je izginila njegovim očem.

“In kakšnega očeta ima to blago, nedolžno bitje. Če bi jo bil prej videl, mu ne bi bil dal takega pouka, ki naju je za zmeraj ločil. Seveda, res sem bil pretrd in preoster, toda če pomislim, kakšne volje sem bil, ko mi je oče pripovedoval o Črnem možu, ki je prizadel naši družini toliko hudega, nisem mogel pustiti, da bi se bil kdo norčeval iz njega. Udariti ga je hotel. Da, prav ima, dober sem in prijazen, toda samo dotlej, dokler me kdo ne ujezi, dokler me ne rani v ljubezni do očeta in matere!”

Pomenljivo se je spet zastrmel predse, potem pa si je šepnil:

“Zato sem prisegel Črnemu možu najstrašnejše maščevanje, ker me je v tej ljubezni ranil. Vem, da se bova srečala, trdno sem prepričan. Skrita slutnja mi to izpričuje. Oče ni storil prav, ko je vsemu svetu pripovedoval, da ga išče. Že zato ne, ker bi se oba bala, da se mi ne bi prav tako zgodilo, kakor Francu, ki spi tu v grobu. Toda mrtev ni Se zmerom živi. Iz smrti se je zbudil v meni in maščeval se bo nad morilcem!”

Odlomil je drobno vejico z božjega drevca, ki je raslo na grobu, in si jo zataknil za klobuk.

“To je zvezda, ki ji služim, dragi, ubogi brat! Tako dolgo je ne snamem s klobuka, dokler ne opravim svoje naloge!”

Počasi je odšel s pokopališča in se vrnil domov, kjer so ga s kosilom že čakali. Potem je šel spet zdoma in zavil v gozd. Potreboval je nekaj zagozd in gozdar mu je povedal, kje dobi najboljšo hrastovino.

Ko je prišel na cesto, je nalašč napravil ovinek, da bi se ognil Poljančevi hiši, ki je stala nedaleč od vasi. Ko je prišel v hrib, pa je zdajci začul v bližini hitre korake. Neznanec, ki se mu je bližal, ni bil nihče drugi nego Poljanec. Ko ga je spoznal, je sredi poti obstal.

Na obrazu je imel Še zmeral sledove Rajkovih udarcev. Kazili so ga, da je bil kar odvraten. Nič čudnega, da ni prišel v cerkev.

Vse je kazalo, da ga je nekaj važnega in nujnega prignalo v gozd. “Umakni se, fant”, je zaklical. “Danes se bo drugače izteklo kakor zadnjič, če ne izgineš.”

“Umaknem se vam, pa ne zato, ker mi ukazujete”, je Rajko mirno odgovoril.

“O, vzrok že poznam! Ljudi napadati in premagovati, ko niso pripravljeni, bi znal vsakdo. Če pa je treba pogledati iz očesa v oko, se samo lopov ali pa strahopetec umakne.”

Rajko je stopil urno k njemu in mu položil roko na ramo. Oči so se mu zaiskrile, ko mu je pogledal v zatekli obraz. Nekaj je bilo v njih, česar Poljanec ni razumel. In to neznano občutje mu je branilo, da ga ni napadel.

“Poljanec, zdi se mi, da ne poznate vseh vzrokov, zaradi katerih se človek ogiblje pretepov. In lopov ali strahopetec more biti samo tisti človek, ki hoče udariti z bičem slepca, človeka, ki se ne more braniti. To sem vam hotel povedati, zdaj pa pojdite v miru!”

Kmet je z naglo kretnjo vtaknil v žep pipo, ki jo je imel doslej v ustih. Prijel je Rajka za roko in jezno odvrnil:

“Še kaj drugega sta zaslužila kakor bič, oba. Le pazi, da tudi ti ne padeš Črnemu možu v roke. Utegne se ti zgoditi, da me potem ne boš več videl! Na to ti dam besedo!”

Stisnil je roko v pest in hotel suniti Rajka v obraz. Ta mu je udarec prestregel in ga zgrabil. Stisnil mu je roke, da je zastokal.

“Poljanec, zaznamenoval sem vas že in prav dobro veste, da se vas ne bojim. Toda ogibal se vam bom, kjer se vam bom mogel, ker sem pametnejši kakor vi. Če pa se me boste hoteli še kdaj samo dotakniti, vam pokažem, kaj sem in kaj zmorem!”

Spustil ga je in šel dalje. Gozdni mir je kaj kmalu pregnal mračne misli, ki so ga mučile. Spet se je spomnil srečanja z Marto. Pogled je upiral v tla in zamišljeno stopal po stezi. Tedaj pa je nenadoma opazil na tleh kačo, ki se je plazila čez pot. Sel je za njo med grmovjem, da bi jo živo ujel, toda resje ga je oviralo. Potem mu je ušla med kamenjem, ki je tvorilo gozdni mejnik. Pograbil je največji kamen, ki je bil težak, da bi ga bil kdo drugi komaj premaknil, in opazil pod njim — ne kačo, ampak listek, ki je ležal na tleh. Ne da bi ga bil pobral, je prečital besede, ki so bile na njem napisane:

“Pri starem rovu. O polnoči.”

Kaj naj to pomeni? Vzel je listek v roke in ga jel ogledovati. Papir je bil bel in lep, kakor bi ga bil pravkar nekdo prinesel iz trgovine. Ker so bila tla vlažna, je takoj vedel, da ga je moral nekdo pravkar tja položiti. Dal ga je nazaj in pazljivo preiskal okolico.

Nedaleč od kupa je skobec raztrgal divjega goloba. Perje je bilo raztreseno po tleh. Nekaj peres je bilo tik pri skalah. Takoj je opazil, da jih je nekdo uporabljal. Z njimi si je čistil pipo, kakor je spoznal po vonju.

“Poljanec!” je obšlo Rajka kakor blisk in takoj ga je prevzela še druga misel, ki mu je pognala vso kri v glavo.

“Le pazi, da tudi ti ne padeš Črnemu možu v roke. Utegne se ti zgoditi, da me potem ne boš več videl!” — tako je rekel Poljanec. Njegove besede so mu iznova zazvenele v ušesih in ...

Ni utegnil domisliti do konca. Rahel šum, ki je prihajal s steze, je bil vzrok, da se je hitro potuhnil pod mlado jelko, ki je bila s svojimi gostimi vejami prav dobro skrivališče. Opazil je neznanega moškega, ki je stopil iz grmovja, odrinil kamen, prebral sporočilo na listku in odšel prav tako hitro, kakor je bil prišel.

“Tako je, kakor sem si mislil,” si je razburjeno šepnil Rajko. “Tihotapci se tukaj sestajajo. Toda vendarle ostanem in počakam. Morda bom srečal kakšnega znanca ...”

Še bolj se je stisnil za jelko. Vendar pa je ostal tako, da je kamen in njegovo okolico razločno videl. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Kmalu je prišel drugi in v nekaj urah, ki jih je prečepel v svojem skrivališču, je videl dvajset moških, ki so prišli, vzdignili kamen, prebrali sporočilo pod njim in spet šli. Največ jih ni poznal.

Iz njegove rojstne vasi jih je bilo samo nekaj in še ti so bili sami taki, ki so bili na slabem glasu. Ko je nekaj časa gledal na uro, je tudi dognal, da prihajajo drug za drugim v presledkih po deset minut. Nikoli nista prišla dva hkrati. Tudi niso prihajali vsi od istega konca. Ljudje so bili točni in brez dvoma dobro izučeni. Najbrž je imel določen vsak svoj čas, da se ne bi srečal s kom drugim. Nihče ni smel za drugega vedeti.

Ker se je bal, da se ne bi izdal, Rajko ni zapustil svojega skrivališča, dokler se ni zmračilo. Potem se je neslišno splazil stran in krenil po velikem ovinku proti domu.

Staršem ni povedal, kaj je odkril. Čutil je, da ga je pravična usoda privedla do tihotapskega skrivališča. Delal se je mirnega in ravnodušnega. Po večerji je šel v gostilno, da bi se ognil vsaki priložnosti za nepremišljene besede. Vrnil se je šele pozno zvečer.

Ko je hotel odpreti vrata, jih je nekdo od znotraj odpahnil.

“Lahko noč, mati,” je dejal glas, ki ga je tako dobro poznal, dasi ga je šele dopoldne prvič čul.

“Lahko noč, Marta, in kmalu se spet oglasi.”

Bila je Poljančeva Marta, ki se je poslavljala od njegove matere. Ko ga je opazila, je rekla v zadregi:

“Rajko, kako si me prestrašil!”

“Ali si bila pri mojih starših?” jo je vprašal.

“Da. Kakor vidiš, se te ne bojim več tako hudo.”

“Ali prideš kmalu spet?”

“Če bom le utegnila.”

“Prav je, Marta. Saj se moraš dolgočasiti.”

“Da, zmeraj sem sama. Nikogar nisem iskala in nikogar našla, da bi hodila k njemu in se z njih pogovarjala. Samo tvoje starše, Rajko.”

“Ali te smem spremiti do doma?”

“Le daj me!” je tiho rekla.

“Pa pojdiva!”

Brez besed sta šla proti Poljančevemu domu. Dovolj jima je bilo, da sta bila skupaj. Ni mogel odtrgati pogleda z njenega lepega lica, ki ga je mesečina tako lepo osvetljevala, da je bilo kakor iz mleka. In tudi ona je strmela vanj, občudovala njegovo moško moč, njegove kretnje in mogočne korake. Bilo ji je, da bi zmeraj hodila z njim, iz kraja v kraj, iz dežele v deželo, tja do nebes, kjer bi bila oba srečna.

Nedaleč od Poljančeve hiše sta pod mecesni obstala.

“Ali te oče ni nič vprašal, kam greš, Marta?”

“Ne. Vsak večer ob osmih hodi spat in spi tako trdno, da ga tudi v največji sili ne sme nihče poklicati. Zato tudi ne, kod hodim.”

“Kaj pa mati?”

“Ona pa ve. Še vesela je, če ji povem, da hodim k vam. Tvoje matere skoraj ne pozna, toda zelo jo ima v časteh in čudno se ji zdi, zakaj vas oče vse skupaj tako zelo sovraži.”

“Naj ti povem, Marta. Moje matere ni mogel dobiti, ko je bil še mlad, in zato očeta ne more trpeti. Srečal sem ga v gozdu. Spet je kričal nad mano in se hotel z menoj pretepati.”

“Pa si se ga lotil, Rajko?” ga je preplašeno vprašala.

“Ne! Nate sem mislil, prestregel udarec in šel.”

“Rajko, ali mi hočeš nekaj obljubiti?”

“Da, če ne bo čez mojo čast.”

“Prosim te, ogibaj se ga! Meni na ljubo!”

“Ogibal se ga bom. To sem že danes storil samo zaradi tebe. Zdi se mi, da moraš zaradi njega dosti pretrpeti, in nočem, da bi morala še več.”

“O, Rajko, ko bi ti vedel, kakšen je oče! Tako trd, oduren, brez srca in brez razsodnosti. Samo nekaj malega sem ti povedala, toda še to bi bila zamolčala, če bi bil moj pravi oče. Takrat, ko je vzel mojo mater, sem prišla komaj iz šole. Ne morem ga videti, ker se zmeraj spomnim svojega rajnega očeta. Zato sem jokala in prosila mater, naj ne postane njegova, toda stric jo je prisilil, da se mu je vdala.”

“Prisilil? Ali je imel pravico?”

“Pravice ne, ampak silo je uporabil. Bogat trgovec je na drugi strani meje in Poljanec je pogosto prihajal k njemu. Dosti mu je dajal zaslužiti. Po očetovi smrti sva se preselili k stricu in bila sem še otrok, ko me je Poljanec vprašal, ali hočem postati njegova hči. Upirala sem se in mati tudi, toda stric je dejal, da bo vse izgubil, če mati ne vzame Poljanca. Moral je vedeti o njem nekaj takega, kar bi ga uničilo. Da bi strica rešila, se je mati naposled vdala. Zdaj pa ima za plačilo samo žalost in solze. Rajko, o vsem svojem življenju še nisem izrekla zle besede in nikomur nisem želela hudega, toda svojega očima, Poljanca, zaničujem! Da, zaničujem ga, ker se mi zdi, da je zloben duh, ki vlada nad materjo in mano ter nama ustvarja pekel namestu sreče in nebes.”

Vdala se je svojim občutkom, ki jih je tako dolgo zadrževala. Videlo pa se je, da ji je žal, da je toliko povedala.

Njene besede so Rajku dosti pomenile. Odkrile so mu marsikaj novega o Poljancu. In še nekaj je spoznal — da se lahko nanjo zanese in da mu bo v boju pomagala, če jo bo potreboval, ali pa da mu vsaj ne bo nasprotovala. Zato jo je imel še rajši.

Nekaj je kipelo v njem, nekaj novega, česar dotlej še ni poznal. In ni se mogel več premagovati, ni mogel zatreti tega vse premaguj očega čuvstva.

“Ali ne veš, Marta,” je dejal, “da ima tudi vsaka slaba stran dobre strani? Če pride iz srca strašna bolečina, srce ne ostane prazno. Tisoč lepih cvetov vzcvete v njem. Iz vsake solze nastane biser, iz vsakega utripa srca demant. Plug življenja raztrga zemljo, toda žetev je potem neizrečno bogata in obilna. Rase in zori v skritem kraju in se pokaže šele takrat, ko pride solnce — ljubezen. Kdor ima tako srce, ga ne sme prodati za milijone. — Glej, tudi pri tebi je bilo tako. Zgodaj si morala občutiti vso bolečino življenja. Doslej si poznala le njegovo slabo stran. Zdaj pa zori že žetev in srečna moraš biti ...”

“Rajko!”

Ni ga docela razumela, toda vedela je, da ji pripoveduje nekaj tako lepega in tako skrivnostnega. Samo to besedico je izrekla, toda pogled, ki jo je spremljal, je prihajal iz dna duše, nje glas pa je bil tako čist in jasen kakor jutranje nebo. Naslonila je glavico na mecesen. Ni je videl, ni je slišal, samo srce mu je pravilo, da joka. Prav tako, kakor je jokala doma, kadar je morala skrivaj, sama zase, trpeti in ni imela nikogar, ki bi mu potolažila svojo bol.

Ni je motil. Stal je ob njeni strani in molčal.

Potem je dvignila glavo in mu dala roko:

“Zbogom, Rajko. Zdaj me je kar same sebe sram.”

“Zakaj?”

“Tako majhna sem, tako neznatna.”

Položil ji je roko na glavo.

“O, ostani tako majhna in neznatna, Marta!

Taka si najlepša. Toda priti moraš k nam, drugače ne vem, kaj bi počel. Ali boš, Marta?”

“Če mi ukazuješ, bom že morala priti, Rajko! Lahko noč.”

“Lahko noč!”

* * *

Ko je prišel domov, ga je sprejela mati s skritim očitkom.

“Zakaj si tako pozno prišel, Rajko? Marta je bila pri nas. Z njo bi se bil lahko seznanil.”

“Nič nisem zamudil. Se že poznava. Kmalu se vrne. Tedaj ostanem doma,” je odgovoril z nasmeškom.

Šli so spat. Rajko je čakal, dokler ni bilo v hiši vse mirno, potem pa je vzel iz miznice zabojček, v katerem je imel skrito pištolo. Previdno jo je nabil in si jo zataknil za pas. Pri tem je govoril sam s seboj:

“Puška ni za tako pot. Očetova zgodba je najboljši dokaz, da imam prav. To orožje pa je lahko in pripravno ter ne more odpovedati, kadar ga bom potreboval. O, Marta, sirota si, da sama ne veš, kakšna! Zdi se mi, da ne boš imela več očeta, ko vzamem vejico božjega drevca s klobuka. Toda nikoli ne smeš zvedeti, da si ga sama pomagala izdati. Kako je prišel Poljanec do svojega denarja in do zvez na drugi strani meje? Kako je imel nad trgovcem na oni strani tako oblast? Kako ga je mogel prisiliti, da mu je prodal celo svakinjo in nečakinjo? Zakaj hodi Poljanec vsak večer spat in ga tudi v sili ne sme nihče poklicati? ...”

Še dolgo je premišljal. Potem si je spet rekel:

“Poljanec, ogibal se te bom, toda Črnega moža bom iskal, ker ga moram iskati. Pazi, da te pri tem ne primem za vrat! Če bi bil bolj dober z ženo in otrokom; bi ti morda prizanesel vzlic temu, da si mi oslepil očeta in usmrtil brata. Tako pa si zapravil milost in usmiljenje. Gorje ti, gorje ti!”

Tako je odprl vrata in šel čez dvorišče. V senci dreves je zavil proti staremu ribniku, ki ga je dobro poznal že iz mladih let, ko se je tam okoli dostikrat potepal z drugimi otroki. Ko je prišel na jase, je izrabil vsako priložnost, da je ostal skrit. Če je začul le najmanjši šum, se je potuhnil in čepel pri miru, dokler ni bil prepričan, da gre lahko brez skrbi dalje. Tako je prišel le počasi do gozda, kamor je bil namenjen. Z vaškega zvonika je odbila polnoč prav takrat, ko je zagledal nedaleč od sebe konec rova.

Rov je bil zamašen in zasut. Grmovje ga je obraščalo tako gosto, da ni bilo mogoče priti do njega brez sekire. Mislil si je:

“Tu jih ni, ker potrebujejo skrivališče. To bo najbrž še malo više. Tam mora biti vhod.”

Šel je v smeri, kjer se je moral nadaljevati podzemeljski hodnik, in prišel na kraj, kjer je bil vstop prost. Lijaku podobno odprtino je že od prej poznal in vedel je, da je tu tudi vhod v rov. Ni bilo kraja, ki bi bil za skrivališče pripravnejši! Človeška roka skoraj ne bi mogla ustvariti tako skritega in varnega zavetišča.

Skril se je med grmovjem ob robu lijaka. Prišel je o pravem času. Komaj je dobro legel, že se je pokazala v mesečini velika senca, ki si je skrivala obraz s črno krinko. Neznanec je oprezno pregledoval vso okolico, potem pa je skočil v globino, v temo, ki jo je delala senca drevesa. Kmalu za njim je prišel še drugi, tretji ... Preden je ura odbila eno, jih je bil naštel dvajset.

Potem je vladala nekaj časa popolna tišina. Nato pa se je začelo v globini spet nekaj gibati; drug za drugim so prihajali možje iz teme. Prvi je bil njih voditelj, ki je bil prazen. Oprezno je pogledal okoli sebe in komaj slišno zažvižgal. Vsi, ki so prišli za njim, so bili obloženi z velikimi tovori. Opirali so se na debele palice. Za pasom so imeli dolge nože, čez ramo pa puške. Samo za trenotek jih je videl v soju luči, ki se je pokazala iz globine, potem pa se je spet stemnilo. Izgubili so se v noč.

Ko so njih koraki zamrli, je Rajko vstal in odhitel domov.

TRETJE POGLAVJE.
Ples.

Teden dni je minulo. Vse na vasi se je izpremenilo. Vest o oslepljenju Potočnika in o umoru njegovega sina je prišla do oblastev, ki so uvidela, da bo treba zločincem naposled vendarle stopiti na prste. Spoznala so tudi, da na dosedanji način ne bodo mogli tihotapcev ukrotiti. Zato so sklenila poslati v gorovje oddelke vojaštva, ki naj bi s pomočjo gozdarjev in graničarjev dobili Črnega moža v pest, živega ali pa mrtvega. Na njegovo glavo so razpisala tudi visoko nagrado.

Rajko je šel na vse zgodaj spet v gozd, da bi lijak pri dnevu natanko preiskal. Toda o skritem vhodu ni bilo niti sledu. Odondod je krenil h gozdarju.

“Ali veš da dobimo obisk?” mu je dejal gozdar, ko sta se že nekaj časa pogovarjala. “Kakšen obisk?”

“Dekleta ga bodo še prav posebno vesela. Vojaki pridejo!”

“Tako? Zakaj pa?”

“Zaradi Črnega moža. Že včeraj sem prejel uradno obvestitev. Bil sem pri okrožnem glavarju, ki tudi že vse ve. Dobil je navodila, kako naj razdeli vojake. V vsaki hiši jih bodo nekaj imeli. V našo vas jih pride dvajset, četovodja pa bo stanoval pri Poljancu.”

“Pri Poljancu? Zakaj pa tam?”

“Ker bo tam najbolj na samem in ga ne bo mogel nihče neopaženo zasledovati. Sam je prosil, da bi ga dali tja. Morda se s Potočnikom. pozna?”

“O, najbrž,” je odvrnil Rajko, ki ga je stvar čedalje bolj zanimala. “Brez dvoma bodo poslali same take ljudi, ki so tu blizu doma, da bodo vsaj kraje poznali. Saj si lahko misliš, koliko jim bo s tem delo olajšano.”

“Če ni morda Grmov? Pismo je bilo podpisano, toda tistih čačk na koncu nisem znal prebrati.”

“Kdo pa je ta Grmov?”

“O, drugi sin Grmovega iz Zalesja. Časih je bil pretepač, da mu ni bilo enakega. Po vseh hribih so ga poznali. Naposled se je še z očetom sporekel in šel k vojakom kar sam od sebe. Za vojaščino je bil pa dober. Zmeraj je bil dobre volje, sicer lahkomiseln, toda v službi ubogljiv in korenjak. Vsi vojaki se ga boje. Tako je prilezel tudi do službe četovodje.”

“Kaj pa častniki? Ali ga imajo radi?”

“Še precej, vedo, da bi šel naravnost v pekel, če bi bilo treba, in to jim je všeč. Meni ni prav preveč k srcu prirasel, ker vem, kakšen je bil prej, vendar pa še nekako z njim izhajam. Seveda, saj moram! Služba je služba.”

“Ali se dobro poznata?”

“Tako, približno. Drugače je v mestu, velikokrat pa pride v Zalesje na dopust. Oče se je zdaj z njim spet sprijaznil. Kar ponosen je nanj, Ko je bil zadnjič tu, se je zagledal v Poljančevo Marto. Hodil je okoli nje kakor mačka okoli vrele kaše. Ona pa ga še pogledala ni. Potem je moral iti. Zdaj bo gotovo spet izrabil priložnost ...”

“No, Poljanec mu bo že pokazal, če se bo preveč okoli nje smolil!”

“Bog ve! Grmov dom, ki pojde na polovico med oba sinova, je vreden med brati najmanj šestdeset tisoč tolarjev. Poljancu bi se denar prav prilegel. Pa naj bo že kakorkoli. Mene nič ne briga. Najprej moramo dobiti Črnega moža in zanj so mreže že razpete. Tudi prepoved nošenja orožja je že v veljavi. Kogar srečamo v gozdu ali na trati z orožjem, čeprav samo z nožem, ga lahko pri priči primemo. Če bi se pa hotel upirati, smemo tudi nanj streljati.”

“Kako pa če grem skozi gozd in imam s seboj pištolo za obrambo? Saj me lahko kdo napade!”

“Potem moraš dobiti pač orožni list. Če ne maraš iti sam ponj, ti ga prinesem. Dotlej bom pa jaz zate jamčil.”

“Dobro, pa mi ga prinesi. Brez orožja ne pojdem več v gozd. Že zato ne, ker me Črni mož sovraži.”

* * *

Doma je mati pripravljala stanovanje za vojaštvo. Dodelili so ji dva moža, ki sta se drugi dan naselila v podstrešni izbi. Četovodja, ki je bil res Grmov iz Zalesja, je dobil stanovanje pri Poljancu, druge pa so razdelili po raznih hišah. Vsakdo jih je dobil toliko, kolikor jih je mogel prenočevati.

Odtlej se je jelo na vasi vse izpreminjati. Kar novo življenji se je začelo. Grmov četovodja je hodil po vasi kakor petelin po gnoju in si vihal brke. Vedel se je kakor general. Drugi vojaki so se vrgli po njem, vaščani pa, ki so pričakovali, da jih bodo rešili tihotapske nadlege, so jih ponižno gledali in bili veseli, če so smeli z njimi v gostilni skupaj sedeti.

Reči pa moramo, da so vojaki svojo službo zelo vestno opravljali. Noč in dan so se vrstile straže ter nadzorovale meje, da še miš ne bi mogla priti čez njo. Vendar pa Črnega moža ni bilo mogoče zaslediti. Potuhnil se je in čakal, da pridejo zanj boljši časi.

Tako je prišla spet nedelja in po maši so si imeli vaščani dvakrat toliko povedati kakor druge dni. Rajko jim ni bil več novinec. Lahko je šel na bratov grob, ne da bi ga bili vsi zijali. Tudi tisto, kar je Slutil in upal, se je uresničilo: Marta je sedela na klopici kakor preteklo nedeljo. Saj je že več dni ni videl, čeprav jo je povsod iskal. Ko jo je zagledal, so se mu zaiskrile oči. Nikakor ni mogel prikriti veselja nad srečanjem z njo.

“Marta, kaj si ti tu? Pozdravljena!” ji je rekel.

“Pozdravljen, Rajko! Nisem mislila, da boš prišel najprej sem.”

Rajko se je srečno nasmehnil temu slabemu izgovoru in ji pomolil roko.

“Sa se mi zdi, da hodim samo tja, kjer me nikoli ni,” ji je očital. “Ves teden te ni bilo k nam.”

“Nikoli me ni bilo na vas. In z vselitvijo vojaštva smo imeli toliko dela! Oče je kakor izpremenjen. Zdaj hodi pozno spat in zmeraj s četovodjo popiva, da ne morem iz hiše.”

“Ali ne hodi več ob osmih spat?”

“Kar je četovodja pri nas, nič več. Danes pa je že na vse zgodaj rekel, da se misli drevi dodobra naspati. Četovodje ne bo zvečer doma, ker pojde na lov.”

“Na kakšen lov?”

“Eden izmed vojakov je našel zjutraj, ko se je vračal s straže, listek, ki ga je moral izgubiti kak tihotapec. Na njem je napisano, da bodo nocoj ob devetih nesli čez mejo veliko množino tihotapskega blaga. Menda bodo šli za streliščem. Tja bo poslal vse svoje ljudi in je o tem že obvestil častnika, ki prebiva v Zalesju.”

“Ali misli tam ujeti Črnega moža?”

“Prepričan je, da mu ne bo mogel uiti.”

“A, tako! Potem je pa ta četovodja pameten fant. Hm, če bo ujel moža, ki ga drugi že leta brez uspeha zasledujejo, že prve dni ... Ampak, veš, praznih rok se vrne, to bi skoraj stavil.”

“Kako moreš vedeti?”

“Mislim si,” se ji je izgovoril.

“Meni bi bilo pa le všeč, če bi ga že nocoj privedli domov! Samo da bi čimprej izginil nazaj v mesto.”

“To si želiš?”

“Da, iz vsega srca. Tako — tako — čuden je. Zmeraj mi je za petami, čeprav ve, da ga ne maram niti videti.”

“Kako naj to ve?”

“Sama sem mu povedala. Bil je nekoč v naši vasi in delal prav tako, dokler mu nisem zasledovanja prepovedala. Ko še ni ubogal, sem se mu umaknila.”

“Kaj pa pravi oče?”

“Potuho mu daje in kriči nad mano, ker se ga branim. Že s silo mi ga je pričel obešati. Ukazal mi je, da moram iti popoldne na ples. Nagovoril ga je pa četovodja sam.”

“In kaj misliš zdaj?”

“Ne vem. Ne morem iti tja, pa vendar moram, ker oče tako hoče. Zato sem se hotela sestati s teboj in te vprašati za svet.”

“Zakaj mene, Marta?”

“Ker mi boš znal ti najbolj svetovati.”

“Kar pojdi tja! Nič se ti ne bo zgodilo.”

“Če pa me prosi za ples?”

“Reci mu, da si že oddana.”

“Komu?”

“Meni, Marta.”

“Ali boš tudi tam?”

“Da, zaradi tebe. Ali pa hočeš, da koga drugega naprosim?”

“Ne! Nisem še dostikrat plesala in s teboj bi najrajša poizkusila. Zdaj pa moram iti. Oče hoče imeti opoldne kosilo.”

Šla je; on pa je ostal in še dolgo nekaj vneto premišljeval.

Čez nekaj časa se je tudi on odpravil. Doma je rekel, da mora nekam iti. Prosil je mater, naj mu pusti kosilo na ognjišču. Napravil je velik ovinek in šel v gozd. Ko je prišel do kamna, kjer je pred nekaj dnevi dobil listek, ga je oprezno dvignil. Nič ni bilo pod njim. Toda podzavestno je slutil, da se bo kmalu nekaj zgodilo. Potuhnil se je v svoje staro skrivališče.

In slutnja ga ni varala. Kmalu je prišel Poljanec in pogledal, ali ni kje blizu kaj sumljivega. Nato pa je dal pod kamen listek in naglo odšel. Rajko ki je postajal že nestrpen, ga je imel kmalu v rokah in bral: “Ob devetih pri starem rovu.”

Kaj se bo zdaj zgodilo, je že vedel. Ni čakal, da bi prišli še drugi tihotapci. Odpravil se je domov. Popoldne je šel še v cerkev, kjer je moral pri litanijah nadomeščati organista. Potem pa je zavil v krčmo, kjer je bil napovedan ples.

Ko je stopil v izbo, je bilo tam že vse polno vojakov in vaščanov, da se je komaj prerinil skozi nje. Ljudje le s težavo zaslužijo toliko, da žive, ali če se jim ponudi priložnost za dobro zabavo, je nikoli ne zamude.

“Ali so godci že prišli?” je vprašal Grmov četovodja, ki je imel pri mizi glavno besedo. “Kako dolgo naj še čakamo, da se bo začelo? Zlomka, v cerkev se vsem ljudem tako mudi, sem pa nikomur!”

“Takoj pridejo!” ga je pomiril oštir. “Deklet se je že tudi dovolj nabralo.”

“Naj hitro popijejo in začno!”

Rajko si je že mislil, da Marte ne bo takoj v sobo za ples. Zato je sedel tako, da je moral opaziti njen prihod, in čakal. Ko je naposled prišla, je videl, da ni sama. Tudi mati je bila z njo. Malo nato je vstal in šel proti njima. Sedeli sta sami pri mizi ob steni in četovodja je že iskal stol, da bi prisedel k njima.

Še ena stran mize je bila prazna. Rajko je takoj krenil tja, prijazno pozdravil in vprašal:

“Ali smem prisesti?”

“Ne,” je odvrnil četovodja. “Ne smeš. Pojdi v drugo sobo. Tam je še dovolj prostora.”

Rajko ga je hladno premeril od glave do nog.

“Zdi se mi,” je odvrnil, “da niste sami pri mizi, gospod četovodja. Tudi obe osebi, ki sedita zraven vas, lahko odločata. Ali morda ne? Nisem vprašal samo vas. Tikajte pa tiste ljudi, ki so vaše vrste. Mene ne boste!”

Ponovil je svojo prošnjo. Marta in njena mati sta veselo prikimali. Zato je poklical natakarico in ji naročil, naj mu prinese stol.

“Ali ste prvi ples že oddali?” jo vprašal Marto.

“Še ne.”

“Ali vas smem prositi zanj?”

“Zakaj pa ne?”

“In za naslednje?”

“Tudi!”

“Hvala! Ne bom vas utrujal. Le tedaj bom izrabil vašo dobroto, kadar bom videl, da se sami želite zavrteti.”

“To ne gre. Kdo bo to gledal?” se je jezno vmešal četovodja. Rajka ni mogel, čeprav ga ni niti dobro poznal. Ker ni na njegovi obleki in nikjer opazil nič posebnega, je mislil, da ima opravka z navadnim kmečkim fantom. “Nobeno dekle ne sme plesati ves dan samo z enim. Prvi ples dobiš ti, drugi bo pa moj!”

“Še enkrat vas prosim, da opustite prijateljski ‘ti’, gospod četovodja! Saj vidite, da vam dajem čast, ki vam gre. Dajte tudi vi meni, kar je mojega. Če pa ne boste dostojni, bom že poskrbel, da se bo vse skupaj obrnilo.”

“Kaj, fante, mene misliš poditi stran, pa si se sam prismolil k mizi! Če bi se hoteli stepsti že pred plesom, je najbolje, da se takoj. Stran, ali pa ti zaženem vrček v glavo!”

Vstal je in pograbil kozarec. Mati in hči sta preplašeno odskočili. Rajko pa je mirno obsedel in dejal s porogljivim nasmeškom:

“Še na misel mi ne pride, da bi se z vojakom pretepal. Če se bom pa moral braniti, boste sami odgovarjali!” Obrnil se je k Marti in njeni materi ter jima rekel: “Le ostanite tu. Nič hudega ne bo! S takimi gospodki se znam pogovarjati, čeprav ne vedo, kaj dolgujejo svoji obleki.”

“Kaj, še norčevati se misliš iz mene? Tega se ni še nihče upal. Na, odgovor!”

Zgrabil je vrč. Toda Rajko ga je že držal za pas. Z eno roko ga je dvignil v znak — v gostilni je završalo — in četovodja je zletel v loku skozi okno, ki je bilo k sreči odprto.

Vojaki so planili iz pivnice po stopnicah, da bi pogledali za svojim poveljnikom; drugi pa so se hoteli maščevati. Planili so proti Rajku. Mladi Potočnik se je brez strahu postavil pred nje.

“Kdor hoče leteti skozi okno, naj le stopi bliže!” je vzkliknil.

Oči so se mu iskrile in roke so se iztegovale proti vojakom, med katerimi mu nihče ni segel do brade. Obstali so. Pametni godci pa so hitro zaigrali vesel valček. Posrečilo se jim je premotiti goste, da so zaplesali.

* * *

Grmov četovodja se ni preveč polomil. Priletel je med veje jablane, ki je rastla pod oknom in se samo pošteno opraskal.

“Kaj takega si more privoščiti samo Potočnik,” je dejal in poizkušal odstraniti sledove padca. “e bi bil to vedel, bi bil previdnejši in ne bi bil pustil, da bi me bil tako iznenada prijel. Zdaj moram iti domov, da se preoblečeni. Uniformo pa bom moral dati krojaču v popravilo. Potem se vrnem in napravim tako, da bo vse prav. Bom že videl, kako. Vi pa pojdite gor,” je dejal vojakom, “in počakjte, da se vrnem.”

Rajko je mirno sedel pri Marti in njeni materi ter se z njima veselo pogovarjal. Prav nič se mu ni na obrazu poznalo razburjenja, ki bi moralo biti nujna posledica dogodka, ki se je malo prej odigral.

Poljančevka je bila visoke, krepke postave, toda trpljenje zadnjih let ji je pustilo dosti sledov. Globoke gube so ji že razrvale čelo in obraz, ki je moral biti nekdaj lep. Tudi izobražena je bila, saj je v mladosti hodila v šole. Vesela je bila, da se je lahko pogovarjala s človekom, ki je videl že toliko sveta.

Pripovedoval ji je vse, kar se mu je zdelo, da jo bo zanimalo.

Potem je opazil, da so se jeli vojaki spet zbirati v sobi. Videl je njihove poglede, ki mu niso obetali nič dobrega. Slutil je, da ga hočejo izzvati na nov pretep in potem vsi pasti po njem. Hotel se jim je ogniti.

“Marta, ali bi plesala?” jo je hitro vprašal. Zdaj ko ni bilo Grmovega, jo je po domače tikal.

Če ti je ljubše, da ne bi, ne bom, Rajko. Prav dosti mi tako ni do plesa, pa tudi nočem, da bi se moral zaradi mene prepirati.”

“No, prav je, Marta. Tudi jaz ne plešem rad v taki druščini. Rajši se kaj pogovorimo.”

Poljančevka je hotela še nekaj dodati, toda beseda ji je zastala na ustnicah. Pri vratih se je pokazal četovodja, ki se je medtem že hitro preoblekel. Za njim je prišel Poljanec, ki je že zvedel, kaj se je v gostilni pripetilo. Pogledal je po sobi in velel postaviti v kot mizo s štirimi stoli. Potem je pristopil k svojim.

“Vstanita in se presedita. Naučil vaju bom, kako se govori s takim razbojnikom!”

Ženski sta se spogledali in se ozrli na Rajka. Ta pa se je samo brez zadrege nasmehnil in jima dejal:

“Kakor vidim, se bom moral odreči vajini družbi, drugemu pa ne, Marta. Če boš potrebovala varstvo, me samo pokliči!”

“Varstvo sem jaz, gobec! Tebe ne potrebujem. Nihče te ne potrebuje,” zakriči Poljanec, pograbil hčer za komolec in jo bolj vlekel proti svoji mizi, kakor vodil. “Tu imaš plesalko, četovodja,” je zaklical. “Videli bomo, kdo bo odločal!”

“Dobro, bom pa takoj zaplesal! Naprej, dekle! Fantje, vi pa pazite!” se je obrnil k vojakom. “Kdor bo zgago delal, zleti skozi vrata!”

Vzel je Marto iz očimovih rok in se postavil pred druge plesalce, ki so že čakali. Polglasno mrmranje se je čulo izza miz, kjer so sedeli domači fantje. Zmerjali so vojaštvo, da sili domače dekle na tako sirov način k plesu, in razen tega še dekle, ki so ga vsi tako radi gledali. Jezilo pa jih je tudi to, da se je postavil pred druge plesalce, ki so si že pred njim izbrali tovarišice za ples. Marta je proseče pogledala Rajka, ki je vstal. Rajša se je odločila, da pleše s človekom, ki ga ni marala, kakor da bi povzročila nov pretep. Toda Rajko jo igrati. Potem je stopil k četovodji in mu reje že stal sredi sobe, ukazal godcem, da nehakel, da so vsi navzočni slišali:

“Plesalka je moja. Vse plese je oddala meni. Marta, prosim te, daj mi roko!”

“Sem, vojaki!” je zaklical Grmov.

Rajko se je umaknil za korak nazaj in dejal domačim fantom:

“Kdo je tolikanj pogumen, da bo potegnil z mano? Sem vsi tisti, ki vam je kaj do plesalk in ki se ne pustite zasmehovati!”

V trenutku so bili vsi fantje pokoncu. Jeli so slačiti suknjiče. Postavili so se k Rajku.

“Odprite vrata na stežaj!” je ukazal Rajko in stopil pred svojega nasprotnika.

“Zdaj ste spet. na vrsti, gospod četovodja! Napovedali ste vojno, pa jo imejte! Ali dobim svojo plesalko ali pa” — dvignil je roko in pokazal na vrata — “najprej skozi okno, a zdaj skozi vrata!”

Vojaki so videli mišičaste roke zastavnih vaških fantov in njihovo premoč. Počasi so se umaknili nazaj in pustili četovodjo samega sredi izbe. Tudi on je opazil, da so ga vsi zapustili. Uvidel je, da bo izgubil boj, ker so fantje močnejši od njegovih in se tudi na svoje vojake ne bo mogel zanesti. Izpustil je Martino roko.

“Lepo. No, saj gre tudi brez pretepa,” se je zasmejal Rajko.

“Kdor ima kovinaste gumbe na suknjiču in bo čez pet minut še v gostilni, bo letel ven! Pokazal vam bom, kaj se pravi siliti dekleta in se napihovati! Zdaj pa zaplešimo!”

Godci so pritisnili. Plesal je z Marto, čeprav se je hotel Poljanec upirati. Drugi so mu sledili, vojaki pa so se drug za drugim počasi porazgubili. Samo četovodja je ostal pri svojem zaščitniku Poljancu. Ko je poteklo pet minut, je stopil Rajko k njemu:

“Ven!”

Prijel ga je za vrat.

Tedaj se je vmešal Poljanec: “Pusti ga, drugače boš imel z mano opraviti.”

“Povedal sem ti že, da se te bom ogibal, Poljanec. Le na moja pota nikar ne hodi. Četovodja mora iz hiše in konec besedi!”

“Ne, tu ostane! In moje dekle pusti pri miru. Nobene pravice nimaš do nje. Z njo bo plesal tisti, komur bom jaz dovolil!”

“Kdo bo dovoljeval? Kje imaš pravico? Ali si mar njen oče ali pa varuh?”

“Oče sem in ji ukazujem, naj pride takoj k meni.”

“Očim si, mučilec in sirovina! Rečem ti, Poljanec — če se bo kdaj Marta pritožila, da si z njo grdo delal, bom dosegel, da ti vzamejo varuštvo nad njo. Tu naj ostane, pri materi, toda samo tako dolgo, dokler se bo meni prav zdelo! Zdaj pa, možic, ven!”

Četovodja je pograbil za ročnik sable in jo hotel izdreti. Toda še preden je utegnil to storiti, je že zletel med fante, ki so stali za njim, in so ga pehnili dalje, do vrat. Sam ni vedel, kako je priletel čez stopnice. Glava ga je bolela, še bolj pa to, da ga je mladi Potočnik že drugič osramotil.

Počasi je šel proti domu. Ko je korakal mimo Potočnikove hiše, je grozeče dvignil pest.

“To si bom zapomnil! On in Črni mož morata biti moja. Prvi zaradi ljubezni, drugi zaradi časti!”

Premišljeval je, kako bi se najlaže brez nevarnosti maščeval. Zamišljeno je sedel doma za mizo, dokler se ni vrnil Poljanec z ženo in hčerjo. V gostilni je ostal miren in tudi med pot jo ni izpregovoril niti besedice. Rajkova grožnja, da bo izgubil varuštvo nad pastorko, je učinkovala. In čutil je, da se ne boji samo njegove telesne premoči, ampak tudi duševne.

“No, lepo si držal besedo!” je dejal četovodji, ko je stopil v vežo. “Najprej se delaš, kakor da bi ga hotel mimogrede v žep vtakniti, potem pa pustiš, da te vrže ven! Presneto junaški si, toda samo z jezikom, ne pa s pestjo!”

“Molči!” je jezno odvrnil četovodja. “Kje pa je ostala tvoja pomoč, ki si o njej vedel toliko povedati. Ko bi se bilo moralo začeti, si napravil tak obraz, kakor bi ti bila toča žito pobila. Saj ti ne bi škodilo nekaj novih marog čez nos. Pri meni pa je drugače. Kaj bi rekel nadporočnik, če bi dobil kako znamenje ali pa če bi me celo kaj polomil?”

“Kar vtakni roke v žep in daj, da te postavim v stekleno omaro. Tam boš na varnem. Svetujem ti pa, da ga naznaniš sodišču. Nad vojakom se je izpozabil in hudo bo kaznovan!”

“Govoriš kakor knjiga, samo kakšna! Marta se je oddala, jaz pa na tvojo izpodbudo nisem popustil, ampak poklical svoje fante na pomoč. Sam sem kriv in lahko bom vesel, če me on ne naznani. In komu se moram za to sramoto zahvaliti? Tvojemu dekletu in tebi! Ona se je vanj zagledala, ti pa imaš samo jezik velik, korajžo majhno. Tako sem moral iti kakor lisjak, ki je pustil rep v pasti!”

“Vanj se je zagledala? Ali si pri pravi pameti? Da bi se moja hči zagledala v Potočnika, ki me je tako zdelal? No, to je pa loterija, v kateri bo dobil figo ali pa še tiste ne!”

“Že prav! Kar v naročje mu jo položi in Poljančevo hišo zraven. Grm bo že dobil takšno, ki se bo podala k njegovim tisočakom! Zdaj pa se mi ne ljubi več s teboj prepirati. Najprej moram dobiti Črnega moža in nagrado, ki je razpisana na njegovo glavo. Potem me čaka poročniška čast!”

“No, jaz ti bom prvi čestital,” se je dvoumno zasmejal Poljanec. “Potem bo tudi Marta drugačna. Gospod poročnik se sliši drugače kakor gospod četovodja. Le hitro opravi svojo nalogo! Morda ga ujameš še danes za streliščem, če boš imel srečo!”

“Imel jo bom! Osel si, Poljanec, da veš! Dvajset mož imam, nadporočnik pa pride tudi z dvajsetimi. Skupaj nas bo štirideset, pa še domači graničarji in lovci pridejo! Zdaj pa moram iti še na kratek pogovor z vojaki. Ne smem zapravljati časa.”

“Osel si, Poljanec, da veš!”, tako mu je rekel. Tako je tudi mislil. Bog ve, ali misli, da je tudi Črni mož osel? Ta mu bo že pokazal, kaj se pravi zajemati učenost z veliko žlico in kdo jo zajema. Da ga le sram ni! Če bi jaz tako letel iz gostilne ...”

Pomahnil je z roko, kakor bi se mu ne ljubilo več misliti. Potem je povečerjal in dejal, da pojde spat ...

Rajko je odšel iz gostilne kmalu za njim in prišel v svojo sobo čez vrt, da ga ne bi nihče videl. Preoblekel se je in vtaknil v žep pištolo, razen nje pa še črno krinko, ki si jo je bil skrivaj sešil iz blaga.

“Krinko potrebujem, da me ne bo mogel kdo spoznati. Če koga srečam, mi bo prav prišla. Črni mož ne sme zvedeti, da hodim za njim, sicer bo začel name paziti.”

Posrečilo se mu je, da je prišel zdoma neopaženo. Čez pol ure je bil pri lijaku, kjer je že enkrat videl tihotapce. Bila je sicer že noč, toda zadnji krajec meseca je še toliko osvetljeval pokrajino, da bi ga kdo utegnil spoznati na nekaj korakov. To pot se ni skril za grmovjem. Spustil se je v globino, tja, kjer je zadnjikrat videl soj luči. Tam je odkril precejšen kup dračja in se za njim skril. Krinka mu je zakrivala obraz, da ga v temi ni mogel nihče spoznati. Tako se je čutil vzlic nevarnosti, ki mu je grozila docela varnega. Tihotapci bodo morali iti tik mimo njega in bo videl njihovo slednjo kretnjo.

Prvi je že prišel in skočil v globino. Potem se je sklonil in se dotaknil nečesa ob steni. Začulo se je tiho bobnenje pod zemljo in po kolenih je zlezel v notranjost rova. Rajko se ni premaknil. Tudi drugi je prišel, tretji, četrti — vsi so se dotikali stene na istem kraju in vsi so enako izginjali drug za drugim. Tako so prihajali dobro uro drug za drugim, od petega do devetnajstega in tudi, ko je že ta izginil, se Rajko ni ganil, da se ne bi izdal.

Skoraj prav tako dolgo kakor zadnjikrat je moral čakati, da so možje spet prilezli izpod zemlje. Za njimi se je tudi to pot posvetilo, Rajko je dobro videl v soju neke oddaljene luči četverokotnik, ki je bil vhod v notranjost pravega rova.

Še nekaj časa je čakal. Že je hotel vstati, tedaj pa je spet začul tajinstveno bobnenje. Brez šuma je počenil nazaj v svoje skrivališče in ostro pogledal proti vhodu. Skozenj je prilezel neznan mož in se ustavil nedaleč od njega. Rajko je prav razločno videl, da ima dolge črne lase in prav tako črno brado, ki je krinka ni mogla docela zakriti. Za pasom se mu je svetil razen dveh pištol še odprt nož. Z desno pestjo se je opiral na kratko puško.

Kdo naj bo to? Črni mož? Ali naj ga prime? Ali naj ga ustreli? Če zgrabi za pištolo, bo v trenutku vse opravljeno. Toda ne, skrivnosti ne sme odkriti, dokler ga ne bo mogel zgrabiti z vso zločinsko tolpo vred.

“No, dovolj temno je in varni smo. Vsi so pri strelišču,” je zamrmral zakrinkani mož in se pripravljal, da bi zlezel iz lijaka.

Ko je izginil, se je Rajko dvignil. “Da, Poljanec je! Zdaj ni izpremenil glasu, saj je mislil, da je sam. Drugače ga pa ne bi bil spoznal, tako dobro se je preoblekel. Na lov gre in ga vsaj nekaj ur ne bo nazaj. Nihče me ne bo motil. Kaj ko bi napravil preiskavo že danes, ne pa šele jutri, kakor sem mislil? Luč mi je tudi pustil.”

Preiskovati je jel zapah, bolj z roko kakor z očmi. Vrata so bila kamenita plošča, ki se je morala vsekakor premikati na nekakšnem tiru. Zunaj je bila pokrita z mahom. Pokrival jo je gost grm. Rajko jo je poskusil poriniti navznoter, vendar se mu to ni posrečilo, čeprav je napel vse moči. Spet je vstal in stopil tja, kjer je prej stal Črni mož. Pregledal je steno in odkril korenino, ki je gledala iz prsti. Toda takoj je opazil, da je mrzla in neupogibna. Natanko je je preiskal in dognal, da je iz železa, toda tako spretno ponarejena in pobarvana, da na prvi pogled ne bi mogel nihče spoznati prevare.

Rajko jo je poskusil premakniti in posrečilo se mu je. Bila je narejena kakor vitelj in zvezana pod zemljo z železnim drogom. Ta je moral voditi do nekakšne posebne ključavnice, ki je skalnata vrata odpirala.

Pravi obrat je dobil Rajko šele po nekaj poizkusih. Potem je potisnil skalnata vrata v stran in zlezel skozi odprtino oprezno v rov. V roki je krčevito stiskal pištolo. Lončena svetilka je stala v kotu in osvetljevala nekakšno predsobje. Kolikor daleč je segel njen soj, je videl Rajko, da ni živega bitja. Kamen je pomaknil nazaj in opazil pri tej priložnosti tudi konec železnega droga.

Nato je vzel svetilko in pregledal rov dalje v smeri proti zasutemu koncu. Tam ni opazil nič posebnega. Zato se je vrnil k izhodu. Potem je krenil v ožji rov, ki je imel več stopnic. Vse je kazalo, da je morala biti zgoraj odprtina, ki pa jo je nedavno nekdo zazidal.

“To so stopnice, po katerih so pognali očeta, ko so mu vzeli luč oči. Tla so vlažna. Tu se je zgodilo črno delo in tu se bom tudi maščeval. Planil bom nanje kakor blisk in nihče mi ne bo utekel!”

Nedaleč odondod so bila močna železna vrata. Bila so samo priprta. Nekakšna sobana za njimi je bila nizka in ozka. Na tleh je bila raztresena preperela slama, v kotu pa je ležal počen vrč. Vse je pričalo, da jo mora Črni mož uporabljati za ječo.

Rajko je šel dalje in prišel do kraja, kjer je bil rov umetno razširjen. Neobdelane lesene klopi so bile raztresene povsod, v stenah pa je bilo zabitih vse polno žebljev. S stropa je visela svetilka, ki je bila še topla. To je moralo biti zbirališče tolpe.

Odtod je vodil rov naravnost pod zemljo, dokler ga ni bilo nenadno konec ob nekem zidu. Rajko je pazljivo ogledoval, da bi odkril nadaljevanje, toda nikjer ni bilo ničesar. S svojo močno roko je udaril po zidu in zadaj je votlo zabobnelo. Zdaj je sprevidel, da mor a biti zadaj še nekaj. Morda pa tihotapci nadaljevanja rova ne poznajo?

“Kje pa pride Črni mož v rov?” To vprašanje je nenadno vstalo v Rajku. “Spredaj pri vhodu ne, drugače bi ga bil moral videti. Imeti mora dohod, ki ga le sam pozna! Danes nimam več časa, da bi ga poiskal. Če bom utegnil, poizkusim jutri. Zdaj bo treba iti, drugače se mi utegne zgoditi, da me še kdo dobi.”

Vrnil se je in postavil svetilko tja, kjer jo je bil dobil. Potem je odprl kamenita vrata in prišel na prosto. Oddahnil se je. V rovu je bilo tako zatohlo, tu pa je tako prijetno in rahel vetrič ga sveži. Prsi so se mu napele, ko je prvič vdihnil mrzli zrak.

Vedel je, da je zdaj varen. Črni mož ne lovi blizu vasi, tihotapci so na meji, graničarji in vojaki pa čakajo pri strelišču. Prav nič se ni skrival. Mirno je stopal po stezi proti vasi. Pravkar je šel mimo gozdarjeve hiše, tedaj pa je začul odsekan klic: “Stoj ali pa ustrelim!”

Iz teme se je posvetilo več puškinih cevi.

“Dober večer! Kaj pa naj to pomeni?” je vprašal in obstal.

“Kdo si?”

“Potočnikov Hajko.”

“O,” se je oglasil Grmov četovodja, ki je bil med napadalci, “vi ste, mladi Goli jat? Ali vas smem prositi, da bi sneli krinko?”

Rajko se je prestrašil. Šele zdaj se je spomnil, da je v naglici pozabil na krinko.

Odvezal jo je. Četovodja je stopil k njemu in mu pogledal v lice. Vojaki pa so še zmeraj merili nanj.

“Da, pravi je. Ali imate orožje pri sebi?”

“Da, nabito pištolo.”

“Tako, tako? No, zdi se mi, da smo enega izmed njih ujeli. Morda črnuha samega. Dajte mi krinko in orožje!”

Rajko je vedel, da je četovodja v službi in da ga mora ubogati.

“Dobro! Zdaj si moj jetnik! Zato torej ni bilo žive duše za streliščem ob devetih, ker je bil listek samo vaba, ki naj bi nas zapeljala. Med tem pa ste opravili svoje. Dobro, da sem se jaz dovolj hitro izpametoval in šel svojo pot, da sem vsaj enega izmed njih ujel. Zdaj me ne boš več metal skozi okno in plesal z Marto, fante! Pojdimo!”

“Oho, tako daleč pa še nismo! Zakaj sem si nadel krinko, je moja reč. Orožje pa tudi smem nositi.”

“Kdo ti je dovolil?”

“Gozdar!”

“Tega bomo že poiskali. Zdaj pa zlepa naprej, drugače pojde s silo.”

Rajko se je zasmejal:

“No, silo že poznam. Kako daleč seže, tudi vem. Tamle je že pri gozdarju luč. Zdaj pojdem naravnost k njemu. Če vas je volja, greste lahko z menoj. Tistega, ki se me dotakne, pa zdrobim v prah. Saj me poznate, pa basta!”

Šel je do gozdarjeve koče. Četovodja mu je s svojimi vojaki sledil. Da bi ga napadel, tega se pa le ni upal. Gozdar je bil pravkar prišel s strelišča domov in debelo pogledal, ko je zagledal svojega prijateja v taki druščini.

“Rajko, ti? Kaj pa te je prineslo ob tej uri k meni?” je vprašal.

“Naš ujetnik je,” se je hitro oglasil četovodja, “ker je najbrž eden izmed tihotapcev Črnega moža ali pa on sam.”

“Rajko? Ali se vam je zmešalo, gospod četovodja?”

“Ne, še dolgo ne. Saj smo ga zalotili pri delu.”

“Pri kakšnem delu? Kako naj bo Rajko zaveznik Črnega moža, ki mu je ustrelil brata in oslepil očeta?”

“To me nič ne briga. Na obrazu je imel krinko, za pasom pa nabito pištolo. Oboje smo dobili pri njem.”

“Ali vam je oboje izročil brez upora?”

“Upor mu ne bi nič pomagal!”

“No, dvomim, kolikor ga poznam. Pištolo sem mu pa jaz dovolil imeti. Ponudil se mi je sam od sebe za pomočnika in hodi lahko po gozdu, kadar se mu poljubi, oborožen ali neoborožen. Samo jaz odgovarjam zanj.”

“No prav, toda krinka?”

“To je njegova reč.”

“Ali pa tudi ne. Črni mož hodi zakrinkan in njegova tolpa tudi. Kdor hodi po gozdu zakrinkan, nima čiste vesti in nihče mi ne sme braniti, če ga primem.”

“Kje pa je to zapisano?”

“To je samo po sebi razumljivo! Ne bo me brez vzroka in brez kazni metal skozi okno in skozi vrata! Priel sem ga in sodišču ga izročim, pa konec besedi!”

“Torej ne zaradi krinke in orožja, ampak zaradi maščevalnosti. Pokažite mi krinko in pištolo!”

Četovodja mu je oboje izročil. Gozdar si je posebno ogledal krinko in jo z orožjem vred izročil svojemu prijatelju, ki je smehljaje se poslušal pogovor z užaljenim četovodjo.

“Tu imaš svoje reči, Rajko! Pojdi domov! Komur pa to ni všeč, naj še mene toži pred sodiščem!”

“Stoj!” je ukazal četovodja. “Sem oboje! Moje je in ujetnik tudi!”

Tedaj mu je položil Rajko roko na ramo.

“Četovodja, zdaj bom pa še jaz izpregovoril. Slišali ste, kaj je povedal gozdar. On jamči zame in to je več kakor dovolj, ker lahko najdete njega in mene, kadar naju boste potrebovali. Mislim, da bom vendarle lahko še koga metal skozi okno in plesal z Marto, če se mi bo le zdelo. Zdaj pojdem domov in kdor se me bo le poizkusil dotakniti, bo prokleto obžaloval svojo predrznost. Pa še nekaj vam povem. Mislil sem, da ste bolj prebrisani. Kdo drugi se ne bi bil dal tako za nos potegniti, gospod četovodja. Zdaj pa lahko noč in lepe sanje!”

Šel je in nihče se mu ni upal zastaviti poti.

ČETRTO POGLAVJE.
V rovu.

Četovodja je Rajka res naznanil in zato je moral mladi Potočnik iti v mesto k zaslišanju. To zaslišanje je moralo poteči zanj ugodno. Ko se je vračal na konju proti domu, mu je žarel obraz od zadovoljnosti.

Pojezdil je bil že več kakor pol poti in prišel do samotne gostilne, ki je stala sredi gozda. Pred hišo je čakal visoko naložen voz sena, Ko ga je bolj natanko ogledal, je spoznal, da je Poljančeva last.

Zato je skočil s konja, privezal uzdo k drevesu in stopil v vežo. Tam je sedelo nekaj kmetov, ki so molčali. V izbi pa je dobil Poljanca in nekaj vojakov. Preiskovali so gozd in zavili sem. Gostilničar, ki drugače ni bil preveč radodaren, jih je dobro pogostil.

Rajko je sedel k sosednji mizi in si naročil vrč piva. Obrnil je vojakom hrbet in se zagledal skozi okno.

“Le pijte, le pijte!” jih je vzpodbujal Polj anec in strupeno gledal proti mlademu Potočniku. “Pošteni ljudje, ki se dajo videti brez krinke, lahko hodijo v gostilno: druge bi pa morali orožniki ven pometati.”

“Kaj pa je bilo s krinko?” je vprašal krčmar.

“O, nič. Samo to, da puste velike razbojnike na prostem, majhne pa obešajo. Grmov četovodja je enega izmed njih ujel. Prav gotovo je bil iz tolpe Črnega moža. Toda, kakor se vidi, se je izmazal in zdaj se celo upa sedeti zraven ljudi, ki niso morilci in oslepljevalci.”

“Kdo pa je to?” se je oglasil krčmar.

“No, to me pa preveč izprašuješ. Sam ga poišči!”

Krčmar je molčal. Bil je tako slabe glave, da ni razumel Poljančevega namigavanja. Ko je videl, da se je Poljanec spet začel pogovarjati z vojaki, je stopil k Rajku in ga vprašal, ali še kaj želi.

“Ničesar,” je suho odvrnil mladi Potočnik in plačal.

Vstal je In snel klobuk s stene. Med potjo je še cul, kako je Poljanec pripovedoval vojakom, da je bil v mestu, kjer je kupil nekaj voz sena. Ker je bilo letos toliko dežja, je imel lastnega premalo ...

Zaloputnil je vrata za seboj. Podlost njegovega sovražnika je bila tako strašna, da je ni mogel doumeti. Ko je stopal mimo senenega voza, pa se mu je zdajci rodila čudna misel.

“Ali mu je res vzel dež seno, da si ga mora zdaj kupovati? Saj so njegovi travniki blizu naših in nič manjši kakor naši, mi smo ga pa imeli dovolj, čeprav imamo dvakrat toliko živine kakor on. In zakaj vozi seno sam? Za tem se mora nekaj skrivati. Pogledati bo treba, kaj! Zvečer si ogledam njegov senik.”

Hajko je izpodbodel konja in kmalu je ležala domača vas pred njim. Ob potoku je opazil Marto, ki je prala. Ni hotel zamuditi lepe priložnosti, da bi izpregovoril z njo nekaj besed. Skočil je s konja in krenil k njej.

“Dosti dela imaš, Marta! Veliko pranje?” jo je pozdravil.

“Da, dela je čez glavo. O, Rajko, v ponedeljek je bilo pa hudo. Še nikoli ni bilo tako.”

“Zaradi plesa?”

“O, ne. Zaradi njega ni rekel niti besede. Samo to je govoril, tla si bil v gozdu zakrinkan in oborožen.”

“Kaj? Tudi to že veš?”

“Grmov četovodja mu je na vse zgodaj povedal, potem je bila pa nevihta. Strašno je bilo, Rajko! Oče je rekel, da sem v tebe ...”

“Da si ... Kaj, Marta?”

“Ne morem ti reči! Zgrabil me je za lase in potem še mater, ki mi je prišla na pomoč in jokala. Potem pa ...”

“Ne, Marta, ne pripoveduj dalje, drugače odjezdim nazaj in ga strem v prah, kjer ga že dobim. Zdaj vem vse. Mera je do vrha polna in če kane vanjo le še kapljica, se razlije Potem pride povodenj in utonil bo.

“Rajko, za božjo voljo te prosim, miruj! Vem, da ga ne moreš videti. Tudi mati ve. Toda nikar tega preveč ne kaži. Same sitnosti in nesreče se utegnejo iz tega roditi.”

“Ali se morda zanj bojiš?”

“Moj oče je. Vsaj pred ljudmi. Mati bi mu bila že davno ušla, če se ne bi bala sramote. Nikoli ga ni imela rada. Se spoštovala ga ni. Tudi jaz sem se ga zmeraj bala. Kar stresla sem se, če sem ga le videla. Toda jeza rodi samo nesrečo, Rajko!”

“Kar kdo seje, to žanje, Marta; to je zakon, ki ga nihče ne more narobe obrniti. Ogibal sem se mu, če sem se mu le mogel, toda če se bo začel igrati še z mojim srcem, ne sme več upati na obzirnost. Rajši naj mi zažge dom, kakor pa, da bi žalil bitje, ki ga imam iz dna srca rad! Kaj si mislila, ko si zvedela, da sem bil v gozdu?”

“Oče je dejal, da si ti Črni mož. Jaz pa dobro vem, da samo gozdarju pomagaš. Ali ne?”

“Da. On se je tudi zame zavzel, ko me je hotel ljubosumni četovodja prijeti. Zdajle prihajam iz mesta. Dali so mi orožni list, da smem hoditi po gozdu, kadar se mi poljubi.”

“Pa boš tudi res hodil tja?”

“Zakaj pa ne?”

“Rajko, samo tega nikari! Zdaj je tam nevarno. Tudi najhrabrejši ne ve, kaj ga čaka. Saj imaš ljudi, zaradi katerih moraš nase paziti!”

“Prav imaš, Marta! Toda razen njih imam Še angela, ki me povsod varuje. Zato se nikogar ne bojim.”

“Kdo je ta angel?”

“Ti sama, Marta! Zdaj pa mi povej, zakaj pereš tu na potoku, ne pa pri vodnjaku, kjer je pripravneje?”

“Tam nimamo vode. En vodnjak popravljajo, drugi pa, ki ga je oče sam izkopal, nima niti kapljice vode, ker se končuje v rovu pod hišo. O njem ne smem nič govoriti, ker je oče jezen. Pravi, da se mu bodo ljudje smejali, če zvedo, da je iskal vodo tam, kjer je sploh ni.”

“Kdaj ga je pa kopal?”

“Takrat, ko sem prišla na Poljančev dom. Samo ponoči je delal.”

“Ali na občini niso nič zvedeli?”

“Ni jim pisal, ker je s takimi rečmi preveč sitnosti. Samo mati in jaz sva vedeli. Ključa nikomur ne da. Zdaj moram prati tu ...”

“Vidiš, to je prav. Drugače te ne bi mogel nikdar videti.”

“Nocoj me boš še videl, če bo vse prav, ker gre že spet ob osmih spat.”

“Oh, saj res! Pridi, Marta! Tako vesel bom! Če me še ne bo doma, malo počakaj. Kmalu pridem. In pridna bodi, Marta!” ji je rekel in šel.

“Zbogom, Rajko!”

Gledala je za njim, dokler ni izginil za ovinkom. Rajko pa se je sam pri sebi smejal. Zmeraj izve kaj novega, kar mu pri zasledovanju dobro služi. Dobro dekle! Ko bi vedelo, kako izdaja očeta! Zvečer bo prišla k njemu, on pa bo spet na lovu za njenim očetom. Čakati ga bo morah. Beg ve, kaj si bo mislila? Resnice še slutila ne bo.

“No, kako je bilo v mestu?” ga je vprašal oče, ko je prišel domov.

“Prav tako, kakor sem si mislil; povedal sem jim, da sem nosil krinko zaradi Črnega moža. Potem sem moral popisati, kaj je napravil s teboj in s Francom. Radi so mi dali dovoljenje, da bom smel nositi orožje. Rekli so mi, da lahko storim, karkoli mislim, da bo prav.”

“Zakaj pa nisi povedal, kaj se ti je primerilo v gozdu? Vsaj doma bi moral biti pa že bolj odkrit. Oba sva se bala, da se ti bo zgodilo kakor se je zgodilo Francetu. Ali bi se nam rad še ti izgubil? Pomisli, kaj bo z nama, če se kaj zgodi!”

“Nič hudega ne bo. Samo Črnega moža bom ujel! Na to se lahko zaneseš.”

“Da, prav tako kakor Franc in jaz! Nekega dne boš visel na drevesu ali pa boš slep kakor jaz!”

“Ne, oče! Ni se treba bati! Dovolj sem že star in vem, kaj je prav in kaj ni!”

“Tudi jaz sem vedel!”

“Dobro vem, da mi ne more nič škodovati. Se malo in v mojih rokah bo capljal.”

“Še malo — in v tvojih rokah —?” Slepec je planil pokoncu in tudi mati je stopila bliže. “Ali je res, Rajko, povej hitro! Ali je res?”

“Tako res, kakor stojim pred vami.”

“Povej mi, kje je,” je zajecljal oče. “Privedi ga k meni, da ga zdrobim med prsti, kakor se razdrobe iskre pod kladivom!”

V trenutku se je starec tako hudo razburil, da je vse drugo pozabil. Rajko ga je moral miriti.

“Dobil ga boš, toda zdaj še ne. Ni še prišla prava ura!”

“Prava mu je zmeraj! Ali morda še ne veš, kdo je?”

“Vem, toda preden povem ime, moram imeti take dokaze, da jih ne bo mogel nihče ovreči. Počakaj še malo! Ti si prvi, ki boš zvedel njegovo ime. To ti obljubljam!”

Rajko je šel. Za vasjo, kjer je začel gozd prehajati v ravnino, so nekoč kopali rudo. Prva leta so pri tem dobro zaslužili, počasi pa je jel postajati izkupiček čedalje manjši, da so rudnik opustili. Še danes je vhod zagrajen.

Zemljišče je bilo Poljančeva last. Namestu majhne hiše, ki je prej zakrivala vhod v rov, je dal lastnik postaviti visok skedenj, na videz zato, da mu ne bi bilo treba sena in slame prevažati domov. Nihče ni iztikal okoli njega, ker so se vsi bali sitnega lastnika.

Rajko je napravil tako, da je prišel skozi gozd do rudnika, potem do skedenjske stene, ki se ni videla iz doline. Vrata so bila zaklenjena. To je dobro vedel. Vendar pa s ključavnico ni imel dosti dela. Z nožem jo je hitro odpri; Skril se je v notranjost, vrata za seboj pa je zaklenil. V kotu je zagledal navpičen rov v tla. Pokrit je bil z deskami. Skedenj je bil do polovice napolnjen s senom. Debeli skladi so segali do strehe.

Rajko se je zaril med dehteče plasti sena, da ga nihče ne bi mogel odkriti in da bi videl vse, kar se bo okoli njega godilo.

* * *

Ni mu bilo treba dolgo čakati. Kmalu je začni ropot voza, ki se je naglo bližal. Poljanec je prihajal. Odprl je vrata in zadensko potisnil voz v skedenj. Konja sta se stiskala pri vhodu, ki je bil tako ozek, da se ne bi nihče več mogel zriniti mimo.

Slekel je suknjič in snel čepico z glave. Odrinil je deske, ki so zakrivale vhod v rov, in potegnil iz njega zvitek vrvi in še nekaj, česar Rajko ni mogel takoj spoznati.

Vrgel je z voza več plasti sena. Izkazalo se je, da so bile na vozu le zato, da so zakrile pravi tovor. Ta tovor pa je bil nekaj zavitkov, sodov in zabojev, ki jih je razložil Poljanec s tako naglico, da mu je nihče ne bi bil prisodil. Potem je vzel v roko skrivnostni predmet, ki ga Rajko prej ni spoznal. Sestavljen je bil iz štirih železnih palic, ki so se zgoraj združevale, spodaj pa so bile ukrivljene kakor sidro. Pritrdil ga je na vrv, obesil nanj del tovora in ga spustil v rov.

Rajko je moral skrivaj občudovati prebrisanost svojega nasprotnika, da je iznašel pripravo, ki mu je omogočala razkladanje tihotapskega blaga brez tuje pomoči. Kajti čim se je tovor dotaknil tal, so se konci sidra izravnali in breme samo odložilo. Če pa je sidro potegnil nazaj, se je spet izpremenilo v prejšnjo obliko.

Na ta način je vse blago kaj kmalu izginilo v rovu. Poljanec je skril sidro in vrv v seno, pokril vrh rova z deskami, zmetal še preostalo seno z voza in se odpeljal. Prej pa je še vrata za seboj dobro zaklenil.

“Zdaj poznam vso zgodbo,” je zamrmral Rajko in se globoko oddahnil. “Semle vozi blago, da ne zve nihče, kje ga skriva. Kdo bi si mislil, da je tako prebrisan? Na drugem koncu rova je izhod za tihotapce, ki niti ne vedo, odkod roba prihaja. V sredi med obema vhodoma pa je vodnjak, po katerem prihaja in odhaja, kadar mislijo na Potočnikovem domu, da spi. Tam mora imeti tudi skladišče. Zid, ki mi je zadnjič zastavil pot, mora biti prehod, čeprav nisem mogel odkriti nobene ključavnice, zapaha. Toda vse to bom še danes zvedel. Ob osmih pojde zopet spat — tako mi je vsaj Marta povedala — in čeprav nisem bil pri kamnu, vem, da je naročil svoje ljudi. Za listek je najbrž poskrbel že na vse zgodaj, zdaj pa pojde po vodnjaku v rov, da pripravi blago za tihotapce.”

Rajko je odprl vrata in skočil na prosto. Odprtih ni smel pustiti, da ne bi kdo kaj sumil. Zaklenil jih je in urno mahnil po hribu. Med potjo je srečal Grmovega četovodjo, ki je prihajal iz gozda. Videlo se je, da se mu mora zelo muditi.

“Kod pa, se potikaš?” je zagodrnjal vojak; obraz mu je zalila rdečica sramu. “Saj si večkrat v gozdu kakor doma. Upam pa, da ti bom te sprehode kaj kmalu zagrenil!”

Rajko ga je debelo pogledal.

“Četovodja, denite si mrzle obldadke na čelo. Pasji dnevi so pred vrati!” mu je odvrnil.

“Da, dnevi, ko priklepajo pse na verige in jim dajejo nagobčnike. Tudi ti ga boš dobil, a še močnega. Bom že poskrbel, da bo to kaj kmalu!”

Odhitel je dalje proti Poljančevi hiši. V veži je zapazil gospodarja, ki je pravkar obešal neke ključe na zid.

“Čuj, Poljanec, pridi malo k meni!” mu je zaklical.

“Kaj pa je?”

“Zelo važna novica. Pojdiva v izbo. Tu ni pravi kraj za pogovor!”

Stopal pred njim. Kmet mu je sledil, napolradoven, napol nezaupen. Saj ga je zmotil pri zelo važnem opravku.

“No, četovodja, zdaj mi pa povej, kaj te je prignalo k meni.”

“Imam ga! Za vrat ga držim!” je odvrnil podčastnik in jel hoditi po sobi tako moško in prešerno, kakor bi bil dobil odločilno bitko.

“Koga?”

“Črnega moža in vso njegovo drhal!”

“Ali se ti morda ne meša?” je vprašal Poljanec in komaj skril bojazen, ki se ga je bila ob teh besedah polotila.

“O, nič se mi ne meša. Prekleto pri zdravi pameti sem! Ali ti nisem rekel, da bo Črni mož moj? Kaj, Poljanec? O, saj so dobro vedeli, koga pošljejo na lov. In komaj sem prišel, že ga imam v precepu. Poročniško čast imam že v žepu in z Marto — hm, brhka je — in nekaj bo tudi dobila; toda častnik mora više gledati. No, če ima ona koga drugega rajša, naj ga vzame. Deset drugih dobim namesto nje!”

“Nikar ne blebetaj tako neumno, četovodja! Odkrito povej, kaj te tišči! Ali imaš Črnega moža? Kje pa?”

“V starem rovu!”

Kmet se je zdrznil.

“V starem rovu? In že za vrat ga držiš?” “Da, skoraj tako. Tebi lahko povem, ker vem, da ne boš nikomur izblebetal. Toda molči, kakor bi imel usta zašita! Veš, danes sem bil v gozdu. Preveč sem jedel in tako vroče je bilo, da me je spanec kar moril. Zleknil sem se v mah in zadremal. To je bilo tam gori v hribu, kjer je jasa. Tam, kjer je na sredi kup kamenja. Pod grmovjem sem spal, da me ni nihče mogel videti. Ne vem, kako dolgo sem počival, ko me je nenadoma nekaj predramilo. V bližini je šumelo listje. Nekdo je moral hoditi po njem. Hitro pogledam skozi veje in — veš, kaj vidim?”

“Kaj pa?”

“Nekdo je stal pri kamenju, dvignil precejšno skalo in pogledal pod njo. Potem jo je spustil nazaj in šel.”

“No, in potem?” je vprašal Poljanec na vso moč nebrižno.

“Nikar ne bodi tako nestrpen”, ga je pomiril podčastnik. “Kmalu boš vse vedel. — Nisem še utegnil premisliti, kaj naj to pomeni, ko pride že drugi in napravi prav tako. Čez deset minut tretji in tako dalje, da me je že pošteno mučila radovednost. Ko je eden imed njih odšel, sem skočil h kamenju in pogledal pod skalo. In veš, kaj je bilo pod njo?”

“I, kako naj vem. Saj vendar nisem bil zraven!”

“Pod skalo je bil listek in na njem je bilo zapisano: “Ob desetih pri starem rovu.” Kaj praviš na to?”

“Čudno se mi zdi.”

“Samo čudno? Ali se ti še ne sanja, kaj mora to biti? Črni mož je pustil pod skalo svojo pošto. Njegovi ljudje pridejo drevi k staremu rovu. Jaz bom čakal z vojaki in vse po vrsti polovil. Ali veš, kaj je to?”

“Sreča. Neumna sreča in še v sanjah je prišla, prav tako, kakor pišejo v knjigah!” je posmehljivo dejal Poljanec. “Toda, četovodja, pazi, da ti ne uide.”

“Meni ne, glavo bi stavil.”

“Ali si vzel listek s seboj?”

“Še na misel mi ni prišlo! Ali misliš, da sem na glavo padel? Papir mi nič ne koristi. Tihotapce potrebujem in jih bom tudi dobil! Če bi jim vzel listek, bi zaslutili nevarnost in nikogar ne bi bilo.”

“To je res! Ali si koga izmed njih spoznal?

“Nikogar! Domači so najbrž že prej prišli, preden sem se zbudil Toda to nič ne de. Vem, kje jih bom dobil in vsi skupaj bodo moji.”

“Kako jih le misliš poloviti? Tako, kakor si prej rekel, ne boš dosti opravil.”

“Zakaj?”

“Pri starem rovu je napisano, toda kje? Pri izhodu ali kje na sredi?”

“Hm, tega pa ne vem.”

“Vidiš! Vse vojake misliš vzeti s seboj, in jih razpostaviti tam, kjer imajo tihotapci svoje sestanke. Ali misliš, da je Črni mož neumen in da ne bo opazil, da oprezuješ za njim in za njegovimi? Saj ima v vsaki hiši vohune. Če bodo vsi vojaki izginili iz vasi, bo takoj vedel, kaj se pripravlja. Njegovi ljudje pa tudi ne prihajajo v gručah. Saj si jih sam videl, kako hodijo drug za drugim; Kako boš potem vse skupaj zajel?”

“Res, prav imaš. Toda kaj naj napravim?”

“Četovodja, to moraš pa že sam najbolje vedeti! Poljanec je osel — tako si rekel, kajne? Kako naj ti povem, kaj napravi?”

“Trdoglav si pa, da je kar grdo! Saj vendar veš, da nisem tako hudo mislil. Več si slišal o Črnem možu kot jaz, zato motaš bolje poznati njegove muhe. Povej mi, kaj bi na mojem mestu ti ukrenil?”

“Nikomur ne bi ničesar povedal.” “Tudi nadporočniku ne?”

“Njemu pa še najmanj! Ali hočeš, da ti od je nagrado, ki je razpisana na glavo Črnega moža? Ti ga boš moral ubogati, on pa bo že tako napravil, da bo slavo in denar sam pobasal. Če pa ga pokličeš na pomoč in tihotapcev ne bo, se bo iz tebe norčeval. Ali se zadnjič ni, ko ste čakali za streliščem?”

Podčastnik je prikimal.

“Da, prav imaš, Poljanec ! Vse skupaj moram vzeti na svoja ramena. Ko bom okolico dodobra poznal, bom vse tako uredil, da ne bo več časa za klicanje na pomoč. Potem naj se pa nadporočnik kar lepo pod nosom obriše!”

“No, saj nisi tako neumen, kakor sem mislil! Poslušaj me! Nikomur ne povej niti besedice tega, kar veš. Splazi se skrivaj kakor mačka k rovu, kjer misliš, da so tihotapci. Meni se kar zdi, kje bi utegnili biti.”

“Kje pa?”

“Na koncu rova, kjer je bil takrat Potočnik, rase breza in tik zraven nje je luknja v tla. Zarasla je z grmovjem, da je ni mogoče videti. Toda ko bodo lezli vanjo, jih boš že videl.”

“Ali dobro veš?”

“Da, kakor bi jih pred sabo videl. Luknjo poznam že dolgo, o tem, da bi bila skrivališče za tihotapce, se mi pa doslej niti sanjalo ni.”

“Ali misliš, da bodo obešali na veliki zvon, kje se skrivajo? Zdaj vidim, kako prav je, da sem se najprej s tabo pogovoril. Dobro da vem, kje jih dobim. Nihče mi ne uteče. Vse bom tako uredil, da nadporočnika ne bom potreboval. Najbolj se veselim mladega Potočnika. Dobro vem, da je med njimi.”

“Res? Kako pa?”

“Ker je bil prav tako v hribu in gledal pod skalo, ko sem spal. Dohitel sem ga, pa je bil v strašni zadregi, ko me je opazil. Kaj išče v gozdu, kaj? Kmet je in spada na njivo ali pa v hlev in ne med drevje?”

“Na tvojem mestu bi mu bil jaz že davno posvetil. Če bi ga srečal, bi ga brez drugega ustrelil in še mački se ne bi za njim tožilo. Ali je on Črni mož ali ne, je pač vseeno.”

“Zaslužil je že kroglo, toda to je premajhna kazen. V jetnišnico mora; desetkrat huje se mu bo zdelo kako smrt. Potem bo imel dovolj časa za premišljanje, kdo je močnejši, on ali jaz. Veš kaj, Poljanec. Ti poznaš luknjo. Pojdi z mano do rudnika!”

“Kaj si na glavo padel? Kaj me ta reč briga? Saj niso izbrali mene, da ulovim Črnega moža, in tudi prav nič me ne mika, da bi si kje prste opekel. Ne poznaš ga še. Kar te ne peče, ne pihaj!” pravi pregovor. Sicer si mi pa že sam rekel, da imam velik jezik, a majhno pest. In razen tega ti niti pomagati ne bi mogel, ker se na take reči ne razumem.”

“Nikar ne govori neumnosti in mi ne očitaj! Vsake besede vendar ne smeš resno vzeti. In v škodo ti tudi ne bo, če mi boš nocoj pomagal.” “V korist pa tudi ne! Ali se morda bojiš iti sam v gozd?”

“Jaz? Ali si neumen?”

“Tako zelo kakor ti prav zanesljivo ne. Stavil bi, da se ne boš upal iti sam do rudnika. Veš, pogum ni kar tako. Zelo rad uide iz srca in sede na jezik.”

“Pri tebi je morda tako, pri meni pa ne. Zdaj pojdem. Jutri zjutraj boš že videl, kaj bom napravil.”

“Radoveden sem. Le hitro pojdi in prehitro ne pobegni, če ti bo začelo srce v hlače uhajati!”

Šel je iz izbe in krenil na dvorišče. Skrivaj je odprl kolibo, ki je zakrivala vodnjak. Od znotraj jo je spet skrbno zaklenil. Potem je tiho modroval sam pri sebi:

“Kakšna sreča, da ne zna držati jezika za zobmi! Če bi bil skrivaj naznanil vse to, kar je po neumnosti videl, bi bil jaz sedel v žerjavico, tako bo pa on! Pogumen je res, toda previdnosti in pameti nima nič več nego kokoš. Zdaj mi grozi večja nevarnost z njegove strani kakor s Potočnikove. Kamen pozna in njegovo skrivnost. Napraviti bo treba tako, da mu bomo usta zamašili. Oslepljenje ne pomaga nič. Umreti bo moral ali pa — no, da — ali pa stopiti na našo stran. Samo te dve izberi mu pustim. Prehuda kazen to ne bo, ko je pa tako grdo govoril o Marti.”

Porogljivo se je nasmehnil in nadaljeval: “Deset drugih bo dobil lahko namesto nje — tako je rekel. Prav, še vse prste si bo zaradi nje oblizoval, toda njegova ne bo. Za vabo mi je pa dobro služila in mi še bo. Danes bom z njim obračunal tudi zaradi osla, ki mi ga je vrgel v lice.”

Na vretenu, ki je bilo edino, kar je človek v kolibi opazil, sta viseli dve vedri, ki sta bili tako pritrjeni na vrv, da se je eno spuščalo v globino, če se je drugo dvigalo iz nje. Poljanec je postavil gornje na rob vodnjaka, sedej vanj in se počasi spustil v globino, tako “da se je z rokoma oprijemal vrvi drugega vedra.

Četovodja je bil še zmeraj tako mrzlično razburjen. Odstal je v izbi in korakal iz kota v kot. Ni vedel, da je samo igrača v rokah tistega, ki ga je mislil drevi ujeti. Poljančev nasvet se mu je zdel najboljši. Hotel ga je ubogati, ker mu je bilo dosti do tega, da bi pokazal, kako pogumen je.

Komaj je pričakal večera. Takoj, ko se je začelo mračiti, je krenil po poti proti rudniku. Ker je hotel biti zelo oprezen, se je le počasi pomikal proti cilju. Toda še preden je odzvonilo deveto uro, je bil že pri zasutem rudniškem rovu. Tu je tudi kmalu odkril staro brezo, o kateri mu je pripovedoval Poljanec. Bila je daleč na okoli edina, zato je vedel, da mora biti prava. Po trebuhu se je jel plaziti okoli nje in iskati skriti vhod v rov.

Toda tisti trenutek je začutil, da ga je nekdo z vso močjo treščil po glavi. Zgrudil se je. Okoli vratu mu je neznanec zadrgnil zanko in mu zvezal roke in noge. To je videl še v čudnih, meglenih sanjah, potem pa mu je pošla zavest.

Ko se je zbudil, je bilo vse okoli njega temno. Preteklo je nekaj minut, preden se je zavedel vsega, kar se mu je pripetilo. S spominom je prišla tudi neizmerna jeza na samega sebe in svojo nerodnost. Vse moči je napel, da bi se rešil vezi. Ko pa je videl, da je vse zaman, je začel na ves glas kričati.

Njegov glas so morali ljudje slišati. Ni poteklo dolgo časa, ko nenadoma čuje rožljanje ključavnice. Odprla so se vrata in svetel soj luči je osvetil preperelo slamo njegovega ležišča. Ležal je v ječi Črnega moža, ki jo je bil Rajko nedavno prej odkril.

Zunaj sta stala dva zakrinkana moža. Eden imed njiju je držal svetilko v roki. Drugi pa je stopil bliže k ležišču in razvozlal vrv, ki je imel z njo ujetnik zvezane noge.

“Pojdi!” mu je ukazal in ga sirovo brcnil z okovanimi čevlji v nogo. Ker se ni dovolj hitro pobral — saj je bil od vezi še ves otrpel — ga je pograbil za vrat in vzdignil s tal. Potem ga je sunil na hodnik in ga potiskal pred sabo po rovu do konca, do dvorane, kjer je svetilka izpod stropa metala svoj slabotni soj na večjo skupino mračnih mož, ki so bili vsi zakrinkani in oboroženi. Sedeli so v krogu po klopeh. Eden je vstal in dejal:

“Četovodja, ali veš, kje si?”

Njegov glas je zvenel pridušeno izpod krinke, da je podčasnik razumel vsak zlog, toda glasu ni mogel spoznati.

“Da, vem. V rovu sem, v razbojniški jami. Zahrbtno ste me napadli in me spravili sem. Toda to se vam bo otepalo. Vse vas bom polovil in vas spravil na vislice!” je jel groziti.

Splošen smeh, ki je pošastno zvenel izpod krink, je bil edini odgovor na njegove besede.

“Le prihrani svoje gobezdanje in grožnje,” je dejal prejšnji glas. “Zdaj se ne spodobi, da tako govoriš. Pred sodniki stojiš. Sodili te bodo za vse sitnosti, ki si jim jih prizadel.”

“Pred sodniki? Ne priznam sodišča, ki se na tak način sestaja in tako sodi. Hitro me izpustite ali pa ...”

“Kar lepo tiho bodi in ne zapravljaj besed. Vseeno je, ali priznavaš tako sodišče ali ne. Obsodba se bo izvršila, kakršnakoli že bo. Obrni se, četovodja! Tamle stoji Črni mož! Ali vidiš pištolo v njegovi roki? Če boš rekel le eno besedo, ki mu ne bo všeč, ti pošlje kroglo med rebra. Potem se boš lahko upiral, kolikor se boš hotel!”

Z glavo je pokazal proti ozadju rova. Tam je stal zravnan širokopleč poglavar tihotapcev. Dolgi lasje so mu padali na tilnik. Črna brada mu je silila izpod krinke in mu zakrivala vrat. Za pasom se mu je blestelo orožje, v iztegnjeni desnici pa je držal nabito pištolo in meril na četovodjo.

Podčastnik je začutil mravljince po hrbtu. Vse v njem se je upiralo sili in vnedar je videl, da je zanj edina rešitev to, da se vda in prosi za milost. Ali pa, da poskusi zavleči sodbo, dokler ne pride pomoč. Odločil se je za poslednje.

“No, naj se pa ta komedija začne. Toda napravite kar se da hitro!” je vzkliknil.

“Nič se ne boj! Nismo vajeni dolgotrajnega besedičenja! Ti si se zaklel, da boš ujel Črnega moža. Dobiti si hotel nagrado, ki je razpisana na njegovo glavo, in postati poročnik. Ker pa je to naravnost brezumno početje, ti bomo mi pomagali in pokazali pravo pot do ‘povišanja’ in ‘plačila’. Povišali te bomo z vrvjo, plačali pa s svincem in ne z zlatom in srebrom. Poglej, tamle je vrv, svinec pa v naših puškah! Z njim te odpravimo še toplega na drugi svet. Jutri zjutraj boš visel v gozdu in v žepu boš imel listek z napisom: ‘Kazen Črnega moža.’

Prav tisto se ti bo zgodilo kakor Potočnikovemu Francu in gozdarju!”

“To je umor, ki ga nisem zaslužil!”

“Molči! Zakaj so te prestavili v naše kraje? Zakaj polegaš ves dan po gozdu, zakaj si prišel nocoj sem k rudniku? Odkril si naše skrivališče za obvestila in že zato moraš umreti! Prisluškoval si in oprezoval naše ljudi! S smrtjo izgubi človek tudi dar govora, ki utegne biti dostikrat nevaren. Zato boš moral umreti, da bomo mi varni!”

Možak, ki je govoril, se je obrnil k tihotapcem:

“Kdor imed vas glasuje za smrtno kazen, naj vstane!”

Vsi brez izjeme so vstali.

“Ali vidiš, Četovodja, kaj bo s tabo? Izmoli očenaš! Čez dve minuti boš že visel ob steni.” Možje so spet sedli. Grozeče so ga obkolili. Prvič v življenju je začutil neizmeren strah pred smrtjo.

“Ali se ne morem rešiti? Ali si ne morem pomagati?” je vprašal z drhtečim glasom.

“Ne!”

“Molčal bom! Ne bom vas izdal!”

“To zdaj obljubljaš, ko boš pa prost, boš takoj tekel k svojim predstojnikom ...”

“Prisežem vam! Zahtevajte karkoli, vse bom izpolnil!”

“Tvoja prisega nam nič ne pomaga! Samo grob je tih in ne govori. Pojdi sem!”

Možak mu je spet nataknil zanko okoli nog. Ni se mogel upreti. Zdaj je videl, da je res izgubljen in da mu ne more nihče več pomagati. Že večkrat je gledal smrti v obraz. Takrat v boju, ko je napadel sovražnika, od čela proti čelu. Toda takrat je bil oborožen in vsaj upal je, da se utegne boj srečno končati. Tu je bilo docela drugače. Napadla ga je tolpa zavratnih morilcev, ki so ga premagali in ga hočejo zaklati kakor prašiča. Uprl se je, lovil je slednjo bilko, da bi se rešil, in nobeno sredstvo se mu ni zdelo prenizkotno, samo da bi mu vrnilo življenje, ki ni bilo tem razbojnikom niti piškavega oreha vredno. Še enkrat je poizkusil zrahljati vezi. Vse moči je napel, toda trud je bil zaman. Vrvi niso hotele popokati.

Zvlekli so ga k zidu. Začutil je usodno zanko za vratom in pogled mu je obstal na Črnem možu, ki je še zmeraj stal pri vhodu v rov, prav tako kakor prej, le da je umaknil roko z nabito pištolo.

“Pomagaj mi! Reši me!” je vzkliknil. “Kakšen poglavar si, če me ne moreš pomilostiti?”

“Lahko bi te pomilostil, če bi te le hotel! Saj sem poglavar in kralj, saj sem bog v teh gorah in dolinah. Upiram se nebesom in peklu in kdorkoli hoče križati moje načrte, mora umreti. Za tistega, ki me hoče ujeti, pa ni milosti!”

“Nočem te ujeti. Nikoli več se ne bom zate zmenil. Delal se bom, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo!”

“To ni nič! Če hočeš biti svoboden, moraš napraviti še dosti več! Stopiti moraš v mojo četo, postati moraš moj podložnik!”

“Tihotapec? Ne, nikoli!”

“Ne tihotapec, ampak varuh. V mojo službo moraš vstopiti in me obveščati, kaj bodo delali moji sovražniki. Njihove naklepe mi boš moral izdajati.

“Da bi vohunil. Ne, ne tisočkrat ne!”

“Dobro, obesite ga!”

“Milost! Pusti mi nekaj časa za premislek!”

Črni mož je molčal. Šele čez nekaj časa je prikimal in dejal.

“Dobro, čas za premislek dobiš. Toda jutri ob tej uri boš naš tovariš ali pa boš visel sredi gozda kakor že dva pred teboj!”

Potem so četovodjo odnesli nazaj v ječo. Razvezah so mu sicer roke, zato pa so ga z verigo prikovali k steni. Vse, kar je imel v žepih, so mu še prej pobrali. Preskrbeli so, da je dobil vrč vode in hlebec kruha, potem pa so vrata za njim zaklenili in zapahnili.

Peto poglavje
PASTI IN ZANKE.

Še preden se je docela stemnilo, je krenil Rajko spet proti skednju, kjer je bil še nedavno. S seboj je imel precejšen zavoj močnih, dolgih vrvi. Bile so tanke, da niso jemale preveč prostora, toda preizkusil jih je bil in vedel, da bodo držale tudi veliko težo.

Dolgo je premišljal in prišel naposled do prepričanja, da bo moral natanko preiskati vse, kar je v zvezi s skednjem, če bo hotel odkriti vse skrivnosti Črnega moža. Da bi prišel v kolibo za vodnjak na Poljančevem dvorišču, je vedel, da je nemogoče. Če bi pa poizkusil srečo pri vdrtem lijaku, ne bi mogel najbrž nič novega odkriti. Saj je že dobro vedel, kaj se tam skriva.

Sicer je slutil, da mu preti nevarnost z več strani in da bi ga utegnil kdo presenetiti, ne, da bi se mu mogel ubraniti. Toda sreča mu je dotlej vselej pomagala in trdno je upal, da ga tudi zdaj ne bo pustila na cedilu.

Z majhno ročno žago je odžagal nekaj močnih vej med grmovjem in jih vtaknil pod skedenjska vrata.

Vrata je hitro odprl in izginil za senom. Veje je lepo počez zvezal. Iz sena je potegnil sidro, ki ga je bil Poljanec tam skril Vrv je podaljšal za še enkratno dolžino in imel zdaj podobno pripravo, kakršna je bila v vodnjaku na Poljančevem dvorišču. Potem je vzel iz žepa majhno rudarsko svetilko in si jo pritrdil na prsi.

“Zdaj pa srečno!” je zamrmral, kakor bi samega sebe vzpodbujal, in stopil v zanko, ki si jo je pripravil za noge. Spodaj je prežala smrt in zevajoča globina se mu je zdela kakor žrelo ogromnega topa, ki ga utegne vsak trenutek izbljuvati. Majhna nerodnost ga lahko uniči in

nihče ne bo vedel, kam je izginil. Toda hitro se je otresel teh zloveščih misli. Mirno se je jel spuščati čedalje globlje in preden je bilo vrvi konec, je začutil pod sabo trdna tla.

Oprl se je. Nedaleč odondod je zijalo drugo žrelo. Še pokrito ni bilo. Na njegovi desnici se je rov podaljševal vodoravno v zemljo. Tiri, kjer so nekoč rudarji pomikali vozičke, so bili še docela dobro ohranjeni. Da, celo videti je bilo, da jih še zdaj nekdo uporablja. To domnevo mu je potrdilo dejstvo, da je odkril tam, kjer je sodil, da mora biti Poljančeva hiša, voziček, ki je bil obložen s sodi in zaboji. Nedaleč odondod pa je ležalo na tleh vedro, ki je bilo pritrjeno z vrvjo in ta vrv je izginjala visoko v temo.

Posvetil je navzgor. Strop je imel okroglo luknjo, ki je segala tako visoko, da luč ni mogla doseči vrha. Rajko pa je bil prepričan, da mora biti to tisti vodnjak, ki ga je Poljanec sam izkopal.

Naglo je šel dalje. Vedel je, da mora prehoditi še precej poti, preden bo pri zidu, ki mu je že enkrat zastavil pot. Naposled je le prispel do kraja, kjer se je rov razširil v nekakšno dvorano, ki je morala biti skladišče tihotapskega blaga.

Videl je, da je to skladišče naravnost ogromno. Od tal do stropa je bilo polno samega blaga. Po stenah je viselo orožje, najbrž za primer, da bi se bilo treba braniti. V kotu pa je zagledal omarico, ki jo je prav lahko odprl.

Posvetil je vanjo. Razen denarja in raznih dragocenosti je odkril v notranjosti še nekaj knjig. Videl je, da ima Črni mož pravcato knjigovodstvo, sicer nerodno pisano, a natančno. Da, dober trgovec mora biti ta Črni mož! Tihotapci in prikrivale! tihotapskega blaga so bili zaznamenovani z imeni ali z drugimi znaki. Toda te knjige bi jim bile nevarne, če bi jih dobila oblastva v roke! Poljanec ni bil tako zelo prebrisan, kakor je sam o sebi mislil.

Rov je vodil dalje, toda le še nekaj metrov. Potem je obstal Rajko pri zidu, ki mu je bil namenil svojo današnjo pot. Pripravljen je bil na težavno, morda celo nerešljivo nalogo, toda kmalu je opazil, da se je zmotil, in to ga je navdajalo z velikim veseljem. Ko je namreč s svetilko preiskal zid, je opazil na njem neko pripravo, o kateri na drugi strani še sledu ni bilo.

Zid je bil nekakšna vrtljiva stena med štirimi podboji, ki so bili tako obdelani in pobarvani, da so se na obeh koncih tesno prilegali steni po velikosti in se tudi po barvi niso ločili od nje. Lesen zapah jih je zgoraj in spodaj zapiral. Rajko ga je odprl in z malenkostnim naporom steno zavrtel okoli osi.

Črni mož je vse to brez dvoma sam napravil. Koliko naporov in potrpežljivosti je bilo treba, da je dal staremu rovu sedanjo obliko!

Zdaj bi bil Rajko z lahkoto in najvarneje prišel na prosto skozi lijak, toda moral se je vrniti po isti poti, po kateri je bil prišel, da ne bi izdal svoje navzočnosti. Vrtljiva stena se je zapirala samo na tej strani in vrv v rovu bi ga bila lahko izdala.

Zato se je obrnil in poskusil čimprej prehoditi dolgo pot do izhoda pri skednju. Ni vedel, za ktero uro so bili nocoj domenjeni tihotapci in je moral biti zato pripravljen tudi na morebitno srečanje s samim Črnim možem.

Samo možu, ki je orjaško močan, je mogoče splezati po vrvi tako visoko. Rajko je bil pošteno utrujen, ko je pomolil glavo iz rova in hitro pogledal po skednju, ali mu morda ne preti s kakšne strani nevarnost. Potem se je še zadnjič oprijel vrvi in skočil na trdna tla. Skrbno je odstranil sledove in se globoko oddahnil. Zbit je bil, da so ga bolele vse mišice.

Doma je dobil Marto, ki mu je skoraj v zadregi dala roko. Saj je bilo prvič, da sta se srečala na Rajkovem domu.

“Kje pa si spet hodil, fant?” ga je jel oče izpraševati. “Vesel sem bil, da si se vrnil iz tujine in mislil sem, da te bom imel zdaj zmeraj pri sebi. Toda zgodilo se je prav narobe. Skoraj nikoli te ni doma. Po svojih potih hodiš, midva pa morava ostajati doma in preganjati skrbi, ki nama ne dajo miru!”

“Oče, le še malo potrpi! Mojega potepanja bo prav kmalu konec. Svojo nalogo bom v kratkem izvršil in potem ostanem samo vajin. Samo še enkrat bom moral iti po svojih potih, da zadrgnem zanko, ki sem jo zdaj nastavil. Potem bo pa, hvala Bogu, vsega konec.”

“Ali ga že imaš, Rajko? Ali ti zdaj ne more več uiti?”

“Ne, tako zanesljivo ga imam, tako globoko tiči v pasti, da ga nič več ne reši. Sam pa tudi nisem več v nevarnosti.”

“Ali ti lahko verjamem? Kar koprnela sva od strahu in skrbi, ker sva zvedela, da hodiš ponoči po gozdu in oprezuješ za Črnim možem.”

Marta je doslej poslušala razgovor, ne da bi vedela, o kom govori Rajko. Ko pa je začula prvič tudi ime, je vzdrhtela.

“Kaj, Črnega moža misliš ujeti?” ga je vprašala in prebledela. “O, Rajko, nikar ne poskušaj tega! Strašen je in krvavo se bo nad teboj maščeval.”

“Prav imaš, ko praviš, da se strašno maščuje, Marta, toda tega strašnega maščevanja se ne bojim. Bodeče želo sem mu že izpulil.”

“Vseeno! Ali veš, kako pravi sveto pismo: ‘Maščevanje je moje; jaz bom vračal, pravi Gospod!’? Prepusti ga ljubemu Bogu, njega ne bo mogel premotiti in premagati.”

Tedaj je stopil stari Potočnik k njej in ji položil roko na ramo.

“Marta, ti govoriš, kakor mora govoriti ženska, ki ji je dal Bog mehko, usmiljeno dušo. V tvoje srce še nikdar ni seglo sovraštvo in hlepenje po kaznovanju. Toda odpri oči in ozri se okoli sebe, da boš videla, kaj je napravil Črni mož! Pojdi tja na pokopališče, kjer počiva v hladnem grobu moj sin Franc. Poglej meni samemu v obraz in začela boš drugače misliti. Zaradi mene se še črv ni nikoli zvil. Moje srce je dobro in ljubeče. Toda v njem je košček, ki je trd kakor jeklo in kamen. Črni mož mi ga je ranil in krvavelo bo, dokler se ne pobotam tako, da ga uničim. Rajko je zdaj edini, ki ga imam, in ker vem, da hodi za mojim sovražnikom, trpim, ker se utegne vsak trenutek pripetiti, da mi kdo prinese vest o njegovi smrti. Ker pa je prišel že tako daleč se ne sme več umakniti nazaj. Prepovedujem mu in tudi vem, da me ne bi ubogal, če bi zahteval od njega nasprotno. Pravico imam do Črnega moža in te pravice nam nihče ne more in ne sme vzeti!”

“Potočnik, odnehajte!” je poprosila z odkritim strahom v glasu in izrazu obraza. “Odnehaj, Rajko! Te pravice ni dal Bog!”

“In vendar prihaja od njega. Prej si povedala neki pregovor, Marta, in vendar ne poznaš njegovega pravega pomena. Maščevanje je božje; on bo vse poplačal. Toda on sam ne prihaja iz neba, da bi s pestjo udaril po krivcu, ampak ukazuje ljudem, da izvrše njegovo kazen. Njegov glas sem že davno čul, toda poslušati ga nisem mogel. Ali naj se mu zdaj uprem, ko imam moč, da maščevanje dopolnim? Ne! Rajko, izroči Črnega moža mojim rokam in vse življenje te bom blagoslavljal. Nobena sila na svetu, nobeno bogastvo in nobena prošnja ga ne bo mogla rešiti. Kakor on ni imel z nami usmiljenja, tako bo tudi on plačan brez sočutja in usmiljenja!”

“Ali si res že prepričan, da ti ne more več uiti?” je vprašalo dekle.

“Da, in ne more se mi več upreti, če ga dam zgrabiti. Tudi njegovo ime vem. Sploh vse, kar je potrebno.”

“Kdo je, Rajko? Daj, povej mi, prosim te!”

“Zdaj ti še ne morem in ne smem vsega odkriti. Toda kmalu boš vedela.”

“Videl si ga pa že, kajne? Kakšen je?”

“Močan in plečat. Za pasom ima nož in pištolo. Spoznal sem ga po črni bradi. Čez njo ima pa krinko. Strašno ga je gledati.”

“Kakšne pa ima lase?”

“Temne. Na vrat mu padajo.”

Tedaj je Marta kriknila in skrila svoj obraz med dlani. Potem je prebledela kakor stena in omahnila na stol. Kmetica je preplašeno prihitela, Rajko pa je prijel njene roke in jih odtrgal od obraza.

“Za božjo voljo, kaj ti je, Marta?” jo je prestrašeno vprašal.

Roke so ji padle na stol, kakor ne bi bile njene., Glavo je položila na stolovo naslonilo. Težko je dihala in ustnice so ji trzale. Izpod priprtih trepalnic sta se utrgali dve debeli solzi in zdrknili po prsteno bledih licih.

“Rajko!” je trudno šepnila.

“Marta, bodi močna. Odpri srce in povej mi, česa ti manjka. Vsi te bomo radi tolažili. Pomagali ti bomo, če je le v naših močeh.”

“Očeta nimam več!”

“Kako misliš? Kaj veš o njem?”

“Vse, vse vem! O, moja ljuba, dobra mati! Tega ne boš mogla prenesti. Ne boš mogla preboleti. Obe bova umrli, ti in jaz!”

Misel na mater ji je vrnila zavest. Zajokala je, da se je Rajku in njegovim staršem trgalo srce, ko so culi izbruhe bolečine, ki ji je grizla srce. Potočnica je sedla k njej in jo stisnila k sebi.

“Ne jokaj, Marta. Povej rajši, kaj ti je. Nikoli ne bomo pozabili nate, ko si bila vendar tako dobra z nami vsemi.”

“O, ne, ne morem povedati! Sovražili bi me in me zapodili stran in to — to — bi bilo še hujše kakor vse drugo!”

“Da bi tebe sovražili in podili stran, Marta? Kaj pa misliš? Vprašaj mojega moža, vprašaj Rajka, ali mislita kaj takega!”

“Marta, sezi mi v roko,” je dejal slepi Potočnik nežno. “Ta roka naj ti bo v pomoč in podporo v sili. Samo povej, reci še enkrat, kje ti moremo pomagati.”

“In tu je moja roka, Marta,” je dodal Rajko. “Se nikoli je nisem dal človeku, ki bi je bil nevreden. Tudi name se lahko zaneseš v sili. Zato povej, zakaj nimaš več očeta?”

“Saj sam dobro veš!”

“Ne vem, ali misliš prav.”

“Prav mislim, Rajko, da — in povedala — povedala bom. Mora mi priti iz ust, iz srca ta beseda, da me ne zaduši. Čim prej, tem bolje! Ali veste, oče Potočnik, ali veste, kdo je Črni mož? Moj oče ...!”

“Tvoj oče je? Poljanec?”

Slepcu je omahnila roka, ki je dotlej držala njeno, vstal je in se opotekel nekaj korakov nazaj. Na njegovem skaženem obrazu se je nekaj posvetilo kakor nenadno spoznanje. Oči so se mu izbuljile, kakor bi mu hotele skočiti iz jamic. Zobje so se mu zagrizli v ustnice. Potem je planil naprej, kakor bi hotel pasti po skritem nasprotniku, ki je pravkar pokazal svoj skrivnostni, pravi obraz.

“Da, moj oče, Poljanec! Kajne, zdaj me sovražite in zaničujete? Zdaj moram iti?”

“On — on — je bil torej !” je starec siknil in zaškripal z zobmi. “Dostikrat se mi je tako zdelo in nikoli si nisem mogel Črnega moža predstavljati drugače nego v njegovi osebi. On mi je torej umoril sina! On mi je vzel luč oči! On je bil tisti hudobec, ki je uničil toliko poštenh ljudi — vse tiste, ki se mu niso dali ujeti v mreže. Rajko, ali je res? Ali je kdo drugi?”

“On je, oče!”

“Naj bo preklet, tisočkrat, milijonkrat! Zemlja naj se pod njim vdre in nebo naj pade nanj. V pekel z njim! Rajko, Rajko, daj mi roko! Ven moram, tja na Poljančev dom, k njemu. Zmleti ga moram, s petami streti v prah. Ven, ven, k njemu, Rajko!”

Iztegnil je roko za sinovo. Toda prestregla jo je druga, manjša, nežnejša roka.

“Potočnik!”

Martine roke so se ga oklenile, kakor bi hotele vzlic vsej slabotnosti preprečiti nesrečo, ki bo uničila njen dom.

“Kaj hočeš? Ali ga hočeš morda rešiti? Ali ti nisem že prej povedal, da mu ne more pomagati ne moč, ne bogastvo in ne prošnje, če mi pride V roke? On je bil moja prva in poslednja misel, podnevi in ponoči. Več mi je vzel, kakor si morete misliti. Mir, smeh, pokoj, srečo, dom, svet z vsem, kar je na njem in z vami vred. Temno je okoli mene in v meni. Ničesar več ne vidim ne z očmi, ne razumom, ne z duhom. Kar sem poznal, sem pozabil in izgubil. Se drobna sličica vas vseh mi ni ostala. Povejte, ali je mogoče človeku več vzeti? Ali je na svetu kazen, ki bi bila za takega človeka dovolj huda?”

Tedaj je stopila kmetica k njemu in mu dala roko. Poznala je moč svojega milega glasu in rekla mu je:

“Pojdi, oče, in sedi! Prva misel ni zmeraj najboljša. In Bog je sodnik! Naj Rajko pove pa Marta tudi. Vse naj povesta, kar vesta. Potem bomo videli, kaj bo treba napraviti.”

“Da, povej, Rajko! Gorim od radovednosti. Povej, kako si ga zasledil?”

“Vse bom povedal. Toda najprej moram zvedeti, kako ga je Marta spoznala. Ali bi povedala, Marta?”

“Mora biti tako! Oče je danes dejal, da pojde takoj ob osmih spat. Zato sem se odločila, da pojdem k vam na obisk. Hotela sem iti čez vrt, da me dekla ne bi mogla videti. Tam je namreč najbolj skrita pot na cesto. Tiho sem šla čez dvorišče in mimo kolibe, kjer je suhi vodnjak. V njej je bila luč. Pogledala sem skozi špranjo. In veste, koga sem videla v kolibi? Očeta! Mislil je, da smo že vsi pri jedi in zato se je čutil varnega pred izdajstvom. Obut je bil v visoke škornje, okoli trebuha pa je imel pas in svetlo orožje v njem. Prav tedaj, ko sem gledala skozi špranjo, si je dajal lasuljo z dolgimi lasmi na glavo, potem pa si je pritrdil še gosto črno brado. Naposled si je nataknil še črno krinko na obraz in zlezel v vodnjak. Samo to sem opazila, toda vedela sem že dovolj! Obstala sem kakor pribita, kakor bi bila vame udarila strela z jasnega. Noge so mi bile težke kakor svinec, srce pa kakor kamen. Ko sem odbežala, sem se opotekala kakor pijana. Udje me niso hoteli več ubogati.”

“Ubogi otrok!” je dejala sočutno stara Potočnica. “Zato si bila tako bleda in izmučena, ko si prišla k nam!”

“Možak ni vreden, da bi poljubil temu nedolžnemu otroku čevelj!” je tiho šepnil starec, ki se mu je kri že malce pomirila. “In praviš, da se je skrival v vodnjaku?”

“V rovu, kjer se končuje vodnjak, oče,” je pojasnil Rajko. “Veš, rov se začenja že tam pri njegovem skednju na travniku. Potem teče pod Poljančevo hišo in se končuje pri gozdu. Tihotapcev je okoli dvajset. V rov hodijo tam, kjer je rudnik malo pred koncem vdrt. Tam dobe blago in ga prenašajo čez mejo. Poznajo pa samo spodnji del rova in tam so tudi stopnice, kjer so tebe oslepili.”

“Ali si bil tam?”

“Da. Zdaj, ko Marta že vse ve, lahko povem resnico!”

Začel je pripovedovati na široko. Kolikokrat sta mati in Marta pograbili njegovo roko, ko je govoril o nevarnostih, ki so mu pretile. Dekle je pozabila očeta in svojo lastno srečo ter mislilo samo na strašno predrznost, ki bi bila Rajka lahko stala življenje. Tudi mater so obhajale iste misli. Le stari Potočnik je sedel pri mizi, na videz hladno in pokojno, toda v resnici je kar požiral sinove besede. Časih je globoko zasopel, kakor ne bi mogel pričakati tega, kar še pride. Ali pa je bil morda vsak tak vzdih samo izraz občudovanja in ponosa, da ima takega sina, Rajka, ki bo obnovil blesk starega Potočnikovega rodu?

Ko je Rajko končal, so dolgo vsi v izbi molčali. Oče je prvi izpregovoril:

“Prav si imel, Rajko! Zanka je nastavljena. Ne more nam več uiti. Se enkrat je treba udariti in takrat moram biti zraven. Sam si rekel, da ni več nevarno, zato mi tega ne smeš braniti. Čeprav ga ne bom videl ... Vsaj slišal ga bom, kako se bo zvijal in otepal. Potem pa bom stopil predenj in mu zadal poslednji, najstrašnejši udarec! Jutri zjutraj ga moraš naznaniti četovodji, ta naj obvesti nadporočnika in potem naj se ples začne!”

“Milost!” je poprosila Marta. “Usmilite se mene in matere! Če ga živega ujamejo, ne bo mogla preboleti sramote.”

“Milost? Ali je bil on milosten in usmiljen? Če bi mu bili milostni, bi se nad samim Bogom pregrešili. Njegove zločine bi odobravali. Kaj briga tebe in tvojo mater Črni mož? Poljancu odpustim trpljenje, ki sem ga občutil, zaradi tebe in tvoje matere mu ga odpustim. Toda Črni mož vama je tujec. Vsilil se vama je in njegovi grehi kličejo do neba po maščevanju!

Kličejo kakor Ablova kri in nikogar ni, ki bi mu mogel dati zanje odvezo. Nikoli se ne bo mogel zanje dovolj izpokoriti. Vsa vas ve, kako se razumeta s Poljancem. Zato tudi nihče na vasi ne bo rekel zle besede o vaju in nihče ne bo trdil, da sta vidve krivi. Vsa vrata se vama bodo odprla, če bosta potrkali. Ali hočeta še dalje hirati pod njega bičem? Vrzita jarem s sebe! To je vajina dolžnost in hvaležni mi morata biti, da ga strem v prah!”

Potočnik je vstal in krenil v sosednjo sobo. Golijat je dobro poznal svoje srce. Vedel je, da se nadaljnjim prošnjam ubogega dekleta ne bi mogel več ustavljati. Zato se je ognil.

Marta je jokala. Dosti je že pretrpela na svetu, toda današnji dan je bil njen najstrašnejši.

“Nikar se ne griži!” jo je tolažila Potočnica. “Do jutri je še dolgo in dobro poznam svojega moža. Z Rajkom ga bova že pregovorila ali pa vsaj pomirila.”

“Ali bi ga?” jo je tiho vprašal Rajko. “O, daj ga, Rajko, daj ga! Samo na te še upam. Samo ti ga lahko pomiriš. Ali boš poizkusil?”

“Bom, Marta. Tebi na ljubo bom storil vse, kar bo v mojih močeh. Govoril bom z očetom. Morda bova našla izhod, ki bo osvobodil deželo Črnega moža, ne da bi kdo zvedel, kdo je bil.”

“Rajko, če boš mogel to storiti, ti bom hvaležna, dokler bom živa!”

Jela se je odpravljati.

“Ali te smem spremiti, Marta?” jo je vprašal.

“Da, prosim te.”

Ko sta šla iz izbe, se je stari Potočnik spet vrnil iz sosednje sobe.

“Zakaj si šel stran, oče?” ga je vprašala žena.

“Ker mi je zaradi Marte hudo in ji ne bi bil mogel ničesar odreči. Sodim, da bi me še tako daleč pregovorila, da bi Črnega moža izpustil iz pesti.”

“In tega ne maraš?”

“Ne, nikakor ne.”

“Potem ne boš kaznoval samo njega, ampak tudi njegove. Se bolj jih boš kaznoval kakor njega samega. V kaznilnico ga pošljejo. To ni prav za prav nič hudega. Žena in Marta pa bosta morali poslušati očitke in ljudje bodo za njima kazali.”

“Ne, to se pa ne bo zgodilo, žena! V varstvo ju vzamem in kdor jima bo rekel le žal besedo, bo čutil mojo moč. Zlata sta vredni in radoveden sem, ali se Rajku ne bodo odprle oči. Marta je dekle, kakršnih je malo!”

Marta in Rajko pa sta šla prav tedaj proti Poljančevi hiši. Tam, kjer sta že enkrat stala, sta se spet ustavila. Dolgo sta molčala. Potem je Marta šepnila:

“Lahko noč, Rajko!”

“Kam se ti tako hudo mudi, Marta?”

“Ali nisi čul, kaj je rekel tvoj oče. ‘Tisočkrat, milijonkrat naj bo preklet!’ Ta kletev teži zdaj tudi mene. Morilčev otrok se ne sme družiti s poštenimi ljudmi. Pusti me, Rajko, da odidem daleč, kamor me bodo nesle noge!”

“Nikar ne bodi huda na očeta! Saj ni tak! Njegova jeza ne bo večna in kletev bo izginila iz razbolelega srca. Mati ga bo že znala počasi omehčati in stavil bi, da to že poizkuša. Morilčev otrok nisi! Tega ne smeš verjeti in misliti.

Poljanec ti je bolj tuj kakor najbolj tuj človek in niti lasu njegovega ni na tebi!”

“Če ga bodo postavili pred sodišče in bo sojen, bo to materina smrt. In če umre ona, umrem tudi jaz!”

“To bi bilo najstrašnejše, kar bi me moglo zadeti! Tvoje življenje mi je več vredno kakor moje lastno in za tvojo srečo bi dal vse, tudi življenje!” Prijel jo je za roko in čutila je po rahlem drhtenju njegovega glasu, da so prišle te besede iz dna srca.

“Mkar ne govori tako. Saj te ne smem biti vredna, Rajko!”

“Kdo ti more prepovedati, če hočeš biti?” “Ti sam!”

“Jaz? Če bi bil slednji kamen v gorah dejanje, ki tlači vest Črnega moža, če bi bilo slednje drevo v gozdu znak zločina, ki ga je on zagrešil, mi vendar kaj takega ne bi prišlo na misel. In če bi ves svet kazal s prstom nate in če te ne bi hotel nihče pogledati zaradi njega, bi te častil bolj kakor samega sebe in te branil s pestjo proti vsaki žalitvi, ki bi se jo kdo upal izreči.”

Stisnil jo je k sebi na prsi, da je vzdrhtela, kakor bi jo bilo nekaj streslo in zazeblo v srce.

“Marta, ljubim te, tako te ljubim, da ti tega ne morem povedati. Ko sem te prvič videl, sem že vedel, da je moja duša tvoja, za zmeraj, do smrti. Ti si najdražje, kar poznam, najčudovitejše, kar si želim, in vse življenje bi ti hotel samo kazati, kako sveta in draga si mi. Prosim te, Marta, povej mi, ali hočeš biti moja?”

Nekaj neznanega ji je stisnilo grlo. Ni vedela kaj se godi v njej in okoli nje. Samo plašno se je z rokama oklenila njegovega vratu in naslonila glavico na mogočne prsi, odkoder je gorela njegova ljubezen. Sklonil se je k njej in ji pogledal v velike, jasne oči.

“Nikar tako tiho, Marta! Povej tisto besedo, samo eno besedo! Ali me imaš rada?”

“Da!”

Bolj slutil je to besedo, kakor čul. In vendar je bil srečen, tako srečen, da bi svet objel tisti trenutek.

“Tako boš ostala na mojem srcu, dokler bo utripalo in občutilo vse tisto tolažbo, ki preganja trpljenje in ga izpreminja v srečo in blaženost.”

Še dolgo sta stala drug ob drugem brez besede. Roka je stiskala roko, oko se je utapljalo v očesu in ko je naposled prišel čas za ločitev, se jima je zdelo, da se ne bosta mogla drug od drugega odtrgati.

“Dobro spi, Marta, in verjemi, da se bo vse srečno končalo.”

“Dobro spi, Rajko. Zaupam tebi in Bogu, ki ti bo v pomoč!”

Ko je prišel Rajko domov, sta bila oče in mati še pokoncu. Čakala sta ga.

“Dolgo te ni bilo nazaj, Rajko,” je rekla mati.

“Marta te je hotela najbrž pregovoriti, da ne bi njenega očeta zasledoval. Ali ne?”

“Ne, mati. Nekaj drugega je; toda zdaj vama še ne morem povedati.”

“Nekaj sem opazila, Rajko,” se je nasmehnila mati. “Zdi se mi, da se rada vidita.”

Rajko je zardel. Potem pa je naglo dejal:

“Da, mati. Še več. Vidiva, da sva drug za drugega ustvarjena. Nikoli več se ne bova ločila.”

“Kaj praviš, fant?” je vprašal oče. “Ali je to res?”

“Da, Marta bo moja vzlic Poljancu in Črnemu možu. Ali vama bo prav?”

“Iz vsega srca!” sta dejala oba v en glas in ga prijela za roko. Oče pa je še rekel: “Večjega veselja mi ne bi bil mogel napraviti! In Poljanec? — Kaj bo zdaj z njim? Ali smeš lastnega tasta spraviti v ječo? Kaj praviš na to, Rajko?”

“Oče, kar je nam storil, mu lahko odpustimo, toda mi nismo edini in če bo ostal na prostem, bo še mnogim nevaren. Skoraj da se mi zdi zločin, če ga pustimo pobegniti, in vendar se ne upam Marte užaliti in njene matere tudi ne. K njemu pojdem in se z njim odkrito pomenim. Če se bo hotel izpreobrniti, je prav. Če pa se ne bo maral, bo naša dolžnost, da ga s silo uničimo.”

“Prav tako govoriš, kakor sem jaz sam mislil, Rajko! Vse bom potrpel, če ne bo šlo drugače, in odpustil mu bom krivice, ki mi jih je bil prizadejal. Če se bo hotel poboljšati, ti ne more nihče braniti, da ga ne bi vzel za tasta. Če pa ne bo šlo, si dolžan Bogu in svetu, da ga napraviš neškodljivega. A k njemu ne pojdeš ti, ampak jaz sam. Če se bom moral odreči maščevanju, ki sem po njem dolgo hrepenel vse dni, kar hodim slep po svetu, hočem biti vsaj tisti, ki ga bo na Poljančevini vprašal, ali se hoče poboljšati, ali ne.”

“Ti, oče? Ne, to ne pojde!” se je uprl Rajko in tudi Potočnica mu je začela na vse kriplje braniti. Toda ni ju hotel poslušati. Odmahnil je z roko in vstal.

“Dobro, vse vem, kaj mi hočeta povedati, a svoje zahteve ne maram opustiti. Še zmeraj sem Golijat, to morata vedeti, in ne vem, zakaj naj bi se bal Črnega moža, če bo stopil pred me. Zdaj pojdem. Pri tem ostane, kar sem vama rekel, in lahko noč!”

Šesto poglavje.
POD ZEMLJO.

Drugo jutro se je raznesla po vsej vasi vest, ki je tudi mirne vaščane čudno razburila in presenetila. Četovodjo so pogrešili. Nadporočnik je bil prišel že na vse zgodaj navadno na Polj ančev dom, da bi obiskal podčastnika. Tam pa je zvedel, da je odšel četo vodja že prejšnji večer v gozd in da se doslej še ni vrnil domov. Povpraševal je tudi vojake, ki so mu povedali, da četovodja ponoči ni prišel nadzorovat straž. Zato je sklepal, da se mu je morda pripetila nesreča že zvečer. Ukazal je, naj vojaki in ljudje, ki utegnejo, preiščejo ves gozd in že proti poldnevu mu je prinesel eden izmed njih vojaško čepico pogrešanega podčastnika.

Ležala je pri zasutem vhodu v rudnik in razločno so se ji poznali sledovi močnega udarca. Zdaj ni bilo več nobenega dvoma. Četovodja je moral pasti v roke Črnemu možu, ki ga je ubil ali pa kje skrivaj zaprl, da bi s tem kaj izsilil.

Zato je nadporočnik naročil vojakom, naj store vse, da najdejo četovodjo ali pa vsaj njegovo truplo, če se je med tem že zgodilo najstrašnejše. Tudi vse gozdarje, gozdne čuvaje in graničarje je prosil, naj mu pri iskanju pomagajo.

Vaščani so se zbrali na travniku za občinsko hišo in se pogovarjali in ugibali, kaj naj vse to pomeni. Kmalu pa je zbudil njihovo pozornost nov dogodek. Vrata Potočnikove hiše so se odprla in slepi lastnik je stopil na prag. Oblečen je bil v nedeljski suknjič, vodil pa ga je domači hlapec. Ubrala sta jo proti polju.

“Kaj, Potočnik je namenjen k Poljancu? Sodni dan se bliža! Prekrižajte se in molite!” je dejal eden izmed sosedov.

“Počakajmo! Morda pa ne gre tja. Saj je lahko namenjen tudi kam drugam!” je odvrnil drugi.

“Ali ne vidiš, da je pravkar zavil k vratom? Zdaj stoji že na pragu! Kaj le išče pri Poljancu?” so se vsi čudili.

“To bomo pa že še zvedeli, ko se vrneta iz hiše. Tedaj bo po vasi završalo!”

“Ali je kdo doma?” je vprašal slepi Potočnik svojega spremljevalca, ko sta stopila v vežo.

“Da, nekaj hlapcev in dekel, ki naju gledajo kakor tele nova vrata. In tamle prihaja iz izbe gospodarjeva mlada hči.”

“Pomigni ji, naj počaka, in odvedi me k njej!”

Marta je od strahu prebledela, ko ju je opazila, vendar je počakala, da sta prišla do nje.

“Dober dan, Marta! Ali je oče doma?” jo je vprašal Rajkov oče.

“Da, toda spi,” je odvrnila.

“Pa ga prebudi in me za ta čas odvedi v izbo! Ostani na dvorišču,” je velel hlapcu, “kadar bo treba, te že pokličem!”

“Prijela ga je za roko in ga spremila v izbo. Tudi njena mati, ki je pri peči pekla, se je pošteno ustrašila, ko ga je zagledala.

“Mojega moža iščete?” ga je začudeno vprašala.

“Kaj bi mu pa radi?”

“Da, njega iščem. Ali se vam zdi moj obisk kaj čudnega?”

“Seveda. Kar bojim se.”

“Zame ali zanj?”

“Za vas ne, Potočnik. Kdor je poštenjak, se vas ne bo bal.”

“Da, se mi zdi! Prav zato lahko pustite svoj strah, saj ni nikogar, ki bi imel zanj manj vzroka kakor vi. Prihajam zaradi neke stvari, ki je dobra in vse hvale vredna. Če se bo zgodilo tako, kakor upam, vam bom prinesel mir in srečo.

Marta je medtem odšla, da zbudi očeta. Vrnila se je, da bi naznanila Potočniku njegov prihod, in ni še mogla izpregovoriti besedice, ko je stal Poljanec že za njo.

“Oho, kdo pa je to?” je posmehljivo vprašal. “Golijat, ki si noče zapomniti, da se je treba poštenim ljudem umikati. Zdaj pride kar na moj dom, da mi še tu vse zasmradi. Kar pojdi, sicer bom izrabil svojo pravico in te sunil čez prag.”

“Tega ne boš storil. Danes sem sveta osebnost, ki je tudi najhujši sovražnik ne sme zasramovati in se je dotakniti,” je odvrnil slepec.

“Tako? Ali so te morda narisali v pratiko med svetnike?”

“Zasmehovanje ti odpuščam! Misliš, da je to nekaj cenenega, pa boš videl, da te bo še drago stalo! Prišel sem, da bi se s tabo na samem pogovoril. Ali imaš kakšno izbo, kjer naju ne bo nihče motil? Tako, sobo zase.”

“Zase? Vsa Poljančeva hiša je moja, zato se ti tudi za sobo ni treba bati. Nikar ne misli, da si bom pustil kaj od tebe ukazovati. Tvojo svetost že precej dobro poznam, in kar si mi mislil povedati, slišijo lahko tudi drugi.”

“Zaradi tebe samega sem hotel, da bi govorila sama. Veruj mi, da je tako najbolje!”

“Nikar ne blebetaj neumnosti! Ali boš govoril vpričo vseh ali pa boš šel. Tako, zdaj veš vse. Ne vem, kake tajnosti bi mogel pripovedovati Potočnik Poljancu. — Kar tu ostanita,” je zaklical, ko je opazil, da hočeta žena in hči oditi. “Zdaj pa z besedo na dan in ne preveč na široko! Kakšna posvečena osebnost si postal?”

“Prišel sem na tvoj dom kot snubec.”

“Kot snubec? Slep snubec? No, to se pa precej čudno sliši. Ali bi mar rad dobil našo svinjsko deklo za svojega študenta? Kar vzemi jo in glej, da čimprej izgineš iz mojega doma!”

“Napol si že uganil; Rajko me pošilja, toda ne zaradi dekle, čeprav to ne bi bila nobena sramota, če je poštena in če se na delo razume.”

“No, potem pa res ne vem, koga si želi tvoj dragi sin. Hitro mi povej, koga misli osrečiti s svojim snubljenjem.”

Sedel je za mizo in se smejal, kakor bi šlo za zabavo. Marta je prebledela, Poljanka pa se je vsa tresla od strahu, kaj se še utegne zgoditi. Samo Potočnik je ostal miren, nemo je strmel pred se, kakor da ne bi bil slep.

“Poljanec, sprta sva bila že dolga, dolga leta. Sam veš najbolje, zakaj. Jaz prepira nisem začel in mi ga tudi ne bi bilo treba končati. Toda prepir rodi samo nesrečo. Zato sem prišel, da bi ti ponudil roko v spravo.” [nejasno] pankrt, ki mu lahko vržeš vinar, pa bo še vesel? Ne potrebujem tvoje roke in tvojega miru; rok [nejasno]

“Tako, to hočeš? Ali misliš, da sem beraški imam dovolj, mir pa si bom že sam znal ustvariti. Še zdajle si ga bom, če me boš še dolgo zadrževal. Mir, ki mi ga prinašaš je iz Potočnikove hiše, toda pri Poljancu tak mir ni vreden počenega groša. In še plačati bi ti ga moral, kajne? Koliko pa bi hotel zanj?”

“Četovodjo!”

Zaradi neprestanega izzivanja se je Potočnik komaj še zadrževal. Ta beseda je bila prvi odgovor, ki je vračal milo za drago.

“Četovodjo? Ali si znorel?” je vzkliknil Poljanec.

“Ne! Pokliči nadporočnika, pa mu povem, kje je četovodja skrit in kdo ga lahko spet vrne svetu. Zapomni si, Poljanec, da sem prišel k tebi po mir. Mirno bi se s tabo pogovoril. Pokaži, da si pameten, in ostal bom človek, ki je dovzeten za lepo besedo. Če pa boš še dalje predrzen, bom postal spet Golijat, ki se nikogar ne boji, dasi je slep. Tudi Črnega moža ne, ki ne more potrebovati Potočnikovega miru!”

Poljanec je prebledel, vendar se je hitro zavedel in vstal izza mize.

“Potočnik!” je zakričal. “Ne brusi preveč jezika, sicer te utegnem zgrabiti in treščiti na tla, čeprav praviš, da si Golijat!”

Tega ne boš storil, Poljanec, ker se na svojo pest ne moreš več zanesti. To si menda že sam videl. Rajši si natakni lastiljo in brado, priveži si krinko na obraz in me še enkrat ustreli v obraz. To znaš bolje.”

Tudi on je vstal. Ob predrznih nasprotnikovih besedah ga je spet pograbilo divje sovraštvo. Iz slednje njegove kretnje se je to dobro videlo. Nekaj je v njem zbesnelo. Zgrabilo ga je, da se je vzpel in bil zdaj skoraj za glavo višji od Poljanca. Poljanec pa se je pripravil, kakor da bi hotel nanj skočiti, toda pod težo obdolžitev, ki mu jih je Potočnik vrgel v lice, se je opotekel nazaj in omahnil na stol. Slepec je čul, kako je stol zaškripal.

“Tako je prav! Sedi in poslušaj me, potem pa stori, kar hočeš.”

Tudi on je sedel.

“Saj poznaš Rajka. Fant je, da ni enakega v devetih župnijah. Kje dobiš silnejšega, kje pametnejšega? To je vse. O podrobnostih ne bom govoril. Rad ima Marto in ona —”

“Marto?” je kriknil Poljanec, toda pomiril se je hitro obsedel. “Le govori dalje. Potem bom govoril še jaz!”

“Torej, Marto ima rad in ona tudi njega. Dekle je, ki je vredno petdesetih Poljančevih posestev, in ničesar ji ne morem očitati. Ti sicer nisi njen oče — samo varuh si in še varuh slab — in ne moreš odločati, koga naj vzame in koga ne. Ker pa sem se hotel s teboj pomiriti, sem prišel k tebi, da jo izprosim od tebe. V roko mi sezi, daj jo mojemu sinu in vse bo pozabljeno, vse uničeno, kar je bilo med nama!”

“Ali si že končal? Zdaj pa poslušaj moj odgovor: Ven iz moje hiše!”

“Mislim ...”

“Nič ne boš mislil! Ven!”

“Pomiri se, Poljanec!”

“Ven! Ali pojdeš ali ne?”

Planil je pokoncu in stopil k Potočniku. Grozeče ga je zgrabil za roko.

“Oče!” je kriknila Marta in v strahu prihitela k njemu, da bi ga odtrgala od slepca.

Tudi mati je priskočila in dvignila roke, kakor bi ga hotela prositi, naj bo pameten.

“Nič se zame ne bojta”, ju je resno pomiril slepec. “Kar lepo v kotu ostanita!”

“Da, izginita, drugače se utegne zgoditi, da bosta zleteli z njim vred iz hiše. Ti pa ven, da ti ne pokažem, kaj se pravi imeti opravka s Poljancem!” je ukazal Potočniku.

“Ali se res upaš dotikati se Potočnika? Roko stran!” je ostro ukazal slepec.

Ko je videl, da se Poljanec ne misli umakniti in da ga je še trše prijel, je z bliskovito naglico pograbil pred se. Preden se je Poljanec zavedel, so ga roke že držale v kleščah. Kakor trsko so ga dvignile s tal, zavrtele v zraku in treščile na tla, da je izgubil zavest.

Ženski sta prestrašeno kriknili in se sklonili k njemu, da bi pogledali, ali se mu ni kaj hudege pripetilo. Slepec pa je stal mirno sredi sobe in se smehljal.

“Dovolj ima, ali ne?” je vprašal.

“Moj Bog, Potočnik, mrtev je,” je kriknila Poljanka in bruhnila v jok.

“Ne, ne, ni mrtev; poznam svoj prijem in svoje roke,” je mirno odvrnil Potočnik. “Za smrt bi bilo treba še precej več moči. Zdaj pa povejte, mati, ali vam je Rajko všeč?”

“Najrajši ga imam med vsemi, kar jih poznam.”

“Ali vam bo prav, če vzame vašo Marto?”

“Kako mi ne bi bilo ... Samo moj mož ...”

“Ne bojte se! Nič se vam ne bo zgodilo! In če se kaj primeri, da bosta potrebovali pomoči, pridita k nam. Radi vama bomo pomagali.”

Šel je mimo nezavestnega Poljanca proti veži. Dekle, ki je še zmeraj drhtelo, ga je prijelo za roko in ga odvedlo na dvorišče, kjer ga je čakal hlapec.

Preden ji je dal roko v slovo, ji je še rekel:

“Ne pozabi, Marta, da ti je Potočnikov dom odprt, kadarkoli ga boš potrebovala. Dobra ostani!”

Potočnik je šel. Kako rada bi bila šla z njim iz Poljančeve hiše, se takoj poslužila obljubljene pomoči. Toda morala je vztrajati na strani slabotne matere, ki je prav zdaj tako potrebovala njene tolažbe.

Ko je spet stopila v izbo, se je očim že začel prebujati iz nezavesti. Nekaj časa je tuje strmel pred se in ni vedel, kje je, šele nato se je docela zavedel. Kakor bi ga bila kača pičila, se je pobral s tal.

“Kje je tisti razbojnik, ki se je upal me napasti v moji lastni hiši? Vidve sta mu pomagale, vidve — —”

Iztegnil je že roke, da bi planil na ženo in hčer, toda nekaj ga je zadržalo.

“Sem pojdi, Marta, sem pojdi in povej mi vse!” ji je rekel.

Ubogala ga je in zbrala vso moč.

“Ti si se spečala s Potočnikovim Rajkom in ga naščuvala name!” je dejal.

“Ne!” je odločno odvrnila in povesila glavo.

“Le ne izgovarjaj se”, ji je skočil v besedo. “Dobro vem, kako je bilo. Pri Potočnikovih si bila!”

“Da!”

“In vedela si, da pride starec danes k nam.”

“Ne.”

“In o Črnem možu ste se pogovarjali? Kaj veš o njem?”

Ali naj izda, da Rajko vse ve? Ne, to bi pomenilo njegov pogin. In vse bi pokvarilo! Zato je mirno odgovorila:

“Videla sem ga.”

“Ti? Kje pa?”

“V kolibi nad vodnjakom!”

Ostro mu je pogledala v oči. Ni mogel skriti strahu. Podzavestno se je umaknil korak nazaj.

“Kdo je Črni mož?” jo je vprašal in jo presunljivo premeril od nog do glave.

“Ti sam!”

Iz kota, kjer se je stiskala mati, se je začul pridušen krik in globok vzdih. Groza jo je obšla. Opotekala se je in omahnila na tla.

“Joj, mati umira!” je dekle prestrašeno kriknila.

Hotela je skočiti k njej, toda on jo je zadržal.

“Pusti jo, naj leži na tleh! Trdoživa je kakor mačka in kmalu bo sama odprla oči. Zdaj pa vem, zakaj je stari Potočnik nekaj blebetal o lasulji in krinki. Ti si mu vse povedala.”

“Da.”

“No, dobro, da vem! Tako si se torej zatelebala v Potočnikovega capina, da si svojega lastnega očeta zaradi njega izdala! Najbolje bi bilo, da bi te pograbil za grive in te — Toda ne, tega ne bom storil, ti in mati tega še vredni nista. Pojdi k njej in ko se prebudi, pridi z njo vred gori v mojo izbo! Ali si razumela?”

Šel je iz sobe. Ko je prišel v prvo nadstropje, je jel hoditi po izbi iz kota v kot in mrmral sam pri sebi:

“Črni mož, tvojega kraljevanja je konec. Tako hitro in nepričakovano se je zgodilo, da ne bi bil verjel, da je to mogoče! Toda še je čas! Se ne vedo vse in storil bom tako, da bom vse rešil, kar sem si s tolikšnim trudom pridobil. Če me misli naznaniti, naj me kar! Na varnem bom, preden pridejo pome. Da, kmalu bo vsega konec. Toda če konec zadržim in zavlečem, dokler ne bom opravil vsega, kar je potrebno? Da, to bo najbolje. Ženski morata izginiti! Tam ne bosta mogli klepetati, jaz pa se odpeljem k svaku na drugi strani meje, da kupi moje posestvo. Že davno si ga je želel in plačal mi ga bo tudi lahko takoj, če z njim poračunam. Jutri ga pripeljem s seboj. Zbrala bova ljudi. Se danes jim moram pustiti listek. On prevzame ves posel in naj stori potem, kar že hoče. Jaz pa pojdem po svetu. Smejal se bom neumnim ljudem, ki bodo iztegovali po meni roke, pa bodo grabili v prazno!”

Začel se je preoblačiti.

“Četovodja naj tiči v svoji luknji, dokler se ne vrnem. Morda bo še najbolje, da ostane za zmeraj tam. In Potočnikov študent, da, z n jim moram še orati, da ga bo minula volja po iskanju in prisluškovanju. Kaj ga briga Črni mož? Kaj iztika za mano? Saj ni vojak; gozdar ali graničar pa tudi ne! Vtaknil je nos v poklic, ki ni zanj, in to mu moram pošteno plačati. Zasolil mu bom juho, da se mu bo dolgo kolcalo! Do zadnjega vinarja mu izplačam dolg in še obresti mu navržem, da bo svoja rebra po vsem rudniku pobiral. Ne umaknem se odtod, dokler ne bo imel prav takega obraza kakor njegov stari. To sem dolžan sebi in svojemu nasledniku.”

Tedaj sta stopili v sobo Marta in njena mati. Obstali sta za vrati in nista rekli niti besede.

“Odpotujemo,” je kratko rekel. “Pripravita se in vzemita s seboj za dan ali dva jedi. Čez četrt ure se odpeljemo.”

“Kam, oče?” je vprašala Marta.

“Te nič ne briga. To je moja reč,” je sirovo odvrnil.

“Za dva dni? In vsi trije? Ali ne ostane nihče na domu, da bo skrbel za delo in posle?”

“Jezik za zobe — in napravita, kar sem velel,” je zakričal. “Ti si skuhala vso godlijo, zdaj jo pa pojej!”

Šli sta.

“Kaj le misli?” je vprašala mati.

“Ne vem, le o tem sem prepričana, da nič dobrega. Meni je tudi vseeno, mati! Zaradi njega se ne smeš ubijati in trpeti. Saj tega ni vreden. Bodi močna, vsaj meni na ljubo! Ali ne veš, kaj je dejal Potočnik? Oče naj le odpotuje, kamor hoče. Jaz bom spravila skupaj svoje stvari in se odpeljala v mesto. Ali pojdeš z mano?”

“Ne. To bi bilo preveč govorjenja med zlobnimi ljudmi. Vztrajaj pri meni, Marta. Morda nama pomaga Bog, ki je dober in ki trpečim rad pomaga.”

“No, pa ostanem. Toda nekaj moram še prej storiti. Hlapca pošljem k Potočniku, ki bo povedal Rajlcu, da naju sili stran in da noče povedati, kam naju misli odpeljati. Ali smem?”

“Dobro, le napravi, kakor misliš, da bo prav. Pazi samo, da tega nihče ne opazi.”

Marta je poklicala nekega dninarja, ki je delal na dvorišču; če bi bila vzela koga izmed domačih služabnikov, bi bil Poljanec morda opazil, da niso vsi pri hiši. Rekla mu je, naj se podviza, toda starec se kar ni mogel odtrgati od dela. Potem je počasi krenil na pot. Dobil je Rajka na domačem vrtu, ko je nekaj kopal.

“No, dobro, da sem te dobil,” mu je začel počasi praviti. “Marta me je poslala in mi naročila, naj ti povem, da hoče Poljanec njo in mater naložiti na voz in ju nekam zavleči.”

“Kam pa?”

“Tega ni povedala. Rekel jima je samo, da morata vzeti s seboj za dva dni jedi.”

“In kdaj se odpeljejo?”

“Takoj. Voz je bil že pripravljen, ko me je poslala k tebi.”

“Zdaj, ko se že temni?”

Odhitel je na cesto in urno zavil po cesti proti Poljančevemu domu. Skozi odprta vrtna vrata je prav tedaj oddrdral voz. Spredaj je sedel Poljanec sam, zadaj pa Marta in njena mati. Kmet je moral paziti na konja, ki sta mu delala dosti dela, in bil je obrnjen z obrazom stran od vasi. Rajko je to izrabil. Stopil je izza drevesa ob cesti, ki ga je zakrivalo, in pomahnil z roko. Marta ga je takoj opazila in odmahnila z robcem. Stekel je nazaj domov in velel hlapcu, naj urno osedla konja. Potem je skočil še k staršem.

“Pravkar je odpeljal Poljanec ženo in hčer nekam stran. Nista vedeli, kam, in sta poslali pome. Pogledati moram za njima, da vidim, kaj dedec misli. Kmalu se vrnem domov.”

Ne da bi bil počakal odgovora, je odhitel v svojo sobo. V naglici se je peroblekel in trenutek nato je že sedel v sedlu in vzpodbodel konja. Ljubico mu hočejo iztrgati! Za njo mora jezditi in jo rešiti!

Kakor bi bil rjaveč, ki ga je jezdil, razumel njegove misli, je zdirjal, kar so mu dale moči, po beli cesti. Čez dobro minuto je bil že pri gozdu in odondod, kjer se je začela cesta vzpenjati naravnost v hrib, je videl Rajko vzlic mraku Poljančev voz, ki je bil že precej daleč pred njim.

“Proti meji misli iti. Najbrž ju hoče spremiti k trgovcu, ki je njegov odjemalec. Zdaj moram jezditi bolj počasi, da me ne opazi.

Spustil je uzde in konj je nadaljeval pot v lahnem drncu. Šele ko je voz že izginil na drugi strani hriba, je spet uzde nategnil. Ko je prišel na vrh hribca, kjer sta se odcepila dva slaba, razdrta kolovoza, voza ni mogel več videti.

“Mudi se mu, zato je poganjal. Naprej, ne smejo mi uiti! Samo da jih spet zagledam!”

Četrt ure je preteklo in vas, ki ni bila več daleč od meje, je ležala pod njim v dolini. Lučke iz hiš so mu kazale pot, kod mora jezditi. In vendar voza še ni dohitel, čeprav je tako drvel. Pri carinski Čuvajnici je obstal:

“Ali se je peljal tod mimo voz, v katerega sta bila vprežena dva rjavca?” je vprašal uradnika, ki je stopil iz svoje hišice.

“Ne,” mu je ta odvrnil.

“Ali veste zanesljivo?”

“Da, prav zanesljivo. Dve uri že stojim ob okencu in niti za trenutek se nisem obrnil stran.”

Hajko je obrnil konja in brez besede oddirjal nazaj.

“Potegniti me hoče,” si je rekel. “Zaviti je moral na kolovoz.”

Ko je prišel spet na vrh hriba, je skočil s konja, da bi obe poti preiskal. Medtem se je bilo že docela stemnilo. Svetloba vžigalice je bila preslabotna, da bi mogel odkriti pot Poljančevega voza. Stopil je h grčavemu borovcu, ki je stal ob poti, ves polomljen in zarasel, ter odkril na veji, ki jo je komaj še dosegel, vse polno češakrov. Nabral si jih je poln žep. Hitro je enega zažgal. Rad je gorel, ker je bil prepojen s smolo. Plamen je dajal dovolj svetlobe in razločno je videl v bližini ozke sledove koles, ki so zavili desno od ceste v gozd. Razločno so se ločili od širokih koles tovornih voz.

Kaj je Poljanec tu iskal? Saj vodi pot vendar k njegovemu skednju in nobena druga se ne odcepi od nje. Iti mora za njim, toda konj ga utegne izdati. Da bi ga tu privezal in pustil, I pa spet ne sme storiti.

“Naglo moram odjezditi domov, konja zapreti v hlev in skočiti peš v hrib do skednja. To bo nabolje, kar bom mogel storiti.”

Spet je skočil na konja, da bi svoj sklep izpremenil v dejanje. Tedaj pa se mu je zazdelo, da čuje v daljavi skriven pok biča.

“Kaj pa je? Ali se morda vrača?”

Potem je začul zamolkel udarec, kakor bi udarilo kolo ob korenino, ki štrli iz tal na cesto. Naglo je bil spet na tleh in zavlekel konja v goščo. Z robcem mu je zamašil nozdrvi te ga poizkušal z božanjem pripraviti do tega, da bi bil miren in da ga ne bi s hrzanjem izdal. Posrečilo se mu je. Rjaveč se ni niti premaknil, ko je zdrdral voz tik ob njegovem gospodarju in zavil spet na glavno cesto.

“To je bil on. Spoznal sem ga. Proti meji se pelje. Toda kje sta Marta in njena mati? Na vozu ju ni bilo. Nekaj jima je moral storiti. To je prav gotovo. In namestu do bi jima bil prišel na pomoč, sem zamudil skoraj celo uro z ovinkom in iskanjem prave poti! Biti je moralo nekaj posebnega, drugače se ne bi bil upal poizkusiti to pustolovščino, ko je vendar v gozdovih kar mrgolelo vojaštva in graničarjev. In še celo z vozom!”

“Še zmeraj je bil v dvomu, kaj naj stori. Tedaj pa je začul ob cesti šumenje listja, ki je prihajalo čedalje bliže. Nekaj vojakov je skočilo čez jarek, kakor bi jih s svojimi mislimi priklical. Ko so ga opazili, so se mu nezaupno približali.

“Kdo je?” je vprašal eden izmed njih.

“Prijatelj! Ali me ne poznate?”

Eden izmed vojakov, ki je stanoval na njegovem domu, ga je takoj veselo pozdravil.

“Mladi gospod s konjem!” je dejal. “Ali se vam je kaj na sedlu pokvarilo?”

“Ne. H gozdarju sem še namenjen, pa se skoraj ne upam jezditi po gozdu. Konj se je preveč najedel ovsa in bi utegnil počenjati neumnosti. Ali ste namenjeni v vas?”

“Da, tja gremo! Ali naj vzamemo konja s seboj? Nič nam ne bo na poti.”

“Pa res. Kar s sabo ga vzemite. Očetu pa recite, da pridem kmalu. Ali ste četovodjo dobili?”

“Ne, nismo ga. Vam ga vsaj ne bo treba več metati skozi okno!”

Odšli so in vzeli rjavca s seboj. Z lahkim srcem jim ga je zaupal. Radi so ga imeli.

Potem pa je krenil po ozki poti, ne da bi bil zapazil kaj sumljivega. Ko je prišel do konca rudnika, je takoj stopil k vratom na skedenj. Kakor vselej jih je tudi to pot hitro odprl. Nekaj mu je neprestano prišepetavalo, da mora biti ta kraj nekoliko v zvezi z Marto in njeno materjo.

Zažgal je drugi češarek in opazil majhno rudarsko svetilko, ki je visela ha steni na žeblju.

“Tu je bil in pustil svetilko, ker je ni več potreboval. Meni je prav, ker brez nje ne bi vedel nič početi!”

Prižgal jo je in preiskal notranjost kozolca. Na prvi pogled se mu je videlo, da je vse v navadnem redu, kmalu pa je zapazil konec vrvi, ki je gledal izpod kupa sena. Potegnil ga je ven in videl nekaj, kar je pri dosedanjih preiskovanjih ušlo njegovi pazljivosti. Pod senom je bil skrit popoln škripec in zraven njega pravcato dvigalo. Gledal je za sledovi svoje izvoljenke, toda ničesar ni mogel opaziti. Vzel je škripec, ga pritrdil na navpični rov, potem pa obesil nanj dvigalo, sedel nanj in se spustil v globino.

Šlo je hitreje in zanesljiveje kakor s preprosto in nerodno pripravo, ki se je je bil posluževal zadnjič.

Ko je prišel do vodoravnega rova, je hotel zaviti po njem in ga natanko preiskati. Tedaj pa je zdajci začul glas, ki je prihajal iz globin drugega navpičnega rova pod njim. Pokleknil je k odprtini, ki je bila še prav tako odkrita kakor zadnjikrat in zaklical v globino:

“Kdo je spodaj?”

Začul je odgovor, ki ga ni mogel razumeti.

“Marta!”

Pritisnil je uho k tlom in tedaj se mu je zazdelo, da čuje razločno svoje ime, ki ga nekdo od daleč kliče. Posvetil je navzdol in odkril dva železna kavelj na, toda lestve, ki je morala biti na njih pritrjena, ni bilo nikjer. Če sta bili Marta in njena mati spodaj v rovu — kako ju je le mogel spraviti Poljanec tja? Stopil je po rovu dalje, da bi morda lestvo kje odkril, in res se ni zmotil. Ležala je na tleh. Poljanec jo je bil potegnil iz rova, da bi odrezal pot jetnicama, ki bi bili lahko preplezali pol poti navzgor. Obesil jo je na kavelj na, preizkusil njeno trdnost in se spustil v globino. Ko je bilo lestve konec, je odkril je še drugo in potem tretjo.

Naposled je prišel sicer počasi, toda brez počivanja tako globoko, da je prav razločno čul:

“Rajko, ali si ti ali je kdo drugi?”

“Da, Marta, jaz sem!”

Zavriskala je od veselja in ko je začutil pod sabo trdna tla, se ga je Oklenilo dvoje nežnih rok.

“Videla sem, da si mi pomahnil in zato sem vedela, da prideš!”

Potem so ji popustile vse moči. Omahnila je na vlažna, močvirna tla k negibni materi, ki ni vedela, kaj se godi okoli nje.

Preiskal jo je. Živela je, toda srce ji je komaj vidno utripalo in vse besede, ki jih je njej namenil, so ostale brez odgovora.

“Marta, kako sta prišli sem?” je vprašal svojo izvoljenko.

Bruhnila je v jok in mu med solzami ni mogla odgovoriti.

“Nikar ne jokaj, Marta”, jo je potolažil. “Bodi močna, že zaradi matere, sicer ne bom vedel, kaj naj z vama napravim!”

S silo se je zbrala in mu povedala to-le:

“Sporočil nama je, da bomo vsi skupaj odpotovali, in ukazal, naj vzameva s seboj za dva dni jedi. Poglej, tu zraven matere je še zavoj! Potem smo se do teme vozili in naposled obstali pred skednjem. Odprl ga je in naju sunil vanj. Kaj se je potem zgodilo, ti ne morem povedati. Nisva se hoteli spustiti v globino, dokler ni potegnil nož izza pasa in zagrozil, da naju zakolje, če ne bova ubogali. Tedaj se je mati onesvestila in še do zdaj ni odprla oči. Morala sem se spustiti v to strašno jamo, mater pa si je privezal na hrbet in jo odnesel v globino. Potem se je vrnil iz nje in dejal, da se jutri vrne. Najprej sem ležala pri materi in jokala, da me je jelo že dušiti. Potem sem morala misliti nate, Rajko, in vila sem roke in na kolenih molila, da bi ljubi Bog obrnil tvoje korake sem. O, kako sem si želela, da bi naju odkril in rešil.”

“Obrnil jih je sem, Marta, in zdaj te ne pustim nikoli več od sebe, da ne boš nikoli več padla v rake tej zverini, ki ne pozna sočutja in usmiljenja. Bal se je, da ne bi ti povedala vsega, kar veš, zato vaju je ujel in privedel sem!

Toda to mora biti poslednja karta, ki jo je izigral. Ko se vrhe, ga bodo prijeli in mu polomili zobe. Hotel sem mu vse odpustiti, toda ko sem videl, da mojega odpuščanja ne mara, da je celo zaničeval in zasramoval mojega očeta, da je z vama grdo ravnal in vama grozil z nožem, sem se odločil, da napravim vsemu konec. Igral se je z grehi in grehi ga bodo požrli.”

Posvetil je po rovu.

“Kaj ko bi bili tu strupeni plini, Marta? Ti in mati bi ležali tu mrtvi. Zdaj poj demo navzgor. Niti trenutka ne smemo več ostati tu!”

Lestve so bile skoraj nove. Črni mož jih je moral šele nedavno pripraviti. Zato so se jim brez skrbi zaupali. Strah pred očmovim nožem je bil dal Marti pogum, ko se je spuščala v rov. Zdaj pa jo je krepila misel, da je njen ljubi blizu. Z njegovo pomočjo je priplezala do vrha rova. Tam jo je pustil samo in se spustil še po mater. Kar se je posrečilo Poljancu, se je moralo tudi njemu. Brez nevarnosti jo je prinesel navzgor. Za trenutek je odprla oči. Njen pogled se je ustavil na dveh srečnih obrazih. Medel, utrujen nasmešek ji je šinil na bledo lice. Potem je spet zaprla oči. Rajko si je slekel suknjič in ji ga položil pod glavo.

“Ne smeva je pustiti same, da nam ne zablodi ali ne pade. Ali se upaš ostati nekaj minut sama, dokler se ne vrnem, Marta?” jo je vprašal.

“Tako strašno je tu v temi, Rajko? Ali moraš iti?” se je zgrozila.

“Da, moram iti. Četovodjo moram poiskati. Najbrž je tu nekaj blizu zaprt.”

“On?”

“Da, če še živi. Tam v ječi bo, o kateri sem tebi in staršem pripovedoval. Čakaj, tu imam še nekaj češarkov in vžigalic, da rje bosta v temi.”

“Rajko, nikar ne pojdi! Tako se bojim, da se ti ne bi kaj pripetilo!”

“Le brez skrbi bodi! Danes ni nikogar, ki bi me mogel zasledovati. Vsi so šli.”

Lestvo je potegnil iz rova in jo položil tja, kjer jo je prej dobil. Potem je šel dalje po rovu. Hitel je, kar so mu dale moči, da ne bi pustil dekleta predolgo v negotovosti. Na vsej poti ni odkril nič omembe vrednega. Ko je prišel do zida, je odrinil zapah. Potisnil ga je v stran in se ob steni stisnil mimo. Kmalu je prišel do ječe. Začul je rožljanje verig.

Vedel je, da jetnika ne sme osvoboditi, ker bi začeli tihotapci takoj sumiti, da je prišel kak nepoklicanec v rov. Tudi govoriti ni smel z njim, dokler ne bo vse pripravljeno za zajetje razbojnikov. Če bi bil četovodja neoprezen, bi utegnil vse pokvariti. Toda zvedeti mora le, ali je sploh on v ječi. Udaril je po steni.

Ujetnik se je zganil. Začutil je, da je nekdo blizu.

“Kdo je? Odprite! Ali nisem že tisočkrat povedal, da postanem vaš vohun, če me ne obesite?” je zatulil.

Rajko je čul že dovolj. Glas je bil četovodjev in po njegovih besedah je tudi že lahko sklepal, kaj vse se je moralo zgoditi, odkar je bil ujet. Vrnil se je v skladišče in odhitel k Marti, ki ga je že nestrpno čakala in kar koprnela, ker ga tako dolgo ni bilo.

“Kod si hodil, Rajko? Tako sem se bala. Češarki so že pogoreli, mati pa leži kakor mrtva. Bog ve, kaj se nam utegne še vse pripetiti!”

“Pogumna bodi, Marta! Vidiš, dvigalo je že tu. Vsi skupaj se ne moremo dvigniti. Najprej odnesem mater. Ali boš še toliko potrpela?”

“Da, bom.”

Položil je nezavestno Poljanko na dvigalo in potegnil. Kmalu sta bila gori. Oprezno jo je nesel na mehko seno in se vrnil, da reši še Marto. Vzlic temu, da je bil tako močan, je čutil, da mu mišice slabe! Moral se je malo odpočiti in je zato najprej po skednju vse pospravil. Ko je bilo to opravljeno, je šel še po svojo izvoljenko. Srečno jo je pripeljal iz rova. Odvedel jo je k materi, ki je bila še zmeraj brez zavesti. Prav to mu je delo tako otežilo. Ko so bili že vsi za odhod pripravljeni, se je kar oddahnil.

“Hvala Bogu, zdaj je vse srečno pri kraju! Pojdi Marta, na Potočnikov dom gremo?”

“Ali ne domov, Rajko?”

“Nikoli več, danes pa še zlasti ne! Očim mora misliti, da sta še zmeraj v rudniku. Da ne bo zvedel, da sta že rešeni, vaju ne sme nihče videti, dokler ne bo vse končano.”

Rajko je dvignil Poljanko in jo vzel na roke kakor slabotnega otroka. Marta je stopala z njim vštric. Tako so šli po hribu navzdol. Srečno in ne da bi jih bil kdo videl, so dospeli do Poljančevega doma. Malo pred hišo je za trenutek obstal, da bi videl, ali jih kdo ne zasleduje. Res je opazil v daljavi neko senco. Neznan moški, zavit v širok plašč, se je izvil iz teme. Čul je, da je počil petelin pištole, kakor bi ga bil nekdo napel. Potem je zaklical ukazovalen glas:

“Stojte! Kdo je?”

Rajko je spoznal nadporočnika, ki je moral imeti prav posebno važen vzrok, da je sam hodil tako blizu vasi.

“Potočnik, gospod nadporočnik. Ali bi se utegnili zamuditi nekaj minut?”

“Morda? Zakaj pa?”

“Prosim vas, da pridete malo na naš dom. Rad bi vam povedal nekaj zelo važnega.”

“Tako? Kdo pa je ženska, ki gre z vami? In koga nosite v naročju?”

“To vam bom že v hiši povedal. Tu ni pravi kraj za take pogovore.”

“No, pa pojdite naprej, takoj pridem za vami!”

Potočnica se je od presenečenja prekrižala, ko je zagledala prihajajoče.

“Moj Bog, Rajko, koga si pa privedel?”

“Marto in njeno mater, ki je brez zavesti. Hitro jo spravi v posteljo in pošlji hlapca z vozom v mesto, da pripelje zdravnika! Za mano prihaja gospod nadporočnik. Razen nas ne sme nihče vedeti, da je prišel k nam.”

Njegov ukaz je mati takoj izpolnila. Hlapec se je hitro odpeljal v mesto in mislil, da se je moralo najbrž Potočniku iznenada poslabšati zdravje. Bolnico so položili v mehko posteljo. Marta je ostala pri njej in pazila nanjo. Dasi je bila od trpljenja vsa izmučena, se vendar ni hotela odtrgati od postelje in iti spat. Drugi pa so napeto čakali pojasnil, ki jim jih je Rajko obljubil. Slutili so, da se je moralo zgoditi nekaj zelo, zelo važnega.

Tedaj je tudi že potrkal na vrata nadporočnik, kateremu so odprli in odvedli v zgornjo izbo.

Sedmo poglavje.
POSLEDNJI BOJ.

Poljanka se je zbudila. Zdravnik je pravkar pripovedoval, da je vzrok njene slabosti notranje duševno trpljenje, ki ga je morala še povečati nenadna velika žalost. Ukazal je, da mora bolnica mirno ležati in se varovati razburjenja. Predpisal ji je tudi okrepčilna zdravila. Zdaj je ležala na postelji in se srečno smehljala, ko je videla, kako ji vsi z ljubeznijo strežejo in jo negujejo. Bila je že na meji med življenjem in smrtjo, čula je že hladni dih bele žene in čutila, kako se njena duša poslavlja od življenja. Zdaj pa je minula vsa slabost, kakor bi jo bilo nekaj neznanega odgnalo.

“Rajko!” je šepnila.

Sklonil se je čez njo.

“Ali ... ali ... je on ... on ... spet tu?”

“Ne, nič se ne bojte. Ni ga.”

“V tvoje roke ga izročam. Postave imajo več pravice do njega kakor jaz. Le to te prosim, da ne govoriš o njem. Preveč me boli, če premislim vse, kar je bilo.”

Sklonil je glavo, kakor bi hotel vse obljubiti, in krenil nazaj v zgornjo izbo, kjer je sedel nadporočnik pri očetu. Videlo se je, da sta se oba hitro navadila drug drugega. Častnik se je že docela udomačil. Nažgal je pipo in puhal dim pod strop. Časih je pihnil še v starca, da je zakihal. Sploh je bil videti tako dobre volje kakor že dolgo ne.

“Ali je čumnata za Marto že pripravljena, Rajko?” je vprašal sina, ko je stopil na prag.

“Da, obe. Ena za njo, druga pa za njeno mater.”

“Le dobro poskrbi, da jima ničesar ne bo manjkalo! Ali ima gospod nadporočnik dovolj tobaka? Ali je dovolj vina na mizi? je izpraševal. Seveda, siromak je bil slep, pa ni mogel tega sam videti.

“Vse je poskrbljeno,” je odvrnil častnik sam.

“Hlapec naj konjema nasuje ovsa, da bosta močna. Potem se bo pa začelo!” se je razveselil starec in si pomel roke.

“Kar vesel sem že,” je dejal nadporočnik. “Kakor se mi zdi, pridemo kmalu do cilja, čeprav sem mislil, da bom moral še mesece bloditi po temi, ki je bila tako globoka, da sem že obupaval.”

Videlo se je, da je moral slepi gospodar častniku že nekaj povedati.

“Da,” je nadaljeval nadporočnik. “Četovodja je vse skupaj samo zmedel, namestu da bi bil pomagal do odkritja. Vam na pr.,” se je obrnil k Rajku, “moram odkrito priznati, da sem nekaj časa že vas sumil. V gozdu so vas videli oboroženega in zakrinkanega. Danes ste bili spet tam s konjem. Vsakdo drugi bi se bil ob taki priložnosti skril in ostal mirno doma.”

“Baš zato je bilo prav za prav vsako sumničenje neupravičeno. Kdor se ne čuti varnega, ostaja doma. Le kdor ima čisto vest, se upa hoditi na solnce. Z maslom na glavi pa ne! Zdajle je hlapec že obesil svetilko na vrata. To pomeni, da sta konja že osedlana.”

“Upam, da ne bo opazil, kdo pojde s teboj, Rajko,” je dejal slepec. “Moji ljudje so sicer dobri in zvesti, vendar je bolje, da nihče ne ve, kaj se nocoj dogaja v Potočnikovi hiši. Vsaj tako dolgo ne, dokler hodi črnuh še okoli.”

“Bom že jaz poskrbel, da bo vse v redu, oče! Gospod nadporočnik pojde spredaj skozi vrata in sede na konja šele na cesti. Ali vam je prav?”

Častnik je prikimal in vtaknil pipo v žep. Neopaženo je prišel na cesto in kmalu začul Rajka, ki je jezdil za njim. Ko sta bila že vštric, je urno skočil na konja. Potem ju je vzela noč.

Polnoč je že davno minula. Vsa dolina je pokojno spala. Nebo je bilo oblačno. Le tu in tam se je posvetila samotna zvezda.

“Ali veste, da se vas skoraj bojim?” se je nasmehnil nadporočnik.

“Zakaj pa?” ga je radovedno vprašal Rajko. “Ker je v vašem telesu toliko skritih moči, ki jih ne morem razumeti. Ime Golijat je že vaš oče po pravici nosil, vam pa še dosti bolj pristoja. Če ne bi bili razen tega še tako izobraženi, bi utegnili biti res nevarni in samo Boga hvalim, da se nisem v vas zmotil.”

“Črni mož vendar nisem mogel biti. Saj se je on klatil po naših krajih že dosti prej, preden sem se vrnil domov.”

“To je že res. Toda — saj veste. Človek misli zmeraj najslabše o sočloveku. Saj bi se bili lahko z njim zvezali po prihodu domov. Vaš nastop proti četovodji in njegovim vojakom, pohajkovanje po gozdu, krinka, pištola, vaš današnji izmišljeni obisk pri gozdarju, vse to je bilo vzrok, da sem nocoj čakal na vas blizu vašega doma. Bil sem sicer oborožen, toda če bi bili vi res tisti, za katerega sem vas imel, moja igra ne bi bila lahka. Če ste vrgli korenjaka, kakršen je četovodja, kar mimogrede skozi okno, bi vam človek skoraj pripisal ...”

“Da bom tudi nadporočnika lahko odpravil”, se je nasmehnil Rajko in premeril telesno šibkega častnika od nog do glave.

“No, dovolite, dragi moj,” če odvrnil častnik, “tako lahko tudi ne bi bilo. Saj si lahko mislite, da naša vojaška oblastva ne naročajo častnikov iz tovarn za porcelan. Branil bi se bil, če bi mi šlo za kožo. Toda pustimo zdaj šalo! Koliko ljudi ima Črni mož?”

“Kakšnih dvajset.”

“Ali so vsi dobro oboroženi?”

“S puškami in noži.”

“Kaj pa v skladišču? Ali imajo tam tudi kaj orožja?”

“Da.”

“Potem pa naš boj ne bo tako lahek.”

“Če hočete, vam vse sam polovim!”

“Oho! Tega pa tudi s svojo orjaško močjo ne boste mogli opraviti.”

“Zakaj pa ne? Glavno je, kako začnem in kako vse pripravim.”

“No, kako?”

“Najprej se bo treba iznebiti Črnega moža samega. To ne bo težavno. Potem se postavim k k vhodu in odmerim vsakomur, kdor pride, toliko, da bo imel dovolj. Toda niti to ne bi bilo treba. Odjezdiva rajši k okrajnemu glavarju, ki bo moral potem sprejeti pod svojo streho — jetniško — vse tihotapce. Naj on odloči, kaj bi bilo najbolje storiti. Če ga hoče ujeti na cenen način, ko se bo čutil varnega bom zraven, če ga pa hoče dobiti pri delu, me pa tudi ne bo manjkalo.”

“To vam rad verjamem. Sploh bi si bili morali izbrati puško namestu pluga in lopate. V vas bi bil dobil dobrega tovariša. Če pomislim, da je bil ves naš trud zaman, čeprav nas je bilo toliko, in da se je vam brez tuje pomoči posrečilo oviti trdno zanko okoli njegovega grešnega vratu ...”

“Božja volja, gospod nadporočnik, in nekaj spretnosti!”

“Zaradi mene! Da, spretno izrabljene vsake lepe priložnosti je zmeraj največ vredno. Tudi četo vodja je bil pri rudniku kakor vi; toda vi ste bili mojster in ste se znali izmazati, on pa še zdaj tiči v pasti. Uporabljiv je že, toda gobezdav preveč in zaradi svojega jezika mora zdaj trpeti. Kazen je sicer huda, a zaslužil jo je.”

Potem sta se nehala pogovarjati. Prijezdila sta že v trg in se morala pred carinarno ustaviti. Danilo se je. Krčmarji so že odpirali, da pogoste zgodnje voznike.

Obstala sta pred neko krčmo, oddala konja v hlev in naročila vroč čaj, da se pokrepčata. Potem sta krenila na glavarstvo in se javila pri okr. glavarju. Sprejel ju je zelo slabe volje.

“Ali je vajina zadeva tako važna, da sta me morala na vse zgodaj zbuditi?” je vprašal.

“Črnega moža imamo!”

Ob teh besedah je obstal glavar kakor prikovan. Usta so se mu odprla in nemo je strmel v svoja obiskovalca, ki nista mogla zadržati smeha, ko sta ga gledala.

“Kaj pravite, gospod nadporočnik? Ali je to res? Ali je mogoče? I, seveda, saj mora biti, če vi tako pravite.”

“Drži, drži, gospod okrajni glavar. Črni mož sicer še ni v verigah, ker smo sklenili počakati tako dolgo, da se odločite, na kakšen način naj ga primemo, toda uiti nam ne more več. Z njim vred imamo tudi vso njegovo tolpo. To bo pisanja! Naposled bo le padel pravici v roke.”

“S tem ste dali najboljši dokaz za svojo veliko sposobnost, gospod nadporočnik, in iz srca sem vesel, ko vam lahko povem, da sem jaz predlagal, naj pošljejo vas nadenj. Boljšim rokam ga nismo mogli zaupati.”

“Žal pa so te roke šele danes mogle poseči v boj, gospod okrajni glavar. Vidite, tale gospod je sam, brez pomoči in na lastno pest rešil težavno nalogo. Jaz sam do danes nisem mogel niti s prstom migniti.”

“Ali, kako?” se je začudil uradnik in počasi dvignil glavo. Jel je meriti Rajka od glave do nog, kakor bi ga bil šele tedaj opazil. “Njegovo ime sem menda že čul, toda pozabil sem ga že. Prosim vas, gospod nadporočnik, da mi moža še enkrat predstavite.”

Rajko, ki so ga te besede spravile v dobro voljo, častniku ni pustil časa. Stopil je nekaj korakov bliže in dejal:

“Jaz sem Potočnik Rajko, gospod okrajni glavar, mojega očeta pa poznajo v vsem gorovju po imenu Golijat. Drugače mu nihče ne pravi.”

“Tako, tako!” je odvrnil okrajni glavar, in podzavestno, kakor iz strahu pred to orjaško postavo, stopil prestrašen nekaj korakov nazaj. “Golijata pa poznam po imenu. Črni mož ga je oslepil in ustrelil njegovega starejšega sina.”

“Prav zato sem moral črnuha dobiti. Ali ga hočete imeti. Privedeni vam ga.”

“No, pravi Golijatov sin si, to se ti vidi,” je nekako pokroviteljsko dejal okrajni glavar. “Da, da, prekajeno meso in krompir delata na deželi čudeže. Duh ni potreben, če telo dobro uspeva.”

“Prav narobe kakor v mestu, gospod okrajni glavar,” se je nasmehnil Rajko. “Tam mora zrasti duh do nebes, kajne?”

Položil je možičku, ki je bii slabotne rasti, roko na ramo in ga zviška pogledal z nekakšno prijaznostjo, ki je okrajni glavar ni doumel. Ta pa je odstopil še korak nazaj, da je Rajkova roka zdrsnila po njegovih prsih, in se obrnil k častniku:

“Ali bi mi hoteli povedati, gospod nadporočnik, kako je prav za prav bilo. Zelo me zanima. Kar sedita, saj se vama morda ne mudi?”

“Ne mudi se nama baš ne. Toda, ali ne bi bilo bolje, če bi to prepustila mojemu prijatelju. On vso stvar dobro pozna, medtem ko jaz tega ne morem trditi.”

“Vaš prijatelj ?” je začudeno odgovoril okrajni glavar. “Rad imam kratko, jedrnato pripovedovanje, za katero pa manjka deželanom potrebne šolske izobrazbe.”

“Gospod okrajni glavar, vzlic temu bi vas prosil, da prepustite pripovedovanje kar lepo meni,” se je oglasil Rajko, ki se je odločil, da pošteno zagode domišljavemu uradniku. “Saj ste sami rekli, da delata prekajeno meso in krompir čudeže. Pri meni je podkrepilo ta čudež še pet let vseučilišča. To bo menda dovolj, ali ne, gospod? Poizkusil bom torej govoriti kratko in jedrnato.”

Začel je. Okrajni glavar, ki je spoznal, da je v besednem dvoboju podlegel, je umolknil. Jezilo ga je, da se je pustil tako potegniti. Toda kmalu je svojo jezo pozabil. Rajko je pripovedoval tako napeto in jasno, da se ni mogel zadržati. Vzkliknil je:

“Vi ste pa tak človek, da se vam moram čuditi. Zakaj ste me vlekli za nos. Govorite kakor knjiga, pozna se vam, da ste videli dosti sveta, toda oblačite se kakor kmet in govorite prav tako.”

“Moja obleka se podaja le poklicu, ki sem se mu zdaj posvetil, in gorjanski jezik ima iste pravice kakor vsi drugi. Že ko sem bil otrok, sem ga govoril in domači me najbolje razumejo, če ga uporabljam. Govoril bom tako, dokler bom sploh govoril. Toda zdaj se vrnimo k stvari!”

Začel je iznova nadaljevati svoje poročilo in ga vzlic napetosti povedal nemoteno do konča. Tedaj pa je skočil okrajni glavar pokoncu.

“Torej je res Poljanec zasovraženi Črni mož. No, potem ga bomo pa že ujeli! Že zdaj ste zaslužili razpisano nagrado in jo boste takoj po prijetju zločinca prejeli. Razen tega vas čaka tudi še posebno priznanje.”

“Dobro, vzel jo bom,” je odvrnil Rajko, ki je začel zdaj spet po domače govoriti, “toda ne zase, ampak za reveže v vasi, kjer prebivam. Zdaj pa prosim, da daste navodila, ki jih potrebujemo. Ponje sva namreč prišla.”

Okrajni glavar je jel premišljevati in rekel:

“Najprej moramo ugotoviti, kakšen je dejanski položaj. Črni mož ima svoje skrivališče v rudniku, kamor lahko pride s treh strani. Skozi skedenj, skozi vodnjak in skozi vdrti lijak. Njegovi tihotapci poznajo samo poslednji dohod — vsaj zdi se mi tako. Najlaže bi jih torej dobili, če bi se nastanili v rudniku ter drugega za drugim prijeli in zvezali.

Vodja tihotapcev, Črni mož, se ne čuti več varnega in je najbrž zato odpotoval, da bi oddal svoje podjetje In potem spravil na varno sebe in premoženje, ki si ga je na zločinski način pridobil. Da se bo Poljanec na vso moč podvizal, je razumljivo. Zdi se mi celo, da išče — na vse kri pije — kupca za svoje posestvo in da bo to najbrž trgovec, ki mu dobavlja blago. Sodim, da se bo danes vrnil in tega gospoda privedel s seboj. Najprej se bo hotel prepričati, ali je v rudniku vse v redu, in zato ste napravili zelo pametno, da se četovodji niste pokazali. Pri Poljancu je stanoval in stavim, da je bil vodja tihotapcev tako prebrisan, da ga je uporabljal za svoje namene. Najbrž je izvlekel iz njega vse, kar je vojaštvo sklenilo, in se tako lahko varoval pred oblastvi. Kdo ve, zakaj ga je Poljanec potem prijel in zaprl? Sicer bomo pa to še izvedeli. In glede obeh žensk — ne bi bilo prav, če bi jih bili pustili v obupnem položaju pod zemljo, vendar pa lahko okoliščine, da jih ni več, zbude Poljančevo pozornost in zato ga moramo sprejeti že takoj ob prihodu.”

“Tega pa ne smemo,” je pripomnil Rajko. “Kar na tihem tega ne bomo mogli napraviti in s tem bodo ljudje opozorjeni. Zelo verjetno je, da ima po vasi dosti vohunov. Trdega srca je in vseeno mu bo, sili ostaneta ženski nekaj ur več ali manj v rudniku. Najprej bo opravil svoje posle, šele potem poj de k njima. Razen tega jima je pustil v rovu živež za dva dni in v rudniku je dosti rovov. Če ju ne najde, si bo morda mislil, da sta se kje Izgubili. Stavil bi, da ne bo tratil časa z iskanjem. Take vrste človek je.”

“To zveni zelo verjetno. Recimo, da bo res tako. Če me verjetnost in pamet ne varata, se bo vrnil še nocoj domov in bo najbrž takoj sklical svoje ljudi na shajališče, ki ga že poznamo. Pogledati bo treba le pod kamen in vse bomo vedeli. S treh strani jih lahko napademo. Zdi se mi, da bo skedenj za napad najbolj pripraven. Ali ne, gospod nadporočnik?”

“Vsekako. Po rovu, ki je v skednju, se spustimo v globino. Vodnjak pustimo za Črnega moža, lijak pa zasedemo samo odzunaj. Tihotapce spustimo mirno v rov, nazaj grede jih pa primemo.”

“Prav, prav. V glavnem se torej strinjamo. Vi boste seveda napad vodili, nam pa morate dovoliti, da se ga udeležim. S seboj bom vzel tudi preiskovalnega sodnika, da bo na licu mesta opisal dejanski stan in zločince zaslišal. Dobro bi pa bilo, če bi skrivalšče že prej poznali. Ali se bo to dalo napraviti?” se je obrnil na Rajka.

“Lahko, če se Poljanec prej ne vrne. Svetoval bi vam, da se čimprej odpravimo. Če pridemo dovolj zgodaj, nas ne bo mogel nihče motiti in to je važno.”

“Velja,” je pritrdil nadporočnik. “Podrobnosti in morebitne izpremembe pri napadu bomo lahko določili samo, če bomo vse že prej dobro poznali.”

“No, potem pa mi pustita toliko časa, da hitro popi jem zajtrk in “predam uradne posle svojemu namestniku. Obvestiti moram tudi še gospoda sodnika. Potem odrinemo. Ali imata voz?”

“Ne, prijezdila sva. Morda bi bilo bolje, če se kolikor mogoče skrijemo. Zato je najpametneje, če jezdi vsak zase, ker tako tudi obleka ne bo preveč vidna.”

“Prav, gospod nadporočnik. Zdaj se moramo dogovoriti samo še za kraj, kjer se dobimo, ne da bi nas kdo opazil.”

“Nedaleč od vasi,” je dejal Rajko, “je precej samotna gozdna krčma. Nekoliko od nje pa zavije pot na levo. Ali ne bi bilo dobro, če bi se tam sestali. Vsaj meni se zdi, da bo to najbolje?”

“Dobro. Jaz se pripeljem z vozom,” je dejal okrajni glavar, “toda pri gostilni ga pošljem nazaj v mesto. Ostalo bomo pa že tako uredili, da bo prav.”

“Prisrčno se je poslovil od Rajka in nadporočnika ter ju spremil do vrat. Ona dva sta se vrnila v gostilno, kjer sta pustila konja, in odjezdila nazaj proti domu šele takrat, ko sta opazila, da se pelje okrajni glavar s sodnikom mimo. Nedaleč od mesta sta ju v diru dohitela.

“Tisto s prekajenim mesom in krompirjem je bilo pa dobro,” se je zasmejal nadporočnik.

“Imenitno ste ga potegnili. To vam moram priznati.”

Rajko je zadovoljno prikimal.

“Saj mi naknadno oprostite, da sem vas imenoval prijatelja?” se je potem spomnil častnik.

“Najlepša hvala! Za gospoda uradnika je bilo to precej nerodno presenečenje. Zdaj bi vam pa svetoval, da se za nekaj časa ločiva. Bolje je, da naju nihče skupaj ne vidi. Jezdite čez polje do naše hiše in tam privežite konja k plotu. Ali vam je prav?”

“Velja! Do svidenja!”

Nategnil je uzdo in pognal konja v dir. Kakor veter je izginil v daljavi. Rajko pa je krenil z velike ceste in zavil na poljsko pot. Po stepah je potem prišel domov. Častnikov konj je bil že privezan k plotu.

Marta je bila sama v sobi.

“Ali si že doma?” ga je veselo pozdravila. Potem pa je žalostno dodala: “Kajne, zdaj pa poj deta na očeta!”

“Sam je tako hotel,” je odvrnil Rajko. “Storili smo vse, da ga rešimo — morda še preveč, in zdaj ni naša krivda, če je tako prišlo. Marta, ali boš mogla to prenesti?”

“S teboj že, drugače pa ne! Toda za mater se bojim! Hud udarec je!”

“Ne bo ji manjkalo opore. Ali se zdaj že bolje počuti.”

“Da, saj res. To je najpametneje.”

Poklical je starše in jim v kratkih besedah povedal, kako bo zdaj. Potem se je preskrbel s svetilko, ki jo je v rudniku potreboval, in krenil proti skednju, kjer ga je nadporočnik že čakal. Na kraju, kjer je Rajko ukrotil Poljanca z bičem, sta se potem sestala z okrajnim glavarjem in sodnikom. Oba sta bila preprosto oblečena, tako da ju je moral vsakdo, kdor ju ni poznal, imeti za dva popotna rokodelca ali pa branjevca.

“Poljanca še ni doma. Jezdil sem mimo njegove hiše in tam vprašal, ali se je četovodja že vrnil,” je poročal nadporočnik. “Seveda so mi rekli, da ga še ni.”

“Potem smo varni. Zdaj kar zlezimo v rov,” je dejal okrajni glavar.

“Ali ne bo bolje, če najprej pogledamo pod kamen, kako je s sestankom?” je menil Rajko.

“Da, saj res. To je najpametnejše.”

Rajko jih je vodil. Ne da bi bili koga srečali, so prišli do kamna. Rajko ga je vzdignil.

“Pri starem rovu ob desetih”, je prebral.

Uradnika sta pristopila, da bi se na lastne oči prepričala.

“Ko se je včeraj odpeljal čez mejo, je moral pustiti ta listek. Drugače ni mogoče.”

“Torej ob desetih,” je prikimal okrajni glavar.

“Dovolj časa imamo za vse priprave. Zdaj pa odrinimo, gospodje!”

Listek so pustili tam, kjer so ga bili dobili. Rajko je položil nanj kamen in jih odvedel nazaj k skednju.

Vrata so odprli skoro brez truda in vstopili. Rajko je prižgal svetilko in poiskal v senu sidra. Po njih so se gospodje spustili drug za drugim v rov.

Rudnik so natanko preiskali, vendar pa so pustili vse tako, kakor je bilo prej. Odprli so tudi vrata podzemeljske ječe. Luč je jetnika skoraj oslepila, toda osebe za njo so ostale v temi.

“Ali ste vendar prišli?” je vprašal četovodja, ki ni vedel, kdo prihaja. “Odvedite me že vendar k Črnemu možu!”

“Ali tako hudo hrepenite po njem?” ga je vprašal častnik.

Šele zdaj je po glasu spoznal četovodja svojega poveljnika, ki je bil oblečen civilno.

“Gospod nadporočnik!” je vzkliknil veselo in prestrašeno obenem. Hotel je vstati, toda verige so ga tako trdno držale, da se je komaj ganil.

“Da, jaz sem! In poleg mene stoji gospod okrožni glavar z gospodom sodnikom. Oba bi iz srca rada vedela, kako ste prišli sem.”

“Hotel — hotel — sem ujeti Črnega moža!”

“Zelo hvalevredno! To smo hoteli vsi, pa se vendar nikomur izmed nas ni kaj takega pripetilo! Pripovedujte!”

“Odkril sem kraj, kjer je Črni mož puščal pošto za svoje tihotapce.”

“A, tako? Kje pa je to?”

“Gori v gzodu na neki jasi. Listki so tam pod velikim kamnom.”

“Dalje!”

“Naročil je svoji tolpi, naj pride na sestanek, jaz pa sem hotel prisluškovati, kaj si mislijo povedati.”

“Ne da bi bili prej mene obvestili! Ali ne veste, kako važna je bila ta najdba? Zato ste zagrešili hud prestopek!”

“Hotel — hotel — sem se prepričati, ali so navedbe na listku resnične. Že prej so nas enkrat potegnili ...”

“Kako ste pa začeli?”

“Ob napovedani uri sem se splazil k rovu. Tedaj pa me je nekdo treščil po glavi, da sem izgubil zavest. Ko sem se prebudil, sem ležal tu v tej ječi. Potem so me vlekli pred tihotapce, ki so se nedaleč odtod zbrali, in me soglasno obsodili na smrt. Zvezan sem bil in nisem se mogel braniti. Že sem imel vrv okoli vratu in stal pod žebljem, tedaj — tedaj — pa —”

“No?”

“Tedaj pa so mi podarili življenje!”

“In kar brez vsakega pogoja?”

“Postati bi bil moral član tihotapske tolpe,” je tiho priznal četovodja.

“Vohun, ali ne?”

“Da. Toda ta predlog sem odklonil. Ljubša bi mi bila smrt.”

“Res? Potem bi vas bili pa obesili in ne bi več ždeli v tem kotu. Povejte vendar resnico! Črni mož je v naši oblasti — to bi morali sklepati že po tem, ker nas vidite tu — in bo povedal resnico, če je vi ne boste hoteli.”

“Izprosil — izprosil sem si čas za premislek, toda samo zato, da bi pridobil nekaj časa.”

“Lepo! Ali ste morda videli, kdo vas je udaril? Ali ste ga spoznali?”

“Ne!”

“Ali ste spoznali koga izmed tihotapcev?”

“Tudi ne. Vsi so imeli krinke na obrazih.”

“Ali ste komu povedali, da ste dobili listek pod kamnom?”

“Ne, saj ste vi prvi, ki bi mu bil moral povedati. Niti besedice nisem nikomur izblebetal.”

“Tako? Zakaj lažete, četovodja? Saj ste o tem govorili s Poljancem!”

“Samo nekoliko namignil sem mu,” se je izkušal četovodja opravičiti.

“Ne Vse ste mu natanko povedali Svetoval vam je, da meni tega ne poveste in da odidete sami k rudniku. Ali ni res?”

Čeprav nadporočnik ni bil prepričan, da je to res, je vendar sklepal iz raznih okoliščin, da se drugače skoraj ni moglo zgoditi. Četovodja je povesil glavo in tiho odvrnil:

“Da, res je tako!”

“Zdaj vemo vse natanko. Ne maram preiskovati, kako ste se pogovorili s Črnim možem po preteku časa za premislek in kaj ste mu obljubili. Že zdaj čutite posledice svojega nepremišljenega ravnanja in čutili jih boste še huje. Pripomnim le, da vaša klepetavost, vaše pogovarjanje s Poljancem — on je namreč Črni mož — že prvi trenutek onemogočila uspeh našega zasledovanja, ker je bil zločinec pač o vsem natanko poučen. Za vsak naš korak je vedel. Poslušajte zdaj in poizkusite svoj greh popraviti! Ostati morate še nekaj časa tu. Črni mož mora kmalu priti in vas zaslišati. Vprašal vas bo, kako ste se odločili. Njegov predlog morate odkloniti, naj se zgodi karkoli. Tudi če vam bo grozil s smrtjo, se ne smete vdati. V odločilnem trenutku vam bomo že priskočili na pomoč. Zavedajte se! Samo skrajna poslušnost lahko omili kazen, ki vas čaka. Ali ste me razumeli.”

“Da, gospod nadporočnik,” je tiho odvrnil četovodja.

Častnik je brez besede pogledal okrajnega glavarja in sodnika. Oba sta nemo prikimala. Nato je Rajko vrata v ječi spet zaprl. Tudi vhod v lijak in njegovo bližnjo okolico so natanko preiskali.

Potem so se vrnili in krenili v drugi rov, da bi videli, ali je kaj posebnega. Razen nekaj slepih rovov brez konca niso ničesar odkrili. Kakega skritega izhoda, ki ga ne bi poznali, torej ni bilo. Paj pa so malo dalje opazili nekaj novega. Suh, zračen rov. Ta je utegnil voditi na prosto. Šli so po njem in po dolgotrajni poti res prispeli od konca, do starega, že davno zapuščenega kamnoloma. Tu je pustil Črni mož znamenje, da mu je pot znana. V kamen je bil zabit železen klin in na njem je bila zvita spletena lestev. Ko so jo razvili, so videli, da seže prav do tal kamnoloma.

“To pot ima najbrž za skrajno silo, če drugje ne bi mogel pobegniti,” je dejal okrajni glavar. “Ali kamnolom dobro poznate?”

“Da,” je potrdil Rajko. “Sredi gozda leži in časih minejo leta, preden se izgubi človek v ta kraj. Zdi se mi tudi, da bo bolje, če gremo tu v rov, ne pa zgoraj na skednju. Dohod je na tem kraju dosti lažji kakor tam.”

Vsi so soglašali in zato so sklenili, da bodo napadli Črnega moža tu, ne pa pri skednju. Potem so oprezno zapustili rov in šli po malo znanih potih proti Potočnikovemu domu.

— — — — — — — —

Večer se je bližal, ko je zavil Poljančev voz s ceste na dvorišče. Eden izmed njegovih zaupnikov, domači hlapec, ga je opazil in prihitel naproti, da bi prijel konja.

“Ali se je kaj zgodilo, kar me ni bilo doma?” je vprašal Poljanec.

“Nič. Vse je v redu.”

“Torej nič novega.”

“Doma nič, na vasi pa dosti. Vojaki odhajajo.”

“Zakaj pa?” ga je Poljanec presenečeno vprašal.

“Na manevre morajo iti. Šele čez štirinajst dni se vrnejo. Tudi nadporočnik je že privedel iz Zalesja svoje ljudi in se združil s tukajšnjimi. Potem pojdejo v mesto in odpeljejo z večernim vlakom.”

“Brez Črnega moža!” se je kmet zasmejal in pomenljivo pogledal dolgega, suhega gospoda, ki je prišel z njim. “Poglej jih! Tamle gredo!”

Bobnar, ki je krepko udarjal po svojem instrumentu, je šel spredaj. Ob strani je jezdil nadporočnik svojega rjavca. Za četo pa se je podila kopica vaških otrok, ki so z glasnim kričanjem spremljali odhod vojakov.

“Enega so hoteli ujeti, pa so morali brez enega oditi!” se je zarezal suhec. “Tvoj strah je bil torej odveč!”

“Ne vemo, je odvrnil Poljanec. “Kar je preloženo, še ni premagano. Za štirinajst dni sem varen ali pa še za toliko ne. Potem se bo pa spet iznova začelo. Jaz sem se že odločil. Sit sem že vsega in čimprej bom svojega kraljevanja rešen, tem ljubše mi bo.”

“Kje pa ste pustili gospo in gospodično?” je vprašala dekla, ki je pristopila k vozu.

“Kaj pa te to briga?” se je zadri Poljanec. “S svojimi stvarmi se ukvarjaj, v moje zadeve se pa ne vtikaj!”

Stopila sta v hišo in med tem nekaj tiho med sabo govorila. Ko se jima je zdelo, da ju nihče ne vidi, sta se izmuznila proti kolibi nad vodnjakam. Odondot sta se spustila v vodnjak in krenila po rovu dalje.

“Ali ne boš pogledal, kaj je z babnicama?” je vprašal suhec.

“Prokleto malo me brigata,” je odvrnil Poljanec. “Jutri tako že odidem. Takrat ju pojdem iskat. Zdaj se ne utegnem ukvarjati še s to nadlego.”

Ko sta prišla do podzemeljske “pisarne”, je Poljanec odprl omaro v steni in potegnil iz nje svoje poslovne knjige. Neznanec, ki je bil prišel z njim, jih je natanko pregledal. Še sanjalo se mu ni, da se nekaj korakov stran od njega zbirajo vojaki in lezejo v rov.

Rajko jih je vodil. Ostal je kar v rovu in jim vrgel pleteno lestev. Doma sploh ni povedal, kaj pripravljajo. Morda bi bil oče vzlic slepoti prosil, naj ga vzame s seboj. Te želje bi mu pa zaradi tveganosti ne bil mogel izpolniti. Zato je rajši molčal.

Tako je bilo zdaj vse zasedeno. Okoli skednja in vdrtega lijaka je kar mrgolelo vojaštva, gozdarjev in graničarjev. Tudi Poljančevo hišo so dobro zastražili. Še v rudniku samem je bilo dovolj ljudi. Odhod vojakov je bila samo spretna past in Črni mož se je vanjo ujel.

Rajko se je oprezno plazil pred drugimi. Za njim so bili nadporočnik, okrajni glavar in sodnik.

Ura na vasi je zamolklo odbila deset. Prišli so že blizu skladišča. Prav dobro so čuli pogovor med Poljancem in moškim, ki ga je bil pripeljal s seboj.

“No, ali se upaš prevzeti?” je vprašal Poljanec. “Mene že pete srbe. Zato ti tudi dajem vse skupaj tako poceni. Saj je skoraj zastonj. Moje pogoje poznaš. Če ti je prav, udariva!”

“Da, velja,” je odvrnil suhec. “Podjetje gre dobro.”

In res sta se pobotala.

“Podpisala in vse uredila bova pa pozneje — zdaj morava iti k ljudem, ki že dolgo čakajo. Tu imaš vse, kar potrebujeva!”

Nataknila sta si lasulji na bradi. Čez obraz sta si dala krinke in se zavila v ohlapne črne plašče. Potem je Črni mož odrinil zapah, upihnil svetilko, ki jima je dotlej dajala luč, in se splazil med premikajočim se zidom in steno rova. Suhec je šel za njim.

Ko sta stopila v podzemeljsko dvorano, ki je služila za shajališče, so vsi tihotapci vstali s klopi. Njihovih obrazov ni bilo mogoče videti, toda po kretnjah bi bil vsakdo lahko sklepal, da se čudijo, ko vidijo svojega voditelja v spremstvu. Črni mož je takoj začel:

“Fantje, danes vas nisem poklical zato, da bi kaj nesli čez mejo. Nekaj drugega vam moram povedati. Odločil sem se, da pustim svoje mesto. Namestu sebe sem vam izbral novega voditelja. Zraven mene stoji. Tudi on vam ne bo nikoli pokazal svojega obraza, kakor ga jaz nisem, toda skrbel bo za vas prav tako, kakor sem jaz. Vendar pa se izprememba, ki je za vas tako važna, ne sme zgoditi docela iznenada. Treba je, da se poprej o vsem natanko pomenimo. Zato sem vas sklical, da bo vsakdo lahko povedal svoje mnenje.”

Tihotapci so se začudeno spogledali in staknili glave. Videti je bilo, da jim izprememba ni prav po volji. Po daljšem prerekanju je eden stopil iz njihove srede in dejal:

“Črni mož, ali misliš, da se pogovarjaš s čredo ovac ali govedi. Še živali ne mirujejo, če dobe novega pastirja. Mi pa hočemo ...”

“Kar hočete, mi boš lahko še pozneje povedal. Morda vas sploh ne bom docela zapustil, ampak vam bom dal samo začasnega namestnika. Saj sem vam rekel, da mi je le za vas, in prepričani bodite, da ne bom ničesar storil brez vašega privoljenja.”

Te besede so jih pomirile.

“In kaj bo s četovodjo?” je tedaj vprašal eden izmed njih.

“Tudi ta še pride na vrsto. Toda z njim mislim ukreniti drugače, kakor sem prej namerjal. Dokler so bili vojaki v vasi, bi nam bil lahko koristil. Zdaj, ko jih ni več, nam utegne samo še škodovati. Kamen in vhod v rov pozna. Umreti mora, sicer ne bomo niti trenutek več docela varni. Ali ste zadovoljni?”

“Da,” so pridušeno potrdili tihotapci, kakor nekoč krvavi sodniki.

“Privedite ga!”

Enemu izmed tihotapcev je izročil ključ podzemeljske ječe. Malo nato so četovodjo privedli predenj.

“Četovodja, ali si se odločil?” ga je vprašal Črni mož.

“Ne morem sprejeti vašega predloga”, je odvrnil podčastnik.

“No, prav; to vso zadevo še olajša. Čakajte! Ko preštejem do tri, ustrelim.”

Potegnil je pištolo izza pasa in dvignil roko. Tihotapca sta držala jetnika, ki se je divje upiral.

“Ena — dve — ...”

“Stoj! Vdajte se!” je zagrmelo v ozadju podzemeljskega zbirališča in takoj nato sta se dve železni roki oklenili Črnega moža. Rajko je bil priskočil in ga prijel, da se še ganiti ni mogel. Ob njegovi strani je stal nadporočnik z golo sabljo v rokah in iz vseh kotov so se pokazale puškine cevi, ki so merile na zbrane tihotapce.

“Nazaj! Skozi luknjo!” je zatulil Črni mož, ki se je zaman zvijal in otepal Rajkovega objema.

Tihotapci so ga ubogali. Zagnali so se drug za drugim proti izhodu pri lijaku. Toda nastala je taka zmešnjava, da niso mogli nikamor dalje. Prvi se je že vrgel na tla, da bi se splazil skozi ožino.

“Nazaj! Sicer ustrelim!” mu je nekdo zaklical. Skočil je nazaj.

“Zunaj je ves kotel poln graničarjev!” je prestrašeno vzkliknil.

“Pusti me, drugače sprožim!” je zatulil Črni mož.

Izvil je desnico in nameril cev pištole čez ramo na Rajka. Ta ga je pa udaril po roki. Strel je počil, toda krogla je zgrešila in se zarila v strop.

Poljanec je besno zarjul in zbral vse svoje moči za strašen sunek. Prav tedaj je tudi suhec pograbil Rajka, da se je moral obrniti proti njemu. Črni mož se je izvil iz objema mladega Potočnika in se zagnal v sredo med nasprotnike. Sunil jih je narazen, pribitel do stene, kjer ni bilo nikogar, in zbežal po rovu proti vodnjaku. Raj ko je dvignil pest. Z enim samim, udarcem v obraz je vrgel suhca na tla in se zagnal za Črnim možem. Poljanec je začul korake za sabo. Videl je, da ne bo mogel več splezati navzgor. Odhitel je še malo dalje v smeri proti skednju.

“Stoj, črnuh, Potočnik je za tabo!” je čul za sabo.

“Kar pod nosom se obriši! Ne boš me dobil,” je za klical zasledovalcu.

Pognal se je proti skedenjskemu rovu. Toda mačka ni bilo tam. To ga je zmedlo. Po lestvi mora zlesti in se kje v temi skriti. Potem poišče skrivnostni izhod, ki ga je poznal on edini.

Že je bil na robu rova. Na prvi klin lestve mora stopiti. Hotel je, toda lestve ni bilo nikjer. Segel je z nogo v prazno in roka na robu prepada se mu je izmaknila. Strašen krik in zagrmel je v globino! ...

Rajko je čul ta krik in zamolkel odmev padca. Vedel je, da nima zdaj nič več početi. Odhitel je nazaj.

Tihotapci so videli, da je vsak odpor brezploden in škodljiv. Vdali so se. Prav tedaj, ko je Rajko prišel v dvorano za zborovanja pod zemljo, so jih povezovali.

Suhec, ki je komaj vstal s tal, se je še ves omotičen branil.

“Pustite me! Kaj mi hočete” je kričal. “Nisem eden izmed njih. Proti moji volji so me zavlekli sem.”

“Nikar se ne upirajte, ker vam ne bo prav nič pomagalo !” je odvrnil okrajni glavar. “Bili smo nevidne priče vašega pogajanja s Poljancem. Novi Črni mož ne sme računati na popustljivost in vaše poslovne knjige nam bodo prav dobro služile pri raziskovanju vajinega ‘poslovanja’ ...”

“Kje je Poljanec?” je vzkliknil nadporočnik, ki je nadzoroval aretacijo ujetnikov, ko je od daleč zagledal Rajka.

“V rov je padel! Razbit leži tam doli, kamor je skril ženo in pastorko.”

Četovodji so hitro razvezah vezi. Rajko je bil tako obziren, da je zamolčal, kaj je govoril če to vodja takrat, ko je sam raziskoval skrivališče Črnega moža. Da, Če bi bil povedal, da je bil podčastnik pripravljen stopiti v Poljančevo tolpo ...

Tihotapce so drugega za drugim potegnili skozi vodnjak. Z vojaškim spremstvom so jih odpeljali k sodišču v trg. Okrajni glavar je s sodnikom vred ostal v rudniku, da so napravili zapisnik.

Vest, kdo je bil Črni mož, je razburila vso vas. Že prej ljudje Poljanca niso marali. Zdaj, ko so zvedeli, da je bil on zver v človeški podobi, ki je uničila troje življenj, se je njihovo sovraštvo povečalo v strašen bes in bi ga bili gotovo kamenjali, če bi ga bili dobili.

Vse drugače pa je bilo, ko je prišel Rajko iz Poljančeve hiše in zavil proti domu.

“No, samo da si prišel!” ga je radostno sprejel oče. Cela večnost je pretekla, kar si bil šel zdoma. Zunaj rjujejo ljudje že skoraj pol ure, tebe na ni od nikoder. Ničesar ne vidim, ničesar ne vem. Od same nestrpnosti in samih skrbi sem bil skoraj iz uma. Kako je bilo?”

“Niti kapljice krvi nismo prelili, pa smo vendar vse dobili! Poslušaj!”

Očetu in materi, ki sta kar drhtela od napetega pričakovanja, je jel pripovedovati, kako je bilo.

“O, Če bi mogel le za četrt ure videti,” je vzkliknil stari Potočnik, ko je sin končal. “Pet let življenja bi dal za to! Zdaj pa sem moral zamuditi to, po čemer je hrepenelo moje srce tako dolgo. Nekaj pa moram le imeti. Kje leži Črni mož?”

“Na svojem domu, v Poljančevi hiši. Prinesli so ga iz rova. Tako je razbit in krvav, da me je kar groza prevzela, ko sem ga zagledal.”

“Odvedi me k njemu. Moje maščevanje je opravljeno! Toda moja roka mora čutiti, ali je vse res. Potem se ga bom spominjal kot mrtveca, ki mu mora človek vse grehe odpustiti zaradi svojih.”

Rajko je poiskal Marto. Bila je pri svoji materi. Ko ga je zagledala, mu je skočila nasproti in se mu vrgla na prsi.

“Hvala Bogu, da si še živ! O, koliko sem pretrpela, kar te ni bilo doma! Mislila sem že, da si mrtev, da te je umoril ... — tisti, ki si ga hotel ujeti!” ...

Mati, ki je bila še zmeraj bolna, se je dvignila s postelje.

“Ali je ... ali je že vse opravljeno, Rajko?” ga je vprašala.

“Da. Bolje, kakor sem si mislil. Ne bodo ga zasliševali in ne mučili po zaporih, mrtev je, padel je v rov, kjer sta bili ujeti.”

Da je tudi stric med ujetniki, je Rajko zamolčal. Legla je nazaj In sklenila roke.

“Kar Bog stori, vse prav stori. Tako bom mislila in se poslej veselila vajine sreče!”

Vojaštvo to pot ni samo na videz zapustilo vasi. Dosti družin je pri tem padlo v bedo, ker so bili njih prehranjevala člani tihotapske družbe. Uvedli so proti njim zapleteno preiskavo, ki se je končala z obsodbo vseh.

Poljančev dom še stoji. Prešel pa je v tuje roke. Podzemeljske rove so zasuli, podrli vodnjak in uničili vse sledove zloveščega gospodarjenja Črnega moža. Toda spomin nanj bo zmeraj ostal in kdor bo videl Poljančevo hišo, se ga bo spominjal.

Na Potočnikovem domu pa bo naletel vsakdo le na srečo. Golijat še zmeraj živi. Močan starec je. Izguba oči ga ne moti, tako da je še vedno srečen in vesel. Tudi Potočnica je še zmeraj močna in zdrava. Prav tako dobra je še, kakor je bila nekoč. Njej se mora Martina mama zahvaliti, da je srečno prebolela svojo hudo bolezen. Rajko je najuglednejši mož v vsej dolini in njegova žena je pravi angel-pomočnik vseh siromakov. Hčerka, ki caplja z njo po vrtni travi, je razen v oči, vsa podobna njej. Fantič, ki se smuka okoli češnje pri ograji, pa obeta, da bo še nadalje skrbel za množitev rodu Potočnikovih orjakov.

V izbi je pod steklom in okvirom še sedaj vejica božjega drevca, ki jo je utrgal Rajko na grobu svojega brata in si jo zataknil za klobuk. Sele ko je svoje delo opravil, jo je odložil.

Četovodja je pustil službo in šel s svojo dediščino v tujino. Nihče ne ve, kje je in kaj dela.