Že spet nova ortografija
| „Že spet nova ortografija“. anonimno |
| |||||||||||||
Veseli me, da moja stvar tako dobro napreduje. V glavni točki se mi je že pridružil A. K. (glej S. štev.): tudi on ni več proti temu, da se piši Novo Mesto, Loški Potok, Gornji Grad itd., dasi prvotno ni bil niti za to. S tem je utrjen moj tempelj, vse drugo je vprašanje doslednosti.
Sicer bi se spodobilo, da bi gospod A. K. počakal konec moje tozadevne razprave v »Ljubljanskem Zvonu« in se potem odločil za njene rezultate ali proti njim, bodisi z razlogi ali brez njih, vsekako pa brez osebnim namigavanj. Ali ker se mu zadeva zdi tako nujna, da ne more počakati njenega normalnega razvoja, in mi je vsilil vlogo instruktorja, poprimem še enkrat tudi na tem mestu besedo, in to tem rajši, ker sem povsem uverjen, da se mi bi zdaj gosp. A. K. vdal še v eni točki, ko je v eni že popustil.
On namreč pravi, da je »nezmisel« pisati »Aljažev Dom«, Kamniška Koča« itd. Kakor zadnjič mi tudi to pot gosp. A. K. otežkočuje stvaren odgovor, ker je pričel o predmetu pisati, predno se je o njegovem stanju poučil. Najbrž bi in ne rabil besede »nezmisel«, ko bi vedel, da stoji v najnovejši strokovni knjigi (dr. Potočnik: »Vojvodina Koroška«) takisto natisnjeno n. pr. »Kadilnikova Koča (str. 21) in Češka Koča! Kar velja za te dve, velja seveda za vse planinske koče in sploh za gradnje pod istimi okolnostimi! V presoji takih imen se je gosp. A. K. sploh popolnoma zmotil; on mi prisoja, »da vendar ne bom trdil, da so Eifflov stolp, Kamniška koča ... krajevna ali geografska imena«. Baš nasprotno: z vso odločnostjo povdarjam v soglasju z geografi, da vsa taka imena so seveda krajevna - in sicer, kar je g. A. K. pozabil poudariti kot odločilno - so lastna imena. Kajti vsak kraj, prostor in predmet (nahajajoč se v prostoru) je dobil lastno ime, ako se mu da kako specifično, za vse slučaje veljavno ime. Pri tem je prav vseeno, je li oni predmet obsežen ali ne, zgrajen od prirode ali od človeške roke: skala »Krvavi Kamen« v Gorjancih je prav tako lastno ime kakor Hudičev Most na Koroškem ali Aljažev Stolp vrh Triglava. Imena zgradb so oficielno določena in tvorijo za nje to, kar je za človeka njegovo (krstno, rodbinsko) ime. In ako postavimo načelo, da se pišejo (krajinska) lastna imena sploh z veliko, potem se razume čisto samo po sebi, da tako pišemo vse. Ne samo imenitne gradove (Ljubljanski Grad, Mali Grad), ki so tudi le stavbe, bomo torej pisali z veliko, kakor so se deloma že od nekdaj, ampak tudi skromne »Koče« itd., ki jim je njih ime bilo za vse zase podeljeno. Pomembnost kake zgradbe ne more odločevati, ali se naj piše ime z veliko; g. A. K. n. pr. odklanja pisavo »Eifflov Stolp«, češ, ta stolp »v topografiji pariškega mesta ne igra nikakršne važne vloge!« No, recimo, da je Eifflov Stolp res tako nevažen, lahko si slikamo, kam bi nas privedel ta razlog! S kako velikanskim L bi morali pisati Londom napram Ljubljani! Prav rad verjamem g. A. K., da takih dokazov ni našel pri Marku Pohlinu.
Da zaključim: kdor piše Šmarna Gora, Gornji Grad, Ljubljanski Grad, Novi Trg, Jermanov Rob, Mestni Log - ta bo pisal dosledno tudi Aljažev Stolp itd. Odločilni krogi so se v tem oziru sicer baš zdaj že odločili za način, ki ga zagovarjamo mi.
»Najbolj abnormalna« se zdi gospodu A. K. pisava pridevnikov z veliko. Ako zasluži doslednost ime - abnormalnosti, potem ima g. A. K. prav. Kajti jaz sem le dosleden, vrhu tega z oziroma na praktičnost. Pripomnim tudi, da se tega vprašanja v prvem svojem odgovoru nisem izognil, kakor mi g. A. K. očita, ampak da sem (če izvoli g. A. K. odgovor prečitati) baš o tej točki govoril z neposrednimi dokazili. - Danej jih izpopolnim, ker g. A. K. o tej točki v prilog svojega nazora ni vedel nič drugega navesti, nego kako se ravnajo v tem slučaju drugi narodi (in še tega ne povsem pravilno), ne pomislivši, da mora biti pisava v tem oziru za vsak jezik uravnana tako, kakor veljajo splošna njegova pravopisna načela, in vrhu tega misleč, da je v teh jezikih vseskozi - vpeljana pisava, ko ji zagovarja A. K. Položaj pa je v istini ta: ako g. A. K. načelno izključuje veliko pisavo pridevnikovo, potem mora tudi zahtevati, da pišemo »jurčičev«, »levstikov«, »prešernov«, »aškerčev«, »janezov«, »uršin«, »miekin«. Zakaj se mu ta pisava ne zdi abnormalna? Kajti po pravici se vprašamo (s Cigaletom in Levstikom), zakaj naj odlikujemo baš pridevnike osebnih lastnih imen z veliko pisavo, ako pridevnikov sploh ne pišemo z veliko! Kakor se bo gospod poučil iz mojega spisa v »Zvonu«, niti to odlikovanje osebnih pridevnikov ni posebno staro. A vzeto je - naravnost iz nemškega pravopisa; in to je druga abnomarlnost; kajti mi bi morali svoj pravopis urejati po svoje. Če smo se odločili, da pišemo lastna imena z veliko, jih moramo torej pisati (kakor v italijanščini) vse in v vsaki obliki z veliko. Za nemščino velja načelo: »Haus: häuslich, Mut: mutig itd., Krain: krainisch, Rhein: rheinisch itd. Za nas bi moralo dosledno veljati: hiša - hišni, pogum, pogumen itd., Kranjsko: Kranjski, Ren: Renski itd. Po pravilu g. A. K. bi morali pisati: Hiša: hišni, ako se upira pridevniku Kranjski itd. Vse to z vso doslednostjo pri vseh imenih, tudi narodskih. - Ako imajo v nemškem pravopisu razne sitne izjeme, naj imajo sami ž njimi svoje križe in težave! Saj je znano, da je malo ljudi, ki bi povsem obvladali nemški pravopis, in baš učeči krogi ga odklanjajo zaradi njegovih nedoslednosti. In ta nedoslednost se zdi g. A. K. in gotovo mnogim drugim vzor za nas! Zakaj? Ker so se v vseh pravopisnih stvareh šolali baš ob tujem jeziku, a ne zasledovali razvoja našega, stara navada je železna srajca, stara napaka pa jeklena suknja. A pri nas je za reformo še čas.
G. A. K. je tudi čisto prezrl, da je i v nemščini cela velika skupina tudi kranjskih lastnoimenskih pridevnikov, ki se res pišejo tudi z veliko (n. pr. die krainische Sprache, pa: dei Krainer Wurst!). Kako pa bo tu postopal g. A. K.? Ali bo pisal »Kranjska klobasa« pa »kranjski jezik«? S tem vzorom torej ni nič! Kvečjemu bi morali tu uveljaviti načelo, ki ga je zastopal g. A. K. pri Eifflovem Stolpu: komur se zdi klobasa važnejša, ta bo pisal njo z veliko; komur pa jezik, ta bo pisal njega! S tem bi bilo - tudi - vsakomur ustreženo in pravopis bi bil idealen, ker bi se nihče ne mogel ob njem spotikati ...
Urezal se je g. A. K. s trditvijo, da je »naša sedanja ortografija glede adjektivov«, izpeljanih od besed, ki pomenjajo narode, jezike in kraje, stara že najmanj - pol stoletja. Sicer se glasi že prihodnji njegov stavek skromneje, češ: »Vsaj zadnjih trideset let se v tem oziru ni spremenilo nič(!)« A še ta vsebuje debelo neresnico; saj so tozadevna pravila stara šele okroglih - deset let, a do edinstva niso pripomogla in slavna »sedanja ortografija« je le v tem oziru stara že »pol stoletja«, da je glede nje v naši pisavi že pol stoletja vladal - nered in vlada še dandanes kljub Škrabčevim ozir. Levčevim pravilom. Pisano nahajamo vse povprek: Triglavski, triglavski, Dolenjski in dolenjski (griči), Slovensko in slovensko (ozemlje) itd.; pri nekaterih samostalnikih pa se piše pridevnik vedno z veliko, n. pr. pri Grintavcu in Stolu!! Le nepoznanje razmer je moglo biti povod, da me je g. A. K. že dvakrat pozval: quieta non movere! Tu ni prav nič »quieta«! Jaz hočem: confusa amovere! Vrhu tega naj izvoli g. A. K. uvaževati, da sem izrek »quieta« itd. baš jaz (po Maretiću) vpeljal v presojo pravopisu v tisti dobi, ko je bil g. A. K. »Zvonov« urednik! Jaz sem pokazal pot, po kateti se more igraje priti do nedvomnega edinstva; s tem je storjena dolžnost napram naši vedi. Absolutnih novotarij nisem predlagal nikakih; le nekatera pogosto se nahajajoča beseda se zdi na prvi hip temu in onemu očesu malo čudna; v nekaj dneh bi se je navadili in »čitajoče občinstvo« bi kaj novega sploh ne opazilo. Velika usluga pa bi bila storjena učeči se mladini, sploh bodoči generaciji za vse čase. Deloma so predlogi že uveljavljeni; ako ne prodro vsi, ne bo moja krivda in ne moja žalost.
Svojih nazorov ne vsiljujem nikomur, a izvajam jih v svojem krogu kot urednik, ker sem po enoletni izkušnji spoznal ta načela za edina, ki me obvarujejo vseh zadreg pri stotini imen, ki mi prihajajo pod roko. To je moja pravica in dolžnost, ki mi gre prav tako, kakor je nisem odrekel g. A. K., ko je kot urednik prikrojal jezik po svoje.
Zavračam pa kot nehoteno tisto vsiljivo zadiranja v filologe, zlasti ako se dotičnik sam kot nepoklicanec vsiljuje med - filologe. Še odločneje pa zavračam bahate poziva a la: »Ko bi bil dr. Tominšek kdaj čital kakšno nemško listino iz 17. ali 18. stoletja« itd. Ne bom mu našteval, kake listine iz vseh dob sem že jaz čital, a to mu povem, da mi je listina le tedaj kaj vredna, če najdem v njej kako životvorno idejo, da se o vprašanju, o katerem mi je govoriti, tudi poučim. To je dolžnost raziskovalca in presojevalca, registrovanje listin je prevažna naloga arhivarjev. - Zdaj je, upam, zadeva kolikor toliko pojasnjena, svoj razgovor z g. A. K. pa zaključujem s pozivom, naj se pridruži planincema in sotrudnikom »Slov. Plan. Vestnika«, potem se o pravopisu še lahko razgovarjava. Ker pa bi nadaljni razgovori v občinstvu ne zbujali nikakega zanimanja, povabim gospoda A. K., da se obrača na me osebno, ob priliki naj gre z menoj v »Aljažev Stolp«; tam z menoj sedeč, mi bo brez dvoma priznal, da igra ta »stolp«, čeprav je majčken, »v topografiji Slovenskega ozemlja tako važno vlogo«, da ga moram pisati »Stolp«.
Urednik »Slov. Plan. Vestnika«.
Opomnja uredništva: Po naši sodbi je stvar sedaj vsestransko tako pojasnjena, da si lahko vsakdo napravi svojo sodbo. Naše mnenje je, da vsa ta stvar ne bo rodila drugega sadu, kakor da bo nastalo nekaj novih zmešnjav. Naravno je, da priznavamo vsakemu znanstveniku pravico zastopati svoje prepričanje, a dokler kaka pravopisna novotarija ni pripoznana, da se po naši sodbi ne smela praktično uveljaviti. Kam bi pa prišli, če bi vsak urednik tako delal, kakor urednik »Planinskega Vestnika«, ki je kratkomalo upeljal v ta list svoj pravopis? O stvari sami bodi za sedaj in samo z ozirom na naš list povedano naslednje: Glede vprašanja, kako naj se pišejo zložena krajevna imena, je doslej vladalo nesoglasje. Eni so zagovarjali obliko »Kranjska Gora«, »Novo Mesto« itd., drugi zopet obliko: »Kranjska gora«, »Novo mesto«. Zagovorniki obeh oblik so navajali enako tehtne razloge. Z ozirom na to nasprotje bi želeli, da izrečejo svoje mnenje dež. šol. nadzornik Levec, prof. dr. Murko in prof. dr. Štrekelj, gotovo najbolj merodajni slovenski jezikoslovci. Kakor bodo ti odločili, tako bo v prihodnje pisal vaš list. - Dalje »Plan. Vestnik« je uvedel pisavo »Aljažev Stolp«, »Kamniška Koča« itd., češ, da so to tudi krajevna imena. Ker se bodo mogla taka imena rabiti le dokler stoji tam po Aljažu imenovani stolp itd. Sklicevanje na »Slov. Matico« še dolgo ne bo imela take avtoritete, da bi bila pisava njenih knjig merodajna. Najhujša vseh novotarij, ki jih je uvedel dr. Tominšek, je pa ta, da pie adjektive, izpeljane iz besedi, ki pomenjajo narode in jezike, z veliko začetnico. Na pr.: Slišal sem Rusko govoriti.« Tako ne piše noben slovanski narod, tako ne pišejo ne Nemci, ne Francozi, ne Italijani in ob sebi se razume, da za naš list to pisavo absolutno odklanjamo. In s tem basta.