Človek (Maksim Gorki)
| Človek Maksim Gorkij |
| |||||||||||||
Pred kratkim je obhajal M. Gorki štirideset letnico pisateljskega delovanja. Ob tej priliki objavljamo pričujočo »skico«, ki jo je napisal 1903. leta. — O. u.
I.
[uredi]... V trenotkih, ko je duh utrujen, – ko se v spominu bude sence prošlega in s čudnim hladom prevevajo srce, – ko misel kroži na enem samem mestu, ne da bi se mogla dvigniti kvišku, poleteti naprej in višje, – v teh težkih trenotkih utrujenosti duha prikličem predse z vso silo svoje domišljije veličastno podobo človeka.
Človek! Kakor da se sonce poraja v mojih grudih, v njegovi jarki svetlobi pa stopa, neobsežen ko svet, počasi in naprej! in višje! tragični prelepi Človek.
Vidim njegovo ponosno čelo in smelo globoke oči, v njih so žarki neustrašene, močne Misli, tiste Misli, ki je dosegla čudežno harmonijo vesoljstva, tiste veličastne sile, ki v trenotkih onemoglosti ustvarja bogove, v času poleta pa jih ruši.
Izgubljen sredi pustinj vesoljstva, sam na majhnem koščku zemlje, ki drvi z neulovljivo naglico nekam v globino neizmernega prostranstva, ves poln mučnega vprašanja, »čemu je na svetu?« stopa možato naprej! in višje! po poti do zmage nad vsemi tajnami zemlje in neba.
Tako hodi, s srčno krvjo rosi svojo težko, samotno, a ponosno pot in iz te žgoče krvi ustvarja nevenljive cvetove poezije; tegobni krik svoje uporne duše pretvarja v božanske akorde umetnosti, iz izkustva ustvarja znanost, vsak njegov korak lepša življenje, kakor lepša sonce zemljo z blagodejnimi žarki – višje stopa in naprej, on, zemlje zvezda vodnica ...
Oborožen le s silo Misli, ki je časih kakor blisk, časih mrzlo pokojna ko meč, – stopa svobodni, ponosni Človek daleč pred ljudmi in nad življenjem, sam sredi ugank svojega bitja, sam sredi množice svojih zmot ... in vse legajo kakor težka mora na njegovo srce, režejo vanj, trgajo mozeg, sram ga jih je, kličejo ga, naj jih – uniči.
Gre! V prsih mu orijo instinkti, odvratno veka glas samoljubja, kakor pretkan berač je, ki prosi vbogaime; oklepajoča vlakna vsakojakih zvez se mu ovijajo okoli srca kakor bršljan, pijejo vročo kri in glasno terjajo, naj se ukloni njih sili ... vsa čuvstva hočejo zavladati nad njim; vse žeja po oblasti nad njegovo dušo.
In kope raznih življenjskih malenkosti so podobne blatu na njegovi cesti in gnusnim žabam ob njegovih potih.
In kakor planeti obkrožajo sonce, tako Človeka na tesno obdajajo dela njegovega stvariteljskega duha: njegova zmirom lačna Ljubezen; bolj daleč za njim žepa Prijateljstvo; pred njim gre trudna Nada; Mržnja, prevzeta od Gneva, pozvanja z okovi potrpljenja na rokah, Vera gleda s temnimi očmi v njegovo puntarsko lice in čaka, da ga sprejme v svoj pokojni objem ...
Vse pozna, kar jih je v njegovem žalostnem spremstvu – spačena, nepopolna, slaba so dela njegovega stvariteljskega duha!
Odeta v cape starih resnic, otrovana s strupom predsodkov, sovražno hodijo za Mislijo, ne morejo je dohitevati v njenem poletu, kakor vrana ne dohiteva orla, prerekajo se z njo za prvenstvo, prav redko se z njo zlijejo v en sam mogočen in stvariteljski plamen.
Tudi ona je tu – večna sopotnica Človekova, nema in tajinstvena Smrt, zmerom pripravljena, da mu poljubi srce, ki z žarom hrepeni po življenju.
Vse pozna, kar jih je v njegovem nesmrtnem spremstvu in končno pozna še enega – Brezumje ...
Krilato, mogočno ko vihra, mu sledi s sovražnim pogledom, svoja silna krila razprostira nad Mislijo, hoteč jo potegniti v svoj divji ples ...
In le Misel je družica Človekova, le od nje se nikdar ne loči; le njen plamen mu osvetljuje ovire, ki leže na poti pred njim, uganke življenja, somrak prihodnjih tajn in temni kaos v njegovem srcu.
Misel, svobodna družica Človekova, zre povsod z bistrim, ostrim očesom in neusmiljeno razsvetljuje vse:
Kovarne in podle pasti Ljubezni, njene želje, zavladati ljubljenim, stremljenje ponižati in ponižati se, in – umazano podobo Čuvstvenosti, ki hodi za njo.
Boječo nemoč Nade in Laž, ki je za njo – njeno rodno sestro, – nališpano, poslikano Laž, pripravljeno vedno in vse utešiti in prevarati s svojo lepo besedo.
Misel razkriva v uvelem srcu Prijateljstva njegovo preračunano previdnost, njegovo hudobno, prazno radovednost, zavisti gnile pege in zarodke klevete na njih.
Misel vidi silo črne Mržnje in ve: če bi sneli z nje okove, bi razrušila vse na zemlji in niti pravičnost ji ne bi utekla!
Misel odkriva v negibni Veri zlobno željo po neomejeni oblasti, stremečo zasužnjiti vsa čuvstva, skrite kremplje fanatizma, nemoč njenih težkih kril in – slepoto njenih praznih oči.
Tudi s Smrtjo se bori: njej, ki je iz živali ustvarila Človeka, njej, ki je ustvarila množico bogov, filozifske sisteme, vede – ključe k ugankam sveta, – njej, svobodni in nesmrtni Misli, je odvratna in sovražna ta sila, brezplodna in često glupa, zlobna.
Smrt je podobna starinarici, – starinarici, ki hodi okrog vogala in spravlja v svojo umazano malho vse preživelo, gnilo, nepotrebno in časih izmakne tudi kaj zdravega, krepkega.
Vsa prežeta gnilobne vonjave, zavita v plašč groze, brezstrastna, brezlika, nema stoji Smrt pred Človekom kakor ogromna, črna uganka, Misel pa jo ljubosumno motri – ustvarjajoča in jarka je kakor sonce, polna brezumne drznosti in ponosne zavesti nesmrtnosti ...
Tako stopa Človek-puntar skozi tegobni mrak življenjskih ugank – naprej! in višje! zmerom naprej in zmerom višje!
II.
[uredi]Truden je, opoteka se in stoče; prestrašeno srce išče Vere in glasno prosi za nežne objeme Ljubezni.
In Slabost je rodila tri ptice – Obup, Blaznost, Togo, – tri črne, spačene ptice, ki zlovešče poletavajo nad njegovo dušo in mu venomer pojejo mračno pesem o tem, da je le neznaten črv, da je njegov um omejen, da je Misel brez moči, da je smešen sveti ponos in da bo umrl, naj se trudi, kakor hoče.
Njegovo raztrgano srce drhti ob tej pesmi, lažnivi in hudobni, igle dvomov sc mu zabadajo v mozeg in v očeh se mu leskeče solza bolesti ...
In če se v njem ne zgane ponos, tedaj strah pred Smrtjo oblastno tira Človeka v temnico Vere, Ljubezen se zmagoslavno smehlja, ga vleče v svoj objem, na ves glas mu obeta srečo, za vsem tem pa prikriva žalostno nemoč biti svobodna in pohlepni despotizem instinkta ...
V zvezi z Lažjo mu plaha Nada poje o radosti pokoja, poje o tihi sreči sprave, z mehkimi, lepimi besedami mu uspava dremotni duh, položi ga v naročje sladke Lenobe in v šape Dolgočasja, njenega sina.
In pod vplivom kratkovidnih čuvstev naglo nasiti mozeg in srce s prijetnim strupom tiste cinične Laži, ki javno uči, da človek ne more izbrati druge poti, kakor pot na gnojišče mirnega zadovoljstva s samim seboj.
Toda Misel je ponosna in Človek je njen, – težko bitko sprejme z Lažjo in bojišče je srce Človekovo.
Ko sovrag ga zasleduje; kakor črv mu nenehoma razjeda mozeg; kakor suša mu pustoši prsa; in kakor rabelj muči Človeka, neusmiljeno stiskajoč njegovo srce v bodrilnem hladu hrepenenja po resnici, brezobzirni, modri resnici o življenju, ki sicer počasi raste, pa je vendarle jasno vidna skozi mrak zablod, kakor da je ognjen cvet, ki ga rodi Misel.
Toda če je Človek neozdravljivo otrovan s strupom Laži in če za trdno veruje, da na zemlji ni večje sreče od polnega želodca, ni naslade nad sitostjo, pokojem in malenkostnimi življenjskimi udobnostmi, tedaj postane Misel plen triumfirajočega čuvstva, pobesi krila, zadremlje ter ostavi Človeka v oblasti njegovega srca.
In podobna grozečemu oblaku leze od vseh strani nad Človeka gnila Nizkotnost, podlega Dolgočasja hči, v jedek, siv prah ovije njegov mozeg, srce in oči.
In človek izgubi samega sebe, slabost ga izpremeni v žival brez Ponosa in Misli ...
Toda če ogorčenje vzplamti v njem, tedaj se zbudi Misel in on gre iznova naprej, sam stopa skozi trnje svojih zmot, sam sredi žgočih isker svojih dvomov, sam sredi razvalin starih resnic!
Veličasten, ponosen in svoboden zre možato resnici v oči in govori svojim dvomom:
»Lažete, ko pravite, da sem v nemoči, da je omejeno moje spoznanje! Spoznanje raste! Vem to, vidim, čutim – spoznanje v meni raste. Šiloma raste spoznanje mojega trpljenja, vem, če ne bi rastlo, ne bi trpel nič bolj, ko prej ...
»Toda z vsakim korakom hrepenim po nečem večjem, zmerom bolj čutim, zmerom globlje vidim, in ta nagla rast mojih želja je mogočna rast mojega spoznanja! Zdaj je to spoznanje v meni podobno iskri – nu, in kaj? Iskre so matere požarov! Bodočnost vidim pred seboj in sebe v njej – požar v temi vesoljstva! Jaz sem poklican, da razsvetlim ves svet, razženem temo njegovih tajnih ugank, najdem harmonijo med seboj in svetom, ustvarim harmonijo v sebi samem. Ožaril bom ves mračni kaos življenja na tej razbičani zemlji, ki jo kakor kožna bolezen pokriva skorja nesreč, tuge, gorja, zlobe – in pometel bom vse zlo v gomilo prošlosti!«
»Poklican sem, da razvozljam vozle vseh zablod in zmot, ki vežejo zbegane ljudi v krvav in odvraten klobčič živali, vzajemno požirajočih druga drugo!«
»Misel me je ustvarila zato, da prevrnem, razrušim, poteptam vse staro, vse tesno, vse blatno, vse hudo, – in zgradim novo na neomajnih stebrih svobode, lepote in spoštovanja do ljudi, ki jih je skovala Misel!«
»Nepomirljiv sovrag uboštva ljudskih želja sem in hočem, naj bo sleherni med ljudmi Človek!«
»Nezmiselno, sramotno in odvratno je to življenje, v katerem naporno in suženjsko delo enih služi le temu, da so drugi nasičeni s kruhom in darovi duha!«
»Naj bodo prekleti vsi predsodki, vse navade in vraže, ki so prepredle mozeg in življenje ljudi kakor lepljiva pajčevina. Nasilje so nad ljudmi, živeti ovirajo, – razrušim jih!«
»Moje orožje je Misel, trdna vera v svobodo Misli, v njeno nesmrtnost in večno rast njenega stvariteljstva je neizčrpen izvor moje sile!«
»Misel mi je večni in edini svetilnik v mraku življenja, ogenj v temi njegovih zablod; vidim, da gori vedno svetleje, da zmerom globlje sveti v brezno tajn, in zato grem za žarki nesmrtne Misli, za njo, zmerom višje, zmerom dalje!«
»Misel ne pozna nepremagljivih utrdb, zanjo ni neomajnih svetinj niti na zemlji niti v nebesih! Ona ustvarja vse in to ji daje sveto, nesporno pravico razrušiti vse, kar ovira svobodo njenega razmaha.«
»Mirno priznam, da so predsodki ostanki starih resnic, da so oblaki zablod, ki danes lebde nad življenjem, ustvarjeni iz pepela starih resnic, spaljenih v plamenu prav tiste Misli, ki jih je bila nekdaj ustvarila.«
»In priznam, da ne zmagajo tisti, ki poberejo sadove boja, marveč tisti, ki ostanejo na bojišču ...«
»Zmisel življenja vidim v ustvarjanju, ustvarjanje pa je neskončno!«
»Grem, da zgorim kolikor moči svetleje in da kolikor moči globlje posvetim v temo življenja. Pogin je moja nagrada.«
»Nočem drugih nagrad, zakaj vidim: oblast je sramotna in dolgočasna, bogastvo je težko in neumno, slava pa je predsodek, zrasel iz ljudi, ki se sami niso znali ceniti, marveč so se po svoji suženjski navadi poniževali.«
»Dvomi! Vi ste le iskre Misli, prav nič več. Kadar sama sebe izkuša, vas rodi iz preostanka moči in vas krmi s svojo lastno silo!«
»Prišel bo dan in v mojih prsih se bosta zlila v en sam velik plamen svet mojega čuvstva in moja nesmrtna Misel. S tem plamenom bom izžgal iz duše vse temno, zlobno in hudo, da bom postal enak tistim bogovom, ki jih je Misel ustvarjala in jih še ustvarja!«
»Vse je v človeku – vse je za Človeka!«
In evo, iznova je veličasten in svoboden dvignil ponosno glavo, počasi, toda s trdimi koraki stopa po prahu starih predsodkov, sam v sivi megli zablod, za njim se v težkem oblaku prahu vali vse prošlo, pred njim pa stoji množica ugank, ki brezstrastno čakajo nanj.
Neštevilne so, kakor so neštevilne zvezde v nebesni dalji, in pot Človekova nima konca!
Tako stopa Človek-puntar naprej! višje! zmerom naprej in zmerom višje!