Črni kolački

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Črni kolački (prevedel B. Ziherl))
Jump to navigation Jump to search
Črni kolački
Pantelejmon Sergejevič Romanov
Prevajalec: B. Ziherl
Izdano: Modra ptica, 2/7a (1931), 210–217
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko je bilo do Moskve le še trinajst vrst, Katerina že ni mogla več mirno sedeti v vagonu. Zdelo se ji je, da ne pride nikamor naprej. In z vsako naslednjo vrsto ji je utripalo srce silneje in silneje. Včeraj je bila izvedela, da se je Andrej, ki je že pet let delal v tovarni, seznanil z drugo žensko in da zdaj živi z njo.

Sam ji o tem ni nič pisal in se nasproti njej ni prav nič izpremenil: kakor zmerom ji je za praznike poslal denar in izredka pisal pisma. Pravili so, da je zdaj nekak predsednik in da se mu dobro godi.

Mogoče zanj ni nič, če ji pošlje tistih sto rubljev, kolikor jih ji pošilja, ostalih štiri sto ali pet sto pa zapravi z ono drugo. In vsota teh sto rubljev, ki se ji je prej zdela tako velika, je postala zanjo mahoma tako sramotno majhna.

Kaj naj napravi, ko pride v Moskvo? Ali naj takoj teče k njemu, ga zaloti na mestu in napravi škandal? ...

Naj ljudje vidijo, da je podlež in lopov. Šipe mu bo pobila ... nalašč z golimi rokami, da bo kri. Tisto vlačugo pa za lase.

»Ah, nesrečnik, kaj je napravil! ... Vsi ti rdeči trakovi ...«

Mar je res že tako dolgo od tedaj, ko sta živela lepo skupaj, se včasih zvečer vozila po klancu tja doli k rečici po travo: solnce je zahajalo za rečico, tam v vlažnem logu je hreščala žolna, od vasi sem so prihajali skozi večerni vzduh nejasni glasovi. Ona je stala na telegi, on pa je z odpeto srajco, s suhimi, čez dan na temenu od solnca ožganimi lasmi in majhnimi kapljicami potu na gornji obriti ustnici, nabadal na vile pokošeno, po vlagi dišečo travo in ji jo metal na voz v roke. Potem je peljal konja za povodec, ona pa je ležala na vozu, polnem trave, žvečila bilko in vedela, da bosta po večerji, utrujena po težkem delu, toda bodra in vesela šla bosa čez dvorišče, spat v skedenj, na telego, na seno. Neslišno se zbirajoči poletni oblaki bodo prinesli nevihto, skozi špranje vrat se bo zdaj pa zdaj zasvetil blisk in v svežem vzduhu bo močneje zadišalo po senu in volni njenega sarafana ...

Zdaj pa tako ...

Čutila je, da je v tem trenutku zmožna vsega.

Ko pa je v gosti množici šla s postaje, tedaj se je sama sebi zdela tako neskončno majhna, tako izgubljena v velikem mestu. Mislila je, da bo kakor vihar planila predenj, mu vse povedala, zdaj pa mora hoditi okrog in izpraševati, kod se pride v tisto ulico, kjer je on stanoval. Katerini so pokazali tramvaj, kupila je vozni listek, pa se ni domislila, da bi vprašala, kdaj je treba izstopiti; sedela je, dokler se niso pripeljali nekam na konec mesta.

Morala se je peljati nazaj, potem pa spet izpraševati, kje je taka in taka hišna številka, zakaj sama ni znala citati. Pokažejo ji naprej — ona gre in nerodno ji je iznova izpraševati, ko pa vpraša, vidi, da je šla že mimo in da se bo treba vrniti.

Šla je, zmerom bolj pospeševala korak in mislila le na to, da bosta onadva med tem, ko ona tako-le tava okrog, morda kam odšla. Ko je našla iskano hišo z ogromnimi vrati in v njih odsevajočimi šipami, je videla, da so vse duri zaprte in da bo treba ali trkati ali zvoniti. Toda kje naj zvoni in kako naj ugane, katera vrata vodijo k njemu. »Kaj pa ti tu stikaš, tetka,« jo je vprašal mož v čepici, z dletom v roki. Katerina je povedala.

»Ni ga tukaj, ne stanuje tu.«

»Kako, da ne stanuje? Mati božja, kaj naj zdaj napravim?«

Denarja je imela en sam rubelj, zavezan v rob rutice. To ni dovolj za vožnjo nazaj.

Tedaj pa je stopila skozi vrata pod stopniščem starka z vedrom in pomivalko, in ko je izvedela, za kaj gre, je povedala, da se je Andrej Nikanorič preselil na dačo. Tja se je treba peljati z železnico.

Katerina se je tako razveselila, ko je našla njegovo sled, da je skoraj stekla iz veže. Od veselja ni utegnila niti natančno povprašati po vsem, in šele ko je prišla na dačo, se je spomnila, da ve za ulico, za številko pa ne.

Večerilo se je že in oblaki so se zbirali. Tekala je z enega konca ulice na drugega, izpraševala, pa nikakor ni mogla najti. V rokah je držala culico s črnimi lepjoškami, [1] sama ni vedela, zakaj jih je bila vzela s seboj.

Hotela je napraviti možu škandal, pa je najbrže tako iz navade pograbila to malo darilce — črne, na juragi [2] zamesene ržene kolačke. Denarja ji je ostalo le še osemnajst kopejk. Neznan kraj, noč nastaja, veter brije. Ona pa s potnim, zmedenim licem bega po s travo porasli dačni ulici z visokimi, redkimi smrekami ob straneh, in v obupu maha z rokami, v katerih eni se ji pozibava culica s kolački. V trenutku, ko je v največji zbeganosti, obupu in strahu zavila v neko stransko ulico, je zapazila za plotom tako znano, rodno teme s suhimi lasmi.

On, Andrej, je v odpetem suknjiču čepel poleg gredice in nekaj kopal po zemlji.

Katerina je samo viknila:

»Andrjušečka, dragi! ...«

Planila je k vratom in ko se je Andrej začuden dvignil iznad gredice, ga je objela z rokami, pritisnila glavo na njegova prsa in ni mogla zadržati solz.

»Glej? ... Odkod ti? ... Si mar z neba padla? ...« je začudeno in radostno vprašal Andrej.

Katerina ni mogla ničesar odgovoriti, samo dejala je:

»Kako sem se bala ... Mislila sem, da te sploh ne bom našla. Ves dan sem te iskala, tebe pa nikjer. Oče nebeški, kam naj se denem! ...« In spet je zaplakla.

»Kaj ti je — kako si smešna?!«

Osvestila se je, si otrla oči z gornjo stranjo dlani in se nedolžno nasmehnila. Potem pa se je takoj spomnila, čemu je prišla. Toda po tem, kar se je zgodilo, potem, ko je planila k njemu kakor k svojemu rešitelju in pribežališču, in še od radosti zaplakala na njegovih prsih, po tem je bilo nemogoče začeti škandal in preiti od radostnih solz h kričanju. Ko je bila za plotom zagledala znano teme, tedaj je nekako nepričakovano in nerazumljivo začutila v prsih tako radost, kakršne ni še nikoli poznala, niti takrat, ko sta se peljala po travo in spala v skednju. On pa ji ni povedal prav nič od tega, kar je bilo pričakovati od njega, od moža, h kateremu je prišla zapuščena žena, vaška žena v volnenem sarafanu, dočim on hodi v novih hlačah in suknjiču in povrhu tega še živi na dači.

Na njegovem licu in v njegovem glasu ni našla niti najmanjšega sledu nevolje ali srda: bil je miren, komaj vidno, kakor nekdaj, ga je prevzela tista pokroviteljska nežnost, zlasti ko je dejal:

»Kaj ti je, neumnica?«

»Pojdiva, samovar ukažem pristaviti.«

Šel je naprej po stezi k novi hišici, poslikani s svežo rumeno barvo in stoječi za plotom sredi posekanih panjev.

Sredi poti se je ustavil in zaklical prihajajočemu človeku v dolgi suknji:

»Ivan Kuzmič, v mesto bo treba jutri po blago. Napisal bom pismo.«

I po tem, kako se je vedel nasproti temu človeku i po tem, kako ga je ta pazno poslušal in končno dejal »dobro«, se je Katerini zazdelo, da je on še zmerom tisti pametni, preudarni in dobri Andrej, človek, katerega poslušajo drugi in ki sam odreja in ukazuje v tem tujem, neznanem kraju prav tako, kakor je to delal doma. In tako enostavno in mirno, kakor bi sploh ne moglo biti drugače.

Z zamirajočim srcem je stopala k hišici. Ničesar ji ni bil povedal o onem. Takoj zdajle se bo srečala z njo, z ono drugo. Gotovo je nališpana kakor kaka gospa. Katerina je nevoljno pogledala svoj praznični sarafan in začutila, kako ji je od sramu nad njenim vaškim odelom hušknil v lice vroč val krvi.

Ko sta stopila v prostorno izbo z novimi smrekovimi stenami in pregrajami, je bilo prvo, kar je opazila — dve postelji. Srce ji je pričelo močneje utripati, noge so se ji zašibile in klecnile, grlo se ji je posušilo. Vse v izbi je bilo tako neobičajno tuje njuni koči, kjer sta bila skupaj živela: pri oknu miza, pokrita s časnikom, ob robeh pritrjenim z žebljički, črnilnik, pero, kup knjig, nekaj papirjev, visečih na dolgem žeblju v zidu. V kotu pri umivalniku čisti mestni prti.

»Kaj nimaš ničesar, pred čimer bi molil?« je vprašala Katerina, samo da ne bi molčala.

»Ne,« je kratko odvrnil Andrej.

Stoječ s hrbtom obrnjen proti ženi si je umival roke in jih potem počasi obrisal z belim, čistim prtom.

Katerina je nerodno sedla na prvi stol, ki je stal približno sredi sobe, držala v rokah culico in ogledovala sobo. Njene oči so žejno iskale znakov, ki bi pričali, da tu živi še ona, druga.

Mahoma je na omari zagledala star slamnik ... Hitro je odvrnila pogled od njega, da Andrej ne bi tega opazil.

»Čaj bova pila, sem dejal,« je izpregovoril Andrej in jel pospravljati z jedilne mize časnike in papirje.

Katerina mahoma ni vedela, kaj bi govorila z njim, samo da ne bi bilo molčanja. V molčanju je postajala vse strašnejša zavest, da med njima leži to, o čemer ni on ni ona do zdaj nista izpregovorila niti besede.

Ko sta bila živela doma, je venomer govorila eno in isto: o kravi, o otrocih (trije so bili), o slabem vremenu.

Napela je vse sile, da bi mu kaj rekla, pa ni mogla ničesar najti. Potem pa se je nenadoma spomnila na kravo in se razveselila.

»Naša Liska se je oni dan otelila ... Lep teliček je, prav tak ko ona.«

Pri besedah »naša Liska« je nevoljno pogledala slamnik. Z utripajočim srcem je čakala, kaj poreče Andrej.

»Tak ko ona?« je mehanično vprašal Andrej. Kakor da bi o nečem premišljeval, je naprej pospravljal z mize in skladal časnike na polico. Nenadoma se je s povsem drugim izrazom ozrl na ženo, kakor da bi se bil odločil povedati ji nekaj važnega.

Nastopila je strašna minuta ...

»Katjuša,« je dejal Andrej in pri tem ni gledal na ženo, temveč v okno, »nisem ti bil pisal, ker prav za prav to ni bilo potrebno ... Jaz namreč ne živim sam, ampak s tovarišico... Dobro in pošteno dekle j e ... Vsak trenutek se mora vrniti iz mesta, iz službe, ne žali je. Nisem jih bil iskal, žensk, ko pa je prišla, sem se zvezal z njo pošteno, glej, to je vse ...«

Katerina ga je molče gledala, ne da bi trenila, le grlo ji je izredka podrhtevalo od nepogoltnjene sline.

Glej, zdaj je bil čas, da bi skočila, si od žalosti in gorja strgala ruto z glave, si kakor brezumna izruvala šop las, potem pa pobila šipe. Namestil tega pa je, sama ne vedoč zakaj, tiho dejala:

»In kaj bo zdaj ?...«.

»Kakor si do zdaj živela, tako boš tudi naprej,« je dejal Andrej, »denar ti bom pošiljal in kadar bo košnja, ti pridem pomagat.«

Katerina ni odgovorila. Solze so ji mahoma napolnile oči in se ji potem preko trepalnic nepričakovano ulile na roko. Nič si ni otrla oči, le z rokavom si je obrisala solze z rok.

»Ne joči, bo že kako ... « je dejal Andrej, pogledal skozi okno in dostavil:

»Glej, ona gre, tudi njej je ime Katerina, Katja. Obriši si oči, ni lepo, da jočeš. Pravil sem ji bil o tebi.«

Katerina si je poslušno in hitro obrisala solze.

Menila je, da bo videla veliko žensko, z belimi, močnimi komolci in prsi, svežo, z belim licem, rejeno z lahko zasluženim kruhom, z njenimi štiri sto — pet sto rublji, med temko je ona hirala doječ in zibaje — njegove otroke in pospravljaje žito s polja. Roki so ji postale raskave, zagorele, komolci, nekdaj beli in polni, so se zaostrili.

In spet ji je zaplalo od srca v glavo žgoče ljubosumno sovraštvo. Toda takoj so se ji oči razširile od začudenja: v sobo je stopila tenka, suha deklica v beli jopi, kratkem sinjem krilu in rumenih, ponošenih čevljih.

Svetli lasje so bili po otročje ostriženi in speti z eno samo roževinasto, okroglo zaponko.

Vstopila je in presenečena obstala s šopom papirjev v rokah ...

»Kaj je le našel na njej takega? Grudi kakor deska, zadaj je pa tudi nič ni,« je pomislila Katerina.

»Katja, goste imava,« je dejal Andrej, videč njeno negotovost in vprašujoče oči, »Katerinuška je prišla.«

Katja je v zadregi zardela, se nasmehnila in podala gostji suhljato, nezagorelo roko.

»Nisem se mogla precej domisliti,« je dejala ter se spet nedolžno in hkrati laskavo nasmejala. Toda takoj se je zopet znašla in pristavila: »Dolga pot je bila, ali hočete jesti?«

»Naročil sem že gospodinji, naj pripravi samovar,« je dejal Andrej. »Dobro. Pravkar sem prišla iz službe,« je dejala Katja in se obrnila h Katerini. Mimogrede se je pogledala v ročno zrcalce, viseče na steni poleg prtov, si popravila lase in odšla za pregrajo.

Katerina je še zmerom tako nekako nerodno sedela sredi sobe, na istem stolu, ki je bila nanj sedla, ko je vstopila. Ni vedela, o čem naj govori in kako naj se vede nasproti možu, ko je bila tu za pregrajo ona, njegova žena. Samo nehote je dejala:

»Drobna je, suhljata ...«

»Nič zato, dober človek je, mehak ...« je odvrnil Andrej.

Kakor da se je bila na nekaj spomnila, je Katerina razvezala svojo culico in potegnila iz nje črne kolačke.

»Glej, malo darilce ...«

V tem trenutku je vstopila v sobo Katja s podvezano ruto in rokami od premoga črnimi. Katerina se je obrnila k njej in nevoljno, kakor da bi se sramovala svojih črnih lepjošk, dejala:

»Glejte, pri nas na vasi jih delamo ...«

Katja je spet zardela in se bežno ozrla na Andreja.

»Vzemi, vzemi,« je dejal on, pospravljaje nekaj tam v kotu, — »dober človek je.«

»Zakaj ste se trudili, saj res ni bilo vredno?« In takoj je dostavila:

»Silno rada jih imam! Ali so na juragi?«

»Na juragi, na juragi,« je naglo odgovorila Katerina, vesela, da deklica ve, kaj je to juraga.

Potem so vsi trije sedli in pili čaj.

»Ivanova so vendarle odstavili,« je mimogrede dejala Katja in se obrnila k Andreju. »Skupen sestanek je bil, koliko hrupa ...«

»Kaj bi ... Davno je bil že čas,« je odgovoril Andrej in ves oživel.

Hotel je še nekaj reči, toda Katja je, kakor da bi se bila šele zdaj znašla, prekinila ta pogovor, se obrnila h Katerini in izpregovorila:

»Vi imate na dlaneh žulje, glejte, jaz pa na prstih, ves dan tolčem po pisalnem stroju.«

Katerina bi bila tudi rada povedala kaj takega, kar bi Andreja enako navdušilo in zanimalo, kakor Katjušine besede o nekem Ivanovu, rada bi povedala, kako je potovala, kaj je spotoma videla, pa ni znala začeti ter je samo dejala, obrnjena h Katji:

»Pri nas se je pa naša Liska otelila, naša krava, vso noč nisem spala zavoljo nje. Teliček je prav tak ko ona, kakor ulit ...«

»Rada imam teličke,« je dejala Katja.

Pomolčali so.

»Meni pa so se, ne vem zakaj, pričele izpuščati bradavice na rokah,« je povzela Katja.

Katerina je bila vesela, da je prešel pogovor na bradavice, zakaj poznala je sredstvo proti njim — kislino. Takoj je pričela govoriti, kako se take reči odpravijo, trudeč se, da bi čim dalje govorila — iz strahu, da ne bi prehitro končala in potem ne bi imela več kaj pripovedovati. Po večerji, ki se je Katerini zategadelj zdela tako strašna, ker ni znala uporabljati noža in vilic in se ji je zdaj eno, zdaj drugo izmuznilo iz rok, je Katja pospravila posodo, Katerina pa je premišljevala le to, kam ji bosta ukazala leči. Najbrže jo bosta odvedla kam k sosedom, sama pa bosta ostala tu.

Ta misel je spet dvignila z dna njene duše motni val ljubosumnosti in nevolje. Toda Katja je prinesla od nekod zložljivo posteljo in pričela v sobi postiljati tretje ležišče ...

Katerina je stopila k mizi, razgrnila na njej ležeče papirje, jih pogledala in dejala:

»O, Gospod, ničesar ne razumem. Kako le morete iz tega kaj razbrati?«

Preden so legli spat, je Katja poslala Andreja iz sobe. Pokril je čepico in odšel.

»No, zdaj pa ležite,« je dejala Katja z nežnim nasmeškom, obračaje se h Katerini, in ji pokazala na svojo posteljo, na kateri je bila pravkar premenjala perilo.

Katerina pa je vedoč, da je treba reči kaj vljudnega, izpregovorila:

»Čemu se trudite, saj bi lahko ležala na tleh. Navajena sem.«

»Ne, ne, zakaj ...«

Katerina je sezula čevlje, potegnila preko glave sarafan in sramovaje se svoje grobe vaške srajce brž legla.

Katja je vzela iz omarice kislino, sedla h Katerini in pričela s peresom negotovo mazati bradavice, ta pa jo je učila in ji pomagala.

Potem se je tudi Katja slekla. Katerina je s čudno, mračno radovednostjo nevoljno ogledovala njene suhljate noge in telo, ki so bili v tako tesnih odnošajih z njim, s Katerininim možem. In spet so se ji stemnile oči.

»Kaj mu le ugaja na njej? Ona Katerina, lahko nese svinjam polno korito pomij, ta pa težko če bi vzdignila vedro mleka.«

»No, sta končali?« se je začul za vrati Andrejev glas.

»Da, kar vstopi,« je viknila Katja.

Andrej je vstopil, obesil čepico na žebelj, se ozrl po sobi, sedel na zložljivo posteljo in dejal:

»Ali naj ugasim luč?«

»Ugasi.«

V sobi se je stemnilo. Slišati je bilo, kako je zaškripala postelja pod njim, ko je legel.

Katerina je izredka mežikala z očmi, gledala v temo, na ono stran, kjer je bila njegova postelja, po glavi pa so ji rojile nejasne misli o njem, o Katji in o Liski.

Zjutraj je Katerina odhajala domov. Katja in Andrej sta jo spremila. Katja ju je dohitela, ko sta bila že odšla in dala Katerini majhno culico, rekoč:

»Darilo ... za otročičke ...«

»Zakaj se trudite ...«

»Ne, treba je tako,« je dejala Katja in pristavila. »Rada bi dala se več ...«

»Saj ni da bi,« je odvrnila Katerina. Ni mogla verjeti, da bi odšla, ne da bi prej na samem govorila z Andrejem. Toda kaj naj mu reče; kolikor je tudi premišljevala, kaj naj mu pove, zmerom ji je uhajala na jezik Liska. Vzljubila je to Lisko. In še o tem je mislila, da ima vsega skupaj enajst kopejk. Ali ji bo sam dal ali bo morala prositi? ...

Andrej, ki je do tedaj molče šel, se je mahoma obrnil h Katji in dejal:

»Ivan Lukič gre v mesto, daj, napiši pismo v kooperativo.«

Katja je razumela, da bi rad ostal sam z ženo, podala je Katerini svojo suhljato ročico in, želeč ji srečno pot, odšla. Še od daleč ji je potem mahala z robcem.

Katerina je šla poleg moža po mehki, travnati stezi med redkimi, visokimi smrekami in ko sta prišla po cesti mimo smrekovih štorov, je še zmerom čakala, kdaj bo izpregovoril z njo o glavni stvari. Dvanajst let sta preživela vkup, kaj res ne bosta našla ničesar, kar bi to minuto povedala drug drugemu.

Ko sta prišla na križišče, kjer se je moral vrniti, ji Andrej ni rekel še ničesar od tega, na kar je čakala, le ustavil se je in izpregovoril:

» Torej ... če boš kaj potrebovala, piši, ko bo košnja, ti bom pa itak sam prišel pomagat.«

Dal je Katerini dva preganjena červonca in jo poljubil. Katerina ga je z levo roko nerodno objela okoli vratu, stisnila v desnico červonca in ga takisto poljubila.

»Z bogom ... Lisko pridita pogledat.«

»Z bogom. Pridem.«

Šla je. Ko je napravila par korakov, se je ozrla. Andrej je še zmerom stal na istem mestu in videti je bilo, da bi rad še nekaj povedal in da mu je hudo pustiti ženo kar tako, ne da bi ji kaj dejal v slovo.

Ona je osuplo obstala na mestu in se s celim telesom nagnila naprej. Andrej je postal par trenutkov, kakor da bi iskal besed, potem pa je zamahnil z roko in zaklical:

»Na Lisko pazi! «

»Bom,«... je odgovorila Katerina in vzdihnila.

Ko je izginil in je Katerina ostala sama na stezi pod smrekami, ji je mahoma šinila v glavo misel in topla rdečica ji je pokrila lice:

»Dala sta mi, neumnici! Laskavo sta me sprejela, zamašila usta, da še jezika nisem mogla iztegniti. V vasi me bodo vprašali: »Si mu pokazala, razuzdanemu možu? Si se zarila v lase tisti njegovi vlačugi? Si pobila šipe?« Ona pa ne samo, da ni pobila šip, še črnih lepjošk ji je bila prinesla.

In dala sta ji culico za otroke in dvajset rubljev. To se zdaj mlada smeje njenim črnim lepjoškam: saj še belih ne ve kam dati ... štiri sto — pet sto rubljev je njenih.«

Katerina se je celo ustavila, kakor da bi se hotela vrniti. Pa se je mahoma spomnila tistih tenkih, slabih Katjinih rok, njenega nedolžnega, laskavega smehljaja, zamahnila z roko, se pokrižala in odšla svojo pot.

Iz knjige »Ljubovj«.

  1. Rusko navadno pecivo, nekaki kolački.
  2. Mlečni zmetki (nem. Buttermilch).