Pojdi na vsebino

Večerni sprehod

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vrtiljak Jesen
(Človek in noč)
Miran Jarc
Jesen
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvi srp se zlati na mladoletnem nebu,
večerni hladi božajo utrujeno predmestje, pokrajino …
kopica kričavih otrok se lovi po prašni cesti
in skriva za onemoglimi, izsušenimi kostanji …
Od reke se čuje plosko šumotanje in žuborenje:
iz zahišij brni avtomobil …
samoten potnik se je iz ovinka izločil …
družba smejočih se deklet in slokih spremljevavcev …
     
Tam v dalji šumi kamnito ladjevje z jambori — zvoniki in dimniki
tovarn …

Misli so mi zvihrale preburno:

Pradavnost … antika … krščanstvo … ozvezdje upornikov v renesansi …
prvi žvižg lokomotive … električna luč … aeroplan …
brezžična telegrafija …
Človek stroj — človek blodnež — —
    
A vedno isto zagonetno vsemirje:
ta srp tisočletja že žanje po nebu,
ta zemlja že izdavna utripa spokojno …
A mi: vsa ta bedna življenja
se vkresajo, ugašajo kakor kresnice …
in vendar le v nas vse vesoljstvo živi,
v nas brezmejnih živi pobrezmejeno,
v nas večnih živi večno,
v nas s stotisočerimi obrazi — stotisočero in vendar
nespremenjeno.
    
O, kje so že vsi rodovi onih,
ki se jim oko vprašujoče
je zagledalo v nebo.
In spet se za njimi nova in nova
pokolenja vzpenjajo iz temin,
vsi kot da niso od tu.
    
Ti otroci,
perice,
popotnik,
ta družba …
in jaz — — —
      
V tem zedinjajočem večeru čujem vso vesoljno bol
in vso slast in grozo in strast in radost,
kipečo iz vseh stvari in bitij
v voljo, ki ne bo nikoli prenehala peti:

Živeti … živeti!