Nore benetke za tri dni
| ← Pretep v hotelu | Kapitanov ključ Nore Benetke za tri dni Ivan Sivec |
Kabina št. 87 → |
| |||||||||||
Turistične agencije so zelo iznajdljive. Ko kaj ne gre v prodajo, si preprosto izmislijo posebno akcijo in na lepem je za potovanje, izlet ali dopust veliko zani¬manje. Tu in tam celo spustijo ceno. »Če bi imel svojo agencijo, bi tako delal tudi jaz!« je pri večerji nekam slovesno spregovoril ded. »Slove¬nija je na zunaj majhna država, ima pa veliko turistič¬no srce.« Vsi so odložili nože in vilice, saj takih dedovih be¬sed niso bili vajeni. Zdaj je pa res - kot se temu reče — v turističnem pogledu čisto noter padel. »Lepo pa je, da naši vrhovni turistični delavci skr¬bijo za izobraževanje, dopolnjevanje ter za prijatelj¬stvo med državami.« Bilo je slišati, kot da je nekdo nameraval vreči na Izolo atomsko bombo, pa je neki hraber partizan to preprečil. »Zato so mi take akcije, kot je na primer Nore Be¬netke, zelo všeč.« »In kaj imamo mi trije s tem?« se je prva znašla Timova mami, ki je blestela po tem, da je tu in tam ko¬ga celo poslušala. »Skoraj nič,« je odvrnil ded na videz malomarno. »Toda če ti ponujajo tri dni ogledov in nore zabave, in to vse zastonj, potem ...« »... potem je treba to izkoristiti!« se je tokrat vklju¬čil v pogovor celo Timov oči. Tim je še vedno odprtih ust gledal v deda, češ, kakšne fore so pa zdaj to. »Jaz ne grem nikamor,« je takoj pribila mami. »V službi imamo obračun in do petnajstega ne smem ni¬ti umreti!« »Jaz tudi ne. V nedeljo igra Koper s Publikumom pripravljalno tekmo. No, uradno se temu reče prija¬teljska, a vsakdo ve, da gre za vohunsko.« Tim ni rekel ne bev ne mev, ker je vedel, kam pes moli taco. »Torej mi bo ena karta propadla. V hotelu sem do¬bil dve, za zakonski par, ker Norih Benetk za tri dni ne moreš doživeti sam. Ampak če ni zanimanja ...« »Pa vzemi s seboj Tirna!« je predlagala mami. »Če je res vse zastonj, je škoda, da ne bi šla.« »Ja, pa res, Tim ima čas. Samo če gre res lahko s te¬boj.« »V službi so nam že priskrbeli zamenjavo. Zdaj je to še mogoče. Edino, kar moramo narediti, je to, da se moramo sami pripeljati z avtom do parkirišča pred Benetkami. Avto potem pustimo tam, nas pa prevza¬me beneška turistična agencija.« »In kako ji boste vrnili?« je zanimalo mami. »V življenju ni nič zastonj.« »Ah, bomo že. Naš program bo imel naslov Nori Kras. En dan jih vozimo po izolskih oštarijah, potem bodo šli jahat v Lipico in zadnji dan v Postojnsko ja¬mo.« Ogled Rexa je raje modro zamolčal, da ne bi dobil kdo napačnih predstav že o Norih Benetkah. »Ja, to bi bil pa res Nori Kras! Sicer smo pa že vsi tako in tako — nori!« »In kakšno srečo sem imel!« je na koncu dodal ded vzneseno. »Na pot se moram ... oziroma morava od¬praviti že jutri zjutraj, ko imam sicer nočno in bom v službi manjkal samo dva dni.« Pri tem je tako izrazito pomežiknil Timu, da je vnuk takoj vedel, kdo je pri tej zgodbi najbolj nor. Timova mami in oči seveda, ki sta taki nori zgodbi nasedla. »No, grem pogledat, ali je z avtom vse v redu ...« Tim je počasi stopil za njim. Počasi zato, da ne bi bi¬lo sumljivo. K sreči sta imela mami in oči vedno toliko svojih opravkov, da sta reagirala samo takrat, ko ni bilo na mizi listka ali pa ju je kdo očitno potegnil za nos. »Se pravi, da tri dni jemo zunaj ... Prav, ti boš ho¬dil na pico, jaz pa bom jedla v službi. Čao!« Spodaj v garaži je Tim vprašujoče pogledal deda: »Saj vem, da greva spet v Genovo. Toda zakaj kar za tri dni? Ali ni to ... noro?« Hotel je reči «preveč«, a se je spomnil, da se akciji reče Nore Benetke. »Imeti morava rezervo. V enem dnevu v Genovo in nazaj je res noro. Poleg tega mi je kolega iz Kopra po¬vedal, da imajo Italijani zdaj na avtocesti že natanko preračunano, koliko časa potrebuješ, recimo iz Gorice do Milana. Če prideš prej, ti preprosto poleg cestnine pribijejo še kazen za prehitro vožnjo.« »Kaj pa zadnjič?« »Prvič ti menda to spregledajo. Posebno tujcu. Ampak ker mi neki notranji glas pravi, da ne greva zadnjič v Genovo, bova morala res enkrat tam prespa-ti. Nazaj grede pa bova morda šla še v Gardaland. Saj nimaš nič proti, kajne?« »Pa Nore Benetke?« »Vzemi s seboj prospekt, da bova znala potem doma lepše pripovedovati. Zadeva pa je bolj ali manj jasna. Lahko sva sama vozila gondolo, na tekmovanju tako imenovanega italijanskega lepega petja sva zma¬gala s pesmijo Pod cvetočimi kostanji, na Markovem trgu sva se oblekla v klovna ...« »Akcija!« Zjutraj ob petih sta bila že na Škofijah. Tokrat sta bila bistveno bolje opremljena. Timova mami jima je pripravila - kot se za take dolge izlete spodobi - sen¬dviče, Timov oči jima je za vsak primer dal v avto spalni vreči, ded Bruno pa je vzel s seboj tudi vse pri¬hranke v evrih. Tujina je draga in pretirane improviza¬cije si nista mogla več privoščiti. »Greva pa naravnost v kaznilnico Monte Castello nad Genovo, kajne?« »Reče se državni zapori,« je vnuka poučil ded. »Ce rečeš državni zapori, ima zadeva precej večjo težo. Ker tako vsaj veš, da te je zaprla država.« Tokrat sta vozila resnično nekoliko bolj mirno, pa tudi na vmesnih postajah sta se ustavila dvakrat in si privoščila malico. »Vidiš, če bi šla res v Benetke, bi lahko odletela ce¬lo v London ali v Ameriko!« se je pošalil Tim. »Povsod imajo reklamo za posebno ugodne letalske polete iz Benetk v London. Za dvajset evrov na osebo v Lon¬don!« »To bo počakalo za drugič,« je odvrnil ded brez posebnega zanimanja. »Zdaj naju čaka raziskovalna naloga z naslovom Genovski državni zapori.« Kljub postankom sta v predmestje Genove prispe¬la okoli treh popoldne. »Ti glej, kje bo pisalo Monte Castello, jaz bom pa pazil na promet,« je Timu naročil ded. Sodelovanje je res potekalo vzorno. Mestne četrti Monte Castello ni bilo težko najti, pa tudi državnih zaporov ne. Stali so na vrhu griča nad Genovo, na samoti med samim robidovjem in skrivenčenimi drevesi. Videti je bilo, da je tudi bog ta košček sveta zapustil. Smola pa je bila še v tem, da tam zaporov ni bilo več. »Zelo mi je žal, toda že pred desetimi leti smo jih morali izseliti. Mesto se je širilo in širilo, lepšalo in lepšalo, zapori pa so samo kazili podobo našemu naj¬lepšemu pristanišču. Tu je predvidena nova mestna četrt za bogataše. Nekdaj je vsakdo rinil čim bliže k obali, danes bi bil rad čim dlje od nje, na samoti,« ji¬ma je razložil prijazen čuvaj, ki je opravljal hkrati tu¬di vlogo receptorja, hišnika in rezervnega sodobnega graščaka. Grad je bil v resnici v slabem stanju. Kamenje se je kar samo krušilo z zidu, večji del strehe je bil odkrit, na grajskem dvorišču so rasle same koprive. »Hm, kaj pa zdaj?« »Ja, kaj pa zdaj!« »Si grad lahko vsaj ogledava?« Tole je bilo res daleč od Norih Benetk za tri dni. Bilo je predvsem noro! »Lahko. Odnesti tako in tako nimata kaj. No, da se ne bosta ustrašila: grad vendarle ima enega prebivalca. Arhivarja. Ureja stare papirje, preden grad porušijo in na tem mestu zgradijo deset luksuznih vil.« Ded je bil tako čustvene narave, da je ob tej novi¬ci kar skočil k vratarju - svoji pač tiščijo k svojim - in ga od veselja poljubil na lice! »Drugega tako in tako ne potrebujeva kot samo ar¬hivarja!« Res sta že v naslednjih minutah sedela v veliki za¬prašeni sobi, pred njima pa je stal majhen možic z bra¬do, ki se je na koncu sukljala v drobno vrvico. Bil je ves siv in koščen, pravi grajski duh. Vrvica pod brado pa je bila videti kot ostanek špagetov, ki je po nesreči namesto v želodcu pristal na bradi. »Zanima naju samo leto 1937,« je povedal ded. »Pravzaprav 1937 in 1938. Takrat je bil tu zaprt moj brat Silvano Vizantini. Saj imate o tem podatke, kaj¬ne?« »O, imamo, imamo!« je takoj navdušeno priki¬mal arhivar. »Veste, predvojna Italija je imela naj¬boljši arhiv v Evropi. Tedanji uradniki so bili tako natančni, da si niti pike ne bi upali postaviti druga¬če, kot je po pravopisu. To, kar se dogaja danes, je odraz današnje neodgovornosti. Jaz vedno rečem: kakršen arhiv, takšni ljudje. Ali še bolje: kakršen ar¬hiv, takšen čas. No, ali nisem dobro povedal, tuni¬ni?« Pri tem se je zasmejal s tako visokim glasom, da Tim res ni bil več prepričan, ali je pred njim grajski škrat ali arhivar. S polic je prinesel kup debelih knjig. Ko jih je po¬ložil na mizo pred njiju, se je z njih dvignil zoprn prah. »Imata srečo, da niso poškodovane. Veste, grad so zavezniki med vojno močno bombardirali in velik del arhiva je uničen. Posebno mlajši del.« Arhiv je bil res vzorno urejen. Ko so odprli knjigo zapornikov, so kaj hitro naleteli tudi na Silvana Vizan-tinija. »Silvano Vizantini. Sprejet 13. novembra 1937. Obsodba: eno leto. Vzrok: prekršek na ladji Rex.« »To je moj brat! Pravi je!« se ga je razveselil ded Bruno, kot bi se po dolgih letih spet srečala. »Ali kaj piše, kaj je kdo storil?« je zanimalo Tirna. Morda pa kapitan ni imel prav ... Vsak podatek je tre¬ba preveriti dvakrat, trikrat, pri različnih ljudeh. »Piše, piše, vse piše. Vendar samo okvirno. Pri tem so bili zelo previdni, da ne bi koga od zapornikov -naj se sliši še tako nenavadno - osramotili!« »In kaj piše za mojega brata?« »Silvano Vizantini ... Zaprt zaradi hudega prekrš¬ka na ladji Rex.« Hm, hudega! No ja, hudega ... Kapitani so res pre¬tiravali. A očitno tudi sodnik ni bil ravno mil do nje¬ga- »In kdaj je bil odpuščen, tale moj bratec?« Arhivar si je popravil očala in se zazrl v rubriko: ODPUŠČEN. V tistem okenčku ni bilo napisano prav nič. »Aha, že vem, za kakšen primer gre!« se je spomnil arhivar. »Tu in tam je prišlo do zelo redkega primera, da so komu od zapornikov navadno zaradi neprimernega vedenja - zapor podaljšali. Ce se je kaj takega zgodi¬lo, so to zapisali v knjigo Posebni primeri.« Bruno je zlezel vkup. Takih zapletov ni pričakoval. »No, tu so pa Posebni primeri!« je privlekel arhivar veliko debelo knjigo z druge police. »Veste, tudi teh ni bilo tako malo.« Napisani so bili prav tako po letnicah. Pri letnici 1937 ni bil zapisan noben, pač pa pri letnici 1938. »SILVANO VIZANTINI. Tri mesece, preden mu je potekla kazen, je organiziral pobeg. Z njim je po¬begnil zapornik št. 32 797 Luciano Augusto. Silvana Vizantinija je paznik Victorio Abruzzo ujel in bil zato povišan v nadzornika. Zapornik št. 32 781 Silvano Vizantini ga je skušal med pobegom fizično onemo¬gočiti, zato mu je genovsko sodišče podaljšalo kazen v enotno kazen treh let.« »No, zdaj vsaj veva, zakaj je moral odsedeti kar tri leta ...« Ded je Tima potegnil za rokav in mu šepnil: »Tisti pustolovec Fabio Augusto začuda ne laže ... Njegov oče je bil res zaprt skupaj z mojim bratom. Očitno sta bila celo prijatelja, če sta skupaj pobegnila. Kakšna smola, da Silvanu ni uspelo. Če bi mu, bi se morda vrnil domov in bi se življenje obema zasukalo drugače ...« »To drži!« mu je prikimal Tim. »Toda sumljivo se mi zdi, da se zapornikov sin ni hotel s teboj o tem kaj več pogovoriti. Meni se zdi povsem nerazumljivo, da je stikal samo za Rexom, tebe pa se je povsem ognil, čeprav bi ti lahko marsikaj povedal o tvojem bratu ... Ne smeva spregledati tudi tega, da je bil zaporniški to¬variš tvojega brata zaprt samo devet mesecev. Devet mesecev leta 1937 oziroma 1938! Njegov sin pa še zdaj rogovili po svetu in nekaj išče. Čakaj, čakaj, kdaj pa je bil sploh rojen tisti vaš turist iz Marine?« »Leta 1949. Po vojni. To sem si dobro zapomnil.« »To pomeni, da je vse, kar ve, zvedel od očeta. Ve¬deti pa mora nekaj posebnega, drugače ne bi še zdaj hodil po očetovih napotkih. To se mi zdi še trikrat bolj sumljivo.« »Imaš prav. Nekaj tu hudo smrdi.« Ko sta se spet umirila, je ded vprašal arhivarja: »Kdaj pa so mojega brata izpustili?« »No, tega ne bo težko ugotoviti... Za posebne pri¬mere je v tej knjigi posebej označeno. Treba je namreč vedeti, da so vse tiste zapornike, ki so imeli na vesti pobeg ali kako hujše kriminalno dejanje, občasno ali stalno nadzirali tudi tedaj, ko so bili izpuščeni. To si¬cer ni nikjer zapisano, ampak običajno so ga imeli na očeh vsaj še pet ali deset let...« »In tudi to imate zapisano?« »A, to pa ni nikjer zapisano. To je samo po sebi ra¬zumljivo. Zaradi države pač. Med tistimi, ki so pobeg¬nili iz zapora, je bilo namreč največ povratnikov.« No, lepa stvar! je pomislil ded. Brat zaradi šale vr¬že ladijski dnevnik v morje, obsodijo ga na leto dni, hoče pobegniti iz zapora, vse skupaj pa mu za vedno uniči življenje. »Kdaj pa je bil moj brat izpuščen?« »Čakajte, čakajte, takoj bom našel ... Aha, že imam!« Silvano Vizantini, izpuščen 28. julija 1940. Pri opombah pa je bilo pripisano: Zaradi vzornega vede¬nja izpuščen predčasno. Zdaj sta vedela vsaj to, kdaj je bil zaprt, kaj se je dogajalo z njim v zaporu in kdaj je odšel na prostost. In celo to, da se je pozneje vzorno vedel. »Če takole na hitro izračunam ... je živel še skoraj triinšestdeset let na prostosti ... Umrl je letošnjega februarja. Torej samo pet mesecev manj kot triinšest¬deset let ... Ampak, za božjo voljo, kaj je delal vseh teh triinšestdeset let, da se mi ni javil!?« Ded je pogle¬dal vprašujoče Tirna: »No, kaj bi storil ti, ko bi te po slabih treh letih izpustili iz zapora? No, povej!« »Šel bi naravnost domov. Drugega doma tako in tako ni imel.« »On pa tega ni storil ...« »Mogoče pa je imel za to poseben vzrok,« je pre¬blisnilo Tirna. »Meni gre še vedno po glavi tisti iztrga¬ni list iz ladijskega dnevnika.« Oba sta pogledala arhivarja in ga skoraj hkrati vprašala: »Pa imate kje zapisano, kam je zapornik odšel? Mogoče veste, ali je Silvano Vizantini odšel naravnost v Ameriko ali kam drugam?« »To pa ni nikjer zabeleženo,« je povedal arhivar brez odlašanja. »Kaj se je dogajalo zunaj zidov, držav¬ni zapori niso beležili.« Pa sta bila spet na suhem. Zahvalila sta se arhivar¬ju in se obrnila k vratom. Tedaj se je arhivar na lepem nečesa spomnil: »Počakajta trenutek! Spomnil sem se, da je za ne¬katerimi zaporniki, ki niso imeli svojcev, ostalo nekaj stvari. Te smo imeli v posebnem skladišču. Navadno je bil zapornik tako vesel, ko je bil izpuščen, daje na¬nje pozabil, ponje pa se tudi ni vrnil nikoli več. Tu in tam so prišli po kako posebno stvar kakšni sorodniki. Mi pa smo morali vse osebne stvari hraniti najmanj trideset let. Tak je bil pač zakon. Ker pa se s tem ni nihče posebej ubadal, so več ali manj prav vse stvari še danes v skladišču.« Brunu in Timu je spet zasvetila lučka. Morda pa je le ostalo kaj za njim. In res je! V svežnju, zamotane v zaprašeno mapo, so bile tri drobne slike. »Oho, videti je, da je bil vaš brat umetnik!« se je razveselil arhivar. »Te slike so pa res lepe.« Na prvi sliki je bil narisan dom. Skromna kamnita istrska hiša, v kateri se je rodil tudi ded. V Izolo se je preselil šele pozneje, po drugi svetovni vojni. Na drugi je bil narisan nekdo v uniformi. »Ravno tak je bil paznik Victorio,« je ugotovil ar¬hivar, ko je pobliže pogledal sliko. »Ampak stoji na klavirju! Le kaj ima klavir opravi¬ti s paznikom?« »O, pa ima!« je nenadoma vzkliknil arhivar. »V na¬ših državnih zaporih smo imeli že pred vojno močno kulturno društvo, v katerem se je vsakdo lahko izkazal po svoje, pa naj je bil to zapornik ali kdo od uprave. Gospod Victorio Abruzzo je veljal za čudežnega otro¬ka. Klavir se je naučil igrati že pri sedmih letih, svoje skladbe pa je začel skladati kot mlad paznik. Kakšna škoda, da je prišla vmes vojna! Njegovega imena poz¬neje nisem več zasledil. Ce bi še živel, bi se gotovo sli¬šalo o njem. V zaporniški dvorani je prirejal take kon¬certe Chopina in Mozarta, da smo vsi jokali.« »Najbrž pa najbolj moj brat Silvano, posebno ta¬krat, ko ga je paznik ujel in pripeljal nazaj v zapor,« je posmehljivo pripomnil ded. »Ne, ne, ne jemljite tega preveč osebno,« je bil sli¬šati prizadet arhivar. »Gospod Abruzzo je bil res velik umetnik. Vaš brat pa je vsakega umetnika zelo cenil. Zato pa je narisal gospoda pianista na klavirju. To po¬meni, da ga je cenil kot kralja igranja.« »Mogoče pa ga je prav zato ujel pri pobegu in ga privedel nazaj, da bi ga ... lahko še dve. leti dlje cenil ...« ni mogel ded iz svoje kože. Najbolj ju je presenetila tretja slika. Bila je - pa saj to ne more biti res! - na las podobna tisti, ki sta jo od¬krila pri pustolovcu Fabiu. Na njej je bila narisana ne¬kakšna kmečka hiša, zraven gospodarsko poslopje, na vrhu gospodarskega poslopja majhna soba, pred ok¬nom pa je tudi tu pisalo: TU SO MOJE SANJE! Razlika je bila samo v tem, da je bil tu narejen en sam klicaj. Torej je zapornik Silvano Vizantini v zapo¬ru narisal dve podobni sliki. Eno je podaril zaporniku Lucianu Augustu, s katerim sta bila skupaj zaprta leto dni in sta potem skupaj tudi pobegnila, drugo pa je imel očitno sam. Obe sta bili podobni tisti tretji, manjši, ki je prišla v kovčku skupaj z drugimi osebni¬mi stvarmi pred nekaj dnevi v Slovenijo. In več kot očitno je bilo, da so bile vse tri naslikane ob istem ča¬su. Lahko bi celo trdila, da so bile vse tri zagotovo na¬rejene prav v tem zaporu. Vsaj barve so bile enake in tudi slog. In še nekaj je bilo, kar je razlikovalo tretjo od pre¬ostalih dveh slik: na hiši sta bili na pročelju napisani kratici: J. C. »Kdo pa je bil to: J. C?« »Kdo ve?! Morda začetnici njegovega dekleta. Ali kaj podobnega. Paznik že ni bil.« »No, pa adijo!« se je arhivar še enkrat poslovil. »Te osebne stvari zapornika Vizantinija lahko zdaj vzame¬te brez podpisa. Tako in tako jih bodo uničili, ker je nemogoče po toliko letih iskati lastnike.« Tik preden sta stopila iz arhivarjeve sobe, se je Tim domislil nekaj sila pametnega. Možgančki so mu v iz¬jemnih okoliščinah vedno odlično delovali. Približno tako kot pred tablo. Če je doma zvezek s snovjo samo pogledal, se je pred tablo vedno spomnil, kaj piše v njem. »Vse imate urejeno in spravljeno tako natančno, da bi se kar čudil, če uprava ne bi imela zabeleženo, komu je kak zapornik pisal... Morda so shranjena tu¬di pisma. Najbrž je bilo tudi to pod nadzorom.« Ne¬navadno se mu je zdelo, da dedov brat ne bi pisal vsaj staršem. »Ja, za to pa obstaja posebna knjiga. Knjiga Pošta kaznjencev. Vsak strožje kaznovani zapornik je smel na mesec napisati dve pismi. Seveda pa je uprava vsem hujšim prestopnikom pošto pregledovala.« »No, me prav zanima, zakaj moji starši niso nikoli dobili nobene pošte od svojega ljubega sinka kaznjen¬ca,« se je živčno prestopil ded. »Posebno od takega si¬na, ki je znal tako lepo pisati.« Arhivar je dolgo iskal še to knjigo in jo nazadnje tudi našel. Trajalo je več kot pol ure, da so lahko raz¬brali, komu vse je pisal. Domov: enkrat samkrat. »Verjetno se je javil, da je živ, več pa ni želel razla¬gati. Starša sta pismo doma bržčas takoj uničila in se zaklela, da ne bosta nikomur nikdar povedala, kje je njun sin,« je pomislil Bruno. Kapitanu ladje Francescu Pinomaru: devetkrat. »Verjetno ga je prosil, naj ga reši iz zapora, ali pa se mu je opravičeval, da ni hotel s tistim, ko je vrgel la¬dijske dnevnike v morje, nič slabega. Kar pogosto, če pomislimo, da je lahko oddal vsak mesec samo dve pismi. Za to je porabil kar štiri mesece in pol. No, pa kapitanu Pinomaru ni pisal prav vsak mesec dvakrat zaporedoma, temveč vmes še komu drugemu,« je kar samo privrelo iz Tirna. In ta nekdo drug je dobil kar dvaindvajset pisem. Ob vseh preostalih terminih. Naslov: James Cooper, Wood Street 236, država New York, Združene države Amerike. »Rečeno drugače: Verjetno se je najprej javil domov. Potem je pisal kapitanu. Nato temu Jamesu. Nato spet kapitanu in potem dvakrat Jamesu. In potem bolj ali manj samo Jamesu Cooperju,« je poskočil Tim. »Ti priimek Cooper kaj pomeni?« je pomežiknil ded proti Timu. »Priimek že, ime pa ne. Upravitelju zapuščine je ime John. Ta pa je bil James. Njegov brat ali oče ali ded. Vsekakor, vsaj domnevava lahko tako, njegov bližnji sorodnik.« Naenkrat je Tim spet zažarel kot zvezdni utrinek na nebu: »Nekaj se mi je posvetilo! Tisti dve začetnici na pročelju narisane hiše ne pome¬nita prav nič drugega kot James Cooper. Ali kvečjemu John Cooper.« »To pomeni ... pomeni ...« je ded zajel sapo nizko iz globin, »da je naslikal neko hišo v Ameriki ... Na "Wood Streetu ... Kaj pa, če je tam to hišo, medtem ko se je za nekaj dni izkrcal z Rexa, kupil od tega ... Johna Cooperja?« »Zdaj bom jaz tebi rekel: odlično, pet!« se je zasme¬jal Tim. »In tu tudi tiči razlog, zakaj se tvoj brat Silva-no ni vrnil domov, temveč jo je takoj, ko so ga izpus¬tili, pobrisal v Ameriko. S prvo ladjo. Če je seveda imel kje še kaj denarja. Ampak če si je že po prvih vož¬njah v Ameriki kupil tako lepo hišico z gospodarskim poslopjem vred, le zakaj je potem umrl kot revež?« »Mogoče pa sploh ni bil revež ... Ali pa ga je kdo ogoljufal? Mogoče pa je imel v predmestju pristanišča tudi posestvo ... Zato si je tako želel oditi nazaj v Ameriko. In pa zato je napisal pod sliki: TU SO MO¬JE SANJE!« Ko sta bila spet zunaj, sta se usedla na kamenje ob gradu in lačna kot volkova planila na sendviče Timo-ve mami. Tako dobri niso bili še nikoli. Tudi vse drugo sta počasi še enkrat premlela. Če vse to, kar sta zvedela in kar se da iz tega izpeljati, dr¬ži, mogoče niti ni tako slabo. Tisti upravitelj zapušči¬ne John Cooper je vsekakor Jamesov sorodnik. In če je res sorodnik in če je bila hiša res Silvanova, lahko še - obogatita! Pred Timovimi očmi se je spet prikazala igrica PlayStation 2. »Priznam, da imam še iz jugoslovanskih časov pod podlogo suknjiča petsto ameriških dolarjev. Mislil sem ti že povedati, da ne bi šli ob moji smrti v nič. Pa se je življenje začelo odvijati prehitro. Namenil sem jih za pogreb, ampak odkar imam tisto delnico sreče, ne vem več, kam bi z njimi ...« »Torej bodo za polet v London in naprej v New York ...« je bilo takoj jasno Timu. »Srečo imava, da so se poleti tako pocenili.« »Še večjo pa s tem, da bova Benetke res videla od blizu. Vsaj uradno beneško letališče v Trevisu.« Vozila sta skoraj celo noč, zjutraj, še pred sončnim vzhodom, pa sta že letela proti Londonu. K sreči sta brez daljšega čakanja prestopila na letalo čez Atlantik in ... Dva napeta filma, nekaj igric, zajtrk in kosilo enajst tisoč metrov visoko ... In že sta bila v Ameriki! »Če bi mami zdajle vedela, kje sem, bi jo kap!« je ugotovil Tim. »Svet je postal majhen. Samo nekaj denarja moraš imeti, pa gre ...« je modroval ded v svoji prirojeni skromnosti. »Seveda vse to delam pod pogojem, da bom svoja osnovna sredstva oplemenitil. Ali je tako, moj strateški partner?« »Je, pa še eno največjih letališč na svetu bova vide¬la.« Kaj dosti si letališča, pa tudi New Yorka, nista utegnila ogledovati. Mesto je bilo res lepo, ampak tu¬di nepregledno veliko, ter povsod je vladala taka gne¬ča, da ne bi nikdar živela v njem. Izola je bila proti New Yorku prava vasica. Ko sta dala taksistu listek z naslovom, je takoj pri¬kimal. »Se pravi, da ta naslov obstaja.« »No, saj sem na listek napisal samo ime in številko ulice.« Vozili so se po ulicah gor in dol, sem ter tja, ter se nazadnje ustavili tako rekoč sredi naselja, le da je bil tu začetek nekakšnega parka z visokimi drevesi. »Videti je kot rezervat sredi betonske džungle,« je ugotovil Bruno. »Kot da bi v tem delu predmestja čas obstal.« »Morda pa jim niso dovolili zidave. Pravijo, da v Ameriki spoštujejo osebno lastnino bolj kot vse drugo.« »Se pravi, da bova zdajle stopila v hišo, ki jo je moj brat kupil pred ... skoraj sedemdesetimi leti. O, tako lepe pravljice pa še ne! Če to drži, boš videl, da ti bos¬ta Nore Benetke oprostila celo starša.« Res se je sredi betona in asfalta raztezalo nekaj ti¬soč kvadratnih metrov veliko posestvo, s prav tako hi¬šo, morda nekoliko obnovljeno, kot jo je naslikal Silvano. Najbolj nenavadno pa je bilo, da je nasproti hi¬še stalo v resnici gospodarsko poslopje in tudi tisto okno v sobi na podstrešju je bilo resnično. »Zdaj pa pojdi ti naprej!« je dejal ded. »Ti s svojo angleščino. Z mojo italijanščino tu ne bom kaj dosti opravil. Vsaj zdi se mi tako.« Tim je negotovo pozvonil pri vhodnih vratih. Oglasil se je velik pes. Pozvonil je še enkrat. K vratom je prišel pogledat najprej pes, takoj za¬tem pa gospa v velikem belem predpasniku. Očitno je bila gospodinjska pomočnica. »Gospod zdaj ne sprejema,« je povedala prijazno. »Uradne ure ima samo popoldne od dveh do šestih.« »Povejte mu, prosim, da sva prišla iz Slovenije in da morava nujno govoriti z njim. Z gospodom ... Jame¬som!« je rekel Tim sila resno, ded pa je njegove bese¬de potrdil z odločnim kašljanjem. »Hm, to pa ne bo mogoče!« je odvrnila pomočni¬ca. »Gospod James so umrli že pred tridesetimi leti. Gospod John pa nimajo časa. Od kod ste, prosim?« »Iz Slovenije.« »Za to mesto pa še nisem slišala. Je daleč?« »To je država! V Evropi!« »Ah, šalite se!« se je zasmejala prisrčno. Potem pa še enkrat dodala: »Res mi je žal. Pa kdaj drugič.« Tedaj se je razvnel ded. Njemu, ki ni bil več rosno mlad, je bilo dovoljeno več. Na ves glas je zaklical pro¬ti psu kar po slovensko: »Povej gospodarju, gospodu Johnu, da sva prišla iz Slovenije. Ja, Slovenije! Slovenija, moja dežela!« To je tako zavpil, da se je slišalo vse do vrat. Pes se je odzval na dedovo vpitje s še glasnejšim laježem. »Zelo mi je žal, pridite popoldne!« je ponovila po¬močnica. Tedaj se je na vratih pojavil gospodar. Starejši go¬spod, lepo urejen, s pristriženo bradico in nekoliko daljšimi lasmi. »Sem slišal besedo Slovenija? Ja, če sta pa iz Evro¬pe, izvolita naprej!« Nekaj trenutkov zatem sta že sedela v lepo urejeni sobi z oblazinjenim pohištvom, na stenah so visele sta¬re slike, tla pa je krasila starinska preproga. V omarah je bilo veliko debelih knjig, na mizah pa različne ma¬pe s papirji. »Odvetnik sem. Opravljam tudi nalogo zapuščin¬skega upravitelja. Prav pred nedavnim sem se ukvarjal z vašim primerom ...« »Jaz biti njegov brat,« je po angleško nekoliko ne¬rodno brž povedal Bruno. Timu se je zdelo, da govori kot kak indijanski poglavar v nemških filmih. »No, no, saj se mi je kar zdelo ... Čeprav morate biti precej mlajši...« Naročil je čaj in se negotovo pre¬sedel: »In s čim vama lahko še ustrežem? Zakaj vaju je pot prinesla tako daleč? Vse stvari po vašem pokoj¬nem bratu sem že poslal v ... Slovenijo! Čakajte, sto¬pim po potrdilo!« »Vse osebne stvari Silvana Vizantinija smo prejeli,« je povedal Tim v množini, kot bi bil sam glavni dedič. »Zanima nas, kako je s to hišo ... in hlevom.« 'Hlev je rekel zato, ker se trenutno ni spomnil prave besede za gospodarsko poslopje. Presneta angleščina, res jo bo treba ponoviti! »A, to vas zanima, to!« se je popraskal po bradi od¬vetnik Cooper. »Oboje je v slabem stanju in ... Ni ve¬liko vredno. Več pa je vredno selišče, gradbena parce¬la, sama pozicija, mesto, kraj, kjer sedimo. To je zdaj tako rekoč sredi New Yorka. Včasih je bilo to res v predmestju, zdaj pa tod mimo že teče podzemna že¬leznica, Kennedyjevo letališče je oddaljeno samo štiri¬deset kilometrov, da o poslovnih stavbah niti ne govo¬rim. Veste, Amerika je po 11. septembru močno spremenila podobo. Zdaj imamo veliko več dela od¬vetniki na obrobju mesta kot v središču. In posel cve¬te predvsem tistim, ki delajo v stolpnicah s trideset, največ štirideset nadstropji. Najvišjih se stranke raje izognejo.« »Koliko pa je vredno?« je medtem ded vendarle se¬stavil vprašanje glede hiše in gospodarskega poslopja. »Malo, malo, tako rekoč simboličen znesek ... No, saj tega niti ne bi nikoli prodajal, če me k temu ne bi prisilile mestne oblasti. Celih dvajset let sem se tožaril z njimi, celih dvajset let! Zdaj, ko je odšel gospod Silvano Vizantini po plačilo k Bogu, je bilo to za mestne oblasti ena lastninska težava manj. Zato sem dobil odločbo v imenu višjega mestnega interesa. Sam newyorški župan jo je podpisal. Čakajte, skočim po-njo!« Komaj sta ga prepričala, da ju ta odločba ne zani¬ma preveč. »In koliko bo po tem ... podedovati ... Silvano Vi¬zantini?« je ded vprašal kar naravnost. Seveda mrtvi ne podedujejo, v mislih je imel - sebe! Odvetnik Cooper se je zakrohotal, da so se stresle vse šipe v oknih. »Zdaj šele vidim, zakaj sta tu! Želela bi zapuščino po pokojnem Silvanu Vizantiniju. Hja, to sta pa že prejela! V celoti!« Na lepem se je zresnil in postal veli¬ko bolj uraden kot prej. Tudi čaj, ki ga je prinesla strežnica, je postavil pred njiju nekam malomarno, kot bi hotel reči: Hitro ga popijta, potem pa se čim prej zgubita domov! »Kako, ali nista bila hiša in hlev - njegova?« je Tim vprašal naravnost. »Kje pa sta dobila ta podatek?« se je zarezal odvet¬nik začudeno. »Vse, kar je bilo last gospoda Silvana Vizantinija, je bila skromna sobica na podstrešju v gospodarskem poslopju. Še za to se je oče ničkoliko-krat tolkel po čelu. A lastnina je lastnina in z njo ni smel narediti nič, pa čeprav so bili stroški Vizantinije-vega bivanja stokrat, tisočkrat večji od tiste skromne sobice.« »Kako, stroški bivanja? Ali moj brat... ne živeti ... v tej sobi?« je bil presenečen ded huje, kot bi pravkar na dvorišču pristala raketa z Marsa. Odvetnik je potegnil obraz v eno samo togost. To¬gost, ki ni obetala nič dobrega. Nato se je sklonil k njima in jima dejal: »Kako, ali vama ni nikoli pisal? Vaš ... sorodnik ... je vendar večino svojega življenja preživel v - umobol¬nici!« Dedu je padla od začudenja skodelica s čajem na tla. Njegov brat torej ni končal življenjske poti v do¬mu za starejše občane, temveč v - umobolnici! V umobolnici! Le kaj se je zgodilo z njim, le kaj?! »Kar pustite, kar pustite, bo že strežnica uredila,« je dejal odvetnik za skodelico na tleh.
»Kdaj pa ... moj brat ... oditi ... v umobolnico?«
»No, vidim, da nič ne vesta!« je postal odvetnik spet bolj prijazen, že skoraj sočuten. »Po mojih podatkih se je Silvano Vizantini vrnil v New York - to vesta, da je bil medtem menda tri leta zaprt nekje v Evropi - leta 1940. Po očetovih besedah je bil ob vrnitvi ves iz se¬be. Kdove zakaj. Ker ni imel denarja za potovanje z ladjo, je menda prišel v Ameriko kot slepi potnik. Na ladji Rex, na isti ladji, na kateri je bil prej ladijski pisar. Dobro jo je poznal, pa se je lahko pritihotapil nanjo kot slepi potnik. Oče pa mi je povedal, da je bil go¬spod Vizantini že ob prihodu tako razburjen, da ga ni niti pozdravil. Osorno je zahteval samo ključ sobe na podstrešju gospodarskega poslopja in takoj odvihral tja gor. Tri dni in tri noči je premetaval sobico po dolgem in počez, potem pa ... o, revež! ... je popolnoma izgu¬bil pamet. Začel je tuliti kot žival, metal se je po tleh in se zvijal, kot bi ga tepli sami hudiči... Vmes pa mu je, po očetovih besedah, ušla tu in tam kaka beseda ... Prisiljeni so ga bili odpeljati v umobolnico, od koder se ni vrnil nikoli več ... Tam je tudi umrl. Kar dve leti skupaj se je oče trudil, da je dosegel vsaj to, da gospod Silvano ni bil na zaprtem oddelku, temveč v sobici z nekim drugim gospodom iz Evrope. Pravzaprav iz Ru¬sije. Menda sta se kar dobro razumela. Oba Slovana. A bistveno se mu stanje ni nikoli izboljšalo.« »In potem ste vi njegove stvari poslali prek velepo¬slaništva v Slovenijo?« »Postopek je zapleten in dolg, toda dejstvo je to, da!« »V sobici pa zdaj ni nobene njegove stvari več?« »Nobene! Od februarja naprej, odkar smo lahko uredili glede lastnine, smo jo izpraznili in pripravili za rušenje. Lahko si jo ogledate!« V sobici res ni bilo prav nobenega spominčka več na pokojnega dedovega brata. Niti ene same stvari. Bila je čisto prazna, edino na steni je še bil napis: »Prekleti Augusto!« Ded in Tim sta se začudeno spogledala. »Kaj pa pomeni to?« »Ah, nič! To je verjetno še od tedaj, ko se je vrnil. Zdi se mi, da je prav ta ... gospod Augusto ... kriv njegove nesreče. Po mojem mu je prav ta Augusto ukradel nekaj, kar je bilo veliko vredno, gospod Silva¬no pa je imel to spravljeno tu. Kaj pa je to bilo, ne vem. Po sobi nismo stikali, edinole strežnica jo je en¬krat na leto pospravila.« »Kako, ukradel?« je že prav odlično govoril angleš¬ko ded. »Ali je bil tu?« »Jaz ga nisem srečal, po pripovedovanju očeta pa je bil. Menda celo dvakrat. Izdajal se je za prijatelja go¬spoda Silvana Vizantinija. Sicer pa je bil mornar in je tu pač prespal dvakrat po nekaj noči.« »In vaš oče je tujcu kar odstopil sobo gospoda Sil¬vana?« ni mogel Tim razumeti radodarnosti gospoda Cooperja starejšega. »Kaj pa bi naredili vi drugega! Ko je prišel, je pove¬dal, da ga je sem napotil njegov prijatelj Silvano Vi¬zantini ter mu dovolil, da prenoči v njegovi sobici ne¬kaj dni, toliko pač, kolikor dolgo je bila ladja zasidrana v New Yorku. Tudi gospod Silvano je delal tako. Zato pa si je tudi kupil to sobico. Namesto da bi pre¬nočeval na ladji ali da bi si najemal drago prenočišče kje drugje, je že po nekaj vožnjah kupil to sobico za¬se, za občasno prenočevanje. Oče mi je povedal, da mu je gospod Silvano obljubil, da jo bo pozneje, ko bo denarno bolj pri močeh, prodal nazaj njemu, sam pa si bo kupil posestvo nekje daleč stran od mesta. Žal se to zaradi tiste sporne zadeve z ladijskim dnev¬nikom, o kateri so pisali vsi naši časniki, ni nikoli zgodilo.« »Pa vi veste, kdo je bil gospod Augusto?« je previd¬no vprašal ded, da bi do konca sestavil bratovo zgod¬bo. »Ne!« Tudi onadva sta glede na odgovor raje zamolčala, da jima je to ime znano. »Pa morda vsaj veste, kakšen je bil ta njegov ... prijatelj mornar?« »Le kako naj bi vedel! Še oče je rekel, da ga ne bi spoznal, če bi se pozneje še kdaj srečal z njim. Za nas so vsi Evropejci enaki. Očetu pa je bilo pozneje žal, da je temu tujcu verjel, češ da je prijatelj gospoda Silva-na. Kaj pa naj bi mu vzel, s tem si še danes belim gla¬vo. Kaj posebno vrednega gospod Silvano ni mogel shraniti v tisti sobici. Denarja zagotovo ne. Sobarica, ki je enkrat na leto sobo pospravljala, je dejala, da ni nikoli opazila nobene druge stvari kot tisto, kar sem poslal vam.« »Pomeni, da je zgodba zaključena. Za vedno in za vse.« »Tako je.« Podal jima je roko in strežnici velel, naj ju pospre¬mi do vrtnih vrat. »Kje pa je ... umobolnica?« je Tim vendarle še zmogel toliko moči, da je vprašal strežnico ob slovesu. »Tamle za vogalom. Tristo metrov. No, tista siva streha. Zavod sv. Jožefa. Tudi ta zavod bodo jeseni porušili.« Potrta sta kar peš odšla tja. Pričakovala sta veliko dediščino - ali vsaj hišo na pomembnem kraju v mes¬tu - izvedela pa sta pretresljivo novico, da je dedov brat več kot šestdeset let preživel v umobolnici. »Toda le zakaj je izgubil pamet?« se je nenadoma ustavil Bruno. »Eden od tistih dveh prišlekov mu je vzel nekaj ze¬lo pomembnega. Očitno pa to ni bil denar. Denarja ni puščal v sobici. Premalokrat se je oglasil, da bi si to upal. Pustil je nekaj takega, kar je bilo videti nekorist¬no, zanj pa življenjsko pomembno. Ali nekaj zelo majhnega, tako rekoč nevidnega, nekaj takega, kar je imel lahko spravljeno nekje v sobici.« »No, zdaj vsaj veva, da je bil tu oče najinega znan¬ca, pustolovca Fabia, Luciano Augusto. Zaporniški kolega.« »Veva še več! Luciano Augusto ni bil le zaprt sku¬paj z mojim bratom, temveč sta skušala skupaj tudi pobegniti. Uspelo pa je samo Lucianu. To pa lahko pomeni, da se je Luciano napotil sem v Ameriko sa¬mo zato, ker je nekaj zvedel v zaporu ...« »Tako je! Silvano mu je verjetno zaupal, kje ima shranjeno nekaj zelo dragocenega in ker je bil Augusto na svobodi, je pohitel v Ameriko po tisto stvar sam.« »Ali pa je bila vmes še kaka ... tretja oseba ...« »Ki pa zadeve nič ne spremeni... Moj brat je takoj po izpustitvi iz zapora pohitel v Ameriko, ampak tiste stvari ni našel. To ga je tako prizadelo, da je zblaznel in končal v umobolnici. Kakor koli obračava, še ved¬no ne veva, za kakšno stvar gre. Po mojem to res ni bil denar.« Še preden sta prišla do kake pametne ugotovitve, sta že stala pred velikimi lesenimi vrati, na katerih je pisalo ZAVOD SV. JOŽEFA. Ker je bil ravno čas obiskov, ju je receptor spustil noter brez težav. »Koga pa iščete?« »Sva iz Slovenije, iz Evrope,« je povedal Tim nad¬vse prijazno, da ju ne bi kar takoj odslovili. »Iščeva gospoda, ki je živel v sobi skupaj s pokojnim Silvanom Vizantinijem.« »O, to je pa gospod Lenin!« je takoj vedel poveda¬ti zgovorni receptor. »Oprostite, tu varovance bolj po¬znamo po tistem, kar si predstavljajo, da so, kot pa po pravem imenu.« Gospod Lenin je sedel pod velikim košatim dreve¬som s Kapitalom v roki. Tudi na zunaj je bil precej po¬doben nekdanjemu voditelju sovjetske države. »Tovariša, s čim vama lahko pomagam?« ju je pri¬jazno sprejel kar sam. »Treba bo namreč pohiteti, kaj¬ti imam samo pet minut časa. Ob devetnajstih po moskovski uri sprejmem predsednika države Mongo¬lije, nato imamo večerjo s kitajsko delegacijo, ob enaj¬stih zvečer pa predstavo v Bolšoj teatru.« Povedala sta, da ga ne bosta dolgo motila. V pogo¬voru pa sta se kar takoj približala njegovemu pogledu na svet. Tim ga je zato takole vprašal: »Zanima naju samo to, ali vam je gospod Silvano Vizantini iz države Slovenije pustil kako diplomatsko sporočilo?« »Slovenija ni država, Slovenija je samo ena od treh jugoslovanskih dežel Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev,« ju je poučil Lenin. »Sporočilo pa imam za vaju. Kar cel kup diplomatskih sporočil se je nabralo, odkar se niste oglasili.« »Jugoslovanske železnice so bolj počasne,« se je opravičil Tim. »Kakšnega hitrega ladjevja pa nima¬mo.« »Vem, vem ... Bil sem v Boki Kotorski in sem si vse ogledal od blizu. Toda ko bo komunizem zajel tu¬di Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, bodo pre¬vozi precej hitrejši. Izvolite, tu so vsa pričakovana di¬plomatska sporočila! Pripominjam samo to, da sem jih komajda zadržal pri sebi.« Izročil jima je zavitek pisem, povezanih z rdečim trakom. Videti je bilo, kot da ju že dolgo pričakuje. »Hvala lepa, gospod ... tovariš Lenin! Hvala!« »Reče se: Zdravstvuj, tovariše!« In je odkorakal proč. Zunaj sta snopič hitro razvezala. Očitno je te pa¬pirje Silvano kdove kdaj izročil svojemu sostanovalcu in tako zanje nista vedela niti gospoda Cooper, ne sta¬rejši ne mlajši, kaj šele uprava umobolnice. Prvo pismo je bilo naslovljeno - o, kako lepo je bi¬lo to prebrati - ria deda. Vsaj tako je bilo videti. »Dragi brat! Ti misliš, da nič ne vem, pa jaz vem vse ... Ne poznava se, pa si moj brat ... Povem ti, da nisem kriv ... V šatulji so dragulji ... Imeti pa moraš kapitanov ključ ... Jaz bom umrl, ti pa še ne boš.« Dedu so stopile solze v oči. Torej je vedel zanj. Le kdo mu je povedal? Starši? Uprava umobolnice? Toda kakšna šatulja? In kakšni dragulji? Vmes je bilo pismo, očitno namenjeno Lucianu Augustu: »Izdal si me ... Jaz sem bil pošten, ti pa si ušel ... Kazen bo večja, kot je napisano v knjigah. Bodi sto¬krat preklet!« Torej bo držalo, da sta nameravala skupaj pobegni¬ti, potem pa je Lucianu Augustu to uspelo, Silvanu pa ne. Potem pa je Augusto šel v Ameriko. Zanimivo je bilo tudi pismo, namenjeno pazniku Abruzzu. Očitno ga tudi v Ameriki ni pozabil: »Umetnik človeka razume, ti pa si podlež brez du¬še ... Umrl boš kot jaz ... Ti pa boš imel na vesti greh drugega.« Bilo je videti, da mu niti v umobolnici ni odpustil, da ga je na begu ujel in je zato dobil še dve leti zapo¬ra. Pisal je tudi staršem: »Daleč od doma koprnim po istrski zemlji ... Rex je moja poguba ... Bolje bi bilo, da bi se poto¬pil z njim vred v globočine morja. Spomin pa še imam! CH/NES...3671/21 ... 3671/91... H20 ... Elektroliza ... Formula življenja ... Sto litrov vode, prosim!« Tu in tam, podobno kot pri oporoki, je bilo ven¬darle nekaj svetlih trenutkov. Škoda, da ni napisal kaj več. Ampak le kaj pomenijo te številke, te formule? Presenetljivo, ukvarjal se je res tudi s kemijo. Najzanimivejše se jima je zdelo pismo, namenjeno kapitanu Pinomaru. »Kapitanu dolge plovbe Francescu Pinomaru! Vse nas čaka kazen v peklu ... Nisem kriv ... Oprostite, ker sem bil tako pohlepen ... Kazen je prišla, pa ni za¬dela pravega ... Šatulja je potopljena ... Sto litrov vo¬de, prosim!« Pisma sta seveda vzela s seboj. V kakšnem drugem času in okolju lahko še marsikaj povedo. Vsekakor pa se je zdaj do kraja razgrnila žalostna usoda Silvana Vizantinija. New York sta zapustila z zelo čudnimi občutki. O gospodu Silvanu sta izvedela tako rekoč vse, Rexovemu zakladu pa nista bila prav nič bližja. Le kaj pome¬ni tista šatulja z dragulji? Je o njej kaj več vedel prav Silvano? »Da se bova dokopala do resnice, bo potrebna še ena prava akcija!« je na letalu ugotovil ded. »In to pod vodo, v notranjosti potopljene ladje. Deveti čut mi pravi, da je tisto, kar je Silvano iskal, še vedno na lad¬ji. V kabini št. 87, v kabini, katere ključ je imel samo kapitan Francesco Pinomare. Predlagam, da se oba vpiševa v potapljaški tečaj in na lastno roko raziščeva, kaj je v resnici v nedrjih Rexa.« Domov sta prihitela ravno še ob uri, ko bi se sicer lahko končala turistična tridnevna akcija Nore Benet¬ke. Namesto da bi polna vtisov pripovedovala o mes¬tu na koleh, se je doma uresničila predvsem nosilna beseda akcije. Timova mami in oči sta namreč med¬tem zvedela, da take akcije sploh ni. Zato je bilo do¬ma res noro.