Časovni popotnik

Časovni popotnik Danila Žorž

Viri:	Žorž, Danila (1996). Časovni popotnik.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

OSEBE: 1. Miha ("Glave") - glavna oseba, 15 let, šolar, oblečen kot najstnik 2. Neznanec - oblečen v belo haljo, ki mu sega do tal, s kapuco, na obrazu ima belo (sivo) masko 3. "Sodnik" (oblečen v črno haljo) = Ptolomej (oblečen v starogrško obleko) = Glavni znanstvenik (bela zdravniška halja, obleka s kravato pod njo) 4. 4 Spremljevalci — v vsem posnemajo voditelja (sodnika) — 1. prizor: v črnih haljah; 2. prizor: enako kot Ptolomej; 3. prizor: oblečeni kot Glavni znanstvenik 5. Znanstvenik — "črna ovca" med znanstveniki, neupoštevan — 1. prizor oblečen v sivo haljo; 3. prizor: zdravniška halja, spodaj skromna obleka brez kravate 6. Alkimist - fantastična obleka: črna halja, pošita z zvezdami, stožčast klobuk 7. Berač 8. Prijatelj - Mihov prijatelj, 15 let - oblečen kot najstnik 9. Srednjeveška vojaka

Neznanec je ves čas prisoten na odru, sedi na svojem prestolu ali igra. Ko se pogovarja, nikoli ne gleda svojega sogovornika v obraz, ampak vedno strmi nekam mimo njega. Ponavadi govori zamišljeno, počasi, slovesno. Miha je ves čas na odru. Štirje Spremljevalci govorijo vedno hkrati. Scena se zamenjuje med dogajanjem (ni odmorov, presledkov med prizori).

1. PRIZOR

OSEBE:

     Miha,
     Prijatelj,
     Berač,
     Neznanec

Sredi ceste sedi Berač. Miha in njegov prijatelj prideta skupaj na oder, se pogovarjata, Mihov prijatelj pije iz pločevinke.

MIHA: (ko pride do berača) Živjo! (udari ga po rami) Kako gre kaj?

BERAČ: (začudeno) A?

MIHA: Kako se počutiš? Nekam malo imaš od življenja, ko si tako sam, se ti ne zdi?

BERAČ: Življenje? (pomolči, nato pa skoči pokonci) Poglej jo! (pokaže s prstom na neko nevidno osebo; Miha in prijatelj se spogledata) Usoda nam karte deli! (s tal pobere nevidne karte, previdno jih pogleda, nato jih hitro skrije) Ne glejta mojih kart! Poglejta svoje! (pokaže na nevidne karte na tleh) Poglejta jih in premislita, kako bosta igrala. Usoda deli karte samo enkrat! (za hip pomisli) Karte niso pomembne, pomembno je, kako jih odigraš! (berač se ozre okoli sebe nato steče z odra)

PRIJATELJ: (pokaže z roko, da je berač nor) Nor je!

MIHA: Se strinjam. Toliko časa je že sam, da ne more več jasno misliti.

PRIJATELJ: Zdaj grem! Čao, Glave! Se vidiva popoldne! (odide z odra) Miha se obrne, in se skoraj zaleti v belo postavo, ki se je neslišno prikradla na oder.

MIHA: Hej! Pazi, kod hodiš! (ogleda si postavo) Kakšen pa si? Saj ni pust, da bi hodil okoli z masko in belo haljo, (natančneje si ogleda postavo) Še nikoli te nisem videl, kdo pa si?

TUJEC: Kdo sem, je postranska stvar.

Miha ga debelo pogleda.

TUJEC: Boš zato tudi meni rekel, da sem zmešan?

MIHA: (ga prekine) Mi boš zdaj pridigal, ker sem rekel, da je berač zmešan?

TUEJC: To je odvisno od tega, kaj zate pomeni, da je nekdo zmešan?

MIHA: Pomeni, da ni normalen.

TUJEC: Kaj pa pomeni, da je nekdo normalen?

A? No, ... ko je,... ko ni... (umolkne)

MIHA: (se nasmehne) Ne veš, kajne. Pa pustiva to. Razmisli

TUJEC: malo, kaj pomenijo beračeve besede!

MIHA:(nejevoljno) Nekaj je pravil o neki usodi, ki da deli karte. Res ne vem, kakšen smisel ima!

TUJEC: Ne verjameš v usodo?

MIHA:Neumnost! Dokaži mi, da obstaja!

TUJEC: Ti mi dokaži, da ne obstaja!

MIHA:No, tako je ... (molči in razmišlja). Tudi če si želim, da se mi ne bi bilo treba učiti, se še zmeraj moram. Nobena usoda mi ne pomaga, da bi se tega rešil.

TUJEC:Ali si jo prosil, naj ti pomaga?

MIHA: No, ne. Kako naj bi jo?

TUJEC: (v odgovor se nasmehne, se z roko dotakne glave, nato pa nadaljuje) S tem Primerom me nisi prepričal. Povej kaj drugega.

MIHA: Ja,... (umolkne, molči nekaj časa)

TUJEC: Ne veš. Ne moreš mi dokazati, (glasneje, govori občinstvu) Ljudje — to ste čudna bitja. Ničesar ne verjamete, dokler nimate dokazov. Toda tudi če je stvar še tako neumna, jo sprejmete, če vaša čutila dojamejo nekaj, kar se jim zdi dokaz. Toda tistega, česar s svojimi čutili ne morete dojeti — po vaše pomeni, da ne morete dokazati — nočete verjeti. Dokaz je za vas isto kot dojemanje z vašimi čutili, (premolkne) Vaša čutila so zmogljiva, nezanesljiva. Poglejte človeka, ki je že od rojstva slep. Kako naj on ve, da imajo predmeti, ki jih otipa, barvo? Kako njemu sploh razložiti, kaj je barva? Ne da se mu dokazati obstoja barv. Preprosto vam mora verjeti, da barve res obstajajo. Njegova čutila jih ne morejo dojeti. Tudi če ta človek zanika obstoj barv, tudi če vam ne verjame, to še ne pomeni, da predmeti okrog njega nimajo barve. So stvari, ki jih vaša čutila preprosto ne morejo dojeti. So stvari, v katere je treba preprosto verjeti, (premolkne) Toda ljudje nikoli niste hoteli verjeti!

MIHA: (čez hip) Kako veš, da tudi v preteklosti niste verjeli? TUJEC: Videl sem jih. Bi jih rad obiskal tudi ti? MIHA: Kaj? Potovanje skozi čas! Ne nori! Nismo še izumili časovnega stroja.

TUJEC: Vi ga niste. Jaz ga imam. Ponujam ti enkratno priložnost. Tako kot se človek rad pogleda v ogledalo (med govorjenjem z roko odgme zaveso z ogledala), tako bi rad pogledal v svojo preteklost. Ti lahko to storiš, če le hočeš.

MIHA: No, me pa res zanima, kakšen je ta časovni stroj!

TUJEC: Torej greš na pot? MIHA: Grem. Kje je ta stroj?

TUJEC: Tukaj! (odpre vrata stroja)

MIHA: In ta čudna škatla res deluje?

TUJEC: Poskusi!

MIHA: (obotavljivo stopi v stroj)

TUJEC: Potovanje se začne! (zavrti kolo)

MIHA: Hej! Nisi mi povedal, kam me boš poslal in kako naj se vrnem.

TUJEC: Vse boš še pravočasno ugotovil, (zapre vrata časovnega stroja)

2.PRIZOR

Kolo se še zmeraj vrti. Časovni stroj se odpre. Odgme se zavesa in pokaže se scena 2.

OSEBE:

      Miha, 
      Neznanec, 
      "Sodnik", 
      4 Spremljevalci, 
      Znanstvenik,
      Alkimist

Kolo se ustavi. Miha stopi iz stroja. Neznanec zapre za njim vrata časovnega stroja in sede na svoj prestol. Sodnik sedi, njegovi štirje Spremljevalci in Znanstvenik stojijo na odru, nekaj tiho govorijo med seboj.

MIHA: (se opoteče iz časovnega stroja in se drži za glavo) Uh! To je bilo pa hudo. Kdo ve, kje sem se znašel?  (ozre se na skupino) Hm, ti ljudje ... Po njihovih oblekah sodim, da sem se znašel nekje sredi srednjega veka. Kaj se dogaja tam? Miha stopi nekaj korakov bliže, nato se usede na tla pred časovni stroj. Neznanec zapre vrata časovnega stroja in se usede na svoj prestol.

ZNANST: Pravim vam, da sem ugotovil, da je Zemlja okrogla! Izračunal sem ...

SODNIK: Smešno! Zemlja je ploščata! Če bi bila Zemlja okrogla, kaj bi se zgodilo s tistimi ljudmi, ki bi stali na spodnji strani krogle?

4 SPREM.: Ali ne bi padli dol? Ali ne bi padli dol?

ZNANST:(obupano) Ne! Saj nimajo kam pasti! Nobene sile ni, ki bi jih privlačila navzdol...

SODNIK: Kakšna sila? Kaj je to, sila? Kaj je to, sila?

ZNANST: No, težko je razložiti — če brcneš kamen, pomeni, da nanj deluješ s silo ...

SODNIK: Če brcneš kamen, pomeni samo, da ga brcneš in pika.

4 SPREM.: Pokaži mi to svojo silo! Pokaži!

ZNANST: Sil ne moremo videti. Ugotovimo jih lahko samo po njihovih učinkih...

SODNIK:Ne govori nesmisla! Kako veš, da nekaj obstaja, če tega nisi videl! Ne govori mi več o teh silah!

4 SPREM.:Če nisi videl!

ZNANST: Toda sile obstajajo. Zemlja privlači s silo k sebi vsa telesa, ki stojijo na njej. Tudi če bi človek stal spodaj, bi ga Zemlja privlačila in zato ne bi mogel pasti nikamor! Kar je za nas navzgor, bi bilo za tistega, ki stoji na nasprotni strani krogle, navzdol in obratno, tega sploh ne bi opazil ...

SODNIK: Neumnost! Zgoraj je enako kot spodaj! Nisem še slišal večje neumnosti! Slišite, kaj blebeta ta norec! Da človek ne opazi, če stoji z glavo navzdol! (zasmeje se) 

4 SPREM.:(skupaj) Nesmisel! (hinavsko se zasmejejo)

SODNIK: Poslušajte ga dalje! Kakšne neumnosti še kvasi!

4 SPREM.: Neumnosti!

ZNANST:(obupano) To niso neumnosti, resnica je! spremljevalci se namrdnejo) Ugotovil sem tudi, da se Zemlja vrti okrog svoje osi in okrog Sonca ... To je norost! Popolna norost! Zemlja se vrti! In povrhu vsega še okrog Sonca. Mar ne vidiš vsak dan sonca, ko potuje z vzhoda proti zahodu. Vidiš ga, da potuje! Kako lahko potem trdiš, da miruje?

4 SPREM. Kako?

ZNANST: Gibanje je relativno... Nekdo, ki sedi na vozu in se pelje mimo vasi, vidi, kot da se vas pelje mimo njega, on pa miruje ...

SODNIK: Za kakšne cepce pa imaš ljudi, da trdiš, da tako mislijo. Vsak lahko vidi, da se sam premika na vozu, ne pa da sam stoji in se drugo premika okoli njega. Nihče ni tako neumen! Vsak ve, da se na vozu sam premika! — To še zdaleč ni isto, kot kar sem prej rekel!

4 SPREM.: Ni isto!

ZNANST:(hoče odpreti usta) Pa....

SODNIK(mu ne dovoli spregovoriti) Molči! Ne skušaj mi ugovarjati s svojimi neumnostmi! Ne boš me prepričal! Še nekaj te bom vprašal: zakaj pa ne pademo z Zemlje, če se res vrti? Če položiš kamen na kolo in kolo zavrtiš, pade kamen takoj s kolesa!

4 SPREM.: Pade!

ZNANST: Saj sem vam že prej povedal! Zemlja nas vse skupaj privlači. Sila, s katero nas Zemlja privlači, je večja kot centrifugalna sila, ki povzroči, da kamen pade s kolesa. Zato tudi mi ne pademo...

SODNIK: Ne trobi neumnosti! Ne omenjaj mi več teh sil, sicer te bom poslal na grmado! Povej mi še nekaj: zakaj nam ne piha okrog ušes? Zakaj se nam ne vrti v glavi?

4 SPREM.:(ponovijo) Zakaj?

ZNANST:No, ne piha okrog nas, ker skupaj z Zemljo potuje tudi njen zračni ovoj...

SODNIK: Kakšen zračni ovoj?

4 SPREM.Kakšen ovoj?

ZNANST: To je zrak, ki obdaja Zemljo. Zunaj tega ovoja ni zraka.

SODNIK: Kaj pa je tam, če ni zraka? Kaj je tam? Praznina.

4 SPREM.:Kaj zrak ni prazen? Si upaš to trditi? Ali ni zrak prazen?

ZNANST: Seveda ni prazen! Zrak je sestavljen iz plinov, ki...

SODNIK: Iz česa? Kaj spet blebečeš? Iz plinov? Kakšna bajka pa je spet to - plin?

ZNANST: V zraku so različni plini. Tudi mi dihamo pline. Plini so sestavljeni iz nevidnih majhnih delcev...

SODNIK: Mi ne dihamo nobenih plinov, ampak zrak! In nehaj blebetati o nekih nevidnih delcih in nevidnih silah! Če jih ne vidiš, ne moreš trditi, da obstajajo. Nobenega dokaza nimaš, da res obstajajo! Zrak je prazen. To vemo vsi!

4 SPREM.: Zrak je prazen.

ZNANST:(še bolj obupano) Toda zrak ni ... (ko vidi grozeč sodnikov obraz, se prekine) V glavi se nam ne vrti, ker vrtenja ne moremo čutiti...

SODNIK: Vrtenja ne čutimo! Če se zavrtim okrog in okrog, boš vrtenje še kako čutil! Ti si popolnoma nor!

4 SPREM.: Popolnoma nor!

ZNANST: Toda poslušajte me...

SODNIK: Noro. To je popolnoma noro! Ti si popoln norec! Kakšne neumnosti si skoval skupaj!? Si pojedel strup, da ne moreš več jasno misliti? Zdaj ti jaz povem resnico: Zemlja je ploščata. Zemlja miruje. Okrog Zemlje se vrtijo Sonce, Luna in zvezde. Zrak je prazen.  Tudi če ga poskušaš prijeti (naredi gib, kot da lovi zrak), ti v roki ne ostane nič. Nikjer ni nobenih nevidnih delcev in sil!

4 SPREM.:Tako je! Prav ima! 1.SPREM.: Zemlja je ploščata. 2.SPREM:Zemlja miruje! 3.SPREM:Okrog Zemlje se vrtijo Sonce, Luna in zvezde!

4 SPREM.:Zrak je prazen! Tako je!

SODNIK:(ponosno) Vidiš? Vsi se strinjajo z mano! Priznaj tudi ti, da imam prav, drugače se ti bo slabo pisalo!

ZNANST:Toda to, kar govorite, ni resni...

SODNIK:(zarohni) Dovolj! Vojaki! Primite ga in peljite na grmado! (vojaka pritečete in odpeljeta upirajočega se znanstvenika) SODNIK:Kakšen norec! Pripeljite naslednjega! 4 SPREM.:Pripeljite naslednjega! (vojaka pripeljeta Alkimista)

ALKIMIST: (razburjeno poskakuje) Odkril sem! Odkril sem!

SODNIK:(radovedno) Kaj si odkril?

ALKIMIST: Oh, oprostite gospod! Toda to, kar sem odkril, je pomembno za vse človeštvo!

4 SPREM.:: (nestrpno) Govori že! Govori že!

ALKMIST: (ponostno) Odkril sem ogenj, s katerim lahko žgem kamenje! Odslej naprej bomo kurili kamenje namesto lesa!

SODNIK:Res?

ALKIMIST: Poglejte! Tam zunaj sem pustil goreči kamen — vojaki, ti nevedneži mi ga niso dovolili prinesti noter — lahko se prepričate na lastne oči, da res gori!

SODNIK:(vstane s stola in pogleda za oder, Spremljevalci naredijo isto)

4 SPREM.:Res je! To je goreč kamen!

SODNIK: Res je!

SODNIK: Če ne bi videl na lastne oči, tega ne bi verjel! Povej mi alkimist, kako si to naredil? (nezaupljivo) Ali je to čarovnija?

4 SPREM.: Čarovnija?

ALKIMIST: Ne, to ni čarovnija! Toda naredil sem ogenj na poseben način in s tem ognjem lahko vžgem tudi kamen!

SODNIK: Kako si napravil ta ogenj?

4 SPREM.:Kako?

ALKIMIST: Poslušajte! (pomembno, počasi, slovesno) Kresilni kamen in gobo sem v noči polne lune zaklenil v kamnito skrinjo s tremi ključavnicami. Čez sedem dni sem jo odklenil. Pripravil sem sedemnajst hrastovih polen brez lubja in jih vžgal s tistim kamnom in gobo. Potem sem triintrideset dni kuril in vsak dan dodajal hrastova polena brez lubja. Ko je ta čas potekel, sem v ogenj dal seženj dolgo bukovo palico. Potem sem se s tem ognjem dotaknil kamna in kamen je zagorel! To sami vidite! SODNIK: Zanimivo!

4 SPREM.: Zanimivo!

SODNIK: Naredil si veliko dobroto vsemu človeštvu! Podpirali te bomo v tvojih nadaljnjih raziskovanjih!

4 SPREM.:Podpirali te bomo!

MIHA: (do sedaj je sedel na tleh, zdaj pa vstane in pride bliže) Bedarija! Čarobni ogenj!

SODNIK: Kdo pa si, razcapanec! Kako si prišel noter? In kako si drzneš tako pomembno odkritje imenovati bedarija?

4 SPREM.: Kako si drzneš?

ALKIMIST:(užaljeno) Kako si drzneš?

MIHA: Noben čarobni ogenj ni potreben, da zakuriš tak kamen! Skrivnost ni v ognju, ampak v "kamnu"! Prinesi mi še en tak kamen in vžgal ti ga bom z navadnim ognjem! To ni kamen, ampak premog!

SODNIK: Kaj razumeš ti pod tem čudnim imenom — premog?

4 SPREM.:Kaj?

ALKIMIST:(tenko, užaljeno) Kaj?

MIHA: Hm, to je les gozdov, ki so se pred nekaj milijoni let pogreznili v zemljo in zogleneli, namesto da bi zgnili....

SODNIK: (spogleda se s spremljevalci) Pred nekaj milijoni let? Saj takrat še sveta ni bilo? Kako naj bi bili gozdovi?

4 SPREM.: Kako le?

MIHA: Zemlja je še starejša kot nekaj milijonov let...

SODNIK:(pokaže z roko, da je Miha nor) Zmešalo se mu je! Skoda, pa še tako mlad je. Gotovo razsaja po svetu neka nova bolezen, da tako veliko ljudi znori. Revež!

4 SPREM.:Norec! Zmešalo se mu je! Zmešalo se mu je!

MIHA: Nisem nor! Vi ste tisti, ki niste prisebni! Take bedarije, kot so goreči kamni, vzamete za resnico. Tega, da je Zemlja okrogla, pa nočete verjeti! Čez nekaj sto let bo vsak šolar vedel, da je Zemlja okrogla, in da se vrti okrog svoje osi in okrog Sonca!

SODNIK:(začudeno, jezno) Čez nekaj sto let?! Že sama misel, da bi nekdo verjel tako neumne reči, je smešna. Toda da temu dodaš še nekaj sto let zraven! Fantič, tebi se je res zmešalo! — Samo poglej se, kakšen hodiš po svetu. - Kakšne neumnosti kvasiš!

4 SPREM.: Kakšne neumnosti!

ALKIMIST: Neumnosti!

MIHA: Vi ste norci, ki nočejo verjeti resnice...

SODNIK: Fantič, zdaj pa že pretiravaš! Vojaki! Primite ga in postavite na grmado!

MIHA: Ali tako naredijo z vsemi, ki niso vašega mnenja? Vojaki! Primite ga!

4 SPREM.: Primite ga!

Vojaka pritečeta.

TUJEC: (nenadoma vstane in razširi roke, zakriči) Stop! Vsi razen Mihe se na mah sredi gibanja ustavijo. TUJEC: Dovolj je bilo.

MED POGOVOROM SE ZAVESE ZAGRNEJO, SCENA ZAMENJA (2)

MIHA: (pride k njemu) To je šlo pa za las! Še malo, pa bi me poslali na grmado!

TUJEC: Nič hudega se ti ne bo zgodilo, dokler boš potoval v času! Za to bom poskrbel.

MIHA: (nelagodno) Lepo!

TUJEC: Si zdaj videl, da imam prav. Ljudje ničesar ne verjamete, ne da bi vam to dokazali.

MIHA: No, ja. Toda to je bil srednji vek, ki ni bil posebej naklonjen znanosti.

TUJEC: Misliš, da bi v kakšnem drugem času naletel na drugačen odziv?

MIHA: Najbrž.

TUJEC: V katerem času?

MIHA: No, za grško civilizacijo pravijo, da je bila zelo napredna.

TUJEC: Torej te pošljem v staro Grčijo. Toda prej še nekaj - si si prisluhnil, kaj si govoril?

MIHA: Kaj misliš s tem?

TUJEC: Razmisli o tem, kaj si govoril! Zdaj pa na pot! (odpre vrata časovnega stroja, Miha stopi vanj, neznanec zavrti kolo z eno roko, globus z drugo)

3. PRIZOR

Kolo se še zmeraj vrti. Zavese se odgrnejo in pokaže se scena 2.

OSEBE:

    Miha, 
    Neznanec, 
    Ptolomej (sodnik)
    4 Spremljevalci

Na odru je zbrana skupina: Ptolomej in njegovi štirje spremljevalci. Ko se kolo ustavi in zavese odgrnejo, Miha stopi iz časovnega stroja. Neznanec za Mihom zapre vrata časovnega stroja ter se usede na svoj prestol. Ptolomej nekaj pripoveduje, drugi štirje pa kimajo.

MIHA: Kje sem zdaj? Aha! V antični Grčiji, no, kolikor vem, sem mogoče tudi v eni izmed njihovih kolonij, (ozre se okrog) In tam vidim prve prebivalce te slavne dežele. To je najbrž zborovanje grških znanstvenikov, (približa se skupini)

PTOLOMEJ: No, in nazadnje vam povem še eno pomembno stvar, ki sem jo poleg drugega še ugotovil (pomembno pomolči). Vse vesolje se vrti okoli Zemlje: Sonce, Luna, zvezde.

4 SPREM.: Neverjetno!

PTOLOMEJ: Pa je vendar res! To sem odkril z dolgoletnimi opazovanji neba!

4 SPREM.:(kimajo in si šepetajo med seboj)

MIHA: (do sedaj stoji v bližini in posluša, zdaj pride bliže in reče) Neumno! Sicer večina vaših opazovanj drži, toda ta ne.

PTOLOMEJ: Kdo pa si, razcapanec? Kako si prišel mimo stražarjev? In kako si drzneš ugovarjati mojim ugotovitvam?

4 SPREM.: Kako si drzneš?

MIHA: Ne ugovarjam vsem vašim ugotovitvam, ampak samo tej. Zemlja ni središče vesolja.

PTOLOMEJ: (hlastno) Po čem tako sklepaš? Si ti ugotovil kaj drugega? Tudi jaz sem sprva mislil, da se tudi Zemlja vrti, kot se navsezadnje vrtijo drugi planeti našega sončnega sistema. Ko pa sem dolgo opazoval gibanja na nebu, sem ugotovil nasprotno. Svojim očem pa že verjamem! Dokaži to trditev!

4 SPREM.: Dokaži!

MIHA: Jaz sicer ne vem, kako naj ti dokažem, toda nekateri znanstveniki, ki jih poznam, bi ti znali to razložiti...

PTOLOMEJ: (se zasmeje) A, tako je torej s to stvarjo! — Ne verjamem ti! Gotovo te je poslal eden od mojih nasprotnikov, da bi me spravil na slab glas, da verjamem vsaki pravljici!

MIHA: Resnico govorim! Nihče me ni podkupil! V šoli so nas vse tako naučili. Tega si nisem jaz izmislil. Zemlja se vrti z ostalimi planeti okrog Sonca.

PTOLOMEJ: O kakšni šoli govoriš? Šoli?

MIHA: No ja, o šoli, v katero sem hodil. Še nikoli nisem slišal za to šolo! Kje pa je?

4 SPREM.: Kje?

MIHA: No,... (sam pri sebi) Tega mu vendar ne morem povedati!

PTOLOMEJ: (prizanesljivo) Nikjer ni take šole, kajne? Kot ni nikjer plodov domišljije, kakršen je ta! Priznati pa moram, da si me skoraj potegnil. Znaš biti pa res prepričljiv! Toda konec koncev si samo lažnivec, lopov in velik norec!

4 SPREM.: Lopov, lažnivec, norec!

MIHA: Vi vsi ste norci! Toda nekoč se vam bodo še smejali.

PTOLOMEJ: Ti me že ne boš prepričal, da nimam prav! Jaz verjamem samo to, kar sem videl. Kar se lahko dokaže!

4 SPREM.: Dokaže!

MIHA: Kako pa lahko ti dokažeš, da se Sonce vrti okrog Zemlje?

PTOLOMEJ: Lahko ti pokažem moje izračune, rezultate mojih opazovanj, ki jasno dokazujejo, da je Zemlja v središču vesolja. Toda dvomim, da bi ti, razcapanec, kaj razumel!

4 SPREM.: Razcapanec!

PTOLOMEJ: Neumnež, ki še šteti ne znaš! Poberi se, preden se zjezim! (obrne se, svojim spremljevalcem pokaže, da je Miha nor)

4 SPREM.: Poberi se, razcapanec! (med seboj pričnejo zopet šepetati in kimati)

TUJEC: (vstane in zakliče) Stop!

Vsi razen Mihe se sredi gibanja ustavijo.

TUJEC: Dovolj je bilo! Si zadovoljen zdaj? Vidiš, da ljudje zmeraj zahtevajo dokaze.

MED POGOVOROM SE ZAGRNEJO ZAVESE. ZAMENJA SE SCENA (3)

MIHA: Ja, res je! Nihče ne verjame ničesar, če nima dokazov. Toda mogoče je tako bolje.

TUJEC: Zakaj?

MIHA: Manj lažnivih zgodbic kroži po svetu.

TUJEC: Toda izguba je lahko še večja. Lahko ne verjamete resnice. Sam si videl, da ti niso verjeli, tudi če si govoril resnico.

MIHA: Nisem jim mogel povedati, da prihajam iz prihodnosti. Ne bi mi verjeli. Še kaj hujšega bi se mi lahko zgodilo.

TUJEC: Ali si kdaj pomislil, da ljudje, ki govorijo "lažnive zgodbice" — kot jim ti praviš —, vedo več, kot smejo ali želijo povedati?

MIHA: No, na to pa res še nisem pomislil. Zdi se mi, da....

TUJEC: Razmisli sam! - Še na eno potovanje pojdeš!

MIHA: Toda jaz imam vsega dovolj! Domov me pošlji!

TUJEC: (nepopustljivo) Še eno potovanje!

MIHA: Kam pa?

TUJEC: Boš že videl!

4. PRIZOR

Kolo se še zmeraj vrti. Zavese se odgrnejo in pokaže se scena 3.

OSEBE:

     Miha, 
     Neznanec, 
     Glavni znanstvenik,
     4 Spremljevalci, 
     Neupoštevani znanstvenik

Miha izstopi iz časovnega stroja, ko se zavese odgrnejo. Neznanec za njim zapre vrata in se usede na svoj prestol. Na odru sedijo štirje Spremljevalci, pred njimi pa Glavni znanstvenik. Neupoštevani znanstvenik stoji poleg table in razlaga.

MIHA: (stopi iz stroja, ozre se naokoli) Oh, ne! Še ena znanstvena razprava! Kdo ve, kaj bodo sedaj odkrili? Da se Zemlja sploh ne vrti?

ZNANST: (stoji poleg table in zavzeto govori) Pred nekaj meseci sem na nebu zagledal čudne luči. Čisto po naključju sem jih opazil. To ni bila svetloba zvezd.

GLAVNI: Kako veš?

4 SPREM: Kako veš? 

ZNANS: Luči so se po dve in dve premikale po nebu, toda ne tako kot utrinek. Te luči sem videl dve noči zapored. Ni moglo biti naključje. Tudi ne visokoleteče letalo, ker teh luči ne prej ne kasneje nisem več videl, (s kredo trka po tabli in zavzeto govori)

GLAVNI: (nepopustljivo) Lahko je bilo posebno letalo, ki je letelo samo tisto noč.

ZNANST: Prepričan sem, da ni bilo! Vem, da sem luči videl samo s svojimi očmi in nimam nobene druge potrditve.... Toda jaz sem prepričan! No, iz smeri in približne hitrosti sem ugotovil, da te luči lahko prihajajo edino od planeta Venere, (razburjeno, navdušeno) Ugotovil sem, da na Veneri živijo živa bitja, ki imajo celo vesoljske ladje! Zemljani nismo edina razumna živa bitja v vesolju!

GLAVNI: Ali ne sklepaš mogoče prehitro? Kolikor vemo, na Venerinem površju ni pogojev za življenje!

4 SPREM: Ni pogojev za življenje!

ZNANST: Saj ni nujno, da ta živa bitja živijo na površju! Mogoče živijo pod površjem, v podzemnih mestih!

GLAVNI: (cinično) Tako kot krti? So to mogoče majhni zeleni možički s steklenimi skafandri na glavi ter antenami na njih? Neumnost! Na Veneri ni nobenih živih bitij!

4 SPREM: Ni živih bitij!

GLAVNI: Ali lahko svojo trditev dokažeš z otipljivimi dejstvi?

4 SPREM: Ali lahko dokažeš?

ZNANST: (obotavljivo) No, ... ne, ... Ampak, ali ni sama misel, da je na Veneri življenje, vredna nadaljnjih raziskav?

GLAVNI: Misel, da je na Veneri življenje, je vredna samo posmeha. Nemogoče je! Zakaj ta živa bitja niso stopila v stik z nami?

4 SPREM:Zakaj ne stopijo v stik z nami?

ZNANST: Ali niste pomislili, da mogoče tega ne želijo?

GLAVNI: Neumnost! Saj bi v stiku z nami prejeli tudi del našega znanja! Take priložnosti ne bi izpustilo iz rok nobeno živo bitje! Pomisli, koliko bi pridobili, če bi spoznali ogromno človeško znanje! — Toda to ni razlog, da se nam ne oglasijo. Ne oglasijo se nam, ker jih preprosto ni! In če nam boš še naprej skušal dokazati nasprotno s svojimi nesmiselnimi trditvami, bomo poskrbeli, da boš za zmeraj molčal!

4 SPREM.: Za zmeraj molčal!

ZNANST.: Ali mi grozite?

GLAVNI: Ne! Želimo le, da bi prevladal razum.

4 SPREM: Razum!

ZNANST.: (jezno) Nekoč vas bo nekdo že spravil v kot!

GLAVNI: Ni verjetno!

4 SPREM.: Ni verjetno!

ZNANST.: (besno odide)

TUJEC: (vstane in zakliče) Stop!

Vsi razen Mihe se ustavijo.

TUJEC: Dovolj bo! Tvojega popotovanja je konec! (hoče oditi)

MIHA: Počakaj! Povej mi, kaj je pomenilo to, zadnje!

TUJEC: Nisi ugotovil, kaj?

MIHA: Ne razumem! Saj nima nobene povezave s prejšnjim dogajanjem.

TUJEC: Zakaj ne?

MIHA: Prej so ljudje zavračali pravilne trditve.

TUJEC: (prizanesljivo, pomilovalno) Ničesar se nisi naučil! Ali si slišal, kakšno neumnost si pravkar izustil?

MIHA: (nekaj časa razmišlja, nato reče osramočeno) Razumem!

Dogajanje je zmeraj isto.

TUJEC: Prav! Zdaj lahko grem.

MIHA: Počakaj! Nisi mi še povedal, kdo si!

TUJEC: To res ni pomembno! Toda poslušaj: nekoč sem slišal pametnega človeka, ki je rekel: Življenje je igra, človek Igrača, usoda igralka, ki ga v svojih rokah obrača! (zasmeji se in izgine z odra)

Luči osvetljujejo samo Miha, nato ugasnejo.