Človeka nikar (Hilarij Zorn)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
„Človeka nikar“.
Hilarij Zorn
Izdano: Slovenec 13/46-52 (1885)
Viri: dLib 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Opomba. Če tudi nenavadno, vendar v tem slučaji postavimo tù najprej potrebno opombo.

Vselej bilo nam je za resnico, naj nam nasprotniki podtikajo tudi karkoli radi. Zato se nismo nikdar branili nasprotnemu mnenju prostora dati v našem „Slovenci“, da bil je izraz le stvaren in spoštljiv. In pisatelju naslednje razprave smo na prašanje, če li odgovor sprejmemo, takoj odgovorili: Da, s pogoji povsod med olikanem svetom veljavnimi: Da bode odgovor stvaren, brez osebnega žaljenja in psovk, od Vas podpisan. To tirjati se nam je toliko potrebniše zdelo, ker se je začela poslednje dni in ravno v tej reči nekje zopet surovost obdelovati, dasi v resnici ni nič nagnjusnišega ter poštenega človeka nevrednišega, kakor nekterim toliko priljubljene, da, lastne zabavljice, psivke in zaničljiva žaljenja bližnjega in še celo vso to zavratno izza grma ali brezimno. Habeant sibi! Mi pa podamo sledečo razpravo le s tem namenom, da se resnica prav spozná. „Slovenec“ naj bode v tem glasilo vsem prijateljem resnice.

„Dvanajstim večerom dodatek“. Pod tem naslovom je prinašal „Slovenec“ razlago in oceno nekaterih pesni našega pesnika g. Gregorčiča v „listku“ meseca decembra m. l. Pisatelj teh „dodatkov“ je čast. g. Anton Mahnič, ki se rad peča s takimi razpravami in razlagami, vzlasti v Goriškem latinskem listu. Ko so bile prišle Gregorčičeve poezije l. 1882 na svitlo v posebni knjigi, bile so z nenavadnim veseljem pozdravljene in od vseh Slovencev vzprijete; list za listom prinašal je pohvalo g. Gregorčiču, hvaležnega srca se mu je čestitalo od vseh strani.

Toda kmalo potem jame nasprotnik sejati ljubko, koder je že bogato klase pouka in izobraževanja poganjala zlata pšenica Gregorčičevih „poezij“, podtikujoč jim nazore in nauke, ki so nravnosti in naši veri nasprotni, ter tako netiti, nam že tako lasten razpor med čitatelji omenjenih „poezij“. Število onih, ki so se nad „poezijami“ „spodtikali“, ni bilo veliko in še večina teh bila jo le zapeljana od sodnikov „poezij“; javno mnenje je ostalo: „Spodtakljive pesni ne nahajaš v tej knjigi nobene“.

Ta razpor so je kmalo polegel. Čitale in deklamovale so se potem zopet Gregorčičeve „poezije“ brez kakega očitanja, brez spodtikanja, brez pohujšanja povsod po Slovenskem in drugod: Ali ko se je pred nekaj meseci raznesel glas, da pridejo Gregorčičeve „poezije“ v drugi izdaji na svitlo, postali so že zopet nemirni oni sodniki, začeli so se oglašati, le bolj na tihem, ter izražati željo: naj bi g. Gregorčič pri tej drugi izdaji svojih „poezij“ nekatere (pohujšljive) pesni ali preustrojil, predelal, ali celo izpustil; naj bi se mu toraj to naznanilo. — In res, dobil se je mož, imenovani g. pisatelj „dodatkov“, ki je to nalogo dozdevno prevzel — naprošen za to, ali ne, ne vemo — ter podal v „Slovenci“ v svojem in svojih somislecev imenu g. Gregorčiču ne samo „svet ali nauk“ glede te druge izdaje njegovih „poezij“, ampak ponudil mu je pravo razlago treh njegovih pesni.

Opozorujemo gg. čitatelje, naj še enkrat čitajo „Slovenčeve“ številke pret. meseca decembra, osobito štev. 294, 295 in 290 ter naj, na podlagi „listkov“ teh številk, Gregorčičevih v njih ocenjenih pesni in naslednje razprave ali odgovore, sami nepristransko sodijo [nejasno]

Da bodo vedeli gg. čitatelji, kaj nam je dokazati, povemo naj g. dr. M-čevo oceno in obsodbo glede nazorov treh Gregorčičevih pesni, ktero (oceno), kot krivo, nam je ovreči.

G. M. trdi „z odločno besedo,“ da priznava in uči g. Gregorčič v pesnih: „Človeka nikar“, „Ujetega ptiča tožba“ in „V celici“ nazore, ki so bojda nasprotni z verskimi resnicami, in sicer, da uči: „usoden panteizem“, „panteistični fatalizem“, „pesimistični panteizem“, „panteistični pesimizem“; da taji Boga (to povdarja g. M. trikrat), da „se zdi, da taji“ prosto voljo človekovo; da laže, obsojuje Boga, pohujšuje ljudstvo itd. Pač, ako bi bilo res, kar trdi g. M., bolje bi bilo, da bi g. Gregorčič, ta pohujševalec ljudstva, nikdar ne bil rojen na svet (Mat. 26, 24); ali pa, da bi se mu mlinski kamen obesil na vrat, ter se potopil v globočino morja (Mat. 18, 6.)! Povem naj le še, predno začnem, kaj je bil vzrok in povod temu mojemu zagovoru pesni in pesnika g. S. Gregorčiča. Vzrok so, se ve, oni „dodatki“, t. j., v njih razpravljena obsodba pesni in pesnika. [nejasno] vzrok temu je: 1. ker poznam bolje nego marsikdo, pesnikovo mišljenje, čutenje, nravnost njegovo, sploh: njegovo življenje in se mi prav za to še posebej zdi ona obsodba g. M-a tem krivičnejša in zato odgovora tem potrebnejša; 2. ker se do sedaj ni nikdo javno oglasil, ki bi bil zagovarjal javno obsojenega pesnika; in 3. ker čutim, da teh „zoperverskih nazorov“ madež, ki se pesniku-duhovnu tako apodiktično pripisuje, nekako otemnuje čast cele naše duhovščine. S tem je, menim, opravičen vzrok te razprave in zato mi tudi g. dr. A. M. ne more oporekati ali zameriti, da pomagam resnici na dan. Sicer veljá tudi tù: „Čuti je treba oba zvoná, da se pravična sodba odda!“

Potem, ko je g. M. „predragemu Mirkotu“ naznanil, „da mu je težko, ker se boji nemilo soditi in preveč reči — o tej reči izpregovoriti odločno besedo, ki bi bila tudi za njegovo (Mirkotovo) mnenje o tem pesniku odločilna“, in ko pove, „da mu gre tù za pesni, kakoršne nahaja tiskane v znani knjigi, ne pa za pesnika subjektivno mnenje“: vzame najprej v pretresovanje in razsodbo Gregorčičevo pesen: „Človeka nikar“, v kteri „je vse ali nič“. To pesem pa tudi zato najprvo, ker se dá „iz te pesni precej jasnih besed razlagati še marsikaj druzega, kar bi (mu) bilo sicer nejasno“.

G. M. prilastujo pesniku v ti pesni — bolje: v osmih poslednjih verzih te pesni — „nazore, ki so v nasprotji z verskimi resnicami“, trdeč, da ni v onih verzih, če tudi sam pesnik „jasno“ pravi: „A enote prositi smem“ izražena prošnja pesnikova do Stvarnika, ampak „svet ali nauk“, ali „celo postava“, „ki jo pesnik Bogu Stvarniku daje“. — Glavni punetum saliens dokazila za svojo trditev stavi g. M. v „velevnikovo obliko“, v „kteri so ti stavki (tu jih ponapiše) pisani“, kakor pravi sam: „Tu je vse ali nič“. Iz te „oblike“ izvaja in izvija vse one „zoperverske“ spake, ktere smo gori omenili.

„Iz praha vzgôji ti cvetico,
Podári logu pévko-ptíco,
Katérokoli vstvari stvar“.

„Ti stavki — pravi gosp. M. — v velevnikovi obliki, imajo dovolitven ali dopusten pomen, kakor bi rekel: moreš (ali prav za prav: smeš, ker itd.), toraj ali moreš ali smeš iz mojega prahu vzgojiti cvetico.“

Po tem takem je tedaj: „eno te prositi smem: vzgôji ti cvetico“ = eno in isto): smeš vzgojiti, in to zopet = moraš ( = ukazujem ti) vzgojiti cvetico. Kdo pač ne vidi že na prvi pogled bistvene razlike teh stavkov in njih pomena?

Tako razlaga gosp. M. pesnikovo „precej jasne besede“ in tolmači pomen „velevnikove oblike“. Poglejmo pa natančneje, kaj je gosp. M. „velevnikova oblika“ in kaj slovenskim slovničarjem. Levstik, opisujoč v svoji slovnici naklone našega jezika in njih pomen, piše med drugim na str. 52 (Die slovenisehe Sprache, Laibach 1866, VII. Hauptstück) tole: „Weil das Slovenische keine eigene Form für die Wunschart besitzt, so drückt man den Wunsch, je nach Umständen entweder durch die Bedingungsart, oder durch die Zulassungsart, oder durch die zulassende Bedingungsart aus.“ Tako tudi J. Šumanova „Slovenska slovnica“ ne pozná želevnega naklona, s kterim bi mogli izraževati svoje želje in prošnje, ampak služi nam, pravi Š., v to svrho „Velevnik“, kterega pomen opisuje na str. 194, § 276. (Glej J. Š. „Slov. slovnica“, V Celovci 1884.) A. Janežič ima sicer ta naklon, kot zasebno obliko slovenščine, kteremu pripisuje v prvi vrsti a) pomen „napovedi kake želje ali vošila“, a daje mu potem b) tudi pomen velevnika, v kterem se povelje v „manj osorni obliki izrazuje“, d) za zaznamnenje dopuščenja; Nemec rabi v tem primeru po navadi „mögen“ — kar je vse kaj druzega nego g. M. velevne oblike pomen. Besede pod b) ponavlja v § 397, razpravljajoč pomen velevnega naklona (lit. a) za tretjo osebo, ter piše: „Velevni naklon naznanja kako povelje, kako željo“. Iz tega se vidi, da Janežič razločuje želevni naklon od velevnega le po besedi a ne po pomenu, ker poslednji obsega in nadomestuje vse pomene prvega.

Enako pišejo in uče tudi drugi učitelji našega jezika, obče trdeč, da nima slovenščina zasebnega želevnega naklona, kot takega, t. j. naklona (ali oblike), s kterim bi mogli izražati svoje želje in prošnje; uče, da izrazujemo te navadno v velevnikovi obliki, ki pa ni v teh slučajih „velevnik“, ampak stoji na mestu grškega optativa, ki se v našem jeziku izraža tudi z dodano besedico „naj“, toraj mesto: „Bog naj podari“ se glasi pravilnejši: „Bog podari“ (Bog pomagaj, mesto: Bog naj pomaga). Iz tega sledi, da je v navedenih slučajih (ko prosimo česa, ali želimo česa) pomen naklona, ki je po svojem zunanjem lici velevni, popolnoma drugačen od tega, ki ga ta (vel. naklon) po svoji etimologiji znači, toraj ne velevni ali imperativni, ampak optativni (ali želevni).

Kedaj je pomen nekterih verzov kake pesni ali stavkov kakega odstavka optativen, razvidi se iz duha ali vsebine cele pesni ali odstavka in drugih mnogih okoliščin, od kterih je upogojen različen pomen enih in istih besed.

In tak duh in pomen veje iz cele Gregorčičeve pesni: „Človeka nikar“, duh želja in prošnje do Stvarnika, duh gorečih vzdihljejev in prave molitve:

„Na duhu poženó peroti,
Ki jih iz dôla solz in zmot
Razvije na skrivnostno pot, —
Kam? Têbi hítel bo naproti,
Da enkrat Tvoj obraz bi zrl,
Da zrl bi solnčnojasno líce,
Obraz ljubezni in resnice“
„Za novo stvar moj práh porabiš, —
Za káko? Jaz no vem,
Ti sam si gospodár!
A eno to prositi smem:
Iz praha vzgoji ti cvetico, itd.“

Da, vsak razumnik beroč to pesen mora priznati, da so vzlasti in ravno v nje zadnjih verzih — ktere navaja g. M. — izražene želje in prošnja pesnikova do Stvarnika, in da je toraj pomen naklona teh stavkov optativen, prosilen, kakor sam pesnik piše: „A eno te prositi smem“; „Ti sam si gospodar“. A prav to krasno vrstico preobrača in pači kritika prav hudomušno, kakor bi jo hotela s strupom napolniti. Čemu to? „Prošnja naj ostane prošnja!“

Oglejmo si pa tu še posebej, kaj je g. M—u njegova „velevnikova oblika“, kako jo tolmači in ali se dado po njej razlagati pesnikovi verzi. „Velevnikova oblika, pravi, ima dovolitven ali dopusten pomen, kakor bi rekel: moreš, ali prav za prav smeš.“ Povedali smo, da je dvojen pomen „velevnikove oblike“; prvi oni, ki ga naznanja beseda sama, t. j. imperativ; drugi je želevni ali optativen. Prvi pomen izraža: velitev, ukaz ali postavo, kar je čisto kaj drugega, nego g. M—cev „dovolitven ali dopusten“ pomen; drugi pa: željo, prošnjo ali molitev, kar je zopet čisto kaj drugega, nego g. M—čev „dovolitven ali dopusten“ pomen. Sicer si g. M. v svoji „velevuikovi obliki“ sam ugovarja pišoč, da ji je pomen „dovolitven ali dopusten“, t. j. moreš ali smeš, a kmalo potem pa: moraš (t. j. postavodajalni pomen). — V tem zmislu ne more g. M. razlagati pesnikovih verzov, nikakor ne, to že zato ne, ker si prereka, namreč, če so pesnikovi verzi, sojeni iz enega in istega stališča: „svet ali nauk“ ne morejo biti ob enem: „postava“, dana Bogu. Tako razločujemo n. pr v evangeliji „evangeljski svet“: če hočeš biti popolen, idi, prodaj... od evang. postave: Ljubi Boga čez vse... Mat. XIX. 21.; toraj svet ni postava, ne ta svet. Morebiti pa samo v „dovolitvenem ali dopustnem“ pomenu? Tudi ne, ker te oblike nihče ne pozna in ni „velevnikova oblika“, v kteri naj bi bili pisani pesnikovi verzi. Tako tudi ne samo v drugem pomenu g. M—čeve „oblike“, po kterem se postavlja pesnik Bogu za „postavodajalca“; zakaj ne? bilo je že rečeno: ker je g. M—u „postavo dajati“ eno in isto, kakor „svet ali nauk“, in kot „svet ali nauk“ se ne dado, ker „velevn. oblika“ ne pozna ne „sveta ne nauka“, v kteri („velevn. obliki“) so, po trditvi g. M—čevi in naši, pisani oni verzi pesnikovi.

Iz tega sledi, da pomen pesnikovih verzov ni ne: „svet ali nauk“, ne: „postava“, ampak prošnja do Boga: „A eno te prositi smem“. — To je drugi dokaz naši trditvi. Sledi tretji. Da je pomen „velevn. oblike“ v Gospodovi molitvi: „oče naš“, v kterem so izražene raznovrstne naše želje in prošnje optativen, ne more nikdo — menda tudi g. M. ne — tajiti. Poglejmo, ali se Gregorčičevi verzi v pomenu „velevnikove oblike“ razločujejo od prošenj „očenaša“, ali ne. Če se, tedaj pesnikovih verzov pomen ni „želevni“, niso molitev ali prošnja do Boga; če se pa ne, potem so prošnja do Boga. Poglejmo pa tudi ali se, ali ne, dado razlagati prošnje „očenaša“ po pomenu g. M-čeve „velevn. oblike“.

A eno te prositi smém:
Iz praha vzgôji ti cvetico,
Podári logu pévko-ptíco,
Katérokoli vstvari stvar;
Kedor bi pa ko jaz na sveti
Imel čutiti in trpéti,
Mej dvomi, zmótami viséti —
Človeka — vstváriti nikár!

„Razloček med prvim in drugim delom te „prošnje“, piše g. M., vidi se le v tem, da tam pesnik pozitivno govori, tù pa negativno, ker oba dela sta vezana po partikuli „pa“, ki ima adverzativno moč.“ — Slično tej pesnikovi kitici nahajamo v „očenašu“, da je prvih pet prošenj pozitivnih, a šesta negativna, kteri je sedma nasproti postavljena po partikuli „ampak“ (temuč), ki ima odverzativno moč.

Kak je pa pomen naklonov „očenaša“ in pesnikovih verzov? Primerimo. Bodi posvečeno tvoje ime; pridi k nam... ; zgodi se... ; daj nam ... ; ne vpelji nas... ; temuč reši... ! To so, kaj ne, prošnje „očenaša“; „Vzgoji ti...“, „bodi (posvečeno)...“ — podari..., „pridi (k nam)...“ — „vstvari...“, „zgodi se...“ „vstvariti nikar“, „nas ne vpelji...“

Da so ne le „oblike“ teh glagolov, ampak tudi pomeni teh „oblik“ eni in isti, kdo ne razvidi? Iz tega pa sledi neovržno, da je v onih pesnikovih stavkih, ki so sicer pisani v „velevn. obliki“ izražena prava prošnja, prava molitev do Boga, ne pa: „svet ali nauk“, ali „postava“ dana Bogu, prav tako, kakor je v „očenašu“ izražena mnogo naša prošnja do Stvarnika; da se toraj pomen prošnje „očenaša“ nikakor ne da tolmačiti po g. M-čevi „velevn. obliki“, ktera ne pozna „prošnje“.

Da, ne samo zarad iste zunanje oblike pesnikovih verzov in očenaša so oni prošnja, ampak tudi po svojem besednem pomenu:

Kedor bi pa ko jaz na sveti
Imel čutiti in trpéti,
Mej dvomi, zmótami viséti —
Človeka — vstváriti nikár!

Ali ne izraža in prosi pesnik s temi verzi blizu ali ravno tega, česar prosimo v „očenaši“: „Nas ne vpelji v skušnjavo, temuč reši nas hudega“? Nadaljna sličnost med „očenašem“ in pesnikovimi verzi so vidi tudi v tem: Ti in oni imajo uvod, sličen uvod, če ne ravno isti: „Ti sam si gospodar“, Oče naš, kteri...; in, kakor sledijo uvodu „očenaša“ prošnje, enako dostavlja tudi pesnik za uvodom besedo: „A eno to prositi smém“.

Toraj, ker se oblika glagolov „očenaša“ za las ne razločuje od oblike glagolov pesnikovih verzov in je tudi pomen oblike obojih glagolov eden in isti (ali vsaj podoben), sledi, da ni v pesnikovih verzih izraženega nikakega povelja, sveta ali nauka do Boga, ampak prošnja do njega, sicer bi morali trditi, da tudi v „očenaši“ dajemo svet ali nauk, ali postavo Bogu; in prav tako tudi sv. cerkev, ko prosi: Usliši nas, prizanesi nam, odpusti nam, skaži nam, ozri se, vodi nas, vžgi v nas, dodeli nam, odvrni od nas, ne ravnaj z nami, ne povračaj itd. itd., bi morala dajati svet ali nauk ali postavo Bogu.

Četrtič. Pesnik imenuje svoje verze izrecno prošnjo: „A eno te prositi smem“. Nikdo pa nima pravice, tem manj še g. M., kteremu „gre tù za pesni, kakoršne nahaja tiskane“, te pesnikovo „precej jasne besede“: „A eno te prositi smem“, drugače tolmačiti, kakor jih piše in tolmači pesnik sam: niti tem besedam drugih podtikati. Pesnikova razlaga je autentična, za to je edina ta pravilna in prava. Drugače bi smeli pač zopet trditi, da dajemo Bogu „svet ali nauk“ ali „postavo“, ko ga prosimo: zgodi so tvoja volja, nas ne vpelji v skušnjavo“! Pesnik v svojih verzih „kakoršne nahajamo tiskane“ nikjer še besedico nima o svetu ali nauku, ali postavi; pač pa piše: te prositi smem.

Dalje. G. M. tedaj trdi, da daje pesnik v svojem: „Človeka nikar“ Bogu „svet ali nauk“, ter sklepa iz te svoje trditve, „da priznava zatoraj s tem pesnik: „panteistični fatalizem“ „po kterega nauku slepa osoda vlada svet in človeštvo“; da priznava „panteističnega boga“, kteri v sebi druži dobro in slabo, ki se iz njega po zakonu slepega slučaja razvija in rodi“. S temi besedami pripisuje toraj pesniku ob enem dvoje nasprotnih naukov, kterih drug druzega izključuje, ter si tako sam ugovarja. Če daje namreč pesnik Bogu „svet ali nauk“, ali „celo postavo“, ne more nikakor ne biti panteist, kajti ti verujejo in uče — kakor pravi sam g. M. — „zakon slepega slučaja“, „slepo osodo“; uče po vrhu tega, da je ta „zakon“ železen, nespremenljiv, ki ne pozná nikake spremenljivosti, tako, da so celo prosta (kterih prav zato ne pripoznavajo) dejanja človeka, po vsem od tega „zakona slepe osode“ odvisna, in po njem določena. (Der Mensch ist ein Naturproduct. — Daher beruht nicht bloss das, was er ist, sondern auch das, was er thut, will, empfindet und denkt, auf eben solchen Naturnothwendigkeiten, wie der ganze Bau der Welt“). Doslednjo je toraj, da ne more panteistu še na misel ne priti „svet ali nauk“ ali „celo postavo dajati“ svojemu neizprosnemu bogu, temu: zakone slepega slučaja. Prav zato pa naš pesnik ne more biti panteist, če prav daje Bogu „svet ali nauk“; ampak je pravi katolik, ker priznava vsegamogočnega Boga: „Ti sam si gospodar!“ in mu pripisuje mnogo, le njemu lastnih lastnosti. Še dalje. G. M. se sklicuje v naslednji (295.) št. „Slovenca“ na g. dr. Tavčarja, kteri „dasi popolnoma nasprotnih nazorov od njega, vendar se povsem z njim (glede razlage onih pesnikovih verzov v „Človeka nikar“) sklada“. („Ljublj. Zvon“ I. 1884, povest: „Mrtva srca“). Kak je pomen onim, od g. M-a navedenih odstavkov g. dr. Tavčarja, v kterih ne manjka „črnega pesimizma“, „blasfemij“ itd., to preiskavo in razsodbo pripuščamo gg. čitateljem. Recimo, da bi bil g. dr. T. pesnikovo verze res v smislu g. M-a umel, iz tega nikakor še ne sledi, da je ta razlaga prava, autentična. Si duo faciunt idem, non est idem.

Ko bi se hotli tudi mi sklicevati na razlago drugih, ne bi nam jih manjkalo, ki Gregorčičevo pesen tako umejo, kakor jo mi in vemo, da jo sam pesnik tudi tako ume. Glej „Sočo“ od dne 30. januvarja t. l. št. 5. Gregorčičevo pismo „Slov. jezu“ v Brdih; in v prejšnji št. pismo „Slov. jeza“ pesniku. Sklicujemo se lahko na narod slovenski; in v tem na odlične slovničarje, narodnjake, možake, veljake, duhovno in drugo literate. Glej: „Izjavo“ „članov literarno-zabavnega večera“ dne 31. jan. t. l. v „Slov. Narodu“ od dne 5. febr. t. l. št. 28. Da, ne samo na Slovence, ampak tudi na pisatelje druge narodnosti, n. pr. na Nemce. Bodi dovolj navesti tù en sam neslovenski in sicer nemški list: „Laibacher Zeitung“. Sodba naših nasprotnikov je toliko veljavnejša. V „Pouilletonu“ omenjenega časopisa (od dne 23. dec. 1884, št. 295.) piše spreten pisec med drugim to-le: „Was seine Seele bedrückt... führt er (Gregorčič) in seinem herrlichen Gedichte: „Človeka nikar!“ (Nur den Menschen nicht) aus. Er belauscht Gottes schöpferische Gedanken und bewundert die weisen Gesetze, nach welchen er das Weltall lenkt. Und demnach fleht er zu Gott, er möge, wenn er gleich dem Dichter von ewigen Zweifeln gequält werden und in unbefriedigter Sehnsucht vergessen sollte, nur den Menschen nicht erschallen. Wir lassen hier dieses herrliche Gedicht in einer möglichst getreuen Uebersetzung folgen: Tù sledi prestava cele pesni „Človeka nikar!“, ktero pa izpustimo. Neznani prevažatelj razlaga pesnikove verze kot prošnjo do Boga, kar se vsakdo lahko prepriča, kdor čita ono lepo prestavo, ker pravi n. pr.:

Eine Ritte nur hegt meine Brust:
Mög’ aus dem Staub ....
Lasse erstellen, was dir immer gefüllt ;

Te besede gotovo ne značijo sveta ali nauka, ali postave, dane Bogu!

Še dalje. Da se kak tekst ali pesni na sploh, posebej še lirične, prav umejo in razlagajo, t. j. v pesnikovem zmislu in duhu, veleva obče veljavno pravilo, da je treba pri njih razlagi ozir jemati na mnogovrstne okoliščine pesnikove, v kterih in vsled kterih je zložil to ali ono pesen; n. pr. na posebnosti pesništva samega, kterih ne pozmi proza; posebej še na one leposlovnega pesništva, „pri kterem se ne sme in ne more rabiti tisto kritično merilo, koje se rabi tedaj, če se piše kritika o ti ali oni molitveni knjigi“ (Slov. Narod“ t. l. št. 28.), na pesnikovo intelektualno izobraženost, na pesnikov stan, starost itd., osobito na njegovo nravnost. Tudi ni dovoljeno tolmačiti pomen posameznih verzov iz teh samih, temuč — kakor smo že omenili — iz duha in pomena celo pesni. To je, — „da govorim bolj moderno“ — treba je iskati pomena posameznih verzov in cele pesni, kakor pravijo eksegeti, na historično-logični podlagi.

Ko bi hotli izruvati iz kake pesni posamezne verze, ali posamezne stroke iz kakega odstavka ter po teh samih tolmačiti pesen ali odstavek, ne oziraje so na gori navedene razmere, celo pesen in celi odstavek, ter vrhu tega še posamezne besede po svoje (t. j. po namenu, kterega hočemo doseči) zvijati in obračati: po ti poti, dém, nam ni težko tudi iz najnedolžniše pesni ali odstavka izvesti nazore, „ki so verskim resnicam nasproti“. N. pr.: Sv. Duh pravi, pri sv. Matevži XXVII., 5.: „in je šel (Judež) in se je z vrvjó obesil“, in pri sv. Lukeži X., 37.: „idi in stori tudi ti tako“! Blizu po temu podobnem načinu izvaja g M. iz Gregorčičevih nedolžnih verzov svoj „svet ali nauk“, „celó postavo dano Bogu“. Temu se ne čudimo; tudi se ne čudimo, da mu je ta „svet ali nauk“ zdaj „postavodajalstvo“, zdaj „usoden panteizem“, zdaj zopet „panteistični fatalizem“, zdaj „obsodba“ Boga, „bogotajstvo“, „zanikanje proste volje v človeku“ itd.

Iz vsega dosedanjega se razvidi, da je g. dr. M. „zabredel in zašel“ razlagajoč pesnikovega: „Človeka nikar“ po krivem v one zoperverske nazore. Iz vsega pa tudi sledi, da so vse dedukcije in konsekvence, ki jih g. M. izpeljuje iz svojega „sveta“ in „postave“, napačne in krive; če je premisa kriva ne morejo biti nekrive vse, če tudi logične, izpeljane iz nje. Prav zato se nam pa ne zdi potrebno ukvarjati se z nadaljno razpravo onih „dodatkov“ glede g. M-čeve ocene pesnikovega „Človeka nikar“, kakor tudi ne onih dveh drugih pesni: „Ujetega ptiča tožba“ in „V celici“; kajti pomen teh dveh tolmači g. M. na podlagi svoje razprave: „Človeka nikar“, kakor sam pravi: „Tù je vse ali nič“ in: „Zdaj še le nam je jasna kmetova prošnja: „O nevihti“ in zopet: „Da, zdaj še le umemo pa tudi: „Ujetega ptiča tožba“.“ Vendar hočemo, vsaj v glavnih potezah to storiti zato, da vidimo kako g. M. razpravlja in sklepa, ter, da se v jasnejšem svitu pokaže njegov krivo tolmačeni „svet ali nauk“ in postava v „Človeku nikar“.

..... „ kakor bi rekel: moreš (ali prav za prav: smeš; ker ta pesnik ne govori o vsemogočnosti Božji kot taki, ali o tem, kar Bog zamore, kar je v stanu storiti, ampak o vsemogočnosti njegovi, v kolikor se ima to, kar vstvari, zlagati z njegovo svetostjo), toraj, ali moreš ali smeš... postavlja se mu (Bogu) za postavodajalca.“ Pesnik tedaj govori o Božji vsemogočnosti, priznava, da je Bog vsemogočen, da toraj kot tak ni navezan na človeka „svete“ ali „postavo“: „Ti sam si gospodar“. S kakim pravom — prašamo — „more in sme“ g. M. to izjavo pesnikovo tolmačiti kot „svet“ ali „nauk“ ali „postavo dano Bogu“. Obojega ob enem ne more ne pesnik pripisovati Bogu, ne pesniku g. M.

„Kaj toraj — piše nadalje g. M. — ko bi Stvarnik še vstvaril človega nesrečnega, kakor je pesnik?... kakor mu je zgoraj dovolil iz prahu... tako ga bo zdolej obsodil... Vsekako toraj Bog ne uide pesnikovi sodbi.“ „Vsekako ne uide...“, kako da ne? če ga ne vstvari, uide gotovo; sodbi; kaki, čigavi? pesnikovi: ker bi Bog prelomil njegov „svet“ ali „postavo“ ! — „Kaj toraj, ako v resnici najdemo človeka, od Boga vstvarjenega, ki je nesrečen kakor pesnik. In takega imamo že! Kdo je? Pesnik sam.“ Čuden primerljej! Vsaka primera tirja po svojem pojmu najmanje dvoje razločnih reči ali oseb.

Pojasnimo to primero g. M. z izgledom, da vidimo njeno karakterističnost: Mihec gré k nožarji Antonu, ter ga prosi naj mu naredi nož, ki naj bode tak, kakoršen je ta, ki mu ga pokaže. Nožar obljubi veleč mu, naj pride jutri ponj. Mihec pride in vpraša po novem noži; „sem ga že naredil“, pravi Anton, ter dostavi: „kaži mi svoj“, Mihec mu ga podà, na to mu Anton ravno isti nož vroči, rekoč: „Tu imaš nož, kterega sem naredil, tak, kakoršen je ta!“ Kaj, ali je tako „besedovanje“ dostojno?

„Ako no bo toraj Bog — pravi g. M. — enakega nesrečneža (t. j. pesniku enakega) vstvaré prav ravnal, je že prej grešil, ko je nesrečnega pesnika vstvaril.“ Poglejmo zakaj in kedaj je Bog grešil! „Grešil je že prej, ko je pesnika vstvaril.“ Čigavo „zapoved“ ali „postavo“ je Bog prelomil? pesnikovo, porečeš. Denimo, da Bog res greši, če prelomi človekovo zapoved (čuden greh je to!); tedaj Bog je prelomil pesnikovo zapoved — trdi g. M. — in zato je grešil. Kedaj jo je prelomil? Takrat, ko je pesnika vstvaril, ergo sledi iz tega neovržno, da je g. Gregorčič dal Bogu zapoved ali „postavo“ predno (ali vsaj, vsaj takrat, ko) jo bil vstvarjen, drugače — kdo ne razvidi? — bi bilo Bogu čisto nemogoče „vstvare pesnika“ prelomiti njegovo zapoved in grešiti. Kjer ni postave, tam je greh absolutno nemogoč.

Idimo dalje. „Boga obsoditi pa pomeni toliko, kakor Boga tajiti in načelno priznati kot resničen usoden panteizem.“ — Toraj, kdor Boga taji je panteist; zakaj ravno panteist; zakaj ne „ateist“, „materijalist“ ? saj tudi ti tajijo Boga in menda še bolj, nego panteisti, kajti ti poslednji ga ne tajijo direktno in izrecno, temuč le indirektno, ker imajo za svojega boga tudi to, kar ni Bog? Panteisti niso ne materijalisti, ne ateisti, in ne ti oni, v zmislu, se ume, v kterem se oni sami med seboj ločijo, t. j. sodeč jih tudi iz njih stališča, iz kterega jih moramo soditi, sicer jih ne moremo razločevati; iz svoje katoliške strani sodeč imenujemo vse te vrste krivovercev popolnoma prav: bogotajce, ker so tudi to. A prav za to ne more gosp. M. reči, da je pesnik panteist, ker „Boga obsojuje in taji“, ker je lahko kaj drugega; kakor se imenovani Schopenliauer navadno prišteva materijalistom, a ne panteistom. Da je pa g. M. prišteval pesnika v vrsto „panteistov“, mu je bil povod in vzrok namen, kterega si je prizadeval doseči, kakor jasno spričuje cela kritika: „človeka nikar!“ in nje posamezni deli.

„In res, dovolj jasno je, da v teh verzih pesnik svojo nesrečo pripisuje Bogu stvarniku“. „Svojo... stvarniku..., zakaj? ker ga je vstvaril nesrečnega, ko mu je pač dal „postavo“ naj ga ne vstvari takega, t. j. „ker vstvare ga“ je prelomil njegovo zapoved in zato „grešil“! „in prav zarad tega „prosi“, ne več stvariti človeka“ — nadaljuje g. M. „Zarad tega“, zarad česa? ker pripisuje pesnik svojo nesrečo Bogu stvarniku. Ne to, ne ono ne stoji v pesni in tudi iz nje ne sledi. Pesnik prosi Boga naj njemu enako nesrečnega človeka ne vstvari, dobro vedoč in pišoč, da jo „Bog gospodar“ — od tod prošnja — da je vsegamogočen, da zamore vstvariti srečnejšega človeka od pesnika, in tega sme pač pesnik prositi; Bogu je to tudi mogoče storiti, kakor mu je bilo mogoče vstvariti boljši svet nego je in je bil ta, tudi pred grehom, kteremu pa, če ne stori, ne pripisujemo zato nesreče, ki stiska in tare človeški rod in posameznike, prav tako ne, kakor mu je ne prilastujemo proseč ga, naj nas ne vpelje v skušnjavo, če nam skušnjave pripušča in v njih pademo. To isto, kar peva pesnik proseč Boga, izrekel je sam Kristus o nesrečnem svojem izdajalci: „Bolje bi mu bilo, da bi se ne bil rodil tisti človek“ (Mat. 26. 24.); tu ne bo menda nihče trdil, da pripisuje Kristus Judeževo nesrečo svojemu Očetu! Zakaj toraj g. M. pa pesniku to pripisuje? — Za kolikor in v kakem zmislu časno zlo prihaja od Boga, videli bomo v odgovoru, če ga bode treba, na g. M. razlago pesni: „O nevihti“.

Enakim potom sklepa dalje g. M. — na podlagi svojega „sveta“ in „postave“ — da pesnik trdi, „da ni (človek) več prost, ako je od Stvarnika odvisna nesreča človekova“; da je pesnik „zabredel na polje panteističnega fatalizma“ itd. „tudi ta (človek) ni več prost“, ker ako mu je Stvarnik usodil nesrečo, se bo zatoraj upiral, druga prostost mu ne ostane, kakor udati se, čemur uiti ne more.“ Bilo je dokazano, da pesnik ni panteist, da toraj ne pripoznava „boga panteistov“, ampak pravega Boga, kteremu ne pripisuje svoje nesreče, dosledno trdi zategadel tudi, da je človek prost, a ne, da „tudi ta ni več prost“. A tudi v tem slučaji, ako res daje Bogu „postavo“, ne trdi tega, kakor hoče gosp. M.

Kdor daje postavo namreč, je višji in neodvisen od onega, kteremu se daje, je prost v svoji volji in določevanji postavnih zakonov. „Ako mu je Stvarnik usodil nesrečo“ — kako mu jo naj usodi, ko je od povelja njegove postave odvisen; če pa sam človek, dajoč tako postavo, hoče biti nesrečen, tedaj je le sam kriv svoje nesreče, ker jo je hotel, ker jo je ukazal, a ne oni, ki je ravnal po njegovem povelji.

Po teh odlomkih svojega dokazovanja vsklikne g. M.: „Zatoraj se pa moramo resnično čuditi, kako je mogel pesnik tako besedovanje krstiti z imenom „prošnje“ ali molitve; gotovo je to storil le zato, ker si ni bil v svesti o pravem pomenu svoje poezije“; in malo niže: „Zatoraj pa res ne umem, kako more pesnik še o „prošnji“ ali molitvi govoriti“. Tedaj Gregorčičeva krasna pesen: „človeka nikar“ (in tako gotovo tudi oni dve: „Ujetega ptiča tožba“ in „V celici“, saj tudi v teli se nahajajo „zoperverski nazori“) je „besedovanje“; zakaj? Ker je besede svojega „lepoglasnega in klasično olikanega jezika“ kar tako skupaj zmel, da „si ni bil v svesti o pravem pomenu svojo poezije“! Pesnik toraj, kteri „je moral imeti vsaj dveindvajset let“, ko je te tri pesni izdal in je „v tej starosti lahko dobro spoznal važnosti in dolžnosti tega (svojega) stanu“; pesnik, čigar jezik je — kakor rečeno — „tako lepo glasen in klasično olikan, da bi moral biti top in gluh, komur bi ne vgajal“; pesnik, kojega sam g. M. „spoštuje in visoko ceni“, kojega imenuje „velikega“ pesnika in zaradi kojega izbornih pesni, nas drugi, večji od našega, narodi zavidajo; pesnik, ki je filozofične in teologične študije iz zvrstnim vspehom dokončal, ki dobro ve kaj je panteizem, fatalizem; ta pesnik „si ni bil v svesti o pravem pomenu svoje poezije!“ O pravem pomenu Gregorčičeve poezije si je v svesti edini g. M.! — pač „moramo se resnično čuditi“ tudi mi — ; gosp. M. edini, kteremu „ne gre tù za pesnika subjektivno mnenje“. Tako sodi g. M. „z odločno besedo“ našega pesnika. Toda ta njegova sodba je subjektivna, da; a prav zarad tega ji ne moremo priznati veljave, ker tudi nam „ne gre tù za g. M. subjektivno mnenje“. Kaj bi dejali učenci učitelju, kteri razlagajoč to ali ono pesen kakega klasika, bi trdil, da si ta „ni bil v svesti o pravem pomenu svoje poezije?“

Enako v naslednjih stavkih in odstavkih, v molitvi govoreč, očita g. M. pesniku še mnogokaj nekristjanskega in protiverskega, kar dozdevno sledi iz onega „sveta“ in „postavodajalstva“.

Poglejmo malo, kako! „Ne; molitev k pravemu Bogu je izraz žive vere, in je kot taka spremljena od slepe, ponižne vdanosti v Božjo voljo.“ Pesnikova „molitev“ pa vse te lastnosti pogreša; v njej se marveč javlja ohola smelost; kar razvidimo najbolje iz onih besed:

Ti sam si gospodar!
A eno te prositi sinem.

To nikako — nadaljuje g. M. — niso besede ponižno prosečega, v neskončno dobroto Božjo zaupajočega, ampak Boga, ki je „sam gospodar“, boječega se, kakor bi zamogel svoje samooblastno gospodarstvo zlorabiti, in prav zato, ker „gospodarju“ malo zaupa, se boji, da bi njegovega prahu prav ne porabil, ga „prosi“. — Za sedaj odgovorimo tem „besedam“ na kratko. G. M. ni naštel vseh lastnosti prave molitve, le nektere, a še teh, pravi, pogreša pesnikova molitev.

Prašamo, ali niso naše molitve tudi tedaj molitve, dasi pogrešajo te ali one lastnosti, če tudi niso prave, t. j. take, da bi bile uslišane? Ali ne pravi sv. pismo: „Prosite, a ne dobite, ker slabo prosite (Jak. IV. 3.)? Toraj, največ, kar bi zamogli tu pesniku očitati je: da slabo prosi — a vendar prosi, in kdor prosi, ne daje Bogu ne „sveta ali nauka“, ne „postave“. A tajim tudi to, kar piše g. M. o pesnikovi molitvi: da „pogreša vse te lastnosti“. Sklicujem se zopet tu na prošnje „očenaša“. „Ker drugače (t. j. ko bi si bil pesnik v svesti o pravem pomenu svoje poezije — kar si ni bil) bi bil moral vedeti, da moliti ima le tedaj pametno zmisel, ako je Bog, h kteremu molimo, oseben, najsvetejši in dobrotniši, kteremu je absolutno nemogoče kaj storiti, kar ni prav.“ Tako g. M. V tem se ž njim popolnoma zlagamo.

Kaj pa, ko prosimo Boga, naj nam da n. pr. „vsakdanjega kruha“, mari tajimo s tem, „da Bog (so besede g. M-a), karkoli stori, prav in sveto stori“, in „da mu je nemogoče storiti, kar ni prav“, dasi nam velikokrat ne uslišuje te prošnje ter nas s pomanjkanjem in z lakoto pokori? Dobro vemo, da Bog tudi v tem slučaji, „prav in sveto stori“, a vendar ponavljamo (Jak. V. 18.) svoje prošnje, kakor nam je sam zaukazal: celo brez prenehanja moliti (Luk. XVIII. 1.) Da bodo pa naše prošnje take, kakoršne morajo biti, uči nas naša vera kake lastnosti naj imajo; a če jih nimajo, ne sledi še iz tega, da niso prošnje naše, prošnje, ne sledi, kakor rečeno, da so zatoraj „svet ali nauk“ ali „celo postava dana Bogu“. To velja tudi o pesnikovi prošnji. Sicer je pesnikova prošnja ponižna, to spričujejo jasno besede: „A eno te prositi smem“. Saj tudi Kristus nas ni učil drugače moliti, rekel je: „Tako tedaj bote molili: oče naš, kteri itd.“ (Mat. VI. 9.); od to molitve se vsaj po svoji zunanji obliki pesnikova prošnja ne loči, toraj je ponižna, kakor sam piše: te prositi smem. Je nadalje njegova molitev „zaupajočega v dobroto božjo“, sicer pesnik bi ne prosil, on prosi pa, ergo. Pesnikova molitev ni molitev „boječega se“, prav tako kakor ni naša, ko prosimo Boga vsakdanjega kruha Kaj? mari izražamo s tem strah in bojazen svojo „kakor da bi zamogel Bog zlorabiti svoje gospodarstvo“ ter nam dati, mesto kruha, kamen? (Luk. XI. 11.), saj dobro vemo, „da, karkoli stori, prav stori“, če bi nam tudi kamen dal mesto kruha. Sicer se ne da tajiti, da ni prava molitev vedno spremljevana z nekako bojazljivostjo, z bojazljivostjo, da ne prejmemo, česar prosimo, ker večkrat „slabo prosimo“. Pesnik ne kaže bojazni nad morebitno zlorabo Božjega gospodarstva, spričuje marveč nasprotno pišoč: „Kterokoli vstvari stvar“, in s temi besedami zaupa popolnoma v Boga, da bo prav storil, naj vstvari kterokoli stvar.

Iz vsega sledi nov dokaz, da so pesnikovi verzi molitev do Boga, a ne „svet ali nauk“ ne „postava“. K sklepu odgovora na g. M-čevo razlago pesnikovega „človeka nikar“ le še nekoliko pravil, — kot nekaka rekapitulacija vsega — zoper ktere se M. pregrešil. [nejasno] G. M. je po svojem sedanjem poslovanji [nejasno]; kot tak mora vedeti, da pri razlaganji[nejasno] teksta velja kot edino prava in za vsacega [nejasno] razlaga — avtentična, zoper ktero ne [nejasno] in ne sme nikdo ugovarjati ali pa jo celo prezirati A baš na to se ni g. M. čisto nič oziral, nego tolmačil je pesen: „Človeka nikar“ (kakor tudi one, ktere kritikuje, t. j. „Ujetega ptiča tožba“, „O nevihti“, „V celici“) čisto po svoji glavi, po svojem namenu in vse drugače, nego pesnik hoče, da se tolmačijo, ter jim pripisuje nazore in stvari „kterih nikdar ni hotel (pesnik) v nje položiti in tudi ne položil“. („Soča“ dne 30. januvarja t. l.)

2. Eksegetom velja postava, da se morajo držati besednega pomena, ter tolmačiti „ad litteram“, dokler je mogoče. Zakaj je toraj g. M. besede, o kterih sam piše, da so „precej jasne“: „A eno te prositi smem“, prevrgel v „svet ali nauk“ in „celo postavo“? Ali ta verz kot prošnja nima mari pomena ? Ima ga, a brez zmisla bi bil kot „svet“ ali „postava“!

3. Krščanska ljubezen tirja od nas, posebej pa še od g. M., bolj mehko tolmačenje, ako je dvojno mogoče. Ako bi tedaj bilo mogoče tolmačiti vrsto: „A eno te prositi smem“ kot postavo in kot prošnjo, prašam: zakaj ni g. M. tolmačil je kot prošnjo?

4. Pričakovati bi bilo — to tirjajo krščanstca ljubezen in eksegetična pravila, — da bodo g. M. tisti pesni, ki se mu vidi napačnega duha, skušal poiskati in vdihniti pravega duha iz druzih pesnikovih proizvodov, ki so dobrega duha, verskega in nravnega čuta polni, kakoršnih mu gotovo ni manjkalo; a g. M. storil je ravno nasprotno. Iz ene pesni: „Človeka nikar“, ki se njemu napačna, da panteistična zdi, prenesel je domišljeni krivoverski duh celó v najnedolžnišo pesen, v pesen: „O nevihti“, in v oni drugi dve!

5. Omenili smo že, da se g. M. pri svoji razlagi čisto nič ni oziral na stan, na življenje in mišljenje pesnikovo; in vendar se mora tudi to in mnogokaj druzega še, jemati v poštev, da se pesen prav tolmači. Na podlagi znanosti teh okoliščin, t. j. na „historično-logični“ podlagi, kakor uče eksegeti — mora se tolmačiti pomen sv. pisma, in to pravilo velja za vsak literaren proizvod, sicer bi moral veljati, kakor od onega tako od tega znani rek:

„Hic libor est, in quo quaerit sua dogmata quisque
Invenit et pariter dogmata quisque sua“,

o čigar resničnosti nam podajo sam g. M. dostojen dokaz.

Povemo naj še, da mi prav dobro poznamo misel pesnikovo o g. M. kritiki in o pomenu pesni: „Človeka nikar“. Pesnik odločno zahteva, naj se ta pesen bero kot prošnja in z nevoljo od sebe odbija g. M. podtikanje.

Zato pa, menimo, zamore g. Gregorčič g. M-čevi kritiki s Pavlovimi besedami odgovoriti: „Meni je pa to najmanje, da me sodite vi, ali človečji dan“. (I. Kor. IV. 3.)

Zdaj pa končajmo.

Napovedali smo v uvodu odgovor na tri številke „Slovenčeve“, t. j. na „dodatke“ teh številk, in spisali smo ga tudi; a ker upamo, da bo s tem odgovorom, odgovorom samo na eno štev. „Slov.“ št. 294. ta pravda končana, ne pošiljamo za sedaj v javnost odgovora na „dodatke“ onih dveh številk (295., 296.); zato tudi ne, ker so razlaga g. M. pesni: „O nevihti“, „Ujetega ptiča tožba“ in „V celici“ naslanja na razlago pesni „človeka nikar“ v št. 294., in razlago onih iz to izpeljuje, kar sam trikrat povdarja.

Gg. čitateljem naj se pa zategadel ne zdi čudno, da je kmalo: manjša hiša nego je uhod, veča glava nego je život, t. j. da je uvod temu mojemu odgovoru primeroma predolg, kajti pričujoči obsega le polovico vsega (spisanega), kterega drugo polovico hočem, če bo to tirjala potreba — a upam, da je ne bo in je tudi ne želim, — javnosti izročiti.