Zvesta do konca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zvesta do konca: Roman
Charles Silvestre
Prevajalec: Niko Kuret
Izdano: Vigred 9/1–12 (1931), 10–14, 35–38, 61–64, 83–86, 109–112, 135–137, 160–163, 189–192, 211–215, 243–246, 267–270, 295–291
Viri: dLib1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII. XXIII. XXIV. XXV. XXVI. XXVII. XXVIII. XXIX. XXX. dno

I.[uredi]

No cvetno nedeljo je bila vstala Dragica Villardova že pred dnevom. Vso noč je vel veter po polju in med oblaki, kjer je plul svetli srpasti lunin čoln. Dan je prišel iznad gričev, ki so jih bile plohe izmile. In v zraku so se premetavale mlačne sape in vonji zorane zemlje.

Na malem genettskem posestvu ni primanjkovalo dela. Kmetiška hiša je stala na skali. Vedi Bog, kdaj so jo bili zgradili. Pred njo je bila lopa in koj za pragom se je razodela obširna izbaz globokim ognjiščem, ki so mu bile primaknjene že izza davnih časov klopi. Ob oknu, ki je gledalo v sadovnjak, je tekla ura v rdeči omarici. Njeno bližajoče in odmikajoče se nihalo je zabavalo oči in opominjalo k vztrajnosti. Bila je v naglih udarcih, ki so se, tako se je zdelo, podili drug za drugim iz cvetlične košarice, ki je bila naslikana na emajlnem kazalu. Nedaleč od vrat so stale nečke za mesenje testa. Na sredi pa se je svetila daljša nego široka češnjeva miza, ki so jo bili zgladili komolci gospodarjev in dninarjev. Njej nasproti je gledal proti vratom težki predalnik. Nad njim so se dvigale prečke sklednika, ki je v blesku kazal podstavke, krožnike, lonce. Med njimi so modri, rdeči in rumeni, kot jih je bil poslikal kmetiški čopič, ubirali barve v lepo pesem. Pri strani na desno roko je bila ob lestvi, ki je vodila v podstrešje, soba, kjer so spali Dragica, njeni dve sestrici Yvonna in Ernestina ter Janezek, ki je bil jedva shodil in mu korak ni bil daljši od srakinega skoka. V izbi sam, ki je bila hkrati obednica in kuhinja, sta spala mati Villardova in njen mož Pierre v postelji, ki je bila vsa nadevana s težkimi pogrinjači in odevači za noge. Stari oče, ki je bil dosegel svojih osem križev, se je zgodaj umaknil na svoje široko, četverooglato ležišče, ki je stalo na štirih okroglih nogah, katerim niti niso bili odlupili skorje. Zlezel je odtod le, da se je pozimi stisnil k ogljišču ali pa se šel pogret ob svojem času pod lopo na solnce, ki ga Bog pošilja na svet.

Ni bila mala reč, umiti in počesati Janezka, Ernestino in Yvonno. Zato je Dragica ob nedeljah vstajala bolj zgodaj. Malčkom ni dišala mrzla voda in grela je mokro brisačo ob ognju pred ognjiščem, da je deci ustregla. Pravili so zato, da jo še preneumno razvaja. Ko jim je česala skuštrane lase, jih je vpraševala venomer: »Ali te boli?« Pogosto so malčki izrabljali njeno dobroto. Kaj njej zato! Bila je srečna, le da je gledala njih okrogle obrazke, kjer so se lička svetila kakor drobna rdeča jabolka. Dovršila je bila v tednu po Svečnici svojih osemnajst let, zato je menila, da je skoraj že mlada mamica. Mater je dosti dajalo ostalo delo, ki neprestano kliče. Zakuriti, krmiti perutnino, molzti, pripravljati jed, vse to so stvari, ki se ne store, ko bi pogledal.

Bilo je že nekam pozno v jutro. Dekletci sta se gizdavo postavljali v svojih oblekcah iz modrega serža ter se sukali na petah, da se je sapa lovila v nabrana kratka krilca. Janezek, ki se je čutil moža, je iztezal noge ter tiščal roke v žep. Na kodrasto glavo mu je Dragica bila potisnila bursko čepico. Potem je plosknila v roke ter zaklicala:

»Pojdite se igrat v kuhinjo! Jaz se moram tudi še obleči!«

Pred mizo iz belega lesa, pokrito z voščenim platnom, kjer je bilo zrcalo prislonjeno na pobeljeno steno, je Dragica razpustila svoje goste kostanjaste lase. Ko jih je zvila na tilniku v svetal vozel, jih je počesala na gladko v čelo ter jih prevezala s traki, ki so dali njenemu obrazu čaroben izraz modrosti in nedolžnosti.

Bila je lepa in tega ni vedela. Bila je zdravo dekle, vzraslo prav na kmetih, visoka, močna, dražestna, nežnih udov. Telo ji je očitovalo ponosno uravnovešenost. Oči je imela mile in sive, kakršen je bil čas. Senčile so jih dolge veke. Njih mirni lesk je prehajal na umerjene poteze, na nekam kratki in ravni nos, na svobodna usta, ne lepo oblikovano brado, kjer sta se kazala urejenost in krepka volja.

Oblačila se je čedno, a brez veselja, z naravno skromnostjo. Srce ji je bilo polno čistega ognja. Bila je zadovoljna, da je pripravila za nedeljo tiste, ki jih je imenovala: svoj mali svet. Iz predalnika iz divje češnje je vzela svoj molitvenik, ki je bil poln podobic, ter robec iz belega platna, ki je bila vanj uvezla začetnico svojega imena. Na glavo je déla klobuk iz sive klcbučevine z zavihanimi krajci in tako prišla v kuhinjo, kjer si je mati popravljala na čelo avbo z loputami, potem ko je bila dolila juho. Ob ognju je nalahno vrelo kosilo sredi med žerjavico: juha iz zajca na rdečem vinu, pripravljena z vrtnimi zelišči, ter malo sekanine.

Stari oče, ki je bil vendarle vstal, je sedel k mizi. Bombažasto čepico je bil potegnil prav nad oči. Prazna usta so mu bila udrta in nagubana, nos pa koničast. Vroče je južinal. Za njegovo starost je edini sovražnik mraz. Mali Janezek je drgnil hlače po pručici in krožnik juhe se mu je upiral. Dragica ga je morala vzeti na kolena in mu praviti povestice, ki je v njih nastopal tak majhen mož, ki ga je odnesla vila na dno ribnika, ker ni maral jesti močnika, ki napravlja deco močno in pogumno. Mati ni bila prav zdrava. Očitoval je to njen obraz, ki je bil predčasno porumenel, in postava, ki se ji je upognila prezgodaj. Z nasmehom je gledala svojo dobro hčer, ki je kazala vrlo materinsko srce v dobi mladosti, ko mislijo druge predvsem na ples in veselice.

Ko je Dragica pripravila Janezka tako daleč, da je posrebal poln krožnik, se je sama lotila jedi, a zajtrk se ji je bil shladil.

Mati je govorila bolj sama zase:

»Oče je že ob svitu šel gledat za ograjami, ki jih je podrlo neurje po travnikih, ki so vsi poplavljeni. Postavila bom lonec k ognju, da ne bo vse mrzlo. Nikdar ne miruje, revež. K deseti maši pojde.«

Stari oče si je privoščil kozarček rdečega vina. Čutil se je pokrepčanega. Oko se mu je iskrilo. Vzel je Janezka na kolena in ga metal v zrak kakor vreteno. Malček je od veselja kazal jezik. Starega je utrujal mali jezdec in hotel ga je posaditi na tla. Prej se ni dal, dokler se nista igrala na brke.

    
»Držim te za brk, —
kdor se prvi zasmeješ:
po ličecu: švrk!«


Janezek je tako silno zadrževal smeh, da so mu skoraj izstopale oči. Lica so se mu napenjala. Potem je prasnilo. In stari je momljal sam zase ter mu prisolil zaušnico, ki pa bi z njo še muhe ne strl.

»Na, razvajenček! Glej kokoško! Beži brž, ali ti uho odrežem!«

Šel je sest na klop. Zadovoljen in miren se je zabaval s tem, da je metal kuri drcbtine, ki jih je vsako posebej zbiral s konci prstov.

Tinica in Vonica — imenovali so ju na kratko kar tako — sta cepetali po lopi. Dragica je pospravila posodo in orodje in z brisačo počistila mizo.

Tinica je neprestano popravljala rutico, ki ji je padala po hrbtu. Hotela je pokazati tržanom svoje lepo povoščene čevlje in svoj okrogli klobuk, ki se je na njem šopiril lep rdeč trak. Vonica je govorila:

»Dragica, zvoni. Že vabi.«

Mati si je ogrnila z žametom obrobljeni plašček.

Dragica je vpregla pred voziček Pompona. Osel s pordelo dlako je mahal s svojim oguljenim repom med ojnicama kakor z debelo, staro vrvjo ter gledal Dragico s spokojnimi očmi. Mati je sedla na voz k malčkom, Dragica je prisedla in pograbila za vajeti. Pompon ni tekel z iztegnjenim korakom. Med tekom je poskakoval in drobil. Včasih bi dejal, da hoče premotriti pot. Tedaj je pokimaval s svojo težko glavo, strigel z uhlji, se ustavljal in vohal za kakšnim sočnim osatom. Vendar ga je potipala palica z žebljem na koncu. Sopihajoč je nadaljeval pot in nastavljal svoja mahedrava ušesa, da bi slišal, kaj govore ljudje zadaj na vozičku.

Rieux se je nahajal nekaj manj nego miljo daleč od Genette. Kmalu so bili tam. Dragica je ročno skočila na tla, za njo mati in malčki. Po stari navadi je privezala Pompona z vajeti za zgrbančeno lipo na trgu pred cerkvijo. Zvonovi so zvonili v nebo, ki ga je bil veter umil. Prihajali so kmetje v gručah, ženske v starinskih plaščkih, veseljaki v mestnih oblekah in debelolična dekleta, zaripla od svežega zraka.

Janezek se je pretezal v svoji kratki suknjici. Pesti je stiskal k žepom in čepico je imel po strani. Zagledal je bil pri cerkvenih vratih žensko, ki je prodajala na peharju kolačke, ki so se sami topili v ustih in bi se z njimi imenitno posladkal. Sline so se mu cedile po njih.

Mati pa je vštric svoji veliki Dragici dospela do pokopališča. Poškropila je z blagoslovljeno vodo grobove, kjer so spali njeni rajni. In pred starim kamnom v obliki krste je molila za rajne, ki so še vedno živeli v njenem srcu, ki so bili pridni delavci in poštenjaki.

Zvonovi so utihnili v koničastem zvoniku, pokritem z luskinastimi deščicami, ki sta jim veter in solnce dala barvo pečevja. Župnik Verdier je pristopil k oltarju. Mati je vstopila prva v pobeljeno cerkev, ki je bila kakor kmetiška dvorana, tlakovana z velikimi kamni, ki so jih bile zgladile stopinje vernikov v teku stoletij. Ostri duh zemlje je plaval po njej in nista ga mogla pregnati ne pičlo kadilo, ki so ga zažigali, ne vonj obeh voščenih sveč. Polja so dehtela v ladjo s težkimi oboki. Prihajala so vanjo z dihi rastlin in šumom živahnih voda.

Mati Villardova je nesla svoj stol blizu kora, na kraj, kjer je klečala in izpuščala lesene jagode rožnega venca po plaščku nekoč njena mati, ki je bila že med rajnimi, a je zdaj molila v nebesih. Janezek je stal prav tiho in mečkal svojo čepico. Dekletci pa sta očarani upirali pogled v barvana okna, ki je skoznje padala luč na oltar in so v njih barve bile kakor pesem ptičje jate.

Župnik Verdier je prebral nedeljski evangelij s svojim jasnim in preprostim glasom, ki je bil všeč vernim vaščanom. Govoril je nato, ne pridigal. Domače podobe, vzete iz življenja polj, so se mu gnetle na ustnah. Klilo je iz njih tisoč rožic čednosti. Sem in tja je nerodno vpletal angele in svetnike. Sredi njegovih besedi pa je žarelo njegovo srce za čast božjo.

Skromna učiteljica, ki ji ne bi prepoznal starosti, je prijela na tipkah harmonija prve takte speva, ki se dviga v nebo in se krade vanj, pa najsi je še tako slaboten. Vonca in Tinka sta peli, odpirali usta in bili zadovoljni, da moreta tako moliti.


Sveto, trikrat sveto
Jezusovo je telo
v Zakramentu moljeno ...


Dragica je pela in bilo ji je tako lahko. Stara pesem, ki se bliža Jezusu v preprostem in čistem napevu s čudežno skromnostjo, se je končala. Dragica je sklepala roke in šepetala:

»Jaz nisem nič, moj Bog. Ti pa Gospodar in jaz sem Tvoja mala služabnica ...«

Po maši se je ljudstvo zgrnilo na trg. Dobrovoljno so se pozdravljali med sabo in se vpraševali o stanju doma in na polju.

Janezek se je bil ustavil pred peharjem, polnim mlečnih kolačkov v obliki koles in trikotov. Molel je jeziček iz ust in oči so se mu iskrile. Mati ga je karala zaradi njegove sladkosnednosti. Dragica pa je nakupila peciva in ga razdelila med malčke, ne da bi kaj prihranila zase. Pompon je šaril po tleh in si praskal dolge uhlje ob deblu skrivenčene lipe. Postajal je nemiren. Dragica je odvezala vajeti, vsi so stopili na voz.

Kljub hladnemu vetru je bilo lepo vreme. Čutil si, da se bliža pomlad. Na vsako stran ceste je zelenela nova trava. Od daleč si opažal zrcala voda ali pa nenadni in kot belica svetli poskok potočka med drevesi, ki so se zdela kot romarji, ki so se bili ustavili na svežih travnikih. Spotoma je mati med odskakovanjem vozička kazala dobra zemljišča, ki so že odzdavnaj bila znana po dobri letini, ki so jo dajala. Ni bilo treba gnojenja, ne garanja na njih. Ponekod so se razprostirala v solncu žitna polja, drugod izborni travniki, ki jih je voda baš pravšno zamakala, travniki v dolini, pregrnjeni z zelenjem. Dejala je:

»Ni nam čemu tožiti. Genettovina ni slaba. Svoj kruh jemo!«

Janezek je vpraševal, kje so polja, kjer rasto kolački, kot jih prodajajo pri cerkvenih vratih.

»Ti pa nisi neumen, Janezek!« mu je odgovorila Vonica, ki je bila starejša od njega.

»Jaz bi jih posejal!«

Dragica je poljubila Janezka, ki je z važnim izrazom na obrazu poskakoval na sedežu.

Dospeli so do križišča. Treba je bilo kreniti po ozki in kameniti poti, ki jo je z leve in z desne obraščalo gosto grmovje, iz katerega so rastli hrasti, ki jih je bila odsekala skopa sekira.

Nenadno je vzkliknila mati:

»Kaj je to? ... Dragica, glej vendar Brunetto, kako teče, kar jo noge nosijo!«

Že je skakala psica ob vozu. Uhlji so ji mahali, zavijala je in iz iztegnjenega gobca ji je prihajala cvileča sapa.

»Kot bi jokala,« je rekla mati.

Obrnila se je na poti in se ozrla na voz s svojimi sivorjavimi očmi, ki so bile polne skrite groze.

Ker je skakala do stopnice, jo je Dragica pobožala z roko, ona pa je zategnjeno zacvilila ter stresla svoj črni in gladki kožuh, ki se ji je ves sršil od strahu.

Mati se je zgrozila:

»Joj, Dragica, nekaj nenavadnega se je zgodilo ...«

Dragica je zbodla osla, ki je brž požuril svoj tek. Ni mogla govoriti. Nejasna bojazen ji je stiskala grlo. Le z največjo težavo je izpregovorila:

»Nič ni ... Ne vznemirjajte se ...«

Deca se je smejala naprej in Janezek je vpil:

»Oh, ljuba Brunetta, rad bi ti bil prihranil kolaček!«

Voziček je zavozil na dvorišče. Dragica je skočila na tla in rekla Vonici:

»Pojdite k staremu očetu v izbo!«

In privezala je osla h kolu ob lopi. Slutila je: če se je kaj zgodilo, se je zgodilo le v hlevu, zakaj Brunetta se je vzpenjala nanjo, jo zrla z žalostnimi očmi, potem pa obračala glavo, kot bi jo hotela povesti tja.

Odločno je rekla:

»Mati, glejte na otroke, pogledat grem!«

Izpregovorila je tako, da jo je mati morala slušati.

Psica pa je sedaj neznansko zatulila. Dragica je videla, da so bila vrata v hlev odprta. Mati je zadrževala grozo. Ko je videla, da ni moža od nikoder, je stopila po stopnicah z lope navzdol. Roke je bila skrčila v pest in jih stiskala na steznik, ki je za njim razbijalo srce:

»Hej, Villard! Hej, Villard!«

Ni bilo odgovora. Pač pa je šavsnila Brunetta po njenem krilu. Spet je zaklicala:

»No, Villard!«

Velik molk se je rušil nanjo.

Dragica je bila stopila v hlev. Prikazala se je sedaj bleda in od groze razprtih oči. Mati je videla, da se trese kot list na drevesu. Stekla je in stopila čez prag, ki je čezenj puhtela toplota živine. In prav zadaj ob zadnjih jaslih je zagledala svojega moža. Ležal je iztegnjen na stelji. Počival je na boku in zdelo se je, da spi. Sklonila se je nadenj in ga vpraševala z otroškim glasom:

»Villard, bolan si ... Čakaj, pomoremo ti, revež.«

A še preden se ga je dotaknila, je zagledala na slami kri. Še bolj se je sklonila. Ni mogla vzkrikniti. Groza jo je dušila in noge so ji klecale. Z vsemi silami ga je potegnila za obleko. Počasi se je prevalil, a bil je trd ko ploh. Tedaj je zapazila v višini srca rano, ki je bila iz nje iztekla kri, sedaj strjena in črnikasta. Poleg pa je Calot pozibaval svojo težko glavo. Mati je pogledala na njegov levi rog. Prav na koncu so se mu blestele rdeče kapljice.

»Ah, vražja žival! Ti si ga pobodla!« je zajokala.

Pohitela je iz hleva iskat pomoči. Klicala je Dragico. Ko je ni bilo, je vedela, da se je bila vrnila v Rieux. Šla je po zdravnika Remy-ja.

V hiši se je stari Villard ob ognju igral z Nonotjem. Ni bil slišal ničesar, ker je bil zelo naglušen. Čudil se je le, da se sin tako dolgo mudi na polju.

Malček ga je jezdil zdaj na enem, zdaj na drugem kolenu, Vona in Tina pa sta se igrali v sobi. Pa je rekel svoji snahi:

»Nič ne skrbi. Nič se ni prismodilo ...«

Pogledala je starca golih vek in Nonotja, ki mu je jezik silil med ustne ter je ploskal v roke. Prijela je otroka prav narahlo za roko, mu dala kos sladkorja ter ga zaklenila s sestricama v sobo.

Stari oče se je začudil.

»Lahko bi ga bila pustila. Nič me ne utruja.«

Udušila je presunljiv krik, ki se ji je hotel iztrgati prav iz dna srca. Stisnila je zobe in se vrnila v hlev.

Našla je Villarda v isti legi, kot ga je bila pustila. Položila je njegove roke v svoje, kakor da bi jih mogla ogreti in napraviti spet voljne. Oči so mu ostajale napol odprte. Prihajal je iz njih moten blesk stekla brez luči. Pokleknila je k njemu:

»Potrpi. Dragica je šla po pomoč.«

Poskusila je telo dvigniti, a bilo je težje nego skala.

»Saj vendar svoje žene ne boš zapustil?« je stokala. »Kaj naj počnem sama?«

Pomalem je začela grizti v njej in jo trgati gotovost nesreče. A še se je otepala. Počasna vročina ji je sušila grlo. Dolgo je tako čepela. Brunetta je od časa do časa lajala in vsakokrat zamolko zategnila ter pri tem visoko iztegnila glavo.

Voz je prispel na dvorišče in gospod Remy je vstopil v hlev. Dejal je naglas:

»Dragica, odpeljite mater. Pomogli bomo očetu.«

Z enim samim pogledom je bil spoznal, da je konec. Spotoma je bila Dragica raztrosila novico o nesreči. Prihajali so možje in žene. Courteux je prišel prvi. Zakaj stanoval je nedaleč od tam na Grangerie. Bil je kmet srednjih let. Dvignil je svoji trdi roki:

»Zdi se mi, da je pri kraju.«

Gospod Remy mu je ukazal, naj molči. Dragica je venomer molila. Podpirala jo je Clémentina Queyroix, hčerka čevljarja iz Lascauda. Župnik je moral priti vsak čas, a bil je baš pri deseti maši.

Oglasil se je globoki glas Rémyjev.

»Pripraviti je treba posteljo.«

Štirje možje so dvignili mrliča. Nato so ga položili na posteljo. Stari Villard je ihtel:

»Ranjen je, revež ...«

Remy pa je dejal materi:

»Ne preostaja drugega: molite.«

Ni zakričala ob tej besedi. Potegnila je predal iz omare, ter iz njega vzela veliko svečo izza svečnice ter jo prižgala ob ognju. Pokrižala je z njo svojega moža po prsih kakor storiš s kruhom, preden ga daš v peč.

Dragica je zaprla oknice. Ob pojemajočem plamenu sveče so drhtele stene, ko da tudi hiša žaluje.

Nato pa je mati začela sunkoma kričati kakor plamen, ki liže visoko, usahne in se spet dvigne.

»To ni prav ... Taka nesreča, ko smo bili pri maši.«

Dragica je prosila:

»Ne govorite tako, mati, prosim Vas!«

Stari Villard se je približal sinovemu truplu in solze so mu drčale v brado. Tresel se je in ves trd ni mogel govoriti.

Mati je za hip umolknila. Potem je znova začela:

»Pa je zares mrtev, gospod! Davi je vstal, tako krepak, tako pogumen za delo! Ničesar se ni bal, ne mraza ne solnca. Tako je bil zdrav kakor kleno zrno dobre pšenice.«

In kakor da bi ga mogla priklicati s postelje, ga iztrgati smrti, ga je poklicala in v tem kriku se ji je trgalo srce. Padla je in udarila s čelom ob vzglavje. Iz grla pa ji je prihajalo le globoko hropenje.

Dragica je klečala ob Clementini Queyroixjevi in govorila molitev, ki gre do neba:

»Iz globočine kličem k tebi, Gospod! Gospod usliši mojo molitev!« In slišati je bilo le troje otrok, ki so jokali za vrati.

Ko je končala svojo molitev, ki jo je pretresalo ihtenje, je zavladal molk.


II.[uredi]

Odnesli so Villarda na pokopališče, ki dremlje v varstvu merovinškega križa ob zvoniku, katerega senca se suče v solncu vsakega letnega časa.

Osem mož, kmetov, vrlih kopačev in koscev, ga je pospremilo k zadnjemu počitku. Ko so ga spuščali v jamo, je drhtel glas zvona do polj, ki je na njih delal dotlej.

Na Genettovini je bila nato pojedina, med katero so proslavljali rajnega, kot je navada, na resen in domač način ob isti češnjevi mizi, ki se je bil nanjo sam naslanjal s komolci toliko večerov pod težo poštene utrujenosti.

Vse je poznalo Villarda, odkritega in veselega moža. Oči so mu gledale naravnost, ramena so mu bila močna in roke silne. Pridno se je otepal z delom in zdelo se je, da mu napor ni težava in delo igrača. Rad je tudi dobro storil in beseda mu je bila prijetna. Delo ga je venomer priganjalo, zato ni bil mnogo doma, kjer je lepo izhajal z ženo, svojim starim, svojimi malimi. Niso prazen nič solze za možmi takega kova. Da, prav, da jokamo! Takih mož po potih in poljih francoske zemlje zlepa ne bomo srečali!

Mati se je bila zaprla v izbo. Dejala je bila:

»Tako je, ko da znotraj krvavim. Če govorim, bi morala kričati, pa ne morem več. Ležati moram.«

Na postelji je imela zaprte oči v somraku priprtih oknic.

Dragica je stregla pri sedmini. Držala se je pokonci ko čudež božji. Pač se je pojavila sivina v rožni in mlečni polti njenega drobnega obraza. A hotela je obdržati čast in red hiše. Pazila je na vse. Poskrbela je, da so Tina, Vona in Notot dobili obleke iz črnega ševiota.

V spremstvu starega očeta in Brunette, ki ji je gobec bil sajasto črn in je dvigala svoje lepe oči kot dvoje kapelj pohlevnega ognja, je pritrdila kos črnega blaga na vsak slamnat panj v sadovnjaku ter pri tem potihem mrmrala običajne besede:

»Čebele, gospodar je umrl,
prinašam vam žalost temno ...«


Sorodniki in prijatelji so odšli. In zdelo se je, da pri belem dnevu ura udarja tako na glas kot sredi noči.


III.[uredi]

Prihajala je pomlad. Žive meje so se belile in zelenele. Zemlja je klicala na delo krepke fante in vrla dekleta. Zakaj kot zelene megle so se širila žita in so se raztezale goste trave travnikov. Na obzorju se je prikazovalo in se poigravalo vedno mlado in lepo upanje.

Na Genettovini pa je čutila mati srce prazno in telo brez moči. Bila je slabega zdravja in če je pogosto delala bolj, nego bi bila zmogla, jo je tiral za sabo možev pogum.

Prišla je cvetna nedelja. V polje so vtikali blagoslovljene vejice, da čuvajo bodočo žetev. Povsod so zelo hiteli. Videl si poslednje orače, zakaj dolgo deževje je bilo zakasnilo sajenje krompirja. Na gruntu pa se je bil zmedel mirni in redni tek dela po smrti Villardovi. Dragica je pokladala živini, jo vodila na polje, pripravljala jed, mesila kruh, čuvala malčke. In nikdar ni bilo konca z urejevanjem po hiši. Zakaj mati je tičala ob ognjišču, roke je imela prekrižane na kolenih, negibna je vzdihovala poleg sključenega in mrkega starega Villarda. Premišljala pa je v razjedajoči žalosti, da Vergnaud, Fond-Belle, Cros-du-Loup in druge njive še niso videle pluga.

Davi je prišel mesar iz Rieuxa na Genettovino. Mati se je bila odločila, da da ubiti Calot-ja. Privedli so ga na dvorišče in ko so se zedinili za ceno, so ga odvedli v trg. Hlapec ga je držal za rep in krepko udarjal po njem s krepelcem, med tem ko ga je mesar strahoval pri glavi ter držal za debelo vrv.

Mati je videla iz lope, kako so ga vodili, in je klicala za njim: »Vražja žival! Živega te naj peko ob ognju!« Potem se je zopet stisnila k ognjišču. Če jo je Dragica vprašala, kaj bi kazalo storiti, je odgovarjala:

»Revica, stori, kar hočeš. Jaz sem zanič.«

Dragica pa je ostala hrabra. Razumevala je, da bi vse propadlo in poginilo, ko bi se ona vdala žalosti. Dosti je bilo, da je pobožala malčkom glavice, pa je bila koj spet hrabra pri delu in izginila je trudnost, ki jo je zalezovala.

Ko je česala Vono in Tino, je vprašal Nonot:

»Dragica, povej, kje je tatek? Ali še vedno spi? Kdaj bo nehal biti bolan?«

Dragica je zaprla oči, da ne bi zajokala. On pa je uprl v svojo odraslo sestro svoje sveže oči in uganil, da skriva mnogo bolesti. Poslej ni več vpraševal in njegov drobni obraz se je zresnil. Vona in Tina nista zadrževali solz. Dragica jih je obrisala s snežno belim robcem. In vsi trije so odšli v šolo pa se niso smejali, kot je bila njih navada.

Ko jih je gledala, kako se oddaljujejo, je zapazila starega Courteux-ja, ki je prihajal s težkim korakom. Brunetta je planila pokonci, zalajala in čekani so se ji svetili v črnem gobcu. Dragica jo je pomirila.

»Deklič, tvoj pes pa ni kaj prijazen,« je dejal Courteux. »Saj me vendar pozna. Torej, tako, prodali ste Calot-ja, ne da bi mi bili povedali. Jaz bi ga bil tudi vzel, čeprav ni bil prikupna žival. Lepše bi bilo, da bi bili prodali prijatelju tvojega rajnega očeta, sosedu, kot pa mesarjem, ki so bogati ko vrag. Zamerjam vam.«

Pred prvo stopnico k lopi je samo momljal in vmes sopihal. S svojimi petimi križi je imel že kratko sapo.

Dragica je skomignila z rameni in dejala:

»Nismo vedeli, Courteux.«

Stopil je po stopnicah in se pribasal v kuhinjo.

»Dober dan, stara. K ognjišču se stiskaš, reva. Nič te ne veseli. Razumem to.«

Sam je segel po stolu, ne da bi se brigal za Dragico, ki je opravljala jutranje posle. Mati je odgovorila s slabim glasom:

»Kako hočeš, da si opomorem? Tako mi je, ko da sem vsa strta.«

Zasukal je stol, ki je bil nanj sedel, k ognju, ki je gorel iz kostanjevih lupin in je suho prasketal. Bil je majhen, nekoliko grbast, ves grčav. Iztezal je suho glavo z mežikajočimi očmi, obritim, nagubanim obrazom, ki so ga obrobljali košati zalisci. Vrat mu je bil izsušen in razoran kakor stara opeka. Roke, podobne kleščam in s kožo, ki se je tu pa tam zdela opečena, je bil položil na kolena. Ni jih mogel več docela razkleniti, preveč so bile vajene držanja motike in pluga. Materi Villardjevi se ni zdel nič kaj prikupen ta mož, ki je bil trji in bolj suh kakor kos dračja. Ni pa tega nikdar kazala, ker je bil sosed. In bil je bogat, čeprav mu tega nihče ni upal povedati, zakaj poskočil bi bil od jeze. Govoril je sedaj, potem ko je bil porinil na tilnik svoj okrogli klobuk, katerega klobučevina je bila bolj mastna in umazana kakor oslovski komat.

»Reva, smiliš se mi. Težko mi je, če vidim, da je komu hudo, in tebe poznam že od mladih nog. In Peter Villard je bil korajžen fant. Sosedje smo. Grangerie in Genettovina se dotikata. Mala reč, ta meja, ki ju loči. Naša grunta sta si drug ob drugem in tudi mi smo si blizu in dobri prijatelji. Pomagali smo si, kakor je treba. Nič več ga ne bom slišal, kako poje za plugom. Težko mi je.«

»Bog povrni, Courteux,« je odvrnila mati brskaje po ognju, »res je hudo. Meni ni do ničesar več na svetu.«

Dragica je brisala posodo, pripravljala zelenjavo za kosilo. Pri vsem tem pa je nemoteno opazovala od strani očeta Courteux-ja, ki mu je, morda radi hudega ognja, plala rdečica v obraz. Poznala je bila tega delavnega, na videz počasnega starca, vedno enako suhega, toda bolj molčečega, kot se je kazal danes. Imeti ie moral razlog, nekje je moral tičati zajec, da je govoril tako gostobesedno. Toda žalostna in trudna njena mati ni opazila spremembe. Dragica je čakala, da je nastal premor. Prav rahlo je nato dejala:

»Lepo govorite, oče Courteux. To ni vaša navada.«

Ljuba duša, so redki dnevi, ko je treba jezik iztegniti. In zdaj je prišel tak trenutek. Stavim, da si nisi mislila, da vas imam takole rad, ko nisem govoril. A ta prebita nesreča, ta me je preobrnila. Mati imajo samo tebe.«

»Če imajo samo mene, me imajo vso.«

»Že, že. So pa tudi trije mali in štiri polja, ki niso obdelana. Ti tega ne boš storila, sodim, revica moja. Brkljanje doma, to je tvoja reč, polja pa ne obdelaš z metlo v roki ...«

Dragica ni odgovorila tem besedam, ki jih je izgovarjal sunkoma in s čudno pametnostjo. Radovedna je bila, kaj Courteux skriva in kaj bo na koncu razodel. Možakar je nenadoma kazal toliko prijateljstva, kolikor ga nikdar ni za življenja Petra Villarda. In če ne bi čuvala nad svojo oslabelo in žalostno materjo, bi ta kaj kmalu vzela za res vsako Courteuxjevo besedo.

Courteux pa je sedaj lazil okrog vroče kaše. Upal je vsekakor, da mu bo mati ponudila tisto, kar je želel s tolikim skritim hrepenenjem. A njene motne oči, ki se v njih niti odsev ognja ni lesketal, so bile polne negibne brezupnosti. Tedaj se je moral izdati. Spregovoril je nekoliko glasneje in ni bilo spoznati, ali se je nasmehnil ali samo nakremžil:

»Reva, vidim, da nisi več za delo. Najbolje, da sediš in počivaš. Prišla mi je misel. Če hočeš, mi prodaj Genettovino. Lep denar ti dam na roke in ti bi bila rešena. Jaz morem, česar ti ne zmoreš. Prav bi mi bilo tako, ker se grunta držita. Veš pa tudi, da je zemlja le tedaj nekaj vredna, če je obdelana. Nikogar ne boš dobila, da bi jo obdeloval.«

Mati je poslušala in ni je iznenadilo. Čutila je le svojo neskončno slabotnost. Dejala je:

»Kasneje, Courteux, kasneje! Moj tast je sedaj na polju. Govorili bomo o tem.«

Bala se je zamere bogatega in trdnega soseda. Premišljala tudi, da sama ne premore kaj prida denarja. Zakaj v več nego desetih letih je Villard, s trdim garanjem baš izplačal grunt, ki ga je bil z dokupovanjem zaokrožil. Ni ga bilo več, da bi svetoval. Bilo je, ko da so ji vzeli srce iz prsi, misel iz glave, njej, ki je delala le pod njegovim vodstvom.

»Kar brž mi povej, kako kaniš, zakaj stoprav sem pri denarju, ki bi ga rad naložil v zemljo. Prišli so mi že ponujat grunt tu iz okoliša. Če ga kupim, bom imel dosti.«

Sopihal je. Dosti je bil govoril. Zakaj bil je eden izmed onih, ki se jim zdi, da se govori vedno preveč in da je molk zlato.

»No, domov pojdem. V tem času je dela dovolj. Vidim, da ti, reva, ne poslušaš preveč. Na tvojem mestu bi bil prav tak. Nesreča je nesreča.«

Vstal je, ko da mu je žal:

»Premisli vse, kar sem ti dejal. Imam pa še nekaj zoper te. Če bi mi bila sporočila, da prodajaš Calot-ja, bi ga bil kupil. Veselilo bi me, ko bi ga z lastno roko mogel ubiti.«

»Nismo pomislili, Courteux. Sicer bi bil imel ti prednost.«

»Ah, to imaš čednega dekliča,« je dejal in pogledal Dragico, ki je skomignila z rameni. »Raste kakor konoplja.«

Pa je stopal z lope po stopnicah z gugajočim se korakom. In to guganje je bilo presenetljivo redno kot pri čudnem strojnem plugu.


IV.[uredi]

Courteux se je vračal na Grangerie po najdaljši poti. Ni se brigal za to, da je bilo videti, ko da se pomlad kakor pentlja odvezuje z neba. Pogled se mu je plazil po meji travnikov in polj Genettovine, ki so se dotikali njegovega grunta. Računal je, koliko so vredni. Po barvi prahe ali trave je ločil, ali jih voda zamaka dovolj ali premalo. Vsa pokrajina mu je bila le predmet seštevanja in odštevanja, ki ga je opravljal v svoji trdi glavi počasi in sigurno.

Brž je bil obogatel na ta način, da je prevzemal kose zemljišč, ki jih lastniki niso mogli obdelovati sami. Iz bedne pedi zemlje vdov, starejših ali zapuščenih žensk je znal izvleči dobiček tako, da je obdržal pod svojimi volčjimi kremplji najboljše in najvažnejše od pridelka. Pri tem je neprestano stokal, da mu gre v izgubo denar, zdravje in trud. Gnal se je tako daleč, da je kupoval za kos kruha te koščke polja, ki jih je znal pomalem pristuditi lastnikom, ko jim je licemersko tožil, da so zanič. Kdor ni bil bogat, mu je bil izročen na milost in nemilost. Vedel je to. Delovna moč je postajala redka in draga. In bil je rabelj dela, ki ga je vedno na skrivaj razjedala strast, kako pridobiti novih zemljišč, iz katerih bi stvarjal zaokroženo celoto, prvovrsten in skrbno izbran grunt.

Hodil je po poljih po kozjih stezah, po gruntu, ki se je lakomil po njem. Jedro in rodovitno je bilo to čedno zemljišče. Ni bilo na njem močvirnatih predelov ali pa dolin, ki se v njih zbira smrdljiva talna voda. Bilo je vrlo in čedno obdelano kakor vrt. Villard nikoli ni štedil z gnojem. Zato je bila tudi zemlja sočna in krepka.

Courteux se je ustavil ob njivi, ki se je imenovala »Fondbaud«. Bila je zorana le do polovice. Nenadna smrt je bila prekinila krepko delo, zakaj zemlja je bila globoko zorana. Courteux se je sklonil, zagrabil grudo s svojimi skrčenimi prsti, jo ponesel do tik pred oči in pod nos, jo poduhal in nato zdrobil. Toplo mu je postalo ob tem. Zamrmral je:

»Pravo zlato je ta zemlja.«

Koprnel je po njej, kakor da jo ljubi, in ta ljubezen je tlela v njem kakor ogorek. Ta Genettovina bi z enim mahom povečala Grangerie! In ne bi bilo treba razmejevanja in pridruževanja zaplat, ki jih sicer ne kaže zaničevati, a jih je težko pridobiti. Ko je prestopil na svojo zemljo, so se mu oči ustavile na mejniku, ploščatem in sivem kamnu, gladkem kakor skala, ki jo je lemež ošinil. Udaril je po njem s palico. To bi bil dan, ko bi ga smel izruvati!

Solnce je bilo zašlo v kopo oblakov. Sedaj jih je razgnalo in nebo se je zjasnilo. Bilo je čisto kakor mirna voda. Velika noč se je bližala in iz začaranega jajca se je izmotavala pomlad, lepa vilinska ptica. In zrak je bil bolj mlačen nego zlat puh. Hrasti, ki pokrajino čuvajo, so otresali pri najmanjši sapi svoje listje, ki ga niso mogle ugrabiti jesenske nevihte, ne viharji z zapada. Popki so se svetili. In Courteux si je govoril: »Pravšen čas za krompir.«

Stopil je na dvorišče v Grangerie. Pozdravit ga je prišel pes Trompette. Brcnil ga je v stran. Courteuxjeva hiša je bila nizko pri tleh in brez kleti. Postelja, nečke, šepava oprava, miza, vse je stalo na stlačeni zemlji. Courteux bi bil lahko dal tlakovati edino veliko in okajeno izbo. A ugajala mu je taka, kakršna je bila, kot brlog, ki mu je docela odgovarjal. V tej pozni jutranji uri je bil ogenj na ognjišču že ugasnil. Saj ni bilo mraz in jesti je bilo vedno dovolj.

Courteux je bil zadovoljnejši, kakor če bi bil oblečen v najboljše sukno in sit tistih dragocenih reči, ki se mestnim, tako smešnim ljudem zde izvrstne. Jajca je prodajal na trgu v Rieuxju, prav tako mleko. Težak in trd kruh, za oreh slanine, prgišče kostanja, kadar je bil čas, — bilo je več ko dovolj, da si je ohranil telo pokorno.

Žena je bila bržčas na trgu ob tej uri. Courteux jo je videl v mislih. Sedi na kamenitem robu drži košaro visoko na kolenih, pametne roke jo čuvajo, iz priprtih oči pa šine včasih pogled kakor pajku, ki je na straži. Ponosna, dolga ženska, zvita in suha kakor srobotova veja, ustvarjena zato, da vzdrži vse, vedno delavna, skopa, molčeča, stisnjenih usten in spretnih prstov za brezkončna vsakdanja opravila. Bila je družica, kakršne potrebuje resen mož. Nabrala je bila kupe beličev in srebrnih novcev. Hodila je peš vso dolgo pot do Rieuxja vsak dan na vse zgodaj. Pri tem si nikdar ni privoščila osminke vinar ne ščepa tobaka za njuhanje, ki ga bedaki kupujejo. Ni bila ena izmed tistih, ki brž razmečejo denar, ko ga začutijo v žepu, ko da so novci krastače. Imela sta otroka, fantka, pa je umrl v četrtem letu. Pravili so, da so mu mleko preveč odmerjali ...

Že postarna Courteuxjeva dva sta se vdajala v to, da ne bosta imela potomstva. Pogosto je precej bridka bolest žgala Courteuxja, ko je gledal tuja polja, kjer so delali otroci kakor živina, ne da bi jih kdo za to plačal. On pa je bil moral najeti starega hlapca, ki je bil nekam bebast, toda krepak in poslušen. Ni treba, da znaš brati časopise, če moraš orati, kositi, krmiti živino. Od leta v leto je še najemal fante, ki so bili še skromni in niso zahtevali takih plač, da ti lasje vstajajo pokonci. On sam je garal, kar se je dalo. Bil je vedno zadovoljen in zdelo se mu je, da ima jesti in plače dovolj: Pravili so o njem, da si ne bi dal odrezati glave za tridesettisoč goldinarjev ...

Solnce je bilo sedaj že visoko. Travnik se je raztezal naokrog kakor široka in spokojna zelena luč. Brazde v prahi so se oživljale. In v globelih se je bliskal potok.

Courteux je klical ženo:

»Ho! Nana! Ho! Nana!«

Odgovor je prišel do njega kot čemeren krik z njive v Beaux, ki jo je bil hlapec Piarrou pripravil, ko se je zemlja osušila. Nana je s košaro na roki sadila razrezani krompir. Courteux je pospešil korak, da pomaga in pogleda, kako se dela.

Piarrou je videl, da prihaja gospodar, vendar je kar naprej poganjal plug, ki je z njim pokrival zasajene brazde. Hodil je ves težak, silnih udov; vrat se mu je skrival med ramena, mrka debela glava mu je bila malce sklonjena in je očitovala brezpogojno vdanost v okolju vsakdanjega dela, ki je bilo že zgolj navada.

Jean Charier, iz vasi Barres doma, rdečelasi, štirinajstletni hlapček, okreten kakor kobilica, je delal, kot je ukazovala Nana. Courteux je zamižal, da pregleda delo. Razkoračen in z jelševimi coklami v mastnih grudah je dvignil dlan proti solncu, da bi bolje videl. In nenadoma je pričel kričati s hripavim glasom:

»Ha, prebiti Piarrou! Kaj da nisi oral počez, od jablane sem! Mar ne veš, da je tu preveč vode? Krompir bo gnil. Deset vreč izgubljenih! Za pet ran božjih, gladu bomo poginili letos!«

Piarrou je hotel odgovoriti, toda momljal je besede, ki so prihajale do njegovih košatih brk in so nato brž izginile nazaj v goltanec. Sključil je ramena in zaokrenil lemež ter udaril po volih.

Courteux pa je vpil:

»Vse je napak storjeno! Vidi se, da nisem poleg.«

In s suho roko je šel prebirat krompirjeve krhlje po košarah. Očitek in pomilovanja sta bila v njegovi kretnji, ko je rekel svoji ženi:

»Tule so štirje brez očes. Ali te ni sram!«

Jean Charier ni prišel blizu, a je podvojil svojo skrbnost.

Courteux se je pomiril. Jeza mu je osvežila kri. Tako je preizkušal svojo moč. Počenil je ob vreči krompirja in zašepetal svoji ženi na uho:

»Zdi se mi, da dobiva Genettovino. Gre že vse križem kražem. Morali bodo prodati.«

Kazala je brezbrižnost, ki ga je jezila. Tudi mu ni skrivala svojega mnenja, da ima zase več zemlje, kot je more obdelovati.

»Ali sem gospodar ali ne,« je momljal, »neumnica, dobila jo bova za kos kruha. Pusti, že jaz uredim. Čas je dober za naju. Izkoristiti ga morava.«

Kot ponavadi se je vdala njegovim razlogom. Iskra, ki je žarela pod mežikajočimi vekami njenega moža, je vendarle prižgala v njej staro željo, posedovati lepa prisojna jutra zemlje.

Solnce je bilo zdaj svetlo. Polahno je grelo brazde in sipalo na pokrajino in po zraku svojo veliko zlato obljubo, ki utegne dvigniti kmeta z bolniške postelje, pa najsi smrt že čaka nanj.


V.[uredi]

Bela nedelja je bila mimo. Na Genettovini si mati Villardka še ni bila opomogla. Jedla je malo, dremala podnevi in bdela ponoči, ko je žalost v tišini vse bolj trpka. Courteuxjeva ponudba ji ni šla iz glave. Čemu poslej polja in grunt, če rok ni, ki bi delale? Z denarjem, ki bi ga dobila za zemljo, bi vzdržala, dokler odraste Janezek. Šlo je za vsakdanji kruh. Nekje se bo potem že odprlo. Dragica bi se šla učit šivanja. Nešteto načrtov se ji je pletlo po glavi. Potem pa je brž spet omahnila v dvom in žalost. Vendar pa se je vsak dan čudila, ko je gledala Dragico, kako prihaja in odhaja ter oživlja hišo, kako skrbi za vse, pripravlja jed, celo nalaga v peč in se igra z malimi, ko pridejo iz šole, kako vstaja pred zoro in leže šele kasno v noč. Globoko ganotje ji je prihajalo od tega otroka, ki je bil tak močan po duši in telesu.

»Ne morem ti pomagati, uboga Dragica! Kako le vse zmoreš?«

Ona pa je odgovarjala tako spokojno, s tako samozavestno silo, da se je mati smehljala. Bila je torej vila, ta njena mala, da je odganjala nesrečo in jo ustavljala s tako jasnim pogledom?

Stari Villard, ki ga je nadlegoval revmatizem, se je bil ločil od zapečka, da bi ustregel svoji vnukinji. Vodil je živino na pašo in ji pokladal krmo. Stokal je pri delu. Ni bilo več olja v njegovem starem telesu, tako je pravil, in vsi sklepi so mu bili zarjaveli. Kadar pa se mu je Dragica zahvalila in ga poljubila na bradico, mu je bilo tako toplo pri srcu ...

Naučila je bila Vono in Tino, da sta si poiskali dela, ko sta se vrnili iz šole. Vona je zdaj znala sukati metlo iz šibja, napravljeno za njeno velikost, Tina pa je brisala krožnike, kakor je treba, ne da bi jih pobijala. Nonot je zbiral drobne butare dračja, ki jih je zlagal na kup. Dragica je bila srečna, ko je gledala malčke, kako si prizadevajo in kako pri tem vsakemu moli jeziček kakor črešnja iz ust. Pa si niso več upali igrati »bradice« s starim očetom.

Kadar je bila Dragica zelo trudna in je sedla za trenutek za dolgo češnjevo mizo, ji je prišla Brunetta v druščino. Vezala ju je prijateljska vez. Dragica jo je bila opazovala, ko je cele dneve iskala rajnega, vohala s smrčkom po tleh, po opravi in zadrževala sapo. Dolgo je delala tako z nasršeno dlako in repom med nogami ter očitovala ponižno zvestobo. In ko ni našla gospodarja ne v hiši, ne v kleti, ne v kašči in ne v hlevu, je odšla, tekala dolgo po stezah, vohala v zraku in se vračala trudna in žalostna k Dragici. Dvignila je k njej svoje zlate oči s sivimi pikami in jo z njimi vpraševala. Dragica je včasih v samoti jokala, a si nato brž obrisala oči, da ne bi je kdo videl, kako ji je hudo. Brunetta pa ji je položila gobec na krilo, kakor da bi hotela reči:

»Jokam s teboj ...«


VI.[uredi]

Sklenili so, da bodo izhajali brez Pompona in vozička. Stari Villard in Dragica sta ju na semanji dan prodala vrtnarju v Rieux. Preden so udarili, je bilo dosti obljubovanja in dosti jadikovanja. Preden so ga odpeljali, je Dragica dala Pomponu kolaček in ga pobožala po gobcu.

Ko sta se Dragica in stari nato vračala proti Genettovini, sta srečala Jeannetto Lavergne, ki ju je povabila na kosilo, ker je bil poldan blizu. Bila je šivilja in je živela v čedni, lepo ometani in pobeljeni hišici. Odprla je svojima povabljencema steklena vrata, ki so se skoznje rdečili zastori. Govorila je zelo živahno in nalahno je stokala, ko je postavljala stole okrog močno svetlega štedilnika, ki je v njem godel žalosten in zaprt ogenj. Stari Villard je iztegnil roke, da si jih ogreje, zakaj bilo je hladno.

»Tole ognjišče pa ni bogvekaj,« je dejal. »Ognju je dolgčas tu notri, sodim, in dolgčas tudi tistim, ki so okoli.«

Jeannetta Lavergne se je dušila od smeha in mu razložila, da je to napredek. Štedilnika ne kuriš več z drvi, ampak s premogom. Kakšen prihranek!

»Zdaj to že čutim,« je dejal stari in vihal nos.

Na drugem, vedno mrzlem ognjišču je bila ura iz ponarejenega brona, na vsaki strani pa je stala lončena vaza, ki so bile vanjo zataknjene cvetice iz blaga.

Čeprav je štela Jeannetta Lavergne že nad petdeset let, se je oblačila po modi; bila je dama. Spletala si je lase v umetno razporejen vozel na tilniku in njen rožnati obraz blondinke s starostnimi gubami se je svetil ves čeden in dišeč od mila kongojskih princev. Rada je za trenutek pomilovala svojega bližnjika in zdelo se je, da ji prihaja od srca. A ni se utrudila ob pripovedovanju lastnih nesreč. Njen rajni mož, zvest, delaven in izvrsten moški, je bil umrl, zadet od kapi, baš ko je bil dovršil imenitno omaro. Bil je namreč mizar.

Ko je pripravljala mizo, je čebljala:

»Uboga Dragica, tudi vi imate smolo! Poznala sem te že, ko si bila majhna, ljubica moja. Dolgo si bila v šoli in stvari znaš, ki jih na kmetih ne vedo. Kako se boš lotila dela na gruntu? Tvoja mati, reva, je slabotna. Uničila se boš in skoraj nič ne boš užila mladosti. Treba bi bilo takega posla, kakršen je moj, da je čist in čeden, takega damskega posla ...«

Dragica je prav mirno odgovorila, da ne pojde z Genettovine, kjer so delali Villardi že od davnih časov. Stari je z glavo pritrdil svoji vnukinji. Jeannetta Lavergne je odgovorila:

»Da, vsak po svoje.«

Dražilo jo je pa, da nihče ni pohvalil njenega posla, ki se je v njem odlikovala. Pregnala je ta oblak in rekla:

»Ali veš, da je moj ljubi Jacques tukaj? Morda se ga spominjaš. Hodil je s tabo v šolo, a ti si bila mnogo mlajša ... Dolgo ga nisi videla. Ne bi ga več spoznala! Pri nekem advokatu v Liftiogesu je. Pravi gospod je! Čudno, kje se tako dolgo mudi. Zajec čaka in vinska omaka bo pregosta. Vse teka za njim ... Govorim o svojem sinu, zakaj zajec ne bo več tekel, ker je že pečen.«

Stari Villard se je dolgočasil ob štedilniku, ki je godel. In prav sam zase se je hudoval nad klepetuljo, ki ju je bila zadržala, ko sta se vračala na Genettovino. A bili so v nekem daljnem sorodstvu in spoštoval je sorodstvo, čeprav je bilo še tako daljno.

Jeannetta Lavergne si je dala opraviti okrog mize in vmes tožila, da je bila padla v klet in da še sedaj čuti bolečine.

»Na jezik pa le ni padla,« si je rekel stari.

Ob tej misli se je nasmehnil. Jeannetta je trebila salato in pripovedovala zgodbo o dediščini, ki ji je bila izpodletela. Danes bi bila lahko bogata, da ne bi vedela, kam z denarjem ... Dragica je hlinila zanimanje, ki je podžigalo Jeannettino pripovedovanje, a bilo je odveč.

Tedaj je vstopil Jacques Lavergne z elegantno palčico v roki.

Obstal je na pragu nekoliko v zadregi, ko je zagledal Dragico. Brž se je hotel postaviti pred lepim kmetskim dekletom, katerega zdravi izraz ga je na skrivaj zadivljal. Galantno se je odkril, se priklonil in spregovoril s tenkimi ustnami, ki so jih krasile pristrižene brčice:

»Saj to je nekdanja součenka ... Kako lepa je postala!« je dodal in se obrnil k materi.

»Sedaj sem vas spoznala, Jacques,« je rekla Dragica, »vendar ste se zelo spremenili.«

»V svoj prid!« je vzkliknila Jeannetta Lavergne.

Napravil se je zelo skromnega.

»Ne vem, ali sem se res, gospodična Dragica pa se je brez dvoma.« Opazil je končno tudi starega Villarda. Nagovoril ga je in zavil besede namenoma po kmetski, a tako, da se je poznalo, da ponavadi ne govori tako.

Villard mu je iz skrivne hudomušnosti odgovoril v limuzinskem narečju. Jacques je pokazal, da je pozabil to govorico, ki jo je smatral za naivno. Nasprotje je Dragico zabavalo in se mu je na tihem smejala.

Jedva je Villard popil kavo, je vstal, ker da snaha ne ve, kod hodita, in bi že rad bil doma. Ker ni kazal nikake radovednosti, mu je Jeannetta Lavergne rekla v narečju:

»Vprašali me niste, zakaj je moj Jacques doma? To je radi njegovega zdravja. Toliko je brskal po papirjih, da je ves pobledel nad njimi in zdravnik mu je dal tri mesece dopusta.«

»No vidite, in to vam je prav,« je del Villard ter segel po palici. Hotel je zbežati tej ženski, ki je stokala med smehom.

Jacques Lavergne je rekel Dragici, da bi jo rad obiskal na Genettovini. Komaj mu je odgovorila. Zmedle so jo bile oči mladeniča, ki je v njih opazila čuden žar. A kakor je prekoračila hišni prag, je začutila, da mora brž, brž k malčkom, ki jo čakajo, in v priprosto življenje, ki mu je treba gospodovati ...


VII.[uredi]

Ko je stari Villard nekega dne koncem aprila ves zavit — zakaj veter je bil še mrzel — pasel živino na Beaux-jski senožeti, mu je prišla Dragica delat druščino. Potrebovala je opore in potrjenja v sklepu, ki ga je bila storila.

»Stari oče, ni vas bilo takrat doma, ko je prišel Courteux kupovat Genettovino. Tega se ne morem domisliti, da ne bi mi stisnilo srce.«

Stari je pogledal po kravah, ki so se mirno pasle, in Brunetto, ki je sedela na zelenečem pobočju. Potem pa so se mu sive oči zazrle izpod belih trepalnic v polja, ki jih ni bilo videti, ker so jih zakrivale košate žive meje.

»Mala, težko bo obdržati to zemljo, ki jo je moj fant tako vrlo obdeloval. Jaz sem zdaj ubog starec, a pomagal ti bom. Česar ne bomo mogli storiti, bomo pustili. Za dežjem pride solnce.«

Tedaj je jokala od novega upanja in se mu zahvalila, da misli, kakor ona. Objela ga je in pritisnila svoje srce k starcu. In milina ji je posušila solze.

»Vidite, stari oče, manjka nam krepke delovne roke. Hudo mi je, ko vidim, da so drugi krompir že sadili, ko pri nas še orali nismo.«

»Pri svojih letih ne morem. Sem kakor stara, napol suha jablana. Imam pa misel, ki ti bo všeč. Vrni se brž domov pomagat materi, ki ji ni do ničesar več.«

Odšla je žareča in mirna. Velika moč jo je priganjala in sama se ji je čudila.

Stari je ostal na polju, da se je živina napasla do sitega. Mlada trava je nežna in osvežujoča. En mesec jo lahko pustiš za pašo. Potem ji daš, da raste za košnjo.

Dan je bil-miren. Pritajen veter je prisluškoval hiteči vodi. Glog je bil v cvetju. In ptice, katerih pesem kmetiški človek razume, so pele povsod. Villard je sedel na suh orehov panj. Negiben je ždel v neskončni pomladni tišini, ki je ležala nad pokrajino. Potem je poklical Brunetto, ki je s skakanjem in odmikanjem zbrala krave in jih gnala proti Genetti. Sledil jim je ob svoji palici. V svoji postarni glavi je razmišljal o tem, kar mu je bila rekla Dragica. Bil je tako star, da se ure in dneve ni zanimal za stvari, ki so nekoč zavzemale vse njegovo pogumno in delavno kmetiško življenje. A da je izpregovorila njegova vnukinja, je zadostovalo, da se je začel razgledovati in da se mu je duh nenadoma zganil.

Privezal je krave k jaslim in obrnil steljo, pri tem je pa momljal, da pri osemdesetih letih še ne more počivati na klopi. Nato pa je krenil po poti; ki vodi v vas Maillerie.

Dnevi so se bili že čedno podaljšali. Ob dveh popoldne se je solnce jedva premaknilo s srede nebesnega svoda. Zemlja se je vesela grela ob tej prvi pomladni gorkoti. Po pobočjih se je razgrinjala zlata odeja cvetoče ogrščice. In travnik, prahe, mlado žito so mešali na obzorju prelepe barve zemlje, ki jih odseva srce spokojnega človeka. Po potokih so se raztresali ognjenci, ki so se z njimi vile igrale. Vsa pokrajina se odene v svežo novino, kadar se zemlja v teh pomladnih mesecih zasmeje prav tako kakor svetlo jutro na nebu.

Villard se je kljub toploti in solncu čutil okornega in je krevsal po cesti. A enakomerno je zastavljal palico in se tako poganjal naprej. Hodil je ves iz upanja in dobre volje, ki sta se mu vzbudila iz dekleta. Prekoračil je na chanaudskem mostu Gartempo, ki je zelenela kakor pašniki, ki jih je namakala. Krenil je na strmo stezo proti Maillerie, vasi z dvanajstimi ognjišči, ki gnezdijo nedaleč od reke.

Mlinar, ki se je peljal v Rieux in je vozil nazaj moko ter se mu je hrbet v sivem suknjiču udajal kakor vreče moke, ki je z njimi imel opravka, mu je ves začuden zaklical:

»Kam pa vi, oče Villard, kam?«

Odgovoril je v zmedenih besedah in nadaljeval svojo pot. Edino Dragičine besede so vedno zvenele v njem. Treba je, da se polja obdelajo in da Genettovina ne propade. Izmučeni kmet je še videl pred koncem življenja, kako visoko vstaja vsakoletno solnce za žetev. In menil je, da je zločin, če pustiš brez semena dobre njive, ki so bile vedno rodovitne, če so jih dobro obdelali.

Potrkal je na vrata Jeana Desforguesa, ki ga je bil poznal še kot dečka. Bil je, tako se je spominjal, vrl fant in najel ga je bil nekoč na Genettovino, da je pomagal spravljati. Bil je dober delavec in imeniten kosec.

Jean je prekopaval svoj vrt. Ko je slišal korake, je prišel do praga in dejal:

»Kar vstopite, oče Villard, moja žena je ob takem-le pri žehti.«

Pomaknil je k mrzlemu ognjišču stol, ki se je pozibaval na stlačeni zemlji. Obrnil je nato k staremu Villardu svojo rdečkasto glavo, ki je ponekod že sivela.

»Kaj vas je privedlo k nam?« je vprašal priprtih vek.

»Fant,« je dejal Villard in zbral vse svoje moči, »veš za nesrečo, ki nas je zadela. Ni nas več zadosti na Genettovini. In hudo mi je puščati zemljo neobdelano in neposejano. Zdaj že ni več dovolj rok za delo. Ustregel bi mi, ljubi moj, če bi nam prišel pomagat. Plačal bi ti sto dvajset pištol in pridejal bi novo obleko in par čevljev. Moja snaha se jedva še premika, tako hudo jo je potrla smrt mojega fanta. Poznal si ga. Dober in krepak je bil.«

»O, to že, da! Dober človek. A rajši vam naravnost povem, da ne moreni priti k vam. H Courtexju hodim že ves čas, zakaj svoj grunt ima in še zemljo takih, ki je sami ne morejo obdelati.«

Po teh besedah je pazljivo motril kožice, ko da jih vidi prvi pot.

Villardov oče je nato segel po prijateljskih besedah. Spominjal se je, da je bil svoje dni zelo zadovoljen z Desforguesovim delom. Bilo je zaman. Vstal je s stola, da se vrne na vrt, kjer je pripravljal gredo za grah, ter izjavil z glasom, ki je Villarda zbodel:

»A, ubogi stari! Če ni, pa ni! Če bi moji otroci ne bili vsi v mestu, bi vam bil prepustil enega, da vas potegne iz neprilike. Jaz pa se ne morem zameriti Courteuxju. Ne kaže, da bi ga spravljal v slabo voljo, ker je potem narobe.

Villard je pograbil za palico, ki jo je bil prislonil k vratom. Užaljen se je odpravil in dejal:

»Kakor veš, fant. Se bom pač drugam ozrl.«

»In čemu ne prodaste, če ne morete več obdelovati? Courteux bi vam odkupil Genettovino ...«

Villard pa je zamomljal:

»Mar si z njim domenjen? Ne bomo prodajali grunta, kjer so moji stari in moj fant toliko garali. Lahko to poveš Courteuxju. In če ni, pač ni. Kdor v slabih časih vzdrži, tisti je junak.«

Odmajal je z glavo in podrhteval. Desforgues pa je spet prijel za motiko.

»Pa zbogom!« je siknil.

Villard je stopil po stezi, ki pelje pod kostanjevimi gaji, in krevsaje je lezel proti vasi Cluzeaud.

Hodil je po rebri, ki so iz nje štrlele sive skale, na katerih je kot zlato zelenel lišaj, in je bila posejana z brinjevimi griči. Neskončno samoto je preletel krik ptice-roparice. Vresje je postajalo gosto in praprot je dvigala svoje drobne nežno zelene veje. Bili so sredi griča zidovi iz suhih skal, ki so jih bili ljudje zložili v starih časih in so v njih zdaj vile prebivale. Od ondod se je nudil razgled na širne poljane, ki se je v njih pogled izgubljal. In spodaj je tekla reka kakor svetla drseča jegulja, zvijajoča se v zelenih globinah. Skrivala se je, da nenadno spet pokaže, miljo naprej, eno izmed svojih vijug, ki jih je solnce v ognju zlatilo.

Villard ni gledal tega koščka domače zemlje. S počasno žilavostjo starosti je nadaljeval pot. Da je Desforgues odrekel, je še bolj podžgalo njegovo voljo, da najde hlapca. Kje so bili časi, ko je bilo delovnih rok dovolj v vsakem letnem času? Nekoč je zadostoval migljaj, klic, in vrli fantje so prišli pomagat, veseli, da delajo in pridelujejo žita za vsakogar in za vse! Nesrečni dnevi, ko služba ni več veselje in čast, ko misli vsak le, kako bi z glavo pokonci gledal za polnimi prgišči denarja, ko preklinja pošteni trud za vsakdanji kruh!

Ko je dospel Villard do vrha doline, je zapazil vas Cluzeaud: osem nizkih hiš, pokritih z debelo rjavo opeko, na vsako stran kamenitega zanemarjenega kolovoza po štiri, ki so gledale s temnimi, majhnimi okni v dolino. Ves zasopihan je zaklical Petra Lechampa. A odgovorila je žena, ki se je prikazala na pragu za polovičnimi vrati. Imela je pletenje med prsti in ne da bi prekinila odsekanega pregibanja igel, ki so se na njih vrstile petlje trde volne, je rekla:

»Vi ste, oče Villard, in govoriti hočete s Petrom? Ni ga doma. Kamenje lomi za cestarja v masblanškem kamnolomu. Vstopite no in sedite. Daleč je od Genette do Cluzeaudja. Pa še osla ste prodali.«

Govorila je z meketajočim glasom. Na glavi je imela rjavo ruto, katere eden vogal je štrlel v stran kakor zajčje uho. Pokimavala je in razlagala, da njen mož nima niti enega dneva prostega.

»Prihajate bržčas radi svojega grunta. In vašega mladega ni več, da bi delal ... Ali, stari, vi tudi niste včerajšnji. Pravim, da morate počivati, revež, in pustiti vse skupaj. Vi boste imeli še vedno dosti, saj ne boste dolgo. Vsak zase.«

Hotel je vstopiti, ko pa je začul te besede, se je opotekel nazaj, ko da ga je kdo sunil v želodec. Spominjal se je, da je bil dal nekoč tej ženski vrečo pšenice, tako, iz dobrote, kakor je treba. Zakaj borno je živela s svojimi petimi otroki. Sedaj so bili vsi v mestu in so jo od ondod podpirali.

Krenil je naprej. S palico je udarjal po kamenju, da bi pokazal svoje zaničevanje babnici, ki je gledala za njim. Ko je dospel na vrh klanca, je sedel na kraj jarka, zakaj noge pod njim so mu klecale. Prevzela ga je velika slabost. V njegovih mladih letih so vsakomur, pa čeprav proti volji, ponudili vedno kozarec sadjevca, kos kruha in svinjine. On pa je bil lačen. A stari ljudje so preprosti kakor otroci. Nasmejal se je in drobni smeh mu je natezal ustne, ki vanje kri ni več prihajala: »Ah, ti ljudje,« si je mislil, »če ničesar ne potrebuješ, lahko prideš k njim.« Solze so mu orosile oči, a brž jih je pobrisal s prsti. Njegova vnukinja mora biti vesela nocoj, ko se vrne domov. Dovolj je bil že star za smrt, a preden pojde v jamo, je mislil na Vono, na Nonotja, ki so se tako radi igrali »bradico«. Vstal je, oprši se na palico. Podvizati se je moral, zakaj solnce se je nižalo nad dolino. Mrmral je:

»Moram najti ... Jojme, Če si star, nisi več tako okreten.«

Domislil se je Justina Brillouxja, ki ga že dolgo ni bil videl. Čuval je prijeten spomin nanj. Stanoval je na Age d'Amont, izven rieuxjske občine. Stari je hodil in daljšal korake. Imel je še poldrugo miljo hoda. Ko je dospel do praga Brillouxjeve hiše, si je oddahnil, preden je potrkal. A že se je pokazal v vratih Justin, ki ga je bil videl prihajati. Villard ga je komaj spoznal. Brilloux je bil pri svojih šestdesetih letih samo starec brez moči, ves zgrbančen in izsušen. Mlade so bile ostale le oči in jezik.

»Ah, stari! Vesel sem, da vas vidim. Nič več vas ni na to plat. Jaz pa ne pridem nikamor. Zanič sem, ljubi moj. Brez moje stare bi me bilo že pobralo.«

Padal je večer, vstopila pa je mati Brillouxjeva in prinesla suho butaro, ki jo je položila na ognjišče. Zažgala jo je. Ogenj je šinil v dračje sprva kakor rdeče mravlje in je brž svetlo zagorel pod obešenim kotlom.

Pozdravila je Villarda in ga takoj od srca pomilovala radi vražje nesreče, ki je spravila njegovega mladega pod zemljo.

»Dosti ste imeli nesreče. Če bi vam Brilloux mogel pomagati, bi storil to z veseljem. Pa se komaj drži pokonci.«

Villard se je zahvalil za prijateljski spomin. S preprostim smehljajem, ki ga imajo malčki ali starci, je dejal:

»Ne razumem, da si ti, Brilloux, ki ti je dvajset let manj nego meni, takle, ves potlačen. Pri meni bi bilo prav tako, pa tudi mene ni dosti prida. Bedna koža na kosteh, ki so suhe ko dračje.«

Popil je kozarec jabolčnika, ki mu ga je Brilloux ponudil. Trčila sta. Sadjevec, ki je ob njem prigriznil betvo kruha, mu je pognal rdečico v lica in mu poživil kri. Stisnil je Brillouxju roko in rekel pri vratih:

»Se spominjaš, kako si delal na Genettovini? Vsi smo delali. Čim bolj smo se potili, bolj smo pili. Solnce je izsrkalo vso pijačo. Ah, lepi časi!«

Docela je bil že nastal večer. Villard se je namenil proti Ballanges: štiri hiše, ki čepe na griču nad Gartempo. Kmalu je začela pomalem padati noč. Nebo je bilo na zapadu rumeno ko glina, zevala je le majhna odprtina, kakor rana od mesarskega noža, ki so ji bili krajci zavihani in je znotraj bržčas krvavela ... Od daleč je bilo slišati zategnjen in glasen klic pastirice, ki je zvala psa. Kmalu je tema zalila pot, ki je po njej hodil Villard, drevju ob jarku pa so v vstajajoči megli ginili obrisi. V bližnji vasi so prižgali luč. Njen žarek je prodrl s svojo svetlo konico prav do starčevih oči.

Dospel je do Ballanges. Zalajali so psi. Zaklical je, ves zmešan od utrujenosti:

»Hoj, Fansat! Hoj, Lionnou! Si doma?«

Fansat je odprl vrata in zagledal očeta Villarda, ki se je z obema rokama omahovaje opiral na palico in je drgetal kakor pijanec.

»Vstopite no, oče Villard,« je dejal.

Stari je kar naprej drhtel. Tedaj ga je prijel pod pazduho in ga povedel pred ognjišče. Ob pogledu na ogenj, ki je svetlo gorel, je Villard oživel. Govoril je hlastno, ne da bi vpraševal, kako je zdravje in gospodarstvo. Dolgi in visokorastli Lionnou, štrlečih las in kosmatega obraza, ki so iz njega zrle sive oči, je bil videti ob ognju kakor ovčarski pes. Trije malčki so sedeli med kožicami, zadnji na tleh, in mati, močna ženska, je pripravljala večerni močnik. Fansat je poslušal Villarda, a spočetka ni prav razumel njegovih hlastnih besed.

»Fant, služil si nekoč kot mali hlapec pri nas,« je začel spet počasneje Villard, sopihal in stopil pred žerjavico. »Nesrečo imamo pri hiši. Saj dobro veš. Potrebujemo krepkega in vrlega človeka, kakršen si ti, da nam pomaga. Ne odreci, Lionnou.«

»Stari, kar nič naprej ne govorite. Imam še nekaj dni storiti na Borderie, gledal bom, da pridem k vam. Vem, kdo mi je kdaj dobro storil.«

»Dobil boš sto dvajset pištol.«

»Dosti. Koj jutri pridem k vam. Kar povejte tako doma, zdaj pa boste z nami srebnili malo močnika.«

»Pusti da grem, ljuba duša. Moram domov. Zadovoljen sem.«

Vendar ga je Fansat hotel pospremiti kos poti. Luna je bila v prvem krajcu in njen mali tenki srp je bledo svetil.

Villard je bil ves slab. Ramena so mu upadala in težka glava ga je poganjala naprej. Krčevito je držal za palico, da ni padel. Včasih mu je radost ogrela srce pod kamižolo, bedna, neizmerna in nedoločna radost.

»Veseli bodo,« je šepetal.

Eno miljo pred Genettovino se je Lionnou Fansat poslovil. Govorila sta bila le malo.

Šel je preko Gartempe po chanaudskem mostu. Lunin srp se je bil skril za velikimi nakopičenimi oblaki. Mrak je bil gost, pot je postala strma in se je vila proti Genettovini.

Stari je mrmral:

»Že gre, dospel bom ... Potrpi ... Dospel bom.«

Spotoma je glasno sopihal kakor človek, ki zabija zagozdo v trd les. Stisnil je čeljusti, da bi se branil pred strašno trudnostjo, in čeprav se je bil vzdignil mrzel veter, mu je polzel znoj izpod klobuka. Počasi, počasi se mu je začelo temniti pred očmi. Sence so se stapljale in se trgale narazen. Nenadoma se mu je zazdelo, da vidi kraj poti sedeti človeka, ki drži glavo v dlaneh.

»Ali si to ti, ubogi moj fant?«

Približal se je, pa je bila samo senca, ki se je razlezla. Tedaj se je opotekel in zdrsnil v jarek. Ustrašil se je in vzkriknil. Bil je sam. S težavo je vstal. In je hodil naprej pa ponavljal, da bi si vlival poguma:

»Dospel bom, Dragica, Tina, Vona, Nonot ... Potrpi!«

Končno je zagledal črno senco strehe domače hiše. Dragica mu je bila pritekla nasproti, sledila ji je Brunetta, ki je bevskala od veselja. Stari je dejal:

»Lionnou Fansat pride jutri k nam.«

Vzkliknila je:

»Stari oče, kako sem srečna! A kako sem se bala za Vas!« .

Ko je prestopil prag, mu je Brunetta lizala roke. V luči svetiljke pa se je pokazal njegov prepadli obraz, ki je po njem kri tekla v brado. Prestrašena je vzkriknila Dragica:

»Padli ste!«

Brž je poiskala kos platna, da mu izpere rano s sivkino vodo. Mati je jadikovala, on pa se je smehljal, sedeč na stolu. Ob ognju je posrebal juho, ki so mu jo bili spravili na gorkem.


VIII.[uredi]

Drugega dne je Lionnou Fansat na vse zgodaj potrkal na hišna vrata. Na močni palici čez ramo je nosil platnen kovček, ki je z njega bingljal par nakovanih čevljev. Brunetta je zalajala. Samo Dragica je bila pokoncu; mati, malčki in stari oče so še spali.

Odprla je Fansatju in ga spustila v hišo. Sprejela ga je s prijaznimi besedami zahvale. Pripravila je bila »tourain«, močnik, ki mu dodaš kot začimbo strok česna ali v slanini pečene čebule.

»Sedite in jejte. Daleč je od Ballanges do Genette.«

Postavila je na prt iz konoplje steklenico sadjevca in pristavila krožnik suhe svinjine.

Fansat je položil svojo culo v kot in se ji lepo zahvalil. Posrebal je toplo juho in si privoščil krepak požirek sadjevca.

Izza rožastih zastorov, ki so od vseh strani zastirali posteljo, je stari Villard hripavo pozdravil Lionnouja Fansatja.

»Ne morem še vstati, ljubi moj.«

»Ne mučite se,« je odvrnil Fansat. »Storil bom, kar je treba.«

Tudi mati se je zbudila, nekajkrat zatarnala, nato pa spet zaspala.

»Ne delajva šuma,« je rekla Dragica. »Pustiva jih spati. Dovolj je, da se otroci zbude eno uro pred šolo. Mladi svet mora spati.«

Brunetta, ki je nekaj časa renčala, je umolknila. Svoj tenkočutni smrček je dvigala k Lionnouju in slutila prijatelja.

Zdelo se je, da se nebo dviguje in zrak je postajal sinji in zlat.

Fansat je šel v hlev in ko je opazil, da ima živina klajo pred sabo in da je stelja čista, se je začudil:

»Ali ste vi vzdrževali vse v takem stanju? To ni delo za gospodične. Pa je vrlo tako!«

Zardela je iz zadrege in rekla, da je storila, kakor je mogla, nič več. Fansat jo je osupel ogledoval. Odvezal je dve kravi od jasli in vpregel pred voz, ki je nanj del oralo. Pri tem je zaupljivo izpregovoril:

»Ah, gospodična Dragica, ko bi bil vedel, da nikjer nikogar ne morete dobiti za delo, bi bil prišel že zdavnaj. Spominjate se morda, da sem pogosto pomagal Villardu, ko sem bil še mlad hlapec in ste vi bili še prav majhni. Courteux iz Grangerie je gobezdal povsod, da kupuje vaš grunt, in menim zato pripovedoval storije naokrog, da ne bi kdo prišel k vam in bi mu vaši pustili grunt napol zastonj, ker bi drugače ne mogli.«

Bila je srečna in ni ji prišlo na misel, da bi obtoževala kogarkoli v tem jutru, ki je bilo manj čisto nego njeno srce, kjer se je razlivala in je pela luč. Dejala je:

»Razkazala vam bom njive. Vprav božji čas je za oranje. Potem se vrnem, zakaj treba bo pogledati k malčkom in k staremu očetu.«

Ko sta hodila, je vzhajalo solnce in krasno razgrinjalo vso pokrajino, polzelo po živih mejah, se razlivalo po razorih v prahah, po travnikih, po vodi, kjer se je zlato mešalo s srebrom in sinjino megla, ki so ležale nad njo.

Dospela sta do Fordbaud. Fansat je vzkliknil:

»Čas je. Požuriti se je treba.«

Dvignil je plug z voza in spregel. Nato je kravi vpregel v plug, jih pognal z otko in glasno zaklical. Lemež se je zaril v zadnje grude, ki jih je bil obrnil Peter Villard, in je nalahno začel rezati zemljo.

Dragica je molčala, polna velikega ganotja. Glej, sled prekinjene brazde se je izgubljala to jutro v svetlobi. Za trenutek je v srcu videla spet svojega rajnega očeta, kako je hodil iztegnjenih rok in krepko držal za plug. Pogled mu je bil pozoren ... Znova je začula v poljani zvok njegovega glasu ... Potem je zagledala spet le Fansatja, ki je vodil oralo, in solnce, ki je lilo kakor slap v odprto zemljo.

Dejala je:

»Vrnila se bom opoldne.«

Voščila mu je dobro srečo in se podala brž domov po bližnjicah čez polja. Premišljala je, da je treba mesiti kruh in da popoldne čaka žehta. Ko je vstopila, je našla mater že pokoncu. Lomila je dračje in ga metala na ogenj.

»Uboga moja Dragica«, je težko sopla, »zelo sem zadovoljna, da so naš stari dobili Lionnouja Fansatja. Dober človek je. Plačevati hlapca pa ni kar tako. In mene je sram. Ne morem več delati kakor nekdaj. Eno uro brkljam, kar bi bila prej opravila v petih minutah. Zato imaš ti hudo breme. Ali boš prenesla te skrbi? V moji glavi, se mi zdi, je sama temota.«

Stopila je še nekajkrat sem in tja, postavila in prestavila posodo, obesila podstavek za ponev, a kmalu se je scela sesedla na stol in zamrmrala:

»Reva, zanič nisem več. Odkar je odšel on, je šlo vse in poprej tudi nisem bila krepka ...«

Dragica ni odgovorila. Bala se je besed, ki kradejo čas. Stekla je v kamro, kjer so otroci še spali. Odprla je oknice in stopila k postelji, kjer sta si Tina in Vona mencali oči. Nonot je skočil prvi s postelje in cepetal v moški srajčki, ki mu jo je bila skrojila Dragica.

»Veš, Nonot, veseli smo. Imamo hlapca, da bo obdelal njive.« »Ti si zadovoljna, jaz tudi.« Potem je vzkliknil:

»Jaz pa imam prav tako srajco kakor stari oče!« Sam je zlezel v hlače. Tina in Vona sta, nekam leni, počasi pokazali izpod rjuhe sveže nožice, ki so na njih migali drobni prstki. Oblekli sta se in pomagati druga drugi, kot so ju bili naučili. Dragica jima je razčesala lase in brzo so bili vsi trije kot ponavadi umiti in oblečeni. Prišli so v kuhinjo poljubit mater, ki se je vpraševala, po kakem čudežu življenje še vedno cvete ...

Dragica je pripravila šolsko torbo, kamor je bila vtaknila med dva krožnička kos suhega mesa z dolgimi rezinami kruha ter pridela v papir zavite tri tablice čokolade.

Ko so stopali od lope po stopnicah in se je oglasil copot njihovih okovanih cokelj, jih je tekla poljubit na svetla lička ter jih po vrsti objela. Materinska ljubezen, ki je kakor ogenj iz nebes, je gorela v njenem deviškem srcu.

Ko je bila deca že na stezi, se je vrnila k ognjišču, pripravila zajtrk za mater in starega očeta, ki je vstajal. Potem je šla pomolzt obe kravi, ki sta bili ostali v hlevu. Ko se je mleko shladilo, ga je dala v latvice, da se je usirilo. Kos sira s kruhom je prav okusna južina. Brunetta ji je sledila neprestano, vedno je čutila za sabo dih zveste živali.

Stari je bil še ves slab od včerajšnjega napora. A ko je s komolcem na mizi srebal zajutrk, je dejal Dragici:

»Zadovoljen sem, ko pomislim, da Fansat orje. Ah, ni lahka stvar, dobiti koga dandanašnji. Odkar te čujem, kako prihajaš in odhajaš že od rane zore kakor mravlja, mi je hudo. Preveč dela boš imela za svojo mladost. Toda vem, da si zadovoljna.«

Vstal je, odprl škatlo iz orehovine in vzel iz nje sto in dvajset pištol.

»Vidiš, ljuba moja,« je rekel materi, »letos bomo že plačali. Potem pa bo bolje. Hranil sem to za dneve stiske.«

Dragica je stala za mizo. Bila je srečna. Zazdelo se ji je, da postajajo nenadoma vse bolj trdni ti hišni zidovi, ki se ji je zdelo, da so se omajali, ko je udarila nesreča nadnje. Vendar se ni hotela muditi v brezdelnem premišljanju. Odprla je nečke, zavihala rokave prav nad laket, usipala moko, dolila vode, kolikor je je treba, in pričela mesiti. Gnetla je testo z veseljem in gledala, kako ji narašča v rokah.

»Sam Bog te je dal, dekle, Dragica!« je momljal stari.

Srkala je silno moč iz vonja zmletega žita, ko da gnete življenje ... Kruh za dobrega starega očeta, za mater, ki jo je gledala začudena in bleda, in za male, ki so bili v šoli!

Včasih se je ustavila. Obraz ji je bil zaripel od dolgotrajnega in enakomernega napora. Bila je tedaj plamteča lepota na njej. Goli roki sta bili bolj beli nego drobna moka.-Ko je končala z mesenjem, je pripravila šest košar, ki je vanje razprostrla čisto platno in ga potresla z moko. Nato je dela nanj testo ter vse skupaj pokrila z volnenim ogrtačem.

Mati je čepela pred ognjiščem in lupila krompir za kosilo. Pregibala se je počasi in se včasih z nožem v roki ustavila. Obrnjena proti ognju je strmela negibno v žerjavico. Stari je bil nažgal pipo in sedel na klop k ognjišču. Počasi je puhal dim in držal roke na kolenih. Za trenutek je gledal svojo snaho, pljunil v ogenj in zamomljal:

»Uboga žena ... še ogenj ne gori več tako, odkar je moj fant umrl.«

Že je prišla Dragica materi na pomoč. Brž je olupljeni krompir padal v kotel, kjer so se kuhala svinjska rebrca. Ko sta nato položili pokrivačo, se je čul le pridušeni šum juhe, ki je vrela pri lahnem ognju.

»Hvala ti,« je dejala mati, »močneje si nego jaz. Spim nad delom. Nenadno sem se postarala.«

Dragica je jedva odgovorila. Bala se je, da se ji ne bi inako storilo in ne bi zajokala, kar pa ni kaj prida. Brž se je požurila s pospravljanjem, pobrisala je pohištvo in postlala postelje. Bilo je že pozno jutro. Solnce je spuščalo svoje žarke skozi okno prav do ognjišča. Nenadoma je Brunetta besno zalajala. Zaslišal se je glas Courteuxjev in ko je stopal čez prag, je vpil:

»Me hočeš mar ugrizniti? Dober dan vsem skupaj!«

Pograbil je stol, ne da bi čakal, da mu ga Dragica ponudi, in pomežiknile so mu oči, ko je pogledal starega Villarda, ki se mu je zazdel rumen kakor kutina, in mater, ki ni imela prav nič krvi v licih. In kot nalašč je obrnil hrbet Dragici, ki jo je bil zagledal ob vstopu. Pogledala ga je bila presvetlo. Nečke so še bile odprte in opazil je košare pod ogrtačem.

»Pripravila si peko, revica,« je rekel materi, čeprav je dobro vedel, da je bila mesila Dragica sama, zakaj še se ji je držalo suho testo prstov.

»Ej ne, jaz sem zanič. Moja Dragica je umesila.«

»Ah, tvoja Dragica! Nemogoče! Umorila jo boš. Ona ni za to.«

»To je naša briga, Courteux,« je dejala mati.

Potem je molčala. Stari Villard je kar naprej vlekel svojo pipo in gledal Courteuxja le od strani, kar je bilo očitno znamenje nezaupanja.

Courteux je spoznal, da čakajo, naj on spregovori. Storil je to brez naglice, a pri tem odganjal jezo, ki se je je sam bal.

»Prišel sem radi vašega grunta. Pripravljen sem, da ga kupim za lepo ceno in vam denar kar odštejem. Saj ne morete obdelovati vsega. Zgarali bi se do konca, revčki.«

Dragico je imelo, da ga postavi pred vrata. Toda premagala se je. Odgovorila mu je bolje s tem, da je nemoteno urejevala in čedila po hiši.

Stari Vilard je končno nehal puhati in izpregovoril s silo, ki je Courteuxja presenetila:

»Lahko greš kam drugam. Genettovina ni zate. Zastonj se mudiš.«

Courteux je hlinil brezbrižnost, a močno je sopel.

»Veš, to, kar ste storili, ni lepo, Villard. Mislil sem, da mi bo Lionnou Fansat pomagal pri par poljih, ki sem jih prevzel na polovico v obdelavanje, pa ste ga udinjali baš sedaj. Kaj ne? Mislili ste, da mi boste izpred nosa pograbili Desforguesa, pa vam ni šel na lim. Tako se ne dela med sosedi.«

Dragica je odšla v svojo sobo, da možakarja več ne sliši. Villard pa se je nenadoma vzravnal ob ognjišču in zakričal s starim, hripavim glasom:

»Ti, slišiš! Mera je polna do vrha, — zadosti! Ti me ne boš hodil oštevat, podli lopov? Ali ti ni drugih dovolj, ki si jim sedel za vrat?«

Courteux je tudi vstal s stola. Da se mu roke ne bi tresle, je zgrabil z njimi za zamazana zaviha svoje zakrpane kamižole.

»Žal vam bo,« je godrnjal. »Pa zbogom!«

In je odšel bolj naglo, nego je bil prišel. Ko se je vračal domov, je krenil po Genettovini, ki ga je mikala. Slišal je Fansatjev klic. Krepko je oral v solncu. Pomislil je stari:

»Krompirja bodo imeli. Še je čas.«

Zaklical je:

»Ej, Fansat, delaš ko mravlja!«

»Kakor vidite, Courteux,« je zinil Fansat.

»Postoj malo. Govoriti imam s tabo.«

Lionnou Fansat je ustavil vprego, se naslonil na oralo in poslušal Courteuxja, ki mu je vreščal:

»Torej tako, udinjal si se na Genettovino ... To so vendar straduhi! Ne bodo te plačali! Tenko boš jedel! Poslušaj me, dragi moj, če jih na mestu pustiš, ti plačam koj dvakrat toliko, kolikor so ti obljubili oni. Po denar prideš k meni.«

Fansat je pljunil na tla, zagodrnjal in zategnil usta v eno stran pod košatimi brki:

»Vse to ste mi hoteli čenčati? Trud zaman. Če ne bi bili stari, bi vas kresnil nekam s svojo otko!«

Srknil je sapo vase, pogled pa mu je zaplaval v daljavo. Nato je pognal kravi po zemlji, ki jo je belilo toplo solnce.

Courteux je odšel sopihajoč kakor jazbec, ki se je z gobcem zaril v ostro skalo, ko je iskal mehke zemlje za svoje gnezdo.


IX.[uredi]

Mir se je vračal pod krov Genettovine. Krompir so bili posadili ob lepem vremenu. Vse te dni je bila hiša prazna in zaklenjena. Mati je zbrala nekaj moči, da je šla pomagat, in otroci so tekli prav do njiv, ko so se vrnili iz šole, zakaj solnce ni tako brž zahajalo. Tudi oni so nametavali krompir, veseli, da slušajo svojo odrastlo Dragico.

Ko je opravil to nujno delo, si je Fansat smel nekoliko oddahniti. Lotil se je tistega, kar je najčešče ženska reč: molže, prinašanja vode, skrbi za kokošnjak, ki se je bil dokaj izpraznil. Delal je, da pomaga Dragici, ki je že omagovala. Tem drobnarijam je dodajal še druga opravila. Trebiti je bilo treba jarke po travnikih, ki so se bili gosto zarastli, popraviti plotove in obrezati grmovje, katerega senca travi škoduje. Bilo je malo drva pri hiši. Pripravil jih je, ko je posekal suho drevje. Kmalu bo moral pričeti s pletvijo in s košnjo. Težko pa bo spravljati pridelke le z enim parom rok. Popeljal je zadnjega vola na sejem in ga dobro prodal.

Pomlad je bila zavladala popolnoma. Zrak je bil mehak in topel. Ob hiši so se v sadovnjaku breskve, ki so pozimi grde in potlačene, spreminjale v rožnate oblačke, lahne tako, kot so tisti, ki plavajo na nebu ob koncu jasnega dneva. Ob lahni sapi je snežilo s cvetočih češpelj. Kokoši so razigrane koračile po dvorišču in v perju so se jim lesketali zeleni odsevi. Dragica je hodila pobirat jajca po gnezdih in jih nosila še topla svoji materi, ki jih je pila surova z zrnom soli.

Nikdar ni mislila nase. Dovolj je bila srečna v tem, da se je neprestano žrtvovala. A toplejše solnce, vonj svežega zelenja, pomlad, ki je razklenila zimske vezi in se razlila po vsej pokrajini, nada, ki je letela v pticah in tekla v sinjinah voda, so jo vznemirjali in ji vzbujali nove sanje v srcu.

Po tako težkih mesecih je čutila v prvo silno utrujenost in iskala je opore. Neko rahlo aprilsko jutro, ko je dež v srebrnih zavesah rosil na griče, je Jacques Lavergne stopil s kolesa in krenil po stopnicah k lopi. Vstopil je in pozdravil Dragico z mestno uglajenostjo. Mati je razgrebala po vrtu, družbo ji je delal stari Villard. Fansat pa je hodil po njivah, kjer je bilo dosti opravila.

»Gospodična Dragica,« je dejal, ko je sedel, »rekel sem vam bil, da vas bom prišel obiskat. Nekoč sva se poznala kot otroka, kasneje ste šli v zavod, jaz pa tudi skoraj nisem več prišel iz Limogesa.«

Zrl jo je z milino, ki ji je šla do srca. Sedela je ob mizi v zlatem jutru, ki je padalo skozi okno, in krpala Nonotjeve oblekce.

»Hvala, vam, Jacques; prijetno je sprehajati se v takem lepem vremenu.«

Spregovoril je tiše in ji dal razumeti, da je prišel le radi nje, ne pa da se sprehodi v mladem solncu.

»Moj Bog, kako ste lepi, Dragica!« je šepetal.

Sklonjena je bila nad svojim delom, a ta šepet jo je zajel v nenadno toploto. Gledal jo je od strani in obris njenega obraza je oživljala prav lahna senca.

Med oba je legel molk. Pogledala ga je z bistrimi očmi in zazdel se ji je lep. Tedaj pa je izpregovoril z izbranimi besedami, ki jih je smatral za elegantne:

»Mar se ne dolgočasite? Na kmetih je prelestno poleti, a pozimi življenja tu ne bi prenesel. V mestu pa imate vsega, obilo najrazličnejših zabav. Ali se vas nikdar ne poloti hrepenenje po mestu? Mislim si tako, saj tega življenja ne poznate.«

»Srečna sem tukaj pod tem krovom in ljubim mir, kjer morem delati po mili volji.«

Izrazil je svoje obžalovanje. Škoda, da se dekle, kakršno je ona, hoče skriti v teh krajih Bogu za hrbtom. Poprosil jo je, ali jo sme še kdaj obiskati.

»Hotel bi, Dragica, da bi se srečala na polju. Sprehajala bi se v senci po stezicah med cvetočimi travniki. Govorili bi mi o sebi. Pravijo, da ste pridni in vrli. Ali pa včasih ne čutite hrepenenja, da bi vas poslušal fant vaših let, ki bi vam bil prijatelj?«

Gledal jo je s skrivnim žarom. Odgovorila mu je v preprostih besedah, medtem ko se ji je smeh porajal na ustnicah in ji nalahko vedril poteze. Odšel je, začuden nad toliko čistostjo. Dragica je delala naprej in zasanjala nad delom. Toda Vona, Tina in Nonot so hrupno stopali po stopnicah, ki so nanje udarjale njih male cokle.

Nonot je stekel k Dragici in ji skočil na kolena. Tedaj se je iztrgala sanjarijam. Zavedla se je, da ji je srce prvič bilo daleč od doma in ognja, ki je umiral. Naglo ga je podpihala. Nonot pa jo je bil prijel za krilo. »Zakaj ne govoriš, Dragica? Ali te kaj boli?«

Sunkoma se je obrnila k njemu. Videla je, da jo otrokove oči vprašujejo. In nenadno je skrila obraz v dlanih.


X.[uredi]

Bila je že polna pomlad. Treba je bilo opleti krompir in ga obsipati. Obetal se je lep, listje je bilo gosto in lepo zeleno. Materi je Dragica dajala poguma, zato je delala z večjo prizadevnostjo. Fansat se je pokazal krepkega delavca. Ob četrtkih pa so Vona, Tina in Nonot pomagali po svojih močeh, med tem ko je stari oče oskrboval živino.

Prišel je križev teden. Že zgodaj je dospela Dragica v Rieux. Spremljali so jo obe deklici in Nonot, ki so bili pražnje oblečeni.

Župnik Verdier je maševal. Dragica je brala v molitveniku besede, ki ne minejo: »Vzklikajte od veselja Bogu, prebivalci zemlje!« Blažena od sreče, ki ni bila od tega sveta, je klečala v luči svoje duše. Župnik je prebral evangelij dneva: »Resnično vam povem, karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal ...«

Nič ni razlagal, ampak je maševal dalje. Dragica je molila. Obraz je bila sklonila in roke sklenila.

»Daj mi, kar te prosim za dom. Daj mi moč, da bom prav delala. Čuvaj vseh bolezni Tino, Vono in Nonotja, ki so kakor male sirote. Naj bodo dobri. Moj Bog, jaz nisem nič, ti pa moreš vse.«

Ko je bilo maše konec, so zvonovi zvonili za procesijo. Verniki so se razvrstili pod svodom in učiteljica je popeljala otroke naprej. Sledile so žene v črnih ogrinjalih in z molki med prsti, ter dekleta v svetlih životcih.

Prikazal se je župnik Verdier s posrebrenim križem v roki. Sledil mu je njegov ključar, star rieuški kmet.

Solnce je bilo visoko in zdelo se je, ko da hoče zvonjenje odgnati nekaj oblakov, ki so plavali na nebu.

Pričele so se litanije vseh svetnikov. Med tem je sprevod prešel trg ter se znašel in zožil v votlem kolovozu, ki je zavil v košato zelenje, kjer so se iskrili svetli rosni biseri.

Župnik Verdier je stopal po neskončni sveži tišini, pod vejevjem hrastja, ki se je preraščalo, hodil je in klical množico angelov in svetnikov, apostole in nedolžne, ki jih je bil krutež pomoril, svečenike, puščavnike, menihe-delavce, mučence, ki iz njih za stoletja vre studenec krvi, ki očiščuje svet. In dvigal se je odgovor zemlje, odmev iz bližnjih gozdov.

Na ovinkih so stali križi, okrašeni s šopki cvetlic. Tedaj je otrok pozvonil z zvončkom in župnik Verdier je blagoslovil klečeče vernike. Vsi so zopet vstali in pazili na korak, da se sprevod ne razbije. Dragica je pridružila svojo molitev dihu svojega domačega kraja in prosila Boga, naj odžene nevarnost, ki čaka neprestano.

»Daj in ohrani nam sadeže zemlje!« je pel župnik Verdier.

Latinski spev je bil lep kakor prožna hrastova veja.

Za vse je odgovarjal ključar, možakar, ki ga je bilo trideset let poljskega dela izsušilo in storilo podobnega črni vinski rozgi:

»Usliši nas, Gospod!«

Vsi so vedeli, da prinašajo oblaki obilo strel in toče, ki pobije žito.

»Daj večni počitek našim vernim rajnim!«

Pri tej priprosti poti, koder je hodila izza stoletij vsako leto procesija z istimi obredi in istimi spevi, sredi iste pokrajine, so stopali mrtvi pred živimi in preplavljali ravan in griče v velikih molčečih trumah, ki so bile nevidne kakor solnčni zublji.

Od spodaj se je od cerkve pozibavala molitev zvonov. Verniki so dospeli po porastlih poteh iz košatega zelenja na ravan, ki se je na njej obzorje izgubljalo v nedogled. Bajerji so odpirali v sivomodrih razdaljah srebrna žrela, ki je v njih kakor iznenadeno trepetalo solnce. In pod blestečo črto reke so se razgrinjali pisano barvani obrisi zemlje, posejane z ržjo, pšenico ali ogrščico, ali pa je gorela tu pa tam v cvetju bodičevja. Tedaj je pograbil veter latinske molitve, tisočletne prošnje, ki so prihajale iz srca človeka, ki je bil tu doma, in jih ponesel v božjo neskončnost.

Dvojna vrsta se je obrnila k trgu, se mu bližala in se ožila. Ves živ je bil ta ozki konec, tvorila ga je deca. Cerkev je odpirala temačno koničasto odprtino vrat, ki so v njej sveče, prižgane na oltarju, bile kakor zlate zvezdne pike. Žene, matere in vdove, ki so prihajale zadnje, so bile kakor tiste žalostne sohe, ki jih je podobar v dobi, ko je bila vera še živa, klesal iz kamenja po katedralah.

Še poslednji blagoslov z oltarskih stopnic in cerkev se je izpraznila. Dragica je šla iz cerkve še vsa polna molitve s polja. Ustavila se je za trenutek pred vrati. Nonot je skrival za hrbtom šopek cvetlic, ki jih je bil nabral.

»Na, Dragica, to je zate,« je rekel in ga ji ponudil z ljubko rezkostjo.

Vzela je cvetlice in poljubila malčka. Potem je poklicala Tino in Vono, ki sta čebljali z vrstnicami. Toda opazila je Clementino Queyroixjevo iz Lascaudja in stekla je k njej.

Clementina, hči čevljarja Queyroixa, je bila vzrastla z Dragico, igrala se z njo, se šolala na istih klopeh. Ni bila lepa, a obraz ji je bil odkrito prijazen in svež kakor rdeče jabolko, oči pa je imela prosojno modre. Ljubeznivo je izrekla svoje obžalovanje, da Dragice več ne vidi v Lascaudju.

»Nič ne prihajaš več k nam. Hudo mi je, toda razumem. Vem za vse delo, ki ga opravljaš, revica. Vsi v soseski se čudijo. Za hip smo mislili, da bo Genettovina na prodaj. Ne bodi huda name, če tako povem. Kako le zmoreš?«

»Ni tako težko, kakor si misliš. Kadar ti je kaj prav pri srcu, zmoreš vse. Sedaj pa nam pomaga Lionnou Fansat in zdi se mi, da so zli dnevi mimo. Šli bova lahko ob nedeljah na sprehod nabrat si vresja.«

Dragica je bila prijela Nonotja za roko. Med hojo je poskakoval z noge na nogo. Vona in Tina pa sta hodili pridni pred njimi.

Lascaud se je nahajal na genettski strani. Dragica je pospremila Clementino do Croix-du-Repaire, kjer se cesta cepi. Veseli sta bili, da se lahko pomenita o domačih rečeh in ljudeh. Že dolgo nista imeli te prilike. Ko sta se hoteli ločiti, ju je prehitel Jacques Lavergne in gibčno skočil s kolesa. Pozdravil je Dragico in se nasmehnil Clementini.

»Kakšna sreča, da Vas dobim z Vašo ljubko prijateljico! Mar ne pridete nocoj na ples? ... Pa mislim si, da to ne gre, saj žalujete.«

Nastal je molk. Dragico so bolestno presenetile nagle besede mladeniča, ki je še jasneje pokazal svojo lahkotnost, ko se je opravičeval.

Jacques Lavergne je porival kolo z roko in poprosil Dragico dovoljenja, ali jo sme nekoliko pospremiti. A odgovorila mu je, da se ji mudi in da nič kaj ni razpoložena za razgovarjanje.

»Sem Vas morda ranil?« je dejal in uprl vanjo vžaloščene oči. »Če bi bilo tako, bi bil zelo nesrečen.«

Brž je skočil na kolo in se odpeljal proti Rieuxju. Dragica se je vračala proti Genettovini, pa si je očitala, da je bila osorna s fantom, ki je morda lahkomiseln, a ji vendar tako rahlo govori.

Nonot se je bil izgubil v stran in je v jarku v travi zasledoval zeleno kobilico. Stekla je k njemu, ga dvignila v naročje in ga poljubila s takim žarom, da je še njo samo presunilo.


XI.[uredi]

Dragica se je zdaj mogla odpočiti. Lionnou Fansat se je pokazal prav marljivega pri delu. Obsipali so bili krompir, opleli žito. In čakali so, da dozori poletje, ko se prične žetev. Pokrajina se je znova zresnila. Kazala se je trpkost v njej, moč in barva, ki sta prihajali od solnca, ki je delalo družno z ljudmi. Trava je bila potemnela in se okrepila. Vrhovi skal so bili kakor zlato in po dolini se je odpirala pravljična pot vzdolž ob reki, kjer se je zrcalila vsa lepa pokrajina. Poldanski zrak je bil ves v blestečem trepetu nad žitnimi polji, ki so rumenela in so se jim bilke nagibale vedno bolj pod težo zrnja. Vse naokrog se je porajalo meso in kri za vse in še duša povrhu.

A vse je ostajalo preprosto in skrivnostna koprena se je neslišno trgala.

Bil je tisti zlati čas snovanja, ko moreš presoditi, koliko bo pridelka. Bilo je le še malo do košnje. Ob četrtkih in nedeljah je gnal Nonot prav sam živino na beauški pašnik, ki so ga bili zgodaj pokosili. Bil je nepopisen, kadar je hodil za kravami z otko na rami, trikrat daljšo nego je bil sam, kljub temu pa prav moški, s čepico malo postrani in okroglih meč. Žvižgal je, Brunetta pa je skakala okoli njega in se dotikala njegove rame. Govoril ji je in poskušal dati glasu moško barvo. Potem je postala pokorna in ponižna, ko da ji ukazuje stari Villard.

Nocoj — bil je ponedeljek v kresnem tednu — je Dragica odšla na polje. Sedla je pod svež in zelen obok, ki so ga tvorili žlahtni orehi na koncu senožeti. Krave so se mirno pasle in tišina zraka je bila tako neizmerna, da si slišal šum trave, ki so jo mulile. Brunetta se je bila spravila na majhen grič. Tam je sedela in zavihala rep. Prednji nogi je bila stisnila drugo k drugi. Bila je vsa negibna. Edino glava se ji je obračala zdaj sem, zdaj tja s čuječimi pogledi. V njeno črno dlako je prehajala motna svetloba spokojne radosti. Dragici ni bilo treba ne klicati, ne ukazovati. Če je katera krava zašla v grmovje, jo je Brunetta v enem skoku prignala nazaj. Potem se je vrnila na svoje mesto, da nadaljuje stražo. Ta resnost, ta obvladanost sta vedno vzbujali Dragičino občudovanje. Spominjala se je, da je Brunetta v dneh, ki so sledili nesreči, včasih sama pospremila čredo na pašo, čuvala in jo spet privedla domov. A njene misli so zapuščale to polje, kjer je svetloba postajala vse mehkejša.

Odkar jo je bil srečal Jacques Lavergne na kolesu, ko se je vračala od križeve procesije, ga je bila videla Dragica že večkrat v lepem vremenu. Prevzele so jo njegove ljubeznive besede in njegova nežna vztrajnost. Svojemu razpoloženju je klicala v spomin detinske dneve, ko so se igrali, odhajajoč iz rieuške šole. Bil je majhen, razgrajav in hudomušen deček. Potegniti za kito, uščipniti deklico ali spustiti ji v torbico kamenčkov, bile so to zanj preproste nagajivosti, ki se jim je še dolgo smejal. Videla ga je, dvanajstletnega plavolasega navihanca. Potem je bil odšel v mesto. V tišini nastajajočega večera in v hladu iz nevidnih studencev je pričela peti domače pesmi, da oživi samoto, ki je v njej včasih preveč skrivnosti.

Nenadoma je Brunetta planila pokonci in zalajala. Dragica je prestala s petjem in zagledala Jacquesa, ki je odrival leso. Bila je tako zmedena, da mu ni mogla odgovoriti, ko ji je rekel:

»Šel sem tod mimo pa nisem mislil, da Vas bom odkril kakor ptičico v gnezdu. Saj Vas ne motim, gospodična Dragica?«

In ne da bi čakal, da izpregovori, je sedel v nizko travo in uprl vanjo veselja polne oči.

»Peli ste lepo pesem ...«

»Da, to mi dela druščino ...«

Približal se ji je in šepetal besede, a je od njih razumela le zvok, ki jo je prevzemal. Prijel jo je za roke prav narahlo, neopazno, in ni mogel obrniti od nje svojih začudenih oči. V tem koncu senožeti se mu je zazdela lepša kot katerokoli dekle na svetu.

Spregovoril je glasneje in dejal:

»Dragica, vi ne veste, kaj je ljubezen. V tem trenutku dobro čutim, da vas ljubim ... Bili bi moja žena. Zapustili bi te kraje in srečna bi bila oba v mestu, zakaj vse leto ne bi mogel živeti tukaj. Prijetno je, preživeti tu tri mesece, to pa bodi vse.«

Pri teh besedah je narahlo oprostila svoje roke. Nadaljeval je, ne da bi si upal, prijeti jo zopet zanje:

»Videli boste! To bi bila sreča! Vaših nežnih rok ne bi več mučilo težko delo.«

Pogledala ga je in v njenih svetlih očeh je bilo polno bolestnega presenečenja. Ni več čula pesmi glasu v ganotju, smisel besedi jo je ranjal. Postal je silen, moledoval je:

»Tako bi bil srečen, da bi vas iztrgal temu garanju! Poslušajte me! Dragica, ne recite: ne!«

Videla je njegove ozke prsi, njegov suhi obraz, ki so se v njem svetile oči, katerih ogenj je bil mamljiv in sladak.

»Jacques, zaman so mi pravili, da je življenje na kmetih več vredno nego ono v mestih. Čutila sem to sama predobro. Vas je mestno življenje utrudilo in prišli ste se malo odpočit k nam. Zdi se mi, da bi vas ljubila, ko bi hoteli ostati tukaj.«

Zoperstavil se je. Kaj vendar zahteva! Če bi tudi hotel, ne more več!

»Kmalu odpotujem, gospodična Dragica. Premislite si! Pomislite, da vas ljubim. A da bi živel tukaj, vedno pri poljskem delu, tega ne zmorem ...«

Zavzdihnila je v zmedenosti, a vendar je zmagala svoje srce. Dovolj je bilo, da prav na skrivaj zašepeče ime svojega doma, in že se je nagnila na tehtnici skodela odločitve. Kljub temu je drhtela.

Rekla je z nasmehom:

»Zbogom, Jacques. Somrak pada. Ne bilo bi prav, ko bi naju kdo videl.«

Bil je presenečen in doumel je temno bolest, ki se je porajala v njej in jo je hrabro premagovala. Odšel je. Solnce je tvorilo škrlatne koprene po nebu. Še poslednjič se je obrnil k njej in položil dva prsta na usta v znak poljubov ali molka. Zakaj čutil je, da besede ničesar ne premorejo pri tem dekletu sinjih oči.

Ko je bil odšel, je zaklicala prav naglas, da ne bi zajokala:

»Domov! Brunetta, pojdi jih iskat! Pojdi ponje!«

In živina se je obrnila in se zbrala.


XII.[uredi]

Dragica se je včasih rada zatekla v samoto in je sanjarila. Ranila jo je bila prva ljubezen, ki je doslej ni poznala. S silnim naporom je delala naprej, pogumno kot ponavadi, po poljih in doma.

Pa saj je bil njen zanos spravil vse v tek. Mati se je spet lotevala poljskega dela in ni ji hodilo narobe. Ko se je nekega junijskega jutra Lionnou Fansat klepal koso, je obrnil k Dragici svojo debelo kuštravo glavo in dejal:

»Dragica, nekaj vas tlači. Ne vem kaj, vendar mi je hudo.«

Odgovorila mu je tako mirno z nasmehom, da si je očital, da je preveč tenkogled.

Prišel je čas košnje. Vstajal je ob prvem svitu in je odhajal s koso na rami. Kriv volovski rog, kjer je stala osla v vodi, mu je visel zadaj pod kratko kamižolo.

Odrival je leso ob senožeti, ki je bila vsa srebrna od rose. Uprl se je v noge, prijel za kosišče in napel prsi. Zašumela je kosa v travi, ki je pričela padati po vrsti. Enakomerno je kosil v neizmerni jutranji tišini. Nastala je vlažna steza prav do žive meje. Potem se je vračal v rednih korakih proti lesi, kosa pa je plavala v zraku kakor tehtnica. Prihajal je in odhajal ves uravnovešen brez nepotrebnega gibanja, kakor zahteva stari zakon pravilnega dela. Potem se je vračal na Genettovino v vročini opoldanskega solnca. Bil je vesel opravljenega dela.

Seno so spravili ob lepem vremenu. Na polno naloženem, krepko povezanem vozu so se pomikali skozi na stežaj odprta skedenjska vrata griči zelenja, ki so puščali v zraku kot sled mogočni vonj suhe trave.

Vona, Tina in Nonot so imeli svoj praznik. Grabili so in obračali seno, nato pa so jedli v senci leščevja, ko je solnce tonilo v travnike in se poigravalo v rojih mušic, ki so kakor tenka zlata in plešoča meglica viseli v zraku.

Goreli so dnevi, ko pričenja žetev. Snopje se je kopičilo v skednju in čakalo mlačve. Prav na vrhu je bil Lionnou Fansat pritrdil v znak velikega veselja velik šopek cvetlic.

Dragica se je vpraševala, zakaj ni popolnoma srečna. Saj je bilo vendar res, da je bila ta žetev zrastla iz njene srčne krvi ...


XIII.[uredi]

Bala se je, iti sama na polje ali na pot v Rieux. Strah je je bilo in želela si je hkrati, da bi zopet videla Jacquesa Lavergnea. Mislila je nato, da se bo kmalu vrnil v Limoges, ko mu bo potekel dopust. Odkar so bili odrinili glavno delo, se je bila navadila, zapirati se v svojo kamrico. Sredi tišine je mislila na Jacquesa. S skrivnim veseljem si ga je lepšala in mu pripisovala čudovite vrline.

Po svoje je izpreminjala poteze njegovega obraza in posili dajala drugačen smisel njegovim besedam. »Če bi hotel!« je sanjala. »Ugaja mi in pokazal mi je, da sem mu všeč.«

Njeno ljubavno sanjarjenje je kipelo. Nenadna želja jo je zagrabila, da se ničemurno opravi in pohiti brž po cesti v Rieux, kjer jo gotovo pričakuje.

Nekega večera si je oblekla najlepšo obleko in se dolgo česala. Vprav je hotela prestopiti prag, pa jo je Nonot, ki je stikal ondot okoli, za šalo zgrabil za nogo. Njena verna duša je v tem spoznala znamenje od zgoraj. Zdrznila se je, ko da je greh storila.

V naslednjih dneh si je pomnožila nešteta drobna opravila v gospodinjstvu, da bi se iztrgala sanjarijam, katerih nevarnost je nejasno slutila. Neprestano se je ukvarjala z deco. Prirezovala jim je oblekce ali pa jim brala iz Svetih Zgodb, kjer je bilo polno slik. Mati ki je bila še vedno šibkega zdravja, ni slutila bolesti, ki jo je skrivala in krotila z isto preprostostjo, ki je z njo storila vsako stvar.

Ko je padla noč in se je hiša ovila Dragice kakor plašč, se ji je vračal mir v srce. Zemlja, katero je bila očuvala, jo je obdajala, tako je čutila, s spokojno hvaležnostjo.


XIV.[uredi]

Neke nedelje popoldne je prišla Clémentina Queyroixjeva na Genettovino v vas. Njen okrogli in sveži obraz je očitoval nenavadno skrivnost.

Dragica je sedela v lopi. Iznad vsakega ramena sta sklanjali Vona in Tina svoji počesani glavici, da bereta v slikovnici, ki jo je Dragica s smehom razlagala, medtem ko je Nonot zbijal frnikole na velikem kamnu. Mati je pripravljala krompir za večerjo, strgala ga je in lupila ter ga metala v skledo z vodo. Stari je brez besed počasi vlekel pipo ter strmel v obzorje, kjer je solnce padalo na prazna polja in v otemnelo zelenje. Ob njegovih nogah je ležala Brunetta z gobcem na sprednjih nogah. Od časa do časa je vzdihnila in pomežiknila. Nastopila je bila doba velike tišine, ki sledi žetvi.

Lionnou Fansat je bil odšel v Ballanges, da obišče ženo in otroke. Ta mesec je hodil tja pogosteje, ker ni bilo treba brez prestanka delati od jutra do večera.

Clémentina Queyroixova je dobro čutila preprosto in globoko srečo, ki je ležala danes nad hišo po tolikem trudu. Vse je bilo tako mirno ob tem pragu in nad polji!

Vsi so jo prijateljski pozdravili. Dragica je bila šla po stol, da se prijateljica odpočije v hladu brestiča, katerega senca je padala v lopo. A Clémentina je zašepetala:

»Pojdi z mano malo na dvorišče! Moram govoriti s teboj. Laže se pomeniva gredoč. Če hočeš, greva nabirat vresja v Villemonteil.«

Dragica je bila z veseljem za to. Treba ji je bilo svežega zraka in sproščenja pod nebom lepega dneva.

Šli sta po kolovozu, ki se je vil med visokimi senožeti in je bil kakor molčeč tok hladu in počitka. Pravili sta si spotoma tiste brezpomembnosti, ki tvorijo francosko vljudnost. Kmalu sta dospeli na villemonteilsko ravan. Nasprotno pobočje reke je rastlo kvišku vijoličasto in rdeče s svojimi silnimi spačenimi skalami. Cvetoče vresje je tvorilo rubinaste preproge, ki jih je solnce ožarjalo.

V teh krajih je bilo vse čisto kot ob rojstvu sveta. Dvigal se je globoki spev zemlje in veter je imel oster vonj kakršnega začutiš iz zmečkane praprotove mladike.

Dragica in Clémentina sta vstopili v kostanjev gaj, kjer se je blestela nežna trava. Prijazno je padala svetloba pod drevesa, katerih debla se pojavljajo kakor velike zavite gube podobno plašču, ki se je vanj ujela sapa ob skrivnostnem pohodu. V nekatere je bilo že treščilo, iz rane pa je često poganjala lepa okrogla in gladka mladika, po voljnosti podobna belouški.

Dragica je kraj svoje prijateljice sedla v travo in vezala šopek vresja. Dejala je:

»Lepo je tukaj. Vesela sem.«

Na daljnem obrisu obzorja je plesal žarek, lisa živahne vode, droban blisk, kakršen se pokaže, če skoči belica nad vodo. Clémentina je šepnila:

»Dragica, oštela me boš.«

V eni sapi je nadaljevala:

»Jaques Lavergne ve, da sva tu. Hotel te je videti, preden odide. Nisem mu mogla odreči. Tako te ljubi!«

»Ni prav, kar si storila, a nisem huda nate, ker poznam tvoje dobro srce,« je odgovorila Dragica.

Zdaj je bila zmedena in v strahu. Lepi večer se je mračil njenim očem. Preteklo je nekaj časa. Prijateljici nista govorili, a šumenje reke je oživljalo zrak in prihajalo iz doline.

Dragica je prva zagledala Jaquesa Lavergnea, ko je prihajal po stezi, ki jo je obrobljala visoka praprot. Kot ponavadi je bil lepo oblečen in bližal se je z lahkotnostjo.

»Tako ste plašni, gospodična Dragica!« je vzkliknil, ko je dospel do nje. »Moral sem se pretezati po teh kozjih rebrih, da vas dobim!«

Clementina se je bila oddaljila in nabirala je šope cvetočega vresja.

Jacques je šepetal polglasno tesno ob Dragici:

»Ali ste premislili moje besede? Hočete vedno živeti v teh krajih? Če se odločite postati moja žena, vam ne bo žal. Dragica za Boga, poslušajte me!«

»Še preveč vas poslušam,« je dejala.

Tedaj jo je pričel prositi. Skoro bo pričel v Limogesu življenje v pisarni, zato je ne bo mogel videti, kadar bi jo hotel. Ali mu ne bi hotela dati na pot vsaj malo upanja?

Poklicala je Clémentino. V njenem glasu je bila sama skrita bolest. In pred svojo prijateljico je bleda, z bolestnim izrazom v obrazu izpregovorila:

»Jacques govoriti morem v navzočnosti svoje prijateljice in hočem tako. Morda imam do vas kaj več od prijateljstva, a nikdar ne bom zapustila Genettovine. Jaz ne štejem in ne računam. A tega, kar sem dala, ne morem vzeti nazaj. Dobro sem premislila. Kar želite, ni mogoče. In če sem se vam izogibala, sem delala to zato, da vam ne bi morala govoriti takole. Bala sem se zelo te bolesti.«

Pri teh besedah ga je pogledala v obraz in strašno sta se borila v njej bolest in ponos. Jacques je čutil skrivni drget te zadušene ljubezni. Zresnil se je, skril svoje ganotje in odšel. Rojena v istem kraju, sta krenila po potih, ki sta šli narazen.

Clémentina je objela Dragico. Z rokami okrog njenega vratu je dejala: »Odpusti mi. Menila sem, da storim dobro ... « Vstali sta, da se vrneta domov. Dragica ni govorila. Clémentina je vzdihnila:

»Ubožica, morda si ga ljubila!«

Dragica je odgovorila:

»Molči! Bolje je, da ne povem. Končano je.«

In sta se molče vrnili v poševne žarke večera.


XV.[uredi]

Courteux je bil delal na Grangerie, da se je skoraj pretegnil. Res je bilo, da je imel preveč zemlje, toda bil je nenasiten. Njegov pohlep je naraščal z zaprekami, ki so se mu stavile na pot. S težavo je komaj in komaj našel nekaj ponižnih hlapcev, kakršnih je vedno manj, da poslušajo brez mrmranja in slepo, kakor da jih tlači deset stoletij suženjstva.

Spravil je svoje pridelke, postrani pa je le gledal na Genettovino, ki je bila dala proti vsemu pričakovanju obilo žita. Vedel je zdaj, kaj mu je hodilo na pot. Preveč je poznal življenje kmetov, da ne bi vedel, da se dobe žene in dekleta, ki kažejo včasih globok in molčeč žar, ki je silnejši od vseh zvijač in vseh nesreč. Doumeval je, da je Dragica Villardova blagoslovljen plamen božji, ki je zanetil ogenj na ognjišču, ko je že skoraj ugašal. Ko pa je spravil svoje žito, je hotel uveljaviti svoj potuhnjeni srd in ponagajati. Spočetka si ni pomišljal, trositi govorice, da Dragica prav za prav ni veliko prida. Smejali so se mu v brk. Moral je najti nekaj drugega.

Ko je nekega jutra v solncu hodil po svojih njivah, je prišel do konca, kjer je njegov grunt mejil na Genettovino v dolžini kakih trideset metrov. Tu je ločil obe zemljišči mejni zid iz navadnega kamna, ki ni bil višji od človeka srednje postave. Courteux si je zelo pazljivo ogledal ta zid in odkril je, da na nekaterih mestih ni kaj preveč trden. Jasno se mu je zazdelo, da ga je treba podreti in ga zgraditi trdneje.

»Villard bo plačal polovico stroškov. To ga bo jezilo. Za začetek bo to že nekaj. Potem se bom že domislil česa drugega.«

Naravnost jo je ubral na Genettovino in prebrisanec je dejal Villardu, ki je plel na vrtu:

»Stari, prihajam radi malenkosti. Zid, ki meji mojo njivo Pie od vaše vergneske, je skoraj že ves razpadel. Lahko se zruši name, ko grem kdaj mimo. Treba ga bo popraviti.«

»Rad bi nam nagajal, ne bo ti uspelo«! je vzkliknil Villard. »Hočeš biti prefrigan, pa si neumen.«

Courteux pa je zatrjeval, da se ne šali in zahteval je, naj pride Villard brž sam ugotovit, v kakšnem slabem stanju se zid nahaja.

Lionnou Fansat, ki je pokladal živini, se je baš zdaj pokazal.

»Že gremo, Courteux. Kar naprej pojdite z Villardjem.«

Neutegoma je tekel v selo Plyrelevade po enega svojih bratrancev, starega Chantaudja, ki naj bi bil za pričo. Preden je odšel na Pie, je povedal Dragici, da išče Courteux prepira.

»Mislim, da nima prav«, je dejala Dragica. »Vendar bo treba natanko paziti. Poskrbite za to, Fansat!«

Fansat in stari Chantaud sta dospela kmalu k zidu, katerega starost je bil opazil Chantaud šele sedaj.

Možakar je znova izjavil s hlinjeno žalostjo, da bi se to razrahljano kamenje moglo zrušiti nanj in mu zlomiti nogo.

»Ali obe!« je dodal Fansat prav po tihem, naglas pa zatrdil, da bo zid še stal, ko bo Courteux že na pokopališču.

»Vedno sem ga poznal takega«, je rekel Villard. »Nekoliko je bil vegast, sicer pa trden«.

»Trden!« je zajavkal Courteux. »Poglejte!«

In pograbil je za velik kamen ter ga zagnal z vso silo v zid, ki se je podrl v dolžini kakih petih korakov.

Tedaj se je postavil stari Chantaud:

»Courteux, niste imeli pravice, to storiti!«

»Če je nimam, si jo vzamem.«

»Ta je lepa!« je menil Villard.

Courteux je pričel zmerjati. Izgubljal je oblast nad samim seboj in pokazal blazno jezo, zakaj čutil je, da se je vlovil v lastno past. Njegova zlobnost ga je bila pritirala tako daleč.

Nenadno se je zazdelo, da se je pomiril, in zamomljal je:

»Tak vendar zdaj ne more ostati! Dal ga bom nanovo postaviti. Plačala bova vsak polovico stroškov za zidanje, jaz in Villard. Dobro malto bomo vzeli. Bom že pazil na to.«

»Mi ne plačamo nič!« je dejal Villard in mu obrnil hrbet. »Pojdimo«.

»To bomo videli!« je vpil Courteux.


XVI.[uredi]

Preteklo je mesec dni. Zid ob Pie je bil dozidan in pokrit z opeko, da mu slabo vreme ne bi škodovalo.

Courteux je s to novico seveda brž prišel na Genettovino. Vstopil je, vzel stol, ne da bi mu ga ponudili, in rekel materi Villardki, ki je bila ta hip sama doma:

»Prinesel sem vam zidarski račun za zid. Znaša dvesto osemnajst frankov in pet soujev. A nič se ne ustrašite, polovico plačam jaz, zakaj zid je prav tako moj kakor vaš.«

Mati je vzdihnila:

»Jojmene, samo to mislite, kako bi nam nagajali, ko imamo že tako dovolj težav!«

Razčeperil se je in izjavil, da je to moral storiti. Nikar naj ne išče nagajanja tam, kjer ga ni toliko ne, kot črnega za nohtom.

»Jaz za vse to nič ne vem. Villard je s Fansatjem šel v Rieux radi nekega teleta, Dragica pa je v Lascaudju. Potrpi, kmalu se vrnejo, zakaj skoro bo poldne.«

Kar naprej je pripravljala kosilo. Piščanec se je pekel v zéleni.

»Privoščite si pa«, je momljal Courteux. »Pri nas jemo krompir in fižol.«

Ko je hotela odgovoriti, sta vstopila Villard in Fansat.

»Kaj hočeš?« je rekel stari, še preden je sedel.

»Gre za račun zidarjev, da so postavili zid. Stalo bo dvesto osemnajst frankov in pet soujev, kar znese za vsakega sto devet frankov ... Od petih soujev dam jaz tri, da se stvar uredi. Dober človek sem.«

»Dober človek si, vemo«, je odvrnil Villard. »Sicer pa lahko zganeš ta papir in ga vtakneš v žep. Tu nimamo nič kaj plačati.«

Rdeč ko puran je Courteux vstal.

»Torej ne marate plačati?«

»Ven stopite pogledat, ali kukavica poje kakor kos!« je dejal Fansat nestrpen.

Courteux je jemal kar po dvoje stopnic, ko jo je brisal iz lope, in obljubljal, da dobe kmalu pošte od njega. In da se znebi krepke psovke, je zakričal:

»Kurji britofi!«

Štiri dni nato je dobil Villard vabilo, naj se zglasi pri sodišču v Bellacu. Na določeni dan se je v kolesi ju odpeljal v mesto.

Courteux je razložil svojo zadevo s sladko-kislim glasom. Roke je stiskal v žepe svojega jopiča in se prestopal, toda zaman.

»Mejni zid«, je razsodil sodnik, »ni bil del kakega Villardovega poslopja. Courteuxju se je zazdelo prav, da se zid popravi, Villard pa nikakor ni bil dolžan, da za to prispeva, tudi ne razlike vrednosti, ki jo ima novi zid v primeri s starim. Stroški pripadajo v celoti tistemu, ki jih je zakrivil. In še je Courteux prostovoljno podrl zid na enem kraju, ko je zalučal vanj velik kamen.«

»Saj je bil zanič, gospod sodnik, zatrjujem vam!«

Desetkrat je povedal isto in široko odpiral oči, ki mu od razburjanja niso več mežikale. Poražen je moral oditi.


XVII.[uredi]

V vsej soseski so se rogali pravdaču. Izgubljal je sloves prevejanca, ki si ga je pridobil s tolikimi zvijačami. Zaklel se je, da se bo maščeval. Cele dneve je premišljal z glavo v dlaneh. Prva nezgoda ga je naredila opreznega. Prihajale so mu misli, ki mu niso bile preveč v čast. Ko je prignal krave na pašo blizu zelnika, ki je pripadal Genettovini, je pustil, da so mu krave ušle v zelje in se pasle po njem. Vedel je, da dela neumnost, ker bi ga kaj lahko kdo videl. Srd pa se mu ni mogel poleči. Zabijal je dolge žeblje v Villardjeve jablane prav v naglici, kadar je vedel, da ga nihče ne bo opazil. Za hip je mislil celo na to, da bi sam drugam naravnal potok, ki je tekel po Genettovini in zato namakal tudi Grangerie. Mogel bi se potem pritožiti, da mu manjka vode, in bi tako spet lahko začeli pravdo. A bal se je, da ne bi kratke potegnil. Tako blazno daleč ga je tirala jeza, da je na skrivaj nosil ponoči mlade zajce v genettski vrt, da bi objedali zelenjavo, ne da bi kdo vedel, koga bi obdolžil.

Ko je nekega deževnega večera blodil po Genettovini, gnan od zlobnih misli, se je nenadoma znašel pred Lionnoujem Fansatjem. Sprva je odskočil. Fansat pa ga je krepko prijel za ovratnik in svetlo so gorele oči v njegovem kosmatem obrazu.

»Ne pričenjajte nikar s svojimi šalami, stari! Drago bi vas stalo in premikastil bi vas, da bi štirinajst dni ležali. Pa hvala za zajce, prav privoščili si jih bomo!«

Courteux je jecljal, prosil usmiljenja in hlinil silno zaprepaščenje.


XVIII.[uredi]

Dragica je globoko skrivala svojo bolest, čutila pa se je prav trudno. Nikdar ji niso bili dnevi tako dolgi, kadar se je bila žrtvovala. Ni premišljala, da je ona očuvala zemljo, hišo. In ni si mogla kaj, da je spomin na Jacquesa Lavergnea ne bi ranjal v tihih urah, ko pada mrak v poletnih večerih.

Zdaj je utegnila večkrat iti v Lascaud. S Clementino, ki je šivala, se je pogovarjala o domačih rečeh in preprosti smeh njene prijateljice, ki se je oglasil pri vsaki priložnosti, ji je bil v razvedrilo. Prav mladi, pa sta že obujali spomine na prva otroška leta.

Dnevi so tekli, bili so mirni, jasni kot odsev z neba.

Dragica je dolgo hodila po polju. S sabo je vodila Nonotja, ki jo je razveseljeval z različnimi domisleki živahnega otroka. Ko se je dovolj natekal po pokošeni travi, dosti poigral z Brunetto, je prihajal k svoji odrasli sestri, se naslanjal nanjo in ostajal nekaj časa molčeč in miren. Čutila je, kako prihaja vanjo neskončna milina že, če roko položi na njegovo plavolaso glavico. Kako je bil ta otrok zvest varuh svoje sestre!

Ta čas se je dogodilo, da je Brunetta dobila mladega. Imela ga je spravljenega v slamnatem gnezdu, ki si ga je bila zvila v kotu na skednju.

»Vsaj ne bo treba potopiti ostalih, ker je samo eden«, je dejal Fansat.

Nonot, Vona in Tina so se hoteli dotakniti mladiča, ki je bil rumen kakor ovsena slama.

»Nima še odprtih oči«, je dejal Nonot.

»Lepo okrogel je«, je dejala Vona.

Brunetta je pustila, da so ji ga božali, potem ga je potegnila pod svoj črni kožuh, ko ga je bila polizala s svojim širokim jezikom. In je bilo slišati mlaskanje mladiča, ki je sesal, med tem ko je psica svetlo zrla s svojimi lepimi zlatimi očmi.

Ni minil dan, da je ne bi prišli posetit. Nosili so ji konec kolačka, skodelico mleka. Takrat je vstala, ko da se zahvaljuje, in psiček, ki se je odločil od seska, se je nerodno zvalil na hrbet, kar je bilo deci v veliko veselje. Potem se je vračala h gnezdu in obstala nepremično. Trenila je kvečjemu včasih z očesom in zmigala s kosmatimi uhlji.

Čez teden dni je že mogla zapustiti mladiča in pričeti z vsakdanjim svojim poslom po poljih. Lačni psiček je sesal trikrat na dan. Zdaj je že tresoč se stal na vseh štirih, a brž je sedel na zadnji del z golim repom, ki ni bil debelejši od podganjega. Odprl je veke in pokazal oči: barva ribnika v megli. Zlato življenja se je moralo pokazati šele kasneje.

Nedeljo po Velikem Šmarnu je Dragica vstala ob prvem svitu in zagledala Brunetto, ki se je vračala od naglega sprehoda, kakršnega je ponavadi napravljala ob zori. Bila je videti nemirna. Dlaka se ji je ježila, ko je odrinila priprta hlevna vrata. Dragica jo je hitela pobožat. Psiček je zapustil svoje gnezdo v slami in drobil proti svoji materi, da bi sesal. Brunetta pa se je umaknila. To je Dragico začudilo. In nenadoma se je psica zgrudila kakor lesen panj in iztegnila noge, ko da so ji zvezane. Zgodilo se je to tako na naglem, da se je zazdelo Dragici, ko da si je Brunetta prerezala srce na dvoje ob nastavljenem nožu in se zvrnila na potlačena tla.

Kmalu je Dragica razumela. Brunetta se je premetavala toga in trda, — brez dvoma se je bila zastrupila. Dvignila jo je in jo vzela v naročje. Božala jo je in drhtela kakor ona. Dobra žival jo je gledala razširjenih in srepih oči.

Tedaj je na ves glas zaklicala, naj prineso mleka. Linnou je pritekel s polno skodelo. Zamrmral je:

»To je ta svinja Courteuxjeva!«

Posrečilo se ji je, postaviti Brunetto na noge. Psica je imela še toliko moči, da je mlasknila po mleku. Drhtela je po vsem telesu, ki so ga vili krči. da se je ob njih dlaka ježila. A znova se je zvrnila na stran. Strašno jo je bilo zvilo.

Dragica je spoznala, da bo poginila. Stisnila jo je tesno k sebi in sedla na kup sena. Debele solze so ji kapale po licih. V dekle so strmeli proseči Brunettini pogledi, ko je lovila sapo in so ji bile mišice napete kot strune. Zdelo se je, da ji govore:

»Reši me! Nikdar ti nisem žalega storila! Kako, da me ne moreš rešiti?«

Fansat je jokal, ko je spravljal v kraj malega psička. Strup je deloval z grozno silovitostjo. Dragica je čutila, da ne more rešiti Brunette. Videla je, kako oči ljubljene živali bledijo, steklenijo in kako izginja zlati sij, ki jih je ožarjal. Še zadnji napad. Iztegnila se je, sklonila svojo lepo glavo in poginila.


XIX.[uredi]

Pokopali so jo v sadovnjaku pod košato jablano v senci, kjer je tolikokrat ležala v poldanski vročini, na kraju, ki ga je čuvala s svojim čuječim laježem in svojimi pazljivimi pogledi. Drobna ptička je bila priletela na svežo gomilo, morda da si zrnce poišče. Dragica je videla v tem milo znamenje.

Jokali so za Brunetto na njivi in zvečer ob ognjišču. Mati, stari Villard in Lionnou Fansat so obnavljali v spominih njeno življenje, ki ga je nepretrgoma grela zvestoba kakor globok skrit plamen, od katerega je videti le zlat odsev v milih očeh.

»Samo govoriti ni znala!«

»Ne, vsak njen gib je govoril,« je popravila Dragica. »Veselje je kazala s košatim repom, ko je mahala z njim sem ter tja, nemir, kadar je špičila kosmate uhlje, pokorščino, ko jih je povešala. Znala je vsekdar pokazati, kaj čuti.«

Stari Villard se je spominjal, da jo je učil vso mlado, ko ni bila večja od zelne glavice. Na beauškem travniku je bevskala in se zaganjala v krave, pri tem se zaletavala v krtine, se preobračala, a ni odnehala. Kako majhna je bila, pa kako pogumna!

Nonot si ni mogel misliti, da je ne bo videl več in klical jo je večkrat na dan, pri tem pa se mu je zdelo prav čudno, da mu ne odgovarja ona, ki je sicer pritekla še tako od daleč, da mu položi prednji nogi na ramena. Vona mu je govorila:

»Odšla je predaleč, Nonot, ne čuje te.«

Lionnou Fansat pa se je bil zaklel, da bo prišel tolovaju Courteuxju na kraj. Šel je v Rieux in stopil v lekarno. Kupil je nekaj malega, preden pa je stopil čez prag, je vprašal:

»Prodali ste strihnina Courteuxju z Grangerie. Ta lopov nam je zastrupil psico.«

»Da, zahteval ga je pred štirimi dnevi proti krtom, ki da mu delajo škodo na polju. Vzel ga je toliko, da bi ga bilo dosti, da vola zastrupi z njim.«

Lionnou Fansat se je lepo odkril in jo mahnil proti Grangerie. Na sredi pota je srečal Courteuxja v villemonteilskem koncu. Pognal se je proti njemu:

»A, tolovaj, ti si zastrupil našo Brunetto! Ha, dehor smradljivi!«

Courteux se je sključil:

»Pazi se, če se me dotakneš! Še za sou strupa nimam doma!«

»Lažnik! Lekarnar ti ga je prodal! Še davi sem bil tam!«

Courteux je momljal nerazločne besede in se oziral v tla in naokrog s tavajočimi pogledi. Fansat se mu je zadri v obraz:

»Povem ti: če se količkaj izpozabiš nad Genettovino, ti porežem ušesa s svojim nožem!«

In se ni mogel več premagovati: pograbil ga je čez pas in ga vrgel v glogovo grmovje.

Courteux je tulil na pomoč. Fansat mu je ukazal molk. Potegnil je nož iz žepa in mu s tem pognal tak strah v kosti, da je umolknil in se ni ganil.


XX.[uredi]

Ob mlačvi so ljudje tožili bolj kot ponavadi o Courteuxjevi lakomnosti. Vreče žita, ki so jih imeli dobiti, so usihale ob delitvi, ne da bi bila temu kriva velika vročina. Zvezati so jih morali nižje, nego so nameravali. Courteux se je veril, da je ta pojav docela priroden. Vsak je moral biti vesel, da je po tolikem delu kaj ostalo.

Ponavadi so se revni starci in ženske, ki so bili preslabotni, da bi sami obdelovali svojo zemljo, jezili, toda molčali so.

Letos pa so opozorili Courteuxjevo ženo, da ne pojde vse gladko, s tem, da so ji sredi trga v Rieuxju stolkli jajca na glavi. Vsa rumena in besna je bila podobna kitajski čarovnici.

Vendar pa se osveta faranov ni omejila le na to.

Nekaj dni po presenečenjih ob mlačvi je srečal Lionnou Fansat v Rieuxju Courteuxja. Bilo je vroče in tako okrog desetih dopoldne, če je Lionnou srečal Courteuxja, se to pravi, da ga je brez dvoma malce iskal. Nagovoril ga je prav prijazno in mu dejal ljubeznivo:

»Vedno ste še hudi name, bi stavil, ker sem vas malo trdo potipal. Pa se mi zdi, da ste zdaj bolj pametni. Pozabimo vse to. Za pijačo bom dal.«

Courteux je nerad sprejel, toda bil je žejen in obetala se mu je pijača zastonj. Vstopila sta v majhno, hladno krčmo. Fansat je potegnil klobuk na oči in napolnil kozarce. Jedva sta trčila, ko je osel pokazal svoje dolge uhlje skozi nizko okno. Nenadno je zaklical Fansat na ves glas:

»Mačja godba!«

Courteux jo je ucvrl proti vratom, a truma fantov ga je obdala in spoznal je, da bi bilo vsako upiranje zaman. Osliček je čakal, dostojno opremljen za ceremonijo. Okrasili so ga bili s smrekovimi vejicami, s pentljami, z olupki, ki so se iztezali kakor vzmeti. Zeljni cveti so mu služili mesto res proti muham. Vse je poteklo v redu. Fansat je bil položil svojo silno roko na ramo Courteuxju, ki se je tresel od srda.

Skrbno so privezali oslu, ki se je zdel dovolj star, da bi zaslužil spoštovanje, v bližino repa bariglo, polno belega vina. Po sili so nataknili Courteuxju rumeno čepico na glavo ter ga oblekli in skrbno zapeli v žensko jopo, ki ni bila baš nova. Pa so ga pograbili štirje fantje, ga malce oščipali in posadili narobe na osla.

Dobrovoljčki so ga spremljali. Na glave so si bili posadili stare preluknjane kožice, oblekli pa so se bili v narobe obrnjene jopice in hlače, katerih podloga ni bila baš oprana. Jean-François Pairaud iz Lavergnea, pokveka, toda zelo znan godec, je drgnil po goslih in čudovito natančno oponašal mijavkanje zaljubljenih mačk. Drugi spet je nategoval nadušljivo harmoniko. Bila je kar čedna muzika, ki se je med njo oglašalo prepevanje.

Plešoči in spakujoči se sprevod se je utrnil po trških uličicah. Vse je bilo na pragu, ploskalo je in se smejalo.

Eden izmed spremljevalcev, ki je držal nov krompir v ustih in si je bil zataknil dva boba v nos, je dvigal prav novo lončeno posodo, katere ročaj je bil droban, kakor je drobno vse, kar je majhnega.

Fansat je vpil od časa do časa:

»Mačja godba!«

Množica je vpraševala:

»Za koga?«

In Fansat je odgovarjal:

»Za Courteuxja, ki žito krade in pse zastruplja!«

In je moral piti belo vino iz velike skodele. Pomazali so mu bili obraz s sajami in okrog vratu so mu bili dali ovratnico iz krompirjev, nabranih na vrvico. Ko je prihajal mimo, so se ljudje držali za trebuhe in postajali razposajene volje.

Ob vsakem klicu po mačji godbi, ob vsakem odgovoru, je odprl fante, ki je imel na vsaki nogi drugo coklo, pipo na barigli, napolnil posodo z vinom, jo podržal pod rep oslu, ki je ostajal resen, in ponudil piti vsakomur, kdorkoli je hotel. In so radi pili.

Sprevod je obšel trikrat ves trg. Hrup pa je dosegel višek, ko se je še osel domislil svoje vloge, pričal rigati in se oglašati še drugače ter brcati na vse strani.

»Pripomogel bo Courteuxju do ovsa!« je kričal razposajen zbor.

A tudi najlepše igre je konec. Lionnou Fansat je izpustil Courteuxja z njegove uporne ježne živali. In nenadoma je razvil mlinarski bič ter pričel biti ž njim po Courteuxjevi glavi. Možakar ni utegnil sneti čepice z glave in sleči jopiča. Zbežal je, daveč se od jeze, preko polj in za njim je donel krik: »Mačja godba! Mačja godba!«


XXI.[uredi]

Bližal se je čas izkopavanja krompirja. Poljana se je bila pordečila in na široko se je razlival še skrivni žar jeseni. Določneje si videl pozibavanje drevesnih vej, z listjem, ki je bilo postalo sočnejše. Voda in solnce sta pripravljala stari čar v samotah, ki jih včasih pretrga krik neznane ptice. Zdelo se je, da se zemlja, odkar so jo bili pokosili, oddaljuje od človeka in da razgalja svoj stari obraz. Ni bilo več zrcalnih gladin po ribnikih vznemirjal jih je ribji lov, pač pa so plesali po njih srebrni ščiti, ki so jih vitezi neba bili zagnali na travnik: čudovita tišina se je bila storila v ozračju. Skozi listje, ki se je bilo v zadnjem naporu zvilo, si videl v daljavi obzorje, ki je dobivalo barvo vresja, sadja in požgane praproti. Kakor svodi iz sanj so se ob zori dvigale bele sopare iz trav in ponoči so vstajale kakor vrata iz pravljic, ki je luna vanje postavljala biserno rosno skledico med belo tenčico in sinje sence.

Dragica je čutila to raztreseno in spremenljivo poezijo, uživala pa je samo jesenski pokoj.


XXII.[uredi]

S težavo so ohranili Brunettinega mladiča pri življenju. Trikrat na dan mu je Dragica zagrela mleka, ki ga je hodil lizat in je pri tem tenko cvilil. Nekaj časa je iskal mater, brskal z smrčkom pri tleh, vohal in sopihal, tresoč se na svojih dolgih krakih. Kmalu je sledil kravam na polje, ves skrben je capljal za njimi in rezko lajal. Fansat je spoznal, da bo dober čuvaj. V nizki travi se je zaganjal iz vseh sil proti živini, ki je pozibavala svoje težke glave. Včasih se je pognal naprej in gobec se mu je zadel ob grudo prsti, da se je prekucnil. Pa ni odnehal. Odpiral je rožnati gobček in bevskal, dokler ga Nonot ni vzel v naročje in ga popestoval kakor dete.


XXIII.[uredi]

Stari Villard je bil še bolj zlezel v dve gubi. Dremal je dolge dneve blizu ognjišča ter čakal, da mu zimski ogenj spet zagori v druščino. Podajal se je polspanju, zakaj čutil je, da je dom na varnem. Če so mu pohvalili Dragico, je jecljal od veselja in začudenja ali pa je jokal.

Gori v kašči so bili zložili vreče žita. Skoraj omagali so bili pod obilico letine. Materi sicer pogum ni zrastel, vendar je prav na dnu bolest ponehala.

Zvečer so se zbirali okrog črešnjeve mize. Dragica je razveseljevala s preprostimi igricami svoji mali sestrici in Nonotja ali pa si je izmišljala ali obnavljala stare povesti, ki ob njih od začudenja široko zastrmijo čiste otroške oči. Mati je pletla. Lionnou je spletal košare in za čuda voljno je bilo šibje v njegovih debelih prstih. Po večerji je Dragica molila naprej večerno molitev, ki v njej kakor vedno prosimo Boga vsakdanjega kruha, odpuščenja, miru.


XXIV.[uredi]

September je krajšal lepe dneve. Prihajal je čas ličkanja in prej. Lionnou Fansat je bil pokosil otavič, še zelene senožeti pa so bile za živino. Brunettin mladič je bil sedaj krepko na nogah in je kazal lastnosti svoje matere. Dragica si je bila zaželela, da ga nazovejo za »Čuvaja«.

Ni hodila v druščino in na žegnanja, ki se na njih razživlja kmetsko veselje. Včasih jo je spomin na Jacquesa skrivaj vzburil. Zvedela je bila, da se večkrat vrača v Rieux na kratek dopust, a izogibala se je njegovemu srečanju. Bila je vzgojila svoje srce pod nebom domačega kraja. Vedno ji je bilo dobro, ko je hodila po polju in so jo spremljali Nonot ali Tina in Vona. Sedala je pod drevesa, ki jih je jesen bila pordečila. Nahajala je srečo v živi tišini, ki je izhajala iz poljane. V njej je hotela živeti za vedno.

Nekega večera je z Nonot-jem odgnala živino daleč na travnik, ki je ležal ob Gartempi. Na tem mestu se dvigujejo temne skale, ki v svojih razpokah hranijo mnogo skrivnosti. Drevesa so skrivenčena in dvigujejo zvite veje nad vodo, ki se utesnjena in mračna poganja pod njimi naprej. Tu je vse divje in pusto. Še svetlo nebo in solnce ne moreta izbrisati sledov burnih časov.

Ta večer je bil soparen in je obetal nevihto. Pomalem so se nakopičili oblaki in stvorili črn obok, ki so ga kmalu začeli trgati bliski. Vstal je močan piš, ki je sipal listje z dreves, zvijal drevje in burkal vodo. Dragica je hotela priti do Genettovine, a brž je spoznala, da je nemogoče. Prestrašen se je Nonot oprijemal njenega krila in živina, ki jo je Čuvaj poskušal obračati, se je zatekala pod skalovje. Gost in težak dež se je ulil, kot bi se kadilo. Dragica se je spravila v jamo, ki so jo čuvale skale, ki so molele nad njo. Stiskala je k sebi Nonotja. A kmalu ju je ploha premočila. Ko je videla, da nevihta ne bo brž prešla, je slekla životec in odložila kočemajko, ki je vanja zavila Nonotja.

»Moj Bog, stori, da se Nonotju kaj ne zgodi,« je molila.

Od hladu je začela drgetati in stisnila je zobe, da Nonot ne bi videl, da jo trese mraz.

Zdelo se je, da se bo poljana potopila. A za eno uro se je nebo zjasnilo in v solncu so zagorele kapljice na drevju.

Nonot si, preveč prestrašen od grmenja, ni upal spregovoriti. Dragica ga je s smehom spet ojunačila, zbrala živino in se vrnila na Genettovino. Voda pa, ki jo je bila premočila do kosti, jo je težila in tresla se je od mraza.

Mati je čakala na pragu. Stokaje jima je brž pripravila kuhanega vina. Nonotja so brž preoblekli: ker ga je bila Dragica zavila v svojo kočemajko, mu razen strahu ni bilo hudega.

Dragica je legla in vso noč je gorela v vročici. Mati, ki je bdela ob njej, je slišala, kako je govorila:

-»Pokrijte Nonotja, zeblo ga bo ... Čakajte, topel volnen jopič imam ...

Ker je kašljala, so nekaj dni kasneje poklicali zdravnika Remyja, ki je ugotovil bronhitis. Ona pa je govorila:

»To ni nič ...«

Nerodno ji je bilo, da je bolna in da povzroča domačim žalost in skrb. Tedaj je mati začutila, da je nov ogenj zaplapolal v njej. Noč in dan je bila pri hčeri, bdele so njene oči, bdelo je tudi njeno srce.


XXV.[uredi]

Po dveh dolgih tednih je bila Dragica izven nevarnosti. Vendar še ni vstajala. Zdelo se ji je, da si more šele sedaj prav odpočiti. Ni se dolgočasila. Clémentina Queyroixjeva je posedala pri njeni postelji in ji pripovedovala preproste kmetske zgodbe. Njen dobri, zaripli obraz z odkritimi očmi in gladko počesanimi lasmi ti je bil v odpočitek, če si ga gledal.

Govorila je Dragici baš o svojem bratu Martialu, ki mu je potekal rok v Tunisu in se bo kmalu vrnil na Limousinsko.

»Gotovo se ga spominjaš, čeprav je starejši od naju. Bil je malce sam-svoj, zato ni hodil dosti zdoma. Vrl fant je.«

Dragica se ga je spominjala kot postavnega fanta, nekam okornih kretenj. Prišli so Nonot in obe sestrici, ji sedli na posteljo k nogam ter se pričeli igrati. Mati, ki je neprestano kuhala čaj, jih je hotela nagnati iz sobe, a zaman. Zakaj Dragica jo je prosila, naj jih pusti pri njej. Stari oče je posedal dolge ure pri njej in jo molče gledal.

Nekega dne ji je župnik Verdier prinesel knjige, polne povesti in lepih zgodb.

Ko jih je Dragica prebrala, se je čudila, da je bilo njeno življenje tako mirno. Pa si prav nič ni želela razgibanih dni, ki jih druži nešteto spletk. Kadar je bila sama, je zaprla knjige župnika Verdierja in dolgo strmela v jesenov vrh, ki je drhtel pred njenim oknom.


XXVI.[uredi]

Končno je mogla vstati. Zelo je bila srečna, ko je videla, da Nonot in mali sestrici pomagajo pri gospodinjstvu in na dvorišču. Čudila se je, ko je opazila, da je videti mati izza njene bolezni krepkejša kot kdajkoli preje. Kadar pa so ji govorili, da se je bila izkazala vrlo in neustrašeno, jo je postalo sram in zardela je, ko da se norčujejo iz nje.


XXVII.[uredi]

Zavladala je jesen. Prižgala je svoje ognje v teh krajih živahnih voda, kjer je listje dreves sočno zeleno. Po kostanjih in po hosti so nastajale žareče lise, ki so se drobile v zlate in rjaste delce. In kot v plohi svetlobe se je listje spreminjalo v cvetje. Zemlja se je radostila, kakor da tuje solnce vzhaja iz nje pod zaprto nebo. In barve so trepetale v gozdnih zatišjih in so bile mehkejše od pesmi rogov.

Neko jutro koncem oktobra je Clémentina Queyroixjeva povedla svojega brata na Genettovino.

Dragica ga je zagledala, ko je stopal s krepkim korakom po stopnicah k lopi in se smehljal. Bil je velik in mišičast. Iz rjavega obraza so mu svetle in odkrite oči gledale naravnost v svet.

»Vidiš ga, mojega brata!« je vzkliknila Clémentina.

Martial Queyroix je pozdravil Dragico po šaljivi kmetiški navadi.

Vstopili so. Mati se je polaskala novemu došlecu.

»Okrepil si se, fant,« je dejala, »in solnce tam doli ti je kožo ustrojilo.«

Stari Villard je vstal s klopi, kjer je čepel. Pogledal je Martiala in veselje mu je zaigralo v očeh. Pokimal je, kakor bi hotel potrditi:«

»Poznal sem te, ko si bil droban jurček, zdaj si pa tak postaven junak!«

Posedli so okrog mize. Mati je šla po starine v klet.

Martial je pripovedoval z nekim blaženim žarom o dneh v garniziji v tistih vražjih krajih, ki so suhi kakor kresilna goba. Dragica je nepremično zrla vanj, pa se je tudi malce pobahal. Vzkliknil je:

»To si oddahneš, ko si spet doma!«

Dragica je molčala. Poslušala je. Martial se je smejal, da bi skril zadrego, ki je rastla v njem ob pogledih te dobre in lepe mladenke. Zresnil se je:

»Težke čase ste imeli, mi je povedala Clémentina. Ah, da sem bil doma, da bi ti bil pomagal! Zdaj pa je pri vaši hiši spet vse v redu. Pravili so mi, Dragica, da si se trudila več nego bi bila smela ...«

»Oh ne! Storila sem samo, kar sem mogla.«

Stari Villard je spregovoril počasi, kot bi besede tehtal:

»Dragi moj, če hočeš, nam še lahko pomoreš! Zadovoljni bomo. Vedno je dela dovolj in Fansat tudi ne more vsemu kaj.«

Martial ni odgovoril. Zakaj mogel ni odmakniti pogleda od Dragičinega obraza.

Nato se je s Clémentino vrnil v Lascaud in tako lahko ji je bilo pri srcu.

Preden pa je stopil čez prag, mu je Nonot potisnil debelo rdeče jabolko v žep ...


XXVIII.[uredi]

Dragica in Martial sta se srečala bodisi pri ličkanju na Genettovini ali po samotnih poljskih stezah. Bil je čas za izkopavanje krompirja. Preprosto delo pod sivim jesenskim nebom, katerega sij tako brž ugasne. Kjer se je kazal ostanek grmičja, ožganega od solnca, so ljudje izkopavali ob koreninah stisnjene gomolje. Dragica, njena mati, malčki, stari so jih zbirali v košare, ki so jih praznili v vreče, nadevane na dvokolesnem vozu. Vsaki brazdi so skrbno sledili. Malo so govorili med sabo. Nonot in njegovi mali sestrici so se uklanjali temu staremu redu. Ko pa je bil voz naložen, so se vračali in veselo čebljali. Dragica in Martial sta nekoliko zaostajala in se vodila za roko.


XXIX.[uredi]

Ko so izkopali krompir in ga spravili v klet, kamor ni mogel mraz, se je mati domislila kostanjev na Cros du Renard, kjer je rastlo tesno drug ob drugem kakih trideset kostanjev raznih vrst. Eni so rodili kostanje nekam koničaste oblike z belim svilenim čopkom, drugi so spet nudili v počenih in zarjavelih lupinah okrogel in težak kostanj, ki je bil skoraj tako debel kakor maroni.

Nekega večera v tednu pred vsemi svetniki je prišel Fansat v Lascaud in ponudil Martialu, naj se odpravi z veliko košaro:

»Nabral boš kostanja za Clémentino, ki ga ima rada namočenega v sladkem sadjevcu. In jabolk je letos od sile. Dragica pojde nocoj z Nonotjem po kostanj.«

Namežiknil je pod košatimi trepalnicami in pozibal glavo. Ko sta Dragica in Nonot dospela na Cros du Renard pod kostanje škrlatnih vej, sta z nogo odpirala lupine, ki so pokale in izpuščale iz svojega žametnega objema svetle kostanje.

»Nikar, Dragica,« je dejal Fansat. »Bova že midva z Nonotjem pobirala.«

Čuvaj se je igral. Preudarno se je bližal lupinam, ki si je ob njih bil zbodel nos in jezno je bevskal kakor pred ježem. Nonot mu je metal kostanja. Lovil ga je, ga izpuščal in ga spet prijel s čeljustmi. Pa je spet pustil, da mu je zaplesal na koncu prednjih nog in je moral teči za njim.

Fansat je pograbil košaro in metal vanjo izbranega kostanja. Nonot mu je pridno pomagal.

Martial in Dragica sta se oddaljila. Sedla sta na star hrastov hlod, ki so ga bili razžagali. Zrak je bil mil, sveža sapa je vela v njem z vonjem listja, ki je umiralo. Martial je vzel Dragičine roke v svoje. Molčala sta in pogledi so se jima družili v neskončno spokojnost.

Lionnou je prišel povedat, da pojde z Nonotjem in Čuvajem naprej domov.

Martial je spregovoril za hip, pa mu je bilo skoraj težko, tako je bilo v njem vse polno nedopovedljive sreče:

»Dragica, kolikokrat sem tam doli, ko je bilo toliko solnca nad razpaljeno zemljo, mislil na naš kraj. Hrepenel sem. Sedaj ne pojdem več odtod. Ah, kako bom pogumno in z veseljem delal ob tvoji strani ... za vedno ...«

Nežno mu je šepnila v odgovor in glavo naslonila na njegovo ramo. Odpiralo se je pred njima življenje, mirno in lepo kakor obzorje, ki so ga tvorili nizki griči, gozdovi, ki je v njih gorela jesen, in senožeti, ki se je voda blestela v njih. Skozi tišino je prihajal večer. Dala sta se bila drug drugemu brez besed in blagoslov z neba je neslišno rosil na oba. Senca se je razmahnila kakor roka, ki čuva. Zagorela je prva zvezda.


XXX.[uredi]

Na praznik sveh svetnikov sta Dragica in Martial med prvo mašo pristopila k obhajilu. Cerkev je bila polna kmetiškega ljudstva, ki je nad njim plaval sveti spomin na rajne. Na Limousinskem, kjer poganjajo korenine dreves prav do skal, ostane zvestoba do rajnih v srcih kakor svetla luč.

Na večer tega dne so se Villard in mati, Clémentina in čevljar Queyroix, Martial, Dragica in malčki skupaj napotili spet v Rieux k biljam. Vzvišen je ta večer, ko se množica rajnih, tistih, ki še trpe bolest teme, in izbrancev, vrača povsod v domove in na polja.

Po cerkvenem opravilu se je množica gnetla na pokopališče. Župnik Verdier je v plašču za srebrnim križem prišel pod stari merovinski križ, ki so ga viharji stoletij bili počrnili. Zapel je Libero s krepkim glasom in droban deček je odgovarjal, kakor jasno poje murenček v žitu. Blagoslovil je grobove, ko se je nebo oblačilo, nato je odšel. In dobri ljudje so se razgubili med gomile, da jih počaste in ob njih pomolijo. Na kamen, ki je pod njim počival Pierre Villard, je mati kanila blagoslovljene vode iz steklenice, ki je služila že od davnih časov v ta namen.

Šepetala je:

»Vidiš Dragico in njenega ženina, revež! V miru počivaj, molimo zate.«

Dragica pa je priprtih oči govorila v svojem srcu:

»Oče, storila sem, kar sem mogla ... Videl si, da sem delala po svojih najboljših močeh. Martial, saj veš, je dober fant. Z njim bom srečna in grunt ne bo trpel.«

Potem so šli Villardovi pomolit še h grobu Queyroixjevih, ki ga je krasila granitna rakev z izklesanim podolžnim žlebom na vrhu.

Villardovi in Queyroixjevi so se vrnili domov. Njihovi rajni so jih potrdili in jih okrepili.

Bila je še tema, ko je Dragica začula prvi zvon drugega novembra. Malčki so spali. Ona pa je strmela široko razprtih oči in njeno srce je poslušalo. Dolge minute so padali udarci na streho. Udušila jih je daljava in razblinjali so se kakor težka solza. V molku, ki je sledil, so izginjale vse meje. Večnost je vstajala iz globin teme kakor konica čistega zlata, ki naznanja kraljestvo božje.

Potem so se zvonovi razmajali in na njih drhtenju so se razkropili po poljani, nad griče in senožeti, nad vodovje ribnikov in reke angeli molitve in vere.

V razgibano temo je prehajalo dolgo udarjanje blagoslovljenega brona. Včasih ga je udušil veter, a vračal se je, prihajajoč iz neskončnosti ozračja. Dragica se je bila uprla na komolec v blazino. Poslušala je ves čas in od velike luči v srcu je bilo vse svetlo v njej. Zaslišala je v kuhinji šum korakov. Napol je odprla vrata. Mati je bila pokonci. Zdelo se je, da sanja, med tem ko je pokrivala mizo z belim prtom, kamor je dela kolač, steklenico vina in narezanega suhega mesa v lončeni skledi.[1] V slabotni luči leščerbe je obstala nepremično ob mizi. Sklenila je roke, ko da nekoga pričakuje.

Ostala je nekaj časa tako in solze so ji polzele iz oči, ko so se ji ustne premikale v tihi molitvi. Končno je upihnila luč in spet legla. Zvonovi so bili utihnili, slišati ie bilo le pesem vetra zunaj nad poljem. In petelini so naznanjali, da prihaja dan.

  1. Star limousinski običaj, ki spominja na poganstvo.