Zvest do smrti (Domoljub, 1893)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zvest do smrti (Domoljub, 1893)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 6 (16. marca) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pred nekim selskim dvorcem, kakoršmh tre z gričev krog mesta Bočna na Tirolskem obilo v dolino, pogovarjala sta se nedavno dva gospoda, preprost duhovnik io imen ten sveten gospod. Postarna sta le oba, slasti v letih |e videti dubovoik. Njun raigovor se suče o kočljivi stvari, namreč o tem, ali je kdaj dovoljeno lagati.

„Moje prepričanje je," pravi duhovnik, „da vede ni dovoljeno govoriti neresnice nikdar in nikomur na svetu. Zakaj večna, nedotakljiva zapoved božia je, da vedno resnico govorimo, ker na njej aloni vse iivljeoje ia občevanje. Zalo pa tudi B>g sam ne more nikdar reči člo veko: Dovolieno je lagati. Tedaj bi grešil Bog sam proti sebi, ker je večoa resnica sama: s tem pa bi uničil samega sebe." To |e pa prehudo," odvrne sveten gospod — b<l ie minister — .ako bi človek tako sodil, povedal bi prav težko najmanjšo neresnico. Da bi poznali, častiti gospod, bolje svet," nadaljuje smehljaje, .bi pač tudi drugače govorili. Kdo neki ne late dandanašnji? Koliko se govori neresnice, koliko se slepi med možmi, kateri se imajo sami in tudi drugim veliajo za poštenjake! No, včasih sigoje pa ies treba tudi na tak način pomagati it zadrege." .Gospod, vi se pač šalite," vsklikoe duhovni*. .Ako pa ne, potem je žalostno. In ko bi tndi u kdo na svetu več ne veroval, da ni laž nikdar dovoljena, res bi b:lo to še vedno. Ssj vas uči izkušoja," nadaljuje resno, .ako ni zvestobe in resnicoljubnosti, tudi reda ni več. Vzgojite si dete, ki bode vselej govorilo resnico, rešili ste je. Lai je njegova poguba. Zakaj it lainjivosti izvira vse tlo, na njeni podlagi ni obstaoka." .Trde so vaše besede," odgovori tovariš. Mučno so ga bile zadele resne in odločne duhovnikove besede .Poglejte pa, častiti gospod, kako je v življenju. Ali res mislite, da v svoji domači deieli. ki jo imenujete celo .sveto Tirolsko", dobite še dewt pravičnih, ki bi pod nobenim pogojem ne lagali ?" Temna rudečica je polila plemeniti, lepi moški obrat osivelega duhovnika. Na to pa odvrne: .Gospod, ne zamerite, ali s tem ste bndo razialili naše ljudstvo. Morebiti se je u ali oni lagati učil, sploh pa se drži naše ljudstvo trdno vere in vernosti; zato pa je tudi odkrito in resnicoljubno. Za pokoro pa čujte sledeči dogodek " Starček je pokazal t roko na mesto, ki se je ratprostiralo krog mogočne cerkve, pokatal tudi pokopališče v blitini mesta.

Tukaj doli se je prigodi! še v tem stoletju dogodek, ki jasno priča, da so še moiie, ki so pripravljeni rajši vse itgubiti, kakor vedoma grešiti, vedoma neresnico govorili. Glejte, tu doli v Bocou so imeli leta 1810 Francozi taprtega nekega moia, tnanca velikega Andreja Hoferja. Bil je kmet in krčmar, ime pa mu je bilo Peter, njegova hiša še stoji ob Brmuerievem preletu ter je dobroznana popotnikom. Bil je mož, da so ga b i l i B<g in ljudje v e s e l i : velik, lep, kakor malokdo, vesel in Ijubeiutv, pa tudi veren m pobožen katoličan. Za-et ie bil i orožjem v roki potem, ko so bili n* Dunaju T roUko že uročili Francozom. Naše ljudstvo pa je predobro poznalo francoske vojake, zalo pa jim ni hotelo nnruo uročiti svojih otrok, žen in hčeri Očetom našim ni bilo tu za politiko, marveč v prti vrsti ta vero in nravnost, bil je verski boj proti nečloveški, brezbožni, satanski drubali. Krčmarja Petra so torei »jeli in v Bocnu zaprli. Obsoieu je bil k smrti. Plakali so zavoljo te obsodbe krčniar,e»e žena, otroci, plakali njegovi obilni znauci. Vsi so prosili pom.loščenja, ds, ce'6 velikodušna žeua francoskega generala Barsguaj d'Hiiierss se je potegnil* s svojo priprošnjo za vrlega mo>.a General je b I blagega iu meh kega srca ter »e naposled udil siluim pro£ujam ; obsodbo prekliče, češ, ds je neka p >m>U. S tem pa so se zaceli hudi dušui boji v jetoikovem srcu. Generalov spremljevalec ga obišče v ječi ter mu uamigue. da se Uhko reši, sko naznani, da ni vedel za ukaz, katerega je bil dal podkralj italijanski 12. uovemtira 1809. Ta ukaz je pretit s smrtio vsakemu, kogar bi vjeli oboroženega; po tem ukazu obsojen je bil tudi Peter v «mrt. „Tega nikdar ue," odvrne jetuik ter poncsno upre svoj pogled v vojaka, .lagal ne bom ia naj bi si imel tudi odkupiti svoje življeoie, raiti grem čistega srca v večnost, kakor bi omadeževan še dalje živel ua svetu. Vem. kaj sem zakrivil in bom tudi mirno nastavil svoje srce smrtnim kroglam." To so njegove la«toe besede," pravi duhovnik ganien, .popolnoma dobro vem." Potem nadaljuje: .S tempa še ui bilo v,e pri kraju. Jetnikova velikodošuo« vestnost |e napravila na blago ženo sovratneg» P0Tt| globok vtis; prav sedaj |e sklenila, da mora r*bu b iuljenie. Prišla |e sama v ječo — oj«n mož |*j dovolil — da bi jetuiks pregovorila iu rešila. Pro»,i4,, j e v solzah sa upommiala tibe družnske ereče. njvgoi^, ut|ljiibšega imetja na sveto, a v«e je b Io zaman, nit t, ui omajalo. Prosila ga je še, naj se je spomni v »e4uo«j potem pa se ibteč ločila od njega, zakaj spozosia j«, lt tega junaka ne more nikdo priprav,ti do leg*, ds bi i. voril tudi le uajmamšo uereiuico." Zopet je klarček duhovnik nekoliko ponehal. p,;(| pa z uova nadaljeval: .A prestali mu ie bilo i« buii človeško srce pretresljivo izkušnjo. Drugo jutro te as reč zopet idpro jetinščina vrata. 2eus in otroci njtgoii * prišli k njemu. Obupiitvo se oklepa žeua tvojega o?u, ob,eiul|e|i) otroci svojega očeta, vti prosijo. n*j »r<š ŽhljeU|e Otrpel buoe bolesti zie ljubeči oče na »»o« drage. Na to pa se iztrga svoji i*ni, poljubi otrohči p visti, vzame najmanjše dete na koleoi ter ie boža. ave; ženi pa pravi: .Draga, obiskala si me tu. da me odvrni od pota pravice. Ali res misliš, da imam kanieoito a«, da mi ne gori ljubezfli za le male? Sedaj pa me sodi ti sama! Zahtevaš, usj trdim, da mi podkraljevs prep«v«d ni bila znana. Vprašam te pa: ali nisein vpričo Ub* u vpričo tovarišev prebral prepovedi in ali nisem vseb tpri šal: ali se uklonimo prepovedi? In ali niso vsi odgovorili; .Bog živi cesarja Franca!" Sedaj so me kot načeloika ujeli, ponujajo pa mi zavoljo viiokih priprošujikov proito«, sko z lažjo omsdežujetn svoje ustnice. Io sedaj, povej BI, draga: ali sme kristijan grešili, ia ako bi zato tudi celisvet pridobil? Ali lahke vesti priporoča« kaj takega svojemu moiu?"

Bolestno je za odgovor odmajala z glavo. Dvignila se je srčno uboga tena, tesno se oklenila t otroki očeta ter mu s tresočo roko podala posodico blagoslovljene vode, da v slovo še enkrat blagoslovi svoje drage. Srčni moiak je plakal, ko je prekrižaval vsakemu čelo, silne bolesti omaga ter se zgrudi. Mater in otroke, ibteče in tožeče, odpeljejo."

Duhovnik je utihnil za trenotek, minister ni zapazil, ali ni bolel zapaziti, da si je otrl starček solzo iz očess. Potem tiho nadaljuje: .Drugi dau je stal junak pred vrsto vojakpv. Ni imel zavezanih očij, v roki le sv. krit. oko pa je te enkrat pozdravljalo ljubljene domače griče. Votlo je zapel boben, in s klicem: .Bog tivi Avstrijo in detelo Tirolsko!" se je krčmar, v prsi zadet, mrtev zgrudil." — .To je te nadčloveško", pravi minister. .Saj |e pa kaj takega mogoče tudi le z botjo milostjo", odvrne dnhovnik. .Glejte, obsojenec je, kakor so pričali duhovnik in stražniki, na kolenih glasno molil in Boga pronil. naj mu dd moči. da ne omaga v tej strašni izkušojavi. In Bog sam je obvaroval mučenika za resnico!"

Vi imate pa dober spomin", pravi naposled minister ter s« duhovniku pokloni, .da te davne stvari še tako tivo in zvesto opiiujele." .Sej imam pa todi poseben vzrok za to", odvrne dohovnik resno, .moi, ki je tako junaško spoznal resnico, bil j« moj oče: ševt let sem bil tedaj star, ko sem ga bil obiakal z materjo v ječi in ko nas je zadnjič blagoslovil."Po teh besedah minister vstane, odkrije se, pomenljivo pogleda častitljivega duhovnika ter mu molč4 podu roko. — Mi pa ne pozabimo nikdar junakovega vzgleda, sveta bodi vsikdar tudi nam resnica!