Spet so češnje dozorele

Spet so češnje dozorele Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Spet so češnje dozorele, Najdihojca, št. 17, priloga Slovenskega poročevalca, 15. 8. 1954, let. 15, št. 190, str. 4
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Spet so češnje dozorele,
kosi v goste so prišli,
šoje letajo vesele,
zdaj so rešene skrbi.
Dokler vsa ne bo obrana,
bo v njej glasnih ptičkov roj,
s pečkami so tla postlana,
v travi jih leži nebroj!

Pa še nekdo v rogovili
v tačkah sočni sad drži!
Z zobki grize, škrta, pili,
da se rdeči sok cedi
po belem mu trebuščku:^[1]
polhek je, ki ni šel spat,
mednje v sivem je kožuščku
v vrh prišel obirat sad.
Z očki črnimi mežika,
dvignjen nosi rep košat,
ko med pirom v vejah stika,
nepovabljen nočni svat.

Opombe urednice

1. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, IN = 6795, tipkopis, št. 5/43.
2. Vera Albreht, Spet so češnje dozorele, Zbornik Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine, str. 35-36, Novo mesto, 2021.

1. V tipkopisu: mu po belem trebuščku: