Pojdi na vsebino

Brez njega

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Brez njega. Božična slika.
Anonimno
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/17 (1914), 200–202
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mlada žena reže kruha svojim vedno lačnim otrokom: štirje okrogli, rdečelični obrazki, ki se jim še nič ne pozna pomanjkanje, gledajo zelo pozorno, ali mati vendarle ne bo pretenko zarezala.

»Kajne, mati,« pravi najmlajši, »da nam letos Božič ne bo nič prinesel, ker je vojska?«

In preden more mati kaj reči, odgovori najstarejši: »Saj tudi treba ni, če nam le očeta pošlje iz vojske. Pa očeta nam pošlje prav gotovo, kajne, mati?«

Materi je tesno pri srcu in veliko si mora prizadevati, da ji ne privro solze na oči. »Kakor bo božja volja, otroci, le pridni bodite do Božiča!«

In zvečer, ko otroci že zdavnaj spe, sedi žena še vedno pri luči in plete in krpa in njene misli hite vun, v sovražno deželo, k možu; sedaj ji tudi solz ni več treba zadrževati. Kako težko je vendar življenje brez njega, brez zvestega tovariša ob strani! Saj jim še ni sile, čeprav jim nič ne preostaja; še vedno more sebe in otroke pošteno preživiti. Pa marsikatero delo mora sedaj opraviti sama, vso odgovornost mora nositi sama; včasi se ji zazdi, da ji je breme že pretežko. In še nekaj drugega jo boli: ona in njen mož sta obadva tiha človeka, redkih besed; pri njiju ni bilo navade, da bi mnogo govorila o ljubezni, saj vendar obadva vesta, kako je in kaj sta drug drugemu. V težkih, delavnih dneh je dobra beseda le nerada in boječe prišla preko ustnic ali pa je umrla, preden je bila izgovorjena — in ko je potem ob pričetku vojske prišlo naglo, težko slovo, tedaj še celo ni bilo časa, da bi se razgovarjala.

»Skrbi za hišo, dokler me ne bo!« je rekel mož.

»Bog te varuj in pridi kmalu nazaj!« je rekla žena. Trdo sta si stisnila roko in potem je šel.

Pač pride včasi dopisnica z bojišča s par besedami, ki jih težko prebere: »Zdaj je še dobro, jaz sem zdrav.« Tudi ona mu večkrat piše: »Ne skrbi za nas, nič nam ne manjka, vsi smo zdravi.« Toda o tem, kar je obema na srcu, ne moreta pisati, kakor nista mogla govoriti.

Toda sedaj, ko v tihem božičnem času sedi sama pri luči, se ji nekaj toplega zgane v srcu, sedaj se skrivaj pogovarja v svojih mislih z možem, ki je daleč; pripoveduje mu, kako mu je dobra, in da ni nihče tak, kakor on, in se mu zahvaljuje za vse, kar je storil zanjo in za otroke. O vseh svojih domačih težavah se pogovarja z njim, ga vprašuje za svet in si misli, kako bi ukrenil on, če bi bil doma. Pripoveduje mu, da so sedaj ljudje dobri in da sosedje radi pomagajo in naj ga nikar nič ne skrbi. In o otrocih mu govori, da so pridni in ubogljivi in da se vesele Božiča, ker mislijo, da bo prišel oče!

Tedaj ji padejo roke v naročje; ozre se skozi okno proti jasnemu, z zvezdami obžarjenemu nebu: tam prebiva On, ki je njeno pribežališče. In tesna teža njenega srca se izgubi v slovesni, mirni tihoti zimskega večera, v srcu pa ji lahno, prav lahno vstaja upanje:

»Bog je tako dober! Storil bo, da se še vidimo.«