Samo še enkrat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani »Samo še enkrat…!«)
Jump to navigation Jump to search
"Samo še enkrat ...!"
Silvin Sardenko
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 293 (24. december) v rubriki Listek
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Še stoji, ali bolj visi, leseni krov v Stranski vasi, kjer je nedavno živel stari Doljan. Kdorkoli izmed vaščanov ali okoličanov gre mimo Doljančeve koče, se nehote spomni sivega samotarja; zakaj spomin na dobre duše dolgo ne zatone.

Doljan je v davni dobi svojih očetovskih skrbi dobil in vzgojil troje otrok. Strah božji jih je spremljal, kamor so šli. Vsi so polagoma odšli iz Doljančeve koče, ali tiha zadovoljnost jih je našla in je ostala z njimi. Najstarejši, Cene, si je ustanovil v daljnem Trgu majhno trgovino s poljskimi pridelki. Mlajša dva sta našla srečo, četudi ne ravno v rojstni vasi, pa vsaj v rojstni župniji. Tine se je priženil na Kamnarjev dom v Spodnji Jablanici, Luciji pa je sreča postavila ognjišče pri Pečarju v Gornji Jablanici.

Doljan je po smrti svojo dobre ženo sam samotaril v nizki bajti. Poznal je samo dve poti. Pot v župno cerkev, v Gornji Jablanici in pot v podružno cerkev, k Sv. Ani v Stranki vasi. S tesnim strahom se je bal onih neizogibnih dni, ko mu bodo noge oslabele in ne bo mogel več v cerkev. Česar se je najbolj bal, se je polagoma tudi zgodilo.

Opešale so mu moči in noge.

Posihmal ni mogel več k Sv. Andreju v farno cerkev. Le s težavo je pridrsal ob palici do domače cerkvice, kadar je pri Sv. Ani pozvonilo k sv. maši; kar se je zgodilo vselej, ko se je vršil v Stranski vasi pogreb s sveto mašo, in še sempatje v nekaterih gotovih dneh v letu.

Pol leta že ni premeril pota od Stranske vasi v Gornjo Jablanico. Ali vse to bi se že tekom pol leta pozabilo in prebolelo, da ni prišel sveti večer s svojo polnočnico.

Dan pred Božičem se je polastilo Doljana nemirno hrepenenje po svetišču v skrivnostni sveti noči, po cerkvi sv. Andreja.

»Samo še enkrat!« je vzdihnil, ko je zadihal tudi nad njegovo kočo sveti večer. Mož je sedel k peči in se zamislil.

»Samo še enkrat! Še enkrat bi rad videl razsvetljeno farno cerkev v skrivnostni svetlobi svete noči. Še enkrat bi rad slišal slavospev: Gloria in excelsis Deo. Še enkrat bi na koncu svete maše rad zapel s pevci ono blaženo svetonočno pesem:

Glej, zvezdice božje
migljajo lepo,
odprto visoko
je sveto nebo.
Duhovi nebeški
se 'z raja vrste,
prepevajo slavo,
na zemljo hite.
Samo še enkrat! Samo še nocoj.«

Zvonovi pri Sv. Ani so zapeli slovesne večernice k visokemu božičnemu prazniku. Skrivna moč je vlila Doljanu v dušo toliko poguma, da je sklenil na vsak način poromat k polnočnici, četudi bi bila to njegova zadnja pot. Pot do Gornje Jablanice je bila zanj dolga. Zdrav in čvrst Strančan, kakor so imenovali vaščane iz Stranske vasi, pa jo je lahko prehodil tudi v eni uri. Stari Doljan pa bi s svojimi izmučenimi nogami potreboval najmanj pet ur hoda, čo bi še sploh prišel. Ali Doljan ni mislil na utrujenost nog, ne na dolgost pota, ampak samo na blaženost božične polnočnice.

»Pojdem. čeprav bi se moral drsati kakor po sankah.«

Preden jc šel na izvršitev svojega sklepa, je postavil v kotu še običajne stare jaslice. Desko in ograjo tem jaslicam je napravil sam še v davnih dneh. Hlevec so naredili in pastirce so izstrigli še otroci, ko so živeli z materjo in očetom pod domačo streho. Svetilka pri jaslih je bila tudi še tista, ki jo je Doljanka že pred davnim časom prinesla iz Trga. Vse je bilo že staro in sivo in upognjeno, kakor Doljan. Vendar so bile te jasli starcu dragocen zaklad nekdanjih dni.

»Glej, da mi ne ugasneš, dokler ne pridem!« se je pogovarjal z lučjo, ki jo je nažigal ob jaslicah.

Oblekel je praznično zimsko obleko, glavo si je odel s toplo polhovko, ramena si je ogrnil s težko ogrinjavko, v roko je vzel grčavo palico, v žep pa si je vtaknil rožni venec in mašno knjižico z debelimi črkami in z naslovom: »Božja pot«.

V zvoniku Sv. Ane je ura odbila ravno štiri.

»Do polnoči bom že tam!« je upal Doljan. »V Spodnji Jablanici pa se malo ustavim pri Kamnarju in spočijem. Jutri zjutraj pa se vrnem. Kaj bo to: pol dneva! Kaj je to v primeri z Onim, ki je iz ljubezni do nas prišel z nebes in ostane med nami do konca sveta.«

Doljan je zaprl duri svoje koče in odšel.

Mrak je legal na zemljo in pot je bila trda, ledena in nevarna. Ali starca je vodil angelj varih.

»Kam pa na ta pozni večer!« je ustavil svetonočnega polnika mladi Podlipec na koncu vasi.

»K fari! K materi fari!«

»Ampak mati fara vam bo morala priti naproti, če ne se danes ne bosta videla.«

»Dobro bi bilo. A vseeno poizkusim. Nemara pridem?«

»Srečno pot in lahko noč! Pa saj vas še tako doidem, čeprav pojdem za vami šele čez pet ur,« se je pošalil Podlipec.

»Seveda, jaz grem po polževo,« se je nasmejal Doljan Podlipcu v slovo.

To pa je bil nocoj tudi edini smeh Doljanov na vsem dolgem potu. Drugače je bil ves čas zatopljen v resne svetonočne misli.

»Nemara je bila tudi pot Marijina in Jožefova v betlehemski hlev tako trda in ledena, kakor je moja nocoj? Gotovo so zvezde takrat še lepše sijale, kakor sijejo nocoj. Tako prijazno žare, kakor bi se hotele pogovarjati s človekom. In takrat so peli angelji, še lepše so peli, kakor pojo danes zvonovi od vseh cerkva.«

Mislil je vsevprek, brez pravega reda.

Starec je obstal na potu in poslušal zvonenje.

»Povsod zvoni. V Gornji Jablanici, v Spodnji Jablanici, na Vrhu, v Ledinah in na Kavnem polju.« V resnici pa Doljan ni slišal drugega zvonenja, kakor ono iz Stranske vasi. Ker pa je bil poln veselja in svetega pričakovanja, se mu je zdelo, da sliši slovesno pritrkavanje zvonov od vseh sosednih cerkva.

Doljanu je bilo tako toplo pri srcu, kakor bi bil na potu, čeprav na strmem potu, v nebesa. Utrujen je bil, ali utrujenosti ni čutil, sicer pa je tudi večkrat potoma postal in se oddihnil. Temna noč se je že davno razgrnila čez Jablanico, ko je pridrsal Doljan pred Kamnarjev dom.

»Kdo vas je prinesel semkaj v tem času?« ga je prijazno pozdravil Kamnar, njegov sin Tine.

»Sam sem prišel, sam.«

»Kam vendar greste?«

»To si čuden, Tine! Sveta noč je, pa še vprašaš: Kam?«

Kamnarica je slišala pogovor in prihitela na prag. Začudila se je nad očetovim prihodom, ki ga ni nihče več, najmanj pa nocoj, pričakoval.

»Kdo bi mislil, da pridete vi?«

Stopili so vsi trije v hišo.

»Kako ste izmučeni!« je pomilovala vpehanega starčka Tinetova žena. Komaj se še držite po koncu.«

»K polnočnici pa res ne pojdete,« jc odsvetoval sin, ki se mu je oče smilil.

»Pojdem, pojdem, Tine! Polovica pota mi ni življenja vzela, mislim, da mi ga druga polovica tudi ne bo.«

»Saj vendar čutite, da komaj dihate! « je pregovarjala Kamnarica Doljana od njegove predrzne namere.

»Zasopel sem se, a pridem kmalu zopet k mirni sapi. Pojdem pa, samo še enkrat.«

Kamnarica je pogledala svojega moža, kakor bi ga hotela vprašati: »Kaj boš storil? Ali jim ne boš ubranil? Umro ti na poti, in krivi bomo mi.«

Sin je pogledal v očeta z dolgim pogledom. Starec je bil ves izmučen in upognjen. Nekaj obleke na potrtem životu in nekaj gub na velem obrazu, to je bilo vse, kar je ostalo od nekdanjega skrbnega Doljanovega očeta. In vendar je bila ta slabotna in neznatna postava, ona nekdaj živa in jasna, a sedaj ugašujoča sveča, ki se je povžila v ljubezni do svojih otrok, predvsem do najmlajšega, do Tineta, ki je bil zadnji, ki je zanj žrtvoval svoje delo in svoje moči.

Tine je bil ginjen ob pogledu na očeta.

»Zapregel bi, oče! Ali, kakor veste, konja nimam; vola pa sem prodal na sejmu sv. Tomaža dan.«

»Pa stopi do Košaka!« mu je velela njegova žena.

»Ni treba!« je branil oče. »Odpočijem se, in pojdem naprej.«

Kamnar je stopil h Košaku.

»Za voz in konja te prosim, če mi ju posodiš.«

»Kaj boš pa vozil?«

»Očeta.«

»Kaj je pri tebi?«

»S težavo je revež prisopel do nas. K polnočnici hoče, pa naprej ne more. Saj veš, ko bi ne bilo zavoljo očeta, te ne bi nadlegoval.«

Košak je dovolil vzeti voz in konja. Sin je pomagal očetu stopiti na voz. Vozil je počasi. Vendar sta bila v dobri četrtinki ure v Gornji Jablanici. Zapeljal je voz takoj pred cerkev, kamor si je Doljan želel s srčnim hrepenenjem. Oče je stopkoval v cerkev, sin pa je odrdral z vozom par lučajev od cerkve k Pečarju, kjer je razpregel konja in ga peljal v hlev. Pri Pečarjevih so bili nevoljni, da jim Kamnar ni pripeljal tudi očeta, da bi na gorkem pričakali polnočnice.

Ali Doljanu ni bilo za toploto gorke sobe, njemu je bilo samo za gorkoto svetonočne pobožnosti v župni cerkvi sv. Andreja.

»Samo še enkrat,« je ves čas ponavljal, »samo še enkrat, saj vem, da zadnjikrat.«

In sedaj je v cerkvi.

»Sveti Andrej s križem tako mogočno in zmagoslavno gleda z oltarja kakor včasih. Težak je njegov križ, a z veseljem ga je pozdravil in sprejel na svoje rame. Saj ga je nosil zavoljo Gospoda. Težak križ je bila tudi moja dolga pot,« tako je mislil stari Doljan, »a z veseljem sem ta križ sprejel nase, saj sem šel zavoljo Gospoda, zavoljo one svete noči, v kateri je On sam prišel do nas.«

Cerkev pa se je polagoma polnila in napolnila.

Veselje v starčevem srcu je rastlo od trenutka do trenutka.

Ko se je oglasila pred oltarjem slovesna »Gloria in excelsis Deo«, je starec na tihem pel in molil s solzami.

"O Bog, kako si dober! Mene, starca še živiš na zemlji. Mene, ki sem sama slabost in grešnost, si nocoj semkaj pripeljal . . . Želel sem: Samo še enkrat. Ti si videl mojo srčno željo in si mi jo izpolnil. Gloria ... slava Tebi na višavah in mir ljudem na zemlji! Mir in blagoslov mojim otrokom, mojemu sinu, ki se je zame toliko potrudil ...«

Ko so mu nehale teči tihe besede, so se vlile iz oči tihe solze.

Polnočnica je bila končana. Vse je bilo tako lepo in še lepše, kakor si je doma mislil Doljan.

Polnočnim svatom v slovo je zadonela s kora vedno lepa pesem:

»Glej, zvezdice božje migljajo lepo, odprto visoko je sveto nebo . . .«

Ako komu nocoj, staremu Doljanu se je zdelo nebo odprto.

Zopet je voz pridrdral pred cerkev. Doljanov sin je stopil v hišo božjo pred klop, kjer je še kakor zamaknjen molil njegov oče.

»Pojdiva, oče!«

Šel je na voz, četudi nerad. Za nekaj trenutkov sta še obstala pri Pečarju, potem pa sta pohitela preko Spodnje Jablanice v Stransko vas, odkoder se je Tine vrnil na svoj dom. Blažila ga je zavest, da je storil dobro delo.

Ko je stopil Doljan v svojo nizko sobo, je luč v kotu pri jaslicah ravno pojemala.

Pojemala je v sveti noči, kakor v opomin, da kmalu ugasne tudi luč življenja sivemu samotarju. Tako jo mislil Doljan in šepetal:

»O, naj pride smrt! Naj pride kadarkoli! Verni Doljan se je ne boji in rad umre, da je le bil pri polnočnici — samo še enkrat ... samo še enkrat!«

A to jo bilo tudi zadnjikrat.