Črna žena (Amerikanski Slovenec)
| Črna žena. Zgodovinska povest. |
| |||||||||||||||
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Ali je bilo treba, se je moral gospod Andrej šiloma umakniti z gradu lastnemu bratrancu in se zdaj mora potikati bogve kod na Hrvaškem in pobijati Turke? Pravice ni in je ne bo, dokler bomo držali križem roke in bomo tlačanili Hartmanu!”
“Oh, oh, prosim te, pazi vendar kaj žlobudraš!” ga je ustavil Mohorko in stekel zapirat okno, da bi kdo ne cul teh predrznih besedi. “Naglica ni nikjer kaj prida, zlasti tukaj ne. Jojme, če bi te cul grajski birič! Čakajmo, saj pride vse samo po sebe, samo opreznosti je treba!”
Tudi možem se ni zdelo varno to očitno puntarsko govorjenje, dasi jim je ugajalo v srcu. Hlapec Rok se je zganil od strahu in se nehote ozrl proti oknu, skozi katero se je videla višnjeva jezerska gladina in sivo pečevje, s katerega je grozilo neporušno grajsko zidov je in dvoje mračnih stolpov s svojimi temnicami. Kroparski možek pa se je, kakor se je navzočim zdelo, ravnokar prebudil iz spanja in legel na drago plat. Možje so drug za drugim izpraznili svoje kupice in se odpravili domov. Tudi Grahek je vstal od mize in rekel, stoječ sredi sobe, v šali:
“Naj pride karsibodi, nič se ne bojim, dokler bo to napovedovala samo vaša bela žena, o kateri veste toliko povedati. Hehe, Matija, ti si je še zdaj ne moreš izbiti iz glave; hentaj, nemara tvoj duh res kaj pomeni.”
Kakor bi trenil, se je pri teh besedah Štefuljček posmuknil s klopice ob peči na tla. Puhtnil je proti mizi, pomežiknil parkrat s svojimi živahnimi očmi in rekel pomenljivo kakor prerok:
“Ljudje božji, če že hočete vedeti, bela žena ni prišla za prazen nič. — Možek iz Krope — vaš prismuknjenček — morebiti zdaj več ve kakor kak modrijan. — Lejte, v zgradu pihlja ostra sapa, da vas reže skoz mozeg in kosti, iz vaših bajt pa brije vroča puntarska burja, da celo graščak od strahu medli. Gospod Bog pošilja znamenja in napovedi, kadar nam pretijo nevarnosti. Bela žena vam veli, da imate pripravljene kose, motike in beti — kadar bo treba udariti.”
“Kaj praviš, Štefuljček? Da si tudi ti videl belo ženo? Kaj ti je rekla? O povej!” ga je vprašal Rok.
“Nisem je videl, toda kar vem, pa vem,” je odvrnil krošnjar, skrivnostno migajoč s svojimi belimi očmi in se je smehljaje ozrl proti prijatelju Mohorku, kakor bi bile samo njima znane te tajnosti.
“Ne bodi siten, Štefuljček, povej, kar veš,” se je oglasil Grahek.
“Čemu pa peš,” se je delal možek gluhega.
“Prekanjen si kakor lisjak,” ga je zavrnil pastir; “stavim glavo, da se je zopet nekaj zgodilo.”
“Ne, hvala lepa — čemu mi bo žensko krilo?” je zagrmel možek nevedno.
“Štefuljček, bodi pameten in povej,” ga je silil Anželj, “ali morda kmetje snujejo punt?”
“A le sam imej svoj grunt,” se je razsrdil možek, “truden sem, moram spat.”
Telebnil je na klopico ter ni hotel slišati nobene besedice več. — — Ker se je solnce že zdavnaj skrilo za triglavskimi vrhovi, se je odpravilo čvetorica mož proti domu. — Anželj, mlad, postaven in zal možak, je krenil po polju, prekoračil savski most in hitel proti Brdom. Spotoma je še zmerom premišljeval stvari, o katerih so modrovali v gostilni. Ugibal je to. in ono o beli ženi, dasiravno ni verjel ničesar in se je vselej prezirljivo nasmehnil, kadar so se mu vsiljevale take misli. Samo skrivnostna namigavanja, katera je slišal iz ust Kroparskega možka, so mu delala nekaj preglavice. Ko je stopal po klancu višje in višje, je snivala pod njim vsa dolina v nočni tihoti; po Kamnjeku se je ravnokar razlila bleda mesečina in snežne lise vrh Stola, so zablestele od hipa do hipa v medlem siju. Na kamnješki goličavi, kjer je žuborel brdski potok in se je odcepila skalnata stezica proti “Slepemu Bogu”, je stal ob poti lesen križ, pred križem pa klečavnik.
Vselej, kadarkoli je šel Anželj mimo križa, je pokleknil na klečavnik ter natihoma zmolil očenaš. Tudi danes je nameril korake tjakaj, toda ko je stopil izza drevja, so mu zadrgetala kolena in obstal je kakor prirastel na istem mestu. Kakih šest metrov pred njim se je dvigal križ in na klečavniku pred križem je molila prečudna ženska postava. Imela je dolgo krilo, čisto belo kakor sneg, tako da se je, kadar je stopala, peljalo za njo po tleh, in bujne črne lase, ki so ji razpleteni valovili po hrbtu in ji sezali malone do tal. Nad, tilnikom se ji je lesketala v laseh zlata iglica s svetlimi dragulji. Njene nežne, črne roke so oklepale križevo deblo, svojo ogljenočrno glavo pa je burno pritiskala ob noge Križanega. Celo telo ji je podrhtevalo v nekem notranjem, krčevitem trepetu. Anžlju je zagomezelo mrzlo po hrbtu, odskočil je korak nazaj, pod nogami mu je zaškrtal droben kamenček. Prikazen je preplašena šinila kvišku, se ozrla proti mlademu kmetu ter mu pogledala naravnost v oči. Mož je videl pred seboj črno, zamorsko obličje, na katerem so bile začrtane nežne, nenavadno pravilne poteze. Tudi njene oči so bile ogljenočrne, toda iz njih je žarel čuden zelenkast ogenj, kakor žari ponoči iz mačjih oči. Okoli črnega vratu je nosila žena blestečo zapono, ki je bila okoliinokoli drobno posuta z biseri in dragimi kameni.
“Križ božji!” je viknil kmet napol v omedlevici.
Prikazen je dvignila svoje črne roke proti nebu in jih sklenila, kakor bi hotela moliti. Tedaj se je kmet ojunačil in vprašal:
“Kdo si in kaj hočeš tod?”
Črna žena je položila kazalec na ustnice, kakor bi hotela reči, da ne sme govoriti, in je iztegnila obe roki od sebe ter jezno nagubančila čelo, naj mož naglo odide. Ali ta se ni ganil z mesta. Zato se je prikazen obrnila in stopala počasi po skalnati stezici proti “Slepemu Bogu”. Anželj je pričakoval, da se bo vsaj enkrat še ozrla nazaj, toda žena je korakala mirno svojo pot ter slednjč izginila v neprodirni temini za pečevjem.
Tedaj je zdirjal Anželj v velikih skokih po holmu navzgor. Šele ko je dospel vrh senožeti, je nekoliko obstal ter se oddahnil. Pred seboj je videl brdsko vasico in svojo domačijo, pa je rajši krenil na levo in ubral korake proti prijazni, skoro novi hišici, ki je čepela tik goščave.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Odkod pa je ženica dobila pismo?”
“Tudi za to sem jo vprašal. Povedala mi je, da ga ji je dal nek bled, mlad mož in jo je tako lepo prosil, naj pismo gotovo odda oni osebi, katero kaže naslov.”
“Ali jo nisi nič drugega vprašal, Štefan?”
“Seveda sem jo. Prosil sem jo, naj mi natančno opiše onega moža in potem sem spoznal, da je bil Bregar sam.”
“Je-li še kaj posebnega vedela ženica?”
“Nič drugega nisem mogel zvedeti od nje. Rekla je, da je mož kar naenkrat prišel in jo nagovoril, in ko ji je dal pismo, je zopet takoj odšel. — — Ženici seveda ni prišlo na misel, da se pismu mudi. Ker je ravno nameravala iti na sv. Višarje, je hotela med potjo oddati tudi to pismo. — Toda nekaj je prišlo vmes in mora ostati še nekaj časa doma; tako je torej meni izročila pismo, naj ga oddam.”
“Ali je bil France sam? Ali ni žena videla nikogar drugega?”
“Nikogar. — Ni videla, odkod je mož prišel, ne kam je šel — samo mudilo se mu je zelo. Prejšnji dan je slišala, da se je na Brdih zgubil neki kmet; takoj ji je prišel na misel ta nesrečni mož, Id ji je izročil pismo; zato je poskrbela, da je mogla pismo kmalu oddati.”
“In sicer ne veš nič več, Štefan?”
“Prav nič. Včeraj zvečer sem vpraševal po Ljubljani in stikal po vseh oglih in kotih, pa nisem niti za pičico bolj na jasnem. — Nihče ni nič vedel ali slišal.”
“Čudna je pa vendar ta stvar, zares čudna in zapletena! — In šele pismo, — nikakor si ne morem misliti, kako bi se moglo vse skupaj enotno razrešiti.”
“Jaz tudi ne vem; ampak vedno sem si mislil, da tu zadaj tiči nekaj.”
“Za božjo voljo vendar, kaj tiči za tem?” je kriknila Zalka, ki se je ob zadnjih Štefuljčkovih besedah vzbudila kakor iz globokih, težkih sanj; “Štefan, ti nekaj veš, ti nekaj veš! Pri vseh svetnikih te prosim, povej mi, kar veš, nikar me ne pusti v negotovosti!”
“Zalka, bodi pametna,” ji je odvrnil možek nekoliko vznevoljen; “če bi kaj vedel, bi ti bil že zdavnaj povedal. Imam samo tako svoje misli, ki pa niso veliko vredne, ker sem napol nor.”
“Štefan, povej vendar, kakšne misli imaš?” se je vtaknil v pogovor Anželj, “ti poznaš ljudi in v tvoji glavi zraste več, kakor kažeš na zunaj; povej, kako se ti zdi vsa stvar?”
“Ah, res je na svetu veliko prevar,” se je delal gluhega možek.
“Štefan, pojdi no, nikar se ne delaj tako nevednega!” ga je prosil Anželj, “saj vendar kar čutim, da več veš, kakor hočeš povedati.”
“Seveda je hudo, za tujo mizo se vsedati,” se je potajil Štefuljček.
Kadar je možek začel tako vezati besede, je bil ves trud zaman; ob taki priliki ni prišlo nič več pametnega iz njegovih ust.
“Toda, Štefan, če kaj veš, bodi vendar tako dober in mi nikar ne zakrivaj še nadalje!” je vila roke in ga jokaje prosila Zalka; “poglej, usmili se moje bede, reši me negotovosti, daj, povej! — Francetovo pismo je tako čudno, prihajajo mi v glavo najraznovrstnejše misli. — Štefan, povej za božjo voljo te prosim, pri vseh svetnikih te prosim, povej, kaj je z mojim Francetom?”
Ta jokajoča prošnja je pa na možka tako vplivala, da se je kar zganil. Resno je nagubančil čelo, si z roko nalahno pogladil po sencih se vsipajoče sive kodre, bistro premotril plakajočo ženo in ji nato začel pripovedovati:
“Zalka, gotovega res nič ne vem, ampak nekaj si domnevam. Ce se le ne motim, je France še na Kranjskem in se bo svojčas zopet pokazal. Kaj ga je odvedlo z doma, je tudi zame zagonetno vprašanje; a vendar mora biti nekaj dobrega. — Zalka, saj me poznaš, jaz sem le isti napol nori in napol gluhi možek in zato premalo slišim; ampak oči imam pa kakor jastreb in vidim marsikaj podnevi in ponoči, česar dragi ljudje ne opazijo. — Pa me je tudi po vsej deželi dosti kakor slabega denarja — in zato bi moralo biti presneto čudno, da bi na svojih potih nikdar ne srečal Franceta. In če ga najdem, Zalka, se smeš name popolnoma zanesti, da ga takoj pripeljem nazaj! Dotlej pa nikar preveč ne jokaj, da ne zboliš, ne tuhtaj in ne razmišljaj vedno naprej, saj nič ne pomaga, ampak vso zadevo izroči in prepusti ljubemu Bogu, ki čuva nad teboj. Sedaj pa: Bog te obvaruj! Jaz odpotujem takoj. Nemara me bodete kmalu zopet videli in tedaj bom imel za vas gotovo kako sporočilo.”
Med temi besedami je potegnil svoj vihravi klobuk bolj globoko na čelo in urnih korakov odšel skozi vrtna vrata ne zmeneč se za slovo in za pozdrave ki so mu jih izročali Zalka in njeni sorodniki na, pot.
III.
[uredi]Kroparski možek pa vendarle ni imel prav. Bregar že ni bil več na Kranjskem, ampak daleč na tujem. — Črna žena ga je namreč resnično odvedla s seboj. Zgodilo se je pa tako-le:
Oni večer, ko je France podil s sekiro v roki črno ženo, se je odločila zanj usoda. Črna žena je dirjala nekaj časa tako hitro pred njim, da je že skoro obupal, da bi jo mogel kje dohiteti. Jedva pa je prisopihala v gozd, je hipoma obstala. Vpehani kmet se ji je že toliko približal, da bi jo bil lahko zagrabil za roko, toda čudna postava je mahoma odskočila na stran in izginila komaj slišno ihteč v grmovju. France ji je sledil dalje, preperelo dračje, ki je pokalo pod nogami črne žene, mu je kazalo smer, v kateri je strah drvil naprej po gozdu. Čez nekaj minut je bela postava zopet naenkrat obstala, kakih sto korakov oddaljena od Franceta. Ta je ves vznemirjen pobral precej debel kamen in zakričal:
“Stoj, sicer —!”
Za odgovor je čul le prezirajoče hohotanje in postava mu je zopet izginila Izpred oči. Zdelo se mu je, kakor da se je pogreznila v zemljo.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Po vseh vaseh vre; vse je zmenjeno, Vse dogovorjeno. In prav je tako! Kako dolgo naj še prenašamo ta jarem. Breme, ki nam ga nalaga graščak, je postalo pretežko; krivice so tako velike, da vpijejo v nebo za maščevanje. — Pogumno v boj za pravico in gotovo bomo zmagali, saj nas je veliko: Kupljenik, Črešnjica, Gorjuše, Nova vas, Studor nam bodo poslali zdatno število krepkih mož. — Z Javornika še nisem dobil natančnega poročila.”
“Tja bom jaz šel v kratkem. Sicer se mi pa zdi, da sem nedavno slišal, da so z veseljem pozdravili naš poziv. — Sicer pa Štefan, kaj je z našo pritožbo pri škofu?”
“Ne vem. Dva meseca sta že minila, pa še nismo dobili odgovora. Nekateri pravijo, da so se najbrž pisma izgubila ali pa jih je kdo prestregel, da niso prišla v prave roke. — Vidiš Peter, ravno to je vzrok, da grem zopet na pot. Nesel bom namreč novo pritožbo v Briksen. Pri sebi imam pismo na škofa, ki mu ga bom izročil osebno in počakal odgovora. — Če se na ta način ne bomo mogli rešiti trdosrčnega Hartmana, potem pa udarimo; sledila nam bo cela dežela. Imam namreč pri sebi še drugo pismo, ki bo romalo med kmete in jih navduševalo za boj.”
“Kje imaš pismo, Štefan?”
Možek je molčal, namesto odgovora je sezul čevelj z desne noge in ga položil na mizo. Nato je segel v krošnjo, ki je počivala v kotu za mizo, in prinesel iz nje male klešče. S temi je spretno privzdignil notranjo čevljevo podlogo in na površje se je prikazalo nekaj zmečkanih in deloma umazanih listov.
“To je pa res listnica, ki bi je ne našel nihče”, se je dobrovoljno smejal krčmar.
Možek se ni dosti zmenil za krčmarjeve besede. Globoko zamišljen je razprostiral in pregledoval posamezna pisma in slednjič dal eno krčmarju in mu rekel:
“Pismo je zopet pisano v priliki; to pa za vsak slučaj, če bi prišlo v neprave roke.”
“Razumem,” je odgovoril Peter; “vrši se ženitovanje. Ženin je kmet, nevesta pravičnost.”
Nato je bral pismo napol glasno.
“Ljubi — ljubljeni stric! Strašno nam je hudo, ker se ženitovanje tako dolgo zavlačuje. Ženin je pripravljen in nestrpno čaka; nevesta pa že ni pisala nekaj tednov. Prosite jo, naj stori vse, kar more, da čim preje dobi dovoljenje za možitev. Ženin je že napravljen v svatovsko oblačilo in starešina je povabil vse njegove brate na ženitovanje. Za krepko in zdravo godbo bomo mi poskrbeli ravno tako za primerno petje. — To bo krasno ženitovanje, kakršnega še ni gledal blejski kot. — Dragi stric! Vaša suknja je že V delu; zagotavljam vas, da vam bo imenitno stala. Samo to vas prosim, da se sedaj nikar ne strašite nobenega truda, ampak skušajte urediti vso stvar kakor hitro mogoče; zakaj prišel je čas! — Takoj nam odpišite, da bomo vedeli, kakšnega mnenja je nevesta in kdaj pride. Pozdravite vse znance! Novega tukaj ni nič. Z graščino se dobro razumemo. Gospoda namreč resnično skrbi za dobrobit svojih podložnikov. Vas iskreno pozdravljamo vaši zvesti nečaki
Janez, Tone, Andrej.”
Krčmar se je nekoliko namuzal. Zraven podpisanih je pritisnil še svoje ime “Peter”; nato je rekel:
“Pismo je imenitno sestavljeno. Kdo ga je napravil?”
“Kdo drugi? — Sam sem ga sestavil,” se je odrezal možek. “Poglej še to pismo, katero bom nesel škofu!”
Krčmar je vzel v roke obširno pismo, naslovljeno na briksenskega škofa in ga bral z motrečim očesom.
Pismo je izražalo najprej globoko vdanost blejskih kmetov do prevzvišenega vladike, pokazalo je, da znajo ljubiti in spoštovati svojega vrhovnega gospodarja in da se znajo pokoriti tudi pravičnim zahtevam graščinskega gospoda. Toda kakor je začel počenjati neusmiljeni Hartman s svojimi podložniki, presega vse meje pravičnosti in človekoljubja. Krivica, se je začela oblastno šopiriti, pravica pa tiči v kotičku. Vedno večji davki se nakladajo ubogemu trpinu; tlaka se množi z vsakim dnevom; dobro bi bilo, da bi kmet delal neprestano le za graščaka, a poleg tega mora še prenašati cel dan bridke udarce valpetovega biča. — Ker se kmetje zavedajo, da je briksenski škof dober gospod, ki se bo gotovo potegnil za svoje podložnike, zato ga prosijo pomoči iz te stiske; naj jim pomaga odstraniti Hartmana in na Bled naj pošlje pravega gospodarja — dobrega gospodarja Andreja. To je vse drug mož, ki bo imel srce za svoje podanike, in ti mu bodo zato vdano in z veseljem služili. — Nadalje omenja pismo veliko nevarnost, ki preti Kranjski — turško povodenj. Dober gospodar bi jih ščitil pred Turki, sedanji graščak jih pa sam izžema; kako naj se potem branijo pred tujim sovražnikom, ko nimajo zaveznika niti v svojem gospodarju. — Tako je obširno pismo obrazložilo vse neznosne razmere ubogih kmetov-trpinov in na koncu je še enkrat izrazilo popolno zaupanje v pomoč dobrotnega cerkvenega pastirja.
Krčmar je prebral pismo in po kratkem molku rekel:
“Nimam dosti upanja, da bi prošnja imela kaj uspeha.”
“Meni se pa ne zdi tako neverjetno,” je pristavil možek. “Sicer pa najsi že bo kakor hoče; to smo storili, da nam ne poreko, da smo samo nagajivci in da se samo puntamo ter gospodo sovražimo iz dna duše. — Mi smo za pravico. Tudi med gospodo so pravični možje, kakor je na primer gospod Andrej, in tudi briksenskemu škofu ne moremo prav ničesar očitati, samo spoznati mora te krvosese, ki celo njemu izpodkupujejo veljavo in nas odirajo in zatirajo; zato moramo pa mi poskrbeti, da jih spozna.”
“Ali meniš, da se nam bo posrečilo pregnati Hartmana?”
“Ugodno priliko imamo, ker je ravno sprt s sosednimi graščaki zaradi meje posestva. Upam, da ga na ta način izpodrinemo; Andreju sporočimo svojo željo, naj se vrne in sicer tedaj, ko bo Hartman dalj časa z doma. Briksenski kapitel bo vsled pisma in krivic rad priznal izpremebo, dasiravno si ga kar mirno ne upa odsloviti.” — —
“Kdaj odpotuješ?” ga je vprašal čez nekaj časa krčmar.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Po zadnjih večjih spopadih s Turki je ostalo nekaj avstrijska čet — kakor smo že videli — v obmejnih krajih, ne sicer ravno zaradi tega, kakor da bi mogle same uspešno odganjati Turke od meje, marveč glavna naloga jim je bila, da so prežale in naznanile, če se je jel sovražnik bližati meji. Med temi obmejnimi četami in tudi v oddelku, ki je ravnokar prišel v Bjelino, je bilo precej Kranjcev, na čelu jim Andrej Krajski.
Možek je prišel že v temi v mesto, a njegove bistre oči so kmalu izsledile nekaj kranjskih rojakov, s katerimi se je nekaj časa pogovarjal; potem so ga pa na njegovo, prošnjo peljali k Andreju.
Dolgo se je mudil možek pri Andreju Krajskem. Med njima se je razvil živahen pogovor. Možek mu je povedal, zakaj je pravzaprav prišel, mu razložil neznosni položaj kmetov-trpinov pod Hartmanovim bičem, povedal, da med kmeti vre in se snuje punt in ga prosil, naj pride on, naj prežene kruteža in naj sam vzame v posest graščino, katero mu je Hartman po krivici vzel. Andreju so se kmetje smilili, z druge strani ga je pa gnala tudi želja po maščevanju; zato je z veseljem ugodil prošnji. Natanko sta določila načrt in približno že tudi rok za izvršitev. Veselje je sijalo z obraza možku, ko je zrl v oči dobremu gospodu, svojemu bodočemu gospodarju. Mimogrede mu je še priporočil Bregarja, češ, da bo najbrž vstopil v njegovo četo, in se nato poslovil.
Drugo jutro je šel Bregar v Bjelino, da bi — če mogoče — našel Štefuljčka. Povpraševal je sem in tja in slednjič izvedel, da se je možek pogovarjal zaupljivo z nekaterimi Kranjci in Štajerci in da je bil potem dalj časa pri Andreju Krajskem; zjutraj pa da je navsezgodaj odšel proti Kranjskemu.
Sedaj je bilo pa Bregarju precej jasno, kakšne posle je imel opraviti možek na meji. Saj so vendar že pred letom, ko je bil Bregar še doma, vzpodbujali k uporu zoper graščaka. Sedaj je torej postala stvar resna. Že prav do Bjeline je prišla vest, da se pomladi spoprimeta kmet in gospoda; in ko je sedaj videl, da je prav radi tega prišel možek tako daleč, je umeval, da hočejo blejski kmetje zbrati veliko moč in so zato prosili izurjene bojevnike pomoči.
VII.
[uredi]Odkar je možek obiskal Bregarja, je ta pohajal s težko glavo okoli hiše in ni nikakor mogel priti do odločnega sklepa. Če bi bila v tem času prišla Nigana, bi ga bila še lahko odvrnila od nameravanega naklepa; zakaj vkljub vsemu drugemu je njegovo srce še vedno bilo za vihravo, nepokojno ciganko. Minila sta dva tedna. — Ker pa žene še v tretjem tednu ni bilo od nikoder, se je mož razjezil. Vzel je slovo od jokajoče Dombruše in ji marsikaj naročil za ženo, kadar se vrne; nato je, odšel proti Bjelini, se trenotno ustavil pri nekaterih hišah in še isto popoldne je bil že zaprisežen vojak pri obmejnih četah. — Na njegovo lastno prošnjo so ga uvrstili v četo v Kostajnici. Kostajnica je bilo pravo umazano gnezdo od Uni, več dni oddaljeno od Bjeline.
France se je kmalu privadil svoji novi službi. Podnevi je komaj našel časa za premišljevanje o svojem nesrečnem življenju. V dolgih nočnih urah pa, kadar je stal na straži, so se podile po njegovi glavi težke in žalostne misli kakor mrzla megla in večkrat ga je obšla taka otožnost in domotožje, da je mislil, da bo umrl od samih bolesti in hrepenenja. Tako so minili trije meseci in pratika je že kazala konec februarja 1478. O Nigani Bregar ni nič slišal.
Mrzla noč je legla na zemljo. Po nebu so se podili gosti oblaki in le zdaj pa zdaj jih je boječe prodrl kak moten žarek meseca, ki se je skrival za njimi. Skrivnostno mirno je šumljala Una in hitela svojo pot. France je stal na straži pred mestom. Globoko zamišljen je stopal umerjenih korakov semintja, oči uprte v tla. — Kar naenkrat je zaslišal ne posebno od daleč precej močno, pa žalostno godbo. Krčevito se je stresel po vsem životu in se sesedel. Spoznal je, da je bila ciganska godba.
Ni se ganil z mesta. Gosli so se zopet oglasile in zdaj je zaslišal cel zbor, ki je zapel znano cigansko pesem:
“Po svetu jaz okrog blodim
ubog cigansk otrok” itd.
Glasovi so prihajali vedno bližje in bližje, zdaj so obmolknili — mož je pa ves trepetal od samega razburjenja. In zopet se je v noč oglasila pesem, a zdaj so prihajali glasovi ravno od nasprotne strani. Godci so torej že odšli mimo in se bližali mestu. V naslednjem trenutku je začul France klic sosednje straže: “Stoj! kdo tu!” V odgovor mu je sledil jasen krik ženskega glasu. Le še nekaj mrmrajočih glasov je prišlo Francetu na uho in zopet je zavladala nočna tišina. Čez nekaj minut je prišla iz mesta patrola in zopet je bilo čuti nekaj glasnih besed. Francetu ni bilo treba dolgo čakati, obhodna straža — poveljnik z osmimi možmi — se je že bližala njemu. Na poveljnikovo vprašanje je France povedal, kar je slišal. Videl ni nič. — Potem je izvedel, da so našli moža, ki je imel sosednjo stražo, omamljenega ležati na tleh. Ko so ga prebudili, je izpovedal, da se mu je nenadoma približalo več črnih postav in ko je zaklical, se mu je vrgla neka žena okoli vratu. Ko se je je hotel rešiti, mu je z druge strani priletel udarec na glavo in kaj se je potem zgodilo, ni vedel več. Francetu je bila stvar takoj jasna. Torej je zopet prišla, njegova nesrečna žena. In kakor jo je dobro poznal, je moral pričakovati, da ne bo prej mirovala, da ga bo zopet priklenila k sebi ali pa da bo povzročila kako nesrečo.
Poln skrbi je France pričakoval jutra.
Drugi dan so natanko preiskali vso okolico, a ciganov niso našli nikjer. Popraševali so več milj na okoli, pa nihče jih ni videl ali slišal. In vendar so straže razločno čule cigansko godbo in petje. Ves dogodek je bil zapletena uganka, katere niso mogli rešiti. Zopet je minul teden, ne da bi se prigodilo kaj podobnega. V prvih nočeh so podvojili stražo; a ker so videli, da ni več potreba večje straže, so jo kmalu zopet zmanjšali.
Po onem čudnem dogodljaju je že legala na zemljo deseta noč. Kakor takrat je stal France zopet nocoj na istem mestu na straži, na najskrajneši postojanki zunaj mesta. — Ura je bila polnoč. Vsa narava je počivala in snivala sladke sanje in nad zemljo je vladala skrivnostna tišina, le France je korakal zamišljeno semintja.
Čuj! tam spodaj v bičevju se je nekaj zganilo in zašumelo. Bila je svetla noč in zadnji krajec mesecev je pošiljal na zemljo še toliko močno svetlobo, da se je precej natanko lahko razločilo daleč na okrog. France se je hitro ozrl tjakaj in opazil, kako se je prerival neki temen zvitek oprezno skozi bičevje. Bliskoma je potegnil meč in zakričal: “Stoj! kdo tu?” Postava v bičevju se je potajila in se začela pomikati nazaj. Kmalu je izginila Francetovim očem. Pol ure je zopet vladala tišina, kar je zaslišal od nasprotne strani neki zveneč glas. Bili so mehki, nežni in vabeči glasovi gosli. In zdaj je zadonel med svirajoče gosline glasove še ženski glas — za Boga! bila je Nigana! spoznal je njen mehki in pretresujoče nežni glas. — Pela je:
“Odkar mi mati v grobu spi,
srce mi vedno bolj medli ...” itd.
France je že nameraval dati znamenje sosednjim stražam, a upadel mu je pogum, v prsih ni več čutil tolike moči; deloma se je namreč sramoval, da bi zaradi slabotne ženske sklical skupaj vse straže, deloma ga je skrbelo, da bi s takim činom utegnil Nigano spraviti v nesrečo. In z milosrčjem se je zopet vzbudila v njegovem srcu ljubezen do žene in hrepenenje po sreči ... Toda ne sme ga videti, ne sme govoriti z njim, zlasti ne tu na straži. — Medtem ko je premišljeval, kaj bi ukrenil, so se mu vedno bolj bližali glasovi in v noč se je razlegala še krepkejše in strastnejše ciganska pesem:
Po svetu jaz okrog blodim,
ubog cigansk otrok;
v samoti tihi se solzim,
saj čuva me le Bog.
Ko sem na vasi se igral,
nikdo ni maral me,
nikdo mi roke ni podal,
le vsak me karal je.
Vzemite, prosim vas, med se
kako vas rad imam;
a rekali so mi smeje:
cigan naj bode sam.
Zato oko se mi solzi,
ker svet sovraži me,
le ena duša še živi,
ki vendar ljubi me.
Zato pa hodim v temni log,
kjer ptički žvrgole,
tam zabi tuge in nadlog
užaljeno srce.
Ko pridem k mili mamici,
vesel pač bodem spet;
oj kmalu, kmalu tja dospem
kjer več ni zla, ne zmot.”
France je napeto poslušal. Sapa mu je zastajala, srce se mu je krčilo. Kaj naj stori? — Prav blizu njega je rastel gost jelšev gozd; naj se li skrije vanj. Iz grma bi lahko opazoval vse okrožje, katero spada pod njegovo stražo, njega bi pa nihče ne opazil. — Rečeno, storjeno. — Samo par skokov in že je bil pri grmu. Hitro je vtaknil glavo v grm, a preden je mogel potegniti še noge v grm, je začutil, kako ga je nenadoma objelo okoli vratu dvoje rok in nad svojo glavo je opazil dvoje žarečih oči. Na uho so mu pa že donele strastne, z jokom skoro zadušene besede:
“O, ljubi Radko, zopet te imam. Slednjič si vendar zopet moj! — Radko, zakaj si mi napravil to?”
S silo se ji je izvil France iz objema. Nigana je skočila iz grma in stopila predenj s prekrižanimi rokami. Oblečena je bila skoro enako kakor jeseni, le da je bila sedaj njena obleka še bogatejše okrašena s tkaninami in dragimi kamni; lase je imela pomaziljene z duhtečimi dišavami in vrhu glave se ji je svetil srebrn venec.
Hotela ga je še enkrat objeti, a mož jo je surovo pahnil od sebe in ji šepetal:
“Nigana, ne pehaj me v nesrečo! Stojim na straži in zato ne smem z nikomur govoriti.”
“Kaj? z menoj ne smeš govoriti? Z Nigano. svojo ženo, ne smeš govoriti?” mu je kričala žena v obraz tako od blizu, da je čutil na svojih ustnicah njen vroči dih.
“Nigana, saj nisem več tvoj, ampak sedaj služim domovini; prisegel sem ji zvestobo in od sedai je moje življenje boj zoper turške pesjane.”
“In mene? Nisi li meni poprej prisegel zvestobo pri Očetu in Sinu? Nisem te pustila zlatolasi ženi na Kranjskem, pa te tudi vojski ne bom pustila. Moja pravica je starejša, močnejša!”
“Nigana, ti si kriva. Če bi bila izpolnila le deseti del svojih obljub, bi te ne bil nikdar zapustil; a zdaj ne pomaga nič. Cesarska služba je stroga in na njo sem sedaj navezan z dušo in telesom. Prisegel sem svojemu vrhovnemu poveljniku Sigmundu Pollheim, ki že tri leta poveljuje obmejnim četam. — Sicer pa tu tudi ni tako samotno in zapuščeno kakor v tvoji hiši v Bjelini.”
“Tako samotno! Tako zapuščeno!” je zdihovala žena. “O, Radko, ne morem pomagati. Pustinjski duh me zgrabi kakor veter kosmič prediva, pa ne morem več obstati. In tedaj nisem več Nigana, ampak sama postava brez duha, brez duše, brez volje. Žene me proč, ven v tujino, ne vem kam in ne morem se braniti ... Toda, Radko, pojdiva proč od Bjeline, pojdiva na zeleno Štajersko, kjer so lepa mesta in prijazne vasi in kjer prebivajo dobri ljudje; tam me ne bo dohitel pustinjski duh, tam bom vedno ostala pri tebi.”
“Ne gre kar tako, ni mogoče, Nigana; cesarju sem prisegel in če se izneverim prisegi, me doleti smrtna kazen.”
“Saj nisi imel pravice priseči cesarju; s to prisego si ravnal zoper svojo dolžnost, Radko, ti si nezvest, verolomen!” je strastno jadikovala žena; “ali se še spominjaš, kako si mi dal besedo pred belim duhovnikom v Bjelini?”
“Nigana,” jo je strogo zavrnil mož, “ti si verolomna, ti si mi bila nezvesta. Stokrat si ravnala zoper svoje dolžiosti; zato me je pa duhovnik v Bjelini odvezal od moje besede. Prost sem in svoje življenje sem daroval cesarju!”
“Radko! Radko! Ali je res? Ti si prost? Osvobodil si se? Nigane ne poznaš več? Nigana ti je tuja, preslaba; več ne maraš zagorele ciganke! ... Zopet hočeš proč med divje gore, k zlatolasi ženi! ... Toda prisegam ti pri svetlih zvezdah, da ne smeš biti srečen z njo, tega nikakor ne pustim. — Za teboj pojdem, če treba na konec sveta, in če te najdem pri njej, umorim njo in tebe!”
“Nigana, brzdaj svojo strast,” je rekel mož žalostno, “saj nimaš vzroka, da bi postala ljubosumna ... Zalke v svojem življenju ne bom videl nikdar več. Ne pojdem več med gorenjske gore, marveč v krvavo vojsko; tam me bo sprejela bleda smrt v svoje naročje. Če bom umrl za domovino, bom vsaj vedel, zakaj sem živel.”
“O, Radko, ljubi Radko, tudi smrti te ne pustim! Svoje življenje moraš dati meni in nikomur drugemu in tudi smrti ne! ... Kri, rožna kri na tvojem lepem obrazu! — ne, ni mogoče, pri tej misli se kar tresem! — Rajša, kakor da bi videla tebe mrtvega, rajša umrjem jaz! ... V vojsko ne smeš! Naročila bom svojim rojakom, da te bodo skrivaj odpeljali, tako da te cesar ne bo nikdar več dobil!”
“Nigana, nikar ne ravnaj nepremišljeno. Moja služba je neizprosna; kdor bi položil le roko na me ali če bi pokazal le najmanjše znamenje nasilja, ga moram prebosti, pa če si tudi ti ali tvoji rojaki!”
“Mene prebosti?” je divje kriknila ciganka, “prebodi me, tu stojim pred teboj, mirno in tiho le zabodi mi meč v srce in potem greš lahko k svoji beli punčari! ... Svojo dušo si mi že tako vzel in brez tvoje duše zame ni življenja!”
Pri teh besedah je ciganka odstopila par korakov od njega in obstala mirno kakor drevo.
“Grozna si, Nigana,” je vzdihoval France, “s svojim početjem onesrečiš sebe in mene! Premisli vendar, na straži ne smem govoriti z nikomur ... Zdaj sem te poslušal tako dolgo in če se to izve, bom moral za to pretrpeti težke kazni, ali bom moral iti celo v ječo. Pojdi, Nigana, pojdi proč!”
“Zaradi mene ti ni treba trpeti kazni, ljubi, dobri mož! Toda tako te vendar ne smem zapustiti ... Zopet te moram videti — zopet te moram imeti!”
Od dalje se je začul vojaški klic. “Za božjo voljo te prosim, Nigana pojdi proč!” jo je silil France; patrola prihaja; če te najdejo tukaj, sva oba izgubljena.”
“Ne bodo me videli, že grem, Radko. A še te moram videti. Povej, Radko, boš-li jutri ob tej uri zopet tukaj?”
“Da, še dve noči bom stal tu na straži; toda vedi, da na straži ne smem govoriti; to je strogo prepovedano.”
“Samo prišla bom, Radko; saj ti ni treba z menoj govoriti.”
“Ti pa govoriš z menoj in vendar jaz ne smem na nič druzega paziti kakor na stražo ... Ti se ne moreš zdržati, da bi ne govorila, jaz pa ne smem prelomiti svoje dolžnosti. Boljše bo, da zamenjam svojo stražo z drugim mestom ... Toda pojdi proč, Nigana, — pojdi — pojdi! Če te najdejo tu, te bodo vjeli in zaprli.”
“Ne grem, dokler mi ne obljubiš, da prideš jutri zopet. Ne bom govorila s teboj — niti besedice ne, — samo da te bom videla in da bom pri tebi!”
“Da, jutri zopet pridem, Nigana, toda sedaj teci, da te ne opazijo!”
Strastno mu je stisnila še roko v slovo in nato je skočila kakor veverica v grm in izginila v njem — — —
Naslednji večer je Bregar zopet stal na svojem navadnem mestu na straži. Se dve uri je manjkalo do časa, ob katerem je prejšnji večer prišla ciganka. S strahom je mislil France nanjo. Kakor ure dolge so se mu zdele minute. Slednjič se je zaslišalo lahno šuštenje in naenkrat je kakor iz tal izrastla stala pred njim Nigana. France je kakor navadno zaklical: “Stoj, kdo tu!” Nigana je prekrižala roki na prsi, uprla žalostno svoj pogled v njegov obraz in se ni ganila z mesta.
Nekaj časa sta stala oba kakor okamenela in si zrla drug drugemu v oči, nato je položil mož prst na usta in začel vojaško meriti svoje korake semtertja. Nigana mu je dolgo sledila korak za korakom. Ko je slednjič obstal pred jelševim grmom, se mu je vsedla krotko kakor jagnje k nogam, a ni zinila nobene besedice. Ker je tudi on molčal dalje, je začela žena napol glasno jokati. Njeno stokanje mu je seglo globoko v srce, zato je začel zopet hoditi semintja. — Nigana je sedela dalje, si podpirala glavo z rokami in začela peti neko smrtnožalostno pesem. Pela je — v ciganskem jeziku — čisto tiho, skoro šepetajoče, tako da je mož jedva mogel razumeti posamezne besede:
“Ah, zapuščeno deklico
smrt bleda vabi že na pir;
potoček vroč, krvavordeč —,
v nje srcu je njegov izvir.”
Mož se ni mogel več zdržati. Hotel je teči k nji, da bi jo potolažil. Toda že je izginila — brez sledu. Zaman se je oziral na vse strani, nikjer je ni mogel opaziti.
Žalostno in počasi so minevale nadaljne ure. Tedaj je naenkrat, ravno preden je France zapustil stražo, zopet nekaj zafrfotalo pred njim — bila je zopet Nigana.
“Radko, ljubi Radko!” mu je šepetala ciganka vsa zasopla, “prosim te, pridi še enkrat! Pridi zopet jutri! — Kajne, saj prideš?”
“Gotovo, Nigana, bom prišel,” ji je odgovoril mož, “vendar jokati ne smeš nič več in tako žalostna ne smeš biti!”
Ciganka je globoko zastokala in vzdihnila in že je izginila izpred Francetovih oči. Iz dalje se je začul še hreščeč krik in nato nekaj zamolklih zvokov in zopet je bilo vse mirno. — — —
Naslednjo noč je Nigana ravno o polnoči zopet prišla na navadno mesto. A topot ni bila sama. Spremljala jo je precejšnja četa njenih rojakov, ki so se pa poskrili v bližnji okolici. Nameravali so izvršiti neko drzno dejanje; toda vse priprave in namere so bile zastonj, zakaj France Bregar ni več prišel; ni prišel, ker ni mogel.
Cigani so potrpežljivo čakali dolgo časa. Toda ker od nikoder niso culi nobene straže, so se slednjič začeli vedno bolj pomikati proti mestecu. Tu so izvedeli, da je obmejna četa prejšnji dan odpotovala.
Ko je Nigana izvedela to novico, se je obnašala kakor bi bila nora. Z glave si je pulila lase, trgala si je obleko, valjala se po tleh, si z nohti razpraskala lice in jokala neugnano kakor otrok ...
In res, obmejne čete ni bilo več v Kostajnici. Nenadoma je prišlo povelje za odhod in v treh urah je ves oddelek zapustil mestece in se začel pomikati ob Savi na desnem bregu navzgor. Blizu Siska so prekoračili Savo potem šli dalje na njenem levem bregu.
Prišli so v Brežice, kjer je bilo že zbranih veliko oddelkov najemniških čet. Pričakovali so namreč turškega napada. Zato so zbrali kolikor mogoče veliko moči, da bi uspešno odbili turški naval in ga vsaj za nekaj časa zapodili čez mejo. In ko bi se jim enkrat to posrečilo, so nameravali mnogi kranjski in štajerski najemniki iti domov pomagat kmetom v boju zoper gradove. Tudi Andrej Krajski je bil po dogovoru s kroparskim možkom v takih misli.
Minilo je jedva teden dni, kar se nenadoma pojavijo v obližju Brežic turške čete. Kakor roj kobilic so obkolili Turki avstrijsko taborišče in še preden so se mogli prebivalci dodobra zavedati, se je že ,vnel vroč boj. Več ur so se neprenehoma krhali meči, kri je pordečila zemljo, srepo, pa neustrašeno so zrli najemniški vojaki sovražnikom v obraz, a slednjič so Turki začeli omagovati in se polagoma odmikati ...
Večerni mrak je jel legati na zemljo. Se enkrat je solnce žalostno posijalo na bojno polje in nato zašlo; sledila mu je le še medla, krvavo-rdeča večerna zarja; iz dalje pa se je čul le še komaj slišno odmev turških konjskih kopit.
VIII.
[uredi]Po boju pri Brežicah je preteklo precej časa, ne da bi se bilo dogodilo kaj posebnega. Že so minevali zadnji dnevi leta 1480. Najemniške čete so med tem prekoračile Savo in se nastanile okoli Krškega. V Krškem se je nastanil tudi Andrej Krajski s svojimi kranjskimi rojaki, med katerimi je bil tudi Bregar.
Že se je zdelo, da Kranjski ne preti nobena nevarnost več od Turkov in zato so začeli misliti nato, da bi najemniške čete zapustile Krško. Toda prezgodaj so se veselili miru. Nekega mrzlega decemberskega jutra so prinesli ogleduhi vest, da se Kranjski zopet bliža neizogibna turška povodenj, da namreč prihaja proti meji velika turška četa. Zato so se najemniške čete nenadoma oborožile in pričakovale napada.
Medtem so se Turki približali mestu in ga na južni strani oblegli. — Drugo jutro se je že vnel hud boj med kristjani in Turki. Nastalo je strašno klanje, Turki so se zaganjali med avstrijske vojake kakor ljuti levi in že se je zdelo, da bodo najemniške čete onemogle. Tedaj pa se je ojunačil Andrej s svojo četo, zapustil mesto na severni strani in šel daleč naokrog, tako da je slednjič prišel Turkom za hrbet in jih napadel. Ko so to opazile druge najemniške čete v mestu, so se vrgle z vso silo na sovražnika; ko so tako Turki videli, da so obkoljeni odspredaj in odzadaj, so plahi spustili orožje na tla in se z mnogimi žrtvami prerili skozi avstrijske čete ter slednjič hitro, kakor so prišli, zopet zapustili Kranjsko.
Veselje, ki je zavladalo po tej zmagi v Krškem, se ne da popisati. Ljudstvo je hitelo od vseh strani v mesto v cerkev, zahvaljevat se Bogu za srečno zmago. Proti večeru so zadoneli vsi zvonovi in tisočero src je navdušeno prepevalo zahvalo Gospodu. Vojaki so si radostno podajali roke, se objemali in mnogim so igrale v očeh sladke solze veselja in radosti. Tako odkritosrčnega navdušenja pač Krško doslej še ni videlo.
Nekega večera naslednjega tedna je moral iti Bregar s patrolo v Videm; razširila se je namreč novica, da so se okoli Brežic in severno od njih zopet pojavili turški konjeniki. Toda na vsem niso mogli spoznati mnogo resice in zato se je patrola čez dva dni zopet lahko vrnila v Krško. Ko se je vračala čez most v mesto, je opazil Bregar na oglu neke hiše mladega, skoro otroškega vojaka. Bil je v lepi, popolnoma novi vojaški opravi. Njegova postava je bila slabotna in majhna, a vendar popolnoma pravilna. Vsa njegova zunanjščina razun oprave ni kazala avstrijskega, morda celo štajerskega ali kranjskega izraza, marveč, vsakdo, kdor ga je videl, je opazil na njegovi temni polti in na njegovih črnih laseh nekaj popolnoma tujega. In vendar so se zdele te poteze Francetu tako znane.—Sedaj sta se France in tuji vojak vjela v pogledu. France je začutil, kako mu je šinila kri v temnordeč. Za božjo voljo, to so venda Niganine poteze — da, to ne more biti nihče drugi, nego Nigana sama. — Patrola je odšla dalje in France se je mimogrede ozrl še enkrat na čudno postavo, medtem mu je pa ta pomignila z roko v pozdrav.
Kakor hitro so dospeli v svoje taborišče in je bil France prost, preiskal je vse ceste, po katerih so korakali prej. Prebistril je vse kote in trge, a o mladem vojaku ni mogel opaziti nikakega sledu. Celo uro je že iskal zastonj, tedaj mu pa naenkrat — kakor poklican — pride nasproti Kroparski možek s svojo šepavo hojo. Možek je spoznal Bregarja že oddaleč, zato je zaklical: “Pozdravljen Bregar! zaradi mene se nič ne razburjaj! Opazil sem te med cesarskimi in te takoj spoznal, zato sem te poiskal. Saj me vendar še poznaš? Toda, kam pa tako hitro? ... In, prijatelj, zakaj si pa tako razburjen? Kaj se ti je pripetilo?”
“Štefan, kakor vidiš, sem ubogal tvoj nasvet, katerega si mi dal v Bjelini. Stopil sem v vojaški stan. — Pripetilo se mi ni nič posebnega, toda videl sem ravnokar nekaj posebnega. Toda, Štefan, pojdiva nekoliko iz te gneče, tu med ljudmi ne morem govoriti.”
Šla sta ven iz mesta in hodila ob Savi. Bregar se je previdno ozrl okoli sebe in nato je začel govoriti:
“Štefan, zdi se mi, da sem videl svojo ženo, Nigano! Ravnokar sem prišel iz Vidma s patrole. Ko sem se vračal v mesto, me je srečala tam ob mostu.”
“Ali te je videla? In ali si jo ti popolnoma gotovo spoznal?”
“Popolnoma zanesljivo je kajpada nisem spoznal, vendar bi skoro šel stavit, da je bila ona. Čuj, opravljena je v moško obleko.”
“V moški obleki?” se je začudil Štefuljček, “kakšna pa je?”
Na to vprašanje je začel Bregar natanko popisovati zunanjo postavo mladega, tujega vojaka in pripovedovati, kako ga je iskal že celo uro, a ga ni mogel nikjer najti. Možek je pazno poslušal, nato je hitro rekel:
“Ni ti treba nadalje iskati. Na cestah in trgih ga ne najdeš. Mladi vojak je že na varnem — zaprt.”
“Kako neki? Zakaj pa?” je kričal France, “povej, ali si res videl Nigano?”
“Je-li bila Nigana, ne vem, ker je nepoznani,” je odgovoril možek; “toda mladega vojaka sem vsekakor videl, prav takega, kakor si ga ravnokar opisal. Nekaj štajerskih najemnikov ga je vjelo, ker se jim je zdel sumljiv; trdili so, da je najbrž kak izdajalec ali morda turški ogleduh, ki utegne izdati avstrijske čete Turkom v roke. Ko so ga ravno začeli izpraševati in mučiti, sem pristopil tudi jaz in sem ga izpraševal. Pa na vsa moja vprašanja mi mladenič ni odgovoril ne enega zloga, temveč mi je z znamenji pokazal, da ne more govoriti. Lahko ti povem, da mi mladenič nikakor ni ugajal. Gotovo ni vojak in govoriti zna prav tako kot jaz; že njegove oči so tako rekoč govorile; krožile so mu kakor živo srebro in žarele so kakor goreče oglje.”
“To je Nigana!” je kričal Bregar. “Nigana je in nihče drugi, vse se vjema.”
“Meni se je ta človek smilil,” se je izrazil Štef ulj ček sočutno, “tako mlad in nežen, pa že tako zvijačen!”
“Kaj se je zgodilo z njo? Nikar me ne muči, — povej hitro!” ga je silil France.
“Mlademu, navideznemu vojaku bi se bilo gotovo slabo godilo, da nisem prišel jaz pravočasno. Pregovoril sem Štajerce, da so izročili vjetnika neki patroli, ki je ravno šla mimo, ki naj ga potem sodi in kaznuje po vojnem pravu. Tujec — najsi bo mož ali žena — sedi sedaj že eno uro v ječi in čaka vojaške sodbe.”
“O moja uboga Nigana!” je stokal Bregar; “nje se ne sme nič zameriti, ker je take narave; njo žene strast k dejanjem, kojih dalekosežnih učinkov niti oddaleč ne more slutiti ... Če bi tudi res kdaj igrala vlogo izdajalca, bi je vendar ne mogli kaznovati po strogi postavi! Povej, Štefan, kaj meniš, da se bo zgodilo z njo?”
“Živimo v vojskinem času in zato so postave stroge ... Izdajavstvu sledi smrtna kazen. Če se dokaže, da je ob zadnji bitki res izdala nekaj vojakov Turkom — kar trdijo nekateri! potem jo pač doleti smrtna kazen.”
“To ne more biti! Ubogo dete ne ve kaj dela,” je zdihnil bojazljivo Bregar, in razen tega vendar ne spada k našim četam. Če bodo izvedeli, da je ženska in v kakšnih okoliščinah je izvršila svoje nepremišljeno dejanje, bodo gotovo imeli z njo usmiljenje. Štefan, obljubil si mi pomoč v sili in stiski. Sedaj jo potrebujem. Ti zmoreš vse; pomagaj mi, da bom mogel vsaj govoriti z Nigano.”
Štefuljček je premišljeval nekaj časa, nato je rekel:
“Bom poskusil, kaj se bo dalo napraviti. Pridi zvečer ob osmih v gostilno k “rdečemu orlu” in vprašaj po meni.”
Ves razburjen je pričakoval France večera. Točno ob osmih je stopil v gostilno pri “rdečem orlu”. Možek ga je že čakal in si medtem že celo izposloval vstop v ječo zase in za Bregarja. Takoj sta šla oba V poslopje, kjer se je nahajalo vojno sodišče, in ječarski stražnik jih je peljal v celico vjetega navideznega ogleduha in izdajavca. Komaj so se odprla vrata, se je že zaslišal iz kota sem mehki glas:
“Ne maram umreti! Na meni ni krivde! Vse je zlagano!”
“Čuj, čuj, zdaj zna mladenič naenkrat govoriti, ker ga je doletela skrb in sija,” je pripomnil stražnik in posvetil z lučjo V ječo.
Tedaj se je vrgel vjetnik pred Bregarja na kolena in zaklical s solznimi očmi:
“Radko, ljubi Radko, ti si! Ti me nisi zapustil? Pomagaj mi, Radko, pomagaj! Ne smejo me obesiti, ker sem nedolžna!”
“Nigana!” ji je očividno ganjen odgovoril France; “torej vendar! Nisem se motil! Toda kako prideš semkaj, povej!”
“S teboj samim hočem govoriti, Radko,” mu je odgovorila ciganka, nezaupno se oziraje na druge dva nepoznana gosta, “ti. sam me razumeš, ti me moraš rešiti!”
Možek je prijel stražnika za roko in oba sta zapustila ječo. Tako sta ostala France in Nigana sama. Nigana se je spustila v neutolažljiv jok in ni mogla spraviti besede iz ust. France jo je peljal na leseno klop v kotu, sedel poleg nje in ji nežno položil roko na njene rame; pri tem je čutil, kako se je žena tresla na vsem životu. Njeno ubogo stokanje in zvijanje mu je kar rezalo njegovo rahločutno srce. Govoril ji je razne tolažilne besede, a žena se skoro ni dala pomiriti. Slednjič se je vendar toliko obvladala, da je mogla pripovedovati v pretrganih stavkih.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Kaj bo pa z našimi ženami in otroki?”
“Vsi vemo,” je govoril nadalje Grahek, “kakšna nevarnost je za ženske in otroke v vojski; saj smo že cesto slišali, kaj počenjajo Turki. In če zdaj mi vdarimo zoper gospodo, mislite, da bodo potem graščinski vojaki z našimi ženami imeli usmiljenje? Ne, svojih žena in otrok ne smemo prepustiti tako strašni nevarnosti!”
“Žene in otroke bomo spravili najbolj na varno, če jih peljemo na Špik v votlino k ‘slepemu Bogu’; saj smo to storili že večkrat, kadar se je bližala kaka nevarnost,” je svetoval Mohorko.
“Pameten nasvet,” je pripomnil Štefuljček; “Mohorko, prevzemi skrb za to zadevo. Preskrbi v votlino tudi živeža za nekaj dni, da ne bodo trpeli gladu. Sicer pa mislim, da jim ne bo treba dolgo ostati v votlini; mi moramo pohiteti in užugati graščinske, potem bo pa mir. — Za vsak slučaj pripravite tudi vrečo smodnika — saj že vsi poznate ta novi, čudni prašek — in napeljite vnetilo s seboj v votlino, da v slučaju nevarnosti lahko poženemo most v zrak, če bi se namreč sovražnik hotel bližati votlini; potem so pa žene in otroci na varnem kakor zaklad, ki je zakopan globoko v zemlji. Vsekakor pa mora ostati tudi nekaj mož pri votlini za stražo.”
“Za ta posel bodo najboljši Gorjanci,” je pripomnil Globokar, “ti že najbolje poznajo smodnik in vedo, kako je treba z njim ravnati.”
“Zakaj ga poznajo ravno Gorjanci najbolje?” je nezaupno in radovedno vprašal možek.
“Veš, Štefan,” mu je odgovoril Globokar, “Gorjancev je največ v “črni kosi” in tam so se naučili tudi, kako je treba uporabljati smodnik.”
“Torej dobro,” je nadaljeval Štefuljček, “Mohorko preskrbi, da pridejo gorjanski lovci na Špik pred votlino; tam bodo tudi sami najbolj na varnem zakaj Gorjance imajo graščinski zelo v želodcu.”
“In pa tudi ženske in otroci se potem ne bodo imeli ničesar bati, ker jih bodo stražili tako krepki bojevniki,” je pripomnil Pušavec.
Medtem jih je pa naenkrat prekinil v govoru Grahek, rekoč:
“Jaz vam pa povem in zatrdim, da ženske nikakor ne bodo hotele iti v votlino k ‘slepemu Bogu’. Nekaj dni sem namreč zopet straši Špikov duh — ‘črna žena’.”
“Kaj? Kaj praviš? Črna žena?” ga je burno prekinil Kroparski možek; “ali je res? Kdo pa jo je videl?”
“Nekega hlapca je srečala na poti v Radovljico in sinoči je šla mimo Bregarjeve hiše na Brdih. Anželj in dva njegova spremljevalca so jo zapodili s sekiro v roki,” je odločno zatrjeval Grahek.
“Ali je vse to resnica?” je ves razburjen vpraševal nadalje možek.
“Anželj sam je pripovedoval danes zjutraj, kako jo je srečal,” je odgovoril Grahek; “sam bi bil rad zasledoval čudno postavo in jo vprašal o izgubljenem Bregarju, toda njegova žena ga je šiloma tirala nazaj, boječ se, da se mu ne bi primerilo kaj hudega, kakor se je zgodilo Bregarju, ki jo je tudi zasledoval; Zalka, Anžljeva sestra je menda bridko jokala.”
“Če je vse to res,” je nadaljeval Štefuljček s švigajočimi očmi in tresočim glasom, “potem je Zalka v največji nevarnosti — v smrtni nevarnosti ... Prosim vaju, Grahek in Pušavec, hitita, tecita hitro na Brdo in varujta Zalko in otroka. Zaklenita vrata, zatvorita okna in pazita varno. Če bo sila, tudi udarita!”
Vsem navzočim so se Štefuljčkove besede zdele čudne. Nikdar še niso videli možka tako razburjenega in tako prestrašenega. Vsi so videli na njem nekaj posebnega in zato so ga vsi kar križema vpraševali:
“Štefan, kaj pa je s ‘črno ženo’?” — “Ali poznaš ‘črno ženo’?” — “Ali veš mar kaj gotovega o njej?” — “Saj je le duh, kaj ne?”
“Ne, ni duh, ampak zvita, zlobna ženska!” je kričal možek in tako še povečal vrišč in krik, “sam sem jo videl, dobro jo poznam!”
“Kaj se je pa zgodilo takrat z Bregarjem?” ga je radovedno vprašal Globokar.
“Nikar ne vprašujte nadalje!” je razburjeno kričal možek. “Pojdite, tecite, vsako odlašanje bo povečalo nevarnost. Prosim vas, varujte, čuvajte Zalko in njeno dete — niti trenotek ju ne smete izpustiti izpred oči — ne danes, ne jutri in ne pojutrišnjem in ne pozneje ...! In votlino pri ‘slepem Bogu’ prosim vas, preiščite natanko do zadnjega kotička, preden bodete peljali vanjo ženske in otroke ... Gorjanci naj primejo ‘črno ženo’, če se jim bo prikazala.”
Grahek in Pušavec sta ubogala možka in takoj odšla; drugi so pa tembolj obsipali možka z novimi vprašanji. Ta je pa kakor zamaknjen strmel predse in včasih ni nič odgovoril, včasih pa prav zmedeno. Čez nekaj časa je vstal, naložil na rame svojo krošnjo in rekel s svojim navadnim, vendar odločnim glasom:
“Jutri torej, peljite žene in otroke v votlino k ‘slepemu Bogu’ in Gorjanci naj prevzamejo stražo ... Jaz pa moram oditi, imam še mnogo posla na drugih krajih; moja kupčija gre slabo ... Pomnite dobro, bojevniki naj pazijo na povelje; pojutrišnjem morajo biti zbrani polnoštevilno tu doli ob Savi. — Tu imate denar, da se bodo mogli preživeti!”
Pri teh besedah je segel možek v žep v telovniku in vrgel polno pest srebrnikov na mizo.
“Pazite dobro na moje besede,” je še v slovo pripomnil možek; “razumete jih dobro, zato se ravnajte strogo po navodilih; pismenih zapovedi ne bo več. — Bog vas obvaruj!”
Pri zadnjih besedah so mu vsi navzoči prikimali, češ, da ga razumejo; možek je pa bliskoma švignil skozi vrata in izginil v temi.
Na zemljo je legal večerni mrak pustne nedelje. Naenkrat so zažareli na vseh bližnjih gričih in gorah veliki kresovi in pošiljali svoj ognjeni soj daleč po okolici. Videlo se je, kakor da bi bil ves blejski kot v ognju. In v trenotku so vedeli vsi prebivalci, kako velik in kako pomemben čas da se jim je približal.
Ob pogledu na žareče griče je vsakega obšel nekak strah in bojazen, srce se mu je krčilo in v duši so se mu porajale vsakojake bolestne misli, češ, nemara so ti ognji, ti kresovi znaniki moje nesreče, moje popolne pogube, nemara prinašajo ravno ti ognji strašno žalost in nesrečo moji ženi in otrokom; in ob takih mislih je vsakemu postalo tesno pri srcu in marsikomu je porosila trudno lice grenka solza sočutja in skrbi zase in za svojce. Tako se je ob prvem pogledu vsakdo nekoliko zbal svoje predrznosti, toda kmalu se je pomiril, ojunačil, v glavo so mu prišle nove, veselejše in upapolne misli in samozavestno se je udaril na junaška prsa, češ, ti kresovi so začetek moje sreče, moje svobode, ta ogenj mi naznanja vesele bodoče dneve, ta žar in soj, ki obseva nocoj naše kri če in gore, mi kaže veselo bodočnost moje družine, katere ne bo več tlačila in stiskala brezskrbna gospoda, ampak kateri bo zapovedoval dober in milosrčen gospodar. In ob slednjih mislih so se vsakemu dvignila prsa in upajoče oko je porosila solza veselja, zakaj vsakdo je bil prepričan, da gre v boj za svoje pravo in za svoje pravice in za pravice svojih dragih in da če tudi v tem boju podleže, ga ne more doleteti večja nesreča in sužnost, kakor ga tare sedaj, ko mora tlačaniti brezčutnemu Hartmanu in ko zase pravzaprav nima nikake pravice.
Take in podobne občutke so vzbujali v srcih blejskih kmetov ognjeni žarki, ki so naznanjali, da se čas krvavega ženitovanja bliža, in opominjali, naj bodo vsi pripravljeni za odhod na ženitovanje.
Po vaseh so se začele razlegati vesele, deloma celo drzne bojne pesmi in vsaki je sledilo glasno ukanje. — V Bodeščah je bilo vse pokonci, ljudje so tekali od hiše do hiše in se zmedeno pogovarjali in pripravljali. Po cesti je prihitelo nekaj oseb in kmalu nato se je začula godba. Glasovi gosli so doneli po vasi, zdaj tako jasno in drzno, da so navduševali in ojunačili vse poslušajoče, zdaj zopet tako milo in nežno, da so globoko segli vsakomur v srce in vzbudili v njem milobo in sočutje. — Takoj nato so začeli peti trije glasovi:
“Že ognji po gorah žare,
naznanjajo veseli dan;
k ženitovanju nas bude:
zato vsi svatje zdaj na plan!
Močno njih plamen plapola,
njih soj obseva nas; in žar
njihov naj up nam da,
da nam zašije sreče čar.
Naj kruteži še bolj besne,
naj z mečem pridejo nad nas:
vendar — nam srca govore,
da jutri naš je čas!”
Kakor bi škrjančki žvrgoleli, so se razlegali jasni glasovi mladih grl po ulici v noč in navduševali poslušajoče. Po hišah so se odpirala okna in radovedne oči so zrle na cesto, da bi spoznale pevce. Vsaki kitici je sledilo krepko ukanje in nazadnje je bil nekaj časa molk. — Toda kmalu so se zopet oglasile gosli; krepko so odmevali njihovi glasovi in vmes je kmalu zadonela milo in nežno, komaj slišno pretresujoča pesem:
“Ah, svoboda zlata,
zate mi gori
srce — in veli,
naj pridem pote,
ker ženin te čaka.
Jaz svobodo ljubim;
vse moje želje
po nji hrepene;
nji svoje srce
radostno obljubim.
Za svobodo pravo
dam rad svojo kri,
ki vedno plamti,
kot ognji nocoj
plamte čez dobravo.”
Pevci so odšli. Glasovi strun so se slišali še nekaj časa, a tudi ti vedno bolj motno in vedno bolj tiho, nazadnje že jedva slišno. Zdaj je naenkrat potegnil veter in še enkrat prinesel v vas vrstice:
“Ah, svoboda zlata,
zate mi gori
srce — — —”
V hišah je potihnilo, a v srcih je gorelo in vrelo dalje in vsakdo je težko pričakoval jutra.
Zjutraj ob prvem petelinjem petju se je naenkrat zaslišal močan, čuden klic, kakor bi kdo zatrobil na močno trombo ali kakor bi zatulila v goščavi od puščice zadeta divja zver. Nekaj strašnega in groznega je imel na sebi ta glas, tako da je šel skozi mozeg in kosti.
Prišel je izpod Kamnjega in se razlegel po dolini proti Bodeščam in glasil se je kakor dolgo raztegnjeni “hooooo”.
Ko je prišel ta strašni glas do vasi in hiš in ko je zopet ravno tako strašno in grozno odmeval od bližnjih gora, je vsakogar obšlo neko tajinstveno in skoro neznosno čuvstvo.
In zopet je zadonel isti glas, ali celo več glasov; počasi in strašno je donelo po planjavi: “Čas je!” “Čas je!” “Čas je!” je odmevalo ravno tako strašno tisočkrat od skalnih sten.
“Čas je!” je šlo zdaj bliskoma od hiše do hiše, od koče do koče, od ust do ust.
Dol in breg sta oživela; povsod so prihajali bojevniki, oboroženi z raznovrstnim orožjem, veselih lic in krepkih rok.
“Danes se začne ženitovanje,” so vpili vsi vprek, “danes začnemo plesati!” Obenem so vsi veseli in navdušeni metali klobuke v zrak in krepko ukanje je pozdravljalo zaželjeno jutro.
Ob istem času, ko so se po vseh vaseh! pripravljali in zbirali bojevniki, je korakala po cesti iz Radovljice proti Bledu mala četica dobro oboroženih vojakov. Videti jim je bilo, da so že utrujeni, da so torej morali napraviti že dolgo pot. Prekoračili so Bohinjko in potem obstali, da se nekoliko odpočijejo. Vsi drugi so posedli tik ob cesti in si zakurili ogenj. Le eden se je oddaljil od njih in šel proti bližnjemu gozdiču. Bil je to velik, lep mož z razmršeno črno brado. Večkrat je potegnil z roko po glavi, si obrisal potno čelo in oči in nato močno zmajal z glavo. Kar naenkrat je vstala poleg njega neka črna postava. Mož je hotel hitro skočiti, toda že je ležala na njegovi rami tuja roka in šepetajoč glas mu je dejal:
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Pušavec, ali si ti?” je klical mož že od, daleč, “zdaj je ‘mrtvaški mostič’ gotovo šel v zrak. — Grozno! Grozno! ... Saj je bil pa tudi že zadnji čas; — mislil sem, da rje smodnik najbrž postal moker in da se ne bo hotel vneti le še eno ali dve minuti naj bi. se ne bilo vnelo, pa bi bil sovražnik prišel v votlino — in potem gorje ženam!”
“Pušavca ni tukaj,” se mu je v odgovor Oglasil Kroparski možek, “pač pa sta tukaj dva dobra prijatelja, jaz in neki vojak, ki je prišel nam pomagat.”
“Ah — Kroparski možek!” je rekel prvi, “pozdravljam! — Si-li videl, kako je smodnik odnesel ‘mrtvaški mostič’ v zrak? Kaj ne, to je bilo zares nekaj strašnega?”
“Da, nedopovedljivo grozno je bilo; tocla na nesrečnem kraju gotovo leži mnogo ranjenih, napol mrtvih in razmesarjenih vojakov, ki si sami ne morejo prav nič pomagati; tem moramo pomagati, kolikor je v naši moči in kar najhitreje moremo; povej, kdo si vendar? Ne poznam te.”
“Za prvega hlapca služim pri Anželju; pa sem šele od sv. treh Kraljev tukaj. Doma sem pa v Bohinju.”
“Toda kako pa je sovražnik mogel priti na Špik? In kje so graščinski dobili pomoč? Ali jih je mnogo prišlo? — Že niste dobro pazili, sicer bi jih morali opaziti, ko so se bližali iz Bodešič sem k stezi, ki vodi k “mrtvaškemu mostiču”. Ali niste imeli nič straže?”
“Seveda smo imeli stražo, toda sovražniki niso graščinski, ampak — Turki, ki — — —”
“Turki! — Bog se nas usmili,” je globoko vzdihnil France in se zamislil.
“Turški pesjani?! — Ali je resnica? — O sveti križ božji!” je pristavil ves prestrašen možek.
“Da, Turki; Bog nas varuj te strašne nesreče! — Mi smo imeli straže razpostavljene na vseh opasnih krajih, kjer smo mislili, da utegnejo priti graščinski. Ženske in otroke smo varno zastražili v votlini, vsi naši bojevniki so čakali pripravljeni, da udarijo na sovražnika ali da se zaženo proti gradu. Tedaj je prišel sovražnik, katerega se nismo nadejali, z Brd po opolski senožeti in se potem po ozki stezici tiho in oprezno bližal ‘mrtvaškemu mostiču’. — Pesjani so prišli po cesti iz Radovljice. Okoli mesta je morala že strašno teči kri. Bog se usmili vseh, katere zadene ta povodenj! — Glavna njihova četa je gotovo še ostala v Radovljici, ali pa je šla proti Dolini, zakaj na Bled je prišel le ne posebno velik oddelek, navadno pa Turki poplavljajo v velikih množicah. Kakih šestdeset se jih je priplazilo po stezi; ti so vsekakor hoteli napasti naše pri votlini; so jih pač morali na kak način izvohati, saj pravijo, da ima Turek dober nos.”
“Ali so jih skozi Brda kar tako pustili mimo iti?” je vprašal Štefuljček.
“Pustili? Kdo pa naj bi jim branil? Mlajši so vsi oboroženi pri naših četah, žene in otroci so v votlini; kar jih je pa še doma ostalo, so se pa samoposebi umevno zbali take množice turških tako groznih vojakov. In pa, ker so prišli tako nenadoma in nepričakovano, nihče ni mogel razmišljati, kakor bi se jim ustavil.”
“Kdo pa je prvi opazil, da so Turki tu in da se bližajo Špiku,” je zopet radovedno vprašal možek.
“Jaz sem opazil,” je odgovoril hlapec; “splezal sem namreč na ono visoko jelko tam ob Bregarjevi hiši, da bi se nekoliko ozrl po okolici, kaj se godi. Ko sem tako že kake pol ure ogledoval okoli sebe, sem naenkrat opazil, da se je v Bregarjevi hiši začelo močno kaditi in da so vsa okna postajala svetla in vedno svetlejša. To se mi je pa precej čudno zdelo, ker sem dobro vedel, da pri Bregarju ni nikogar doma ...”
“Kje pa so Bregarjevi?” ga je nagloma prekinil France, ki doslej ni zinil besedice, ampak le zamišljeno poslušal ves pogovor in nestrpno čakal, kdaj bo slišal kaj o svojih.
“Kje da so Bregarjevi?” je začudeno pogledal hlapec in nekoliko pomislil; “čakaj; Zalka, njena sestra in otrok so šli že danes opoldne v votlino pri ‘slepem Bogu’, kjer so z drugimi ženskami vred popolnoma na varnem.”
“Hvala in čast Bogu!” je stokal France.
Hlapec ga je začudeno pogledoval in opazoval, toda Štefuljček ga je zopet silil:
“Pripoveduj vendar naprej in ne pusti se preveč motiti; — — — torej v Bregarjevi hiši je gorelo; kaj se je zgodilo pozneje? Povej vendar!”
“Brž ko sem opazil, da res gori, sem hotel hitro splezati na tla in sklicati ljudi skupaj, da bi gasili ...”
“Kdo je neki zažgal?”
“Tega sicer ne vem — ampak mislim si lahko. — ‘Črna žena’ je bila zopet tu.”
“Kaj? Črna žena?” je kričal France tako glasno, da ga je hlapec začudeno opazoval in premišljeval, kaj mu neki je, da se je tako vznemiril.
“Pripoveduj vendar nadalje!” ga je nevoljno priganjal Kroparski možek, “nimamo časa, da bi dolgo čenčali prazne stvari. — Povej torej, kar veš!”
“Kakor rečeno,” je začel hlapec pripovedovati obširno, “sedel sem na drevesu in se oziral okrog sebe; ko sem opazil ogenj v Bregarjevi hiši, sem hotel naglo splezati z drevesa in klicati na pomoč; tedaj pa se je začela naenkrat pomikati po travniku sem — dolga, črna črta; nekaterikrat mi je prišel na uho žvenket sabelj in mečev. — — ‘Jezus, Marija, sovražniki gredo — to so Turki!’ sem si mislil sam pri sebi, in res, nisem se motil. Ko so sovražniki opazili ogenj, so namahi obstali in sicer ravno pod mojim drevesom. Stvar se jim je zdela sumljiva; zato je njihov poveljnik poslal pet ali šest mož k požaru, ki naj bi skrbno preiskali, če jim ni morda na ta način nastavljena past, ki bi jih tirala v gotovo pogubo. Vohuni so odšli in kmalu na to sem zaslišal od tam glasen krik — in potem so privedli ti poslanci s pogorišča — ‘Črno ženo’. Morala je pač biti skrita nekje blizu Bregarjeve hiše. Njen obraz je bil oglenočrn, oblečena je pa bila v dolg, popolnoma bel plašč. Poveljnik jo je vprašal, kdo da je in kaj hoče tukaj. Tedaj je pa žena bliskoma vrgla svoj plašč na tla, potegnila nekaj črnega z obraza — in iz črne žene je naenkrat postal vojak v popolni turški vojaški opravi.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Zopet se mu je naslonila na prsa.
“Zalka,” je jecljal France ves srečen, pa vendar poln bojazni in skrbi, medtem ko je njegov topel dih božal Zalkino vrelo lice, “Zalka, tako si ljubezniva in tako dobra; toda nemara — nemara bi me ne mogla več ljubiti, če bi vedela vse. — Skoro si ne upam ti razodeti vse resnice ... Ah, da bi bil vsaj prej to storil!”
“France,” je zakričala žena vsa presenečena in prestrašena, “nikdar več se ne smeva ločiti. Saj vendar ostaneš pri meni?”
“Če me ti še hočeš, seveda,” je stokal mož.
“France, da bi te ne hotela, — ko sem vendar štiri leta jokala za teboj in hrepenela po tebi noč in dan! — Saj si vendar moj ljubi, ljubljeni mož.”
Obmolknila sta. Francetu se je trgalo srce, a moral je na dan z besedo:
“Zalka, nikar se ne prestraši — enkrat ti moram povedati, da boš na jasnem ... Zalka — jaz nisem tvoj mož! ...”
“France,” ga je jokaje prekinila žena, “saj naju je vendar duhovnik poročil kot moža in ženo!”
“Bodi tako dobra,” jo je trepetaje prosil mož, “pusti me, da izgovorim, kar moraš vedeti; sicer mi bo še težje opisati ti svojo bedo. Bil sem že preje poročen. Žal da ti pred najino poroko nisem razjasnil svojega prejšnjega življenja; to je, kar me tako zelo peče. Torej imel sem že ženo. Pa ta moj zakon ni bil srečen; nisva bila namreč drug za drugega — zakaj, to ti povem pozneje ... Prigodila se je velika nesreča, pri kateri je navidezno umrla tudi moja žena. Cela vrsta mož mi je zatrdilo pod prisego, da je res umrla; pa so bili tudi tako jasni sledovi in znaki, da nihče ni mogel dvomiti o njeni smrti. — Čez nekaj časa po tem dogodku sem zapustil oni kraj in se preselil na Gorenjsko. Tu sem spoznal tebe in te vzljubil. Pred najino poroko so mi poslali iz mojega prejšnjega bivališča postavno potrdilo, da sem prost. Vse je bilo pravilno potrjeno s pečatom in podpisom postavnih oblasti: da je moja žena res umrla in da sem jaz prost. Niti v sanjah bi mi ne bilo prišlo na misel, da mora žena še živeti. — In vendar je živela ... Ni umrla, ampak je le prišla v sužnost. In potem, ko sva midva živela najsrečnejše dneve, je nenadoma prišla na površje — v čudni postavi — —”
“Črna žena?” ga je vprašaje prekinila Zalka.
“Da, črna žena. — — Dolgo me je iskala in ko me je slednjič našla, je strastno povdarjala svoje pravice do mene ... O Zalka, ne morem ti povedati, kaj sem vse takrat prestal in pretrpel! Dolžnost in ljubezen sta bojevala v mojem srcu strašen boj, toda dolžnost je morala zmagati. — Kot značajen mož in kot kristjan sem moral iti s svojo pravo ženo, drugega mi ni preostajalo. Da bi pa prihranil tebi in otroku sramoto, zato sem odšel skrivaj, brez slovesa in sem ti zamolčal vzrok svojega bega ... O, Zalka, bilo je grozno!”
“In kje je zdaj črna žena?” ga je vprašala Zalka dalje, zadržujoč sapo.
“Umrla je,” je žalostno odgovoril France.
“Umrla? — Gotovo in resnično umrla? — Ali res ne pride nikdar več?” ga je v eni sapi izpraševala Zalka, “ali veš popolnoma gotovo, da res ne živi več?”
“Da, umrla je ob onem groznem vnetju smodnika na Špiku — nesrečna, uboga žena!” ji je odgovoril France s solznimi očmi; “jaz sam in Kroparski možek sva jo pokopala še isto noč na pokopališču pri cerkvici sv. Vida; — Bog jima bodi obema milostljiv!”
“Torej je bilo vendar res, kar so pripovedovali ljudje in kar sem si sama domišljevala? — Toda, France, žalosten si in jokaš za ‘črno ženo’. — Zelo, zelo rad si jo pač imel in jo ne moreš pozabiti?”
Iz teh njenih besed je odsevalo nekako ljubosumje. France ji je prosto in odprto pogledal v obraz in lahko rekel:
“Da, Zalka, rad sem jo imel in sem ji bil zvest, kar je zahtevala od mene dolžnost, do zadnjega trenutka. Toda pravo močno in globoko ljubezen, ki napolnjuje celo srce in vse življenje moževo, to sem občutil le zate in za nikogar drugega na svetu ne ...”
“In nisi bil srečen z ono?”
“Ne. — Nisva se povsem razumela. Najini naravi sta bili preveč neenaki. Vendar se mi je smilila in se mi še smili, ker drugače ni mogla; prevroče je žarela po njenih žilah ciganska kri.”
“Ciganska kri!” je presenečena zakričala Zalka, “mar je bila ciganka?”
“Da, bila je edino dete ciganskega vojvoda bosniškega,” je odgovoril mož počasi, “po svojem stanu in premoženju princesinja.”
“Ciganka! — Ciganka! ...”
“Zalka, poslušaj me, natanko ti moram povedati vso svojo in njeno zgodovino,” jo je nagloma prekinil mož. “Pojdi, sediva na klop, truden sem že. — Ko boš enkrat vedela vse, potem me sodi.”
“Jaz da bi tebe sodila?” mu je otožno odgovorila ona, “ne, tega ne morem, preveč te ljubim.”
Slednje Zalkine besede so pomirjevalno vplivale na Francetovo srce. Prijel je Zalko za roko in jo potegnil k sebi na klop; nato je pa začel zatrjevati:
“Vse moraš izvedeti, Zalka, vse do pičice
natanko — prej ne najdem miru, zakaj
sicer bi moral vso tvojo naklonjenost
in ljubeznivost smatrati kot tatvino.”
Potem je začel pripovedovati zgodovino vsega svojega življenja, začenši od onega dne, ko so ga smrtnoranjenega prinesli v ciganski tabor, pa do trenotka, ko je komal pred četrt ure zopet našel Zalko na klopi, kjer sta zdaj sedela. Zalka ga je pazljivo in z vidnim zanimanjem poslušala. Tako živo je sledila njegovemu pripovedovanju, da je večkrat osupnila, se stresla po vsem životu in cesto so svetle solze sočutja in ginjenja porosile njena lica.
Ko je France dokončal burno povest svojega življenja, je Zalka obsedela tiho in nemo; kakor mrtva. Njegovo čuvstveno popisovanje jo je tako presunilo in vznemirilo, da ni mogla izpregovoriti nobene besede. Francetu je postalo neizmerno tesno pri srcu — dasiravno se je čutil čudovito olajšanega —; njegov pogled pa je bil nepremično uprt na Zalkine ustnice, pričakujoč odgovora. Ker je pa Zalka molčala dalje, se ji je re bolj približal, prijel njeno roko, pa jo takoj zopet izpustil. Potem je pa kakor v potrdilo še enkrat rekel:
“Zalka, zdaj veš vse — niti najmanjše stvarce ti nisem zakril. Zdaj veš, da sem te resnično ljubil in da te bom ljubil do svojega zadnjega zdihljaja; veš pa tudi, kakšne dolžnoti sem imel do Nigane, čeprav je bila tako nestalna, tako čudne narave. Zalka, če mi ne moreš odpustiti, mi stori vaj še eno uslugo, izpolni samo eno prošnjo. Naj vidim še enkrat svoje dete, ljubega Franceka, še enkrat naj se razvesele moje oči nad njegovim prijaznim obrazkom — še enkrat naj ga objamem, pritisnem na svoje srce in poljubim; potem pa hočem zopet vun v široki svet, kjer bom jokal za svojo izgubljeno srečo, dokler me smrt ne reši iz te solzne doline. Tisoč dolarjev, ki jih imam pri sebi, pustim tebi za svojega otroka.”
Po teh Francetovih, skoro obupnih besedah se je Zalka z obema rokama ovila okrog njegovega vratu, potem pa je solznih oči rekla z umirajočim, komaj slišnim glasom:
“France! moj ljubi, dobri France! Moj Si, France, in za ves svet in za vse na svetu te ne pustim odtod. Ne, ne smeš me zopet zapustiti!”
“In ali hočeš biti zopet moja nevesta — postati moja žena?”
“Da, tvoja nevesta, France!” je Zalka skoro zavrisnila samega veselja; “tako srečno se čutim, kakor takrat, ko si me prvič snubil, da še veliko srečnejšo.”
Med tem je pa postalo že popolnoma temno, ko sta France in Zalka še vedno sedela roko v roki na klopi.
“Noč bo,” je slednjič vendar opozorila žena, “domov morava. — France, kam si pa pravzaprav mislil iti, da si prišel semkaj?”
“Namenjen sem bil k župniku v Radovljico,” ji je odgovoril France precej zmedeno. “Ko sem namreč sedel tam gori za onim plotom in se oziral proti Anželju, sem mislil, da vidim tebe in da te slišim, kako veselo in brezskrbno prepevaš in se smejaš; tedaj mi je postalo tako hudo in tesno pri srcu, da si nikjer nisem znal in vedel najti pomoči ... In vendar sem si moral poiskati tolažbe. Zato sem sklenil iti k župniku v Radovljico, ki je bil v prejšnjih časih z menoj tako dober in prijazen, da bi pred njim razlil svoje srce in pri njem našel tolažbe in utehe.”
“In da bi mene očrnil, kaj ne, o ti porednež?” ga je skušala Zalka ljubeznivo zbadati. “Pravzaprav bi bilo res dobro, da bi ti bila malo ponagajala, ker mi še vedno tako malo zaupaš.”
“Za nagajanje pa ti nikakor nisi sposobna; si preljubezniva in predobra. Zalka,” se ji je sladkal France; “toda povej mi vendar, kdo pa je bila potem ona ženska, ki ti je bila tako podobna?”
“Meni podobna?” se je smejala žena. “Anželjeva dekla. Potem so ti pa morale oči že zelo oslabeti in opešati, France! ... Toda, pojdi, domov morava, sicer bodo v skrbeh zame.”
“Toda, Zalka, jaz ne morem iti s teboj; ne upam si; bojim se svaka in njegovih — preveč me bo sram pred njimi.”
“Nikar ne bodi neumen, France! Ne delaj si praznih in nepotrebnih, vrhutega še popolnoma neutemeljenih skrbi, saj prinašaš samo srečo in veselje — meni in vsej Anželjevi družini.
Boš videl, kako se bodo vsi gnetli okoli tebe. — In najino ljubo dete, tvoj Francek, tudi že tako težko čaka, da bi ga zopet enkrat objel oče.”
“Da, da, moj otrok, moj srčkani Francek, moj ljubljenec, moram ga videti in ga pritisniti na svoje prsi — še danes, še danes moram zreti v njegove nedolžne oči.”
“In kam hočeš sicer drugam kakor k mojemu bratu. Svoje hiše vendar nimava več.”
“Si jo bova že kmalu zopet sezidala — in še lepša in prijaznejša mora biti, kakor je bila prejšnja. Toda, Zalka, povej mi, kaj pomeni ono malo leseno poslopje, ki stoji na mestu najine pogorele hiše? — Opazil sem ga namreč že od daleč.”
“A, kapelico misliš? — Tu je zdaj ‘pri slepem Bogu’.”
“Slepi Bog?” se je začudil mož in hotel dalje vprašati, kdaj in zakaj so prenesli oni križ semkaj; toda Zalka ga je hitro prekinila in mu sama začela razlagati:
“Da, tega seveda ne moreš vedeti. — Hočem ti vse pojasniti. Veš, ko smo bili V onem strašnem času na Špiku in ko se je razletel ‘mrtvaški mostič’, so dva dni pozneje z vrvmi in verigami napravili za silo nov viseč most, po katerem smo se vsi prebivalci votline ‘pri slepem Bogu’ polagoma zopet preselili v svoje domove. Ta most je obstal do velike noči, potem so ga pa graščinski ponrli. Ko je namreč minila turška nevarnost, se je graščak zopet začel bati, da se ne bi kmetje iznova uprli. Da bi mirnim potom preprečil in onemogočil vsak punt je skušal polagoma uničiti naša najvarnejša zavetišča. Najprej je prišla vrsta na špik. Dovolili so nam pa, da smo smeli vzeti s seboj ‘slepega Boga’ — in potem so razstrelili votlino in most. To ti je bil še strašnejši pok, kakor v oni noči groznega spomina — tja do Kranja se je potresla zemlja! Votlina je izginila in iz skale je izrastla strašna jama — cela dolina. — Razmerje z graščino je pa zdaj ravno tako, kakor je bilo pred puntom. Hvala Bogu, da še slabše ni. Sicer pa pravijo, da je Hartman zelo oslabel in bo v kratkem izročil gospodarstvo Juriju, ki pa menda ni nič boljši kakor on.
Za ‘slepega Boga’ smo postavili novo kapelico na mestu najine prejšnje hiše — in zdaj prihajajo ljudje semkaj romat, včasih kar trumoma.”
“In poleg ‘slepega Boga’ bova sezidala midva svojo novo hišo, Zalka; potem bova pod najboljšim varstvom,” je lahno pristavil mož.
Po tem pogovoru sta se polagoma približevala vasi. — Na jasnem, globokem nebu je bilo vse na gosto zvezd, kakor bi se skozi stekleno morje svetili nedvignjeni zakladi, zakladi nove Francetove in Zalkine sreče. Veseleč se presrečnega svidenja sta korakala drug drugemu ob strani in vsak v svojem srcu obujala preteklih dni spomine. Francetu se je zdelo, da je zatonil dan, da so pospali po vasi in po polju vsakdanji opravki, da je vse poleglo in potihnilo — vse samo zato, da more on nemoteno in zato toliko bolj živo zreti nazaj na minile dni — na svojo preteklost, ki mu je za nocoj in za bodočnost prihranila novo, veliko srečo. — In res so se oglasili ob oknu njegovega srca spomini in njegova duša jim je odprla in jih sprejela v svoje prostore. Da, stari znanci so mu bili ti spomini; znane oči so mu zopet zrle v obraz, znani smehi so mu doneli na uho, pa tudi znani joki. In čudno — več je videl zdaj, veliko več v spominih kot nekdaj v vrtincu življenja. Seveda, saj takrat ni bilo časa; vtisk se je vrstil za vtiskom; komaj ga je zaljubila duša, ali komaj ga je zasovražila, ga je že izpodrinil drugi. Danes pa je stal kot zmagovalec nad svojim dosedanjim življenjem in ga je lahko presojal nemoteno in mirno— in zazdelo se mu je, da je nocojšnji večer prodrla v njegovo srce nežna pesem deviškega grla, vsa polna dehtečega vonja, vsa potresena z zlatim prahom prvih ljubezenskih vzorov, in se tiho skrila v skriven kotiček njegovega srca, da mu ustanovi novo srečo, ali da mu zopet vzbudi nekdanjo srečo.
Ob svoji strani je čul Zalkine korake; zato se je takoj zopet otresel preteklih) spominov in mislil le nanjo in na svojo in njeno bodočnost.
In Zalka? S kako veselim srcem je pač stopala nocoj ob njegovi strani, katerega je tako ljubila, po katerem je zdihovala tako dolgo, ker ni vedela kam je izginil;, nocoj ga je pa zopet našla in obljubil ji je zvestobo in ljubezen.
Ko sta prišla do Anželjeve hiše, je bilo že popolnoma temno. Stopila sta pred prag; tedaj pa se je France skoro zbal ga prestopiti; obstal je, poslušal, užival, strmel in bilo mu je tako prijetno, tako neizrečeno prijetno ob Zalkini strani, da si ni želel ničesar več.
Pa Zalka ga je prosila — in vstopila sta.
O, kako iznenadenje, kako veselje, kaka sreča! V trenutku, ko so se ga najmanj nadejali, so našli njega, po katerem so toliko časa zaman poizvedovali. — France je samo strmel in od same radosti skoro ni mogel govoriti. Na vsa vprašanja je namesto njega morala odgovarjati Zalka. K Francetu pa je pritekel mali Francek in ga poklical ljubko z nežnim naslovom ‘ata’. In France je dvignil svoje dete, ga objel, poljuboval njegovo čelo ter mu neprestano zrl v oči, zdaj jokal, zdaj se smejal od samega gin jenja in veselja. In otrok se ni delal nič tujega, ampak je radevolje pustil, da ga je ljubkoval oče, čeprav ga doslej ni poznal.
Čez štirinajst dni sta bila France in Zalka iznova poročena v božjepotni cerkvi na blejskem jezeru. Zalka je čutila ob tej priliki pravo ženitovanjsko in še skoro globokejše čuvstvo kakor ob svoji prvi poroki. Par dni po poroki sta šla na Koroško Belo, kjer sta na ondotnem pokopališču dolgo molila na nekem grobu. Oba, France in Zalka, sta mislila, da vidita pred seboj Štefuljčka s smehljajočim obrazom. Vsekakor je Štefuljček blagoslovil njuno zvezo iz nebes. — Ko sta zapustila pokopališče in se nežno ozrla drug drugemu v obraz, sta oba imela solzne oči.