Zviti Lipe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zviti Lipe: Črtica iz tihotapskega življenja.
Anonimno
Izdano: Domoljub 20. oktober 1892 (5/20), 238–240
Viri: dLib 20
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ni bilo prijetnejše gostilne na vsem Dolenjskem, kakor je bila v solninski hiši v gorjancih ob cesti, ki je peljala iz Hrvatskega na Kranjsko. V tej gostilni so seveda najbolj popivali graničarji, pa tudi drugi ljudje, dostikrat sami tihotapci. V tej gostilni, ki je precej visoko stala, odpočili so se ljudje, graničarji so pa pregledovali blago, če ni morebiti vmes kaj prepovedanega. In kedar so vse pregledali, šli so tudi oni pit, če niso imeli ravno kje zvunaj zasledovati tihotapcev. Seveda tistim pa, ki so bili na vrati, da po hribih in soteskah zalezujejo tihotapce, se ni godilo tako dobro. Dostikrat se je kateri prehladil in posledica je bila bolezen ali pa celo smrt.

Najbolj na piki zaradi tihotapstva so imeli graničarji nekega pastirja Lipeta. Vedeli so dobro, da on tihotapi, toda pri prenašanju tobaka ga niso nikoli dobili.

S početka še mislili niso, da Lipe tihotapi, ali v neki jako viharni noči dobil ga je graničar, ko je ravno nesel veliko, jako sumljivo culo. Graničar jo je za njim ubral, pa Lipe bil je urnejši in mu je ušel. Tudi strel graničarjev ga ni zadel.

Sicer so pa Lipeta vsi prav dobro poznali, sedaj so tudi vedeli za gotovo, da tihotapi.

Ali Lipe se za vse to ni nič zmenil. Hodil je vedno v graničarsko gostilno in je bil tam najveselejši pivec. Plačal je zmirom vse, dostikrat tudi za druge, zato ga je krčmarica rada imela in rekla, da je le tisti pošten, ki vse plača in ne ostane dolžan.

Danes prišel je Lipo zopet v gostilno. Rekel je, da je ovce pustil na Hrvaškem v varstvu nekega dečka. Lipetu se je zdelo, da je nekaj posebnega v gostilni in res je bilo. Danes dobili so novo vino in to je vse pivce zanimalo, zlasti pa graničarje, katerim je krčmarica kot stalnim pivcem, nekaj poličev zastonj dala za poskušnjo.

Ker je pa danes že vse tako veselo, so tudi graničarji Lipeta med-se vzeli, čeravno mu sicer niso bili prijatelji. Nekateri so se tudi nadejali, da Lipe še kaj plača, ker on nikoli ni bil brez denarja.

Ali bila je te smola, ravno danes Lipe ni imel beliča pri sebi. Mislil si je, saj morebiti jedenkrat nekaj na kredo dobim, ker sicer vedno vse pošteno plačam. In ni se motil, malo bolj prikupljivih besedij je moral krčmarici dati, pa je bilo. Graničarjem pa to ni bilo všeč.

»Kdor nič nima, ni pošten!« oglasi se jeden in vsi so se zakrohotali in zabavljali Lipetu.

»Ali tihotapstvo nič ne nese?« oglasi se zopet drugi.

»Toliko še zmirom, ko graničarstvo!« odvrne Lipe. »Koliko stavimo, da jaz jutri med deseto in dvanajsto uro prenesem jeden cent tobaka iz Hrvatskega na Kranjsko. In vi vsi vkup, kar vas je, ga ne boste dobili!«

Graničarji so mislili, da se šali, pa so se mu smejali.

On pa je le ostal pri svoji trditvi.

»Če ga prenesem,« rekel je, »daste vi za jedno vedro, če ga pa ne bodem, dam pa jaz!«

Vsi so si udarili v roke in pogodba je bila sklenjena.

Drugo jutro bili so vsi graničarji na nogah. Povsodi so bile po vsej meji straže postavljene. Nekateri so si od veselja roke meli, ker so se veselili vedra vina, ki ga bode Lipe moral plačati. Drugi so bili zopet bolj v skrbeh in so mislili: kaj, če nas pa nazadnje le ukani, to bode večji sramota, ko škoda. Zato so skrbeli, da so bili vsak na svojem mestu ob osodepolni deseti uri.

Zdaj je bila ura deset! Vse tiho, graničarji so pazili na vsak šum. Po cesti ni nihče šel, na vsakem griču bili so graničarji. Nikjer, mislili so oni, nam ne more uiti. Čas tekel je graničarjem silno počasi.

Bilo je polu enajstih, ko zaslišijo meketanje ovac. Hitro so bili graničarji po konci, mislili so, da Lipe žene svojo čredo, pa jo je neki drugi pastir. Ali ovce so bile pa le take, kakor Lipetove, zato je graničarski nadzornik povprašal dečka, ako niso Lipetove?

»Seveda, njegove so,« odgovori pastir, »on bo kmalu za nami prišel.«

»Torej sedaj pa le pazite!« reče nadzornik in pusti pastirja svojo pot iti.

Dolgo ni bilo nič. Zdaj pa pride voz po cesti, precej naložen.

»Stojte, kaj imate?« zavpije nadzornik nad kmetom.

Vse so ubogemu kmetu premetali, vse vreče odvezali, deske na vozu privzdignili, toda nikjer nič. Kmet se je kar čudil, kako je to, da so graničarji danes tako natančni.

»Bog vedi, kaj se je zgodilo?« godrnjal je, ko je naprej peljal.

Graničarji so že obupavali, ko mahoma zagledajo po cesti sem iti nekega moža. Nadzornik vzame brž daljnogled v roke. In kdo je bil − Lipe.

»Pazite, sedaj gre,« zapore nadzornik.

»Dober dan, gospod nadzornik, ali ste danes tudi vi tukaj?« nagovori Lipe nadzornika.

»Kje imaš tobak, Lipe?«

»Je že črez mejo, gospod nadzornik.«

»Kaaj?«

»Saj veste, že mora tako biti.«

»Pa kje je sedaj?«

»Tam, že malo naprej od gostilne.«

»Kako o-o?«

»Seveda tam je že.«

»Pa od kedaj vendar?«

»Kake pol ure bode od tega.«

»To ni mogoče!«

»Nič drugače ni! Pa prosim, gospod nadzornik, kedaj bodemo tisto spili, že veste?«

»Kadar hočeš!«

»No, se vam prav lepo že naprej zahvalim. Z Bogom!«

Brez najmanjšega zavitka korakal je Lipe vesel po cesti. Burka se mu je posrečila. Nadzornik je še nekoliko upal, da bodo morebiti čuvaji na cesti tobak dobili, pa tudi ta up mu je kmalu splaval po vodi.

Sramota bila je seveda večja, ko škoda. Jeden pastir proti toliko graničarjem zmagalec! Sodček naj bi že bil, toda taka sramota!

Drugi dan prišel je Lipe zopet v graničarsko krčmo in prinesel seboj tudi precej tobaka za poskušnjo.

Graničarji so bili takoj okoli njega. Nadzornik obljubil mu je, da bo brez kazni, samo če pove, kako je tobak črez mejo spravil.

»Kako sem ga črez spravil? Gospod nadzornik, tam mimo gospoda nadzornika in še štirih druzih graničarjev; ravno ob polu enajstih.«

»Za božjo voljo, kako je neki to mogoče?«

»Čisto na priprost način, ovce so ga črez nesle,«

»Kaaj ovce?«

»Seveda ovce.«

»Kako vendar?«

»No, saj vidim, da se na živino prav čisto nič ne razumite!«

»Kaj praviš?«

»Čisto nič se ne razumite, vsaka ga je v volni nekaj nesla.«

»To ni mogoče!«

»Bi bili šli pa v volno pogledat. Sedaj je že prepozno!«

Sedaj bi bili graničarji, ko so morali že za vino plačati, radi zvedeli, če je vse tako res, kakor jim je Lipe pripovedoval. Vjeli so dečka, ki je takrat Lipetove ovce gnal in ta jim je povedal, da je sam pomagal Lipetu tobak za volno devati, kakor mu je pokazal. Več ni vedel.

Graničarji so morali za vino plačati in so se jezili, ko so videli, kako jih je Lipe zvodil za nos.