Pojdi na vsebino

Pravljica o velikanu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vešča na Janševem Gorelšu Triglavske pravljice 2. zvezek
Pravljica o velikanu
Mirko Kunčič
Opombe
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Živel na Gorenjskem je mož velikan, ki naše gore je premikal kot pisane kamenčke deček drobžn in smreke za trak si zatikal.


Po rusasti bradi je gamse lovil: kar s prsti jih česal na dlan je. Medvede, volkove je z nohtom pobil, če trčil v goščavi je nanje.


Postlal si mehko je kar postelje tri, kar postelje tri - tri doline: K6t, Krmo in Vrata. Vse dolge noči si klatil je zvezde iz višine.


S kazalcem širokim je dregnil nekoč pod vznožje zelene Planine: Peričnik privrel je na dan in deroč pognal se je s sive pečine.


In včasih se sklonil je v Trento, pobral je s tal Zlatorčga: ko dete v naročju ga zibal je in ljubkoval. Zarkžene so bile mu svete. Ko prvi pastir si zavetje izbral je v senci Mežaklje široke, skrbno in ljubo velikan daroval je čredo mu, dom in otroke.

Izklesal Triglavu vrhove je tri: dva prsta k prisegi pradedni: Naš rod ne bo klonil do konca dni! Pne k soncu kot križ se vrh srednji.

V kraljestvu Triglava zdaj spi, sladko spi in pravljice zlate z njim spijo; a kadar bo sila, se spet prebudi -tako nam gozdovi bučijo...