Zviti Martin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zviti Martin
Prekmurska pravljica
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je siromak Martin. Imel je toliko otrok, kolikor je po žetvi lukenj na strnišču, pa še enega več. Kruha ni bilo pri hiši, zato se odpravi Martin po svetu sreče iskat. Šele v tretjem mestu najde gospodinjo, ki je potrebovala hlapca. Martin ji potoži svojo revščino ter jo prosi, da ga sprejme v službo.
»Dobro. Če si res tak siromak, lahko ostaneš pri meni za hlapca,« pravi gospodinja. »Pri meni traja leto samo tri dni. Opraviti pa moraš prav takšno delo kakor moj sin. Če dobro odslužiš leto, dobiš vrečo penez, če ne, ti odsekam nos.«
Malo je zaskrbelo siromaka Martina, ko je videl gospodinjinega sina. Bil je pravi velikan, siromak Martin pa majhen in droben možiček. Kako se bo on kosal s takim hrustom?
»No, z božjo pomočjo bo že kako šlo,« se na tihem odloči Martin in ostane.
Prvi dan ukaže gospodinja, da gresta s sinom kamenje mlet. Za zajtrk jima da kolač kruha in kolač sira. Sin kar je in je in se ne zmeni za ničesar drugega. Siromak Martin pa ni mogel dosti jesti in zato napravi iz sira kepo in jo spravi v žep.
Po zajtrku odideta na delo. Sin velikan drobi kamenje kar z roko, tako je močan. Slabotni Martin tega ne zmore, zato vzame iz žepa kepo sira in ga tako stisne, da priteče voda iz njega.
»Tako stisni kakor jaz, da da vodo iz sebe!« mu pravi Martin.
Hrust gleda, poizkuša, a niti kapljice vode ne priteče iz kamenja.
Ko prideta domov, gospodinja vpraša sina, kako se je obnesel novi hlapec.
»Dobro, mati,« pravi sin. »Tako je stisnil kamen, da je celo vod apritekla iz njega. Močnejši je od mene.«
Gospodinja se razčemeri, pograbi metlo in nabije sina.
»Jutri gresta kamenje metat,« jima ukaže po večerji. »Sin, ti pa glej, da te hlapec zopet ne premaga!«
Po zajtrku se odpravita na delo. Martin pa se je za to delo pripravil že doma. Ujel je vrabca in ga v žepu nesel s seboj.
»Kar začni!« pravi gospodinjinemu sinu, ko prideta na plano.
Sin prime kamen in ga zažene kvišku, da je izginil visoko v oblakih. Cele tri ure čakata, preden pade zopet na tla. »Zdaj pa mojega poglej!«
In Martin vrže vrabca kvišku, kolikor pač more. Čakata uro, dve, tri, pet; čakata prav do večera, toda Martinov kamen se ne vrne. »Kar pojdiva domov,« vzdihne sin. »Tvojega kamna tako ne bo nazaj.«
Spet vpraša gospodinja, kako sta opravila delo.
»Moj kamen se ni vrnil tri ure na zemljo,« pravi sin.
»Mojega pa sva čakala prav do večera, pa še ni padel na zemljo,« se samozavestno pobaha Martin.
»Res je,« potrdi sin.
Zdaj se še bolj načemeri gospodinja, pograbi lopato in lop! lop! po sinu, kamor je pač priletelo.
»Jutri gresta zajce lovit!« jima določi delo za naslednji dan.
Zdaj je slaba predla Martinu. Vso noč je premišljeval, kako bi se rešil iz zadrege. Gospodinjin sin s svojimi dolgimi nogami že morda ulovi zajca, a on, Martinek? Škoda, da bi sploh poskušal! Najboljše bo, da jo ponoči kar na skrivaj popiha domov. Tako odnese vsaj cel in zdrav nos, drugače pa ...
Slednjič se le odloči in ostane. Kakor bo, tako bo. Škoda bi bilo vreče penez; morda jih pa le dobi.
Po zajtrku gresta v gozd in iščeta zajce. Precej časa tavata sem in tja, preden prepodita prvega zajca z ležišča. Sin jo pobere s svojimi dolgimi cepelingami kar za zajcem, Martin pa žalosten sede kar za tisti grm, iz katerega je skočil zajec. Premišljuje, kako se bo vrnil k ženi in lačnim otrokom brez penez in brez nosa.
Zajec pa ima tako navado, da beži od svojega ležišča od preganjalca križem kražem. Naposled pa se spet vrne nazaj na svoje staro mesto.
Tudi Martin opazi čez čas, da gospodinjin sin še vedno lovi zajca. Zajec pa se med tekom obrne in zbeži proti svojemu ležišču. Ko priteče zajec do ležišča, je Martin samo iztegnil roko in ga ujel.
»No, kako sta danes opravila?« vpraša gospodinja, ko sta se vrnila.
»Meni je zajec ušel, on ga je pa ujel,« pove sin odkritosrčno.
»Če je tako, potem boš imel danes cepe za večerjo,« se razčemeri gospodinja, vzame cepe in pretepe sina. »Martin, ti imaš na klopi pred hišo obljubljeno vrečo penez in pojdi, kamor hočeš. Ti lenuh pa tudi glej, da mi ne prideš več pred oči.«
In oba je spodila iz hiše.
»Niti pemakniti ne morem vreče, kaj šele nesti,« si je mislil Martin, ko poskuša težo penez.
»Veš kaj, prijatelj,« se je oglasil gospodinjin sin. »Vidiš, kaj si mi storil! Mati me je spodila od doma. Vzemi me s seboj vsaj za toliko časa, da se ji jeza poleže. Ti bom pa jaz zato nesel vrečo.« 
Martin je takoj privolil. Hrust si naloži vrečo na pleča in gre naprej, za njim pa korači Martin s palico v roki in s smehom na ustih.
Tako sta se približala njegovi hiši. Ko prideta bliže, zagleda Martinova žena, da se ji vrača mož z nekim dolginom. Vsa vesela pove otrokom novico in iz koče se usuje kar cela procesija otrok očetu naproti.
Velikan pa ni bil vajen otrok. Toliko skupaj jih ni še nikdar videl. Vik in krik otrok ga tako prestraši, da spusti vrečo na tla in jo pobiše domov.
Siromak Martin je odslej prav srečno živel s svojo številno družino. Nikoli več jim ni zmanjkalo kruha.