Pojdi na vsebino

Mlinar in Smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zakaj je v Dobrepoljah toliko bogcev Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
Mlinar in Smrt
Tone Ljubič
Grad na Gorici
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Mlinar in Smrt


Nekoč je živel mlinar Tomaž. Ni bil domačin, ampak je prišel nekod iz Rut. Na posodo je kupil zapuščen mlin ob Ra¬šici. S pridnim delom je bila malenca kmalu povsom njegova. Tedaj je še krepke je poprijel, vendar ni šlo hitreje z njegovim bogastvom. Taka stvar se prisiliti ne da. Pa ga je premotila napačna misel im je začel jemati pre¬velike merice od tistega, kar so mu nosili mlet. Da ne bi tega opazili, je zdaj pa zdaj skrčil ali pa skrajšal žakeljčke za prst ali dva, da so bili vedno videti toliko polni, kakor je treba. Od tedaj mu je bogastvo vidno rastlo. Sezidal si je nov mlin in se oženiL Dobil je dobro in po»-božno ženico, ki mu je dodobra podprla tri vogle pri hiši. Vedno več je imel in vest se mu je začela oglašati: »•Nehaj s prevelikimi .merami. Spovej se in pokesaj ter povrni, kar si krivično unesel. Bog ti bo odpustil.« (Navada je železna srajca, ni jenjal, še dalje je bogatil na ta način. . Naposled se je Bogu zamerilo. Poslal je k njemu belo Smrt Stopila je predenj zgodaj zjutraj, ko je stopal 1 malemco, da bi bil sklepal kamen co. Pozdravila ga je: »'Le z mano, mlinar ti mladi! Prevelike mere si jemal, mere pše-nične in ajdove. Vse so pri Bogu znajdene.« Mlinar se je hiudo prestrašil. Ni se mu še dalo s tega sveta, pa je kar tjavendan nekaj brkljal po malenci. Zato ga je Smrt ponovno pozvala: »Hitro, le hitro, malnar mlad, jaz nimam časa tukaj stat'!« Začel jo je prositi: »Pusti mene še živeti, vzemi rajši mo¬jega očeta starega, že poldrugo leto brlja-vega.« »Smrt mu je odvrnila: »Tvojega starega očeta nisem pozabila. Ko bo prišel njegov čas, ga bom s sabo povabila.« Vendar se je dala preprositi in odšla k Stvarniku poprašat kako in kaj. Oče Bog jo je zavrnil, naj le gre po mlinarja. Zato je spet stopila k mlinarju in ga pozdravila: »Le z mano, mlinar ti mladi! Preve¬like mere si jemal, mere pšenične in ajdo¬ve. Vse so pri Bogu znajdene.« In ko se je obotavljal, ves prestrašen, ga je pozvala: »Hitro, le hitro, malnar mlad, jaz nimam časa tukaj stat'!« Mladi mlinar je zopet začel moledovati: »Pusti mene še živeti, vzemi rajši mojo mlado ženo, če to mi vzameš, se druga dobo.« Smrt pa je odgovorila: »Tvoja žena je dobrega srca in dobro stori siromakom. Ona mora še živeti, ti moraš zdaj umreti!« No, pa se je Smrt tudi v drugo omehčala in je odšla v nebesa vprašat, kaj hoče narediti. Oče Bog jo je ponovno napotil po mlinarja. V tretje je šla ponj in ga pozdravila: »Le z mano, mlinar ti mladi! Prevelike mere si jemal, mere pšenične in ajdove. Vse so pri Bogu znajdene.« Mlinarju se seveda tudi tedaj ni ho¬telo kar nič s tega sveta. Oprezoval je, kako bi se izmuznil. Smrt ga je nestrpno pozvala: »Hitro«, le hitro, malnar mlad, jaz ni¬mam časa tukaj stat'!« Še tretjič jo je prosil: »Pusti mene še živeti. Vzemi rajši mojega sinčka, poldrugo« leto starega.« Smrt ga je zavrnila: »Sinčka tvojega pa ne. On bo mašnik postal, verne dušice bo iz vic jemal.« Mlinar je le prosil in prosil in tudi tedaj preprosil. Smrt se je že tretjič vrnila k Bogu vprašat kako in kaj. Takrat se je Stvarnik razsrdil: »Dobro, naj živi! Toda udarim ga s hudo« boleznijo, da si bo tebe, dekla moja, sam želel in te klical v moje ime. Ti ne boš šla ponj: dokler ne bo njegov stari oče, ki mu želi smrti, zadostil v vicah, in dokler ne bo njegova žena, ki ji želi smrti, izprosila milosti, in dokler ne bo sinek njegov, ki mu želi smrti, postal služabnik moj!« Tako se je zgodilo. Čez noč je mlinar hudo zbolel, tako da si je kmalu sam zaželel smrti. Noč in dan se je mučil in klical grenko Smrt, toda ni prišla. Počasi je gnil po vsem telesu, najprej so mu odgnile ustnice, ušesa, oči in ud za udom. Strašno je trpel, toda dolgo ne dotrpel. Prej je moral biti njegov stari oče že sedem let v črnem grobu, prej je morala njegova žena obiskati vseh devet in devetdeset božjih poti in preplaziti po kolenih okoli božjih oltarjev, prej je moral njegov sin postati mašnik. Ko je sin njegov novo mašo bral in je prvič povzdignil Jezusovo telo in kri, je mlinarju v hipu odleglo*. Ko pa je sin njegov zapel: »Tebe, Boga hvalimo,« je mlinar dotrpel in za vedno zapustil ta svet.